20.5.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/47

1.1

Za državljane Evrope zdravstvena varnost - ki je eden glavnih vidikov javnega zdravja - pomeni, da pristojni organi oblasti prevzamejo nase večjo kolektivno obveznost (celo v primerih biološkega terorizma) in da državljani na tej podlagi uresničujejo svojo novo pravico, da so na pregleden način informirani o odločitvah, ki jih ti organi sprejmejo.

1.2

Varnost in sistemi zdravstvenega varstva sta izraza, ki ju ljudje ponavadi med seboj povezujejo, četudi podzavestno, kljub temu, da je pojem javnega zdravja še vedno izpostavljen sociološkim pritiskom in zdravniškim navadam, ki so prežete z diagnostično učinkovitostjo in individualnim zdravljenjem.

1.3

V času, ko prestani pretresi v Evropi jasno kažejo, da tveganja za zdravje niso več izključno zdravstveno vprašanje, temveč so prodrla tudi na socialno in politično področje, je opredelitev strategije zdravstvene varnosti postala odgovornost vseh, zlasti političnih vodij: odslej morajo državljani biti prepričani, da so jim ta jamstva na voljo.

1.4

Zdravstvena varnost se ne začenja iz nič, ampak bogati in dopolnjuje tradicionalna področja javnega zdravja, zlasti epidemiološko, in se opira na razmislek in nadzorne sisteme, ki so se razvili okoli zdravil, in je toliko bolj neizogibna, kolikor bolj se odkrivajo učinki, povezani z vso medicinsko prakso.

1.5

Pristop, ki temelji na zdravstveni varnosti, se ne razlikuje od zdravniškega pristopa. Razvija se postopoma in pomeni vrsto izbir, ki temeljijo na verjetnostih v danem trenutku in ki jih narekuje ocena koristi, stroškov in tveganj. Kakovost zdravstvene varnosti odseva kakovost sistema zdravstvene nege.

1.6

Zdravstvena varnost temelji na zdravniškem pristopu, nujno pa potrebuje metodologijo zdravstvene varnosti, resnične zavezanosti javnega delovanja. Področje zdravstvene varnosti je seveda mnogo širše, saj je sorazmerno s stalnimi medicinskimi inovacijami.

1.7

Pojem zdravstvene varnosti se mora razvijati, kajti ko se, na primer, lahko bojimo zlasti biološkega terorizma, se ne more zadovoljiti z recepti za vse čase.Treba je poiskati ravnovesje med prizadevanjem za neuresničljivo popolno varnost ter brezskrbnostjo ali pozitivno vzdržnostjo. Vse večja učinkovitost zdravstvenih sistemov poraja potrebo po zdravstveni varnosti, čeprav ne smemo pozabiti na primerjavo z najrevnejšimi državami, kjer je danes edino vprašanje, kako bi najprej postavili osnovne temelje sistema javnega zdravstva.

1.8

V EU, ki je bogatejša in ima dovolj izkušenj v porazdeljevanju tveganj, je zdaj treba doseči, da se zdravstvena varnost upošteva na institucionalni ravni. Izkoristiti je treba vsa razpoložljiva sredstva, da bi se razpravljalo o odločitvah glede zdravstvene varnosti in da bi predvsem postale javne, da bi tako državljanom EU namesto panike in prikrivanja ponudili druge možnosti.; Tako bo EU postala zrela demokracija, kar zadeva javno zdravje.

2.1

Pred Maastrichtsko pogodbo o Evropski uniji z dne 7. februarja 1992 so se predpisi Skupnosti samo obrobno dotikali politike zdravja. Pogodba z dne 25. marca 1957 o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo (Euratom) je vsebovala posebne določbe o varovanju zdravja ljudi pred nevarnostmi ionizirajočega sevanja.

