23.3.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 74/18

1.1

Dokument Komisije je sestavljen iz dveh delov: iz sporočila o podaljšanju posebnih usklajevalnih kriterijev za pomoč filmski in televizijski produkciji do 30. junija 2007 - ki bi se prvotno morali izteči do junija 2004 - in iz priporočila o filmski dediščini in konkurenčnosti sorodnih industrijskih dejavnosti.

1.2

Priporočilo se nanaša na vse vidike filmske dediščine (zbiranje, katalogizacija, ustvarjanje podatkovnih baz, ohranjanje, restavriranje, uporaba v pedagoške, akademske, kulturne, raziskovalne namene in na sodelovanje med institucijami, odgovornimi na evropski ravni) in ocenjuje, da je obvezna oddaja avdiovizualnega gradiva v arhiv sredstvo za ohranjanje in zaščito evropske avdiovizualne dediščine. Odbor je prejel prošnjo, da oblikuje mnenje o tem dokumentu.

1.3

Odbor se prosi samo za mnenje o priporočilu. Odbor pozdravlja pristop Komisije v sporočilu, v katerem izjavlja, da „je pripravljena, najkasneje ob naslednji reviziji sporočila, razdeliti pomoč v višjih zneskih, zato da bi sistem pomoči zadovoljil splošne zakonske pogoje, določene v Pogodbi, zlasti za odstranjevanje preprek pri prostem pretoku oseb, blaga in storitev Evropske skupnosti na tem področju“. EESO si pridržuje pravico do analize rezultatov študije o učinkih sedanjih sistemov državne pomoči na tem področju, da bi ocenil ekonomske in kulturne posledice in presodil, ali so sedanji mehanizmi učinkoviti ali je treba poiskati druge mehanizme in instrumente.

2.1

EESO se strinja s trditvijo, da naj se izboljšajo potrebni pogoji za konkurenčnost industrijskih dejavnosti, povezanih s filmsko dediščino, še zlasti v primeru uporabe novih tehnologij, kot je digitalizacija. To je tudi razlog, da je predlagana pravna osnova za to priporočilo člen 157 Pogodbe o ES.

2.1.1

EESO podpira odločitev za priporočilo, ker ta instrument omogoča uresničevanje ciljev za učinkovitejše sodelovanje med državami članicami in za poglobitev politične razprave na to temo velikega kulturnega pomena.

2.1.2

Sicer pa Odbor želi, da Komisija podrobno analizira informacije o ukrepih, sprejetih na podlagi pričujočega priporočila, ki jih od držav članic zahteva vsako drugo leto, in oceni, kateri pravni ukrepi so primerni za sodelovanje in uskladitev učinkovite zaščite avdiovizualne dediščine in za njeno uveljavitev na gospodarskem področju.

2.2

EESO se strinja z načelom, da prenos filmskih del v arhiv ne pomeni tudi prenosa s tem povezanih avtorskih pravic. Države članice lahko v skladu z direktivo 2001/29/ES (1), predvidijo izjemo ali omejitev pri reprodukciji gradiva, ki jo izvajajo knjižnice ali arhivi, dostopni javnosti, in ki ni namenjena posrednemu ali neposrednemu gospodarskemu ali komercialnemu dobičku. EESO prav tako podpira priporočilo, ki dovoljuje reprodukcijo filmskih del, ki so v postopku restavriranja (točka 9 priporočila).

2.3

Treba je najti rešitev za pravna vprašanja, povezana z avtorskimi pravicami in reprodukcijami v knjižnicah ali arhivih, dostopnih javnosti, in prav tako reprodukcijo v restavratorske namene. EESO predlaga, da se v ta namen pooblasti skupina na visoki ravni, ki se jo lahko sestavi iz mreže nacionalnih strokovnjakov, s katerimi so posvetovanja že potekala, z dodatnimi pripravami za sodelovanje.

2.4

EESO želi, da se čas od dne, ko je film na razpolago javnosti, in obvezno oddajo gradiva v arhiv, skrajša in da se oblikujejo mehanizmi, ki olajšajo oddajo filmskih in avdiovizualnih del, ki so bila del nacionalne avdiovizualne dediščine preden je bila uvedena obvezna oddaja, kot določa priporočilo.

2.5

EESO meni, da so filmska in avdiovizualna dela tako industrijski kot tudi kulturni proizvod, ki ga moramo zaščititi kot del skupne evropske dediščine, ga spodbujati kot dejavnik pluralizma in ga ovrednotiti tudi na gospodarskem področju. V tem pogledu je zaželeno, da postane oddaja gradiva za posebne vrste televizijskih produkcij radijskih in televizijskih hiš na nacionalni ravni obvezna in ne prostovoljna, saj gre za izraz dinamičnosti kulturne panoge, ki je bolje povezana z družbeno in kulturno sodobnostjo kot film. Čeprav radijske in televizijske hiše niso podprle obvezne oddaje gradiva, EESO poziva Komisijo, da s strokovnimi študijami podrobneje preuči vprašanje, ali naj vsaj za sociološko in kulturno najpomembnejše televizijske programe oddaja gradiva postane obvezna, saj gre za pomemben del kulturne avdiovizualne dediščine.

2.6

EESO se strinja s trditvijo, da je filmska industrija sposobna ustvariti nove zaposlitve, in to tudi na področju ohranjanja filmske dediščine. To še toliko bolj velja za avdiovizualni sektor v širšem pomenu, glede na raznolikost njegov nosilcev in prenosnikov ter glede na možnosti, ki jih prinaša digitalna tehnologija. EESO torej želi, da se vse oblike pomoči razširijo na vsa avdiovizualna dela, da se v večji meri usmeri na konkurenčnost sektorja v vseh njegovih oblikah in da se usposabljanje ne omeji ali osredotoči samo na filmski sektor, temveč na avdiovizualni sektor v širšem pomenu besede.

2.7

EESO se strinja, da je treba vzpostaviti sistem za prostovoljno oddajo v arhiv pomožnih in oglasnih gradiv, gradiv z gibajočimi slikami, filmskih del iz preteklosti, v kolikor predstavljajo pomemben del evropske avdiovizualne dediščine. Poudarja, da je treba oblikovati ustrezne pobude za zbiranje gradiva in pristojnim organom razmeroma hitro priskrbeti potrebna sredstva za vzpostavitev sistematičnega pričevanja o bogastvu kulturnih identitet in raznolikosti evropskih narodov.

3.1

EESO meni, da je za doseganje poglavitnih zastavljenih ciljev ključnega pomena, da ima Komisija v prihodnje proaktivno vlogo, ki ustreza ciljem, izraženim v preučevanem dokumentu, in še zlasti, da:

3.2

EESO meni, da mora Komisija igrati aktivno vlogo ob upoštevanju načela subsidiarnosti z ustreznimi finančnimi in človeškimi viri in podpreti področje v smislu naslednjih ciljev:

3.3

EESO prav tako želi, da v okviru začetih razprav o podaljšanju programa usposabljanja MEDIA, v večji meri upoštevamo proces usposabljanja, ki je povezan z novimi tehnologijami in novimi potrebami pri zbiranju, katalogizaciji, ohranjanju in restavriranju filmskih ali televizijskih del in materiala z gibljivimi slikami na splošno. Še zlasti je potrebno, da se usposabljanje razširi na področje uporabe in poznavanja novih tehnologij in metod arhiviranja, upravljanja podatkovnih baz in standardnih metod ohranjanja v digitalnem formatu visoke kakovosti, ki naj se posodablja za operaterje, da bo delo dostopno širši javnost, predvsem študentom in učiteljem.