17.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/41

1.1

Na ozemlju Evropske unije se tako kot po vsem svetu vedno pogosteje dogajajo nesreče. Nekatere od njih so posledica naravnih pojavov, kot so poplave, potresi, požari, sušna obdobja, hurikani itd., druge pa terorističnih napadov, ki v nedolžnih ljudeh zbujajo strah in grozo. Lahko bi rekli, da je v obeh primerih bolj ali manj povzročitelj človek s svojim ravnanjem, čeprav škoda in stopnja naklepa nista primerljiva. EU se je zaradi spremembe podnebja zavezala k izvajanju preventivnih ukrepov, in sicer ne le na podlagi obveznosti, določenih v Kjotskem protokolu, temveč tudi s številnimi določbami, povezanimi z ukrepi za varstvo tal, vode in zraka. Iz teh prizadevanj je mogoče izpeljati preventivne ukrepe, ki lahko prispevajo k ohranjanju oz. obnavljanju stanja naših tal, voda in zraka, hkrati pa tudi k spodbujanju ukrepov na svetovni ravni. Poleg tega so v boju proti terorizmu (1) nastali številni instrumenti usklajevanja policije in pravosodja, ki lahko izboljšajo sodelovanje med državami članicami.

1.2

Kljub temu je morala EU ustanoviti sistem Skupnosti za pomoč v primeru nesreč na območju Unije. Pri tem ne gre za nič drugega kot za civilno zaščito, ki podpira in pospešuje mobilizacijo življenjsko potrebne pomoči za zadovoljitev takojšnjih potreb na območjih, prizadetih zaradi nesreč, tudi tistih, ki se nahajajo izven Unije. Cilj predloga Komisije je izboljšanje mehanizma civilne zaščite Skupnosti (2), ustanovljenega leta 2001, ter dopolnitev akcijskega programa za civilno zaščito (3) s predlogom uredbe Sveta o vzpostavitvi instrumenta za hitro ukrepanje in pripravljenost na velike nesreče (4).

1.3

Poleg tega je treba opredeliti pojem civilna zaščita, ki se pogostokrat zamenjuje s konceptom humanitarne pomoči. V zvezi s tem sporočilo Komisije natančno vsebinsko razmejuje oba pojma, zlasti ker obe obliki pomoči služita enakemu namenu, namreč „reševanju življenj in lajšanju posledic nesreče v prvih dneh“. Komisija razlaga razlike med pojmoma: prvič, pomoč civilne zaščite se ne uporablja le za lajšanje posledic nesreč, ki prizadenejo ljudi, temveč tudi za lajšanje okoljskih posledic; drugič, intervencijska sredstva in enote za civilno zaščito zagotavljajo države članice in ne humanitarne ali nevladne organizacije; tretjič, civilna zaščita deluje tako v EU kot tudi zunaj nje, čeprav se pri intervencijah v tretjih državah uporabljajo drugačni postopki (5).

1.4

Poseben namen mehanizma je uvedba ukrepov na ravni Skupnosti ter vedno na prošnjo države članice, v kateri se je nesreča zgodila. Vseeno je treba pripomniti, da je mehanizem razširjen tudi na mednarodni ravni, in sicer v skladu z drugimi mednarodno dejavnimi organizacijami — zlasti z Uradom Združenih narodov za usklajevanje humanitarnih dejavnosti (OCHA), s katerim imata nekatere skupne operativne postopke — ter sodeluje z Rdečim križem in nevladnimi organizacijami, ki delujejo na terenu.

1.5

Stališča Unije do velikih nesreč, za katere se zdi, da jih na žalost ni mogoče ustaviti, so Svet za splošne zadeve in zunanje odnose EU (GAERC) primorale k temu, da je na svojem izrednem zasedanju 7. januarja 2005 predlagal izboljšanje mehanizma Skupnosti in razvoj sistema hitrega odziva na področju pomoči civilne zaščite. Nekaj dni kasneje, 13. januarja 2005, je Evropski parlament sprejel resolucijo o nedavni nesreči v Indijskem oceanu, ki jo je povzročil cunami, v kateri je pozval k vzpostavitvi človeških in materialnih virov ter usposabljanja, ki bodo na voljo v primeru vseh vrst nesreč.