2.2

V Rimski pogodbi z dne 25. marca 1957 pa se „varovanje zdravja“ le posredno omenja v členu 36, ki določa:

2.2.1

„Določbe členov 30 do vključno 34 ne izključujejo prepovedi ali omejitev pri uvozu, izvozu ali blagu v tranzitu, če so utemeljene z javno moralo, javnim redom ali javno varnostjo, varovanjem zdravja in življenja ljudi, živali ali rastlin, varstvom nacionalnih bogastev z umetniško, zgodovinsko ali arheološko vrednostjo ali z varstvom industrijske ali poslovne lastnine Vendar te prepovedi ali omejitve ne smejo biti sredstvo za samovoljno diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine med državami članicami.“

2.3

Z vključitvijo člena 118A v Enotni evropski akt leta 1986 so se pooblastila institucij Skupnosti razširila tako, da je lahko Evropska komisija dajala predloge na področju zdravja z izhodiščem „visoke ravni zaščite“.

2.4

Varovanje zdravja je posredno omenjeno tudi v členu 130R Rimske pogodbe, dodanim z Enotnim evropskim aktom, ki določa, da naj bi bil predmet ukrepov Skupnosti na področju okolja predvsem „prispevati k varovanju zdravja ljudi“.

2.5

Pogodba o Evropski uniji je korenito spremenila možnosti za evropsko povezavo, kar zadeva zdravje, saj je uvedla naslov X „Javno zdravje“, v skladu s katerim mora „Skupnost prispevati k zagotavljanju visoke ravni varovanja zdravja ljudi“. V skladu s členom 129(4) lahko Svet za dosego teh ciljev sprejme bodisi spodbujevalne ukrepe, določene v členu 189B, ali priporočila.

2.6

Podobno se pojem varovanja zdravja pojavlja v drugih členih Pogodbe o Evropski uniji; tako člen 129A v zvezi z varstvom potrošnikov navaja ukrepe za varovanje zdravja in varnosti potrošnikov.

2.7

Natančen pravni okvir, ki bi bil izboljšan v členu 179 osnutka evropske ustavne pogodbe, bo evropskim institucijam omogočil, da začnejo izvajati dejavnosti v zvezi z javnim zdravjem:

2.8

Nove ustanovljene organizacije (na primer Evropska agencija za vrednotenje zdravil) imajo lahko še večji vpliv, ker evropske institucije sodelujejo v politiki pospešenega sodelovanja s tretjimi državami in velikimi mednarodnimi organizacijami, zlasti Svetovno zdravstveno organizacijo, Svetom Evrope, Organizacijo za gospodarsko sodelovanje in razvoj, Mednarodno agencijo za atomsko energijo v zvezi z zaščito pred sevanjem ter Uradom Združenih narodov za nadzor nad drogami in preprečevanje kriminala v zvezi z zasvojenostjo z drogami. To sodelovanje se mora nadaljevati in poglobiti.

3.1.1

Medicinske odločitve se sprejemajo na negotovi osnovi: negotovost o patologiji, učinkih zdravljenja in povezanih tveganjih; pomanjkljive zdravniške informacije o bolniku, pomanjkljiva izbira dopolnilnih preiskav, pomanjkljivosti medicinske opreme; nepopolni podatki, ki jih zdravnik dobi pri spraševanju bolnika, pri čemer prevladujejo čustva in zaskrbljenost; klinične preiskave, ki so po svoji naravi zgolj približne.

3.1.2

Zdravniški poseg je pogosto rezultat vrste odločitev, ki temeljijo na verjetnosti in so sprejete v okoliščinah negotovosti. Več kot je izbir in odločitev na voljo pri diagnozi ali zdravljenju, večje je tveganje ali celo verjetnost, da pride do napake, čeprav taka napaka ni nujno krivdna.

3.1.3

Pri vsakem zdravniškem posegu ali odločitvi je prisoten element nepredvidljivosti, nevarnost, ki se je ne da nadzorovati v okviru trenutnih znanstvenih spoznanj, neizogibno statistično tveganje, ki je sestavni del medicinske znanosti.

