23.3.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 74/21

1.1

Predlog omenjene direktive (1) ne sodi med običajne postopke kodifikacije zakonodaje Skupnosti. Komisija je opozorila, da je potrebna temeljita revizija določb o DDV, ki so bile prvotno predmet šeste direktive Sveta 77/388/EGS in deležne številnih sprememb. Tekom let so bile določbe večkrat revidirane, popravljene in dopolnjene, kar je nujno vodilo do ponavljanja in nejasnosti. Zato so bile potrebne spremembe, ki bi pripomogle k jasnejšemu in razumljivejšemu besedilu ter določb ne bi spremenile vsebinsko: torej delo, ki presega enostavno kodifikacijo.

1.2

Razen tega so bile sprejete spremembe, da bi v skladu s dogovorom med Svetom, Evropskim parlamentom in Komisijo zagotovile načela visoko kakovostne zakonodaje. Novo besedilo je bilo predloženo Svetu in Evropskemu parlamentu v odobritev: tudi v primeru formalnih sprememb, ne gre za kodifikacijo, ampak zapleteno preoblikovanje, ki zagotavlja hkrati spremembo in kodifikacijo pravnih aktov na podlagi enega samega pravnega besedila, kot to predvideva medinstitucionalni sporazum iz leta 2001 (2).

1.3

Besedilo predloga direktive, ki je rezultat občudovanja vrednega dela Komisije, nadomešča šesto direktivo o davku na dodano vrednost: da se bi zagotovila jasnost in jedrnatost, je bil revidiran vsak posamezen člen, tako da je iz 53 členov nastalo 402 členov. Besedilo obsega tudi kazalo za hitro in enostavno posvetovanje, kar je vsekakor dobrodošlo dopolnilo.

2.1

Ker pravzaprav govorimo o novi različici in ne novi direktivi, se bi EESO lahko omejil na to, da bi vzel na znanje izvrstno delo, ki ga je opravila Komisija, in ji čestital za odlične rezultate: udeleženci v gospodarstvu in uradniki bodo gotovo imeli koristi od hitrega posvetovanja in večje natančnosti pri interpretaciji. Po drugi strani pa mora poročevalec zaupati izjavam Komisije, da novo besedilo v svoji daljnosežnosti ustreza trenutno veljavnim besedilom: podroben pregled ne bi bilo mogoče izpeljati, sicer pa so ga na podlagi ustreznega posvetovanja že opravili nacionalni strokovnjaki in udeleženci v gospodarstvu.

2.2

Poleg tega se lahko v okviru manj podrobnega pregleda oblikujejo nekatere vsebinske opombe glede politike davka na dodano vrednost in davčne politike na splošno, ki ima za cilj uskladitev pogojev za delovanje notranjega trga. Glede tega navaja predlog direktive (razlog 5), „da se bo najvišja stopnja jasnosti in nevtralnosti skupnega sistema o DDV dosežena, ko bo davek odmerjen na tako splošen način kot je le mogoče. V interesu skupnega trga in držav članic je sprejetje novega skupnega sistema,...“ (3)

2.3

Komisija pa je previdna v sledečih dveh navedbah: „nujno potrebno je postopno nadaljevati, ker usklajevanje prometnega davka vodi k občutnim spremembam davčne strukture“ (4); v nadaljevanju pojasnjuje, da naj bi (usklajen) sistem davka na dodano vrednost – celo, ko davki in oprostitve davkov niso „popolnoma“ usklajeni – pripomogel k nevtralni konkurenčnosti znotraj posamezne države članice.

2.4

Odbor opozarja, da so bila ta razmišljanja prevzeta iz prvotnega besedila šeste direktive: če menimo, da jih je po skoraj 40-ih letih še vedno treba ponavljati, potem, kot kaže, nismo skoraj nič napredovali. Usklajevanje se tako očitno ne premakne z mesta in druga znamenja, ki so navedena v naslednjih odstavkih, ne zvenijo ravno optimistično.

2.5

Ponovno je treba poudariti, da je ureditev davkov na dodano vrednost, ki jih je uvedla šesta direktiva in so še vedno v veljavi, zgolj „prehodna ureditev“ in ni nikakršnih izgledov, da da postane „dokončen“ sistem: zdi se, da je to namig, da si človek ni na jasnem glede smotrnosti sistema, ki ga je Odbor v svojem mnenju s konkretnimi predlogi komentiral kot „kraj obdavčenja storitev“ (5).

2.6

Posebna pravila – če so res potrebna –, ki bi naj bila vsaj glede na interes notranjega trga zgolj začasna, so nadaljnji vidiki, ki zahtevajo poglobitev. Nedavna posebna pravila, zagotovljena desetim novim državam članicam, so bila delno prehodna, delno brez določenega roka. Druga posebna pravila, zagotovljena „drugemu pristopnemu valu“ (Avstrija, Grčija, Finska, Portugalska in Španija), so še vedno v veljavi. Glede na to je prav gotovo zanimivo, da so se le nekatera od njih pojavila v direktivah za spremembo šeste direktive; največji del pa jih je bilo „skritih“ v pristopnih aktih. Prednost novega predloga direktive je ta, da so vidna vsa posebna pravila.

2.7

Posebna pravila, tudi tista, ki so bila odobrena pred dlje časa, naj ne bi bila predmet razprave glede njihove morebitne ukinitve. Po drugi strani pa tudi „države ustanoviteljice“ ne kažejo zanimanja, da bi se ukvarjale s to temo: tudi one so svoj čas prejemale ugodnosti posebnih pravil, ki jih sedaj seveda ne želijo postavljati pod vprašaj (vsaj toliko časa ne, kot bo veljala „prehodna ureditev“); tako med drugim slavne „davčne stopnje nič“, ki je bila sprva odobrena dvema državama. In namesto, da bi jo ukinili, je bila razširjena na več novih držav.

2.8

Vsa posebna pravila pa vendarle niso neupravičena; nekatera stalna posebna pravila zadevajo čezmorska območja, otoke in izrazito obrobne regije, ki so v času dodelitve kazale zaostanek v razvoju. V času, ki je medtem pretekel, bi bilo vendarle smotrno preveriti vse oprostitve, zagotovljene tistim regijam in ugotoviti, če pogoji, ki so jih prvotno upravičevali, še vedno ostajajo isti.

2.9

Druga nič manj pomembna posebna pravila zadevajo mala podjetja: 16 držav članic (nove in tiste iz „drugega pristopnega vala“) sme oprostitev davka na dodano vrednost koristiti tudi, če njihov prihodek presega najvišjo vrednost, ki jo določa šesta direktiva. Odbor ne more skriti začudenja glede tega: če je za deset novih držav članic na nek način možno utemeljiti oprostitev, ni razumljivo, zakaj naj bi jo obdržale še nadaljnjih 12 let po pristopu.

2.10

Po mnenju odbora lahko oprostitev davka na dodano vrednost za omenjena podjetja predstavlja izkrivljeno konkurenčnost – tudi če v manjši razsežnosti. Države članice bi morale skupaj s Komisijo poglobiti ta vidik.

3.1

Odbor želi čestitati Komisiji za njeno odlično delo, ki ga je izvedla skrbno in natančno, predvsem pa pregledno; brez preglednosti bi bilo skoraj nemogoče dobiti pregled o tem, koliko načeloma splošno veljavnih pravil je spremenjenih z izjemami, oprostitvami in posebnimi določili. Razumljivo je, da niso vsa odstopanja od načela neupravičena; prav tako pa je res potrebno, da države članice ponovno razpravljajo o tistih izjemah, katerih veljavnost ne upravičuje obstoja in jih po možnostih ukinejo.

3.2

Odbor ne vidi dokazov za takšne namene; ravno nasprotno: ena večjih držav članic je že izrazila „splošne pridržke“ ki bi lahko celo ogrožali sprejetje predloga direktive Komisije. Glede na preteklost se ne obeta nič kaj dobrega: Sporočilo Komisije iz leta 1996, ki zajema program dela in predlog za usklajevanje davkov, je še vedno v rokah Sveta in ni bilo nikdar obravnavano; Sporočilo Komisije iz leta 2000 o novi strategiji DDV očitno tudi ni doseglo večjega uspeha.

3.3

EESO s tem mnenjem ne želi kritizirati politike DDV držav članic; zaveda se, da so njihove odločitve še vedno odvisne od mnogih notranjih, gospodarski in političnih dejavnikov. Na splošno se zavzema za ponoven pregled celotne tematike v bližnji prihodnosti, uvedbo dokončnega sistema in zmanjšanje oz. popolno odpravo največjih ovir, ki preprečujejo dovršitev notranjega trga, ki temelji na skupnih predpisih.