28.9.2004   

SL

Uradni list Evropske unije

C 241/1

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja predlog Komisije, da bi se kolizijsko pravo izvenpogodbenih dolžniških razmerij uredilo v obliki evropske uredbe. S tem bi bila zapolnjena vrzel, ki je doslej močno ovirala razvoj enotnega evropskega pravnega prostora.

1.2

Odbor vzpodbuja Komisijo in jo hkrati poziva, naj ob upoštevanju spodaj (9.) podrobno navedenih predlogov sprememb oz. popravkov čimprej konča projekt, da bo uredba lahko začela veljati.

1.3

Odbor pozdravlja prizadevanje Komisije, da se s popolno uskladitvijo odpravi sedanja pravna razdrobljenost na pomembnem področju mednarodnega zasebnega prava, to je na področju izvenpogodbenih dolžniških razmerij. To uporabnikom prava omogoča neprecenljive poenostavitve. Namesto da mora v vsakem posameznem primeru, ki je povezan s tujino, najprej preveriti veljavno kolizijsko pravo in njegovo vsebino, ki se v državah članicah razlikuje vsaj v podrobnostih, bo lahko v bodoče izhajal iz poenotenega skupka norm, ki bo na podlagi neposredne veljavnosti uredbe enak v vseh državah članicah.

2.1

Komisija z uredbo namerava v Evropski uniji prvič uvesti enotno kolizijsko pravo na področju izvenpogodbenih dolžniških razmerij. Na področju pogodbenih dolžniških razmerij tako enotno kolizijsko pravo obstaja že od leta 1980, ko se je večina takratnih zahodnoevropskih držav odločila skleniti Konvencijo o veljavnem pravu v obligacijskih razmerjih (Rimska konvencija). Druge države so se temu sporazumu priključile kasneje. Takrat je bila izbrana oblika multilateralnega sporazuma, ker v tistem času Ustanovna pogodba EGS, drugače kot danes, še ni vsebovala pravne osnove za uzakonitev ustreznega pravnega inštrumenta kot pravnega ukrepa Skupnosti. Kolizijsko pravo izvenpogodbenih pravnih razmerij pa je še danes podvrženo posameznim avtonomnim ureditvam držav članic, ki se – četudi pogosto gradijo na skupnem razumevanju materije – vsaj v podrobnostih močno razlikujejo in so nenazadnje z nacionalno sodno prakso in pravili dobile različen pečat. Za uporabnika prava iz tega sledijo raznolike težave, ki se začnejo že s težavo ustvarjanja norm in razumevanjem jezika in se nadaljujejo z vpetostjo v tujo pravno kulturo ter interpretacijo nacionalne sodne prakse in pravil. Zaradi ozke stvarne povezave - tako pravo o obligacijskih pogodbah kot tudi pravo o izvenpogodbenih razmerjih sta del obligacijskega prava - so se določila Rimske konvencije, pa naj je bil z njegovo sklenitvijo napredek še tako velik, vedno zdele nepopolna. Manjkal jim je dopolnilni del v obliki izvenpogodbenega obligacijskega prava. Od uskladitve kolizijskega prava izvenpogodbenih dolžniških razmerij se glede varnosti in predvidljivosti, ki naj se dosežeta pri določanju veljavnega materialnega prava, pričakuje bistven napredek v primerjavi z dosedanjim stanjem v Skupnosti. Seveda bi uporabnikom prava še bolj ustregli, če bi instrumente sporazumov Rim I in Rim II povzeli v skupen pravni instrument. Odbor se seveda zaveda, da je to zaradi popolnoma različnega stanja postopka obeh projektov zaenkrat čista iluzija in da gre v prvi vrsti za to, da se čim prej pridobi delujoč režim za izvenpogodbena dolžniška razmerja. Odbor obžaluje, da načrtovan pravni instrument zaradi pridržka, ki ga je vložila Danska k naslovu IV Ustanovne pogodbe EGS, v tej državi članici ne bo neposredno v veljavi (četudi le-ta ima možnost prostovoljne uporabe) in zaradi tega učinek usklajevanja ne bo optimalen. Odbor pozdravlja izjavo Združenega kraljestva in Irske, da želita uporabljati pravni instrument.