3.1.4

Razlogi za nezadostno zdravstveno varnost so lahko človeški: zdravnikova napaka ali nenamerna zmota, in objektivni: tveganja, ki so znana, vendar statistično neizogibna glede na trenutna znanstvena spoznanja, in tveganja, ki so neznana, vendar vedno mogoča.

3.1.5

O zdravstveni varnosti ne moremo govoriti, ne da bi omenili teh osnovnih značilnosti zdravniških odločitev. Kadar je zdravje ali življenje v nevarnosti je navadno težko prositi le za tisto, kar je mogoče. Vendar pri zdravniškem delu ne gre brez tveganj, ker tudi življenje ni brez tveganj.

3.2.1

Za odločitve v zvezi z zdravstveno varnostjo veljajo enaka opažanja kot za zdravniške odločitve. Neukrepanje prav tako pomeni odločitev kot ukrepanje in opustitev dejanja lahko potegne za seboj krivdo.

3.2.2

Gre za vprašanje premisleka o terapevtskem tveganju in tveganju spontanega razvoja. Nerazumno zanikanje, da tveganje obstaja v zadevah, povezanih z zdravjem, je ravno tako neodgovorno kot malomarnost.

3.2.3

Za evropsko družbo je razmerje med tveganjem in koristjo zelo oddaljen pojem, saj je uspela znatno zmanjšati naravna tveganja.

3.2.4

Da bi ocenili zdravstveno varnost ukrepa ali proizvoda je pomembno, da uporabimo lestvico tveganja, ki nam omogoči, da namesto ničelnega tveganja določimo najmanjše tveganje. V razmerju med tveganjem in koristjo je treba uporabiti pet meril:

3.2.5

Zato se morajo organi oblasti, ki so izpostavljeni pritiskom soglasnega ali nasprotujočega javnega mnenja in izvajalcev zdravstvenega varstva, v okoliščinah negotovosti odločiti, ali bodo sprejeli najbolj pesimistično - in zato najbolj konzervativno – hipotezo, kar zadeva javno zdravje, ali pa najbolj verjetno oceno.

3.2.6

Poleg tega se morajo zdravstvene odločitve včasih sprejeti v kriznih razmerah. Organi oblasti se morajo tedaj hkrati ukvarjati s celo vrsto težav, motnjami v delovanju nekaterih sistemov in zelo različnimi pogledi na odločitve, ki jih je treba sprejeti.

3.2.7

Da v nujnih razmerah ne bi bilo treba improvizirati, je treba omogočiti, da se lahko opremo na zanesljive in preizkušene postopke za ocenjevanje, spremljanje in posredovanje. Za to pa je potrebna analiza prejšnjih kriz in metodologija na področju zdravstvene varnosti.

3.2.8

Ne glede na znanstvena in medicinska zagotovila ocena razmerja med tveganjem in koristjo v končni fazi pogosto vključuje notranja prepričanja.

4.1.1

Ker je epidemiološko spremljanje bistveni del varovanja javnega zdravja, je treba določiti posebne ureditve za spremljanje zdravja v okviru evropskega centra, da bi zagotovili zdravstveno varnost (glej točko 6.3).

4.1.2

Namen spremljanja zdravja je ugotoviti medicinske nesreče in iatrogene bolezni, določiti nepredvidene ali neželene učinke, povezane z uporabo terapevtskih protokolov, opraviti preglede in analizirati ugotovitve ter oceniti učinkovitost postopkov zdravstvenih posegov; skratka, vse dejavnosti, ki so potrebne za zdravstveno varnost.

4.1.3

Na mednarodni ravni si prizadevajo še izboljšati spremljanje zdravja z uvedbo izmenjave informacij in postopkov opozarjanja pod okriljem Svetovne zdravstvene organizacije in Evropske unije.

4.1.4

Obstajajo večstranski sporazumi o organizaciji sodelovanja na vseh ravneh, na vseh področjih specializacije in na vseh kontinentih. Ti sporazumi omogočajo hitro izvajanje zdravstvenih ukrepov, ki naj bi zagotovili najvišjo raven zdravstvene varnosti.

4.2.1

Kakovost in varnost izbire terapevtske strategije sta odvisni predvsem od trenutnih znanstvenih spoznanj in od zdravnikovega poznavanja teh spoznanj.

4.3.1

Izpolnjevanje obveznosti nadzorujejo vsi organi oblasti, ki jih to zadeva, obsežen in enoten okvir sodne prakse pa določa obveznosti delavcev v zdravstvenih poklicih in opredeljuje pojem vestnega in skrbnega zdravstva, ki je skladen s trenutnimi znanstvenimi spoznanji.

4.3.2

Izvajanje medicinskih ukrepov je seveda odvisno od ureditev na področju zdravstvene varnosti, ki pa se precej razlikujejo glede na naravo ukrepov in prisotnost „naravnih“ tveganj.

4.3.3

Primerjava težav pri izvajanju ukrepov - če ne upoštevamo statistično izogibljivih tveganj, četudi so stranskega pomena - je edini način, da se določijo pogoji zdravstvene varnosti, ki se morajo upoštevati. Gre za vrsto analize tveganja in koristi, ki omogoča določitev normalne standardne ravni zdravstvene varnosti, ki je sprejeta in pričakovana.

—

Zdravstvena varnost je v veliki meri odvisna od kakovosti organizacije in delovanja sistema zdravstvenega varstva.

—

Zdravstvena varnost nalaga na vse javne in zasebne ustanove dolžnost ravnanja, ki je določeno s predpisi in za katero veljajo posebne odobritve. Sistem zdravstvenega varstva mora ustrezati potrebam ljudi in omogočati zdravstvene storitve v najboljših varnostnih razmerah.

4.5.1

Za zdravstvene proizvode, ki se uporabljajo za preprečevanje, diagnosticiranje in zdravljenje, veljajo strogi zakoni in predpisi („področni predpisi“), ki urejajo:

4.5.2

Zdravstveni predpisi, ki veljajo za te proizvode, sestavljajo resnično varnostno verigo.

5.1.1

Javne zdravstvene ustanove v državah članicah EU do zdaj še niso upoštevale načela zdravstvene varnosti.

5.1.2

Zdravstvena varnost ni rezultat nekakšne enačbe ali formule, temveč temelji na duhu previdnosti in križanja mnenj.

5.1.3

Zdravstvena varnost zahteva čezmejne dejavnosti in pobude za ozaveščanje. Upreti se moramo iluzijam o nekakšnem zaščitnem zidu, s katerim lahko brez truda preprečimo naslednjo epidemijo. Tveganja za zdravje so nepredvidljiva, neskončno različna in se ponavadi pojavijo nepričakovano. Odnos do bolezni se spreminja, virusi mutirajo, povzročitelji infekcij se obnavljajo in skrivajo.

5.2.1

V odsotnosti specifičnih pravnih instrumentov za varovanje javnega zdravja se nekatere države Evropske unije izogibajo temu vprašanju in včasih uporabijo dvomljive postopke, ki pogosto vključujejo neustrezno uporabo predpisov o socialni varnosti, saj jim to omogoča, da pomešajo zdravstvena in ekonomska vprašanja v okviru iste razprave. Čeprav je upravičeno upoštevati stroške zdravstvenega varstva in najbolj smotrno uporabljati omejene razpoložljive vire, je nevarno, če se ti dve vprašanji pomešata.

5.2.2

Potrjevanje učinkovitosti, kakovosti in varnosti proizvoda ali terapije je ena stvar, odločanje o tem, da postaneta dostopna v okviru nacionalnih sistemov zdravstvenega varstva pa je nekaj povsem drugega. Težave pri odločanju v javnem zdravstvu še stopnjuje rivalstvo med več organi oblasti.

5.2.3

Določanje področij pristojnosti pomeni določanje odgovornosti in s tem tudi določanje zdravstvenega organa, ki bo prevzel moralno, upravno in/ali pravno breme. Ta odgovornost pa se lahko v celoti izvaja le, če v ustreznih predpisih ni pomanjkljivosti ali dvoumnosti, ki bi lahko povzročale nesoglasja ali ukrepe, ki bi lahko spremenili naravo odločitev, ki jih je treba sprejeti.

5.3.1

Na evropski ravni je uprava v javnem zdravstvu nezadostna in ima zelo šibko pravno podlago. Zaradi pomanjkljivih virov tudi nima medicinske legitimnosti. Vse to je treba izboljšati.

5.3.2

Javni sektor je lahko učinkovit le, če ima resnično legitimnost, zdravstvena uprava pa lahko v celoti izvaja svojo vlogo v varovanju zdravja le, če ima dvojno legitimnost, kar pomeni, da jo morajo priznati uradni organi oblasti vsake države članice EU in seveda javno mnenje oziroma potrošniki.

5.3.3

Da bi dosegli znanstveno, medicinsko in tehnično verodostojnost je potrebno več virov in visoko kvalificiranega tehničnega osebja kakor tudi sodelovanje med vsemi evropskimi in nacionalnimi institucijami.

5.3.4

Določenih je pet osnovnih nalog, in sicer priporočanje, nadzorovanje, preverjanje, ocenjevanje in vrednotenje.

5.3.5

Ustanovitev evropske mreže za javno zdravstvo je dokaz pripravljenosti vseh evropskih organov oblasti, da združijo akterje v javnem zdravstvu in dosežejo večjo skladnost in učinkovitost obstoječih nacionalnih instrumentov za varovanje zdravja.

5.4.1

Ne glede na tehnično in znanstveno odličnost storitev v okviru zdravstvene varnosti je treba v prizadevanjih za zdravstveno varnost nujno uporabiti tradicionalno in priznano načelo križanja mnenj.

5.4.2

Z vključevanjem neodvisnih strokovnjakov dosegamo cilj zagotavljanja najboljših strokovnjakov evropskim organom oblasti in tako omogočamo, da se v dialogu prečistijo in dopolnijo informacije, ki podpirajo proces odločanja.

5.4.3

Na najbolj občutljivih ali tehnično zahtevnih področjih se celo zdi nujno poklicati tuje svetovno priznane strokovnjake. Taka mednarodna odprtost bi lahko omogočila dosego soglasja v vseh zadevnih državah, s čemer bi se izognili kakršnim koli časovnim zaostankom, ki imajo lahko škodljive posledice za vse (za bolnike in vse druge udeležence).

5.4.4

Tako se lahko presežejo nacionalne posebnosti v zdravstvenem varstvu in metodah usposabljanja zdravnikov.

5.5.1

Pooblastila na področju zdravstva, ki so dejansko posebna pravica nosilcev odločitev (bodisi za odobritev ali prepoved), se lahko zakonito izvajajo le, če se upoštevajo vse informacije v zvezi z zadevnim vprašanjem na področju javnega zdravja.

5.5.2

To pa vedno vključuje oceno razmerja med koristmi in tveganjem. Ta ocena ne sme biti izključno znanstveno usmerjena, niti je ne smejo vsiljevati menedžerji ali zainteresirane strani, ki imajo določen interes materialne ali intelektualne narave v širjenju take ocene.

5.5.3

Jasna opredelitev vlog strokovnjakov in nosilcev odločitev zagotavlja pregledne povezave med strokovnjaki in menedžerji. Določiti je treba strog etični kodeks in ga tudi spoštovati. To pa ni vedno samoumevno, zlasti kadar je vprašanje zelo strokovne narave. V takih primerih je strokovnjakov zelo malo in imajo pogosto ustaljene povezave z ustreznimi institucijami ali podjetji.

5.5.4

Da bi dosegli preglednost, ki mora biti glavna odlika odločanja na področju zdravstvene varnosti, mora vsak strokovnjak zdravstvenim organom sporočiti kakršno koli povezavo, ki jo ima z agencijami, podjetji ali posamezniki, ki jih zadeva njegovo strokovno mnenje.

5.5.5

Evropska skupnost je začela načrtovati te postopke: Z uvajanjem preglednih postopkov, ki jih zahtevajo strokovnjaki sami, se zagotavlja, da so strokovna mnenja čim bolj objektivna.

5.6.1

Kot pri vseh inovacijah tudi na področju zdravstva nova tveganja navadno omajejo že sprejete ideje in navade.

5.6.2

Tudi tukaj mora biti intelektualni pristop enak: „prisluhniti tišini“.

5.6.3

Ne glede na to, kako kakovosten je sistem varovanja, ki je vzpostavljen, ne smemo zanemariti tveganja zaradi kolektivne slepote.

5.6.4

Javna razprava je ključnega pomena. Bolnikom in zdravnikom zunaj kroga strokovnjakov je treba omogočiti, da izrazijo svoje mnenje, zastavijo vprašanja, ki jih vznemirjajo, in opozarjajo.

5.6.5

Razpravo je treba organizirati na primeren način, da ne bi prišlo do nepotrebnega razloga za preplah.

5.6.6

Za ta „pluralizem v zdravstvu“, ki je ključnega pomena, če želimo imeti več možnosti, da se izognemo novim tragedijam, pa so potrebni preglednejši postopki odločanja. Ob pridržku varovanja zdravniške molčečnosti ali industrijskih skrivnosti morajo biti ugotovitve strokovnjakov in razlogi za odločitve v zdravstvu dostopni javnosti.

5.7.1

Čeprav je komuniciranje na področju javnega zdravja na voljo širši javnosti, vsebuje nekatere vidike, ki so na področju zdravstvene varnosti še zlasti očitni.

5.7.2

Komuniciranje o teh vprašanjih pogosto pomeni obveščanje o bolezni ali smrti. Preglednost in zadržanost morata biti ključni vodili pri organiziranju teh občutljivih nalog v zdravstvenem sistemu.

5.7.3

Preglednost je nujno potrebna, da se zagotovi zaupanje in da ne prihaja do zaskrbljenosti zaradi odkritja informacij, ki bi se lahko zdele senzacionalne, ker so na videz zavite v skrivnost.

5.7.4

Zdravstveni organi in institucije se morajo tega držati, tako kot mora zdravnik obveščati svojega bolnika. Ker gre za tveganja, ki ogrožajo zdravje vseh ljudi, je „dolžnost govoriti resnico“ nujno potrebna.

5.7.5

Vendar pa to moralno obveznost spremlja tudi dolžnost zadržanosti. Ker so informacije pogosto objavljene na hitro, je treba poskrbeti, da so razumljive in znanstvene ter da niso med seboj nasprotne, senzacionalne ali da ne sprožajo preplaha. Potrebna so skupna pravila ravnanja za množična sredstva obveščanja, strokovnjake na področju zdravstva, združenja bolnikov in javne organe oblasti. Alternativa ne sme biti povzročanje preplaha ali prikrivanje.

5.8.1

Bolniki navadno informacije s področja zdravstva še posebej skrbno preverjajo.

5.8.2

Razlikovati je treba med vrsto informacije, namenjeno zdravnikom, in vrsto informacije, namenjeno splošni javnosti.

5.8.3

Pri prvi je prednost ta, da ima ciljna skupina znanstveno predznanje in svoje poti sporočanja: tečaje, konference, simpozije ter poklicna in industrijska združenja.

5.8.4

Po drugi strani pa pri sporočanju informacij, namenjenih splošni javnosti, ne moremo izhajati iz domneve, da ima javnost potrebno medicinsko znanje, da bi razumela domet informacije, ne da bi pri tem tvegali, da nas bodo narobe razumeli ali da bomo sprožili preplah. Poiskati je treba ravnovesje med potrebo po informaciji o novih ali tradicionalnih terapijah in tveganjih, povezanih z napačnim razumevanjem te informacije.

5.8.5

Tako objavljena informacija bi lahko povzročila nepotreben ali pretiran preplah v javnosti ali pa, v nasprotnem primeru, neutemeljeno upanje v zvezi z novimi zdravljenji. Odvisna je od izobraženosti javnosti na področju zdravstva, ki prispeva neposredno k učinkovitosti zdravstvenih politik, preprečevanju tveganj in dejavnemu sistemu zdravstvenega varstva.

5.9.1

V izrednih zdravstvenih razmerah ali v primeru resne nevarnosti za javno zdravje je pri komuniciranju treba upoštevati tri zahteve:

5.9.2

Ne glede na scenarij pa ima tisk odločilno vlogo pri uspešnosti komuniciranja v kriznih razmerah. Množična sredstva obveščanja morajo včasih sprejeti dejstvo, da ne morejo objaviti informacije za splošno javnost, dokler strokovnjaki na področju zdravstva niso o njej popolnoma obveščeni. Zato je treba zagotoviti tudi usposabljanje za novinarje specialiste, ki bi lahko razumeli, kaj se dogaja, in izvedli pravilno komuniciranje o vprašanjih, povezanih z zdravstveno varnostjo.

5.9.3

To pa je težko, saj so na primer za oceno obsega neželenih učinkov, njihovega izvora, vpliva množičnih sredstev obveščanja na stopnjo objav in splošno oceno tveganja potrebne zahtevne in zapletene analize, medtem ko javnost pričakuje, da bo obveščena takoj v preprostem in čustvenem jeziku.

6.1

Glede na zaporedne krizne razmere na področju javnega zdravja, ki so pretresle svet v zadnjih dveh desetletjih (AIDS, okužbe s krvjo, SARS, legionarska bolezen, biološki terorizem zaradi groženj okužbe z vraničnim prisadom), EESO predlaga, da se organizirajo evropski kongresi na visoki ravni o javnem zdravju.

6.2

Namen teh konferenc bi bil razpravljati o tem, katere kolektivne ukrepe bi bilo treba sprejeti, zagotoviti natančne informacije o kriznih razmerah, oblikovati usklajene odgovore, oceniti ogroženost zaradi zunanjih nevarnosti, pospešiti diagnoze in zagotoviti ustrezne odzive.

6.3

EESO priporoča, da se že zdaj dodeli široko in okrepljeno pooblastilo prihodnjemu Evropskemu centru za spremljanje zdravja v Stockholm, ki bi sestavljal usmerjena in redna poročila o javnem zdravju in zagotavljal, da države članice EU sprejmejo potrebne ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti.

6.4

EESO meni, da je to najprimernejši forum za opozarjanje in ozaveščanje evropske civilne družbe.

6.5

EESO poziva, da vse zadevne strani vzpostavijo aktiven odnos do javnega zdravja: z obširnim poznavanjem kriz na področju javnega zdravja je treba v času, ko take krize pomenijo svetovna vprašanja, omogočiti izmenjavo vseh izkušenj.

6.6

EESO meni, da je treba na evropski ravni spodbujati široko zasnovano informacijsko politiko, ki zajema posebno usposabljanje vseh akterjev in organov tiska, ki imajo na tem področju še posebno odgovornost.

6.7

EESO poudarja, da so njegova priporočila med seboj povezana in zahtevajo trdno odločenost držav članic EU za njihovo izvajanje; ta priporočila pa zajemajo: