27.10.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 267/22

1.1

EESO je tematiko strategije EU za trajnostni razvoj obsežno obravnaval že v svojih prejšnjih mnenjih. Tema tega predhodnega mnenja, ki ga je Odbor pripravil na prošnjo luksemburškega predsedstva, pa je povezava med trajnostnim razvojem in finančnimi vidiki, se pravi, kaj proračunske politike lahko oziroma morajo storiti za integracijo in izboljšanje trajnostnega razvoja. Struktura mnenja sledi naslovom oziroma prednostnim nalogam sporočila o finančnih perspektivah.

1.2

Med proračunom EU in ciljem trajnostnega razvoja obstaja kompleksna povezava, kar želi EESO v tem mnenju prikazati, ne da bi se pri tem spuščal v vse podrobnosti. Pri zbiranju in analizi strokovnega znanja in mnenj na tem področju je zato potreben široko zasnovan pristop.

1.3

Odbor želi imeti aktivno vlogo pri nadaljnjem delu na področju trajnostnega razvoja in je na to tudi pripravljen. K temu lahko veliko prispeva v okviru mandata, ki mu ga je marca 2005 za izvedbo lizbonske strategije dodelil Evropski svet. Interaktivna mreža s civilno družbo in udeleženimi partnerji, ki jo mora vzpostaviti, je ustrezna struktura za razmišljanje o izvedbi učinkovitega, večdimenzionalnega (gospodarstvo, sociala, okolje) in preglednega ocenjevanja, ob sočasnem procesu privzemanja politik Skupnosti, ki poteka pri akterjih na terenu.

2.1

V svojem sporočilu „Gradimo našo skupno prihodnost — politični izzivi in proračunska sredstva razširjene Unije za obdobje 2007-2013“ (1) z dne 10. februarja 2004 Komisija predstavlja prednostne naloge razširjene Evropske unije in predloge glede finančnih potreb, instrumentov, upravljanja, novega finančnega okvira in sistema financiranja. V okviru tega poudarja tri prednostne naloge:

2.1.1

Predlog novega finančnega okvira je razdeljen po naslednjih točkah (razpredelnica je priložena):

2.1.2

Komisija je predlagala povišanje odhodkov za prvo prednostno nalogo. Vsa sredstva za prevzem odgovornosti naj bi se po tem predlogu povišala s 120,7 milijonov eurov v letu 2006 na 158,4 milijonov eurov v letu 2013, kar naj bi se financiralo s plačili v višini 1,24 odstotka BDP, vključno z 0,10-odstotno maržo.

2.1.3

V svojem mnenju o finančnih perspektivah za obdobje 2007-2013 EESO na splošno podpira sporočilo Komisije, saj meni, da je koherentno, da izhaja iz trdnih in širokih načel, postavlja jasne in logične prednostne naloge in možnosti za politično ukrepanje ter se odlikuje po svoji uravnoteženosti. Glede lastnih sredstev iz proračuna Skupnosti si EESO „prizadeva, da bi se v novem programskem obdobju 2007–2013 ta v primerjavi s sredstvi, predvidenimi v trenutnem finančnem okviru, povišala do zgornje meje 1,30 odstotka BDP“.

3.1

Izredno pomembno je, da so nove finančne perspektive, ki so okvir za proračune Unije za obdobje 2007–2013, jasno osredotočene na prednostne naloge Evropske unije, predvsem na lizbonske cilje in trajnostni razvoj. Zato je potrebna jasna prerazporeditev odhodkov. Če dolgoročne finančne perspektive razvoja Unije ne bodo vodile v pravo smer, potem skorajda ni upanja, da bi bilo to možno na drugih političnih področjih ali s poznejšimi finančnimi popravki.

3.2

Odbor se v tem mnenju bolj na kratko loteva lastnih sredstev, saj jih je podrobno obravnaval v pred kratkim sprejetem mnenju, navedenem v točki 2.1. Pri tem je treba poudariti, da Evropa brez ustreznega financiranja ne bo mogla izpolniti niti lastnih prednostnih nalog niti potreb in pričakovanj svojih državljanov. Financiranje EU lahko zelo vpliva na vsa sredstva, ki so namenjena določenim ciljem, kar je treba v celoti izkoristiti. Prisotne so napetosti med pogledi držav neto plačnic in trenutnih glavnih neto prejemnic, poleg tega obstaja še politična dolžnost do novih držav članic in njihovih državljanov, nujna pa je tudi prerazporeditev sredstev v skladu z novimi prednostnimi nalogami EU. Odbor poudarja, da namenjanje denarja za prednostne naloge Unije ni odvisna od končno določene višine lastnih sredstev.

4.1

Strategija EU o trajnostnem razvoju temelji na medsebojnem prepletanju, vzajemni odvisnosti in koherenci tako imenovanih „treh stebrov“: gospodarskega, socialnega in okoljskega. Trajnostni razvoj se nanaša na količino in kakovost in pri političnem odločanju je treba hkrati upoštevati vse tri vidike. Politike, ki so usmerjene predvsem na eno od teh področij, in druge politike, morajo biti usklajene s cilji preostalih področij.

4.2

Trajnostni razvoj ima dolgoročni in svetovni pomen. Medgeneracijska pravičnost pomeni, da današnje generacije ne smejo živeti na račun prihodnjih generacij. Pravičnost glede na preostanek sveta nam ne dovoli živeti na račun drugih družb ali zadušiti razvoj tamkajšnje blaginje oziroma negativno vplivati na svetovni boj zoper revščino.

4.3

Strategija za trajnostni razvoj se razlikuje od običajne definicije pojma „strategija“, saj ne opredeljuje ciljev trajnostnega razvoja ali ukrepov za njihovo uresničitev, temveč je njen poglavitni cilj sama trajnost strateškega pristopa razvoja. Pri trajnostnem razvoju je nemogoče natančno določiti časovni rok, saj tu namreč ne gre toliko za cilj kot za proces. Zagotoviti je treba, da so dolgoročni razvoji — in tu še posebej dolgoročni — dejansko med sabo povezani in da dejansko potekajo v smeri uresničitve meril iz točk 4.1. in 4.2. To je resnični izziv trajnostnega razvoja: kajti tu k posameznim ciljem usmerjena politika odpove, čeprav morajo biti odločilni obrati trendov (na primer napredek pri ciljih novega tisočletja) merljivi.

4.4

Trajnostni razvoj zahteva izredno usklajeno politiko na evropski in nacionalni ravni. Končni rezultat je kombinacija ukrepov na širši in ožji ravni, ki se skupaj borijo proti netrajnostnim oblikam razvoja in spodbujajo spremembe, skladne s širšimi cilji. Eden izmed največjih izzivov tega pristopa je razvoj kazalcev, ki ustrezno odražajo ta razvoj.

4.5

Strategija trajnostnega razvoja EU se trenutno osredotoča na nekatere ključne teme v naši družbi: klimatske spremembe, promet, javno zdravje in naravni viri. Z drugimi temami, kot sta odprava revščine in staranje prebivalstva, se trenutno ne ukvarja, vendar jih bo v prihodnje prav gotovo obravnavala.

4.6

Evropski ekonomsko-socialni odbor je v svojih prejšnjih mnenjih o trajnostnem razvoju zahteval ukrepanje na nekaterih političnih področjih, kot so: zagotavljanje podpore zasebnih in javnih vlagateljev v nove in okolju prijazne tehnologije, nova prizadevanja za izboljšanje kakovosti dela, določitev cen za uporabo naravnih virov in oblikovanje strategij za zmanjšanje odvisnosti od uporabe fosilnih goriv.

4.7

Politični ukrepi na teh področjih kljub svoji pomembnosti sami ne zadostujejo za uresničitev cilja trajnostnega razvoja. Cilje in merila trajnostnega razvoja bi morali upoštevati na vseh političnih področjih in politike posameznih držav bi bilo treba povezati v usklajeno celoto.

4.8

Morebiti je že napočil čas za novo preučitev pristopa EU k trajnostnemu razvoju. V okviru prihodnjega preverjanja strategije trajnostnega razvoja bo treba najti najugodnejše načine za uresničevanja vse bolj obsežnega načela trajnostnega razvoja.

5.1

Struktura in vsebinska določila proračuna temeljno vplivajo na potek razvoja v EU. Nova struktura proračuna z novimi prednostnimi proračunskimi postavkami kaže na to, da je bil prepoznan pomen trajnostnega razvoja. EESO upa, da bo to konkretno vplivalo tudi na izvajanje proračuna in da se izvajanje ne bo nadaljevalo kot doslej, le z novim imenom.

5.2

EESO skupaj s Komisijo meni, da je treba v okviru lizbonskih ciljev do leta 2010 največjo pozornost posvetiti rasti in zaposlovanju. Pri tem gre za gospodarsko rast, ki upošteva osrednje evropske vrednote, vključno s socialno integracijo, varstvom zdravja in okolja. Konkurenčnost in gospodarska rast ne smeta biti sama sebi namen, temveč orodje za spodbujanje doseganja ciljev na socialnem in okoljskem področju. Dejanski problem je upočasnjevanje gospodarske rasti in manjša konkurenčnost EU v primerjavi z drugimi svetovnimi gospodarstvi, kar ogroža evropski socialni model in okoljske vrednote.

5.3

Pri proračunskih odločitvah je treba upoštevati tudi dejstvo, da socialni in okoljski razvoj ravno tako prispevata h gospodarski rasti.

5.4

EU glede napredka v smeri trajnostnega razvoja ne ponuja nikakršnega skupnega odgovora. V državah članicah vladajo zelo različne razmere: le redkim je uspelo doseči visoko gospodarsko rast ob sočasnem visokem socialnem varstvu in varstvu okolja. Kot kaže, je pri tem prišlo do pozitivnih vzajemnih učinkov dogodkov na različnih področjih. Druge države članice pa se nasprotno soočajo z zelo počasno gospodarsko rastjo in težavami pri odpravljanju socialnih problemov in zaostajajo na področju varstva okolja. Nove članice so v drugačnem položaju kot stare, saj jih zaznamujeta rast in resnični napredek glede na problematične izhodiščne razmere v preostalih „stebrih“.

5.5

Širitev EU velja za najpomembnejši dejavnik, ki je v zadnjih letih prispeval k spremembam v EU. Tudi obdobje finančnih perspektiv 2007–2013 bo verjetno ostalo v znamenju širitve. To ima daljnosežne posledice za proračun, še zlasti pri izdatkih za kohezijo. EESO je drugje že obravnaval vprašanja širitve, kohezije in financiranja. Vstop v EU je nedvomno povezan z velikimi izzivi, ko gre za oblikovanje nacionalnih politik za trajnostni razvoj, in udeležbo pri skupnih ukrepih in ciljih EU. Po pristopu pravni red Skupnosti dejansko zagotavlja, da so nacionalne politike na okoljskem, zdravstvenem, socialnem in drugih področjih trajnostno naravnane, saj pravni red podpira trajnostni razvoj (čeprav ga izrecno ne omenja). Vendar je glavnina dela na tem področju še pred nami. Podporni programi v obliki materialne pomoči in strokovnega znanja jim lahko oziroma morajo pomagati pri trajnostnem razvoju.

5.6

Težišča strategij za trajnostni razvoj in druga področja, ki dokazano niso trajnostno usmerjena in so navedena v točkah 4.4. in 4.5, morajo imeti tudi v okviru proračunske politike prednostno vlogo.

5.7

Proračunska postavka sama po sebi ni niti trajnostno, niti netrajnostno zasnovana. Njeni vplivi na trajnostni razvoj so odvisni od načrtovanja programov, ciljev in meril za posamezne financirane projekte.

5.8

Glavni instrument za zagotavljanje politične koherence z lizbonsko strategijo in cilji trajnostnega razvoja je ocena vplivov. O tem se strinjajo vsi sodelujoči akterji, tudi Komisija. Vendar pa je razvoj v smeri sistematične, neodvisne in kompetentne ocene vseh pomembnih predlogov potekal počasi. EESO meni, da je določitev in izvajanje novih finančnih perspektiv ugodna priložnost za uvedbo sistematičnega ocenjevanja.

5.9

Oceno vplivov je treba opraviti za vsak posamezen proračunski program in njegove cilje. V tej zvezi je treba prenehati predvsem z netrajnostnimi dejavnostmi na področjih, ki jih navajata strategija za trajnostni razvoj in tudi mnenje EESO. Ocene vplivov za preverjanje učinkov dolgoročnega trajnostnega razvoja je treba v skladu s prejšnjimi priporočili EESO prav tako vključiti v lizbonsko strategijo.

5.10

Za izbiro projektov in programov, ki se financirajo v okviru različnih proračunskih postavk, je treba določiti jasne in pregledne kriterije. Ti naj vsebujejo tudi kriterije trajnostnega razvoja, kot na primer vplive posameznih projektov na okolje, zdravje, ustvarjanje ali ukinjanje delovnih mest in konkurenčnost EU.

5.11

Posebno pozornost je treba nameniti sredstvom iz strukturnih skladov in kohezijskega sklada ter izdatkom za kmetijstvo in programe TEN. Na teh področjih delovanja EU, ki jim je namenjen največji del sredstev Skupnosti, je treba izbrati sistematične rešitve, ki bodo najbolje ustrezale merilom trajnostnega razvoja.

5.12

Na teh področjih je potreben boljši nadzor nad uspešnostjo porabljenih sredstev. Ne zadostuje zgolj nadzor višine sredstev in upoštevanje upravnotehničnih postopkov. Da bo razvoj potekal v želeno smer, je treba v široko zasnovanem pogledu, ki temelji na merilih trajnostnega razvoja oceniti predvsem vplive.

5.13

Študije vplivov predloženih ukrepov same po sebi ne nudijo vedno popolne slike, na kateri bi lahko temeljilo odločanje. V številnih primerih je treba raziskati tudi posledice nalog, ki niso bile opravljene, pa bi jih bilo treba opraviti in jih primerjati z vplivom različnih možnih ukrepov.

6.1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor soglaša s prednostnimi cilji predloga Komisije o konkurenčnosti za rast in razvoj: spodbujanje konkurenčnosti podjetij v popolnoma integriranem notranjem trgu, okrepitev evropskih prizadevanj za tehnološke raziskave in razvoj, vzpostavitev evropskih omrežij, izboljšanje kakovosti splošnega in poklicnega izobraževanja ter socialno politična agenda, ki evropski družbi pomaga, da pravočasno prepozna spremembe in se spoprime z njimi.

6.1.2

V zvezi s tem EESO posebej opozarja na ključno vlogo znanja, raziskav in razvoja ter novih tehnologij. Če bo slednjim namenila osrednjo pozornost in ustrezna sredstva, bo imela Evropa edinstveno priložnost, da izboljša svojo produktivnost, konkurenčnost, rast in zaposlovanje v primerjavi z močno konkurenco iz drugih delov sveta in hkrati z ekološko učinkovitimi tehničnimi rešitvami, ki upoštevajo zahteve državljanov in varujejo njihovo zdravje in varnost, omili obremenjevanje okolja in naravnih virov.

6.1.3

Za Evropsko unijo je trajnostni razvoj osrednji cilj. Kot je bilo poudarjeno na nedavnem forumu interesnih skupin o trajnostnem razvoju v EU, ki ga je EESO pripravil 14. in 15. aprila v sodelovanju s Komisijo, bo za trajnostni razvoj kot glavni cilj za EU potreben sistematičen in dolgoročen trud na področju raziskav in razvoja, ki zajema vse tri stebre ekonomskega, družbenega in okoljskega napredka. Veliko univerz in znanstvenih ustanov v EU je ustanovilo mreže za usklajene raziskave trajnostnega razvoja. Finančne perspektive zagotavljajo dragoceno priložnost za podporo teh in drugih spodbud.

6.1.4

Vedno ostrejši svetovni boj za delitev surovin in nafte — če navedemo samo dva primera — in njegov vpliv na stroške pričata o tem, da so potrebni novi materiali, proizvodni postopki in tehnologije, ki omogočajo bolj učinkovito izrabo virov.

6.1.4.1

EESO se zato ponovno zavzema za predloge Komisije o oblikovanju Evropskega razvojnega prostora, ki predvideva podvojitev sredstev, namenjenih 7. okvirnemu programu, in uvedbo akcijskega načrta za okoljsko tehnologijo. EESO bo v prihodnjih mnenjih za 7. okvirni program in posebne programe upošteval tudi vidik trajnostnega razvoja.

6.1.5

V tem delu finančnih perspektiv, ki zajema poleg raziskav in razvoja tudi inovacijo in vseevropska omrežja, bosta energija in transport posebnega pomena. V tem pogledu morajo imeti prednostno vlogo spodbujanje razvoja tehnologij in uvedba obnovljivih energij na tržišče, energetska učinkovitost ter rešitve za okolju prijazno energijo. Projekti TEN, ki vodijo le k povečanju obsega prometa, niso v skladu z načelom trajnostnega razvoja.

6.1.6

EESO je v mnogih mnenjih poudaril, da so predvsem na področju prometa in energije potrebna dodatna prizadevanja v smeri trajnostnega razvoja. Odbor je v ta namen predlagal tudi politične smernice. Iz poročila o finančnih perspektivah ni razvidno, ali so za to predvidena ustrezna sredstva.

6.1.7

V okviru prilagajanja Evropske unije na vedno večjo konkurenčnost svetovne družbe bodo finančne perspektive morale upoštevati dva popolnoma nasprotujoča si izziva: visoko stopnjo brezposelnosti v večini držav članic EU in primanjkljaj delovne sile v bližnji prihodnosti. Odbor je priporočila že podal v svojih nedavnih mnenjih o politiki zaposlovanja: vloga EESO po širitvi in z vidika lizbonskega procesa, o konkurenčnosti podjetij in o izboljšanju izvajanja lizbonske strategije.

6.1.8

EESO si posebej prizadeva za nov pristop k vseživljenjskemu učenju, ki je po njegovem mnenju orodje za izboljšanje razmer na trgu delovne sile in za ustvarjanje zavesti o problemu trajnostnega razvoja. Vseživljenjsko učenje je eden izmed bistvenih manjkajočih veznih členov v okviru ukrepov za izvajanje lizbonske strategije. K uresničevanju trajnostnega razvoja ni mogoče resno pristopiti brez sodelovanja socialnih partnerjev in brez dodatnih finančnih prispevkov držav članic.

6.2.1

Kohezija je potrebna tudi za poglobitev integracijskega procesa. EESO pozdravlja poskus Komisije, da bi kohezijske ukrepe ponovno usmerila v smeri trajnostnega razvoja.

6.2.2

Kohezijska politika naj bi bila usmerjena k izboljšanju gospodarske storilnosti in vzpostavljanju novih in boljših delovnih mest z mobiliziranjem neuporabljenih virov. Evropske pomoči plačilno nesposobna podjetja ne bi smela porabiti na način, ki vodi do izkrivljanja konkurence ali zgolj prenaša delovna mesta iz enega predela EU na drugega. Ukrepi naj bodo prednostno osredotočeni na zagotavljanje novih trajnostnih delovnih mest, ki bodo spodbudili konkurenčnost, človeške in materialne vire, konsolidacijo notranjega trga in izboljšanje mobilnosti delojemalcev.

6.2.3

Spodbujati je treba predvsem dodeljevanje sredstev regijam, ki zaostajajo v razvoju (cilj 1), in boljšo skladnost s splošnimi strateškimi cilji EU v okviru trajnostnega razvoja. Prav tako je treba večji pomen nameniti čezmejnemu sodelovanju za boljšo integracijo notranjega trga.

6.2.4

Za regije, kjer je BDP kot posledica statističnega vpliva širitve na prebivalca nad 75 odstotki povprečja Skupnosti, je potrebno prehodno obdobje. Obenem je treba postopoma znižati subvencije.

6.2.5

Tudi tu so potrebna jasna kvalitativna preverjanja. Zaradi dejstva, da je „denar iz Bruslja“, so ga veliko namenili za načrtovanje, čeprav bi ga lahko veliko bolj učinkovito porabili. Tudi financiranje na regionalni ravni ni vedno privedlo do ustvarjanja novih delovnih mest v Evropi.

6.2.6

Na lokalni in regionalni ravni je potrebna višja stopnja odgovornosti za konkretne ukrepe za trajnostni razvoj. Odbor priporoča, da se v okviru kohezijskih projektov ne preverjata zgolj ekonomska rast in zaposlenost, temveč tudi njun vpliv na dolgoročni trajnostni razvoj regij.

6.3.1

Odbor je svojem mnenju o prihodnosti skupne kmetijske politike (2) podrobno opisal in komentiral različne reformne ukrepe EU na področju kmetijske politike ter opozoril na težaven položaj trajnostnega kmetijstva v Evropi v okviru globaliziranih trgov. Pri tem je ugotovil, da je med pripravami reform vedno prihajalo do kritičnih pripomb in razprav o socialni pravičnosti oz. uravnoteženosti izdatkov za kmetijstvo ter njihovih ekoloških učinkih. Te razprave se z luksemburško reformo niso končale.

6.3.2

To je bil povod za niz predlogov Komisije o vodenju izdatkov na področju kmetijstva v „bolj trajnostni“ smeri. Nekdanji komisar za kmetijstvo Fischler je na primer na začetku predlagal uvedbo zgornje meje, kasneje pa postopno zmanjševanje plačil, da bi zagotovili „pravičnejšo“ razporeditev sredstev. Komisarja McSharry in Fischler sta večkrat obravnavala tudi zahtevo, da bi pri neposrednih pomočeh obvezno upoštevali okoljske predpise, ki presegajo veljavno zakonodajo, da bi bilo mogoče nakazana finančna sredstva ovrednotiti tudi v okoljskem smislu. Toda teh predlogov Svet ni podprl.

6.3.3

Kmetijska reforma, sprejeta poleti leta 2003, državam članicam ponuja dve temeljni možnosti za uvedbo posebne premije na kmetijske obrate za izvedbo neposrednih plačil: bodisi premije v višini, ki bi bila odvisna od dosedanjih plačil, bodisi posebne premije, ki bi jo zaračunavali v celoti ali vsaj delno na podlagi površine kmetijskega gospodarstva (t.i. regionalizacija).

6.3.4

Navezava prihodnjih plačil z ohranitvijo in/ali ustvarjanjem novih delovnih mest tudi tokrat ni obvezujoča za nobeno predvideno rešitev. To dejstvo lahko v luči razprav o trajnostnem razvoju sproži nove razprave, kot je vprašanje okolja, povezano s plačili.

6.3.5

Sicer pa se tako imenovani „Cross Compliance Standards“ (standardi skladnosti), ki jih morajo izpolnjevati kmetijski obrati, komajda razlikujejo od obstoječih zakonov, kar je med izvajanjem reforme nacionalne politike v nekaterih državah članicah že privedlo do resnih nesporazumov.

6.3.6

Za EESO je jasno, da mora biti transfer državnega denarja vedno koristen za celotno družbo. Plačila morajo biti utemeljena, legitimna in družbeno priznana. Koristno bi bilo vzpostaviti jasno povezavo SKP s cilji trajnostnega razvoja v okviru göteborške in lizbonske strategije (ustvarjanje delovnih mest, spodbujanje pravičnosti, varovanje okolja), vendar je trenutno vsaj v večjem delu družbe še ni mogoče prepoznati. To bi lahko sprožilo nadaljnje razprave o splošnem smislu plačil in tudi o vlogi kmetovalcev pri uresničevanju teh ciljev. Kot osnovo za socialno legitimnost kmetovalcev in živinorejcev bi morali pri vmesnem pregledu reforme SKP, izvedene ob nasprotovanju večine njihovih zastopnikov, ponovno postaviti v ospredje krepitev trajnostnih družinskih kmetij v Evropi.

6.3.7

Plačila iz prvega stebra SKP, predvsem neposredna, so za številne kmete nedvomno eksistenčnega pomena. Vendar ločena neposredna plačila ne pomenijo političnega usmerjanja v smeri trajnostne proizvodnje, temveč so v večji meri sredstvo za zagotavljanje prihodkov, ki vsem kmetom niti ne prinaša enake koristi.

6.3.8

V okviru drugega stebra (pospeševanje razvoja podeželja) so sredstva izplačana na podlagi storitev „quid pro quos“, ki so bile razvite v programih Skupnosti. Omeniti je treba predvsem kmetijsko-okoljske programe, spodbujanje ekološkega poljedelstva, diverzifikacijo kmetijskih obratov (na primer okrepljena obdelava in prodaja polizdelkov), najmanjša in mala podjetja na podeželju.

6.3.9

V zvezi s tem je pomembna izjava nove kmetijske komisarke Fischer Boel, ki je ob odprtju zelenega tedna 20. januarja 2005 v Berlinu izrazila željo, da bi „razvoj podeželja postal temelj lizbonske strategije“. Zanimive so še druge izjave iz kabineta ministrice, po katerih v okviru prvega stebra posebnega ustvarjanja delovnih mest ni za pričakovati, kljub temu pa ima politika razvoja podeželja velik potencial. EESO meni, da bi bilo zelo koristno, če bi Komisija kar najhitreje pričela s študijami, ki bi okrepile možne vplive obeh stebrov SKP na zaposlovanje, okolje in socialne zadeve.

6.3.10

Osnutek nove uredbe za razvoj podeželskega prostora, ki je trenutno v razpravi, namenja razvoju podeželja nadaljnje naloge (med drugim financiranje območij NATURA 2000, izvajanje okvirne direktive o vodah). Razvoj podeželja je tako vedno pomembnejši politični usmerjevalni element v smeri trajnostnega razvoja, kar EESO pozdravlja.

6.3.11

Komisija načrtuje, da naj bi proračun za razvoj podeželja v obdobju 2007–2014 ostal nespremenjen, EESO pa meni, da je v okviru finančnih perspektiv EU za razvoj podeželja namenjenih premalo sredstev glede na zadane naloge.

6.3.12

Glede na ključni pomen ukrepov za razvoj podeželja v okviru razprav o trajnostnem razvoju Odbor nikakor ne razume trenutne razprave Sveta na pobudo šestih držav neto plačnic o obsežnem krčenju te proračunske postavke.

6.4.1

Da bi evropskim državljanov zagotovili življenje na območju, kjer vladajo svoboda, varnost in pravica, so nujno potrebni ustrezni ukrepi na ravni Skupnosti, ki naj bi prispevali k učinkovitosti in porazdelitvi finančnega bremena. Uspešna integracija priseljencev je pomemben dejavnik socialne kohezije in obenem predpogoj za gospodarsko učinkovitost. EESO podpira ustanovitev Evropske agencije za varstvo meja, skupno azilno politiko in politiko in priseljevanja, ukrepe, ki se nanašajo na legalne priseljence oz. državljane tretjih držav, ki šele kratek čas živijo v eni izmed držav članic EU, ter preprečevanje ilegalnega priseljevanja in zavračanje ilegalnih priseljencev.

6.4.2

Preprečevanje in boj proti kriminalu in terorizmu je za Unijo osnovnega pomena. Pogoji za upravni, socialni in gospodarski trajnostni razvoj družbe so zadostni viri za zagotavljanje potrebne varnosti.

6.4.3

Za evropske državljane sta varnost in zaščita ključnega pomena v vsakodnevnem življenju, vključno z zadovoljevanjem vsakodnevnih potreb. Državljani od Unije pričakujejo predvsem zaščito pred posledicami naravnih katastrof, zdravstvenimi in okoljskimi krizami ter drugimi večjimi nevarnostmi. Unija mora neprestano bedeti nad uporabo nevarnih snovi v okolju ali prehrani, ki bi utegnile ogroziti varnost državljanov, in nad varnostnimi standardi, predvsem v energetiki in prometu, ter primerno ukrepati.

6.4.4

Zagotoviti je treba ustrezno stopnjo osnovnih storitev, ki so v javnem interesu, na primer na področju zdravstva in izobraževanja, energije, prometa ter komunikacij. Pomemben vidik pri razvoju notranjega trga kot tudi večstranske in dvostranske trgovine ter drugih zunanjih odnosov je fizična varnost oskrbe, na primer v prometu in na energetskem področju.

6.4.5

Trajnostni razvoj se polagoma uveljavlja po zaslugi zavesti, odnosa in ukrepanja posameznih državljanov in skupin — teh dejavnikov ni več mogoče nadomeščati s posegi, vodenimi izključno „od zgoraj“. Evropa je lahko ponosna na svoje dobro organizirane in delujoče družbe, dobro izobražene in aktivno sodelujoče državljane ter visoko razvito strukturo organizacij civilne družbe. Ti dejavniki so morda najboljša kulturna izhodišča za nadaljnji trajnostni razvoj.

6.4.6

Širitev EU je ponovno povečala evropski kulturni prostor. Življenje posameznika je lahko s tem veliko bolj bogato, vendar je treba spodbujati prizadevanja po vzajemnem razumevanju, izmenjavo znanja in izkušenj na gospodarskem in političnem področju ter v vsakdanjem življenju — med drugim tudi ko gre za vprašanje, kako doseči bolj obsežen trajnostni razvoj. Koristi od tega ne bodo imele le nove države članice, temveč vsa Evropa in vsi njeni državljani.

6.5.1

Na svetovnem vrhu OZN za trajnostni razvoj v Johannesburgu se je EU uveljavila kot dinamična, k rezultatom usmerjena udeleženka. Z novimi nalogami, kot sta pobudi za reševanje vodnega in energetskega problema (v okviru „koalicije odločnih“), si je EU pridobila veliko naklonjenosti.

6.5.2

Na ravni Združenih narodov je izvajanje 52-stranskega akcijskega načrta konference v Johannesburgu obrodilo sadove. Gre za dolgotrajen proces, v okviru katerega morajo udeleženke premagati številne težave, da bi lahko uresničile svoje obljube in načrte.

6.5.3

Evropska unija mora ostati zvesta svoji obljubi in vlogi pobudnika, ki jo je prevzela na svetovnem vrhu o trajnostnem razvoju. To se mora odražati tudi v razdelitvi sredstev v okviru finančnega načrta.

6.5.4

EU si bo morala močneje prizadevati za podpiranje ukrepov v najmanj razvitih državah — pri tem je v ospredju zagotavljanje osnovnih dobrin in potreb, kot so voda, energija, zdravstvena oskrba, varna živila, osnovno šolanje in izobraževanje nasploh ter razvoj kmetijstva.

6.5.5

Posamezne države članice EU najmanj razvitim državam, predvsem afriškim, pomagajo v okviru ambicioznih programov pomoči. Vendar bi moralo biti njihovo oblikovanje in izvajanje na evropski in nacionalni ravni bolj usklajeno. Sporazum iz Cotonouja je pomemben instrument za vključevanje socialnih partnerjev in organizirane civilne družbe iz tako imenovanih AKP držav (afriških, karibskih in pacifiških).

6.5.6

Ti razvojni programi deloma upoštevajo tudi trajnostni razvoj. V skladu z akcijskim načrtom, ki je bil sprejet v Johannesburgu, bi morali slednjemu nameniti osrednjo pozornost.

6.5.7

Za boljše usklajevanje prizadevanj in krepitev dimenzije trajnostnega razvoja EESO predlaga nadaljnje ukrepe EU predvsem v okviru „koalicije odločnih“, ko gre za posebne razvojne teme, denimo zagotavljanje oskrbe z vodo, energijo, varnimi živili in zdravstveno varstvo.

7.1

Nova struktura proračunskega načrta z novimi prednostnimi proračunskimi postavkami kaže na to, da je bil priznan pomen trajnostnega razvoja. EESO upa, da bo to konkretno vplivalo tudi na izvajanje proračuna in da se izvajanje ne bo nadaljevalo kot doslej, le z novim imenom. Odbor poudarja, da namenjanje denarja za prednostne naloge Unije ni odvisno od končno določene višine lastnih sredstev.

7.2

Izredno pomembno je, da so v okviru proračunskih načrtov za obdobje 2007–2013 nove finančne perspektive jasno osredotočene na prednostne naloge Evropske unije, predvsem na lizbonske cilje in trajnostni razvoj. Zato je potrebna jasna prerazporeditev odhodkov. Če dolgoročne finančne perspektive razvoja Unije ne bodo vodile v pravo smer, potem skorajda ni upanja, da bi to uspelo na drugih političnih področjih oz. s poznejšimi finančnimi popravki.

7.3

EESO se strinja s Komisijo, da je treba v okviru lizbonskih ciljev do leta 2010 največjo pozornost posvetiti rasti in zaposlovanju. Pri tem gre za gospodarsko rast, ki upošteva osrednje evropske vrednote, vključno s socialno integracijo, varovanjem zdravja in varstvom okolja. Konkurenčnost in gospodarska rast ne smeta biti sama sebi namen, temveč orodje za spodbujanje doseganja ciljev na socialnem in okoljskem področju. Dejanska težava pa je vse bolj počasna gospodarska rast in manjša konkurenčnost EU v primerjavi z drugimi svetovnimi gospodarstvi, kar ogroža evropski socialni model in okoljske vrednote.

7.4

Prednostne naloge strategije za trajnostni razvoj in druga področja, ki dokazano niso trajnostno usmerjena — klimatske spremembe, promet, zdravstvo, naravni viri, odprava revščine, staranje prebivalstva, odvisnost od fosilnih goriv — morajo imeti tudi v okviru proračunske politike prednostno vlogo.

7.5

Proračunska postavka sama po sebi večinoma ni niti trajnostno niti netrajnostno zasnovana. Njeni vplivi na trajnostni razvoj so odvisni od podrobnega načrtovanja programov, ciljev in meril za projekte, ki bodo financirani.

7.6

Glavni instrument za zagotavljanje politične koherence z lizbonsko strategijo in cilji trajnostnega razvoja je ocena vplivov, ki jo je treba opraviti za vsak posamezen proračunski program in njegove cilje. V tej zvezi je treba ukiniti predvsem dejavnosti, ki niso trajnostne.

7.7

Za izbiro projektov in programov, ki se financirajo v okviru različnih proračunskih postavk, je treba določiti jasna in pregledna merila, ki morajo vsebovati tudi merila trajnostnega razvoja, na primer vplive posameznih projektov na okolje, zdravje, ustvarjanje ali ukinjanje delovnih mest in konkurenčnost EU.

7.8

Posebno pozornost je treba nameniti sredstvom iz strukturnih skladov in kohezijskega sklada ter izdatkom za kmetijstvo in programe TEN. Na teh področjih delovanja EU, ki jim je namenjen največji del sredstev Skupnosti, je treba izbrati sistematične rešitve, ki bodo najbolje ustrezale merilom trajnostnega razvoja.

7.9

V zvezi s tem EESO posebej opozarja na ključno vlogo znanja, raziskav in razvoja ter novih tehnologij. Če bo slednjim namenila osrednjo pozornost in ustrezna sredstva, bo imela Evropa edinstveno priložnost, da izboljša svojo produktivnost, konkurenčnost, rast in zaposlovanje v primerjavi z močno konkurenco iz drugih delov sveta in obenem zmanjša obremenjevanje okolja in naravnih virov z ekološko učinkovitimi tehničnimi rešitvami, ki upoštevajo zahteve državljanov in varujejo njihovo zdravje in varnost.