23.3.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 74/62

1.1.1

Razprave o primestnih območjih so potekale na različnih evropskih forumih, vključno z Evropskim ekonomsko-socialnim odborom. Gre za vedno pogostejši pojav v številnih občinah EU, ki je posledica urbanega in industrijskega razvoja, razvoja terciarnega sektorja ter širjenja komunikacijske in prometne infrastrukture na račun najboljših kmetijskih zemljišč in povzroča, da je manj rodovitnih in nekonkurenčnih kmetijskih območij vedno več.

1.1.2

Kmetijska dejavnost v primestnih območjih je odvisna od mestnega okolja, v katerem se opravlja, v smislu, da ima tako okolje negativne vplive na kmetijsko dejavnost, saj omejuje njeno gospodarsko sposobnost preživetja. Negativni vplivi mestnega okolja so poglaviten vzrok degradacije okolja na tem območju in škodljivo učinkujejo na družbene odnose med mestom in podeželjem. Razhajanje med mestom in podeželjem lahko resno ogrozi preživetje same kmetijske dejavnosti, odvisno od tega, kako se tako razhajanje obravnava in rešuje.

1.1.3

Običajnim problemom, s katerimi se srečujejo primestna kmetijska območja, je treba dodati novejši problem, in sicer varstvo prostih območij v bližini mest, ki se ne uporabljajo za kmetijske dejavnosti. Ta problem v bistvu izhaja iz zamisli, da bi morala biti taka območja neke vrste „tematski parki“, kar bi imelo za posledico, da bi vse delovalo umetno, brez širše vsebine in brezosebno. Estetska merila, ki so osnova te zamisli, zmotno temeljijo na predpisih o varovanju biotske raznolikosti oz. na predstavi o podeželju, kjer kmetijska dejavnost igra stransko vlogo ali služi folklornim namenom.

1.1.4

Skupna kmetijska politika EU (SKP) poudarja potrebo po diverzifikaciji pridelave na kmetijah z iskanjem dejavnosti, ki bodo kmetovalcem in kmetovalkam prinašale nove dohodke. Treba je poudariti, da brez kmetijstva tam ne bi bilo kmečke krajine, to je krajine, za katero so značilni pridelki, živali, travniki in predvsem kmetovalci in kmetovalke.

1.1.5

Vsi ti dejavniki (obremenitve zaradi mestnega okolja, ideja o kmetijstvu brez kmetovalcev in kmetovalk, reforma SKP) so povod za resne težave v zvezi s kontinuiteto in stabilnostjo primestnega kmetijstva. (Take težave so tukaj bolj izrazite kot v drugih podobnih agroklimatskih območjih, kar pomeni, da je tveganje za izginotje kmetijske dejavnosti večje.)

1.1.6

Poleg izgube primernih zemljišč za kmetijstvo nekatere države članice pesti tudi pomanjkanje jasne zakonodaje, ki bi uredila trg z zemljišči in zakup kmetij. Če ni trga s kmetijskimi zemljišči, je za mlade težje začeti kmetovati in povečati kmetije. Mnogo javnih in zasebnih lastnikov zemlje onemogoča trg z zemljišči, tako da svoje zemlje ne dajo v najem poklicnim kmetom. To je oblika špekulacije, ki resno ogroža prihodnost mnogih primestnih kmetijskih območij in s katero se morajo države članice spopasti s pomočjo posebne preprečevalne zakonodaje.

1.1.7

Za kmetijska območja, ki niso ostala nedotaknjena zaradi sprememb, ki so se v zadnjih letih dogajale v podeželskih skupnostih, so značilne nekatere vrednote in vloge, ki določajo primernost ali neprimernost dejavnosti, ki se na teh območjih opravljajo.

