3.2.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 28/1

1.1

Evropska komisija je v skladu s Haaškim programom (2001) objavila zeleno knjigo, ki začenja razpravo o vprašanjih dedovanja in oporok z mednarodnim elementom in obravnava naslednje vidike:

1.2

Dedovanje z mednarodnim elementom predstavlja za dedne upravičence posebne težave in ovire, saj se veljavno materialno pravo ter postopkovna in kolizijska pravila razlikujejo od države do države.

1.3

Zato zelena knjiga predlaga, da se na ravni Evropske unije razmisli o sprejetju uredbe EU o pristojnosti, veljavnem pravu in priznavanju ne le sodnih odločb temveč tudi upravnih odločb in aktov s področja dedovanja in oporok, ki bi veljala tudi, ko se mednarodni element dedovanja nanaša na tretjo državo.

2.1

Na mednarodni ravni to področje obravnavajo tri haaške konvencije o dedovanju in oporokah ter konvencija o oporočnih skladih:

2.2

Konvencija Unidroit-a o enotnem zakonu o obliki mednarodne oporoke je bila podpisana v Washingtonu 26. oktobra 1973 in stopila v veljavo 9. februarja 1978. Konvencijo so podpisale države članice Belgija, Ciper, (Češkoslovaška), Francija, (Sveti sedež), Italija, Združeno kraljestvo Anglije in Severne Irske, Slovenija ter nekatere tretje države, med njimi Združene države Amerike in Ruska federacija. Ta konvencija predvideva mednarodni sistem vpisovanja v register in enoten obrazec za vpis.

2.2.1

Baselsko konvencijo o vzpostavitvi sistema za vpis oporok iz leta 1972, ki je bila sprejeta pod okriljem Sveta Evrope in h kateri lahko pristopijo tretje države, so podpisale Belgija, Ciper, Estonija, Francija, Italija, Litva, Luksemburg, Nizozemska, Portugalska in Španija.

2.3

Haaške konvencije se nanašajo na pristojnosti in pravo, ki se uporablja, konvencije Unidroit-a pa na materialno pravo v pravnih zadevah z mednarodnim elementom. Samo mednarodne konvencije o obliki oporok in njihovem vpisovanju v mednarodni register so do sedaj dosegle zadostno število ratifikacij in pristopov.

2.4

Pri dedovanju gre za posebno obliko prenosa lastninske pravice (ene izmed temeljnih človekovih pravic) zaradi smrti lastnika. Zakonodaja EU glede pristojnosti, prava, ki se uporablja, in vzajemnega priznavanja dedovanj z mednarodnim elementom bi morala dobiti obliko uredbe.

2.5

Z ozirom na kompleksnost tega področja so cilji in predlogi Komisije ambiciozno zastavljeni, hkrati pa tudi izredno pomembni in nujno potrebni za notranji trg, ki vpliva na življenje mnogih posameznikov. Da bi povečali učinkovitost uredbe in preprečili vsa protislovja med predpisi ali odločbami v različnih državah, bi bilo treba vključiti čim večje število možnih vprašanj s področja kolizije zakonov, ki pa morajo biti funkcionalno in vsebinsko vedno podrejena vprašanju dedovanja (na primer izogniti se vprašanjem, ki se tičejo predvsem pravnega reda na področju stvarnopravnih razmerij).

2.6

Gospodarski pomen skupne uredbe EU je nesporen — predvsem pri prenosu premoženja malih in srednje velikih podjetij v Evropi –, saj zagotavlja nadaljnji obstoj po smrti podjetnika, kar je pomembno tudi za zaposlovanje in konkurenčnost v Evropi.

2.7

Treba bi bilo razmisliti o spremembah predpisov, ki v nekaterih državah prepovedujejo dedne pogodbe ali določitev dela zapuščine v posebne namene. Evropska unija bi te države morala spodbujati pri spreminjanju predpisov, da se doseže boljša uskladitev materialnega prava in zagotovi nadaljnji obstoj podjetij ter kmetijskih gospodarstev, saj obstaja nevarnost likvidacije, če se porazdelijo med več dedičev.

2.8

Zaradi velikih razlik med sedanjimi državnimi zakonodajami, kljub nekaterim novejšim spremembam na tem področju, in zaradi nizkega števila ratifikacij mednarodnih konvencij, ki urejajo to področje, Odbor soglaša z mnenjem Komisije, da trenutno ni mogoče oblikovati enotnega in v vseh državah članicah EU veljavnega materialnega prava o oporokah in dedovanju z mednarodnim elementom. Odbor se strinja tudi s temami in prednostnimi nalogami, ki jih predlaga Komisija, saj bi napredek na teh področjih rešil že mnogo praktičnih težav za dedne upravičence, notarje, uprave, sodnike in pravne poklice.

2.8.1

Preučijo se lahko tudi druge možnosti v okviru mednarodnega prava, s tem da se države članice vzpodbudi k ratifikaciji ali pristopu k nekaterim konvencijam (o obliki oporok, pravu, ki se uporablja, mednarodni oporoki, vpisu v državni in mednarodni register).

2.8.2

Področje dednega prava in oporok je v državah z rimsko-germanskim pravnim sistemom dolgo zaznamovalo v mnogih vidikih izredno zastarelo pojmovanje zapuščine. Premoženje zapustnika (1) je predstavljalo obliko nadaljnjega obstoja njegove osebe v dedičih. Sedaj ima dedno pravo vedno bolj pogodben značaj. Po Nemčiji in Švici reforma dednega prava sedaj poteka tudi v Franciji, ki večji pomen pripisuje volji zapustnika in dedičev pri ureditvi dedovanja, kar bo tudi podjetjem zagotovilo večjo kontinuiteto.

2.8.3

Po drugi strani pa se vedno bolj spodbijajo izredno liberalni sistemi, ki oporočitelju dopuščajo, da brez navedbe razloga razdedini katerega od svojih potomcev. To dokazuje vedno večje število spornih zadev.

2.8.4

Upoštevanje nekaterih zgodovinskih in socioloških posebnosti v različnih pravnih sistemih ne izključuje možnosti, da bo v Evropi dolgoročno vendarle prišlo do večje uskladitve ali vsaj do zbližanja, kar bi poenostavilo izvrševanje oporok in urejanje dedovanja z mednarodnim elementom. K temu bi veliko prispevala uvedba evropske oporoke in odprtega ter liberalnega instrumenta o pravu, ki se uporablja. Preuči se lahko tudi možnost skupnih bistvenih določb EU v zvezi z odobritvijo izbire prava, ki se uporablja (2), kot alternative k enemu ali več veljavnim nacionalnim pravnim redom.

2.9

Odbor regij poudarja, da Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, ki je razveljavila Uredbo Sveta (ES) št. 1347/2000, predstavlja pomemben vir navdiha. Zlasti člena 21(3) in 46 Uredbe 2001(2003) sta lahko koristna — oziroma sta vsaj precedenčen primer družinskega prava — pri določanju vsebine predvidenih zakonskih določb (3).

2.10

Odbor regij torej pozdravlja zeleno knjigo in meni, da postavlja temeljna in nujna vprašanja. Prizadeval si bo najti odgovore na ta vprašanja na podlagi interesov in potreb evropskih državljanov in pri tem upošteval njihovo vedno večjo mobilnost ter obsežne migracije v preteklosti.

2.11

Treba bi bilo začeti z vprašanji oblike oporok, mednarodne sodne pristojnosti in kolizijskih pravil glede prava, ki se uporablja, z vprašanji vpisa oporok v register ter vzajemnega priznavanja odločb sodišč in drugih pristojnih organov ter potrditve „apostille“ — vprašanja, za katera obstajajo precedenčni primeri v evropskem in mednarodnem pravu.

2.12

Odbor daje prednost poenotenju sistema (enotno dedno pravo in enotni predpisi o zapuščini) pred različnimi pravnimi ureditvami dedovanja. Kljub temu bi to načelo iz praktičnih razlogov moralo dovoljevati izjeme v nekaterih primerih, predvsem za nepremičnine ali posebne vrste premičnin (ladje, letala, poslovna vrednost itd.), ki se nahajajo v tujini.

2.13

Določena področja, kot dedne pogodbe ali oporočni skladi, ostanejo v nacionalni pristojnosti (4). V predlagano evropsko zakonodajo pa je treba vključiti vprašanja priznavanja brez postopka exequatur spornih ali nespornih sodnih odločb o dedovanju, druge pristojnosti, priznavanja odločb in aktov izvensodnih javnih ali zasebnih organov ali vpisovanja v nacionalne zemljiške knjige na podlagi evropskega potrdila o dedovanju.

3.1

Uredba o dedovanju, podobna prej omenjeni Uredbi Sveta št. 2201/2003, ne bo zadostovala za rešitev težav, do katerih prihaja pri dedovanjih z mednarodnim elementom. Večina dedovanj je namreč nespornih, zato se je treba lotiti tudi vprašanj, ki se pojavljajo v nespornih postopkih. V nekaterih državah, ali glede nekaterih vprašanj, je posredovanje sodnika pri nespornih zadevah včasih celo obvezno.

3.2

Jasno je, da mora instrument EU urejati prej obravnavana vprašanja glede določitve sodne pristojnosti ali sodišč in priznavanja sodnih odločb, vendar bi moral preučiti tudi možnosti za ureditev naslednjih točk:

3.3

Odbor regij podpira Haaški program EU in predvideno uvedbo evropskega potrdila o dedovanju ter sistema za registriranje oporok. Države članice bodo morale določiti pristojni organ za izstavitev tega potrdila in vzpostavitev centralnega državnega registra, v kolikor še ne obstaja. Urediti je treba centralni register EU (ali evropski register v smislu Sveta Evrope, če bodo države članice, ki še niso ratificirale Baselske konvencije, pozvane, da to storijo). Sodniki, notarji ter drugi javni uslužbenci, ki jih za to pooblašča veljavno državno pravo, bi morali imeti dostop do podatkov v centralnem registru (da lahko na podlagi imena pokojnika in njegovega rojstnega datuma ugotovijo vsaj, v kateri državi članici ali tretji državi, kdaj in pri katerem organu je bila oporoka deponirana, in ta državni organ zaprosijo za kopijo oporoke).

3.3.1

Evropski registrski sistem mora biti na vsak način kompatibilen z Baselsko konvencijo in Washingtonsko konvencijo, saj je mnogo držav članic ti konvenciji že podpisalo in osnutek zakonodaje EU vključuje tudi dedovanje v povezavi s tretjo državo.

3.4

Po določitvi statusa dediča ter ureditvi in delitvi dediščine bi upravne formalnosti morale biti čim enostavnejše. Odbor regij se strinja z vzajemnim priznavanjem aktov in dokumentov, ki so jih izdali po lokalnem pravu pooblaščeni uradniki, in neposrednim vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo (ali pri pristojnem organu za registracijo nepremičninskih pravic), podobno kot vseh služnosti, hipotek ali drugih morebitnih obveznosti, ki lahko bremenijo to lastnino v skladu z veljavnim nacionalnim pravom.

3.5

Odbor želi Komisijo opozoriti na davčne probleme, s katerimi se lahko sooči dedič zapuščine, ki se nahaja v dveh ali več državah. Treba je preprečiti morebitne primere dvojnega obdavčenja celotne ali dela zapuščine, ki lahko pri nekaterih dedovanjih vodijo do zaplembe ali neenake obravnave dedičev zaradi narave premoženja, ki so ga podedovali. Natančno je treba preučiti davčne predpise, ki se v državah članicah uporabljajo za mednarodno dedovanje in opredeliti tiste, ki obdavčujejo premoženje in vrednosti izven državnega ozemlja, primerjati davčne stopnje in razmisliti o pravičnih rešitvah, ki bi jih lahko predlagali tem državam. Morebiti bi Komisija lahko predlagala tudi sklenitev konvencije med državami članicami proti dvojnemu obdavčevanju v mednarodnih dedovanjih.

3.6

Ali je treba razmisliti o možnosti uvedbe „evropske oporoke“ po vzorcu „mednarodne oporoke“ iz Washingtonske konvencije in vzpostavitve mednarodnega registra poleg že obstoječega evropskega registra v obliki, ki jo določa Baselska konvencija? To bi lahko spodbudilo več držav k ratifikaciji Washingtonske in Baselske konvencije in v večji meri zaščitilo udeležence oporočnega dedovanja z mednarodnim elementom, ki ne vključuje le držav članic, temveč tudi tretje države. Odbor službam Komisije predlaga nadaljevanje dela v tej smeri, saj države članice te konvencije že poznajo, ker so jih že ratificirale ali ker so sodniki ali javni uslužbenci že imeli opravka z oporokami in registracijami, ki so se nanašale na ta pravni režim.

3.7

Če bo ta predpostavka postala resničnost, bodo evropsko oporoko v svoji obliki priznali vsi nacionalni pravni sistemi. Evropsko pravo bi namreč moralo preprečiti, da preprosta vprašanja oblike izpodbijajo splošno priznano načelo spoštovanja zapustnikove volje (favor testamenti) znotraj okvira, ki ga dopušča veljavno pravo.

3.8

Posebna uredba EU je nujno potrebna, da se bo ta zakonodaja lahko uporabljala v vseh primerih dedovanja, ki vključuje dve ali več držav članic, tudi tretjih držav, vključno z državami, ki so podpisnice mednarodnih konvencij, in se s tem na vsak način zagotovila uporaba prava Skupnosti (ta „poseben zakon“ EU bi torej imel prednost pred mednarodnim zakonom).

4.1

Zelena knjiga postavlja 39 vprašanj, v katera so vključena še podvprašanja. Odbor regij ne bo mogel v tej predhodni stopnji odgovoriti na vsa vprašanja in Komisiji svetuje, da se posebej posvetuje z združenji pravnikov v zvezi s temami, ki jih obravnava zelena knjiga.

4.2

Odbor se bo osredotočil na predstavitev možnih odgovorov na nekatera vprašanja, ki so po njegovem mnenju še posebej pomembna. Splošen pristop, ki smo ga izbrali, se načeloma osredotoča na kompatibilnost s Haaškimi konvencijami ter Baselsko in Washingtonsko konvencijo, da bo mogoče v največjem možnem obsegu uskladiti evropske predpise s ciljem doseči pravni konsenz, ki ga bo priznavalo največje možno število držav članic pa tudi tretjih držav.

4.3

Obdržati bi bilo treba navezne okoliščine, ki jih določa Haaška konvencija iz leta 1961 o koliziji zakonov glede oblike oporočnih določb, saj ponujajo dovolj raznolikosti, da je mogoče v večini primerov utemeljiti uporabnost prava, v katerem je bila oporoka sestavljena.

4.4

V skladu z nekaterimi reformami v državah kontinentalne Evrope, ki so bile izvedene pred kratkim ali so ravno v teku, je treba še posebej zaščiti interese pravno nesposobnih (mladoletnikov ali odraslih oseb) ali invalidnih dedičev, saj obstaja nevarnost, da bo vedno bolj pogodben značaj dedovanja ali možnost dediča, da izbere pravo, ki se uporablja, spremenilo sistem nujnega deleža ali vodilo do neenake obravnave dedičev. Ta za zapustnika ali dediče večja prožnost pri ureditvi dedovanja ne bi smela izpodbijati obstoječih določb nobenega pravnega reda, ki se uporablja in ki dedičem priznava najvišjo stopnjo pravne varnosti (glej vprašanji 5 in 10 v zeleni knjigi).

4.5

Upravna dejanja enega od dedičev ali njegove pooblaščene osebe v zvezi z ureditvijo dedovanja v državi, kjer ni treba imenovati upravitelja dediščine, ne smejo veljati kot impliciten sprejem zapuščine brez vzpostavitve inventarja.

4.6

Preučiti je treba možnost, da lahko dediči zapuščino sprejmejo v mejah terjatev, ki jo bremenijo, pa tudi možnost dogovora med dediči ali dedne pogodbe, ki določa neenako delitev dediščine iz legitimnih razlogov (nadaljnji obstoj kmetijskega gospodarstva ali podjetja, prednosti za nesposobnega ali invalidnega dediča) ter možnost enake delitve dediščine med otroke iz različnih zakonov ali lastne otroke, če pravo, ki se uporablja, ne predvideva te enakosti. Glede na vedno daljšo življenjsko dobo je treba razmisliti tudi o možnosti, da dedič svoje dedne pravice neposredno prenese na svoje potomce.

4.7

Prav tako bi zapustniku morali z nekaterimi omejitvami dovoliti, da izbere pravo, ki se uporablja za njegovo zapuščino, na primer če gre za pravo državljanstva (ali enega izmed njegovih državljanstev) ali za pravo, ki se nanaša na njegovo običajno prebivališče.

4.8

Odbor regij meni, da je treba to odlično primerjalno delo Komisije nadaljevati in razvijati naprej, o njem redno poročati na spletnih straneh EU in dokumente o tem delu prevesti v čim več jezikov, da bodo koristili pravnim izvedencem, javnim uslužbencem, upraviteljem in sodnikom na področju dedovanja z mednarodnim elementom. Dokument je treba zasnovati tako, da bo povzetek po točkah pojasnjeval splošna načela evropskim državljanom, ki želijo napraviti oporoko z mednarodnim elementom, ali njihovim dedičem.

4.9

Odbor z zanimanjem pričakuje rezultate že izpeljanih posvetovanj Komisije in posvetovanj v prihodnosti. Upa, da bo za lažjo izdelavo mnenja seznanjen s splošnim pristopom ter konkretnejšimi zakonodajnimi predlogi, in predlaga, da jih natančno preuči, saj meni, da je vprašanje oporok in dedovanja za evropske državljane ena najzanimivejših tem. Od te pobude Skupnosti državljani pričakujejo poenostavitev formalnosti, večjo pravno in davčno varnost in hitrejšo izvršitev mednarodnih dedovanj, zato tako posameznike kot podjetja, kmetijska gospodarstva in druge gospodarske dejavnosti, katerim želijo podjetniki ali lastniki po svojem odhodu zagotoviti nadaljnji obstoj, nikakor ne smemo razočarati.