2.2.1

Uredbo je treba gledati v širokem okvirju zakonodajnih aktivnosti Komisije, ki so bile že izvedene ali pa so načrtovane oz. so trenutno v delu. Odbor je imel ponovno priložnost zavzeti stališče do posameznih predlogov Komisije.

2.2.2

Najprej je treba navesti aktivnosti na področju zakonodaje o civilnih postopkih, predvsem

2.2.3

Nadalje je treba navesti dela na področju materialnega civilnega prava, predvsem

2.2.4

Prav posebno povezavo kaže projekt v odnosu do dela Komisije na področju materialnega in kolizijskega prava, ki ga je Komisija prevzela z objavo zelene knjige za pretvorbo Rimske konvencije v instrument prava Skupnosti (10). Uredba RIM-II dopolnjuje uredbo RIM-I, ki se predlaga v zeleni knjigi in je njena naravna dopolnitev.

2.2.5

Vse te dejavnosti služijo ciljem ustvarjanja evropskega pravnega prostora, ustvarjanju pravnega okvira, ki bi omogočil, da vsi gospodarski udeleženci enostavneje in brez težav nastopajo na evropskem notranjem trgu, povečal pravno varnost in olajšal uporabo prava s strani sodišč ter dostop evropskih državljanov do prava.

3.1

Predmet uredbe je poenotenje kolizijskih norm na področju izvenpogodbenih dolžniških razmerij. Usklajevanje kolizijskih norm je podvrženo členu 65 b) PES. Komisija ima pravico do tega, če je to potrebno za gladko delovanje notranjega trga. Po mnenju Odbora je to tak primer, kajti usklajevanje kolizijskih norm, ki se tu lahko upoštevajo, prispeva k zagotovitvi enakega obravnavanja gospodarskih udeležencev v Skupnosti pri čezmejnih primerih, h krepitvi pravne varnosti, k poenostavitvi uporabe prava in s tem k pripravljenosti izvajanja in pospeševanja čezmejnih poslov ter pospeševanja medsebojnega priznavanja pravnih aktov držav članic tako, da njihovo vsebinsko pravilnost neposredno razumejo tudi posamezni pripadniki druge države članice.

4.1

Namen uredbe je ureditev kolizijskega prava na področju civilnega in trgovinskega prava (1. odstavek 1. člena). Zato je očitno, da je treba to področje izrecno normirati, da bi se izključilo nesporazume. Zakonodajalec lahko v ta namen poseže po terminologiji, ki se uporablja v Uredbi Sveta (1. člen), saj ima nespremenljivo vsebino. Izključitev davčnih in carinskih zadev iz tega v bistvu sledi sama po sebi. Vendar pa njena omemba ne škodi.

4.2

Uredba ne želi urejati celotnega področja izvenpogodbenih dolžniških razmerij. Zato tudi zakonodajalcu svetujemo, naj si ne postavlja previsokih ciljev, da ne bi ogrozil obvladljivosti projekta. Zato pozdravljamo izključitev družinskih, preživninskih in dednih zadev (1. odstavek 1. člena). Te materije so v kolizijskem pravu zaradi njihovih družbenopolitičnih implikacij tradicionalno urejene s samostojnimi instrumenti.

4.3

Izključitev meničnih in čekovnih vprašanj ravno tako kot izključitev vprašanj škod zaradi jedrske energije (2. odstavek 1. člena) temelji na njihovi zadovoljivi ureditvi v posebnih sporazumih, (11) ki presegajo področje prava Skupnosti in njihovega obstoja ne bi smeli ogrožati.

4.4

Izključitev dejanskih stanj v skladu z zakonodajo o družbah v odstavku 2 f) 1. člena, je neizogibna, saj so tam obravnavana vprašanja tako tesno povezana s statutom družb, da bi bilo treba v tej zvezi sprejeti uredbo.

4.5

Posebno materijo anglo-ameriškega prava predstavlja trust. Pri tem gre za konstrukt, ki se uvršča med zakonodajo o družbah in zakonodajo o skladih, funkcionalno predstavlja zakrito družbo za fiduciarne posle in ni pravna oseba. V pravnem redu kontinentalnih držav je neznan. Zaradi te posebnosti in njene bližine zakonodaji o družbah je bil že izključen iz Rimske konvencije (odstavek g 1. člena). Ker uredba izključuje zakonodajo o družbah, mora dosledno temu slediti tudi v primeru trusta (odstavek e 1. člena).

4.6

Uredba se sklicuje na veljavno zakonodajo ne glede na to, ali gre za zakonodajo države članice ali tretje države (2. člen). S tem sledi splošno priznanemu kolizijsko pravnemu standardu, ki načeloma odklanja diskriminacije drugih pravnih ureditev pri kolizijskem pravu. Odbor to izrecno pozdravlja. Če je pravilno, da elementi navezave reševanje dejanskega stanja dodelijo določenemu pravnemu redu, potem je vseeno, ali gre za pravni red Skupnosti ali ne.

5.1

3. člen s pravicami iz naslova nedovoljenih dejanj obravnava jedro materije. Teoretično bi bila tukaj na razpolago vrsta alternativnih naveznih elementov, ki so večinoma nediferencirano označeni kot lex loci delicti (commissi), namreč pravna ureditev, ki velja na kraju, na katerem je bilo izvedeno dejanje kršitve, pravna ureditev, ki velja na kraju, na katerem se je zgodil dogodek, na katerem temelji škoda, pravna ureditev, ki velja na kraju, v katerem so nastopile posledice kršitve, in tista pravna ureditev, ki velja na kraju stalnega bivanja oškodovanca. Vsi navezni elementi imajo tradicijo in dobre razloge zase. Različna veljavna kolizijska prava jih tudi dejansko uporabljajo. Naloga evropskega zakonodajalca je zato nujno uveljaviti enotno ureditev v vseh državah članicah. Ta naloga stoji v ospredju, manj pa vprašanje, katero izmed možnih rešitev bo izbral. Za kasnejšo praktično uporabo si je treba predstavljati, da vsi ti navezni elementi ali veliko izmed njih v pretežni večini primerov v praksi sovpadajo. Kraj stalnega bivanja oškodovanca bo praviloma isti kot tisti, na katerem je nastopila škoda in škodni dogodek, hkrati pa se bo skladal s krajem dejanja kršitve. Prepir o pravem kraju je tako v praktičnih primerih mogoče praviloma bolj teoretičen. Evropski zakonodajalec se želi odločiti za pravilo kraja, kjer je nastala škoda. Ali to dejansko ustreza tendencam novejših kodifikacij, puščamo odprto (12), vendar se zdi izbor utemeljen s tem, da se na ta način konec koncev da prednost zaščiti oškodovanca, ne da bi pri tem popolnoma zanemarili interese povzročitelja škode. To bi se zgodilo npr., če bi se ravnali zgolj po kraju stalnega bivanja oškodovanca. Omejitev zgolj na kraj dejanja bi bilo prekomerno ugodno za povzročitelja škode (13), saj se ne bi ugodilo upravičenim zahtevam po zaščiti oškodovanca. Ta trud zakonodajalca za izravnavo udeleženih interesov se zdi z vseh zornih kotov sprejemljiv. Omejitev splošnih pravil z 2. odstavkom 3. člena pri istem kraju stalnega bivanja udeležencev ustreza naravi zadeve in preprečuje nepotrebne ekskurze v tuje pravne rede. 3. odstavek je primeren kot splošen korektiv in funkcionalno ustreza 2. stavku 5. odstavek 4. člena Rimske konvencije. V praksi uporabe prava pa bo treba pozornost usmeriti na to, da države članice, ki so doslej sledile pravilu kraja dejanja, ne bodo prek te določbe o izjemah za posamezne primere spodkopavale načelno preusmeritev, ki jo želi doseči zakonodajalec Skupnosti.