1.6

Trenutni ureditveni okvir za delovanje na področju civilne zaščite tvorita že omenjena instrumenta, mehanizem civilne zaščite Skupnosti in akcijski program za civilno zaščito. Prvega obravnava sporočilo Komisije, svoje stališče o tem pa izraža tudi Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO). Operativna centrala mehanizma Skupnosti je Center za spremljanje in informiranje (CSI) pri Evropski komisiji, ki je dostopen 24 ur dnevno. Mehanizem podpirajo baza podatkov z informacijami o razpoložljivih virih za pomoč civilne zaščite v vsaki posamezni državi članici ter informacije iz vojaške podatkovne baze.

2.1

Izboljšanje mehanizma civilne zaščite Skupnosti. Nedavni dogodki so pokazali, da je nujno potrebno izboljšanje mehanizma civilne zaščite ter boljše usklajevanje med državami članicami in drugimi organi, ki so vključeni v pomoč civilne zaščite. Za izboljšanje sistema Komisija predlaga štiri ukrepe:

2.1.1

Okrepitev pripravljenosti z usposabljanjem enot za pomoč ter izvajanjem pripravljalnih vaj. Za uresničitev tega je potrebno: prvič, ocenjevanje virov civilne zaščite, ki so trenutno na voljo; drugič, razvoj modularnega pristopa, v okviru katerega je treba opredeliti hitro uporabne module, ter nazadnje tudi izvajanje tečajev usposabljanja ter skupnih vaj, ki lahko prispevajo h krepitvi interoperabilnosti ter razvoju skupne intervencijske kulture.

2.1.2

Analiza in ocena potreb z opozorilnim sistemom, ki izkorišča zmogljivosti Centra za spremljanje in informiranje ter združuje vse informacije, tako da lahko center aktivno deluje v sodelovanju z drugimi organi, zlasti z Združenimi narodi. Z izboljšanjem ocenjevanja potreb na terenu se lahko ugotavljajo posebne potrebe za vsako posamezno nesrečo, kar omogoča učinkovitejšo pomoč. Predlaga se povečanje števila osebja CSI ter preverjanje ocenjevalnih metod in standardov.

2.1.3

Boljša koordinacija je eno izmed področij, na katerem so bili predlagani še posebej obsežni ukrepi za izboljšanje. Gre za usklajevanje prispevkov držav članic, da bi dosegli usklajeno evropsko civilno zaščito ter boljše dopolnjevanje in usklajevanje z Združenimi narodi, drugimi organizacijami, dejavnimi na področju humanitarne pomoči, ter z vojsko. To usklajevanje naj bi povečalo zmogljivost operativnega načrtovanja na terenu, vključno z različnimi službami Komisije.

2.1.4

Boljša pomoč državljanom EU. Kot so pokazale izkušnje iz nesreče, ki jo je povzročil cunami, se lahko s sodelovanjem med civilno zaščito in konzularnimi organi prizadetih držav zaščiti državljane EU. Zato je treba poglobiti sodelovanje med državami članicami EU in državami, ki jih je prizadela nesreča.

2.2

Ukrepe za izboljšanje, ki jih predlaga Komisija, mora spremljati povečanje virov civilne zaščite. Zato je Svet zaprosil za predložitev predlogov za krepitev trenutnih virov. Akcijski načrt EU z dne 31. januarja 2005 že prikazuje najpomembnejše vidike, ki jih je treba obravnavati.

2.2.1

Komisija najprej predlaga združevanje virov civilne zaščite. Glede na učinkovitejše delovanje je na ta način treba omogočiti sprejemanje ukrepov na evropski ravni, če nacionalna sredstva in zmogljivosti ne zadoščajo za zadovoljitev potreb.

2.2.2

Pogoj za krepitev analitičnih zmogljivosti CSI je aktivnejši pristop centra, zlasti v zvezi s poučevanjem tretjih držav. Zato so nujno potrebni brezhibni odnosi, ki na podlagi zahtevka za pomoč prizadete države omogočajo prilagodljivo izkoriščanje razpoložljivih virov.

2.2.3

Moduli pripravljenosti izpolnjujejo pomembno vlogo pri intervencijah ob velikih nesrečah ter takrat, ko za to zaprosi druga država članica ali tretja država. Zato je pomembno izvajanje sistema, ki ga predlaga sporočilo Komisije, kajti tako se lahko vsaka država zanese na določene ključne module, ki so v stalni pripravljenosti za intervencijo v Evropi ali v tretjih državah.

