23.3.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 74/39

1.1

Pri ukrepih Evropske unije v prid državam v razvoju – predvsem državam AKP – je Evropski ekonomsko-socialni odbor imel priložnost, da je opazoval razvoj politike sodelovanja EU. Razvoj se vedno bolj nagiba k participalnem pristopu, to pomeni k udeležbi nedržavnih akterjev (NSAs – non-state actors) in priznavanju njihove vloge pri določanju in izvajanju ukrepov. Institucije in NSA se pri dejavnostih, ki bi naj vodile do povečanja učinka razvojnih programov medsebojno dopolnjujejo.

Cotonoujski sporazum je trenutno edini primer takšne udeležbe na institucionalni podlagi, kajti vlade poziva k obsežni udeležbi nedržavnih akterjev pri različnih stopnjah nacionalnih razvojnih strategij.

1.2

Odbor ob upoštevanju te osnovne misli in dejstva, da je že izrazil svoje mnenje o „vlogi civilne družbe v evropski razvojni politiki“, meni, da je pomembna poglobljena obravnava vprašanja udeležbe žensk pri določitvi in izvajanju razvojno političnih ukrepov v AKP državah v okviru Cotonoujskega sporazuma. Odbor verjame, da je potrebno poudariti, kako dragocena je lahko vloga žensk in kako pomembno je, da se jo v okviru Cotonoujskega sporazuma in v vseh razvojnih političnih ukrepih pravilno podpira.

1.3

Odbor je kot megafon organizirane civilne družbe na evropski ravni že poudaril „osnovno vlogo žensk kot prvorazrednih akterjev razvoja“ ter potrebo po „spodbujanju njihove organizacije in zagotavljanju enakopravne udeležbe v posvetovalnih in odločujočih odborih“ (mnenje k „Zeleni knjigi o odnosih med Evropsko unijo in AKP državami na pragu 21. stoletja - izzivi in možnosti za novo partnerstvo“, poročevalec: g. Malosse, EXT152/1997).

O dejanski udeležbi nedržavnih akterjev, posebej ženskih organizacij pa še dolgo ni mogoče govoriti.

2.1

Zadnje poročilo svetovne banke (World Development Report 2004) obravnava globalno tržišče, ki ne ustreza več zahtevam razvoja v gospodarstvu, družbi in zaposlitveni politiki, predvsem, kar zadeva odpravljanje ovir, ki omejujejo pravično in trajnostno rast v vseh državah na severni in južni poluti. Leta 2002 je dohodek po osebi v petih šestinah svetovnega prebivalstva znašal manj kot 1.200 dolarjev, letni dohodek pri preostali šestini prebivalstva– to je večinoma prebivalstvo najbogatejših držav – pa v povprečju več kot 26.000 dolarjev.

2.2

Vse do danes ni bilo mednarodne ustanove (MDS, Svetovna banka, STO, ILO, UNO itd.), ki bi bila sposobna neomejeno delovati kot demokratična in svetovna ureditvena instanca in zajeziti neenakosti gospodarskega razvoja držav in socialnih slojev.

2.3

Razen tega morajo države v razvoju predvsem v času šibkega gospodarstva v večini držav izvajati strukturno ekonomske prilagoditvene ukrepe, ki jih svetujejo ali zahtevajo mednarodne ustanove. Le te pa je težko izvajati in zelo pogosto negativno vplivajo na najrevnejši sloj prebivalstva. Prestrukturiranje brez primernih socialnih varnostnih ukrepov je vodilo do povečanja revščine, kritičnih življenjskih razmer in negotovosti v slojih prebivalstva z nizkim dohodkom, tako na severu kot jugu.

2.4

Prav tako se je v zadnjih letih povečala vrzel med rednim svetovnim gospodarstvom in lokalno sivo ekonomijo. Osebam, ki se preživljajo z delom v neuradnih sektorjih gospodarstva, ne pripadajo pravice delojemalcev, pa čeprav prispevajo realni prispevek k gospodarski rasti svoje države.

2.5

V teh slojih prebivalstva predstavljajo ženske večino in so zato tudi glede na omenjene okoliščine najbolj prikrajšane. Ne samo, da ženske, ki v državah v razvoju živijo v revščini, nimajo dostopa do blaga in storitev, temveč so pogosto žrtve težkih kršitev človekovih pravic ter družbenih in gospodarskih pravic

2.6

Prav ženske so tiste, ki trpijo zaradi revščine, brezposelnosti in podzaposlenosti.

2.7

Na različnih konferencah posebnih organizacij in organov Združenih narodov so bili izoblikovani številni predlogi za ukrepe, akcije in projekte, ki bi spodbujali ženske. Na nedavnem Milenijskem vrhu Združenih narodov sta bila dva ključna dokumenta vključena v „Milenijske razvojne cilje“. V obeh besedilih so zajete kot najpomembnejše teme enakopravnost med spoli in popolna udeležba žensk pri procesih odločanja kot tudi nujnost preventive bolezni in zdravstveno varstvo.

3.1

Evropska unija deluje v skladu s 3. členom Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti pri vseh predvidenih dejavnostih – vključno z razvojnim sodelovanjem – z namenom, da bi odpravila neenakosti in spodbujala enakopravnost med moškimi in ženskami.

3.2

Evropska unija in njene države članice so na četrti svetovni konferenci žensk v Pekingu leta 1995 podpisali sprejeto izjavo in Izhodišča za ukrepanje. S tem je bila omogočena obsežna strategija za odpravo ovir, na poti do enakopravnosti, in določeno je bilo načelo „mainstreaminga“ za spodbujanje enakopravnosti spola. Obveznostim, ki so bile sprejete s podpisom Izhodišč ukrepanja v Pekingu, je sledilo sprejetje Uredba (ES) št.2836/98 o integraciji vprašanj enakosti spolov v razvojno sodelovanje.

3.3

Ta pravni inštrument, ki je končal veljati decembra 2003, je nadomestila nova uredba za obdobje od 2004 do 2006, ki krepi in priznava cilje, t.i. krepi „mainstreaming“ vključno s posebnimi ukrepi za spodbujanje žensk s spodbujanjem enakosti spolov, kar naj bi vodilo do odprave revščine. Nadalje določa podporo za javne in privatne akcije v državah v razvoju s ciljem spodbujanja enakosti.

3.4

Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o „Spodbujanju enakosti med spoloma v okviru razvojnega sodelovanja“ je pomembna navezna točka za ukrepe razvojnega sodelovanja. Področja delovanja, ki so bila izbrana kot prioritetna področja, je možnost nadzora virov in dejavnosti s strani žensk, predvsem na področju izobraževanja, zaposlovanja in političnem odločanju. Ta dokument poudarja tudi potrebo po statistikah glede na spole in starostne skupine, da se določijo nove metode ukrepanja, raziskave, analize delovanja itd in se o njih prav tako obvešča.

4.1

Cotonoujski sporazum, ki je bil 23.junija 2000 podpisan z AKP državami, predstavlja prelomnico v gospodarski in trgovski politiki Evropske unije. Prvič je bila namreč določena vključitev nedržavnih akterjev (NSA) v oblikovanje nacionalnih razvojnih strategij, ki igrajo poleg državnih institucij pomembno vlogo. V sporazumu se kot NSA definirajo: privatni sektor, gospodarske in socialne skupine, vključno s sindikalnimi organizacijami, ter civilna družba v vseh svojih državnih oblikah.

4.2

Sporazum predvideva, da so nedržavni akterji obveščeni o politikah in strategijah sodelovanja, o prednostnih nalogah sodelovanja na neposrednih področjih in o političnem dialogu ter da se pri tem upošteva tudi njihovo mnenje, da imajo dostop do sredstev za spodbujanje lokalnih razvojnih procesov in so vključeni v izvajanje strategij in programov v zadevnih področjih ali sektorjih. Razen tega bi naj sprejeli podporo in pomoč pri razvoju svojih kapacitet. S tem se bi naj povečale pristojnosti, predvsem glede na organizacijo, zastopstvo in izvajanje postopka posvetovanja, izmenjave in dialoga v namen spodbujanja strateških zvez.

4.3

Sporazum nadalje postavlja v ospredje v skladu z veljavno politiko Skupnosti povezavo med politiko, trgovanjem in razvojem. Tako se tudi partnerstvo opira na soodvisnost naslednjih petih stebrov: obširne politične dimenzije, spodbujanje udeleženskega pristopa, odprava revščine, oblikovanje novega okvirja za gospodarsko in trgovsko politično sodelovanje in reformo finančnega sodelovanja.

4.4

Razvojne strategije naj bi razen tega sistematično upoštevale enakost med moškimi in ženskami, ki predstavlja eno izmed treh presečnih tem sporazuma (8. in 31. člen).

4.5

Tako Cotonouski sporazum vzpostavlja vlogo Odbora kot prednostne kontaktne institucije za gospodarske in socialne interesne skupine AKP držav. Ima izrecno posvetovalno nalogo za organizacije civilne družbe.

5.1

Glede na smernice Unije za udeležbo in enakost med spoloma in glede na pomen, ki Sporazum pripisuje Odboru, naj bi bila posebna vloga žensk in njihovega sodelovanja pri civilnem dialogu v okviru Cotonouskega sporazuma natančno pojasnjena.

5.2

Jasno je, da ženske iz AKP držav ne predstavljajo homogene skupine, kajti živijo v različnih državah in različnih regijah. Obstajajo zelo velike razlike v regijah, kulturnem ozadju, gospodarskem in družbenem položaju, višini dohodkov, življenjskem prostoru (podeželskem ali mestnem). Kljub temu treba poiskati poti, ki vključujejo ženske v procese sodelovanja iz Cotonoujskega sporazumu, vendar se je pri tem le težko izogniti posploševanju.

5.3

Prva izmed težav se pojavi iz dejstva, da so vprašanja spolov v „Smernicah za načela in dobre praktike sodelovanja nedržavnih akterjev“ na posvetovanjih in dialogu o razvoju komajda omenjena. Tudi v prvi oceni določil Cotonoujskega sporazuma glede udeležbe nedržavnih akterjih pri postopkih načrtovanja (iz dne 12.3.2003) še manjkajo kvantitativni in kvalitativni podatki o udeležbi žensk..

5.4

Po izjavah na različnih forumih in regionalnih seminarjih so bila do sedaj združenja, nevladne organizacije in ženske organizacije precej nezadostno udeležene pri izoblikovanju nacionalnih strategij.

5.5

Očitno obstaja med načrti, izjavami sporazumov in njihovo dejansko izvedbo velika vrzel. Tudi akcije in ukrepi za spodbujanje udeležbe žensk so precej skromni.

5.6

Seveda je v okolju, kjer je vzpostavitev in strukturiranje dialoga s civilno družbo samo po sebi že težavno, še veliko težje povečati področje delovanja za žensk. Razen tega je proces izvajanje določil sporazuma glede udeležbe žensk še vedno v začetnih fazah in vključuje Komisijo, ki ima lahko po mnenju Odbora odločilno vlogo, podporo vlade in nedržavne akterje, katerih delovanje, kompetence in organizacijska stopnja se razlikujejo od regije do regije.

5.7

Splošne ovire pri izvajanju udeleženskega pristopa so različne narave. Predhodno mnenje (1) je med drugim opozarjalo na sledeče točke:

5.8

Glede na udeležbo žensk se te ovire zaostrijo še s objektivnimi pogoji, ki izhajajo po eni strani iz socioekonomskih, kulturnih in religioznih dejavnikov, po drugi strani pa iz dejstva, da mnoge vlade slabo poznajo osnovne pravice in posebej slabo pravice žensk.

5.9

Iz tega stališča se Cotonoujski sporazum sklicuje na upoštevanje človekovih pravic, načel demokracije in pravne države kot osnovne elemente partnerstva in predvideva, da se v primeru težkih kršitev ustrezno ukrepa in poroča pogodbenim partnerjem. Kljub temu bi bilo zaželeno – in Obor je v svojem prejšnjem mnenju (partnerski sporazum AKP-EU, 521/2002, Baeza San Juan) že opozoril na to, da se določijo natančni kriteriji za upoštevanje teh načel.

6.1

Pravzaprav je vprašanje soudeležbe ženske civilne družbe tesno povezano z vlogo žensk v skupnem razvojnem procesu. Zato bi bil primeren širši horizont razmišljanja.

6.2

Pomembno je, da ženske ne samo prispevajo k razvojnem procesu, temveč tudi profitirajo od prednosti in možnosti razvoja.

6.3

Kajti v državah v razvoju in predvsem v AKP državah so ženske šibek člen družbe in trpijo še močneje zaradi revščine in pomanjkanja, predvsem pa ker nimajo zadostnega dostopa do resursov in nadzora nad resursi, kar bi omogočilo izboljšanje njihovih življenjskih pogojev in prispevalo k gospodarskemu razvoju njihove države.

6.4

Dostop do resursov in nadzor nad njimi se je tako izkazal kot neobhoden predpogoj za odpravo revščine in začetek trajnostnih razvojnih procesov.

Razen tega pride do udeležbe žensk na gospodarskem življenju ponavadi v okviru sive ekonomije, ki pa je neposredno povezana prav z makroekonomskimi strukturnimi ukrepi.

6.5

Kljub Milenijskim razvojnim ciljem, za katere se je Unija zavzemala z namenom, da se do leta 2001 revščina razpolovi, obstaja nevarnost, da se bodo vodje pogajanj obeh strani zanimali samo za politične in makroekonomske učinke in pozabili na cilje, določene s sporazumom, ki zajemajo posamezno skupino prebivalstva. Pobude Evropske komisije za ustvarjanje nadzornih inštrumentov za oceno učinkov tega sporazuma je treba podpreti.

6.6

Iz problematičnih področjih, ki so jih določili Združeni narodi, FAO in druge mednarodne organizacije, je mogoče izluščiti sledeča prednostna področja dejavnosti:

7.1

Če Evropska unija resnično želi pozitivno vplivati na življenjske pogoje žensk in revežev, potem je treba jasneje in odločnejše definirati cilje za podpiranje žensk in ustrezne ukrepe. Neobhodno potrebna je predvsem velika pozornost glede prilagoditvenih politik, ki so prikrajšale ženske in splošno slabotnejšo skupino prebivalstva. Pojasniti je treba prednosti, ki jih imajo tudi te družbene skupine.

7.2

V zvezi s tem mora po mnenju odbora ocena trgovskih sporazumov med EU in tretjimi državami – predvsem AKP državami, vsebovati posebne raziskave njihovih učinkov na najrevnejše sloje prebivalstva in na vprašanja spolov.

7.3

Sredstvo za krepitev združenj in nedržavnih organizacij, ki se zavzemajo za enakopravnost spolov in za „empowerment“ žensk, so osnovnega pomena za obširno izboljšanje gospodarskih, socialnih in političnih pogojev v državah v razvoju in za konsilidacijo socialnega napredka in trajnostne gospodarske rasti.

7.4

Glede na to torej ne gre zgolj za spodbujanje obširnega vključevanja ženske civilne družbe, temveč tudi za vzpostavljanje osnovnih pogojev za njihovo dejansko dejavnost, povečanje veljave in spodbujanje, tako da bodo lahko imele enak vpliv na razvoj v svoji državi kot ga imajo moški. Krepitev vloge žensk v paricipativnem procesu je odločujoč dejavnik za pridobitev pooblastil odločanja.

7.5

Najpomembnejši predpogoj je vsekakor zagotovitev enakopravnega dostopa žensk do izobrazbe. V zvezi s tem se bi naj podpirali vsi programi in projekti, ki sledijo temu cilju – od samega začetka do informatizacije in povezanja ženskih združenj –, tako da bi se podprlo in zagotovilo sodelovanje in pomen vloge žensk v nacionalnem razvoju.

7.6

V okviru procesa decentralizacije, ki ga je spodbudila Komisija, so predvsem pomembne delegacije, ki jih navajajo „Smernice za načela in dobre praktike sodelovanja nedržavnih akterjev (24.2.2002)“. Ti presojajo pri izbiri ustreznih sredstev in skrbijo za največjo možno vključevanje nedržavnih akterjev. Smernice sicer ne navajajo eksplicitna priporočila za udeležbo in vlogo ženskih organizacij, vendar lahko po mnenju Odbora delegacije igrajo pomembno vlogo pri določanju ženskih združenj in njihovi udeležbi na civilnem dialogu, njihovi prepletenosti in oblikovanju strategije za spodbujanje kapacitete za ženske.

Delegacije bi naj imele posebno odgovornost pri spodbujanju integraciji načela enakosti spolov in najmanj en predstavnik komisije v zadevnih zunanjih službah mora opraviti posebno izobraževanje na področju vprašanj enakopravnosti.

7.7

Tem zadevam se mora posvečati posebna pozornost, tako da se pride do pojasnila o obsegu in načinu obstajajočih ženskih organizacij, kajti glede tega pogosto ni primernih informacije.

Odbor lahko pomaga pri iskanju evropskih združenj in organizacij, ki se zavzemajo za podpiranje in udeležbo žensk v AKP državah.

7.8

V dokumentih o državnih strategijah morajo biti izrecno predvideni udeležba žensk na uredništvu ter tudi ukrepi in dejavnosti za krepitev ženskih združenj. Odbor je mnenja, da ima lahko Komisija pri tem vpliv.

Odbor poziva komisijo, naj ustanovi posebno proračunsko linijo za ženske organizacije civilne družbe v AKP državah.

7.9

Splošno se morajo glede na kriterije za spodbujanje za nedržavne akterje kot tudi za dostop do finančnih sredstev ustanoviti prednostni komunikacijski kanali za organizacije žensk.

7.10

Določene izobraževalne ponudbe Cotonoujskega sporazuma za spodbujanje dejavnosti ženskih organizacij in združenj, ki so aktivne na lokalni ravni, se lahko izkažejo za potreben inštrument pri izvajanju tega sporazuma.

7.11

Odbor bo v tem smislu podpiral prireditev seminarjev za določanje in poglabljanje vprašanj v zvezi s statusom in udeležbo žensk v AKP državah.

7.12

Odbor upošteva uravnovešeno udeležbo ženskih delegacij na seminarjih, ki jih je Odbor organiziral, in srečanje žensk in združenj AKP držav in tretjih držav na splošno.

7.13

Odbor načrtuje v neposredni prihodnosti organizirati konferenco z ženskimi in civilno družbenimi organizacijami AKP držav s sledečimi cilji: okrepljena udeležba žensk na procesih odločanja, določanje ovir in koncepcija strategij na podlagi stališč ženskih akterjev razvojnih procesov.