5.2

Za primere jamstva za proizvode (4. člen) se uredba sklicuje na pravo države, v katerem ima oškodovanec stalno bivališče. Izbrano ureditev je treba gledati predvsem kot kompromisni predlog pred ozadjem deloma silovitih razprav pred zaslišanjem 6. januarja 2003. Možni drugi navezni elementi, o katerih se razpravlja, se zdijo manj primerni: kraj nabave, npr., je lahko popolnoma naključen in se ga v določenih okoliščinah niti ne da smiselno določiti (nakupi prek spleta). V primerih jamstva za izdelke je lahko ravno tako naključen kraj nastopa škode (če je kupec predmeta npr. na potovanju in je tam oškodovan). Konec koncev tudi kraj proizvodnje kot navezni element ne bi bil zadovoljiv, saj ima ta v razmerah globalizacije bolj obrobno zvezo z dejanskim stanjem. Izbran navezni element pa nasprotno v ospredje postavlja interese oškodovanca, ki jih je treba ščititi. Njegova izbira je tako toliko bolj upravičena, saj so se zanj na zaslišanju, ki ga je izvedla Komisija 1. januarja 2003, pretežno izrekli tudi predstavniki večinoma prizadete industrije in zavarovalništva kot popuščanje predstavnikom potrošnikov. Interese industrije se z omejitvijo osnovnega pravila (dajanje v promet brez soglasja) v zadostni meri upošteva tudi po njihovem mnenju, ki so ga izrazili na zaslišanju.

5.3

Pravilo, ki ga uredba določa glede nelojalne konkurence (5. člen), prikazuje klasično pravilo navezave na tem področju, namreč da se uporabi pravo tistega kraja, v katerem poseg v konkurenco učinkuje neposredno in bistveno ovirajoče (kraj dejanskega oviranja konkurence). To pravilo ustvarja prek svoje enake obravnave domačih in tujih konkurentov z vidika pravil, ki jih morajo upoštevati, enake možnosti v konkurenci. Vendar pa isto materijo obravnava 1. točka 4. člena osnutka direktive o nelojalnih poslovnih praksah drugače, upoštevajoč načelo države sedeža podjetja. Tudi če obrazložitvi obeh pravnih instrumentov ne obravnavata te razlike, pa se lahko to nasprotje ob uporabi splošnih načel prava Skupnosti in notranjega trga razreši, kot sledi: 5. člen uredbe ureja zunanje pravo Skupnosti v odnosu do nečlanic (npr. na področjih, ki jih direktiva ne zajema), 1. točka 4. člena direktive pa ureja notranji odnos držav članic na notranjem trgu. Če je mišljeno tako, potem bi bilo dobro, če bi Komisija to razjasnila v obrazložitvah k obema pravnima instrumentoma. Še vedno ostaja težko znosno stanje, da med konkurentoma, ki prihajata iz tuje države članice EU in iz tuje države nečlanice, v eni državi članici veljajo ista pravila, medtem ko morebiti veljajo drugačna, če oba prihajata iz različnih držav EU (slednje pa je vprašanje stopnje uskladitve materialnega konkurenčnega prava v direktivi).

Omejitev splošnega pravila 1. točke 5. člena je ureditev primera, ki se v praksi verjetno pojavlja bolj poredko, v kateri kršitev konkurenčnosti ne učinkuje splošno, temveč le individualno. Tako je upravičena podvrženost splošnim pravilom glede nedovoljenih dejanj. Odbor daje pobudo za razmislek o spremembi naslova tega predpisa v „Konkurenca in nelojalne poslovne prakse“, da bi se bolj jasno izrazilo željo, da predpis želi izčrpno pokriti vse kršitve konkurence.

5.4

Morda se na prvi pogled zdi čudno, da so v pravnem instrumentu, ki se ukvarja s kolizijskim pravom izvenpogodbenih dolžniških razmerij, zajeti predpisi glede kršitev prava fizičnih oseb in kršitev zasebnosti (6. člen), saj veliko pravnih redov to tradicionalno uvršča v pravo fizičnih oseb. V zadnjem času pa se je v tem smislu v mnogih državah članicah uveljavila drugačna ocena in to materijo se danes tam uvršča v bližino nedovoljenih dejanj. Zato je upravičeno, da se ji tukaj posvečamo. Bližina materijam, ki jih obravnavata 5. in 8. člen je tudi nesporna. Pravilu, postavljenemu v 1. odstavku 6. člena, lahko pritrdimo. Enako velja za ureditev pravice do nasprotnega prikaza dejstev v 2. odstavku Odbor spodbuja k razmisleku o tem, ali ni izjemno pravilo v korist lex fori morebiti zaradi 22. člena tako ali tako odvečno.