1.2.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor, ki ima neposreden interes, da se zagotovi trajnostni gospodarski, okoljski in družbeni razvoj evropskih podeželskih območij, želi poudariti, da je okoljska, družbena in gospodarska vloga kmetijskih območij pomembnejša v primestnih območjih kot drugod. Kmetijska zemljišča v primestnih območjih so zelena „pljuča“ večjih mest; poleg tega so ključni člen regionalnega načrtovanja, saj preprečujejo neomejeno rast mest, oblikujejo krajino in dajejo mestnemu okolju človeško podobo. Vendar se gospodarska vloga takih območij – nujnih za varstvo in prihodnost kmetijskih zemljišč – zmanjšuje zaradi urbanističnega pritiska in ker se kmetovanju v primestnih območjih v celotnem gospodarskem okviru pripisuje premajhen pomen.

1.2.2

V skladu s prvim načelom Salzburške konference velja, da brez živečega podeželja ni kmetovanja in da brez kmetijske dejavnosti ni živečega podeželja (1). Evropski ekonomsko-socialni odbor želi poudariti, da so in morajo biti pravi akterji primestnih kmetijskih območjih predvsem poklicni kmetovalci in kmetovalke, ki se kmetijstvu posvečajo s polnim delovnim časom. Hkrati pa je treba priznati pomembno vlogo, ki jo imajo v mnogih primestnih območjih polkmetje.

1.3.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor se zaveda, da ni lahko soglasno doseči opredelitve primestnih območij, saj so ta zelo heterogena in podvržena stalnemu spreminjanju. Taka območja so v bistvu stična točka med strogo podeželskimi območji in mestnim okoljem, saj ohranjajo temeljne značilnosti podeželskih območij, hkrati pa vključujejo nekatere značilnosti mestnega okolja.

1.3.2

Skupna značilnost primestnih območij je njihova ozemeljska, okoljska in družbena krhkost ter dejstvo, da se nahajajo na obrobju mest. Poklicno kmetovanje, ki se opravlja na teh območjih, je znano pod imenom „primestno kmetijstvo“. Poteka vzporedno z drugimi dejavnostmi, povezanimi z vzgajanjem rastlin iz rekreacijskih, terapevtskih, izobraževalnih in drugih razlogov ali za namen oblikovanja in ohranitve krajine (krajinski vrtnarji, vrtnarji itd.). Take dejavnosti so posebno pomembne za nekatere regije v državah članicah.

1.3.3

Primestna območja so podeželska območja, ki se srečujejo s posebnimi in značilnimi omejitvami, ki jih ločujejo od drugih podeželskih območij in katerih preživetje je resno ogroženo.

1.3.4

Obenem ima primestno kmetijstvo pogosto posebne značilnosti, ki jih je treba najbolje izkoristiti, npr. priložnosti, ki jih imajo zaradi bližine trga potrošnikov, vedno večja osveščenost potrošnikov v zvezi z vprašanji, kot so kakovost in varnost živil, in družbeno povpraševanje po novih dejavnostih (dejavnosti v prostem času, usposabljanje, okoljska vzgoja, ekoturizem itd.). Te nove dopolnilne dejavnosti bi lahko pomagale porazdeliti podjetniško tveganje in povečati prihodke iz kmetijstva.

1.3.5

Člen 20 Uredbe Sveta (ES) št. 1257/1999 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKUJS) določa, da se „k območjem z omejenimi možnostmi lahko prištevajo druga območja s posebnimi ovirami, kjer je treba nadaljevati kmetovanje, po potrebi pod določenimi posebnimi pogoji, da bi zagotovili ohranjanje ali izboljšanje okolja, ohranjanje življenjskega prostora na podeželju in varovanje turističnega potenciala območja ali, da bi zaščitili obalo“, kar potrjuje pogosto ponovljeno stališče Evropskega ekonomsko-socialnega odbora, da so primestna kmetijska območja „območja s posebnimi ovirami“.

1.3.6

Agenda 2000 in nedavni vmesni pregled SKP sta nadalje spodbudila te smernice.

