15.3.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 63/11

SKUPNO STALIŠČE (ES) št. 12/2005,

ki ga je sprejel Svet dne 9. decembra 2004

z namenom sprejetja Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. /2005 z dne … o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) št. 3821/85 in (ES) št. 2135/98

(2005/C 63 E/02)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 71 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

po posvetovanju z Odborom regij,

v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe (2),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Na področju cestnega prometa je Uredba Sveta (EGS) št. 3820/85 z dne 20. decembra 1985 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom (3) skušala uskladiti pogoje konkurence med načini prevoza v notranjem prometu, zlasti v zvezi s sektorjem cestnega prevoza, ter izboljšati pogoje dela in varnost v cestnem prometu. Napredek na teh področjih je treba ohraniti in poglobiti.

(2)

Direktiva 2002/15/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2002 o urejanju delovnega časa oseb, ki opravljajo spremljevalne dejavnosti v cestnem prometu (4), od držav članic zahteva, da sprejmejo ukrepe, ki omejujejo najdaljši tedenski delovni čas voznega osebja.

(3)

Nastale so težave pri enotni razlagi, uporabi, izvajanju in spremljanju nekaterih določb Uredbe (EGS) št. 3820/85 glede časa vožnje, odmorov in časa počitka za voznike, ki opravljajo notranje in mednarodne prevoze znotraj Skupnosti, v vseh državah članicah, ker so pravila oblikovana preveč splošno.

(4)

Zaželeno je učinkovito in enotno izvrševanje teh določb, da se doseže njihove cilje in da se uporabe pravil ne spravi na slab glas. Zato so potrebna jasnejša in enostavnejša pravila, ki jih bodo sektor cestnega prevoza in nadzorni organi lažje razumeli, razlagali in uporabljali.

(5)

Ukrepi, predvideni v tej uredbi glede delovnih pogojev, ne smejo posegati v pravico socialnih partnerjev, da s kolektivnimi pogajanji ali kako drugače sprejmejo za delavce ugodnejše določbe.

(6)

Zaželeno je jasno opredeliti področje uporabe te uredbe s tem da se natančno določi glavne kategorije vozil, ki jih ta uredba vključuje.

(7)

Ta uredba se uporablja za prevoz po cesti, ki se opravlja bodisi izključno znotraj Skupnosti, bodisi med Skupnostjo, Švico in državami pogodbenicami Sporazuma o evropskem gospodarskem prostoru.

(8)

Določbe Evropskega sporazuma o delu posadk vozil, ki opravljajo mednarodni cestni prevoz, z dne 1. julija 1970 (AETR), kakor je bil spremenjen, je treba še naprej uporabljati za prevoz blaga in potnikov po cesti z vozili, registriranimi v kateri koli državi članici ali državi, ki je pogodbenica AETR, za celotno vožnjo, če ta vožnja poteka med Skupnostjo in tretjo državo, razen Švico, in državami pogodbenicami Sporazuma o evropskem gospodarskem prostoru, ali prek teh držav.

(9)

V primeru cestnega prevoza z vozili, registriranimi v tretji državi, ki ni pogodbenica AETR, se določbe AETR uporabljajo za tisti del prevoza, ki poteka znotraj Skupnosti ali znotraj držav, ki so pogodbenice AETR.

(10)

Ker spada predmet urejanja AETR na področje uporabe te uredbe, je Skupnost pristojna za pogajanja in sklenitev sporazuma.

(11)

Če sprememba notranjih pravil Skupnosti iz zadevnega področja zahteva ustrezno spremembo AETR, države članice sodelujejo pri čimprejšnji pripravi take spremembe AETR v skladu s postopkom, določenim v zadevnem sporazumu.

(12)

Seznam izjem je treba posodobiti tako, da odraža razvoj v sektorju cestnega prevoza v predhodnih devetnajstih letih.

(13)

Podati je treba popolne opredelitve ključnih izrazov za poenostavitev razlage in zagotovitev enotne uporabe te uredbe. Opredelitev tedna v tej uredbi voznikom ne preprečuje začetka opravljanja dela na kateri koli dan v tednu.

(14)

Za zagotovitev učinkovitega izvrševanja je bistveno, da se lahko ustrezni organi pri opravljanju cestnih preverjanj in po prehodnem obdobju prepričajo, da sta se vozni čas in čas počitka ustrezno upoštevala na dan preverjanja in v predhodnih 28 dneh.

(15)

Temeljna pravila o času vožnje je treba razjasniti in poenostaviti, da se omogoči učinkovito in enotno izvrševanje s pomočjo digitalnega tahografa, kot je določeno v Uredbi Sveta (EGS) št. 3821/85 z dne 20. decembra 1985 o tahografu (nadzorni napravi) v cestnem prometu (5) in v tej uredbi. Poleg tega si nadzorni organi držav članic prek stalnega odbora prizadevajo doseči skupno stališče o izvajanju te uredbe.

(16)

Po pravilih Uredbe (EGS) št. 3820/85 se je izkazalo, da je mogoče načrtovati dnevne čase vožnje in odmore, ki vozniku omogočijo, da vozi predolgo brez polnega odmora, s čimer se zmanjša varnost v cestnem prometu in poslabšajo pogoji dela voznika. Zato je primerno zagotoviti, da so deljeni odmori določeni tako, da se preprečijo zlorabe.

(17)

Cilj te uredbe je izboljšati socialne razmere za zaposlene, za katere velja ta uredba, kot tudi izboljšati splošno varnost v cestnem prometu. To bo doseženo z določbami, ki se nanašajo na najdaljši čas vožnje na dan, na teden in za obdobje dveh zaporednih tednov, določbo, ki voznika obvezuje, da si vzame redni tedenski čas počitka vsaj enkrat v dveh zaporednih tednih, in določbami, ki predpisujejo, da dnevni čas počitka ne sme biti v nobenem primeru krajši od neprekinjenega obdobja devetih ur. Ker te določbe zagotavljajo ustrezen počitek, ob hkratnem upoštevanju izkušenj s praksami izvrševanja v zadnjih letih, sistem nadomestil za skrajšani dnevni časa počitka ni več potreben.

(18)

Mnogi cestni prevozi znotraj Skupnosti na nekaterih delih vožnje vključujejo prevoz s trajektom ali po železnici. Zato je treba za take prevoze določiti jasne in primerne določbe o dnevnem času počitka in odmorih.

(19)

Glede na povečanje čezmejnega prevoza blaga in potnikov je zaradi varnosti v cestnem prometu ter povečanega izvrševanja cestnih preverjanj in preverjanj v prostorih podjetij zaželeno, da se uredijo vozni čas, čas počitka in odmori v drugih državah članicah ali tretjih državah, in ugotovi, ali so se ustrezna pravila popolnoma in ustrezno upoštevala.

(20)

Odgovornost prevoznih podjetij velja vsaj za prevozna podjetja, ki so pravne ali fizične osebe, in ne sme izključevati postopkov zoper fizične osebe, ki so storilci, pobudniki ali soudeleženci pri kršitvah te uredbe.

(21)

Vozniki, ki delajo za več prevoznih podjetij, morajo vsem podjetjem predložiti ustrezne informacije in jim tako omogočiti izpolnitev njihovih obveznosti po tej uredbi.

(22)

Za spodbujanje socialnega napredka in izboljšanja varnosti v cestnem prometu mora vsaka država članica ohraniti pravico do sprejemanja nekaterih ustreznih ukrepov.

(23)

Nacionalna odstopanja morajo odražati spremembe v sektorju cestnega prevoza in biti omejena na tiste elemente, ki sedaj niso izpostavljeni konkurenčnim pritiskom.

(24)

Države članice morajo določiti pravila za vozila, ki se uporabljajo za prevoz potnikov v linijskih prevozih, če linija ni daljša od 50 km. Ta pravila morajo zagotoviti ustrezno zaščito glede dovoljenega časa vožnje in obveznih odmorov ter časov počitka.

(25)

Za učinkovito izvrševanje je zaželeno, da se vse redne notranje in mednarodne prevoze potnikov preverja z uporabo standardne nadzorne naprave.

(26)

Države članice morajo določiti pravila za kazni, ki se uporabijo za kršitve te uredbe, in zagotoviti njihovo izvajanje. Te kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne, odvračilne in nediskriminatorne. Možnost izločitve vozila iz prometa v primeru resnih kršitev je prav tako treba vključiti v skupno vrsto ukrepov, ki jih lahko sprejmejo države članice. Določbe iz te uredbe, ki se nanašajo na kazni ali postopke, ne bi smele vplivati na nacionalne predpise o dokaznem bremenu.

(27)

Za jasno in učinkovito izvrševanje je zaželeno zagotoviti enotne določbe o odgovornosti prevoznih podjetij in voznikov za kršitve te uredbe. Ta odgovornost lahko povzroči kazenske, civilne ali upravne kazni, glede na državo članico.

(28)

Ker cilja te uredbe, in sicer določitve jasnih skupnih pravil o času vožnje, odmorov in času počitka za voznike v cestnem prometu, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker ga je zaradi potrebe po usklajenem ukrepanju lažje doseči na ravni Skupnosti, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načeloma subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenega cilja.

(29)

Ukrepe za izvajanje te uredbe naj se sprejme v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (6).

(30)

Uredbo (EGS) št. 3821/85 je treba spremeniti, da bi razjasnili posebne obveznosti prevoznih podjetij in voznikov, spodbujati pravno varnost in olajšati izvrševanje omejitev časa vožnje in časa počitka pri cestnih preverjanjih.

(31)

Uredbo (EGS) št. 3821/85 je treba prav tako spremeniti, da bi zagotovili pravno varnost v zvezi z novimi datumi za uvedbo digitalnega tahografa in razpoložljivost vozniških kartic.

(32)

Uredbo (EGS) št. 3820/85 je treba zaradi jasnosti in racionalizacije razveljaviti in nadomestiti s to uredbo –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

POGLAVJE I

Uvodne določbe

Člen 1

Ta uredba določa pravila o času vožnje, odmorih in času počitka za voznike, ki opravljajo prevoz blaga in potnikov po cesti, za uskladitev pogojev konkurence med vrstami prevoza v notranjem prometu, zlasti glede na cestni sektor, ter za izboljšanje pogojev dela in varnosti v cestnem prometu. Cilj določb te uredbe je tudi pospeševati boljše spremljanje in prakso izvrševanja držav članic ter boljšo delovno prakso v sektorju cestnega prevoza.

Člen 2

1.   Ta uredba se uporablja za prevoz po cesti:

(a)

blaga, kjer največja dovoljena masa vozil, skupaj s kakršnim koli priklopnikom ali polpriklopnikom, presega 3,5 tone; ali

(b)

potnikov z vozili, ki so zaradi svoje konstrukcije ali stalne opreme primerna za prevoz več kot devetih oseb, skupaj z voznikom, in so temu tudi namenjena.

2.   Ta uredba se uporablja ne glede na državo, kjer je vozilo registrirano, za prevoz po cesti, ki se opravlja:

(a)

izključno znotraj Skupnosti; in

(b)

med Skupnostjo, Švico in državami pogodbenicami Sporazuma o evropskem gospodarskem prostoru.

3.   Evropski sporazum o delu posadk na vozilih, ki opravljajo mednarodni cestni prevoz (AETR), se uporablja namesto te uredbe za mednarodne cestne prevoze, ki se delno opravljajo zunaj območij, navedenih v odstavku 2, za:

(a)

vozila, registrirana v Skupnosti ali državah, ki so pogodbenice AETR, za celotno vožnjo;

(b)

vozila, registrirana v tretji državi, ki ni pogodbenica AETR, samo za del vožnje po ozemlju Skupnosti ali držav, ki so pogodbenice AETR.

Člen 3

Ta uredba se ne uporablja za prevoz po cesti z:

(a)

vozili za prevoz potnikov v linijskih prevozih, če linija ni daljša od 50 kilometrov;

(b)

vozili z največjo dovoljeno hitrostjo, ki ne presega 30 kilometrov na uro;

(c)

vozili, ki jih imajo v lasti ali v najemu brez voznika oborožene sile, civilna zaščita, gasilci in sile, odgovorne za vzdrževanje javnega reda, če se prevoz opravlja kot posledica nalog, dodeljenih tem silam, in je pod njihovim nadzorom;

(d)

vozili, ki se uporabljajo v nujnih primerih ali reševalnih akcijah;

(e)

specializiranimi vozili, ki se uporabljajo za medicinske namene;

(f)

vozili, ki so specializirana za vleko vozil v okvari in delujejo v oddaljenosti 100 kilometrov od svoje baze;

(g)

vozili, s katerimi se opravljajo preizkusne vožnje za namene tehničnega razvoja, popravila ali vzdrževanja, ter novimi ali predelanimi vozili, ki še niso bila dana v uporabo;

(h)

vozili ali kombinacijami vozil z največjo dovoljeno maso, ki ne presega 7,5 ton in se uporabljajo za nekomercialni prevoz blaga;

(i)

komercialnimi vozili, ki imajo zgodovinski status v skladu z zakonodajo države članice, v kateri se vozijo, in ki se uporabljajo za nekomercialni prevoz potnikov ali blaga.

Člen 4

V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve:

(a)

„prevoz po cesti“ pomeni vsako vožnjo naloženega ali praznega vozila za prevoz potnikov ali blaga, ki v celoti ali delno poteka po javnih cestah;

(b)

„vozilo“ pomeni motorno vozilo, vlečno vozilo, priklopnik ali polpriklopnik ali kombinacijo teh vozil, ki so opredeljena na naslednji način:

—

„motorno vozilo“: vsako vozilo z močjo lastnega motorja, ki vozi po cesti, razen tirnega vozila, in ki se običajno uporablja za prevoz potnikov ali blaga,

—

„vlečno vozilo“: vsako vozilo z močjo lastnega motorja, ki vozi po cesti, razen tirnega vozila, in je posebej konstruirano za vleko, potiskanje ali premikanje priklopnikov, polpriklopnikov, orodij ali strojev,

—

„priklopnik“: vsako vozilo, ki je konstruirano za priklop na motorno ali vlečno vozilo,

—

„polpriklopnik“: priklopno vozilo brez sprednje osi, ki je priklopljeno tako, da bistveni del njegove teže in teže tovora nosi vlečno ali motorno vozilo;

(c)

„voznik“ pomeni vsako osebo, ki vozi vozilo, četudi le za krajši čas, ali je v vozilu, da je po potrebi na voljo za vožnjo;

(d)

„odmor“ pomeni vsako obdobje, v katerem voznik ne sme voziti ali opravljati katerega koli drugega dela in ki je namenjeno izključno za oddih;

(e)

„drugo delo“ pomeni vse dejavnosti, ki so opredeljene kot delovni čas v členu 3(a) Direktive 2002/15/ES, razen vožnje, in katero koli delo za istega ali drugega delodajalca v sektorju prevoza ali zunaj njega;

(f)

„počitek“ pomeni vsako neprekinjeno obdobje, v katerem lahko voznik svobodno razpolaga s svojim časom;

(g)

„dnevni čas počitka“ pomeni dnevno obdobje, v katerem lahko voznik svobodno razpolaga s svojim časom in zajema „redni dnevni čas počitka“ ali „skrajšani dnevni čas počitka“;

—

„redni dnevni čas počitka“ pomeni vsako neprekinjeno obdobje počitka, ki traja vsaj 11 ur. Druga možnost je, da se ta redni dnevni čas počitka izkoristi v dveh obdobjih, od katerih mora biti prvo neprekinjeno obdobje, ki traja vsaj 3 ure, drugo pa neprekinjeno obdobje, ki traja vsaj 9 ur,

—

„skrajšani dnevni čas počitka“ pomeni vsako neprekinjeno obdobje počitka, ki traja vsaj 9 ur, vendar manj kot 11 ur;

(h)

„tedenski čas počitka“ pomeni vsako neprekinjeno obdobje počitka, v katerem lahko voznik svobodno razpolaga s svojim časom in zajema „redni tedenski čas počitka“ ali „skrajšani tedenski čas počitka“;

—

„redni tedenski čas počitka“ pomeni vsako neprekinjeno obdobje počitka, ki traja vsaj 45 ur,

—

„skrajšani tedenski čas počitka“ pomeni vsako neprekinjeno obdobje počitka, ki traja manj kot 45 ur in ki se lahko ob upoštevanju pogojev iz člena 8(6) skrajša na najmanj 24 zaporednih ur;

(i)

„teden“ pomeni obdobje od ponedeljka od 00.00 ure do nedelje do 24.00 ure;

(j)

„dnevni čas vožnje“ pomeni skupni čas vožnje med koncem enega dnevnega časa počitka in začetkom naslednjega dnevnega časa počitka ali med dnevnim časom počitka in tedenskim časom počitka;

(k)

„tedenski čas vožnje“ pomeni skupni čas vožnje v enem tednu;

(l)

„največja dovoljena masa“ pomeni največjo dovoljeno obratovalno maso polno naloženega vozila;

(m)

„linijski prevozi potnikov“ pomenijo notranje in mednarodne prevoze, kot so določeni v členu 2 Uredbe Sveta (EGS) št. 684/92 z dne 16. marca 1992 o skupnih pravilih za mednarodni avtobusni prevoz potnikov (7);

(n)

„vožnja z več vozniki“ pomeni situacijo, v kateri voznik sodeluje pri vožnji z več vozniki, če je v obdobjih vožnje med katerima koli dvema zaporednima dnevnima časoma počitka ali med dnevnim časom počitka in tedenskim časom počitka v vozilu še vsaj en voznik, ki vozi. Za prvo uro vožnje z več vozniki je prisotnost drugega voznika neobvezna, za preostanek obdobja pa obvezna;

(o)

„prevozno podjetje“ je vsaka fizična oseba, pravna oseba, združenje ali skupina oseb brez pravne osebnosti, ki dela za zaslužek ali ne, ali vsak uradni organ, ki ima lahko lastno pravno osebnost ali je odvisen od določenega organa oblasti, ki ima pravno osebnost, ki opravlja prevoz po cesti bodisi za najem in plačilo bodisi za svoj račun;

(p)

„čas vožnje“ je celotni čas vožnje od trenutka, ko voznik začne z vožnjo po času počitka ali predpisanem odmoru, do začetka časa počitka ali predpisanega odmora. Čas vožnje je lahko neprekinjen ali prekinjen;

(q)

„predpisani odmor“ je neprekinjeni odmor, ki traja najmanj petnajst minut, vsaj pet minut na pol ure ali del tega skupnega časa vožnje v času, ko se začne predpisani odmor.

POGLAVJE II

Posadke, čas vožnje, odmori in čas počitka

Člen 5

1.   Najnižja starost voznikov je 18 let.

2.   Najnižja starost sovoznikov je 18 let. Vendar pa lahko države članice znižajo najnižjo starost sovoznikov na 16 let, pod pogojem da:

(a)

se prevoz po cesti opravlja znotraj območja ene države članice znotraj polmera 50 kilometrov od kraja, kjer je vozilo bazirano, vključno z lokalnimi upravnimi območji, katerih središče je znotraj tega polmera;

(b)

je znižanje namenjeno poklicnemu usposabljanju; in

(c)

je tako ravnanje v skladu z omejitvami, ki jih določajo nacionalna pravila države članice v zvezi z zaposlovanjem.

Člen 6

1.   Dnevni čas vožnje ne presega devet ur.

Vendar pa se v enem tednu dnevni čas vožnje lahko največ dvakrat podaljša do največ 10 ur.

2.   Tedenski čas vožnje ne presega 56 ur in ne povzroči prekoračitve najdaljšega tedenskega delovnega časa, kot je določen v Direktivi 2002/15/ES.

3.   Skupni čas vožnje katerih koli dveh zaporednih tednov ne presega 90 ur.

4.   Dnevni in tedenski čas vožnje vključujeta ves čas vožnje na območju Skupnosti ali tretje države.

5.   Voznik kot „drugo delo“ zapiše vsak čas prebit, kakor je opisano v členu 4(e), kot tudi vsak čas, porabljen za vožnjo vozila, ki se uporablja za komercialne dejavnosti, ki ne spadajo na področje uporabe te uredbe, in zapiše ves „čas razpoložljivosti“, kakor je opredeljen v členu 15(3)(c) Uredbe (EGS) št. 3821/85, od svojega zadnjega dnevnega ali tedenskega časa počitka. Ti zapisi se vnesejo ročno na tahografski vložek, izpisek ali z uporabo naprave za ročno vnašanje v tahograf.

Člen 7

Po štirih urah in pol vožnje ima voznik najmanj 45-minutni neprekinjeni odmor, razen če ne začne s časom počitka.

Najkrajši predpisani odmor, ki ustreza vsakemu možnemu času vožnje, je naveden v spodnji tabeli:

Čas vožnje

Najkrajši predpisani odmor

0–90 minut

15 minut

91–120 minut

20 minut

121–150 minut

25 minut

151–180 minut

30 minut

181–210 minut

35 minut

211–240 minut

40 minut

241–270 minut (največ)

45 minut

Člen 8

1.   Voznik ima dnevni in tedenski čas počitka.

2.   V vsakem obdobju 24 ur po koncu predhodnega dnevnega časa počitka ali tedenskega časa počitka voznik izkoristi nov dnevni čas počitka.

Če del dnevnega časa počitka, ki je vključen v 24-urno obdobje, traja vsaj 9 ur, vendar manj kot 11 ur, se dnevni čas počitka šteje za skrajšani dnevni čas počitka.

3.   Dnevni čas počitka se lahko podaljša na redni tedenski čas počitka ali skrajšani tedenski čas počitka.

4.   Voznik ima lahko največ tri skrajšane čase počitka med katerima koli dvema tedenskima časoma počitka.

5.   Z odstopanjem od odstavka 2 mora voznik, ki opravlja vožnjo z več vozniki, v 30 urah po koncu dnevnega ali tedenskega časa počitka vzeti nov dnevni čas počitka, ki traja najmanj 9 ur.

6.   V katerih koli dveh zaporednih tednih ima voznik vsaj:

—

dva redna tedenska časa počitka, ali

—

en redni tedenski čas počitka in en skrajšani tedenski čas počitka, ki traja vsaj 24 ur. Vendar pa se skrajšanje nadomesti z enako dolgim počitkom v enem kosu pred koncem tretjega tedna po zadevnem tednu.

Tedenski čas počitka se začne najpozneje na koncu šestih 24-urnih obdobij od konca predhodnega tedenskega časa počitka.

7.   Vsak počitek, ki je nadomestilo za skrajšani tedenski čas počitka, se prišteje k drugemu počitku, ki traja vsaj devet ur.

8.   Dnevni čas počitka in skrajšani tedenski čas počitka zunaj kraja, kjer je vozilo bazirano, lahko voznik preživi v vozilu, če ima ustrezno ležišče za vsakega voznika in če vozilo miruje.

9.   Tedenski čas počitka, ki se začne v enem tednu in se nadaljuje v naslednjem tednu, se lahko prišteje h kateremu koli od teh dveh tednov, vendar ne k obema.

Člen 9

1.   Z odstopanjem od člena 8 se lahko dnevni čas počitka prekine največ dvakrat z drugimi dejavnostmi, ki skupaj ne presegajo ene ure, če voznik spremlja vozilo na trajektu ali vlaku.

2.   Voznik mora imeti v času rednega dnevnega časa počitka iz odstavka 1 možnost dostopa do ležišča na ladji ali ležalnega vagona.

POGLAVJE III

Odgovornost podjetij

Člen 10

1.   Prevozno podjetje voznikom, ki so v njem zaposleni ali mu dani na voljo, ne sme izplačevati nikakršnih plačil, niti v obliki bonusov ali dodatkov k plači, ki so povezana s prevoženimi razdaljami in/ali količino prevoženega blaga, če so ta plačila take vrste, da ogrožajo varnost v cestnem prometu.

2.   Prevozno podjetje organizira delo voznikov iz odstavka 1 tako, da lahko vozniki upoštevajo Uredbo (EGS) št. 3821/85 in poglavje II te uredbe. Prevozno podjetje da vozniku ustrezna navodila in izvaja redne kontrole za zagotovitev upoštevanja Uredbe (EGS) št. 3821/85 in poglavja II te uredbe.

3.   Prevozno podjetje je odgovorno za kršitve, ki jih povzročijo vozniki podjetja, tudi če je bila kršitev storjena na ozemlju druge države članice ali tretje države.

Brez poseganja v pravico držav članic, da prevozna podjetja štejejo za popolnoma odgovorna, lahko države članice to odgovornost pogojujejo s kršitvami odstavkov 1 in 2 s strani podjetja. Države članice lahko upoštevajo kakršne koli dokaze, ki izkazujejo, da prevozno podjetje utemeljeno ne more odgovarjati za storjeno kršitev.

4.   Podjetja, pošiljatelji, špediterji, organizatorji potovanj, glavni izvajalci, podizvajalci in agencije za zaposlovanje voznikov zagotovijo, da pogodbeno dogovorjeni načrti časa prevoza upoštevajo to uredbo.

5.

(a)

Prevozno podjetje, ki uporablja vozila, opremljena z nadzorno napravo v skladu s Prilogo I(B) Uredbe (EGS) št. 3821/85 in ki spada na področje uporabe te uredbe:

(i)

zagotovi, da se vsi ustrezni podatki prenesejo iz enote v vozilu in vozniške kartice tako pogosto, kot to določi država članica, in da se vsi ustrezni podatki prenesejo bolj pogosto, da zagotovi, da se prenesejo vsi podatki, ki zadevajo dejavnosti, ki jih opravlja to podjetje ali ki se opravljajo za to podjetje;

(ii)

zagotovi, da se vsi preneseni podatki iz vozila in vozniške kartice hranijo najmanj dvanajst mesecev po evidentiranju in da so na zahtevo inšpektorja taki podatki dostopni bodisi neposredno bodisi na daljavo iz prostorov podjetja.

(b)

Za namene tega odstavka se prenos razume v skladu z opredelitvijo iz točke (5) Poglavja I (Opredelitev pojmov) Priloge I(B) Uredbe Sveta (EGS) št. 3821/85.

(c)

Najdaljše obdobje, v katerem se ustrezne podatke v skladu z (a)(i) prenese, lahko določi Komisija v skladu s postopkom iz člena 24(2).

POGLAVJE IV

Izjeme

Člen 11

Država članica lahko predpiše daljše najkrajše odmore in čase počitka ali krajše najdaljše čase vožnje od tistih, ki so določeni v členih 6 do 9, za prevoz po cesti, ki v celoti poteka na njenem ozemlju. Kljub temu pa se ta uredba še naprej uporablja za voznike, ki opravljajo mednarodne prevoze.

Člen 12

Voznik lahko odstopa od členov 6 do 9 do obsega, ki je potreben za zagotovitev varnosti oseb, vozila ali njegovega tovora, če s tem ne ogroža varnosti v cestnem prometu in če pripelje do primernega mesta, kjer lahko ustavi. Voznik navede razlog za tako odstopanje ročno na tahografskem vložku ali na izpisu ali v svojem urniku dela najpozneje ob prihodu na primerno mesto, kjer lahko ustavi.

Člen 13

1.   Če to ne posega v cilje iz člena 1, lahko vsaka država članica na svojem ozemlju ali s soglasjem zadevnih držav na ozemlju druge države članice odobri izjeme od členov 5 do 9, ki se uporabljajo za prevoz:

(a)

z vozili, ki jih imajo v lasti ali v najemu brez voznika za prevoz po cesti organi oblasti, ki ne konkurirajo zasebnim prevoznim podjetjem;

(b)

z vozili, ki jih uporabljajo ali najemajo brez voznika poljedelska, vrtnarska, gozdarska, živinorejska ali ribiška podjetja za prevažanje blaga v okviru lastne podjetniške dejavnosti znotraj območja s polmerom 100 km od kraja, v katerem je podjetje;

(c)

s kmetijskimi in gozdarskimi traktorji, ki se uporabljajo za kmetijske in gozdarske dejavnosti znotraj območja s polmerom 100 km od kraja, v katerem je podjetje, ki ima vozilo v lasti, najemu ali zakupu;

(d)

z vozili ali kombinacijami vozil z največjo dovoljeno maso, ki ne presega 7,5 tone in ki jih uporabljajo izvajalci univerzalnih storitev, kot so opredeljeni v členu 2(13) Direktive 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 1997 o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitve (8), za dostavo pošiljk kot dela univerzalne storitve, ali z vozili, ki prevažajo material ali opremo za voznikovo uporabo pri njegovem delu. Ta vozila se lahko uporabljajo samo v območju s polmerom 50 km od kraja, v katerem je podjetje, če vožnja z vozilom ni glavna voznikova dejavnost;

(e)

z vozili, ki vozijo izključno na otokih, katerih površina ne presega 2 300 kvadratnih kilometrov in niso povezani s preostalim državnim ozemljem z mostom, nasipom ali predorom, odprtim za motorna vozila;

(f)

z vozili za prevoz blaga v območju s polmerom 50 km od kraja, v katerem je podjetje, s pogonom na zemeljski plin ali utekočinjeni zemeljski plin ali na električni pogon, katerih največja dovoljena masa, skupaj z maso priklopnikov ali polpriklopnikov, ne presega 7,5 tone;

(g)

z vozili za učenje vožnje in opravljanje izpita za pridobitev vozniškega dovoljenja ali spričevala o strokovni usposobljenosti, če se ne uporabljajo za komercialni prevoz blaga ali potnikov;

(h)

z vozili, ki se uporabljajo za vzdrževanje kanalizacije, za varovanje pred poplavami, za preskrbo z vodo, za vzdrževanje in kontrolo cest ali za zbiranje in odstranjevanje odpadkov od vrat do vrat;

(i)

z vozili z 10 do 17 sedežev, ki se uporabljajo izključno za nekomercialni prevoz potnikov;

(j)

s specializiranimi vozili za prevažanje cirkuške opreme in opreme za zabaviščne parke;

(k)

s posebno opremljenimi vozili za mobilne projekte, ki se uporabljajo predvsem za izobraževanje v mirujočem stanju;

(l)

z vozili za odvažanje mleka s kmetij in za vračanje cistern za mleko ali mlečnih proizvodov, ki so namenjenih za živalsko krmo, na kmetije;

(m)

s specializiranimi vozili za prevažanje denarja in/ali dragocenih predmetov;

(n)

z vozili za odvoz živalskih odpadkov ali trupel živali, ki niso namenjeni za prehrano ljudi;

(o)

z vozili, ki se uporabljajo izključno na cestah znotraj vozlišč, kot so pristanišča, pristaniška razkladališča in železniški terminali.

2.   Države članice Komisijo obvestijo o izjemah, odobrenih v skladu z odstavkom 1, in Komisija o njih obvesti druge države članice.

3.   Če to ne posega v cilje iz člena 1 in je zagotovljena ustrezna zaščita voznikov, lahko država članica po odobritvi Komisije na svojem ozemlju odobri manjše izjeme pri uporabi te uredbe za vozila, ki se uporabljajo na vnaprej določenih območjih z gostoto prebivalstva manj kot 5 oseb na kvadratni kilometer, v naslednjih primerih:

—

za notranje linijske prevoze potnikov, če njihov razpored potrdijo organi oblasti (v tem primeru so lahko dovoljene le izjeme glede odmorov), in

—

za tiste notranje cestne prevoze blaga za svoj račun ali za najem ali plačilo, ki ne vplivajo na enotni trg in so potrebni za vzdrževanje določenih gospodarskih panog na zadevnem ozemlju, in kadar določbe te uredbe o izjemah predpisujejo omejitveni polmer do 100 kilometrov.

Prevoz po cesti na podlagi te izjeme lahko vključuje pot na območje z gostoto prebivalstva 5 oseb na kvadratni kilometer ali več le na koncu ali začetku vožnje. Vsi taki ukrepi so sorazmerni po svoji naravi in obsegu.

Člen 14

1.   Če to ne posega v cilje iz člena 1, lahko države članice po odobritvi Komisije odobrijo izjeme od uporabe določb členov 6 do 9 za prevoze v izjemnih okoliščinah.

2.   V nujnih primerih države članice lahko odobrijo začasno izjemo za obdobje, ki ne presega 30 dni, kar se nemudoma sporoči Komisiji.

3.   Komisija obvesti druge države članice o vsaki izjemi, odobreni v skladu s tem členom.

Člen 15

Države članice zagotovijo, da za voznike vozil iz člena 3(a) veljajo nacionalna pravila, ki zagotavljajo ustrezno zaščito glede dovoljenega časa vožnje in obveznih odmorov ter časa počitka.

POGLAVJE V

Kontrolni postopki in sankcije

Člen 16

1.   Če vozilo ni opremljeno z nadzorno napravo v skladu z Uredbo (EGS) št. 3821/85, se odstavka 2 in 3 tega člena uporabljata za:

(a)

notranje linijske prevoze potnikov; in

(b)

mednarodne linijske prevoze potnikov, katerih končne postaje so do 50 km zračne črte oddaljene od meje med dvema državama članicama in katerih dolžina linije ne presega 100 km.

2.   Prevozno podjetje sestavi vozni red prevozov in urnik dela, v katerem sta za vsakega voznika navedena ime in kraj, kjer ima sedež, in vnaprej določen načrt različnih obdobij vožnje, drugega dela, odmorov in njegove razpoložljivosti.

Vsak voznik, ki se mu dodeli prevoz iz odstavka 1, ima s seboj izvleček iz urnika dela in kopijo voznega reda prevozov.

3.   Urnik dela:

(a)

vključuje vse podrobnosti iz odstavka 2 za najkrajše obdobje, ki zajema predhodnih 28 dni; te podrobnosti je treba posodabljati v rednih časovnih presledkih, katerih trajanje ne sme presegati enega meseca;

(b)

podpiše direktor prevoznega podjetja ali njegov pooblaščeni zastopnik;

(c)

prevozno podjetje hrani eno leto po preteku obdobja, ki ga urnik zajema. Prevozno podjetje zadevnim voznikom na njihovo zahtevo izroči izpisek iz urnika; in

(d)

se predloži in preda na zahtevo pooblaščenega inšpektorja.

Člen 17

1.   Države članice na podlagi standardnega obrazca iz Odločbe 93/173/EGS (9) Komisiji sporočijo vse potrebne podatke in ji tako vsaki dve leti omogočijo pripravo poročila o izvajanju te uredbe in Uredbe (EGS) št. 3821/85 ter o razvoju na zadevnih področjih.

2.   Te podatke se sporoči Komisiji najpozneje do 30. septembra v letu po koncu zadevnega dveletnega obdobja.

3.   Komisija pošlje poročilo Evropskemu parlamentu in Svetu v 13 mesecih po preteku zadevnega dveletnega obdobja.

Člen 18

Države članice sprejmejo vse ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe.

Člen 19

1.   Države članice določijo pravila o kaznih, ki se uporabijo za kršitve te uredbe in Uredbe (EGS) št. 3821/85, in sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da se izvajajo. Te kazni so učinkovite, sorazmerne, odvračilne in nediskriminatorne. Za nobeno kršitev te uredbe in Uredbe (EGS) št. 3821/85 se ne uporabi več kot ena kazen ali postopek. Države članice Komisijo obvestijo o teh ukrepih in pravilih o kaznih do datuma iz drugega pododstavka člena 29. Komisija o tem obvesti druge države članice.

2.   Država članica omogoči pristojnim organom, da naložijo kazen podjetju in/ali vozniku za kršitev te uredbe, ugotovljene na njenem ozemlju, za katero še ni bila naložena kazen, tudi če je bila kršitev storjena na ozemlju kake druge države članice ali tretje države.

Izjemoma lahko, če se ugotovi kršitev:

—

ki ni bila storjena na ozemlju zadevne države članice, in

—

ki jo je storilo podjetje s sedežem v ali voznik s krajem zaposlitve v drugi državi članici ali tretji državi,

država članica do 1. januarja 2009 namesto tega, da naloži kazen, sporoči dejstva o kršitvi pristojnemu organu v državi članici ali tretji državi, v kateri je sedež podjetja ali v kateri ima voznik kraj zaposlitve.

3.   Kadar koli država članica začne postopek ali naloži kazen za določeno kršitev, vozniku o tem predloži ustrezne pisne dokaze.

4.   Države članice zagotovijo, da za kršitve te uredbe ali Uredbe (EGS) št. 3821/85 s strani podjetij ali povezanih pošiljateljev, špediterjev, organizatorjev potovanj, glavnih izvajalcev, podizvajalcev in agencij za zaposlovanje voznikov velja sistem sorazmernih kazni, ki lahko vključujejo finančne kazni.

Člen 20

1.   Voznik hrani vse dokaze, ki mu jih predloži država članica v zvezi z naloženimi kaznimi ali začetkom postopkov do takrat, ko ista kršitev te uredbe ne more več pripeljati do drugega postopka ali kazni v skladu s to uredbo.

2.   Voznik na zahtevo predloži dokaze iz odstavka 1.

3.   Voznik, ki je zaposlen ali je na razpolago več kot enemu prevoznemu podjetju, predloži zadostne podatke vsakemu podjetju in mu tako omogoči upoštevanje poglavja II.

Člen 21

Kadar država članica meni, da je prišlo do kršitve te uredbe, ki je take vrste, da bi lahko ogrozila varnost v cestnem prometu, je pooblaščena, da izloči zadevno vozilo iz prometa, dokler se ne odpravi razlog za kršitev. Države članice lahko prisilijo voznika, da si vzame dnevni čas počitka. Države članice lahko tudi odvzamejo, začasno prekličejo ali omejijo licenco podjetja, če ima podjetje sedež v tisti državi članici, ali odvzamejo, začasno prekličejo ali omejijo vozniško dovoljenje voznika. Odbor iz člena 24(2) razvije smernice za spodbujanje usklajene uporabe tega člena.

Člen 22

1.   Države članice druga drugi pomagajo pri uporabi te uredbe in preverjanju skladnosti z njo.

2.   Pristojni organi držav članic redno izmenjujejo vse podatke, ki so na voljo, o:

(a)

kršitvah pravil iz poglavja II, ki jih storijo nerezidenti, in vseh kaznih, ki so naložene za take kršitve;

(b)

kaznih, ki jih naloži država članica svojim rezidentom za kršitve, ki jih storijo v drugih državah članicah.

3.   Države članice redno pošiljajo ustrezne informacije o nacionalni razlagi in uporabi te uredbe Komisiji, ki da te informacije v elektronski obliki na voljo drugim državam članicam.

Člen 23

Skupnost začne vsa pogajanja s tretjimi državami, ki se izkažejo za potrebna za izvajanje te uredbe.

Člen 24

1.   Komisiji pomaga odbor iz člena 18(1) Uredbe (EGS) št. 3821/85.

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člena 3 in 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju člena 8 Sklepa.

3.   Odbor sprejme svoj poslovnik.

Člen 25

1.   Komisija na zahtevo države članice ali na lastno pobudo:

(a)

preuči primere, kjer prihaja do razlik pri uporabi in izvrševanju katere koli izmed določb te uredbe, zlasti glede časa vožnje, odmorov in časov počitka;

(b)

podrobneje pojasni določbe te uredbe za spodbujanje skupnega pristopa.

2.   V primerih iz odstavka 1 Komisija sprejme odločitev o priporočenem pristopu v skladu s postopkom iz člena 24(2). Komisija svojo odločitev sporoči Evropskemu parlamentu, Svetu in državam članicam.

POGLAVJE VI

Končne določbe

Člen 26

Uredba (EGS) št. 3821/85 se spremeni:

1.

člen 2 se nadomesti:

„Člen 2

V tej uredbi se uporabljajo opredelitve iz člena 4 Uredbe (ES) št. … Evropskega parlamenta in Sveta z dne.........o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi Uredb Sveta (EGS) št. 3821/85 in (ES) št. 2135/98 (10)

2.

odstavki 1, 2 in 3 člena 3 se nadomestijo z naslednjim:

„1.   Tahograf (nadzorna naprava) se vgradi in uporablja v vozilih, ki so registrirana v državi članici in se uporabljajo za prevoz oseb ali blaga po cesti, razen v vozilih iz členov 3 in 16(1) Uredbe (ES) št. … (11) in vozilih, ki so bila izvzeta iz področja uporabe Uredbe (EGS) št. 3820/85, ki pa niso več izvzeta na podlagi Uredbe (ES) št. … (11), pa se morajo do 31. decembra 2007 uskladiti s to zahtevo.

2.   Države članice lahko vozila, ki so navedena v členu 13(1) in (3) Uredbe (EGS) št. ... (11), izvzamejo iz uporabe te uredbe.

3.   Države članice lahko po predhodnem dovoljenju Komisije izvzamejo iz uporabe te uredbe vozila za prevoze iz člena 14 Uredbe (EGS) št.... (11).“;

3.

člen 14(2) se nadomesti z naslednjim:

„2.   Podjetje hrani tahografske vložke in izpise, kadar koli so bili izpisi narejeni v skladu s členom 15(1), v časovnem zaporedju in čitljivi obliki vsaj eno leto po njihovi uporabi in kopije na njihovo zahtevo izroči zadevnim voznikom. Podjetje prav tako izroči kopije prenesenih podatkov iz vozniških kartic zadevnim voznikom na njihovo zahtevo in tiskane izpise teh kopij. Tahografske vložke, izpise in prenesene podatke je treba predložiti ali predati na zahtevo vsakega pooblaščenega inšpektorja.“;

4.

člen 15 se spremeni:

—

v odstavku 1 se doda naslednji pododstavek:

„Če je vozniška kartica poškodovana, pokvarjena ali ni v posesti voznika, voznik:

(i)

na začetku vožnje izpiše podrobne podatke o vozilu, ki ga vozi, in na ta izpis vpiše:

(a)

podatke, ki omogočijo identifikacijo voznika (ime, vozniška kartica ali številka vozniškega dovoljenja), vključno s svojim podpisom;

(b)

obdobja iz točk (b), (c) in (d) druge alinee odstavka 3;

(ii)

na koncu vožnje izpiše podatke, ki se nanašajo na časovna obdobja, ki jih zapiše nadzorna naprava, evidentira vsa obdobja drugega dela, razpoložljivosti in počitkov, ki so se zgodili od izdelave izpisa na začetku vožnje in jih ni zapisal tahograf, in označi na ta dokument podatke, ki omogočajo voznikovo identifikacijo (ime, vozniška kartica ali številka vozniškega dovoljenja), vključno s podpisom voznika.“,

—

drugi pododstavek odstavka 2 se nadomesti z naslednjim:

„Če voznik zaradi morebitne oddaljenosti od vozila ne more primerno uporabljati vgrajene naprave, se časovna obdobja iz točk (b), (c) in (d) druge alinee odstavka 3:

(i)

če je vozilo opremljeno s tahografom v skladu s Prilogo I, vpišejo na tahografski vložek ročno, avtomatsko ali na drug način tako, da so čitljiva in se tahografski vložek ne umaže; ali

(ii)

če je vozilo opremljeno s tahografom v skladu s Prilogo I(B), vpišejo na vozniško kartico z uporabo naprave za ročno vpisovanje, ki je v tahografu.

Če je v vozilu, ki ima vgrajen tahograf v skladu s Prilogo I(B), več voznikov, vozniki zagotovijo, da se njihove vozniške kartice vstavijo v ustrezno režo v tahografu.“,

—

odstavka (3)(b) in (c) se nadomestita z naslednjim:

„(b)

‚druga dela‘ pomeni vsako dejavnost razen vožnje, kot so opredeljena v členu 3(a) Direktive 2002/15/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2002 o urejanju delovnega časa oseb, ki opravljajo spremljevalne dejavnosti v cestnem prometu (12), in tudi vsako delo za istega ali drugega delodajalca znotraj prevozniškega sektorja ali zunaj njega ter ga je treba zapisati pod oznako #;

(c)

‚čas pripravljenosti‘, opredeljen v členu 3(b) Direktive 2002/15/ES, je treba zapisati pod oznako #

—

odstavek 4 se črta,

—

odstavek 7 se nadomesti z naslednjim:

„7.

(a)

Če voznik vozi vozilo, ki je opremljeno s tahografom v skladu s Prilogo I, mora voznik na zahtevo inšpektorja predložiti:

(i)

tahografske vložke za tekoči teden in tiste, ki jih je voznik uporabljal v predhodnih 15 dneh;

(ii)

vozniško kartico, če jo ima; in

(iii)

vse ročne zapise in izpise, izdelane v tekočem tednu in v predhodnih 15 dneh, kot to zahtevata ta uredba in Uredba (EGS) št.... (13).

Vendar pa po 1. januarju 2008 časovna obdobja iz (i) in (iii) pokrivajo tekoči dan in predhodnih 28 dni.

(b)

Če voznik vozi vozilo, ki je opremljeno s tahografom v skladu s Prilogo I(B), mora voznik na zahtevo inšpektorja predložiti:

(i)

vozniško kartico, katere imetnik je;

(ii)

vse ročne zapise in izpise, izdelane v tekočem tednu in v predhodnih 15 dneh, kot to zahtevata ta uredba in Uredba (EGS) št.... (13); in

(iii)

tahografske vložke, ki ustrezajo istemu obdobju, kot je obdobje iz prejšnjega pododstavka, v katerem je vozil vozilo z vgrajenim tahografom v skladu s Prilogo I.

Vendar pa po 1. januarju 2008 časovna obdobja iz (ii) pokrivajo tekoči dan in predhodnih 28 dni.

(c)

Pooblaščeni inšpektor lahko skladnost z Uredbo (EGS) št.... (13) preveri z analizo tahografskih vložkov, z analizo prikazanih ali izpisanih podatkov, ki jih je tahograf zapisal, ali z analizo vozniške kartice ali, če te ni, z analizo katerega koli drugega spremnega dokumenta, ki utemeljuje neskladnost z eno izmed določb, kot so tiste, navedene v členu 16(2) in (3).“.

Člen 27

Uredba (ES) št. 2135/98 se spremeni:

1.

člen 2(1)(a) se nadomesti z naslednjim:

„1.

(a)

Po 5. avgustu 2005 morajo biti vozila, ki so prvič dana v promet, opremljena s tahografom v skladu z zahtevami Priloge I(B) k Uredbi (EGS) št. 3821/85.“;

2.

člen 2(2) se nadomesti z naslednjim:

„2.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da so najpozneje do 5. maja 2005 sposobne izdajati vozniške kartice.“.

Člen 28

Uredba (EGS) št. 3820/85 se razveljavi.

Ne glede na to se odstavki 1, 2 in 4 člena 5 še naprej uporabljajo do datumov, določenih v členu 15(1) Direktive 2003/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2003 o temeljnih kvalifikacijah in rednem usposabljanju voznikov nekaterih cestnih vozil za prevoz blaga ali potnikov (14).

Člen 29

Ta uredba začne veljati eno leto po objavi v Uradnem listu Evropske unije, z izjemo člena 27, ki začne veljati dvajseti dan po dnevu objave.

Uporablja se od … (15).

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Bruslju,

Za Evropski parlament

Predsednik

Za Svet

Predsednik

(1)  UL C 221, 17.9.2002, str. 19.

(2)  Mnenje Evropskega parlamenta z dne 14. januarja 2003 (UL C 38 E, 12.2.2004, str. 152), Skupno stališče Sveta z dne 9. decembra 2004 in Stališče Evropskega parlamenta z dne...... (še ni objavljeno v Uradnem listu).

(3)  UL J 370, 31.12.1985, str. 1. Uredba, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2003/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 226, 10.9.2003, str. 4).

(4)  UL L 80, 23.3.2002, str. 35.

(5)  UL L 370, 31.12.1985, str. 8. Uredba, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 432/2004 (UL L 71, 10.3.2004, str. 3).

(6)  UL L 184, 17.7.1999, str. 23.

(7)  UL L 74, 20.3.1992, str. 1. Uredba, kakor je bila nazadnje spremenjena z Aktom o pristopu iz leta 2003.

(8)  UL L 15, 21.1.1998, str. 14. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 1882/2003 (UL L 284, 31.10.2003, str. 1).

(9)  UL L 72, 25.3.1993, str. 33.

(10)  UL L ...“.

(11)  Ta uredba.

(12)  UL L 80, 23.3.2002, str. 35.“.

(13)  Ta uredba.

(14)  UL L 226, 10.9.2003, str. 4. Direktiva, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2004/66/ES (UL L 168, 1.5.2004, str. 35).

(15)  Tri mesece po datumu objave v Uradnem listu.

UTEMELJITEV SVETA

I.   UVOD

Postopek

V okviru postopka soodločanja (člen 251/PES) je Evropski parlament 14. januarja 2003 (1) sprejel mnenje o predlogu Komisije z dne 12. oktobra 2001. Zatem je 12. avgusta 2003 Komisija predložila spremenjen predlog.

V primerjavi z izvirnim predlogom je v spremenjeni predlog vključeno precejšnje število sprememb, ki jih je sprejel Evropski parlament, in upoštevano delo, ki so ga že pred tem opravili organi Sveta.

Z osnutkom uredbe se želi nadomestiti trenutno veljavno zakonodajo, predvsem Uredbo (EGS) 3820/85 o uskladitvi določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prevozom (2). Slednja uredba je do sedaj urejala čas vožnje in počitka ter odmore za poklicne voznike. Poleg tega se z osnutkom uredbe predlaga sprememba Uredbe (EGS) 3821/85 predvsem z namenom, da se poskrbi za tehnične vidike v zvezi z uvedbo digitalnega tahografa. Predvideva se tudi podaljšanje rokov za uvedbo te nove naprave in za pripravo voznikovih kartic.

Svet je sprejel skupno stališče 9. decembra 2004. Pri svojem delu je Svet upošteval tudi mnenje Ekonomsko-socialnegaodbora (3).

Glavni cilji osnutka uredbe

Namen osnutka uredbe je:

—

prilagoditi mehanizem časov vožnje, odmorov in počitka, da bi se izboljšale delovne razmere poklicnih voznikov v transportnem sektorju, pri čemer se upoštevajo tudi spoznanja, pridobljena na področju medsebojnega razmerja med varnostjo na cesti in časi vožnje poklicnih voznikov,

—

zagotoviti, da uvedba digitalnega tahografa omogoči veliko bolj učinkovito izvajanje zadevnih pravil. Pri podaljšanju roka za njegovo obvezno vgradnjo se upošteva zmožnosti proizvajalcev za dobavo te nove naprave.

Ta zakonodajni osnutek pomembno prispeva k izboljšanju prometne varnosti; pravzaprav njegov sprejem predstavlja pomemben korak naprej pri doseganju cilja EU, da se do leta 2010 prepolovi število smrtnih žrtev prometnih nesreč.

II.   ANALIZA SKUPNEGA STALIŠČA

Komisija je svoj prvotni predlog predložila 12. oktobra 2001 kot odgovor na splošno zaznano in nujno potrebo, da se razjasnijo, poenostavijo in posodobijo določbe Uredbe (EGS) št. 3820/85. Pri preučevanju tega predloga je bil Svet od samega začetka postopka soočen z izzivom, da se vzpostavi ravnotežje med skrbjo za prometno varnost, socialnimi vidiki in prilagodljivostjo industrije. To ni bila lahka naloga in zato so se razprave v organih Sveta podaljšale. Predložitev spremenjenega predloga Komisije z dne 12. avgusta 2003 je olajšala sprejem končnega sporazuma v okviru Sveta, kot se odraža v njegovem skupnem stališču.

Svet je mnenja, da njegovo skupno stališče predstavlja pomembno dodano vrednost v primerjavi s trenutno veljavno zakonodajo. Med prvinami, ki prispevajo k tej dodani vrednosti, so naslednje:

—

najkrajši neprekinjeni dnevni počitek se podaljša z 8 na 9 ur,

—

najdaljši čas vožnje na koledarski teden se skrajša na 56 ur (zdaj je enem koledarskem tednu možno voziti do 74 ur),

—

v dveh zaporednih tednih mora voznik vzeti vsaj en redni tedenski počitek, ki neprekinjeno traja najmanj 45 ur,

—

pripravi se pravni okvir za države članice, ki je pogojen z naslednjim:

=

začasno zadržanje vozila,

=

odvzem, začasni preklic ali omejitev dovoljenja pravni ali fizični osebi,

=

odvzem, začasni preklic ali omejitev vozniškega dovoljenja voznika.

Smernice za spodbujanje usklajene uporabe teh določb bodo pripravljene v skladu s postopkom odbora,

—

časovno obdobje, ki ga lahko dejansko preverijo pripadniki organov nadzora oblasti, se občutno podaljša – s sedanjega „tekočega tedna in zadnjega dne vožnje“ v prejšnjem tednu na „tekoči teden in predhodnih 15 dni“. Po 1. januarju 2008 se to obdobje dodatno podaljša na „tekoči teden in predhodnih 28 dni“. Te določbe omogočajo organom, da izkoristijo možnosti, ki jih nudi digitalni tahograf,

—

zmanjšano je število in obseg splošnih izjem,

—

pristojni organi v državah članicah bodo pooblaščeni, da izrečejo sankcijo za kršitev, odkrito na njihovem ozemlju, četudi je bila kršitev storjena izven njihovega ozemlja,

—

ostali udeleženci v transportni verigi se pod določenimi pogoji lahko štejejo za soodgovorne za kršitve.

Svet opozarja tudi, da je iz praktičnih razlogov za 1 leto, tj. do 5. avgusta 2005 (prim. člen 27) podaljšal rok za uvedbo digitalnega tahografa (oz. za vgradnjo te naprave na vsa nova vozila za prevoz tovora). Poleg tega je v skupnem stališču Sveta, s pomočjo spremembe ustreznega predpisa (Uredbe (EGS) št. 3821/85), poskrbljeno za številne izboljšave na področju uporabe te naprave.

Spremembe s strani Evropskega parlamenta

Svet je lahko v celoti sprejel precejšnje število sprememb, ki ji je predlagal Parlament, in sicer spremembe 1, 2, 7, 21, 25, 26, 27, 30, 32, 33, 37, 41, 44, 47, 52, 53. Poleg tega je Svet z nekoliko spremenjenim besedilom sprejel spremembe 3 (v uvodni izjavi 11), 5, 6, 31, 34, 43, 48, 54, 62 (v členu 25(iii)), 65 in 66.

Svet je lahko deloma sprejel spremembe 4, 12, 17, 18, 107 (kot kompromis je Svet sprejel določilo, da se samo skrajšani tedenski počitki lahko prebijejo v vozilu) in 45 (Svet meni, da so določbe iz členov 8.6 in 8.7 približno enakovredne).

Glede spremembe 39 je Svet sprejel drugačno rešitev tega problema; to se odraža v členu 6.5.

Od sprememb, ki jih Komisija ni vključila v svoj spremenjeni predlog, je Svet vseeno sprejel spremembi 20 in 58.

Svet je zavrgel spremembe 8, 11, 14, 89, 19, 22, 28, 78, 42, 51, 55, 56, 61, 67, 69 in 70. Poleg tega je Svet skupaj s pojasnili zavrgel tudi spisek sprememb, ki sledi:

—

sprememba 49; treba je vedeti, da so določbe Sveta glede tega posebnega vprašanja v bistvu določbe člena 10 (5)(a)ii in člena 20 – predvsem slednji prevzema pojem, ki ga je uvedel Parlament za primer, ko voznik dela za več kot eno transportno podjetje,

—

sprememba 9 – čeprav se Svet strinja, da bi morali biti organi nadzora sposobni preveriti tekoči dan in predhodnih 28 dni, se mu je zdelo primerno, da se organom ne naloži absolutne obveznosti, da to počnejo, ampak da se jim pusti, da o tem sami presodijo,

—

glede spremembe 10 Svet meni, da bi se ta Uredba morala osredotočiti na čas vožnje in počitka ne pa na delovni čas kot celoto,

—

v zvezi s spremembo 13 je treba poudariti, da je Svet vključil precej podobno določbo v člen 6.2,

—

v zvezi s spremembama 15 in 16, ki se nanašata na AETR in sta povezani s spremembo 4, je Svet mnenja, da njegova rešitev tega problema zagotavlja enakovredno zaščito,

—

glede sprememb 23 in 24, v katerih se obravnavajo izjeme za določene kategorije vozil, je Svet te kategorije vključil v člen 13, tako da lahko države članice izjeme za te kategorije uveljavijo na svojem ozemlju,

—

glede spremembe 29 je Svet mnenja, da opredelitev „časa vožnje“ ni potrebna,

—

sprememba 35: Svet meni, da bi te spodnje starostne meje morala urejati ustrezna zakonodaja Skupnosti, ki se nanaša na vozniška dovoljenja in usposabljanje poklicnih voznikov,

—

glede spremembe 83 Svet v členu 7 predlaga podoben sistem, ki ureja isti problem prometne varnosti, vendar pa za ta sistem sodi, da ga je lažje uporabljati in preverjati,

—

sprememba 57 – Svet poudarja, da sta dve prvini iz te spremembe vključeni v člen 13(k) in (m) skupnega stališča,

—

v zvezi s spremembo 59 Svet poudarja, da se ta posebna situacija do neke mere obravnava v členu 13(b),

—

spremembi 60 in 63 – Svet meni, da take določbe sodijo v predloženi osnutek direktive o izvrševanju (4), ki je tesno povezana s tem osnutkom uredbe,

—

glede spremembe 64 Svet pripominja, da je sprejel sklicevanja na „nediskriminacijo“,

—

sprememba 68 – ker Svet sodi, da trenutne določbe členov 20, 21, 23 in 24 povsem zadoščajo.

III.   ZAKLJUČEK

Svet bi lahko sprejel večino sprememb s strani Parlamenta (prim. tudi seznam prvin „dodane vrednosti“ pod II) v zvezi s „temeljnimi določbami“ osnutka uredbe, ki se nanašajo na dnevne ali tedenske čase vožnje in počitka ter na odmore, pa tudi na vprašanja izvrševanja in področja uporabe. Zato se lahko zaključi, da obstaja visoka stopnja skladnosti med obema institucijama o ključnih prvinah tega osnutka dokumenta.

(1)  UL C 38 E, 12.2.2004, str. 152.

(2)  UL L 370, 31.12.1985, str. 1.

(3)  UL C 221, 17.9.2002, str. 19.

(4)  „osnutek direktive Evropskega parlamenta in Sveta o minimalnih pogojih za izvajanje Direktive 2002/15/ES ter uredb Sveta (EES) 3820/85 in 3821/85, ki se nanašajo na socialno zakonodajo v zvezi z dejavnostmi cestnega prevoza.“