14.10.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 255/79

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor je večkrat in odločno izrazil naklonjenost evropski politiki „ekonomske, socialne in teritorialne kohezije“, kot je imenovana v ustavni pogodbi. EESO v mnenju o finančnih perspektivah za obdobje 2007–2013 (1) ponovno izraža svojo podporo in zahteva, da se strukturni politiki in Kohezijskemu skladu nameni več proračunskih sredstev, predvsem zato da bi upoštevali učinek novih in prihodnjih držav članic, ne da bi pri tem škodili najmanj razvitim državam in regijam evropske petnajsterice.

1.2

Obravnavani predlog določa duh in okvir programiranja za obdobje 2007–2013. Pojavlja se sredi sedanjega obdobja programiranja strukturnih skladov, katerih vrednotenja še niso v celoti znana in analizirana, zlasti izvajanje strukturnih ukrepov v novih državah članicah.

1.2.1

Pod temi pogoji predstavlja splošni tehnični in finančni okvir, kjer se zdi, da so pomembna načela določena, vendar se je treba o načinu njihove uporabe in tudi proračunskih posledicah še veliko dogovarjati, zlasti na razpravah med državami članicami. Poudariti je treba tudi, da se bo Unija v obdobju 2007–2013 še razširila, predvsem leta 2007 na dve državi, Bolgarijo in Romunijo, ki bi morali zaradi svojega gospodarskega in socialnega položaja v celoti uživati ugodnosti kohezijske politike.

1.3

Komisija namerava v predlogu ohraniti ključna načela kohezijske politike, namreč programiranje, partnerstvo, sofinanciranje in vrednotenje, vendar sporoča, da želi uvesti večji prenos odgovornosti na države članice in lokalne oblasti, poenostavitev postopka ter „jasne in strožje“ mehanizme spremljanja.

1.4

EESO je v zadnjih štirih letih predvsem v zvezi s prihodnostjo kohezijske politike oblikoval več kot 70 predlogov v 12 mnenjih (2). Komisija je zaprosila za predhodno mnenje o izvedbi partnerstva (3), leta 2003 med pripravami neuradnega srečanja Sveta ministrov, odgovornih za kohezijsko politiko, 20. oktobra 2003 v Rimu, pa je za predhodno mnenje EESO (4) zaprosilo tudi predsedstvo Sveta. EESO je v številnih mnenjih oblikoval pogosto zelo inovativne predloge za izboljšanje delovanja kohezijske politike.

1.5

Na splošno je bil odziv Komisije na predloge EESO pozitiven, razen glede ključnega vprašanja partnerstva. Komisija je upoštevala večino predlogov EESO (skupaj 39 od 70 konkretnih predlogov) in je spremenila pravila kohezijske politike v smislu predlogov EESO (8 primerov). To pomeni, da je Komisija večinoma (v 47 primerih od skupno 72) upoštevala predloge EESO.

2.1.1

Unija, razširjena na 10 novih držav, je s 455 milijoni prebivalcev tretje najgosteje poseljeno območje na svetu, daleč za Kitajsko in Indijo, vendar pred Združenimi državami s 300 milijoni in Rusijo s 140 milijoni prebivalcev. EU z 10 milijardami evrov BDP razpolaga s tretjino svetovnega bogastva in petino svetovne trgovine ter ima torej status morebitne velesile v sedanjem svetovnem okviru.

2.1.2

Nove države, čeprav manj razvite od sedanjih držav članic, prinašajo gospodarsko dinamičnost (3,6 % povprečna stopnja rasti v 10 novih državah proti 0,4 % v evropski petnajsterici leta 2003), ki lahko temeljito in pozitivno spremeni gospodarski položaj in splošno dinamiko EU.

2.2.1

Kot vsaka sprememba bo tudi ta nujno zahtevala institucionalne, politične in proračunske prilagoditve, ki bodo odražale novo razsežnost Evrope. Prejšnje štiri širitve EU — 1973 (Združeno kraljestvo, Irska, Danska), 1981–1986 (Grčija, Španija, Portugalska), 1989 (združitev Nemčij), 1995 (Švedska, Finska, Avstrija) — so že povzročile velike potrebe po prilagajanju.

2.2.2

EU se zaradi sedanje širitve, izredne zaradi števila novih članic in njihove nizke gospodarske ravni, srečuje s posebnimi težavami.

2.4.1

V desetih državah, ki so pristopile leta 2004, je povprečni dohodek na prebivalca nižji od 76 % sedanjega povprečja evropske petnajsterice, izraženega v kupni moči. Zaostanek dveh držav, katerih pristop je predviden za leto 2007 (Bolgarije in Romunije), je še večji, saj sta obe državi pod 30 % povprečja Skupnosti. Evropska unija mora torej ta položaj upoštevati na proračunski ravni, zlasti v razpravi o sprejetju finančne perspektive za obdobje 2007–2013.

2.4.2

Pri novem oblikovanju skladov je treba vključiti te zahteve in dati Komisiji sredstva za izvajanje trajnostne finančne politike Evropske unije in njenih držav članic. Zgornja meja 4 % BDP, ki določa znesek dostopa do skladov Skupnosti, odraža potrebo po gospodarski učinkovitosti in tudi pravičnosti. Vendar pa zaradi vključevanja novih držav članic ne izginjajo razvojne razlike, ki so obstajale že v stari Evropi 15 članic. V tem duhu mora politika gospodarske, socialne in teritorialne kohezije pokriti celotno Unijo in imeti za to na voljo potrebna sredstva.

2.5.1

Vloge evropskih sredstev pri zmanjševanju razlik med državami ni mogoče zanikati. Vendar ta pozitivni splošni učinek ne sme prikriti številnih zadržkov in analiza pogojev izvajanja kohezijske politike govori v prid temeljitih reform:

2.6.1

Iz vsega tega izhaja, da gospodarski učinek strukturnih skladov kaže veliko spremenljivost na ravni ukrepov in da jih nikakor ni mogoče imeti za čudežno zdravilo za gospodarski razvoj regij. Strukturni skladi niso „potni list“ za rast, niti za države niti za regije, ki izpolnjujejo pogoje za pomoč. Pridružujejo se prizadevanjem akterjev v manj razvitih regijah in državah, vendar se lahko zgodi, da zagotovijo samo omejene rešitve za naravne ovire in strukturne probleme, če se v sodelovanju z lokalnimi akterji prednostne naloge niso dobro določene. Na njihovo uporabo je treba gledati kot na vzvod strategije, ki so jo akterji razvoja izvedli ob kar največjem možnem sodelovanju zadevnih državljanov. Zato bi bilo treba velik del evropskih skladov nameniti inovativnim ukrepom v podporo razvoju lokalnih zmogljivosti, da bi okrepili privlačnost in konkurenčnost regij, ki zaostajajo v razvoju. Vloga EU pri spodbujanju izmenjave najboljših praks med akterji na tem področju je temeljnega pomena.

2.6.2

Reforma kohezijske politike bi si morala prizadevati za boljše ravnotežje med naložbami v nujno potrebno infrastrukturo in naložbami v človeške vire, ki sedaj ne dobivajo dovolj podpore, so pa izredno pomembni za krepitev potenciala regij, ki zaostajajo v razvoju.

2.6.3

Prizadevanje za večjo učinkovitost in boljšo kakovost je torej nujno potrebno, zato da evropski državljani sprejmejo in podprejo bolj ambiciozno kohezijsko politiko, ki bo bolj ustrezala njihovim lokalnim in regionalnim potrebam.

2.7.1

Predlog Komisije o kohezijski politiki bi moral v tem okviru na eni strani odgovoriti na potrebe ozemeljske kohezije v razširjeni Uniji s 25 članicami ter na drugi strani prispevati k pomembnim ciljem Unije, kot so konkurenčnost v na znanju temelječem gospodarstvu, prizadevanje za polno zaposlitev in trajnostni razvoj.

3.1.1

Novi cilj 1 Konvergence, ki vključuje sedanji cilj 1 strukturnih skladov in Kohezijskega sklada. V ta cilj so vključena tudi odobrena proračunska sredstva v zvezi s postopnim zmanjševanjem zaradi statističnega učinka.

3.1.1.1

Upravičena območja: regije z BDP na prebivalca < 75 % povprečja Skupnosti, tako imenovane „kohezijske“ države, to so države, ki imajo bruto nacionalni dohodek < 90 % povprečja Skupnosti, regije, ki spadajo pod sedanji cilj 1, a bodo zaradi statističnega vpliva širitve izpadle iz njega, in najbolj obrobne regije v okviru dodatne dodelitve.

3.1.1.2

Finančni vidiki: splošni finančni okvir: 78 % proračuna za kohezijsko politiko (kot ga določa finančna perspektiva za obdobje 2007–2013); podpora programom novega cilja 1, ki jo zagotavljajo ESRR, ESS in Kohezijski sklad.

3.1.1.3

Glavna področja financiranja:

3.1.2

Novi cilj 2, namenjen regionalni konkurenčnosti in zaposlovanju, ki združuje sedanja cilja 2, regije s strukturnimi težavami, in 3, zaposlovanje-usposabljanje.

3.1.2.1

Obstajata dve prednostni področji za intervencije:

Ta cilj ostaja v skladu s strategijo, ki je bila napovedana na Evropskem svetu v Lizboni: spodbujanje zaposlovanja, gospodarske reforme in socialne kohezije v gospodarstvu, ki temelji na znanju, in upoštevanje trajnostnega razvoja.

3.1.2.2

Upravičena območja: na splošno vse regije zunaj novega cilja 1.

3.1.2.3

Finančni vidiki: splošni finančni okvir: 18 % proračuna za kohezijsko politiko (kot ga določa finančna perspektiva za obdobje 2007–2013). Razdelitev teh sredstev na dva enaka dela med obe prednostni področji za intervencije.

3.1.2.4

Glava področja financiranja:

3.1.3

Novi cilj 3 Evropsko teritorialno sodelovanje, namenjen medregijskemu in evropskemu sodelovanju, nadomešča sedanji program pobud Skupnosti Interreg.

3.1.3.1

Upravičena območja: države članice in regije predlagajo območja nadnacionalnega sodelovanja na podlagi sedanjih 13 območij sodelovanja INTERREG III B; Komisija nato določi območja sodelovanja v partnerstvu z državami članicami in regijami. Upravičeni ukrepi: podobni ukrepom iz INTERREG III B, s poudarkom na prednostnih nalogah iz Lizbone in Göteborga. Podpora omrežjem medregijskega sodelovanja. Uporablja se za celotno ozemlje EU.

3.1.3.2

Finančni vidiki: splošni finančni okvir je ocenjen na 4 % proračuna za kohezijsko politiko (kot ga določa finančna perspektiva za obdobje 2007–2013). Zadevni sklad: ESRR.

3.1.3.3

Glavna področja financiranja. Ta cilj se vrača k 3 vrstam teritorialnega sodelovanja:

3.2.1

Kohezijska politika v svoji strateški komponenti pomoči za pospeševanje „uravnoteženega razvoja celotne Skupnosti“, predvsem „s prizadevanjem zmanjšati razlike med ravnmi razvoja različnih regij“, vsebuje posebnosti, zaradi katerih je prednostna tema pogajanj, zlasti pri novih pogajanjih o proračunu.

3.2.2

V tej zvezi bo vloga kohezijske politike bistvena za nove in prihodnje države članice. Njihova gospodarska zaostalost in zastarelost infrastrukture sta danes dobro poznani dejstvi, ki v celoti upravičujeta uporabo kohezijske politike po njihovem pristopu k Uniji.

3.2.3

Hkrati pa je kohezijska politika še vedno zelo pomembna tudi za sedanje države članice, kar je nujno treba upoštevati. Kot prvo je navezava regij cilja 1 na kohezijske politike zelo pomembno politično dejstvo. Nadalje, nekatere regije, ki imajo sedaj korist od kohezijske politike in ki tvegajo, da bodo jutri iz nje izločene, se še vedno srečujejo z resnimi notranjimi težavami ozemeljske kohezije.

3.2.3.1

V tretjem poročilu o koheziji je bilo upravičeno poudarjeno, da čeprav so razlike med državami članicami delno izginile, so razlike med regijami znotraj iste države ostale in so se v nekaterih državah celo povečale, kar poudarja resničnost strukturnih in naravnih ovir. Te razlike bi bile še večje brez posredovanja strukturnih in kohezijskih politik zaradi močne tendence k koncentraciji gospodarskega razvoja na najbogatejših območjih.

3.2.4

Končno se zdi primerno vključiti regije vseh držav članic glede na cilj, da je treba zagotoviti večjo podporo državljanov evropskemu povezovanju. Pomembno je vztrajati na politični nujnosti teh odobrenih proračunskih sredstev, s katerimi EU daje določeno sporočilo. Po mnenju številnih opazovalcev je EU pogosto razumljena kot oddaljena in vir pritiskov, evropsko financiranje pa nasprotno lahko Evropo približa državljanom.

3.2.5

Poleg tega je s Pogodbo o Ustavi za Evropo teritorialna kohezija postala temeljno načelo ukrepov Unije. Zato morajo strukturni instrumenti podpirati to politiko in posredovati v imenu Unije ter tako ali drugače zbrati sredstva vseh držav Unije, tako s finančnega vidika — v imenu solidarnosti v Skupnosti — kot z vidika idej, znanja in projektov. Tako ukrepi v okviru strukturnih skladov ne samo povečujejo prepoznavnost EU, ampak tudi vsakemu projektu zagotavljajo evropsko dodano vrednost, ne toliko z denarjem kot s skupnimi strategijami, izmenjavo, sodelovanjem in prenosom znanja, ki jih spodbuja Unija.

3.3.1

Komisija se ni ravnala po priporočilih, ki ji jih je dal EESO v svojem predhodnem mnenju (5) za krepitev vloge gospodarskih in socialnih partnerjev: volilna pravica v pripravljalnih in spremljevalnih organih, tehnična podpora, stroga izbira partnerjev, točne navedbe glede vloge spremljevalnih odborov. EESO izraža začudenje glede slabosti predloga Evropske komisije, ki ni kos političnim obveznostim, sprejetim v korist krepitve partnerstva. EESO obžaluje, da je Evropski komisiji na tem področju primanjkovalo političnega poguma, medtem ko je učinkovitost kohezijske politike odvisna predvsem od dobre vključenosti ekonomskih in socialnih akterjev ter ostalih organizacij civilne družbe, ki jih to področje zadeva. Ta vrzel je po mnenju EESO v nasprotju z načeli participativne demokracije iz Ustavne pogodbe. Vpričo vprašanja o prepadu med institucijami in državljani je tu dejanska priložnost za boljši odgovor na pričakovanja civilne družbe. Izkušnja resničnega posvetovanja z gospodarskimi in socialnimi akterji (kot na Severnem Irskem) je pokazala vse koristi glede kakovosti in učinkovitosti in Komisija bi morala dejavneje pospeševati dejansko prakso partnerstva.

3.3.1.1

Pojavljajo se vedno številnejše pritožbe glede nezadostne udeležbe pri strukturnih politikah, kar negativno vpliva na prepoznavnost, preglednost in učinkovitost kohezijske politike. EESO izraža zaskrbljenost zaradi naraščajočega števila pritožb glede pomanjkanja partnerstva, ki jih izražajo zlasti organizacije civilne družbe novih držav članic. V tem pogledu EESO priporoča vzpostavitev nacionalnih in regionalnih ekonomsko-socialnih svetov ali njim enakovrednih organov, ki bi tako lahko zagotovili, na avtonomen način, pregleden in odprt posvetovalni in spremljevalni postopek.

3.3.1.2

Treba je opozoriti na odsotnost ocenjevanja in molk Komisije Evropske unije glede temeljnega načela vključevanja ekonomskih in socialnih partnerjev. Zaradi premalo pravil in standardov na ravni Skupnosti in na nacionalnih ravneh, da bi bila zagotovljena prisotnost socialnih partnerjev ter ostalih zainteresiranih organizacij civilne družbe na vseh stopnjah izvajanja strukturnih skladov.

3.3.1.3

Evropska komisija bi morala vztrajati pri krepitvi zmogljivosti lokalnih in regionalnih akterjev, regionalnih in lokalnih oblasti in akterjev civilne družbe. Osupljivo je, da predpisi ESRR in EKSRP ne navajajo prispevka upravne usposobljenosti za dobro upravo, medtem ko je Komisija v Beli knjigi o Evropski upravi  (6) poudarila, da ima civilna družba bistveno odgovornost glede tega. EESO izrecno zahteva, da se za vsak program določijo dejavnosti krepitve zmogljivosti lokalnih in regionalnih ekonomskih in socialnih akterjev (kot je primer predloga uredbe ESS, ki predvideva 2 % sredstev v ta namen), vendar jih je treba podpreti z večjimi zneski (najmanj 5 % vsakega programa), in da se izrecno navede, da so ekonomsko-socialne organizacije upravičene do ukrepov tehnične pomoči (člen 43).

3.3.1.4

Kakovost partnerstva je za EESO bistveni element izvajanja in ocenjevanja kohezijske politike. Zato EESO zahteva od Komisije, da pripravi poročilo o izvajanju partnerstva, in ponuja svojo pomoč pri zbiranju mnenj organizacij civilne družbe. EESO od Evropskega parlamenta zahteva, da presoja predloge uredb glede na določbe o partnerstvu, katerega šibkost kaže na pomanjkanje zanimanja organov EU.

3.4.1

EESO odobrava predlog Komisije o uskladitvi kohezijske politike s širšimi strateškimi cilji Evropske unije, zlasti procesi iz Cardiffa, Luksemburga, Lizbone in Göteborga. Obveznosti iz Evropske listine o malih podjetjih in tudi premisleki o kakovosti javnih služb, ki so bili v Barceloni ponovno potrjeni, morajo biti prav tako vključeni v razpravo o prednostnih nalogah. EESO odobrava zavezujoče smernice, ki vključujejo politične prednostne naloge Unije ter so izdelane v partnerstvu z državami članicami, Odborom regij in Evropskim ekonomsko-socialnim odborom.

3.4.2

EESO si želi, da bi bile te pomembne smernice bolje uresničene v osnutku uredbe. Premišljeno se je treba odločiti, da se da večjo prednost izobraževanju, usposabljanju, instrumentom za podporo družbe znanja in trajnostnemu razvoju.

3.4.3

Osnovna infrastruktura je najmanj razvitim regijam nujno potrebna za izboljšanje njihovega položaja; ta ne vključuje samo prometne infrastrukture, ampak tudi izobraževalne in raziskovalne ustanove ter infrastrukturo za izboljšanje okolja.

3.4.4

Za regije z naravnimi ovirami bi bilo primerno vzpostaviti trajne podpore za zagotovitev enakih možnosti in odpravo razlik v Evropi.

3.4.5

V zvezi s pomočmi za podjetja EESO meni, da se je treba izogniti izkrivljanju konkurence, in ugotavlja, da so te pomoči redko zelo učinkovite zaradi zelo dolgih rokov dodeljevanja. Po mnenju EESO bi si morali bolj prizadevati za okolje, ki je ugodno za ustanavljanje in razvoj podjetij (usposabljanje, infrastrukture, skupinske dejavnosti). Kar zadeva pomoči, z zgoraj navedenimi pridržki EESO odobrava, da je razvoj malih in srednje velikih podjetij postal prednostna naloga in da je bilo določeno obdobje sedem let, v katerem mora podjetje, ki je prejelo pomoč, ohraniti kraj naložbe v taki regiji.

3.4.6

EESO poudarja pomembnost krepitve raziskovalnih in inovacijskih zmogljivosti kot vzvodov lokalnega razvoja in v skladu z lizbonskimi cilji ter tudi pomen izobraževanja in usposabljanja. Sklepi Evropskega vrha iz Lizbone dejansko predvidevajo krepitev izobraževalnih zmogljivosti, osnovnih in tudi s stalnim strokovnim izpopolnjevanjem.

3.4.7

Kohezijska politika bi morala prav tako podpirati krepitev zdravstvene infrastrukture v najbolj zaostalih regijah ter sodelovati v boju proti vzrokom izključenosti. V tem pogledu bi razširjanje uspešnih izkušenj po Uniji lahko zagotovilo resnično dodano vrednost Skupnosti. Posebno pozornost bi morali pri tem nameniti usodi marginaliziranih skupin, kot so migranti ali etnične manjšine brez zaposlitve in brez dostopa do izobraževanja. Poleg pomoči, ki so redko resnično učinkovite, bi morali razviti prenos izkušenj z metodami, ki so se izkazale za uspešne, in spodbujati razširjanje uspešnih izkušenj.

3.4.8

Kar zadeva posebno problematiko socialne vključenosti, EESO meni, da je pomembno, da je nediskriminacija horizontalno priznana med dejavnostmi, ki jih financirajo strukturni skladi, in da strukturni skladi ne ustvarjajo dodatnih ovir pri dostopu invalidnih oseb. Ker so strukturni skladi bistveni pripomoček za zmanjšanje in omilitev socialne izključenosti ter za boj proti diskriminaciji invalidnih oseb, morajo države članice in Komisija doseči, da so strukturni skladi uporabljeni kot ekonomski instrument za:

3.4.8.1

V sedanjih predlogih Komisije socialna komponenta ni dovolj upoštevana. Strukturni skladi, predvsem Evropski socialni sklad, morajo biti pripomoček za zaposlovanje, a tudi za evropsko strategijo socialne vključenosti, z dajanjem prednosti razvoju trgov dela, ki so prav posebno usmerjeni proti temu cilju.

3.4.9

Med prednostne naloge bi bilo treba vključiti tudi pojem notranjega razvoja, ki je dosežen s kar se da podrobnim poznavanjem ozemelj, kar predvideva instrumente opazovanja, ki povezuje vse akterje lokalnega partnerstva. Posebno pozornost si zasluži položaj velikih metropol v smislu mnenja na lastno pobudo, ki ga je EESO sprejel pred kratkim (7).

3.4.10

Pomembno je, da uredba določa postopke za podpiranje inovacij pri dejavnostih tako na ravni metod kot za vrste načrtovanih dejavnosti. EU mora v tem pogledu imeti ključno vlogo pri podpiranju in razširjanju inovacij, kar zadeva ekonomsko, socialno in ozemeljsko kohezijsko politiko, zagotoviti resnično evropsko dodano vrednost dejavnostim, ki so oblikovane in izvedene na lokalni, regionalni, državni in mednarodni ravni.

3.5.1

Evropske procedure so se z leti razvijale, kar je povzročilo zelo zapletene postopke ter s tem manjšo prepoznavnost in dostopnost. V državah kandidatkah opažamo že iste pomanjkljivosti pri izvajanju predpristopnih pomoči. Enostavnost, iskanje krajših poti in roki za obravnavo v skladu z zahtevami projekta so bistvenega pomena pri predstavitvi, izvajanju in vodenju strukturnih skladov.

3.5.2

Na področju poenostavitve postopkov so torej potrebne korenite spremembe. Pogosto nacionalna zakonodaja ovira zahteve evropske zakonodaje in včasih povzroča velike težave na področju čezmejnih ali nadnacionalnih ukrepov. S tem v zvezi je Odbor zelo zaskrbljen glede predloga Komisije — z izjemo tretjega cilja, če to zahteva zadevna država članica — s katerim bi se izbor meril do upravičenosti vrnil na nacionalno raven, in se sprašuje o njegovih razlogih. Odbor zahteva, da se izdela skupni temelj meril do upravičenosti, da bi tako ohranili usklajeno politiko.

3.5.3

Izbor upravičenih regij: Odbor se ne strinja, da bi Komisija izbiro regij, ki bodo upravičene do strukturnih skladov, prenesla nazaj na države članice, ter meni, da bi o tem morali skupaj odločati Komisija in država članica. Tu bi bilo treba posebno pozornost nameniti regijam s strukturnimi in naravnimi ovirami, zaradi katerih bi morala Evropska komisija zelo tesno sodelovati pri njihovi izbiri, da bi zagotovili enako obravnavo na evropski ravni. Nedopustno bi bilo, da bi bil na primer otok v eni državi članici upravičen do ukrepov, sosednji otok, ki je v drugi državi članici in ima iste značilnosti, pa ne. Državljani bi se v takšnem primeru upravičeno spraševali o usklajenosti evropske politike.

3.5.4

Opredelitev prednostnih nalog: Na tem področju bi bilo treba okrepiti tudi vlogo Evropske unije tako, da bi lahko uporabili sklade kot podlago za pospešitev ukrepov, ki so vpisani med prednostne naloge Evropske unije, zlasti za lizbonsko strategijo in velika evropska omrežja.

3.5.4.1

V vsakem primeru bo treba paziti, da se bomo uspešno upirali stalno prisotni nevarnosti, da bi se politika strukturnih skladov vrnila na nacionalno raven. Metode izvajanja ne bi nikakor smele oslabiti evropske razsežnosti, temveč bi jo morale okrepiti.

3.5.4.2

Na splošno deluje dokument Komisije v zvezi s splošnimi določbami vseh treh skladov precej ambiciozno. Ob upoštevanju vseh vidikov v zvezi z raziskavami, inovacijami, vlaganjem v izobraževanje, informacijsko družbo, vlaganjem v promet, okoljem — ne glede na vrstni red — obstaja tveganje, da programa ne bo mogoče izvesti zaradi nezadostnih sredstev glede na potrebe.

3.5.4.3

Odbor meni, da je treba v besedilu nujno pojasniti prednostne naloge, ki jih je treba opredeliti in poudariti njihov pomen. To priporočilo bo podrobneje predstavljeno v mnenjih, ki bodo izdelana za vsak sklad posebej.

3.5.5

Sodelovanje držav članic, regij in predstavnikov civilne družbe: Odbor obžaluje dejstvo, da vzpostavljeni mehanizem prelaga strategije in način ukrepanja na države članice. Premalo so poudarjene možnosti za sodelovanje, ki bi povezale več držav članic, kar je bistvena sestavina lizbonske strategije (inovacije, izobraževanje, velika omrežja, širjenje znanja). Treba je torej podpreti in razširiti pogoje za dostop do potrebnih sredstev za razvoj večjega čezmejnega sodelovanja in sodelovanja med državami članicami.

3.5.5.1

Glede na nujnost uvedbe enotne evropske določbe v zvezi s sodelovanjem med regijami in državami članicami Odbor pozdravlja ustanovitev Evropskega združenja za čezmejno sodelovanje (EGCC).

3.5.5.2

Vprašamo pa se lahko, če ne bi bilo treba v praksi ta instrument, ki je namenjen prav čezmejnemu sodelovanju, podrobneje opisati, zlasti zahteve za vodenje projektov pri vsaki posamezni vrsti sodelovanja. To je podrobneje opisano v posebnem mnenju o EGCC.

3.5.6

Javni/zasebni partnerji: Odbor je v svojem predhodnem mnenju o partnerstvu za izvedbo strukturnih skladov predlagal krepitev javnega in zasebnega partnerstva, kar naj bi bil dejavnik za uspeh projektov prek vrste ukrepov, namenjenih za povečanje legitimnosti, usklajenosti, učinkovitosti in preglednosti. V zvezi s tem se Odbor sprašuje o učinkih sprememb, ki jih je sprejela Komisija glede sofinanciranja samo na podlagi javnih izdatkov. Vztrajanje pri tej zahtevi bi utegnilo zmanjšati ali celo odpraviti zasebni del partnerstva, kar je v nasprotju z željo po spodbujanju vključevanja zasebnega sektorja. Odbor poziva Evropsko komisijo, da opravi predhodno analizo vpliva za ta novi ukrep. Poleg tega želi, da to pravilo ne bi veljalo za ukrepe tehnične pomoči gospodarskim in socialnim partnerjem, da ne bi bila evropska pomoč vezana na državne pomoči. Lastni skladi organizacij morajo biti podlaga za ukrepe evropskih strukturnih skladov.

3.5.7

Enotni sklad: V uvodni izjavi 35 predloga Uredbe je navedeno, da je treba programiranje in upravljanje strukturnih skladov poenostaviti, da se omogoči, da operativne programe financira bodisi ESRR bodisi ESS. Kljub temu, da ta novost poenostavlja delovanje programov, se bo šele videlo ali dejansko izboljšuje usklajenost in prepoznavnost skladov v regijah. Odbor je bolj naklonjen enotnemu skladu za celotno kohezijsko politiko, vendar se je Komisija odločila drugače.

3.5.8

Nacionalni strateški okvir: Komisija je na podlagi mnenja Parlamenta predlagala, da bi Svet sprejel dokument za celotno strategijo kohezijske politike še pred novim programskim obdobjem. Tako bo morala vsaka država članica pripraviti dokument o strategiji razvoja, o katerem se bo pogajala s Komisijo. Odbor želi, da Evropska komisija poskrbi za koordinacijo in da se države članice med seboj dogovorijo glede ciljev teh strateških dokumentov, da bi zagotovili resnično usklajenost skupnih vprašanj. Vsekakor je treba v okviru teh nacionalnih strategij spodbujati evropske ideje in strategije, tudi čezmejne.

3.5.9

Nadzorni odbor: Odbor se tako ne strinja s predlogom, da bi bila prisotnost Evropske komisije na sestankih nadzornega odbora neobvezna, temveč meni, da bi bilo treba delo Evropske unije bolj približati državljanom in okrepiti vlogo nadzornih odborov, namesto da se jih slabi z uvajanjem dodatnega postopka. Če Evropska komisija ne bo prisotna, bodo gospodarski in socialni partnerji ter druge zainteresirane organizacije civilne družbe same nasproti svoji vladi, medtem ko od Komisije pričakujejo, da bo varovala načelo partnerstva.

3.5.10

Dodatnost: Odbor odobrava načelo dodatnosti, če bo njegova uporaba prilagodljiva, se pravi v okviru ciljev in programov in ne za vsak projekt posebej.

3.5.11

Diferenciacija deležev sofinanciranja: Odbor podpira predloge v zvezi z diferenciacijo deleža prispevkov glede na geografske ovire zadevnih regij in predlaga, da se omogoči kumulacija take dodane pomoči za regije z več kot eno oviro (na primer slabo poseljeni otoki, ki imajo podeželska in/ali gorska območja). Poudariti želi, da so te regije z nizko gostoto prebivalstva zaradi svojih stalnih naravnih ovir vseskozi upravičene do prednostnih ciljev strukturne politike. „Regionalna politika, kot je politika razvoja podeželja, mora upoštevati ta vidik pri načinih izvajanja, med drugim tudi s predlogom višje stopnje sofinanciranja, da bi upoštevali te omejitve“. (8)

3.5.12

Decentralizirano upravljanje za večjo učinkovitost: Po mnenju Odbora je stalno prenašanje odgovornosti na države članice in lokalne oblasti po eni strani preveč tvegano, po drugi strani pa postajajo zaradi tega ukrepi Evropske unije precej manj prepoznavni. Zato Odbor predlaga uvedbo začasnih izvajalskih agencij, zlasti za države kandidatke. Ena od nalog teh agencij bi lahko bila skrb za preverjanje najboljših rezultatov in uspehov ter s tem skrb za njihovo razširjanje. Vsekakor bi morali biti ukrepi Evropske unije za javnost lažje prepoznavni in bolj vidni. Bolj kot namestitev tabel z evropskimi simboli in navadno nerazpoznavnimi kraticami evropskih instrumentov bi prepoznavnost najbolj izboljšala prisotnost predstavnikov Evropske unije ali lokalnih oblasti, ki delujejo v njihovem imenu.

3.5.13

Spodbujanje načina dodeljevanja globalnih nepovratnih sredstev: Odbor izraža zadovoljstvo, da predlog uredbe potrjuje postopek celostnega subvencioniranja lokalnih organizacij. Ta način je idealen predvsem za ukrepe, namenjene mikropodjetjem. Podpira tudi to, da je Komisija upoštevala njegovo zahtevo za poenostavitev pravil za dodeljevanje teh globalnih nepovratnih sredstev. Obžaluje pa, da njegov predlog za minimalni prag 15 odstotkov tako dodeljenih sredstev ni bil upoštevan, čeprav je bila dokazana njegova učinkovitost. Zato ponavlja to zahtevo.

3.5.14

Evropska unija mora vedno, kadar je to mogoče, povečati svojo prepoznavnost, da bi njeni ukrepi dobili evropsko razsežnost. Evropski partnerji morajo oblikovati prednostne cilje in načine, ki bi povečali učinkovitost. Uspeh kohezijske politike ni toliko odvisen od višine sredstev iz skladov kot od opredelitve prednostnih ciljev in kakovostnih metod dela. Solidarnost je smiselna samo, če jo spremlja sodelovanje.

3.5.15

Ocenjevanje: Odbor pri ocenjevanju programov vztraja, da mora biti to ocenjevanje napredka programov predvsem kvalitativno in ne računsko ali administrativno, kot večinoma do zdaj. V to ocenjevanje morajo biti vključeni predvsem predstavniki civilne družbe.

3.5.16

V predlogu uredbe je določeno, da države članice „prispevajo človeške in finančne vire za izvedbo ocenjevanja“, poleg tega pa „pod ciljem ‚konvergence‘ izdelajo načrt ocenjevanja za izboljšanje upravljanja operativnih programov in njihove sposobnosti ocenjevanja“ (člen 46.1). Dobro je, da Komisija države članice pooblasti za zagotavljanje nadzora nad izvajanjem programov. Istočasno pa bi morala vztrajati pri svoji pravici do stalnega nadzora nad porabo strukturnih in kohezijskih skladov v državah članicah. Glede na pogoste težave bi po mnenju Odbora nesodelovanje Komisije pri ocenjevanju imele posledice, ki bi škodile vsem.

3.5.17

Prenehanje obveznosti: Odbor dvomi o koristnosti pravila „N + 2“ za prenehanje proračunskih obveznosti, za katere niso bili dani zahtevki za plačilo po načrtovanem programskem obdobju. Izkušnje so pokazale, da nacionalni organi v naglici odločajo za sumljive projekte, včasih s tihim pristankom Evropske komisije, da bi se izognili temu ukrepu. Po mnenju Odbora bi morala Evropska unija obvezno temeljito preučiti projekte glede na določene cilje in to bi moralo biti edino stalno pravilo. Meni, da je treba zneske, ki v zahtevanem roku niso bili porabljeni, ponovno uporabiti, namesto da se jih na hitro in površno porabi zaradi groženj o njihovi ukinitvi.

3.5.18

Poleg tega je iz več poročil Računskega sodišča očitno, da države članice niso sposobne porabiti prejetih sredstev. Prihodnost bo usmerjena na nove države članice, zato je treba upoštevati te podatke in uvesti ustrezne popravljalne ukrepe.

3.5.19

Nov revizijski organ: Z ustanovitvijo novega revizijskega organa bodo okrepljeni nadzorni organi — poleg že obstoječega organa za upravljanje (člen 59) in organa za potrjevanje (člen 60). Predlog uredbe določa, da bo treba izdelati revizijsko strategijo: revizijski organ mora Komisiji v šestih mesecih od odobritve operativnega programa posredovati revizijsko strategijo, ki pokriva vse organe, ki bodo nadzorovani […], uporabljene metode, metode vzorčenja […]. Poleg tega bo treba vsako leto in za vsak operativni program izdelati mnenje, katerega vsebina bo blizu končni izjavi. Po členu 61.1 bo namreč revizijski organ odgovoren za „posredovanje izjave ob zaključku operativnega programa, ki ocenjuje veljavnost zahteve za izplačilo […], ki dopolnjuje končno poročilo o nadzoru“. Odbor ponavlja svoja priporočila za izvajanje ukrepov revizije in nadzora, ki se pri izvajanju programov osredotočajo na kvalitativne in ne samo na kvantitativne vidike. Poleg tega Odbor ponovno obžaluje ponovno prenašanje odgovornosti za revizijo na nacionalno raven, kar spet kaže na pomanjkanje interesa EU za svoje pristojnosti. Od Računskega sodišča pričakuje mnenje o tem predlogu in želi, da bi bila Unija vedno vključena v vsak uveden ukrep revizije.

4.1

Odbor podpira predloge, navedene v njegovem predhodnem mnenju z naslovom „Gospodarska in socialna kohezija: konkurenčnost regij, vodenje in sodelovanje“ (9), vendar meni, da je treba te določbe bolje opredeliti glede na predloge, ki jih je že dal, in sicer: