16.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 192/8

1.1

ugotavlja, da združitev politik na področju zdravja in varstva potrošnikov, ki jo spodbuja Komisija v svojem sporočilu Bolj zdravi, varnejši, zadovoljnejši državljani: Strategija na področju zdravja in varstva potrošnikov, omogoča sinergistični učinek na posredovanje znanja, načine dela in bolj učinkovito uporabo administrativnih virov;

1.2

poudarja prizadevanje Komisije, da bi posamezniku ponudila boljše možnosti za zavestno odločanje v zvezi zdravjem in bolj zdrave potrošniške navade. Sporočilo Komisije izpostavlja izreden pomen zdravja tako za počutje posameznika kot za izvajanje lizbonske strategije, kajti boljše zdravstveno stanje zagotavlja večjo produktivnost Evrope, povečuje udeležbo delovne sile v poklicnem življenju in spodbuja trajnostno rast. Notranji trg z blagom in storitvami, ki bo sposoben odziva na potrebe in želje potrošnikov, bo še nadalje izboljšal konkurenčnost EU;

1.3

poudarja, da je treba vprašanja na področju zdravja in varstva potrošnikov upoštevati tudi na drugih političnih področjih EU. Za dosego celotnih ciljev na področju zdravja in varstva potrošnikov je treba te cilje uskladiti s političnimi procesi na drugih področjih, kot sta zaposlovanje in kmetijstvo. Neprimerno je, da EU še naprej subvencionira uživanje nezdrave hrane, kot so na primer visokomaščobni mlečni izdelki, ali v proračunu Skupnosti za leto 2005 podpira tobačno industrijo z 916 milijoni EUR, kar je bistveno več kot 14,4 milijona EUR za preprečevanje porabe tobaka. Odbor zato z zadovoljstvom podpira dokončen iztek podpore tobačni industriji do konca leta 2010;

1.4

podpira poziv, da se — na horizontalni osnovi — vzpostavi minimalen okvir pravic, ki jih bodo imeli vsi potrošniki, ko uporabljajo storitve splošnega pomena (recimo plin in elektriko, poštne storitve, telekomunikacije, vodo), na nacionalni ali čezmejni ravni, na osnovi načela univerzalnega zagotavljanja storitev (tj. univerzalnega dostopa do storitev splošnega pomena, ki so bistvene za sodelovanje v sodobni družbi). To je področje, kjer bi moralo načelo univerzalnega zagotavljanja storitev ohraniti najvišji pomen, in ki mora izpolnjevati pričakovanja potrošnikov glede dostopa, varnosti, zanesljivosti, cene, kakovosti in izbire.

1.5

ocenjuje, da je treba še naprej spremljati vplive notranjega trga na zdravstvo in na potrošniške navade v državah članicah. Vzajemni učinek med predpisi Skupnosti in zdravstvenimi in potrošniškimi politikami posameznih držav bi bilo treba s pomočjo pobud Skupnosti ovrednotiti glede na izvajanje visoke ravni kakovosti varstva zdravja in potrošnikov, ki jo zagotavlja Pogodba;

1.6

se zavzema za večje upoštevanje potrošniških interesov v politiki konkurence EU in upoštevanje razmerja med varstvom potrošnikov in politiko konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe ES, ki navajata, da je cilj predpisov o konkurenci, ki zadevajo podjetja, varovati konkurenco na trgu kot sredstvo za zagotavljanje koristi potrošnikov;

1.7

meni, da je treba preveriti tudi učinke pobud Skupnosti na zdravstveno politiko. Te raziskave morajo preučiti, kako ti sklepi vplivajo na prebivalstvo, in ne smejo zajemati le vplivov različnih ukrepov na organizacijo in strukturo zdravstva. Upoštevati bi morali tudi vpliv ukrepov EU na temeljne vrednote, ki so osnova zdravstva v posameznih državah članicah. Pri tem se ne sme pozabiti, da lahko ima ena in ista pobuda Skupnosti v različnih državah različne učinke;

1.8

zagovarja demokratične in pregledne postopke odločanja in strukture odgovornosti na področju potrošništva. Pomembno je, da živilska industrija sprejme ekološke in zdravstvene vidike in vsem državljanom, ne glede na njihove finančne zmogljivosti, zagotovi sveža in hranilna živila;

1.9

nasprotuje izkoriščanju skupne zdravstvene in potrošniške politike za to, da bi podjetja svoje izdelke ponujala kot „koristna zdravju“ ali s trditvami, da jih „priporočajo zdravniki“. Proizvajalci bojazni pred boleznimi ne smejo izkoriščati niti kot argument za večjo prodajo niti ne smejo potrošnikov slepiti, da lahko posamezna živila nadomestijo zdravo in uravnoteženo prehrano. Bistveno je, da ta usmeritev spodbuja boljše zdravstveno stanje in bolj zdrave izdelke ter preprečuje zavajanje potrošnikov v okviru evropske potrošniške politike;

1.10

poudarja, da so pravne podlage politik javnega zdravja in varstva potrošnikov v EU povsem različne. V skladu s členom 152 Pogodbe ES na področju javnega zdravja „dejavnost Skupnosti (…) dopolnjuje nacionalne politike.“ Politika glede potrošnikov, kot je opredeljena v členu 153 Pogodbe ES, pa je v veliki meri predmet skupnega pristopa za pospeševanje pravic potrošnikov in za varstvo njihovih interesov, še posebej kar zadeva uresničevanje notranjega trga. Zahteva po skupni pravni podlagi za obe področji politik je zato v nasprotju z načelom subsidiarnosti.

Pravo varstva potrošnikov EU ne sme biti povod za posebne predpise ali zakone na področju zdravja, ki so v nasprotju z organizacijo ali usmeritvijo zdravstva v posameznih državah članicah. Toda prilagajanje politike varstva potrošnikov strogim merilom komplementarnosti in subsidiarnosti, ki so temelj zdravstvene politike, bi lahko imelo neželeni učinek na lastna pooblastila EU na področju varstva potrošnikov;

1.11

zato meni, da bi bilo namesto govorjenja o strategiji „varstva zdravja in potrošnikov“ ustrezneje, da bi se Komisija v celotnem besedilu sporočila sklicevala na „varstvo javnega zdravja in potrošnikov“, saj bi to bilo v skladu s pristojnostmi EU, kot jih določa člen 152;

1.12

poudarja, da združitev področij zdravja in varstva potrošnikov ne sme pomeniti, da bi bili pacienti v zdravstvenem sistemu izenačeni s potrošniki na trgu. Trg zdravstvenih storitev se v mnogih pogledih bistveno razlikuje od „normalnega“ potrošniškega trga. To se med drugim kaže z negotovostjo glede obsega povpraševanja po zdravstvenih storitvah in višine s tem povezanih stroškov. Negotovost je občutiti tudi glede zunanjih vplivov pri koriščenju zdravstvenih storitev, opaziti pa je tudi neskladnost informacij med ponudniki in potrošniki/pacienti. Sočasno je zaželeno, da bi imeli ljudje enak dostop do zdravstvenih storitev ne glede na socialno in ekonomsko ozadje. Države članice morajo obdržati možnost, da v potrebni meri določijo prednosti in posežejo z ukrepi in intervencijami;

1.13

priporoča, da se ne glede na združitev področij varstva zdravja in potrošnikov v skupni program tudi v prihodnje upošteva njune posebnosti. To je mogoče le tako, da se proračunski viri določijo za vsako od obeh političnih področij posebej. Program Komisije navaja natančno razdelitev sredstev za obdobje 2007–2013. V kolikor je možno, bi morale biti mogoče prerazporediti prednostne naloge glede na spremembe med potekom programa, morda med načrtovanim ocenjevanjem po treh letih. To bi bilo združljivo z namenom programa, da bi deloval na osnovi prilagodljivih akcijskih načrtov;

1.14

priznava, da je na nekaterih področjih zdravstva zaželena močnejša uskladitev med državami članicami s pomočjo odprte metode usklajevanja. To velja na primer za mobilnost pacientov ter izobraževanje in pridobitev osebja za zdravstvo;

1.15

meni, da se predpogoji za dobro zdravstveno stanje prebivalstva ustvarjajo v njihovi neposredni okolici. Pri tem niso odločilne le zdravstvene ustanove. V mnogih državah so za zdravstvene storitve in za javno zdravje svojih skupnosti odgovorni regionalni in lokalni organi. Odbor regij, regije in lokalne oblasti, odgovorne na teh področjih, morajo zato imeti vpliv na skupno zdravstveno strategijo Unije. Posebno pozornost je treba nameniti stališčem Odbora regij v zvezi s sklepi in pobudami, ki zadevajo naloge lokalnih in regionalnih organov na zdravstvenem področju in njihove pristojnosti na področju javnega zdravja. Pričakuje se, da bodo regionalni in lokalni organi vključeni in da bodo vplivali na primer na izvajanje pobud za vzpostavitev zdravstvenih kazalnikov in primerjalnih analiz (benchmarking) na področjih, kot sta lastna odgovornost in vplivanje, duševno zdravje, dieta in prehrana ter alkohol;

1.16

zagovarja, da je treba civilno družbo spodbujati k sodelovanju in prispevanju k razvojnemu delu. Državljanom je treba zagotoviti, da bodo lahko sodelovali pri politiki Skupnosti na področju zdravja in varstva potrošnikov. Pomembno je podpreti posebne mreže na področju zdravja in varstva potrošnikov in jim dati priložnost, da svoja stališča izrazijo na ravni Skupnosti. To velja na primer za potrošniške organizacije, združenja za varstvo interesov pacientov in druge strokovno pomembne mreže;

1.17

opozarja, da mora Komisija zagotoviti, da bo praktično izvajanje programa Komisije prevzelo primerno usposobljeno osebje v izvajalskih agencijah. S tem je mišljena usposobljenost na področju varstva potrošnikov in zdravja in tudi interdisciplinarne kvalifikacije;

1.18

meni, da je zelo pomembno posvetiti posebno pozornost novim državam članicam, da se bo v prihodnje mogoče s skupnimi močmi spoprijeti z izzivi, ki jih je pričakovati na področju zdravja in varstva potrošnikov. Jasno prednost je treba dati podpori novih držav članic, tako da se spodbuja njihove interese na področju zdravja in potrošništva, da bi se zmanjšale neskladnosti in neravnovesja na področju zdravstva v Uniji in bi se te države tako postopoma približale najvišji ravni Unije. Tako na primer ni zadovoljivo, da Eurostatove statistike kažejo bistveno krajšo povprečno življenjsko dobo v novih državah članicah kot v starih;

1.19

pozdravlja dejstvo, da bo mogoče sredstva za strukturne sklade (Evropski sklad za regionalni razvoj 2007-2013) v okviru predlaganega programa Komisije nameniti izboljšanju zdravja prebivalstva. Odboru se zdi pomembno opozoriti, da se bodo ta sredstva uporabljala le v začetni fazi projektov, ne pa tudi za nadaljnje izvajanje;

1.20

meni, da je primerno, da se sosednjim državam EU posveti posebna pozornost, da se bodo v prihodnosti lahko spoprijele z izzivi, ki so skupni vsem. Te države bi bilo treba čisto zavestno podpirati pri razvijanju interesov na področju zdravja in potrošništva, da bi se tako zmanjšale neskladnosti in neravnovesja na tem področju po vsej Evropi in na njenem obrobju;

1.21

poudarja, da lahko združevanje področij zdravja in varstva potrošnikov spodbudi tudi več enakopravnosti znotraj držav članic, zlasti ker socialne in ekonomske razlike pogosto povzročijo razlike na področju zdravja in varstva potrošnikov. Posebno pozornost je treba poleg neenakosti med državami članicami posvetiti tudi neenakostim znotraj držav članic. Za dosego splošnega cilja enakih možnosti za vse se je treba osredotočiti na marginalne skupine, kot so ljudje z nizkimi prihodki, prekomerno telesno težo in etnične manjšine. Pomembno je tudi poudariti pomen posameznikove lastne odgovornosti za njegovo zdravje. Politika na področju zdravja in varstva potrošnikov, ki spodbuja ljudi, da pri sprejemanju odločitev zavestno upoštevajo zdravje, je uporabno orodje pri prizadevanjih za preprečevanje bolezni zaradi nezdravega načina življenja. Raziskave kažejo, da marginalne skupine pogosteje trpijo zaradi slabega zdravja in bolezni zaradi nezdravega načina življenja. Pomoč marginalnim skupinam, da bi pri odločanju „zavestno upoštevale zdravje“, lahko pomaga uravnovesiti socialne in ekonomske neenakosti;

1.22

je mnenja, da morajo biti informacije Komisije uporabne za prejemnike. Poiskati je treba načine, da bodo kampanje ozaveščanja dosegle zaželene ciljne skupine. Načrtuje se, da bodo imele interaktivne informacijske kampanje ozaveščanja prednost pred pošiljanjem enakega informativnega materiala po pošti. Pri širjenju informacij o varstvu zdravja in potrošnikov bi lahko bila zelo smiselna usmeritev predvsem na otroke in mladino, da bi se že zgodaj preprečile slabe življenjske navade, ki bi imele dolgoročne posledice za zdravje. Tukaj imajo vrtci, šole in prostovoljna združenja pomembno vlogo;

1.23

poziva Komisijo, da pri informacijskih kampanjah upošteva pravico posameznih držav članic, da določijo pravila glede pravic in obveznosti stroškov v zvezi z zdravstvenim varstvom v okviru svojih lastnih sistemov socialnega varstva in v skladu s pogoji, ki veljajo za različne storitve in potrošniške pravice;

1.24

priporoča, da so informacije dostopne na mestih, kjer bodo državljani po njih povpraševali; poleg tega bi jih moralo spremljati zanesljivo svetovanje v posameznih državah članicah. Informiranje marginalnih skupin sodi v lokalno in regionalno pristojnost. Poskrbeti je treba, da bodo tudi šibkejše skupine pacientov imele možnost pridobiti informacije o varovanju zdravja in varstvu potrošnikov. Enoten informativni material za vse državljane bi le še povečal neenakosti med različnimi družbenimi skupinami v notranjosti držav članic, kajti raziskave so pokazale, da je ravno preko informacijskih kampanj enostavneje doseči finančno bolje preskrbljene skupine kot prikrajšane družbene skupine. Da bi bile kampanje uspešne, je v prizadevanja zanje treba vključiti lokalno in regionalno raven;

1.25

poziva Komisijo, da pri zajemanju podatkov in načrtovanju informacijskih kampanj upošteva napredek v razvoju tehnologije in komunikacije. To sta področji, ki se zelo hitro spreminjata. Dobra obveščenost je velikega pomena za ohranitev vidnosti v javnosti;

1.26

ugotavlja, da je zato, ker je trg agroživilskih izdelkov v veliki meri izpostavljen uvozu iz tretjih držav, v katerih so lahko jamstva glede zdravstvene neoporečnosti in pristnosti nižja kot evropski varnostni standardi, potrošnikom treba zagotoviti celovite in transparentne informacije o sledljivosti teh izdelkov, da se bodo o nakupu lahko odločali na podlagi informacij;

1.27

pozdravlja dejstvo, da se bo Komisija v prihodnje omejila na manjše število informacijskih kampanj, zato pa bodo široko zastavljene in odmevne. To omogoča tudi stroškovno bolj učinkovito delovanje. Pomembno je, da skupni sekretariat ne ocenjuje le števila zaključenih projektov, temveč tudi kakovost in končni učinek projektov;

1.28

poziva Komisijo, da podpre razvoj mreže za izmenjavo izkušenj in širjenje najboljše prakse, saj je to ključni del odprte metode usklajevanja. V tem smislu mora Komisija vključiti Odbor regij in zagotoviti, da bodo lahko regionalni in lokalni organi, ki so pristojni za zdravstvene storitve, vplivali na skupno zdravstveno strategijo Skupnosti;

1.29

poudarja, da bi morala Komisija vzdrževati tesne stike z raziskavami, da bi ohranila verodostojnost in stvarnost svojih informacijskih in preprečevalnih kampanj. Države članice lahko veliko pridobijo iz strukturiranega in usklajenega evropskega sodelovanja, usmerjenega v izmenjavo izkušenj in znanja ter v spodbujanje raziskav za razvoj na področju varstva zdravja in potrošnikov, kar je odbor poudaril tudi v svojem mnenju o sedmem okvirnem programu za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (CdR 155/2005 fin). To se mora dogajati v tesni povezavi z okvirnim raziskovalnim programom;

1.30

meni, da morajo imeti države članice dostop do zanesljivih podatkov in visokokakovostnih informacij, če želijo spodbujati najboljše prakse in primerjati standarde in tako ustvariti potrebne pogoje za izvajanje številnih predlaganih pobud na področju varstva zdravja in potrošnikov. Skupne baze podatkov in kazalnike je treba vzpostaviti v povezavi z drugimi akterji na tem področju in jih uskladiti z ZN, OECD, Svetom Evrope in SZO. Uvajanje ukrepov in pobud na osnovi primerjalnih podatkov in zbranih informacij pa je prepuščeno posameznim državam članicam;

1.31

pozdravlja dejstvo, da se bodo sredstva v razmerju do obeh sedanjih programov bistveno povečala. To je jasno znamenje, da je varstvo zdravja in potrošnikov pomembno tako za kakovost življenja posameznih državljanov EU kot za konkurenčnost celotne Unije;

1.32

ugotavlja, da pogajanja o finančni osnovi še niso zaključena. Končni proračun je odvisen od tekočih pogajanj o finančni perspektivi EU za obdobje 2007–2013. Odbor regij želi, da bi to področje dobilo več finančne prednosti, kot predlagata program in strategija.