5.5

Na področju škode na okolju (7. člen) se osnovno pravilo sklada s splošno deliktno navezavo po 3. členu, vendar pa se prepušča oškodovancu, da izbere (zanj morebiti ugodnejše) pravo kraja, na katerem se je zgodil dogodek, ki je povzročil škodo. Očitno je, da zakonodajalec Skupnosti s prelomom osnovnega pravila s pravico oškodovanca do izbire v kolizijsko pravni obleki dejansko sledi ciljem izvenkolizijskega prava. Namreč tako, da splošno preventivno potencialnemu povzročitelju škode v okolju grozi s strožjim materialnim pravom in ga tako skuša vzpodbuditi, da bi se s posebno skrbjo lotil zaščite okolja. Ta vidik postane jasen tudi v obrazložitvi 7. člena.

5.6

Navezna ureditev za zaščito intelektualne lastnine (8. člen) ustreza splošnemu pravilu, priznanem na tem področju, v skladu s katerim naj bi bilo odločilno pravo, ki velja na kraju, kjer se uveljavlja zaščito. To vodi do razveseljive enake obravnave domačinov in tujcev na posameznem državnem ozemlju. Skoraj nemogoče bi bilo razložiti, zakaj naj bi sadovi intelektualnega dela tujca uživali manjšo ali večjo zaščito kot domačinovi. 2. odstavek 8. člena izraža samoumevnost.

6.1

Pravo nedovoljenih dejanj, kot se obravnava v poglavju II, odsek 1 uredbe, sicer tvori težišče izvenpogodbenih dolžniških razmerij, vendar pa je potrebna ureditev predvsem za primere neupravičenega okoriščanja in poslovodstva brez pooblastila. Poleg tega države članice poznajo različno število in različne oblike nadaljnjih izvenpogodbenih dolžniških razmerij. Za njihovo ureditev se ponuja vrnitev k splošni klavzuli, kot je to zakonodajalec upravičeno storil v 1. odstavku 9. člena.

6.2

Če izven pogodbeno dolžniško razmerje temelji na pravnem razmerju, ki že tako ali tako obstaja med dvema stranema (sem sodijo tudi pogodbe), potem naravi stvari ustreza, da se za ureditev sklicuje na pravo, ki vlada temu že obstoječemu pravnemu razmerju (akcesorna navezava). Ravno glede na pogodbe, ki so v predpisu posebej omenjene, je treba upoštevati Rimsko konvencijo, ki vsebuje lastno ureditev glede področja uporabe. 1. odstavka 9. člena pa je formuliran dovolj prilagodljivo, da se lahko zagotovi gladka priključitev na ureditev Rimske konvencije, ne da bi to vodilo do nasprotij. Ureditev, sklenjena v 2. odstavku 9. člena, vsebinsko ustreza 2. odstavku 3. člena uredbe in je iz istega razloga upravičena.

6.3

Ureditev neupravičenih okoriščanj, ki se sklicuje na pravo države, v kateri je prišlo do okoriščanja (3. odstavek 9. člena) se sklada z načeli, ki so priznana v večini držav članic. Če je prišlo do okoriščanja na podlagi (neveljavnega) pogodbenega razmerja, pa je po logiki 9. člena uporaben že njegov 1. odstavek. (14). Primerno bi bilo, da se to v normiranem besedilu bolj poudari in s tem že vnaprej prepreči, da bi pri manj izkušenih uporabnikih prava prišlo do dvomov. Kot primer bi lahko služila ureditev v 1. in 3. odstavku 38. člena nemškega Uvedbenega zakona Civilnega zakonika (EGBGB), ki sledi istemu načelu. Po obrazložitvah, ki jih je predstavila zastopnica Komisije k temu predpisu, naj bi se ta navezava uporabila le, kadar se ne da izvesti akcesorne navezave po 1. ali 2. odstavek 9. člena. Odbor je mnenja, da bi moralo biti to bistveno bolj poudarjeno, da bi se preprečilo nesporazume pri uporabnikih prava.

6.4

Pri poslovodstvu brez naročila se želi uredba sklicevati na pravo kraja stalnega bivališča poslovnega pooblastitelja (z izjemo posebnih primerov v 2. stavku 4. odstavka 9. člena). Ta ureditev kolizijsko pravno predstavlja dajanje prednosti poslovnemu pooblastitelju. Če bi se navezali na pravo kraja bivanja poslovodje, bi dali prednost temu. Vendar pa obstaja možnost – ki pa je zakonodajalec očitno ni pretehtal – izvajati kolizijsko pravno nevtralnost, tako da se določi veljavno pravo tistega kraja, v katerem je bil posel opravljen. Pozivamo Komisijo, naj pretehta, ali ne bi bila taka rešitev primernejša. To velja toliko bolj, ker je zakonodajalec v 2. stavku 4. odstavka 9. člena že določil ureditev, ki se nagiba v predlagano smer. Po obrazložitvah, ki jih je predstavnica Komisije dala k temu predpisu, naj bi do uporabe te navezave prišlo le, če se tako in tako ne da izvesti akcesorne navezave po 1. ali 2. odstavku 9. člena. Odbor je mnenja, da bi moralo biti to bistveno bolj poudarjeno, da bi se preprečilo nesporazume pri uporabnikih prava.

6.5

Izjemna klavzula, ki se v 5. odstavku 9. člena eventualno sklicuje na pravo, s katerim obstaja tesnejša povezava, ustreza 3. odstavku 3. člena uredbe in je iz istega razloga upravičena. Vendar pa se postavlja vprašanje, ali se ne da iz tega izpeljati nadrejenega načela, ki lahko zahteva veljavnost za vsa napotila uredbe, torej tudi za tista v členih 4 – 8, za katera to še ni predvideno. Komisija naj o tem razmisli in v pritrdilnem primeru v 3. odstavku doda ustrezno normo. V tem primeru bi bilo treba črtati 3. odstavek 3. člena in 5. odstavek 9. čl..

6.6

6. odstavek 9. člena je po mnenju odbora odveč, saj njegove posledice izhajajo že iz obstoja posebne norme 8. člena. Vendar pa ohranitev predpisa ne škodi.

7.1

Naslov 3. dela II. poglavja je nepotrebno zapleten in otežuje razumevanje. Odbor predlaga, da se tu sledi zgledu Rimske konvencije in se oddelek naslovi s: „Skupni predpisi“.

7.2

S priznavanjem možnosti naknadne izbire prava za stranki v izven pogodbenem dolžniškem razmerju (10. čl.) uredba upravičeno sledi napredni težnji, ki se je uveljavila npr. v 42. členu nemškega EGBGB ali v 6. čl. nizozemskega IPR-zakona. Odbor to pozdravlja. Pridržek za nerazpoložljivo pravo v 2. in 3. odstavek 10. člena je priznan standard za preprečitev izogibanja s strani strank in ga zato – čeprav v praksi zapleta uporabo prava - odobravamo.

7.3

Pri normiranju področja uporabe 3 – 10 člena uredbe zakonodajalec sledi, v ustrezno prilagojeni obliki, zgledu 10. člena Rimske konvencije. Vključevanje mnogih podrobnosti kaže na vsega priznanja vreden način na trud za veliko mero pravne varnosti..

7.4

Vendar pa se zdi sporna ureditev, sprejeta v čl. 11 d) uredbe, glede na to, da je procesno pravo po splošno priznanih načelih podvrženo lex fori. Evropski zakonodajalec se tega ne bi smel dotikati. Če gre za procesne korake za uveljavljanje in (preventivno) zavarovanje materialnih pravic, bi morale z vidika procesa načeloma biti podvržene pravu pristojnega sodišča. Vprašanje, če pravica kot taka (materialno) obstaja, bi moralo biti potemtakem podvrženo pravu, določenemu v skladu s 3. – 10. čl.. Obrazložitev kaže na to, da je zakonodajalec to mislil. Kjer sta procesna pot za uveljavljanje in materialna pravica tako tesno prepletena, da ločitev ni več možna, je izjema od pravila lex fori upravičena in lahko se uporabi lex causae.

7.5

12. čl., ki ureja zahtevno tematiko intervencijskih norm (obvezujoča določila, lois de police - zakon o policiji), se naslanja (upoštevajoč modifikacije, ki jih nudi zadeva), na 7. čl. Rimske konvencije in s tem ustreza priznanemu kolizijsko pravnemu standardu. Titula, ki odstopa napram Rimski konvenciji, ustreza jezikovni rabi na tem področju, ki se razvija od leta 1980.

7.6

13. čl. ustvarja predpogoje za to, da se z ozirom na predpise varnosti in vedenja, lahko izvede direktno navezavo, kar je načeloma upravičeno. Po mnenju odbora bi morala biti odločilna tista pravila, ki so veljala na kraju dejanja, kajti upoštevanje le-teh lahko pričakujemo od povzročitelja škode. Ureditev v 7. čl. Haaškega sporazuma o veljavnem pravu pri prometnih nesrečah je sicer (v nasprotju z obrazložitvijo na strani 28) treba razumeti v tem smislu, da se navezuje na kraj nesreče. Zastopnik Komisije je po poizvedovanju tako tudi obrazložil 13. čl.. Po mnenju odbora pa to vsaj v vseh jezikovnih različicah ne pride dovolj jasno do izraza. Odbor zato poziva Komisijo, naj v 13. čl. uredbe določi tista pravila varnosti in vedenja za nedvoumno odločilna, ki so veljala na kraju dejanja.

7.7

Pravilo navezave za neposredno uveljavljanje odškodninskega zahtevka proti zavarovalcu ustreza naravi zadeve in predstavlja materialni pendant postopkovno pravni ureditvi v 2. odst. 11. čl. Uredbe Sveta.

7.8

Ureditev zakonskega prenosa terjatve (15. čl.) se sklada s 13. čl. Rimske konvencije in je nesporna. Komisija bo morala biti pozorna, da bo ta skladnja ohranjena tudi po predelavi Rimske konvencije v evropsko uredbo (Rim-I-Ur). Isto velja za 17. čl. (dokaz), ki ustreza 14. čl. Rimske konvencije. 16. čl. predstavlja prevzem 4. odst. 9. čl., ki se ga upošteva kot zgled zgolj zaradi različne materije v Rimski konvenciji in je posrečena adaptacija.

8.1

Teme, obravnavane v III. in IV. poglavju uredbe so pretežno neproblematične tehnične ureditve, saj ustrezajo splošnemu kolizijsko pravnemu standardu in ne potrebujejo komentarja, ki bi se spuščal v podrobnosti. To velja predvsem za 20. čl. (izključitev zavrnitve in posredovanja), ki ustreza 15. čl. Rimske konvencije, 21. čl. (države z več pravi), ki ustreza 19. čl. Rimske konvencije, 22. čl. (ordre public des Forums – javni red forumov), ki ustreza 16. čl. Rimske konvencije, in 25. čl. (odnos do obstoječega sporazuma), ki ustreza 21. čl. Rimske konvencije.

8.2

Za namene uredbe njen 18. člen izenačuje določena področja, ki niso neposredno podvržena nobeni suverenosti, z državnim ozemljem neke države. S tem se izogne neželenim vrzelim oz. naključnim navezavam v kolizijsko pravnem sistemu. Odbor to pozdravlja.

8.3

Kraj stalnega bivanja neke osebe ima v današnjem IPR in v skladu s tem v uredbi osrednjo vlogo za navezavo. Medtem ko je določitev kraja bivanja fizičnih oseb pretežno nesporna, lahko pri pravnih osebah nastanejo težave v zvezi s tem. Uredba le-te primerno odstranjuje, tako da v tem smislu kot odločilno določa glavno podružnico. Prevzem 60 čl. EuGVO ne bi bil pravilen, saj se EuGVO načeloma sklicuje na bivališče, ne na običajni kraj bivanja, in bi poleg tega tam ponujena trojna rešitev vodila do manjše pravne varnosti.

8.4

24. čl. je zakonodajalec v besedilo uredbe sprejel šele po pobudah na zaslišanju januarja 2003. Zgled je 3. odst. 40. čl. nemškega EGBGB, ki naj služi temu, da se uveljavljanje pravic, ki se jih po communis opinio v Skupnosti ocenjuje kot pretirane, prepreči že na materialno pravni podlagi in s tem postanejo odvečni predvsem prepiri in razprave o tem, ali nasprotujejo ordre public (javnemu redu). Odbor to namero zakonodajalca toplo pozdravlja. Vendar pa opozarja na to, da nadomestnemu upravičencu s tem ne bi pomagali, če mu (zaradi pravno političnih vzrokov, ki so sami po sebi primerni) nastale škode sploh ne bi nadomestili, ker je tuja pravna norma tako podlaga za odškodnino, ki je primerna tudi z vidika držav članic, kot tudi za nesprejemljivo kazensko odškodnino (punitive damages, triple damages). Odbor se boji, da trenutna formulacija 24. čl. podpira ravno tako popolno odrekanje pravic. Zato predlaga, da se predpis formulira na novo, kot sledi:

„ Uporaba norme prava, ki ga označuje ta uredba, le takrat ne utemeljuje pravice do plačil, kadar ta očitno služi drugim namenom, kot je primerno nadomestilo za oškodovanca. “

8.5

Uredba v 25. čl. vsebuje pridržek v prid mednarodnih sporazumov, ki jim daje, če zavezujejo države članice, prednost na področju kolizijskega prava izvenpogodbenih dolžniških razmerij. Predpis v bistvu ustreza 21. čl. Rimske konvencije, vendar pa drugače kot Rimska konvencija ne vsebuje razbremenitve za sklepanje bodočih pogodbenih obveznosti, ki odstopajo od prava Skupnosti. To razliko se lahko razloži z namerno lastnostjo uredbe kot pravo, ki obvezuje nacionalnega zakonodajalca, in z nujnostjo, da se v prihodnje prepreči nadaljnja razdrobljenost pravnega položaja. Odbor pozdravlja pridržek, kajti pridržek omogoča državam članicam, da še naprej izpolnjujejo svoje v preteklosti sklenjene pogodbene obveznosti in ohranjajo članstvo v pomembnih sporazumih, ki deloma veljajo po vsem svetu. Odbor v zvezi s tem spominja le kot primer Bernski sporazum za zaščito literarnih in umetniških del z dne 9. septembra 1896, na Agreement on Trade-related Aspects of Intellectual Property Rights (TRIPS), na Mednarodni sporazum o enotnem določanju pravil za pomoč in reševanje pri nesrečah na morju z dne 23. septembra 1910 in Mednarodni sporazum o omejitvi odgovornosti lastnikov ladij.

—

razjasniti odnos med 5. čl. uredbe in 1. št. 4. čl. direktive o nelojalni konkurenci in ustrezno prilagoditi obrazložitev,

—

preveriti, ali je priznavanje pravice do izbire za oškodovanca na področju škode na okolju (7. čl.) dejansko upravičeno,

—

osvetliti odnos 3., 4. odst. 9. čl., do 1. odst. v besedilu uredbe,

—

pretehtati, ali ne bi bilo ustrezneje v 4. odst. 9. čl. razglasiti za odločujoče pravo kraja, kjer se posel izvaja,

—

preveriti, ali se lahko 5. odst. 9. čl. povzdigne v splošno načelo uredbe in vključi v 3. del,

—

spremeniti naslov 3. dela v „Skupni predpisi“,

—

v 13. čl. uredbe za nedvoumno odločilna razglasiti pravila varnosti in vedenja, ki so veljala v kraju dogajanja,

—

24. čl. oblikovati na novo, kot sledi: