28.6.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 157/136

1.1

Komisija predlaga uvedbo novega projekta akcijskega načrta „Safer Internet“, ki bo dodatno okrepljen, upoštevajoč hiter razvoj informacijske družbe na področju komunikacijskih omrežij. Zato je bil projekt poimenovan „Safer Internet plus“ (2005-2008).

1.2

Poleg predloga odločbe Parlamenta in Sveta, ki ga je predložila Komisija, je Odbor preučil tudi predhodno oceno projekta „Safer Internet plus“ (2005/2008), ki je zajeta v „Commission Staff working paper“ SEC(2004) 148 in COM(2004) 91 final. Odbor podpira širjenje področja uporabe novega akcijskega načrta in njegovih ciljev, ki upoštevajo nagel razvoj ter raznovrstne možnosti priključitve na omrežje, kakor tudi hitro naraščajoče število širokopasovnih dostopov ter stalnih povezav. V splošnih in posebnih ugotovitvah Odbor podaja dodatne predloge za politične in regulativne ukrepe, zlasti glede:

2.1

Namen programa je spodbujati varnejšo uporabo interneta ter spletnih tehnologij pri končnih uporabnikih, zlasti pri otroci in mladimi, doma ali v šoli. Za te namene je predvideno financiranje projektov združenj ali drugih skupin (ekipe raziskovalcev, računalniških programerjev, izobraževalnih ustanov…), katerih namen je razvijanje sredstev za zaščito: odprtih telefonov, zaščito pred spamom in proti virusom, „inteligentnih“ filtrov pri iskanju, naprimer.

2.2

Predhodni akcijski načrt imenovan Safer Internet (Varnejši internet) (1999-2002) je bil podaljšan v obdobje 2003-2004.

2.3

Na spletni strani Komisije so navedeni projekti, ki so bili že izvedeni v okviru projekta Safer Internet (Varnejši internet) do konca leta 2003 (1).

2.4

Sedanji predlog (2005-2008) vključuje tudi nova sredstva komunikacije on-line, pri katerih namerava okrepiti boj proti nezakonitim in škodljivim vsebinam, vključno z virusi ter drugimi nevarnimi in nezaželenimi vsebinami (spam).

2.5

Za institucije Skupnosti je okrepitev boja upravičena iz več razlogov, med katerimi so najpomembnejši:

2.6

Glavni cilj programa je zaščita otrok in podpora osebam, ki so zanje odgovorne (starši, učitelji, vzgojitelji itd.) ali ki ščitijo njihove moralne interese ter njihovo dobro počutje. Program se tako nanaša tudi na NVO v socialnem sektorju, na otrokove pravice, boj proti rasizmu in ksenofobiji (2) ter vsem ostalim oblikam diskriminacije, zaščito potrošnikov, obrambo državljanskih pravic itd.

2.7

Nanaša se tudi na vlade, zakonodajne, sodne in policijske oblasti ter regulativne organe. Materialne in izvedbene zakone je potrebno prilagoditi, prav tako je treba usposobiti in opremiti zadostno število osebja.

2.8

Nanaša se tudi na industrijo, ki potrebuje varno okolje, da bi okrepila zaupanje potrošnikov.

2.9

Univerze in raziskovalci bi lahko preučili uporabo novih medijev med otroci. Najboljši način obveščanja o varnosti je seznanjanje z ravnanjem kršiteljev v teh medijih, iskanje novih tehničnih rešitev ter predstavitev neodvisnega pogleda na združevanje interesov, ki so predmet regulacijskih in samoregulacijskih postopkov.

2.10

Program ima dve razsežnosti. Na socialnem nivoju je usmerjen na področja, kjer regulacija in trg sama ne bi bila zmožna zagotoviti varnosti uporabnikov. Na gospodarskem nivoju gre za spodbujanje varne uporabe interneta ter spletnih tehnologij z ustvarjanjem ozračja zaupanja.

2.11

Približno 50 milijonov evrov je predvidenih za financiranje razvoja tehničnih in pravnih sredstev, računalniških programov in informiranja, da bi se lahko učinkoviteje borili proti vdorom v omrežja in terminale ali njihovemu zlorabljanju preko vsebin, ki niso zaželene in ki lahko prinašajo moralno, socialno ali gospodarsko škodo.

3.1

Odbor glede zaščite otrok pri internetu ponavlja svoja predhodna stališča, ki jih je predstavil pri prvem akcijskem načrtu (3). Pozdravlja predlog novega načrta boja proti nezakonitim in škodljivim vsebinam v spletnih komunikacijah. (Glej I. Povzetek, na začetku tega dokumenta). Podpira cilje in prednostne naloge programa Safer Internet plus, kot enega od mehanizmov za izboljšavo internetne varnosti. Vendar pa Odbor poudarja zelo široko razsežnost problema ter potrebe po ukrepih in predpisih, ki jih je treba sprejeti na mednarodnem nivoju za spopadanje s tem problemom.

3.2

Po mnenju Odbora so internet in nove tehnologije za komunikacijo on-line (na primer prenosni telefoni ali dlančniki z multimedijskimi funkcijami, katerih raba se hitro širi), bistvena orodja za razvoj ekonomije znanja, e-gospodarstva in e-uprave. So tudi prožna orodja, uporabna za komunikacijo v kulturi, pri delu in prostem času. Zato je ključnega pomena zagotoviti varnost in stalnost delovanja komunikacijskih omrežij, saj gre za bistveno javno storitev, ki mora ostati odprta, dostopna in v katero morajo vsi uporabniki imeti zaupanje, da lahko številne funkcije opravlja v najboljših pogojih. Vključitev informacije o varnejši uporabi interneta v različne programe e-Evrope, zlasti v izobraževanje, bi bil, glede na razmerje cena-učinkovitost, eden od najbolj obetavnih načinov s katerim bi lahko dosegli kar največje število ljudi.

3.3

Svobodo izražanja in sporočanja, ki vlada na internetu, spodbuja relativno nizka cena povezav, vključno s širokopasovnimi, preko katerih se vedno lažje dostopa do multimedijskih vsebin. Le nekaj držav z velikim demografskim primanjkljajem se pretvarja, da nadzoruje sporočila in vsebine, dostopne njihovim prebivalcem in to za ceno stalnega kršenja njihovih svoboščin. Odbor ocenjuje, da je treba zagotoviti večjo varnost in obenem ohranjati in širiti svobodo informiranja, komuniciranja in izražanja.

3.4

Kljub vsemu pa se svetovni splet, ki je prostor svobode izražanja in informiranja, v še večji meri kot druga sredstva komunikacije uporablja za prepovedane dejavnosti kot sta pedofilija ali širjenje rasističnih in ksenofobnih vsebin; določene vsebine se lahko izkažejo za škodljive za določeno publiko, zlasti za mladoletne osebe, naprimer pornografija ali igre na srečo (te so v nekaterih državah celo prepovedane) in različne kriminalne dejavnosti (nedovoljena raba pasovne širine ali zloraba podatkov in strežnikov). Odbor torej odobrava širjenje akcijskega načrta na vsa sredstva elektronske komunikacije, ki so lahko predmet nezaželenih ali škodljivih vdorov od zunaj.

3.5

Ureditev tega novega, razraščajočega se prostora je postala kompleksna, zaradi njegovega značaja mednarodne mreže, odprte in dostopne za vse iz vsakega strežnika ali vsakega uporabniškega mesta in na katero se je mogoče priključiti praktično v vsaki državi sveta. Številne države imajo še slabo in pomanjkljivo zakonodajo, ki omogoča, da strani, ki so v Evropski skupnosti prepovedane, še naprej delujejo. Zelo pomembno je, da se Evropska unija, skupaj z najpomembnejšimi severnoameriškimi in azijskimi državami, kjer je širokopasovni dostop zelo razširjen, jasno opredeli in deluje v prid mednarodnim prizadevanjem za zaščito najbolj ranljivih in za učinkovitejši boj proti nezaželenim elektronskim sporočilom (spam), ki ogrožajo razvoj komunikacij preko elektronske pošte ter proti širjenju virusov, ki načenjajo digitalno ekonomijo. Čeprav so potrebna v prostoru Evropske skupnosti, morajo biti uporabljena sredstva del globalnega pristopa.

3.6

Dokler nimamo mednarodnih sporazumov je lahko prepoved določenih vsebin v določenih državah lahko celo predmet tožbe pri Svetovni trgovinski organizaciji, v okviru sporazuma o tehničnih ovirah v trgovini (4) in to vprašanje bi morali obravnavati pri pogajanjih v teku.

3.7

Teritorialnost prava ter raznovrstnost nacionalnih zakonodaj predstavljata hud problem. Sodobna tehnologija ljudem omogoča izmenjavo datotek vseh vrst (P2P, peer to peer), vključno s kodiranimi datotekami, katerih vsebine ni mogoče nadzorovati: vsaka priključena naprava ali omrežje se lahko uporablja za skladiščenje in pošiljanje vedno bolj sofisticiranih vsebin in na vsak strežnik se je možno priključiti anonimno, brez možnosti izsleditve, ter uporabljati zelo odporne, celo „nepremagljive“ tehnologije kodiranja.

3.8

Moda osebnih strani in weblogov, razvoj poslovnih strani in strani z elektronskimi finančnimi storitvami, množica informativnih, izobraževalnih, znanstvenih ali tehničnih spletnih strani, pa tudi takih s pornografskimi vsebinami in z igrami na srečo itd., kaže, da obstaja na stotine milijonov spletnih strani na svetu. Določen nadzor je vendarle mogoč pri razvrščanju ključnih besed z brskalniki. Ustvarjanje direktnih povezav ter strani za avtomatsko pošiljanje vsebin kot so spams (nezaželena elektronska sporočila) prav tako lahko nadzorujejo ponudniki dostopa do interneta: reklame in ostale nezaželene vsebine, ki se na tak način pošiljajo, so lahko škodljive na splošno (kraja pasovne širine, virus) lahko pa škodijo le posameznikom, naprimer otrokom (moralna ali psihološka škoda).

3.9

Internet za izvajanje svojih dejavnosti uporabljajo mafijske združbe, goljufi, snovalci virusov, pirati, industrijski vohuni in ostali kršitelji. Težko jih je zatreti, kljub temu da se specializirane policijske službe številnih držav trudijo, da bi jih identificirale in locirale, da bi jih lahko preganjale ter zatrle ugotovljene kriminalne dejavnosti; na splošno je za to potrebno mednarodno sodelovanje, ki bi ga bilo treba dodatno okrepiti.

3.10

Kako naj se bojujemo proti kriminalni dejavnosti kot so pedofilske internetne strani? Njihova prepoved ne bi smela predstavljati pravnega problema, treba pa bi bilo zagotoviti sredstva za odkrivanje takšnih omrežij; Treba je tudi zaščititi otroke pred pedofili, ki iščejo zmenke v spletnih klepetalnicah, posebej priljubljenih med mladimi. Ne gre za vprašanje legitimnosti prepovedi in pregona v teh posebnih primerih, temveč za vprašanje na kakšen način ju izvajati.

3.11

Ponudniki spletnega prostora in dostopa do interneta ne morejo nadzorovati in preverjati vseh spletnih strani, ki jih gostijo in vseh sporočil, ki si jih izmenjujejo uporabniki (tu gre za zasebno dopisovanje). Vendar pa se morajo ti ponudniki, če od njih to zahteva sodnik, policija ali pooblaščena služba za zaščito otrok, takoj odzvati na zahteve ali naloge za zaprtje takšnih spletnih strani ter identifikacijo oseb, ki jih uporabljajo; zato pa je potrebno, da se podatki o priključitvi na omrežje ter informacije o povezavah nekaj časa hranijo.

3.12

Vendar pa bi morala podjetja, ki izdajajo kreditne kartice, spletni brskalniki ter ponudniki internetnega dostopa izvajati kontrole, naprimer s sondiranjem, da bi izsledili pedofilske spletne strani ali strani z drugo prepovedano vsebino na osnovi pokazateljev kot so ključne besede ali geografska območja. Svoja odkritja bi morala nato posredovati policiji. Enake tehnike bi morali uporabljati za identifikacijo „strank“, ki s pomočjo kreditnih kartic naročajo otroško pornografijo „po meri“ ter „snuff movies“ (5). Po potrebi bi morala zakonodaja zahtevati takšne kontrole. Spletni brskalniki bi morali tudi poskrbeti, da iskalcu otežijo iskanje otroške pornografije s pomočjo ključnih besed in izrazov.

3.13

To pa tudi pomeni, da morajo javne oblasti imeti prilagojena sredstva za boj, usposobljen kader, široko čezmejno sodelovanje ter usklajene standarde na nacionalnem, evropskem in mednarodnem nivoju, ki ne ogrožajo svobode tistih, ki brskajo po internetu, obenem pa posameznikom in skupinam onemogočajo širjenje prepovedanih vsebin ter preprečujejo vdor neprimernih in škodljivih vsebin.

3.14

Ta boj se mora, če hoče biti učinkovit, nanašati neposredno na vse uporabnike interneta, ki morajo biti usposobljeni in obveščeni o tem, na kaj morajo paziti, ter o sredstvih, ki jih lahko uporabijo za zaščito pred prejemanjem takšnih nevarnih ali nezaželenih vsebin ali pred tem, da jih drugi ne uporabijo za posrednike tovrstnih vsebin. Dela akcijskega načrta, ki zajemata informiranje in usposabljanje, morata, po mnenju odbora, nameniti posebno pozornost mobilizaciji uporabnikov ter temu, da ti prevzamejo odgovornost zase in za vse, ki so od njih odvisni. Problem so, recimo, spletne strani, namenjene zdravju, za katere ni regulative. Podjetja morajo, da bi se zaščitila, poskrbeti tudi za usposabljanje zaposlenih ter zaščito njihovih omrežij ter strani, namenjenih elektronskemu trgovanju, prav tako morajo tudi administracije ter javne in zasebne ustanove uporabljati enake varnostne politike ter zagotavljati popolno zaupnost podatkov v obdelavi, zlasti osebnih. Večjo osveščenost bi moralo spremljati spodbujanje kakovostnih spletnih vsebin, kakor tudi spodbujanje k dejavnostim „off-line“, kot alternativi dolgotrajnemu „surfanju“ ali igranju vlog, ki dolgoročno lahko slabo vplivajo na nezrele osebnosti.

3.15

Uporabniki morajo imeti na voljo sredstva, da lahko zlahka prijavijo nezakonite vsebine, na katere naletijo na internetu, specializiranim klicnim centrom ali pooblaščenim organom ali posebnim službam policije, da javne oblasti lahko po potrebi sprejmejo ustrezne ukrepe. Opozorjeni bi morali biti tudi starši v tistih državah, na primer na zunanjih mejah Unije, kjer se pogosto pojavlja grdo ravnanje z otroki za namene internetne pornografije in pornografije na ostalih nosilcih; to bi lahko bilo vključeno v programe sodelovanja RELEX.

3.16

Ob tem ko podpira specifične cilje programa, ki so: omogočiti uporabnikom, da prijavijo nezakonite vsebine (hotlines), razvijati tehnologije filtriranja nezaželenih vsebin, razvrščati vsebine, boriti se proti spamu, spodbujati samoreguliranje te industrije in povečati poznavanje varne rabe tehnologij, Odbor v posebnih ugotovitvah predlaga nekaj dodatnih ciljev, ki se mu jih zdi koristno upoštevati.

4.1

Odbor je v preteklosti od Komisije že zahteval zmanjšanje pretirane birokratičnosti programov, ki jih financira EU, predvsem zato, da bi olajšali mikro-projektom in lokalnim NVO dostop do financiranja. Odbor pozdravlja nadzor, ki se nanaša predvsem na oprijemljive rezultate, pridobljene v okviru programa in na učinkovitost predlaganih rešitev. Razširjanje rešitev bi moralo biti manj zaupno.

4.2

Po mnenju Odbora bi bilo treba normativne ukrepe v podporo zaščiti končnih uporabnikov obravnavati v tem programu, kadar je to mogoče, ali v novi pobudi Komisije.

4.3

Avtorji programov za dostop do interneta ter operacijskih sistemov strežnikov ali programov za boj proti vdorom bi morali prevzeti vso odgovornost; uporabnikom bi moralo biti zajamčeno, da avtorji teh programov uporabljajo najboljše razpoložljive tehnike ter redno posodabljajo svoje izdelke. Samoregulacija in, v primeru da je ni, predpisi Skupnosti, bi morali povečati jamstva uporabnikov.

4.4

Ponudniki internetnega dostopa bi morali nuditi (kar mnogi med njimi že počno) enostavna sredstva za boj proti virusom iz spletne strani, preden se naloži elektronska pošta ali datoteke v prilogi, ter predlagati sredstva za predhodno filtriranje elektronske pošte z namenom izločiti nezaželena elektronska sporočila (spam). Dobavitelji, ki si resno prizadevajo za zaščito svojih strank, si s tem lahko zagotovijo tržno prednost pred ostalimi. Glede na to, da so otroci pogosto naprednejši od svojih staršev pri uporabi interneta, je treba sisteme filtriranja pošte, odpravljanja virusov, zaščite proti vdorom ter sisteme starševskega nadzora namestiti predhodno, poleg tega morajo biti enostavni za uporabo in upravljanje za ljudi, ki nimajo posebnih tehničnih znanj.

4.5

Program bi moral tudi spodbujati iskanje preko posebnih programov ter druga sredstva za preverjanje „neprepustnosti“ kode različnih programov za varnost in zaščito, spodbujati ali eventualno prisiliti dobavitelje da hitro dobavijo korektorje (patches) za vse ugotovljene ali javljene vrzeli, ki omogočajo vdor, razvijati učinkovitost materialnih in programskih požarnih zidov, kakor tudi metod filtriranja in identifikacije dejanskega izvora vsebin.

4.6

Odbor bi želel, da bi ocena učinkovitosti in rezultatov, pridobljenih v okviru prejšnjega načrta Safer Internet, razvrščenih po kategorijah problemov, s katerimi so se projekti ukvarjali, doživela večjo razširjenost. Morali bi zagotoviti, da se ohranijo vse povezave s financiranimi projekti in da bi jih uporabniki bolje spoznali. Spletna stran Komisije bi morala obveščati tudi o pobudah in izkušnjah v državah članicah ali v tretjih državah ter tako širiti koristna znanja ter omogočati izmenjave in sodelovanja.

4.7

Povsem možno je sprejeti zakonske ukrepe. Ponudniki internetnega dostopa, podjetja, ki izdajajo kreditne kartice in internetni iskalniki so vsi lahko predmet regulacije in nekateri že izvajajo samoregulacijo. Kazenske sankcije za spletne strani, ki širijo terorizem, rasizem, navajajo k samomoru ali širijo otroško pornografijo, bi morale biti stroge in odvračajoče; potrebna so večja mednarodna prizadevanja, da bi identificirali in locirali tovrstne spletne strani, da bi jih lahko dali zapreti, kadar je le mogoče in brez pogajanj z državami, ki jih gostijo.

—

obveznost vseh operaterjev, da ščitijo otroke in na splošno vse uporabnike, zlasti najbolj ranljive,

—

sistemi filtriranja morajo biti predhodno nameščeni,

—

na vseh domačih straneh in portalih za vstopanje v spletne klepetalnice (chat rooms) morajo biti jasna varnostna opozorila,

—

podpreti je treba združenja, ki ustanavljajo odprte telefone (hot lines) za opozarjanje na spletne strani in dejavnosti, ki resno škodijo otrokom,

—

preprečiti je treba uporabo kreditnih kartic za naročanje otroške pornografije in ostalih kriminalnih vsebin preko interneta, kakor tudi za pranje denarja,

—

opozarjanje in usmerjene akcije za starše in vzgojitelje ter oblasti v tistih državah, kjer je grdo ravnanje z otroki za namene pornografije zaskrbljujoč problem,

—

aktivneje se je treba lotiti odkrivanja povezav med izkoriščanjem otrok za pornografske namene ter organiziranim kriminalom,

—

uvesti je treba sisteme identificiranja in informiranja o škodljivih vsebinah ter umikanja rasističnih vsebin, širjenja informacij o poskusih goljufanja ali prodaje zdravju škodljivih snovi preko interneta, da bi zaščitili ranljive ali slabo obveščene osebe,

—

vzpostaviti sodelovanje in skupne predpise na mednarodnem nivoju za učinkovit boj proti spamu.

—

vzpostaviti mednarodno sodelovanje (izboljšanje sistema zgodnjega opozarjanja) ter odvračajoče kazni za širjenje računalniških virusov ter za nezakonito uporabo zasebnih in javnih omrežij za kriminalne namene (vdor z namenom zasedanja mreže, industrijsko vohunjenje, kraja pasovne širine ter druge zlonamerne rabe).