25.11.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 294/1

1.1

Komisija je septembra 1999 v okviru poenostavitve zakonodaje za notranji trg (Simpler Legislation for the Internal Market — SLIM) objavila poročilo o poenostavitvi Prve in Druge direktive na področju prava družb. Poročilo je pripravila delovna skupina za pravo družb. V poročilu Sodobni regulativni okvir v zvezi s pravom družb v Evropi, objavljenem novembra 2002, je skupina na visoki ravni, sestavljena iz izvedencev za pravo družb, ugotovila, da bi bilo večino predlogov skupine SLIM vredno prenesti v prakso s pomočjo direktive.

1.2

Osnutek te direktive skuša poenostaviti nekatere vidike Druge direktive, ki zdaj določa naslednje zahteve:

2.1

Predlog direktive izhaja iz ugotovitve, da bi poenostavitev Druge direktive pomembno prispevala k pospeševanju poslovne učinkovitosti in konkurenčnosti, ne da bi zmanjšala zaščito delničarjev in upnikov.

2.2

V tej luči skušajo razni členi direktive neposredno ali posredno doseči naslednje:

2.3

Da bi preprečile tržno zlorabo, bi morale države članice v namene izvajanja te Direktive upoštevati določila Direktive 2003/6/ES in 2004/72/ES o dopustnih tržnih praksah in o več ukrepih, namenjenih zagotavljanju transparentnosti v upravljanju in zagotavljanju odgovornosti poslovodnih organov

3.1

Odbor odobrava cilje, zastavljene v osnutku direktive, in, na splošno, sredstva, s katerimi jih Komisija namerava dosegati. Vendar je treba razlikovati med dejansko poenostavitvijo, ki ne spreminja pomena ali dometa obstoječih določb, in spreminjevalno poenostavitvijo, ki s tem, da odpravlja nekatere postopke — prvotno zasnovane zato, da bi varovali tretje strani, tržišče ali družbe same — lahko prinese veliko bolj ali manj bistvenih sprememb pristopa prejšnjih direktiv do varnosti.

3.2

Spreminjevalna poenostavitev ni nujno nekaj slabega. Nasprotno, lahko se izkaže za koristno, če prilagaja določbe stvarnostim trga in življenja podjetij. A z njenim sprejetjem Komisija ne sme prekoračiti mej mandata, ki ji je bil zaupan: t j., da veljavno zakonodajo poenostavlja, ne sme pa je spreminjati. Z drugimi besedami: spremembe so sprejemljive, če dokazljivo prispevajo k poenostavitvi upravljanja podjetja, krepijo konkurenčnost in znižujejo stroške podjetij; niso pa sprejemljive, če krčijo pravice tretjih strani, še posebej manjšinskih delničarjev ali upnikov. Evropski ekonomsko-socialni odbor opozarja Evropski parlament in Svet na ta vidik, ki je temeljnega pomena, če želimo preprečiti, da bi državljani dobili vtis, da se nekdo poslužuje postopka poenostavitve zato, da bi vnesel bistvene spremembe, ki nimajo nič opraviti s poenostavitvami. V tem duhu se Evropski ekonomsko-socialni odbor osredotoča zgolj na vidike, ki si zaslužijo posebno pozornost; samoumevno je, da se s tistimi, ki niso izrecno omenjeni, strinja.

4.1

Člen 10a(1) določa, da se države članice lahko odločijo, da ne uporabijo določb o jamstvih iz člena 10(1), (2) in (3) Direktive 77/91/ES, če nov vložek v kapital ni bil vplačan v denarju, kar v praksi pomeni, da gre za vložek v obliki vrednostnih papirjev, ki kotirajo na borzi. V tem primeru naj bi izvedensko overovitev zamenjalo vrednotenje, ki bi temeljilo na ponderirani povprečni ceni teh vrednostnih papirjev v zadnjih treh mesecih.

4.1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor se s tem strinja, vendar opozarja, da izračun na podlagi ponderirane povprečne cene v zadnjih treh mesecih temelji na predhodnih vrednostih in ne upošteva prihodnjih izgledov; v prihodnosti bi se cene lahko nagibale k zviševanju, a tudi k padanju. Določbo bi bilo treba ohraniti, vendar pa bi morala ponderirana povprečna cena veljati za maksimum, organi odločanja pa bi morali imeti možnost drugačnega in utemeljenega vrednotenja.

4.1.2

V odstavku 1 priznane olajšave bi bilo treba uvesti v celotni EU. Če bi jih prepustili presoji držav članic, obstaja nevarnost, da do zaželenega deregulacijskega učinka v nekaterih državah ne bo prišlo.

4.2

Člen 10a(2) določa, da se določb glede jamstev iz točke 4.1 ne uporablja tudi v primeru, ko nov vložek v kapital niso vrednostni papirji, ki kotirajo na borzi (pač pa vrednostni papirji, ki ne kotirajo na borzi, nepremičnine itd.). Vendar je v takšnem primeru potrebno opraviti predhodno vrednotenje. Opraviti ga mora neodvisni izvedenec z zadostno izobrazbo in zadostnimi izkušnjami.

4.2.1

Po mnenju odbora bi morali črko a, ki se nanaša na osebnost izvedenca, črtati, ker sta pojma „zadostna izobrazba in zadostne izkušnje“ preveč nedoločna. Za namene direktive zadošča, da gre za neodvisnega izvedenca, ki ga priznavajo pristojne oblasti.

4.2.1.1

V odstavku 2 b, ki se nanaša na referenčno dobo za vrednotenje vložka, bi bilo treba trimesečni rok podaljšati na najmanj šest mesecev.

4.2.2

Druga pripomba zadeva točko (c). Ta določa, da mora izvedenec svoja vrednotenja opravljati „v skladu z načeli in standardi, ki so v državi članici splošno priznani“. EESO predlaga, naj bi izrecno navedli računovodske standarde, ki so bili sprejeti z zakonom ali uradnimi predpisi.

4.2.3

Odstavek 3 predvideva možnost, da se določbe o vrednotenju ne uporabijo, če negotovinski vložek izvira iz „računov“ predhodnega poslovanja. Treba bi bilo pojasniti pojem „posameznih sredstev“; nejasno je namreč, ali gre za bilančne vrednosti.

4.3

Člen 10b(2) določa: „Vsaka država članica mora določiti neodvisen upravni ali sodni organ, ki bo odgovoren za preverjanje zakonitosti negotovinskih vložkov.“ EESO k temu — povsem formalno pripominja — da je sodni organ vedno neodvisen, zato predlaga manjšo spremembo besedila. Pomembneje pa se zdi pripomniti, da se o teh organih v besedilu direktive govori večkrat, vsakokrat v zvezi z različnimi nalogami, vendar ne da bi opredelili natančno vlogo organov in navedli njihove naloge.

4.3.1

Znano je, da v vsaki državi članici obstajajo upravni ali sodni organi, ki opravljajo naloge s področja notariata, izdajanja dovoljenj in nadzora. Zdi se, da je prišel trenutek, da bi — vsaj v okviru vsake posamezne države članice — razjasnili položaj in na področju regulative in nadzora družb vzpostavili en sam pristojni organ („one stop shop“, „enotno okence“ v skladu z direktivo o storitvah). To bi bil odločilen korak naprej, ne samo v smislu poenostavitve, temveč predvsem v smislu uresničevanja notranjega trga.

4.4

Člen 19(1) določa, da v državah članicah, v katerih zakoni družbam dovoljujejo pridobitev lastnih delnic, dovoljenje za nakup izda skupščina delničarjev za obdobje, ki ne sme presegati petih let. EESO pripominja, da je obdobje petih let odločno predolgo: položaj na tržišču in položaj samega podjetja se lahko korenito spremenita in organe odločanja prisilita, da popolnoma spremenijo svoje odločitve. Pooblastila za nakup delnic v splošnem niso veljavna pet let. Zaradi previdnosti in zato, da bi skupščini delničarjev ohranili vsaj nekaj prostora za odločanje, bi bilo bolje, da bi obdobje skrajšali na dve leti, z možnostjo podaljšanja za eno ali dve leti.

4.4.1

V členu 23, odstavek 1, alineja 2, bi bilo treba črtati besedi „na pobudo“ (upravnega ali vodilnega organa). Pojem je preveč nejasen in razumeti ga je mogoče le kot primer. Petletno obdobje za analizo cash-flow se zdi predolgo in morali bi ga skrajšati na dve leti.

4.5

Člen 23a določa pravico delničarjev, da spodbijajo odobritve skupščine za transakcijo pridobitve v kapital v negotovinski obliki, in da se obrnejo na ustrezen pravosodni ali upravni organ, ki presodi zakonitost te transakcije. EESO pripominja, da so odločitve skupščine delničarjev pravno zavezujoče in da bi se težko zgodilo, da bi organ z izključno upravnimi pooblastili lahko odločal o njihovih razveljavitvah ali spremembah. Zaradi tega vidika je še toliko bolj potrebno opredeliti vloge pristojnih organov (prim. točko 4.3) in ustvariti „enotno okence“, ki bi imelo tudi pravosodne funkcije (upravno sodišče).

4.6

Členu 29 je dodan odstavek, ki določa, da so upravna ali poslovodna telesa družbe v primeru povečanja kapitala oproščena predložitve pisnega poročila o omejitvi ali umiku pravice do prednostnega nakupa. EESO ne vidi razloga za to določbo, za katero se zdi, da je v nasprotju z načelom transparentnosti, ne da bi po drugi strani znatneje poenostavljala postopke. Omeniti je treba tudi, da delničarji „lahko zahtevajo, da upravno ali poslovodno telo pojasni razloge za omejitev ali umik pravice do prednostnega nakupa“. Ni pa predvideno, kaj se zgodi v primeru zavrnitve dajanja pojasnil ali v primeru, da se delničarji ne strinjajo s sporočilom, ki so ga prejeli. Odločilna bi morala biti splošna načela prava družb: skupščina je suverena, kar zadeva pooblastila, podeljena telesom družbe, in ima vedno in v vseh primerih pravico biti seznanjena, kaj je bilo storjeno. Pravico ima pridobiti poročilo o vsaki proračunski postavki, tako na strani dohodkov kot izdatkov. EESO predlaga, da se ta odstavek črta.

4.7

Člen 39a, strogo vzeto, ne uvaja poenostavitve, temveč poskuša — po zgledu člena 15 Direktive o ponudbah za prevzem — uzakoniti določbo, ki obstaja samo v nekaterih državah. Na podlagi takšne določbe lahko „večinski delničar“ — izraz označuje delničarja, ki ima v lasti 90 ali več odstotkov kapitala na borzi vrednotene družbe — od imetnikov preostalih delnic zahteva, da mu prodajo svoje delnice „po primerni ceni.“ Države članice lahko ta prag dvignejo na največ 95 %. Preambula k predlogu direktive govori o večinskem delničarju tudi ko gre za več delničarjev, medtem ko formulacija besedila člena napeljuje k misli, da gre za enega samega delničarja. Končna različica besedila bi morala odpraviti dvome.

4.7.1

Takšna določba je bila, kot že omenjeno, uzakonjena v Direktivi o ponudbah za prevzem, a primer predloga, o katerem govorimo, je drugačen: manjkajo namreč jamstva za transparentnost ponudbe za prevzem, in predpostavke, ki so do nje pripeljale. Medtem ko ima večinski delničar — še posebej, če obstaja nesodelujoča ali prepirljiva manjšina delničarjev — zagotovo interes, da bi podjetje stoodstotno nadzoroval, lahko manjšinski delničar zadevo vidi precej drugače, odvisno od okoliščin in osebnega položaja. Delničar, ki nima nobenega vpliva na vodenje družbe, bi utegnil biti naklonjen možnosti, da proda svoj paket delnic, če je ponujena cena ugodna, torej vsekakor višja od cene, ki bi jo iztržil s prodajo na borzi. Če pa delnice prinašajo dober donos ali če obstajajo možnosti, da se bo njihova vrednost povečevala, bi si investitor oziroma delničar utegnil želeti, da jih obdrži, in ni jasno, zakaj bi ga bilo treba prisiliti, naj jih proda. Navsezadnje 10-odstotni delniški manjšinski delež praviloma ni takšen, da bi lahko oviral upravljanje podjetja, po drugi strani pa je treba priznavati neomejeno svobodo izbire, do katere ima pravico vsak delničar. Ni pa mogoče izključevati redkih primerov, ko je za upravljanje družbe potreben nadzor celotnega paketa delnic. Samo v takšnih primerih — in samo s soglasjem nadzornih organov — bi bila takšna določba utemeljena.

4.8

Člen 39b — oblikovan po zgledu člena 16 Direktive o ponudbah za prevzem — ustreza predhodnemu: manjšinski delničarji lahko, individualno ali skupaj, prisilijo večinskega delničarja, da odkupi njihove delnice, tudi tokrat „po primerni ceni“. Veljajo — v glavnem — pripombe iz prejšnjega odstavka. Tudi v tem primeru bi moralo biti soglasje pristojnih organov za obveznost prodaje predvideno samo v primerih, ko gre za dokazano nujnost, vendar seveda ne tedaj, ko bi se želeli znebiti finančnih udeležb zaradi predvidevanj, da bo podjetju šlo slabo.

4.8.1

Sklepne ugotovitve EESO v obeh omenjenih primerih izhajajo iz enovitega načela pravičnosti in spoštovanja splošnih pravnih načel: svobodo izbire, ki jo imajo delničarji, je treba v polni meri ohranjati in je ni mogoče omejevati s preudarki, ki so njihovim interesom tuji, razen v primerih dokazano drugačne narave.