1.3.7

Preambula k sklepom Salzburške konference poudarja „potrebo po pomoči evropskim kmetom, da prevzamejo svojo večstransko vlogo kot varuhi podeželja in tržno usmerjenih pridelovalcev v vsej EU“ (2). To je bilo poudarjeno v mnenju EESO na lastno pobudo (poročevalec: g. Bros) o drugem stebru SKP: perspektive prilagajanja politike razvoja podeželskih območij (nadaljevanje po Salzburški konferenci) (3).

2.1

Stališče Evropskega ekonomsko-socialnega odbora je, da se primestno kmetijstvo nedvomno srečuje s posebnimi omejitvami, neposredno izhajajočimi iz značilnosti, ki jih je mogoče zlahka poiskati in opredeliti. Zato je treba za ohranjanje, načrtovanje in upravljanje primestnih območij s kmetijsko dejavnostjo uvesti posebne ukrepe. Da bi to dosegli, Evropski ekonomsko-socialni odbor predlaga, da je treba podpreti mehanizme in instrumente za ohranitev in razvoj primestnih kmetijskih območij.

2.2.1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor opozarja, da je „metropolizacija“ Evrope pojav, ki narašča in ima za posledico povečanje velikih mest ter neprestano in nepovratno izgubljanje rodovitne zemlje, kar predstavlja glavno omejitev za primestna območja, kot Odbor poudarja v svojem mnenju na lastno pobudo (poročevalec: g. Van Iersel) o evropskih metropolitanskih območjih: družbeno-gospodarske posledice za prihodnost Evrope. (4)

2.2.1.2

Upad kmetijske dejavnosti ima posledice ne samo za kmetijski sektor, temveč tudi za ohranitev naravnih virov, zaščito kakovosti življenja prebivalcev mest in uravnoteženo upravljanje z zemljo.

2.2.1.3

S stališča uravnoteženega in trajnostnega stanja v Evropi Evropski ekonomsko-socialni odbor poudarja potrebo po podpori dejavni in močni mreži „posrednih mest“, ki jih ne določa toliko demografska velikost kakor njihova vloga posrednika med podeželskimi in mestnimi območji znotraj območja njihovega vpliva.

2.2.1.4

Taka mreža mest je mogoča le, če jo obkrožajo kmetijska in naravna območja, skratka primestna območja, ki lahko igrajo vlogo zaščitnega območja med pozidanimi območji in vlogo koridorjev med naravnimi območji, ki izboljšujejo in utrjujejo značilne lastnosti mest, varujejo biotsko raznolikost in omogočajo gospodarsko upravičeno kmetijsko pridelavo.

2.2.2.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da mora na prvem mestu izrecno biti družbeno, politično in upravno priznanje obstoja podeželskih/mestnih (tj. primestnih) območij, ki imajo razvito kmetijsko dejavnost in ki se srečujejo s posebnimi težavami, ter priznanje ključne vloge, ki jo taka območja igrajo v odnosih med mestom in podeželjem.

2.2.2.2

Priznanje primestnih kmetijskih območij in kmetijskih dejavnostih v njih je odvisno od (a) proučitve težav, s katerimi se ta območja spopadajo, in tistih, ki jih povzročajo, ter (b) popolne analize različnih vrednot, ki jih zajemajo (vode, krajine, biotske raznolikosti, arhitekture, kmetijskega sistema itd.), ter gospodarske, okoljske in družbene vloge, ki jo morajo taka območja prevzeti glede na konkretne vrednote.

2.2.3.1

Družba mora razumeti, da je zemlja omejen naravni vir in skupna dediščina, ki jo je težko obnoviti, potem ko je bila uničena. Zaradi tega je treba spodbuditi centripetalno (navznoter usmerjeno) rast mest s pomočjo programov, namenjenih oživitvi in prenovi degradiranih mestnih območij in opuščenih industrijskih območij, ki bodo preprečili, da bi se zaradi gradnje izgubilo še več zemlje, ter s pomočjo posebne zakonodaje zaustaviti špekulacije s kmetijskimi zemljišči na obrobju številnih evropskih mest.

2.2.3.2

Da bi se takim območjem zagotovilo družbeno, politično in upravno priznanje po vsej Evropi, Evropski ekonomsko-socialni odbor predlaga, da je treba spodbuditi Evropske ukrepe za primestna območja in kmetijsko dejavnost v njih. Taki ukrepi morajo priznati vrednote in vlogo teh območij ter omogočiti, da bo vsaka država lahko oblikovala svojo zakonodajo za njihovo varstvo in razvoj, ki bo temeljil na skupnih temeljnih merilih.

2.3.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor je prepričan, da za ohranjanje primestnih kmetijskih območij ni dovolj, da se politiki in družba kot celota le navidezno strinjajo z idejo o ohranitvi takih območij; nujno je tudi, da imajo vse države članice na razpolago sredstva za upravljanje primestnih kmetijskih zemljišč in jih uporabljajo za preprečevanje špekulacij, ki imajo za posledico opustitev takih zemljišč.

2.3.2

Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da je treba oblikovati takšne instrumente za upravljanje zemljišč, ki se bodo opirali na šest stebrov:

2.3.3

Skratka, cilj je uporabiti regionalno načrtovanje, urbanistično načrtovanje, instrumente uporabe zemljišč, občinsko financiranje in analize vpliva na kmetijstvo za ohranitev primestnih kmetijskih območij pred stalnimi zahtevami mest po zemljiščih (za rast mest, industrijski in terciarni razvoj ter komunikacijsko in energetsko infrastrukturo) ter preprečitev vsakršne degradacije zemljišč, ki bi jo bilo mogoče uporabiti za razvrednotenje in upravičenost izginotja primestnih kmetijskih območij.

2.4.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da mora biti dinamični in trajnostni razvoj primestnega kmetijstva ter območij, v katerih poteka, plod postopka, v katerem bodo lokalne oblasti igrale ključno vlogo in ki bo vključeval dejavnike, kot sta medobčinsko upravljanje in nadobčinsko načrtovanje.

2.4.2

Iz tega razloga se morajo primestna območja združiti in ustanoviti telo, katerega temeljni cilj ne bo le zaščita njihovih interesov, temveč tudi oživitev kmetijskih območij in kmetijske dejavnosti s pomočjo nadobčinskih načrtov za ohranitev, uporabo in upravljanje zemljišč.

2.4.3

Sodelovanje kmetov v tem telesu bo zagotovilo pristni partnerski odnos, ki jim bo omogočil podporo pri doseganju ciljev med lokalnimi skupinami (širšo javnostjo in politiki) in drugimi zainteresiranimi partnerji (univerzami, okoljevarstveniki itd.) ter dosego sporazuma o načinu upravljanja kmetijskih območij.

2.4.4

Upravitelji primestnih območij morajo imeti konservativen pristop do vrednot, ki jih predstavljajo primestna kmetijska območja, in progresivnega do predlogov o načinih razvoja vloge takih območij, pri čemer mora biti njihov odnos pozitiven, domiseln in ustvarjalen. Prav tako morajo strogo urediti uporabo zemljišč na takih območjih. Skratka, uporabljati morajo trajnostna merila.

2.4.5

Subsidiarni pristop do upravljanja primestnih kmetijskih območij je bistven za zagotovitev, da se oblasti in kmetje obvežejo, da bodo varovali in razvijali taka območja, kar z drugimi besedami povedano pomeni pogodbo o trajnostnem kmetijskem upravljanju med javno upravo in kmeti.

2.4.6

Upravljanje mora temeljiti na „mreži sodelovanja“ med javnimi in zasebnimi zainteresiranimi udeleženci upravljanja, povezanimi prek „telesa za soudeležbo in upravljanje“. To telo mora združevati skupne cilje in interese ter spodbuditi posamezna dejanja, prilagojena posameznemu območju in njegovim naravnim virom (npr. promocijo njegovih proizvodov, uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij, spodbujanje okoljske vzgoje, ohranjanje podeželja itd.). Skratka, to bi bil organ, ki bi določil splošne pogoje, spremljal njihovo izvajanje in spodbujal ukrepe za pomoč in napredek primestnih območij.

2.4.7

Gre za ravnanje, tudi v območjih s primestnim kmetijstvom, v skladu s pristopom, ki je bil predlagan na Salzburški konferenci, na kateri je bilo poudarjeno, da „mora prihodnja politika nameniti podporo Skupnosti podeželskim območjem s pomočjo lokalnega partnerstva od spodaj navzgor (bottom-up)“ [in da] „je treba dati več odgovornosti programskim partnerstvom, da opredelijo in pripravijo celovite strategije, ki bodo temeljile na jasno opredeljenih ciljih in rezultatih“ (šesto in sedmo načelo sklepov Salzburške konference) (5).

2.4.8

Poleg „pogodb o trajnostnem kmetijskem upravljanju“ je treba upoštevati tudi nadobčinske projekte upravljanja, ki jih je treba zaradi posebnih značilnosti kmetijskih območij (podeželsko-mestnih območij) predstaviti kot „rururbane“ projekte med upravami in upravnimi organi, ki varujejo in obnavljajo kmetijska območja ter s skupnim delovanjem mesta in podeželja prinašajo dohodek. Pomembno je, da se del dohodka iz nekmetijskih iztržkov, ki se ustvari na kmetijskih območjih, vrne kmečki skupnosti.

2.4.9

Take „rururbane projekte“ morajo spodbujati telesa za soudeležbo in upravljanje za primestna kmetijska območja in morajo temeljiti na večsektorskih merilih, vključno s proizvodi, ki ustrezajo povpraševanju potrošnikov, okoljskimi dejavniki, ki omejujejo vpliv proizvodne dejavnosti na okolje ter ustvarjajo in ohranjajo krajino, ter družbenimi dejavniki, ki ustrezajo potrebam mesta, kot je uporaba kmetijskih območij za dejavnosti na prostem in v vzgojne namene.

2.4.10

Preden vodstveni organi za primestna kmetijska območja oblikujejo rururbane projekte in pogodbe o kmetijskem upravljanju, morajo stranke, udeležene v upravljanju takih območij (npr. oblasti, zlasti lokalne oblasti, in kmetijski sektor) najprej oblikovati in odobriti institucionalni sporazum o potrebi po integriranem načinu upravljanja.

2.4.11

To institucionalno obvezo lokalnih in nadlokalnih oblasti ter kmetov bi lahko vključili v splošna načela „Listine o primestnem kmetijstvu“, ki bi bila soglasno določena.

2.4.12

Da bi nadalje uskladili omenjeno listino in podkrepili medsebojno obvezo, bi bilo treba oblikovati in sprejeti „načrt trajnostnega upravljanja in razvoja“, ki bi opredelil načela, strateške smernice in posebne ukrepe za zaščito vrednot in razvoj vloge posameznega primestnega kmetijskega območja.

3.1

Taki rururbani projekti in dokumenti o medsebojnih obvezah morajo temeljiti na merilih, postavljenih v paktu mesto-podeželje, ki ga vodijo upravni organi, z ureditvijo, ki spodbuja sodelovanje širše javnosti in kmečke skupnosti. Za te pakte je treba izpolniti naslednje cilje:

3.2

Za dosego teh ciljev je nujno naslednje:

3.3

Glede na negotov položaj, s katerim se srečujejo primestna kmetijska območja in evropsko primestno kmetijstvo kot celota, Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da je nujno potrebna ustanovitev evropskega observatorija za primestno kmetijstvo, ki ne bi le posredoval evropskega vidika na primestna kmetijska območja in kmetijsko dejavnost na teh območjih, temveč bi tudi deloval kot referenčni center za spremljanje, analizo in krepitev zavesti o stanju primestnega kmetijstva v Evropi in kot kraj, kjer bi se lokalne in regionalne oblasti ter različna evropska telesa lahko sestajala in razpravljala o teh vprašanjih ter oblikovala pobude za ohranitev in razvoj primestnih območij in kmetijstva na teh območjih.