2.2.4

Krepitev logistične podlage ter zagotavljanje zadostnih virov, da bo CSI lahko hitro in učinkovito ukrepal. Stroški za najem intervencijske opreme se bodo financirali iz evropskih sredstev (6). Za intervencije v tretjih državah je treba preveriti, ali na tem področju obstajajo sinergije z Združenimi narodi.

2.2.5

Navsezadnje je mednarodna koordinacija ključni element za hitri odziv na nesreče. Mehanizem Skupnosti ima vire, ki pri usklajevanju zmogljivosti drugih organizacij omogočajo boljši odziv. Pri tem je treba upoštevati organe ZN in tudi različne humanitarne organizacije.

3.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja vsebino predloga za izboljšanje mehanizma civilne zaščite Skupnosti zaradi nujne potrebe po razširitvi in izboljšanju vseh razpoložljivih virov za ukrepanje v primeru nesreč v EU in zunaj nje. Izkušnje zadnjih let so pokazale, da je način delovanja civilne zaščite v številnih pogledih treba izboljšati na ravni Skupnosti. Zato je EESO mnenja, da so potrebne nekatere predhodne ugotovitve za učinkovito izvajanje predlaganih ukrepov, ki bodo izboljšali mehanizem Skupnosti.

3.2

Najprej je treba povečati zmogljivosti odziva EU na podlagi nacionalnih sistemov civilne zaščite, in sicer glede na številne vidike:

3.2.1.1

Razviti bi bilo treba sistem CECIS (7) s prehodom na varno strukturo z video, zvočnim in podatkovnim prenosom, ki bi temeljila na satelitski povezavi in bi bila prek CSI (8) povezana s strukturami ali centri s strokovnim znanjem, da bi tako lahko razpolagali s podatki, strokovnjaki in modeli (na primer o predvidljivih posledicah), prilagojenimi okoliščinam ustreznih izrednih razmer. Evropska vesoljska agencija in Skupni raziskovalni center navajata nekatere enostavne primere za posodobljeno kartografijo tretjih držav, ocenitev škode oz. ponovno posodobitev kartografije po nesreči (na primer potresu ali poplavi), ki lahko onemogoči infrastrukturno mrežo za dostavo pomoči. Opisana mreža naj bi se opirala na kontaktne točke v posameznih državah članicah, ki bi tako lahko prispevale k reševanju izrednih razmer.

3.2.1.2

Tok informacij med enotami EU za pomoč ob nesrečah in CSI mora biti stalen, zanesljiv in nemoten:

3.2.1.3

Očitna rešitev teh težav je v uporabi satelitske komunikacije. Izkušnje kažejo:

3.2.1.4

Pri komunikaciji preko satelita je zmogljivost prenosa podatkov vendarle omejena in v določenih primerih je mreža zaradi drugačnih obremenitev ali drugih uporabnikov (med drugim medijev) zasedena. Zato je smiselno prek satelita trajno zagotoviti nekaj frekvenc v te namene, da bi omogočili zadovoljivo komunikacijo med prizadetimi območji in CSI ter med različnimi intervencijskimi območji.

3.2.1.5

V zvezi z območjem, ki ga je treba pokrivati, bi sprva lahko mislili, da zadostuje pokritost manjšega geografskega območja (EU in bližnja okolica). Dejstvo pa je, da bi si morali prizadevati za svetovno pokritost, kajti nedavna nesreča, ki jo je povzročil cunami, jasno kaže, da takšna omejena rešitev ne zadošča. Poleg komunikacije s CSI je treba zagotoviti tudi komunikacijo med oddaljenimi intervencijskimi območji, kot so Maldivi, Šri Lanka, Tajska in Indonezija.

3.2.1.6

Zato se mora EU za učinkovitejšo komunikacijo opremiti z lastnim (izključnim), varnim (neobčutljivim), zanesljivim satelitskim prenosnim sistemom, ki bo pokrival ves svet. Ta sistem naj bi omogočal prenos zvoka in podatkov (faksov, pošte in slik z visoko resolucijo) ter izvajanje videokonferenc.

3.2.1.7

Skupni raziskovalni center, Evropska vesoljska agencija in Komisija (GD za informacijsko družbo) imajo dovolj zmogljivosti, da bi lahko zadovoljili potrebe, ki jih je izrazil upravni odbor, pristojen za akcijski program in mehanizem. Ta upravni odbor je odgovoren generalnemu direktoratu (GD za okolje), pristojnemu za civilno zaščito.

3.2.2.1

Intervencije enot za pomoč:

3.2.2.2

Podpora držav članic v nujnih primerih:

3.2.3.1

Trenutne strukture mehanizma temeljijo na pripravljenosti določenih intervencijskih enot po vsej Evropi ter razpoložljivosti ocenjevalnih virov in opreme. To je v primerjavi s prejšnjimi pomanjkljivostmi treba oceniti kot napredek, vendar pa ne pomeni, da je sedanja rešitev popolnoma zadovoljiva.

3.2.3.2

Geografska širitev Unije in raznovrstne nevarnosti, s katerimi se sooča, odpirajo možnost, da se v okviru mehanizma razmisli o ustanovitvi podporne strukture na regionalni ravni. S pomočjo teh struktur bi lahko že vnaprej namestili določene intervencijske sile in sredstva, da bi bili hitreje na razpolago in bolj prilagojeni posebnim nevarnostim, ki pretijo regijam v EU.

3.2.3.3

Ta intervencijska sredstva bi bila lahko sezonska (na primer letala za gašenje gozdnih požarov) ali stalna.

3.2.3.4

Druga možna izboljšava bi bila delitev vseh virov pomoči med sosednjimi državami, ki bi bili na razpolago vsem državam v določeni regiji. Tako bi lahko Evropska unija spodbujala preskrbo virov, ki jih skupno uporabljajo srednje velike države ali države, ki so izpostavljene skupni nevarnosti (poplavam v določenem porečju, potresom itd.).

3.2.4.1

Čeprav je trenutno CSI, prav tako kot tudi centri za izredne razmere večine držav članic, v stalni pripravljenosti, primanjkuje ustreznih človeških in tehničnih virov. Komisija si mora prizadevati, da se to spremeni.

3.2.4.2

Pristop, ki ga Komisija trenutno uporablja, se omejuje na preskrbo določenih virov, ustrezno posameznim izrednim razmeram. Pojavlja se vprašanje, ali je ta koncept dovolj dober, da bi zadostil potrebam situacije.

3.2.4.3

Ni dvoma, da CSI po definiciji ni niti center za odločanje niti center za usklajevanje intervencij v izrednih razmerah. Če je kljub temu potrebna podpora pri sprejemanju odločitev ali načrtovanju intervencij, se je treba izogibati improvizacijam in uporabiti določen postopek ravnanja, ki se spreminja v skladu z okoliščinami posameznih izrednih razmer. Pri poplavi se ne ukrepa enako kot pri zemeljskem plazu, potresu ali izbruhu vulkana. Vsakokrat se uporabljajo tudi druga intervencijska sredstva.

3.2.4.4

Zato mora CSI v izrednih razmerah razpolagati ne le z najzanesljivejšimi podatki, da Komisija lahko vzpostavi stike s specializiranimi organi v Uniji in zunaj nje, temveč tudi z vnaprej pripravljenimi načrti pomoči, s katerimi se lahko glede na vrsto in težavnost izrednih razmer ter glede na prizadeto državo učinkovito in hitro odzove. Nedvomno bi morali biti pri tem vključeni uporabni moduli, ki so na voljo v vsaki posamezni državi.

3.2.4.5

Treba je izbrati pristop, ki obravnava tudi vprašanje, ali CSI poleg svoje dejavnosti centra za spremljanje in informiranje lahko prevzame tudi naloge usklajevanja nacionalnih organov, specializiranih organizacij na področju humanitarne pomoči in zlasti prostovoljcev, ki pomagajo pri nesrečah. Usklajevanje morajo izvajati organizacije, ki imajo na voljo vse potrebne informacije in sredstva za usklajevanje.

3.2.5.1

Intervencijske skupine, ki jih vnaprej izberejo države članice nedvomno vedo, kako morajo ravnati v izrednih razmerah. Trenutni program usposabljanja dosega dobre rezultate na področju sposobnosti skupnega delovanja. Povečati je treba število tečajev, ki naj bi potekali tudi v drugih jezikih, ne le v angleščini, saj so na primer ukrepi možni v državah, ki so s kulturnega stališča bližje drugim jezikom, kot sta npr. francoščina in španščina.

3.2.5.2

Vse intervencijske enote morajo poznati vnaprej pripravljene načrte pomoči. Zato jih je treba vključiti v programe usposabljanja.

3.2.5.3

Razmisliti je treba o možnosti za uporabo novih tehnik študija na daljavo za izvajanje novih tečajev.

4.1

Nedvomno je treba predlog pozitivno oceniti, čeprav so še vedno možne izboljšave. Pri tem je treba upoštevati, da je mehanizem načeloma instrument, ki je namenjen uporabi v EU, in je zato trenutno instrument (če ne celo najpomembnejši instrument nasploh) mednarodne solidarnosti v EU.

4.2

Zato Unija ne bi smela varčevati s sredstvi za zagotavljanje čim hitrejšega in učinkovitejšega odziva na različne izredne razmere. Za to so temeljnega pomena vnaprej določeni postopki ravnanja oz. načrti pomoči, ki se preizkušajo v simulacijskih vajah in morajo biti prilagojeni ustreznim izkušnjam, pridobljenim na podlagi teh simulacij ali dejanskih intervencij.

4.3

Za zadovoljivo usklajevanje morajo biti v okviru teh programov na razpolago komunikacijska sredstva, posodobljeni zemljevidi in ustrezni viri. Ta intervencijska sredstva mora imeti Evropska unija. Evropski intervencijski načrti morajo določati mednarodni standard in spodbujati podobo ter mednarodni vpliv Unije na svetovnem prizorišču.

4.4

Poleg tega se morajo ocenjevalne ekipe in koordinatorji Unije posvetovati glede obnove prizadetih območij ter možnih predhodnih akcijskih načrtov.

4.5

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenja, da je treba vsem ukrepom, ki se izvajajo v okviru mehanizma Skupnosti, dodeliti dovolj finančnih sredstev za zagotavljanje potrebnih tehničnih podpornih struktur in tudi lastnih intervencijskih sredstev, ki EU omogočajo boljše delovanje in prispevajo k močnejšemu zaznavanju evropskih intervencij, zlasti pri nesrečah izven območja Unije. V okviru lastnih intervencijskih sredstev bi morali posebno pozornost posvetiti področju transporta; z vzpostavitvijo primernih zmogljivosti transporta bi lahko omogočili hitro ukrepanje za olajšanje posledic nesreče.

4.6

Pri intervenciji v tretjih državah članicah je treba ukrepe, sprejete v okviru mehanizma, obravnavati kot sestavni del zunanje politike EU, pripisati pa jim je treba tudi pomen, ki jim pripada kot znak neposredne solidarnosti Unije z državami, ki so jih prizadele nesreče.

5.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja vsebino sporočila o izboljšanju mehanizma civilne zaščite Skupnosti, vendar meni, da je določene vidike predloženega dokumenta Komisije možno izboljšati, in posebej poudarja, da nekatere ugotovitve Odbora izvirajo iz ocen predstavnikov organizirane civilne družbe, ki so člani EESO.

5.2

Kot izhodiščna točka in glede na nujno potrebo po tem, da izvajanje predlaganih ukrepov postane zavezujoče, je treba oblikovati ustrezen pravni instrument. Odbor meni, da je za to ustrezen instrument uredba (9), saj bi prispevala k usklajevanju in bi bila zavezujoča za vse države članice.

5.3

Nadaljnji vidik, ki ga je treba poudariti, so ustrezna finančna sredstva, potrebna za mehanizem. Dovolj sredstev je treba nameniti kritju stroškov za povečanje števila osebja in nakup lastnih intervencijskih sredstev. Čeprav sporočilo ne obravnava posebej finančne podpore, zagotovljene državam članicam, je treba v nov predlog uredbe o ustanovitvi Solidarnostnega sklada Evropske unije (10) vključiti vse elementarne nesreče, vključno s sušami, in jih tudi upoštevati.

5.4

Glede na predloge za izboljšanje mehanizma, ki jih je EESO izrazil v ugotovitvah tega mnenja, je treba posebej poudariti naslednje točke:

5.5

EESO želi kot organ, ki predstavlja civilno družbo, izraziti svojo podporo dejavnosti prostovoljcev, ki pomagajo pri velikih nesrečah. Njihovo nepoplačano delo, ki pogostokrat traja daljši čas, ni le znamenje solidarnosti, temveč tudi nujno potreben prispevek k aktivnemu delovanju za odpravo in lajšanje poškodb ljudi in materialne škode v območjih, ki jih je prizadela nesreča.