PRILOGA 1

SPOROČILO

(največji format: A4 (210 × 297 mm))

Besedilo slike

PRILOGA 1A

SPOROČILO

(največji format: A4 (210 × 297 mm))

Besedilo slike

Besedilo slike

PRILOGA 2

HOMOLOGACIJSKE OZNAKE ZA SESTAVNE DELE

(Glej odstavek 5.5 tega pravilnika)

Kaljena vetrobranska stekla

a

=

najmanj 8 mm

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na kaljeno vetrobransko steklo, pomeni, da je bil zadevni sestavni del homologiran na Nizozemskem (E4) v skladu s Pravilnikom št. 43 in pod številko homologacije 012439. Številka homologacije pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami iz Pravilnika št. 43, kot je bil spremenjen s spremembami 01.

Kaljena vetrobranska stekla s plastično prevleko

a

=

najmanj 8 mm

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na kaljeno vetrobransko steklo s plastično prevleko, pomeni, da je bil zadevni sestavni del homologiran na Nizozemskem (E4) v skladu s Pravilnikom št. 43 in pod številko homologacije 012439. Številka homologacije pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami iz Pravilnika št. 43, kot je bil spremenjen s spremembami 01.

Navadna lepljena vetrobranska stekla

a

=

najmanj 8 mm

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na navadno lepljeno vetrobransko steklo, pomeni, da je bil zadevni sestavni del homologiran na Nizozemskem (E4) v skladu s Pravilnikom št. 43 in pod številko homologacije 012439. Številka homologacije pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami iz Pravilnika št. 43, kot je bil spremenjen s spremembami 01.

Navadna lepljena vetrobranska stekla s plastično prevleko

a

=

najmanj 8 mm

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na navadno lepljeno vetrobransko steklo s plastično prevleko, pomeni, da je bil zadevni sestavni del homologiran na Nizozemskem (E4) v skladu s Pravilnikom št. 43 in pod številko homologacije 012439. Številka homologacije pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami iz Pravilnika št. 43, kot je bil spremenjen s spremembami 01.

Vetrobranska stekla iz predpripravljenega lepljenega stekla

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na vetrobransko steklo iz predpripravljenega lepljenega stekla, pomeni, da je bil zadevni sestavni del homologiran na Nizozemskem (E4) v skladu s Pravilnikom št. 43 in pod številko homologacije 012439. Številka homologacije pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami iz Pravilnika št. 43, kot je bil spremenjen s spremembami 01.

Stekloplastična vetrobranska stekla

a

=

najmanj 8 mm

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na stekloplastično vetrobransko steklo, pomeni, da je bil zadevni sestavni del homologiran na Nizozemskem (E4) v skladu s Pravilnikom št. 43 in pod številko homologacije 012439. Številka homologacije pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami iz Pravilnika št. 43, kot je bil spremenjen s spremembami 01.

Steklene plošče, pri katerih je normalna prepustnost svetlobe < 70 %

a

=

najmanj 8 mm

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na stekleno ploščo, za katero veljajo zahteve iz odstavka 9.1.4 Priloge 3, pomeni, da je bil zadevni sestavni del homologiran na Nizozemskem (E4) v skladu s Pravilnikom št. 43 in pod številko homologacije 012439. Številka homologacije pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami iz Pravilnika št. 43, kot je bil spremenjen s spremembami 01.

Enote večslojnega izolacijskega stekla, katerih normalna prepustnost svetlobe je < 70 %

a

=

najmanj 8 mm

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na enoto večslojne izolacijske zasteklitve, pomeni, da je bil zadevni sestavni del homologiran na Nizozemskem (E4) v skladu s Pravilnikom št. 43 in pod številko homologacije 012439. Številka homologacije pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami iz Pravilnika št. 43, kot je bil spremenjen s spremembami 01.

Enakomerno kaljeno steklo, ki se lahko uporabi kot vetrobransko steklo za počasna vozila, katerih konstrukcijsko določena hitrost ne presega 40 km/h

a

=

najmanj 8 mm

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na enakomerno kaljeno steklo, ki se lahko uporabi kot vetrobransko steklo za počasna vozila, katerih konstrukcijsko določena hitrost ne presega 40 km/h, pomeni, da je bil zadevni sestavni del homologiran na Nizozemskem (E4) v skladu s Pravilnikom št. 43 in pod številko homologacije 012439. Številka homologacije pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami iz Pravilnika št. 43, kot je bil spremenjen s spremembami 01.

Plošče iz enakomerno kaljenega stekla, katerih normalna prepustnost svetlobe je ≥ 70 %

a

=

najmanj 8 mm

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na stekleno ploščo, za katero veljajo zahteve iz odstavka 9.1.4 Priloge 3, pomeni, da je bil zadevni sestavni del homologiran na Nizozemskem (E4) v skladu s Pravilnikom št. 43 in pod številko homologacije 012439. Številka homologacije pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami iz Pravilnika št. 43, kot je bil spremenjen s spremembami 01.

Plošče iz toge plastike

a

=

najmanj 8 mm

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na ploščo iz toge plastike za plošče, obrnjene naprej, pri katerih razpršitev svetlobe ne presega 2 % po 1 000 ciklih na zunanji površini in 4 % po 100 ciklih na notranji površini, pomeni, da je bil zadevni sestavni del homologiran na Nizozemskem (E4) v skladu s Pravilnikom št. 43 in pod številko homologacije 012439. Številka homologacije pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami iz Pravilnika št. 43, kot je bil spremenjen s spremembami 01.

Upogljive plastične plošče

a

=

najmanj 8 mm

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na upogljivo plastično ploščo, pomeni, da je bil zadevni sestavni del homologiran na Nizozemskem (E4) v skladu s Pravilnikom št. 43 in pod številko homologacije 012439. Številka homologacije pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami iz Pravilnika št. 43, kot je bil spremenjen s spremembami 01.

Enote večslojnega izolacijskega stekla iz toge plastike

a

=

najmanj 8 mm

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na enoto večslojnega izolacijskega stekla iz toge plastike, pomeni, da je bil zadevni sestavni del homologiran na Nizozemskem (E4) v skladu s Pravilnikom št. 43 in pod številko homologacije 012439. Številka homologacije pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami iz Pravilnika št. 43, kot je bil spremenjen s spremembami 01.

Plošče lepljenega stekla

a

=

najmanj 8 mm

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na ploščo lepljenega stekla, pomeni, da je bil zadevni sestavni del homologiran na Nizozemskem (E4) v skladu s Pravilnikom št. 43 in pod številko homologacije 012439. Številka homologacije pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami iz Pravilnika št. 43, kot je bil spremenjen s spremembami 01.

Stekleno-plastične plošče

a

=

najmanj 8 mm

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na stekleno-plastično ploščo, pomeni, da je bil zadevni sestavni del homologiran na Nizozemskem (E4) v skladu s Pravilnikom št. 43 in pod številko homologacije 012439. Številka homologacije pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami iz Pravilnika št. 43, kot je bil spremenjen s spremembami 01.

PRILOGA 2A

HOMOLOGACIJSKE OZNAKE ZA VOZILA

VZOREC A

(Glej odstavek 5.11 tega pravilnika)

a

=

najmanj 8 mm

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na vozilo, pomeni, da je bil zadevni tip vozila glede na vgradnjo zasteklitve homologiran na Nizozemskem (E4) v skladu s Pravilnikom št. 43 in pod številko homologacije 012439. Številka homologacije pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami iz Pravilnika št. 43, kot je bil spremenjen s spremembami 01.

VZOREC B

(Glej odstavek 5.12 tega pravilnika)

a

=

najmanj 8 mm

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na vozilo, pomeni, da je bil zadevni tip vozila homologiran na Nizozemskem (E4) v skladu s pravilnikoma št. 43 in 52. Številki homologacije pomenita, da je na dan podelitve zadevnih homologacij Pravilnik št. 43 vključeval spremembe 01, prav tako Pravilnik št. 52.

PRILOGA 3

SPLOŠNI PRESKUSNI POGOJI

1.   PRESKUS DROBLJENJA

1.1

Preskušana steklena plošča ne sme biti trdno vpeta, lahko pa je z lepilnim trakom po celotnem robu pritrjena na drugo enako stekleno ploščo.

1.2

Za drobljenje se uporabi kladivo z maso približno 75 g ali druga priprava z enakim učinkom. Polmer krivine konice mora biti 0,2 ± 0,05 mm.

1.3

Na vsaki predpisani točki udarca je treba opraviti en preskus.

1.4

Pregled drobcev je treba opraviti s pomočjo katere koli metode s potrjeno natančnostjo štetja in zmožnosti določanja pravilne lokacije za štetje najmanjšega in največjega števila drobcev. S stalnimi slikovnimi zabeležkami vzorca drobljenja je treba začeti najpozneje 10 sekund po udarcu in končati najpozneje tri minute po njem. Tehnična služba mora hraniti stalno slikovno zabeležko vzorca drobljenja.

2.   PRESKUSI S KROGLO

2.1   Preskus z 227-gramsko kroglo

2.1.1   Preskusna oprema

2.1.1.1   Kaljena jeklena krogla z maso 227 g ± 2 g in premerom približno 38 mm.

2.1.1.2   Naprava za zagotovitev prostega pada krogle s predpisane višine ali zagotovitev hitrosti, ki bi jo krogla dosegla pri prostem padu. Če se uporabi naprava za izstrelitev krogle, mora biti hitrost krogle v tolerančnem območju ± 1 % odstopanja od hitrosti, ki bi jo krogla dosegla pri prostem padu.

2.1.1.3   Podporno ogrodje, kot je prikazano na sliki 1, sestavljeno iz jeklenih okvirov z obdelanimi naležnimi površinami širine 15 mm, nameščenih drug na drugega in obloženih z gumijasto podlogo debeline približno 3 mm, širine 15 mm in trdote 50 IRHD.

Spodnji okvir leži na jekleni škatli višine približno 150 mm. Preskušanec drži gornji okvir, katerega masa je približno 3 kg. Podporni okvir je privarjen na jekleno ploščo debeline približno 12 mm, ki stoji na tleh, podložena z gumijasto ploščo debeline približno 3 mm in trdote 50 IRHD.

Slika 1

Podpora za preskuse s kroglo

2.1.2   Preskusni pogoji

Temperatura: 20 °C ± 5 °C

Tlak: 860 do 1 060 mbarov.

Relativna vlažnost: 60 ± 20 %.

2.1.3   Preskušanec

Preskušanec mora biti raven, kvadratne oblike, s stranico 300 mm +10/–0 mm ali izrezan iz najmanj ukrivljenega dela vetrobranskega stekla ali druge ukrivljene plošče.

Preskusi se lahko izvajajo tudi na ukrivljeni plošči. V tem primeru je treba zagotoviti primeren stik med varnostno zasteklitvijo in podporo.

2.1.4   Postopek

Preskušanec mora biti na predpisani temperaturi vsaj štiri ure pred preskusom.

Preskušanec se namesti na podporno napravo (odstavek 2.1.1.3). Ravnina preskušanca mora biti pravokotna na smer padca krogle, pri čemer je odstopanje največ 3°.

Pri zasteklitvi z upogljivo plastiko mora biti preskušanec trdno pritrjen na podporo.

Točka udarca mora biti na območju do 25 mm od geometrijskega središča preskušanca pri višini pada do 6 m in na območju do 50 mm od središča preskušanca pri višini pada nad 6 m. Krogla mora udariti na površino preskušanca, ki je pri vgradnji na vozilo zunanja površina plošče varnostnega stekla. Krogla sme udariti samo enkrat.

2.2   Preskus z 2 260-gramsko kroglo

2.2.1   Preskusna oprema

2.2.1.1   Kaljena jeklena krogla z maso 2 260 ± 20 g in premerom približno 82 mm.

2.2.1.2   Naprava za zagotovitev prostega pada krogle s predpisane višine ali zagotovitev hitrosti, ki bi jo krogla dosegla pri prostem padu. Če se uporabi naprava za izstrelitev krogle, mora biti hitrost krogle v tolerančnem območju ± 1 % odstopanja od hitrosti, ki bi jo krogla dosegla pri prostem padu.

2.2.1.3   Podporno ogrodje mora biti takšno, kot je prikazano na sliki 1 in opisano v odstavku 2.1.1.3.

2.2.2   Preskusni pogoji

Temperatura: 20 °C ± 5 °C

Tlak: 860 do 1 060 mbarov.

Relativna vlažnost: 60 ± 20 %.

2.2.3   Preskušanec

Preskušanec mora biti raven, kvadratne oblike, s stranico 300 +10/–0 mm ali izrezan iz najmanj ukrivljenega dela vetrobranskega stekla ali druge ukrivljene varnostne zasteklitve.

Preskusi se lahko izvajajo tudi na celotnem vetrobranskem steklu ali drugi ukrivljeni plošči varnostne zasteklitve. V tem primeru je treba zagotoviti primeren stik med varnostno zasteklitvijo in podporo.

2.2.4   Postopek

Preskušanec mora biti na predpisani temperaturi vsaj štiri ure pred preskusom.

Preskušanec se namesti na podporno napravo (odstavek 2.1.1.3). Ravnina preskušanca mora biti pravokotna na smer padca krogle, pri čemer je odstopanje največ 3°.

Pri stekloplastični zasteklitvi mora biti preskušanec trdno pritrjen na podporo.

Točka udarca mora biti na območju 25 mm od geometrijskega središča preskušanca.

Krogla mora udariti na površino preskušanca, ki je pri vgradnji na vozilo notranja površina plošče varnostnega stekla.

Krogla sme udariti samo enkrat.

3.   PRESKUS Z MODELOM GLAVE

3.1   Preskus z modelom glave brez merjenja pojemka

3.1.1   Preskusna oprema

Utež v obliki glave, izdelana kot krogelni ali polkrogelni model glave iz lepljenega trdega lesa in obložena z zamenljivo klobučevinasto oblogo ter z lesenim prečnim nosilcem ali brez njega. Med krogelnim modelom glave in prečnim nosilcem je lesen kos v obliki vratu, na drugem koncu prečnega nosilca pa pritrdilni drog.

Mere morajo biti v skladu s sliko 2. Skupna masa preskusne opreme mora biti 10 kg ± 0,2 kg.

Slika 2

Utež v obliki glave

3.1.2   Naprava za zagotovitev prostega pada uteži v obliki glave s predpisane višine ali zagotovitev hitrosti, ki bi jo utež dosegla pri prostem padu. Če se uporabi naprava za izstrelitev uteži v obliki glave, mora biti hitrost uteži v tolerančnem območju ± 1 % odstopanja od hitrosti, ki bi jo utež dosegla pri prostem padu.

3.1.3   Podporna naprava, kakršna je prikazana na sliki 3, za preskušanje ravnih preskušancev. Naprava je sestavljena iz dveh jeklenih okvirov z obdelanimi naležnimi površinami širine 50 mm, nameščenih drug na drugega in obloženih z gumijasto podlogo debeline približno 3 mm, širine 15 mm ± 1 mm in trdote 70 IRHD. Zgornji okvir je pritrjen na spodnji okvir z najmanj osmimi vijaki.

3.1.4   Preskusni pogoji

Temperatura: 20 °C ± 5 °C

Tlak: 860 do 1 060 mbarov.

Relativna vlažnost: 60 ± 20 %.

3.1.5   Postopek

3.1.5.1   Preskus na ravnem preskušancu

Ravni preskušanec dolžine 1 100 mm +5/–2 mm in širine 500 mm +5/–2 mm mora biti na stalni temperaturi 20 °C ± 5 °C vsaj štiri ure pred preskusom.

Slika 3

Podpora za preskuse z modelom glave

Preskušanec se pritrdi med podporna okvira (odstavek 3.1.3); z navorom zatezanja vijakov se zagotovi, da se preskušanec med preskusom ne premakne za več kot 2 mm. Ravnina preskušanca mora biti čim bolj pravokotna na smer padca uteži. Točka udarca uteži na preskušanca mora biti na območju do 40 mm od geometrijskega središča preskušanca na površini, ki je pri vgradnji na vozilo notranja površina varnostne zasteklitve, pri čemer sme utež udariti samo enkrat.

Klobučevinasto oblogo je treba zamenjati po 12 preskusih.

3.1.5.2   Preskusi celotnega vetrobranskega stekla (le pri višini pada 1,5 m ali manj)

Vetrobransko steklo se prosto položi na podporno napravo, podloženo z gumijastim trakom trdote 70 IRHD in debeline približno 3 mm, pri čemer je širina nalaganja stekla na trak po vsem obodu približno 15 mm.

Podpora je tog predmet, po obliki podoben vetrobranskemu steklu, tako da utež v obliki glave udari na notranjo površino. Vetrobransko steklo se po potrebi pritrdi na podporo.

Podpora leži na togem stojalu, podloženim z gumijasto ploščo trdote 70 IRHD in debeline približno 3 mm. Površina vetrobranskega stekla mora biti čim bolj pravokotna na smer padca uteži v obliki glave.

Točka udarca uteži v obliki glave mora biti v območju do 40 mm od geometrijskega središča vetrobranskega stekla na površini, ki je pri vgradnji na vozilo notranja površina varnostne zasteklitve, pri čemer sme utež udariti samo enkrat.

Klobučevinasto oblogo je treba zamenjati po 12 preskusih.

3.2.   Preskus z modelom glave z merjenjem pojemka

3.2.1   Preskusna oprema

Pri preskusih z modelom glave ob istočasni določitvi vrednosti HIC je padno telo model glave, kot je prikazano na sliki 2.1. Skupna masa modela glave mora biti 10,0 kg +0,2/–0,0 kg.

Na sredini osnovne plošče (24) je v težišču vgrajen triosni montažni nastavek (26), na katerega se pritrdijo merilniki pospeška (27). Merilniki pospeška morajo biti razporejeni pravokotno drug na drugega.

Lastnosti prožnosti temena udarne glave (18) in prevleke (19), nameščenih pod osnovno ploščo (24), so zelo podobne lastnostim prožnosti človeške lobanje. Lastnosti prožnosti modela glave pri udarcu se določajo na podlagi trdote in debeline vmesnega obroča (13) in temena udarne glave.

Slika 2.1

10-kilogramski model glave

Seznam delov za 10-kilogramski model glave v zvezi s sliko 2.1

Št. lege	Število kosov	Standardna oznaka	Material	Opombe
1	1	magnetno držalo	jeklo DIN 17100	—
2	1	blažilnik vibracij	guma/jeklo	premer: 50 mm debelina: 30 mm navoj: M10
3	4	HF konektor BNC	—	—
4	1	šestroba matica DIN 985	—	—
5	6	ploščica DIN 125	—	—
6	3	prehodni del	—	—
7	6	stebelni vijak DIN 912	—	—
8	3	šestroba matica	—	—
9	3	ploščica	jeklo DIN 17100	premer odprtine: 8 mm zunanji premer: 35 mm debelina: 1,5 mm
10	3	obroč iz gume	guma trdote 60 IRHD	premer odprtine: 8 mm zunanji premer: 30 mm debelina: 10 mm
11	1	dušilni obroč	papirni paket	premer odprtine: 120 mm zunanji premer: 199 mm debelina: 0,5 mm
12	—	—	—	—
13	1	vmesni obroč	butadienska guma, trdote IRHD približno 80	premer odprtine: 129 mm zunanji premer: 192 mm debelina: 4 mm
14	3	vodilna cev	politetrafluoreten (PTFE)	notranji premer: 8 mm zunanji premer: 10 mm dolžina: 40 mm
15	3	šestroba matica	—	—
16	3	navojni sornik DIN 976	—	—
17	3	navojni vložek	zlitina DIN 1709-GD- CuZn 37 Pb	—
18	1	teme udarne glave	poliamid 12	—
19	1	prevleka	butadienska guma	debelina: 6 mm rebrasta na eni strani
20	1	vodilna puša	jeklo DIN 17100	—
21	4	vijak z ugreznjeno glavo	—	—
22	1	dušilna plošča	papirni paket	premer: 65 mm debelina: 0,5 mm
23	—	—	—	—
24	1	osnovna plošča	jeklo DIN 17100	—
25	1	stojni vijak s šestrobo priključno pušo	trdnostni razred 45H	—
26	1	triosni montažni nastavek	—	—
27	3	merilnik pospeška	—	—
28	1	leseni del	lepljeni gaber	—
29	1	plošča	zlitina (AlMg5)	—
30	1	zaščitna kapa	poliamid 12	—

3.2.2   Nastavitev in umerjanje

Za izvajanje preskusa z modelom glave se model glave pritrdi na prečni nosilec sistema za vodenje (slika 2.2) in z dvižno napravo dvigne na zahtevano višino pada. Pri preskusu z modelom glave se prečni nosilec z modelom glave odklopi od dvižne naprave. Prečni nosilec z modelom glave prosto pada in ko doseže svetlobno zaporo, ki je nastavljiva po višini, se model odklopi od prečnega nosilca in prosto pade na vzorec, pri čemer padanje prečnega nosilca zaustavijo dušilniki.

Na padanje modela glave ne sme vplivati preskusna naprava ali povezovalni kabel, tako da model pospešuje le zaradi sile težnosti in pada navpično.

Slika 2.2

Preskusna oprema za preskus z modelom glave z merjenjem pojemka

3.2.2.1   Merilna naprava, ki omogoča določitev vrednosti HIC z modelom glave iz odstavka 3.2.1.

3.2.2.2   Oprema za umerjanje modela glave

Preskusna naprava mora omogočiti nastavitev višin pada od 50 mm do 254 mm z natančnostjo do 1 mm. Sistem za vodenje pri tako majhnih višinah pada ni potreben.

Jeklena udarna plošča mora biti velika 600 mm × 600 mm in debela vsaj 50 mm. Udarna površina mora biti polirana:

površinska hrapavost Rmax = 1 mm, toleranca ploskosti t = 0,05 mm.

3.2.2.3   Umerjanje in nastavitev modela glave

Model glave je treba pred vsako serijo preskusov in po največ 50 preskusih iz ene serije umeriti in po potrebi nastaviti.

Udarna plošča mora biti čista in suha ter mora med preskusom ležati nepritrjena na betonski podlagi.

Model glave se spusti tako, da udari navpično na udarno ploščo. Višine pada (merjene od najnižje točke modela glave do površine udarne plošče) so 50, 100, 150 in 254 mm. Krivulje pojemka je treba zabeležiti.

Največji pojemek az s posameznih višin pada na os z mora biti znotraj mejnih vrednosti iz naslednje tabele:

Višina pada v mm	Največji pojemek az kot večkratnik pospeška zaradi sile težnosti g
50	64 ± 5
100	150 ± 7
150	150 ± 7
254	222 ± 12

Krivulje pojemka morajo temeljiti na unimodalnem nihanju. Krivulja pojemka pri višini pada 254 mm mora biti najmanj 1,2 ms in največ 1,5 ms nad 100 g.

Če zahteve iz odstavka 3.2.2.3 niso izpolnjene, je treba nastaviti lastnosti prožnosti modela glave tako, da se spremeni debelina vmesnega obroča (13) v osnovni plošči (24). Popravki so mogoči z nastavitvijo treh samozapornih šestrobih matic (8) na navojnih sornikih (16), s katerimi je teme udarne glave (18) pritrjeno na osnovno ploščo (24). Obroči iz gume (10) pod šestrobimi maticami (8) ne smejo biti krhki ali razpokani.

Prevleko (19) udarne površine in vmesni obroč (13) je treba po poškodbi vedno takoj zamenjati, zlasti če nastavitev modela glave ni več mogoča.

3.2.3   Podporno ogrodje za preskušanje ravnih preskušancev je takšno, kot je opisano v odstavku 3.1.3.

3.2.4   Preskusni pogoji so določeni v odstavku 3.1.4.

3.2.5   Preskusi na celotni zasteklitvi (pri višini pada od 1,5 m do 3 m). Zasteklitev se prosto položi na podporo, podloženo z gumijastim trakom trdote 70 IRHD in debeline približno 3 mm.

Zasteklitev se pritrdi na podporno napravo z ustreznimi napravami. Površina zasteklitve je čim bolj pravokotna na smer padca uteži v obliki glave. Točka udarca uteži v obliki glave mora biti v območju do 40 mm od geometrijskega središča zasteklitve na površini, ki je pri vgradnji na vozilo notranja površina plastične zasteklitve, pri čemer sme utež udarili samo enkrat.

Izbrano začetno višino pada je treba pri vsakem naslednjem preskusu zvišati za 0,5 m. Krivulje pojemka ob udarcu na vzorec za ax, ay in az je treba zabeležiti glede na čas t.

Po preskusu z modelom glave je treba preveriti, ali se je rob preskušane plošče v nosilcu premaknil za več kot 2 mm in ali je bila izpolnjena zahteva glede točke udarca. Vrednosti pospeškov ax in ay pri navpičnem udarcu morata biti manjši od 0,1 az.

3.2.6   Vrednotenje

Krivulje pojemka je treba vrednotiti na naslednji način:

Rezultirajoči pojemek ares(t) v težišču je treba določiti po enačbi (1) iz izmerjenih krivulj pojemka ax(t), ay(t) in az(t) ter izraziti kot večkratnik pospeškov zaradi sile težnosti. (1)

Določiti je treba čas, v katerem pojemek ares stalno presega vrednost 80 g in največjo vrednost tega pojemka. Vrednost HIC se izračuna kot merjenje nevarnosti tope poškodbe lobanje in možganov po naslednji enačbi (2): (2)

Meji integralov t1 in t2 je treba izbrati tako, da integral zajame največjo vrednost.

4.   PRESKUS ODPORNOSTI PROTI ODRGNJENJU

4.1   Preskusna oprema

4.1.1   Pripravo za odrgnjenje (1), shematsko prikazano na sliki 4, sestavljajo: vodoravna obračalna miza z vpenjalno napravo v središču, ki se vrti v nasprotni smeri urinih kazalcev s hitrostjo od 65 do 75 vrt/min.

Slika 4

Shema naprave za abrazijo

Dve obteženi vzporedni ročici, od katerih ima vsaka nameščeno posebno abrazivno kolo, ki se prosto vrti na vodoravni osi s krogličnimi ležaji; vsako kolo pritiska na preskusni vzorec z maso 500 g.

Obračalna miza se mora vrteti enakomerno in približno v eni ravnini (odklon od te ravnine ne sme presegati ± 0,05 mm na razdalji 1,6 mm od roba obračalne mize).

Kolesi morata biti nameščeni tako, da se dotikata preskušanca in vrtita v nasprotnih smereh tako, da nanj pritisneta in ga s tem odrgneta dvakrat na obrat vzdolž krivulj, ki očrtujeta kolobar površine približno 30 cm2.

4.1.2   Abrazivna kolesa (2) premera od 45 do 50 mm in debeline 12,5 mm morajo biti izdelana iz posebej fino presejanega brusnega materiala, vlitega v srednje trdo gumo. Trdota koles mora biti 72 ± 5 IRHD, pri čemer se izmeri na štirih med seboj enako oddaljenih točkah vzdolž srednjice abrazivne površine pod silo, ki deluje pravokotno na premer kolesa, in odčita 10 sekund po polni obremenitvi s silo.

Abrazivna kolesa je treba pripraviti za uporabo s počasnim obračanjem po ravni stekleni ploskvi, tako da dobijo popolnoma ravno površino.

4.1.3   Izvor svetlobe je žarnica z žarilno nitko v paralelepipedu z merami 1,5 mm × 1,5 mm × 3 mm. Napetost na žarilni nitki mora biti taka, da je barvna temperatura 2 856 ± 50 K. Napetost se stabilizira na ± 1/1 000. Instrument za merjenje napetosti mora biti dovolj točen.

4.1.4   Optični sistem sestavlja leča z goriščno razdaljo f najmanj 500 mm in s korekcijo kromatične aberacije. Celotna odprtina leče ne sme presegati f/20. Razdalja med lečo in izvorom svetlobe se nastavi tako, da nastane čim bolj vzporeden svetlobni žarek. Žarek se omeji z vstavljeno zaslonko na premer 7 mm ± 1 mm. Ta zaslonka se postavi na razdalji 100 mm ± 50 mm od leče, na nasprotni strani od izvora svetlobe.

4.1.5   Opremo za merjenje razpršene svetlobe (glej sliko 5) sestavljajo fotoelektrična celica z Ulbrichtovo kroglo premera od 200 do 250 mm. Krogla mora imeti vstopno in izstopno odprtino za svetlobo. Vstopna odprtina mora biti okrogla, pri čemer mora biti njen premer vsaj dvakrat večji od premera svetlobnega žarka. Izstopna odprtina krogle mora biti opremljena s svetlobno pastjo ali refleksijskim standardom v skladu z odstavkom 4.4.3. spodaj. Svetlobna past mora absorbirati vso svetlobo, kadar v svetlobnem žarku ni preskušanca.

Os svetlobnega žarka mora potekati skozi središče vstopne in izstopne odprtine. Premer izstopne odprtine b mora biti 2 a.tan 4°, pri čemer je a. premer krogle. Fotoelektrična celica mora biti nameščena tako, da je ne more doseči svetloba, ki prihaja neposredno skozi vstopno odprtino ali ki se odbije od refleksijskega standarda.

Notranji površini Ulbrichtove krogle in refleksijskega standarda morata imeti praktično enako svetlobno odbojnost ter sta matirani in neselektivni.

Izhodni signal fotoelektrične celice mora biti linearen v mejah ±2 % na območju uporabljenih svetlobnih jakosti. Instrument mora biti zasnovan tako, da se kazalec galvanometra pri temni krogli ne odkloni.

Celotno napravo je treba redno preverjati s kalibracijskimi etaloni opredeljene motnosti.

Če je merjenje motnosti opravljeno z opremo ali po metodah, različnih od zgoraj opredeljenih, je treba rezultate po potrebi popraviti, tako da se uskladijo z rezultati, dobljenimi z zgoraj opisano napravo.

Slika 5

Merilnik motnosti

4.2   Preskusni pogoji

Temperatura: 20 °C ± 5 °C

Tlak: 860 do 1 060 mbarov.

Relativna vlažnost: 60 ± 20 %.

4.3   Preskušanci

Preskušanci morajo biti ravni kvadrati s stranico 100 mm s čim bolj ravnima in vzporednima površinama, pri čemer morajo imeti po potrebi na sredini pritrdilno izvrtino premera 6,4 mm.

4.4   Postopek

Preskus odrgnjenja se opravi na površini preskušanca, ki je po vgradnji zasteklitve na vozilo zunanja površina, pri plastičnem materialu pa tudi na notranji površini.

4.4.1   Neposredno pred odrgnjenjem in po njem se preskušanec očisti tako:

(a)	obriše se z bombažno krpo pod tekočo čisto vodo;

(b)	opere se z destilirano ali demineralizirano vodo;

(c)	posuši se s curkom kisika ali dušika;

(d)	z rahlim brisanjem z vlažno bombažno krpo se odstranijo morebitni sledovi vode. Po potrebi se posuši z rahlim obojestranskim drgnjenjem med bombažnima krpama.

Izogibati se je treba vsake obdelave z ultrazvočno opremo. Po čiščenju se lahko preskušanec prijema le na robovih, hrani pa se tako, da se njegove površine ne poškodujejo ali onesnažijo.

4.4.2   Pred preskusom je treba hraniti preskušanec vsaj 48 ur pri temperaturi 20 °C ± 5 °C in relativni vlažnosti 60 ± 20 %.

4.4.3   Takoj po tem se preskušanec položi pred vstopno odprtino Ulbrichtove krogle. Kot med normalo (pravokotnico) na površino preskušanca in osjo svetlobnega žarka ne sme presegati 8°.

Opraviti je treba štiri meritve, kot je navedeno v naslednji tabeli:

Meritev	S preskušancem	S svetlobno pastjo	Z refleksijskim standardom	Odčitana velikost
T1	ne	ne	da	vpadna svetloba
T2	da	ne	da	vsa svetloba, ki jo prepušča preskušanec
T3	ne	da	ne	svetloba, ki jo razpršuje priprava
T4	da	da	ne	svetloba, ki jo razpršujeta priprava in preskušanec

Opraviti je treba dodatne meritve za T1, T2, T3 in T4 na drugih predpisanih točkah preskušanca, da se zagotovi enakomernost.

Celotna prepustnost se izračuna po formuli

.

Difuzna prepustnost Td se izračuna po formuli Td:

Izračuna se odstotek razpršene motnosti ali razpršene svetlobe ali obeh:

Po zgornji enačbi se izračuna začetna motnost preskušanca na vsaj štirih med seboj enako oddaljenih mestih na neodrgnjenem območju. Izračunajo se povprečne vrednosti rezultatov za vsak preskušanec. Namesto s štirimi meritvami se lahko povprečna vrednost dobi z enakomernim vrtenjem preskušanca s hitrostjo 3 vrt/min ali več.

Za vsak tip varnostne zasteklitve je treba opraviti tri preskuse z enako obremenitvijo. Motnost se uporabi kot merilo odrgnjenja površine po preskusu odpornosti proti odrgnjenju.

Po zgornji enačbi se izmeri svetloba, razpršena po odrgnjeni sledi, na najmanj štirih, med seboj enako oddaljenih mestih vzdolž sledi. Izračunajo se povprečne vrednosti rezultatov za vsak preskušanec. Namesto s štirimi meritvami se lahko povprečna vrednost dobi z enakomernim vrtenjem preskušanca s hitrostjo 3 vrt/min ali več.

4.5   Preskus odrgnjenja se opravi le, če preskuševalni laboratorij ob upoštevanju razpoložljivih podatkov oceni, da je potreben.

Pri spremembi vmesnega sloja ali debeline materiala običajno ni treba ponoviti preskusa, razen pri uporabi stekloplastičnega materiala.

4.6   Stopnje težavnosti sekundarnih značilnosti

Sekundarne značilnosti se ne upoštevajo.

5.   PRESKUS ODPORNOSTI PROTI VISOKI TEMPERATURI

5.1   Postopek

Trije preskusni vzorci ali trije kvadratni preskušanci z merami najmanj 300 mm × 300 mm, ki jih laboratorij odvzame s treh vetrobranskih stekel ali drugih treh steklenih plošč, se segrejejo na 100 °C; pri tem mora biti en rob preskušanca tudi del zgornjega roba steklene plošče. Ta temperatura se vzdržuje dve uri, nato se vzorci ali preskušanci ohladijo na sobno temperaturo. Če sta obe zunanji površini varnostne zasteklitve iz neorganskega materiala, se lahko preskus opravi tako, da se vzorec navpično potopi v vrelo vodo za predpisan čas, pri čemer je treba paziti, da se ne izpostavi prevelikim toplotnim šokom. Če so preskušanci izrezani iz vetrobranskega stekla, mora biti en rob vzorca del roba vetrobranskega stekla.

5.2   Stopnje težavnosti sekundarnih značilnosti

	Brezbarvno steklo	Obarvano steklo
Obarvanost vmesnega sloja	1	2

Druge sekundarne značilnosti se ne upoštevajo.

5.3   Razlaga rezultatov

5.3.1

Rezultat preskusa odpornosti proti visoki temperaturi je zadovoljiv, če se več kot 15 mm od neobrezanega roba ali več kot 25 mm od obrezanega roba ali več kot 10 mm od razpoke, ki morda nastane med preskusom, na preskušancu ali vzorcu ne pojavijo mehurčki ali druge napake.

5.3.2

Serija preskušancev ali vzorcev za homologacijo je z vidika preskusa odpornosti proti visoki temperaturi zadovoljiva, če so rezultati vseh preskusov zadovoljivi.

6.   PRESKUS ODPORNOSTI PROTI SEVANJU

6.1   Preskusna metoda

6.1.1   Preskusna oprema

6.1.1.1   Vir sevanja sestavlja srednjetlačna živosrebrna obločnica s cevastim balonom iz brezozonskega kremenčevega stekla; os balona žarnice je navpična. Nazivni meri svetilke morata biti: dolžina 360 mm in premer 9,5 mm. Dolžina obloka mora biti 300 ± 4 mm. Svetilka mora delovati z močjo 750 ± 50 W.

Uporabi se lahko tudi poljuben drug vir sevanja z enakim učinkom, kot ga ima zgoraj opisana svetilka. Enakost učinkovanja drugega vira sevanja se preveri s primerjavo energije, ki seva v območju valovnih dolžin od 300 do 450 nm; vse druge valovne dolžine se izločijo z ustreznimi filtri. Alternativni vir sevanja se mora uporabljati s temi filtri.

Pri varnostni zasteklitvi, pri kateri ni zadovoljive soodvisnosti med tem preskusom in pogoji uporabe, je treba prilagoditi preskusne pogoje.

6.1.1.2   Napajalni transformator in vžigalna naprava, ki omogočata napajanje svetilke (odstavek 6.1.1.1) z vžigalno napetostjo najmanj 1 100 V in delovno napetostjo 500 ± 50 V.

6.1.1.3.   Naprava za namestitev in vrtenje preskušancev s hitrostjo od 1 do 5 vrt/min okrog središčno nameščenega vira sevanja, tako da se zagotovi enakomerna izpostavljenost sevanju.

6.1.2.   Preskušanci

6.1.2.1.   Velikost preskušancev mora biti 76 × 300 mm.

6.1.2.2   Laboratorij izreže preskušance iz zgornjega dela zasteklitve na naslednji način:

pri steklenih ploščah gornji rob preskušanca sovpada z gornjim robom steklene plošče;

pri vetrobranskih steklih gornji rob preskušanca sovpada z gornjo mejo območja, za katerega je treba preveriti in ugotoviti normalno prepustnost v skladu z odstavkom 9.1.2.2 te priloge.

6.1.3   Postopek

Na treh preskušancih se pred izpostavitvijo sevanju preveri normalna prepustnost svetlobe v skladu z odstavkoma 9.1.1 in 9.1.2 te priloge. Del vsakega preskušanca je treba zavarovati pred sevanjem, nato se preskušanec položi na preskusno napravo 230 mm od osi svetilke in vzporedno s to osjo. Med preskusom mora imeti preskušanec temperaturo 45 °C ± 5 °C.

Površina preskušanca, ki je po vgradnji na vozilo zunanja površina stekla, mora biti obrnjena proti svetilki. Pri uporabi svetilke tipa iz odstavka 6.1.1.1 je čas izpostavitve 100 ur. Po izpostavitvi sevanju na izpostavljeni površini vsakega preskušanca se ponovno izmeri normalna prepustnost svetlobe.

6.1.4   Vsak preskušanec ali vzorec (skupaj trije) je treba po zgoraj opisanem postopku izpostaviti sevanju tako, da sevanje na vsaki točki preskušanca ali vzorca vpliva na uporabljen vmesni sloj tako, kot bi vplivalo sončno sevanje jakosti 1 400 W/m2 v 100 urah.

6.2   Stopnje težavnosti sekundarnih značilnosti

	Brezbarvno steklo	Obarvano steklo
Obarvanost stekla:	2	1
Obarvanost vmesnega sloja:	1	2

Druge sekundarne značilnosti se ne upoštevajo.

6.3   Razlaga rezultatov

6.3.1   Rezultat preskusa odpornosti proti sevanju je zadovoljiv, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

6.3.1.1   skupna prepustnost svetlobe, izmerjena v skladu z odstavkoma 9.1.1 in 9.1.2 te priloge, ne sme biti manjša od 95 % vrednosti, izmerjene pred izpostavitvijo sevanju, in ne sme biti manjša od:

6.3.1.1.1   70 % pri vetrobranskem steklu in drugi zasteklitvi, ki je vgrajena v legi, pomembni za vidljivost pri vožnji.

6.3.2   Serija preskušancev ali vzorcev za homologacijo je z vidika preskusa odpornosti proti sevanju zadovoljiva, če so rezultati vseh preskusov zadovoljivi.

6.4   Odpornost proti simuliranim vremenskim vplivom

6.4.1   Preskusna metoda

6.4.1.1   Preskusna oprema

6.4.1.1.1   Ksenonska svetilka z dolgim oblokom

Vir sevanja pri napravi za izpostavljanje vremenskim vplivom (3) je ksenonska svetilka z dolgim oblokom, vendar so dovoljene tudi druge metode, ki zagotavljajo zahtevano raven izpostavljenosti ultravijoličnemu sevanju. Prednost ksenonske žarnice z dolgim oblokom je, da ob uporabi pravilnih filtrov in pravilnem delovanju oddaja svetlobni spekter, ki se najbolj približa spektru naravne sončne svetlobe. Zato je treba kremenčevo ksenonsko gorilno cev opremiti z ustreznimi optičnimi filtri iz borsilikatnega stekla (4). Uporabljene ksenonske svetilke morajo delovati s primernim sistemom napajana z energijo s frekvenco 50 ali 60 Hz s primernimi zagonskimi transformatorji in električno opremo.

Naprava za izpostavljanje vremenskim vplivom mora vključevati opremo, potrebno za merjenje in/ali kontrolo:

(a)

sevanja;

(b)	temperature črnega telesa;

(c)	škropljenja vode;

(d)	programa ali cikla delovanja.

Naprava za izpostavljanje vremenskim vplivom mora biti narejena iz inertnih materialov, ki ne bodo onesnažili vode, uporabljene pri preskusu.

Sevanje je treba meriti na površini preskušanca in kontrolirati v skladu s priporočili proizvajalca naprave.

Skupno izpostavljanje ultravijoličnemu (5) sevanju (džul na m2) je treba meriti ali izračunati in se šteje kot glavno merilo izpostavljanja preskušanca.

6.4.1.2   Preskušanci

Mere preskušancev morajo biti take, kot so določene v ustrezni preskusni metodi za lastnost ali lastnosti, ki jih je treba meriti po izpostavljanju vremenskim vplivom.

Določiti je treba število kontrolnih vzorcev in preskušancev za vsak preskusni pogoj ali fazo izpostavljanja poleg tistih, ki so predpisani za vizualno oceno glede na število, ki je potrebno za preskusne metode.

Priporočeno je, da se vizualno ocenjevanje opravlja na največjih preskušancih.

6.4.1.3   Postopek

V skladu z odstavkom 9.1 te priloge je treba izmeriti prepustnost svetlobe preskusnih vzorcev, ki bodo izpostavljeni preskusu. V skladu z odstavkom 4. te priloge je treba izmeriti odpornost površine kontrolnih vzorcev proti odrgnjenju. Površina vsakega preskušanca, ki je po vgradnji na vozilo zunanja površina, mora biti obrnjena proti svetilki. Ostali pogoji izpostavljanja so naslednji:

6.4.1.3.1   Razlike v sevanju na celotni površini preskusnega vzorca ne smejo biti večje kot ± 10 %.

6.4.1.3.2   V ustreznih intervalih je treba filtre svetilke oprati z detergentom in vodo. Obločne ksenonske filtre je treba zamenjati v skladu z navodili proizvajalca opreme.

6.4.1.3.3   Med suhim delom cikla je treba kontrolirati temperaturo naprave za izpostavljanje s pomočjo cirkulacije zadostne količine zraka, da se vzdržuje konstantna temperatura črnega telesa.

V ksenonski obločni napravi za izpostavljanje mora biti ta temperatura 70 ± 3 °C, kot je prikazano na sevalnem termometru ali drugem ustreznem termometru.

Merilnik sevanja črnega telesa mora biti vgrajen v ogrodje preskusnega vzorca, odčitanja pa je treba opraviti v točki, kjer se zaradi izpostavitve svetlobi razvije največja toplota.

6.4.1.3.4   Med suhimi deli cikla je treba relativno vlažnost v napravi za izpostavljanje uravnati na 50 ± 5 %.

6.4.1.3.5   Deionizirana voda, ki se uporablja v ciklu škropljenja, mora vsebovati manj kot 1 ppm delcev silicijevega dioksida in ne sme puščati trajnih oblog ali ostankov na preskusnih vzorcih, ki bi motili nadaljnje meritve.

6.4.1.3.6   Vrednost pH vode mora biti od 6,0 do 8,0, prevodnost pa mora biti manjša od 5 microsiemensov.

6.4.1.3.7   Temperatura vode pri vstopu v napravo za izpostavljanje mora biti enaka temperaturi okolja.

6.4.1.3.8   Pri stiku s preskusnim vzorcem mora biti voda drobno razpršena in v zadostni količini, da se vzorci namočijo enakomerno takoj po udarcu.

Razpršena voda se usmeri le na površino preskusnega vzorca, ki je obrnjen proti izvoru svetlobe. Ponovno kroženje škropljene vode ali potapljanje vzorcev v vodo ni dovoljeno.

6.4.1.3.9   Preskusni vzorci se morajo vrteti okrog obloka tako, da se doseže enakomerna razporeditev svetlobe. Vsi prostori v preskusni napravi morajo biti izpolnjeni z vzorci ali njihovimi nadomestki, da se zagotovi vzdrževanje enakomerne razporeditve temperature. Preskusni vzorci morajo biti vgrajeni v okvirje s hrbtiščem, obrnjenim proti stenam naprave. Vendar svetloba, odbita od sten naprave, ne sme zadeti hrbtne površine preskusnih vzorcev. Po potrebi se lahko hrbtne strani vzorcev tudi zaslonijo, da se prepreči vpad odbite svetlobe, če pri tem ni ovirano prosto kroženje zraka na površini preskusnih vzorcev.

6.4.1.3.10   Preskusna naprava deluje tako, da zagotavlja stalno svetlobo in škropljenje z vodo v 2-urnih ciklih. Vsak 2-urni cikel je razdeljen na obdobja, ko so preskusni vzorci 102 minuti izpostavljeni svetlobi brez škropljenja z vodo, 18 minut pa so izpostavljeni svetlobi s škropljenjem z vodo.

6.4.1.4   Vrednotenje

Po izpostavljanju se preskušanci lahko po potrebi očistijo na način, ki ga priporoči njihov proizvajalec, da se odstranijo morebitni ostanki.

Izpostavljeni preskušanci se vrednotijo vizualno glede na naslednje lastnosti:

(a)

mehurčki;

(b)

barva;

(c)

motnost;

(d)	opazna razgradnja.

Izmeriti je treba prepustnost svetlobe izpostavljenih preskušancev.

6.4.1.5   Prikaz rezultatov

V poročilu je treba navesti vizualno vrednotenje izpostavljenih preskušancev ob primerjanju videza vsakega izpostavljenega preskušanca z videzom kontrolnega vzorca, ki ni bil izpostavljen.

Izmerjena normalna prepustnost svetlobe ne sme odstopati od vrednosti prvotnih preskusov na neizpostavljenih vzorcih več kot 5 %, pri čemer ne sme biti manjša od:

70 % pri vetrobranskem steklu in drugi zasteklitvi, ki je vgrajena v legi, pomembni za vidljivost pri vožnji.

7.   PRESKUS ODPORNOSTI PROTI VLAGI

7.1   Postopek

Trije vzorci ali trije kvadratni preskušanci z merami najmanj 300 × 300 mm se za dva tedna navpično postavijo v zaprto posodo s temperaturo 50 ± 2 °C in relativno vlažnostjo 95 ± 4 %. V primeru zasteklitve iz toge plastike in enot večslojnega izolacijskega stekla iz toge plastike je število vzorcev deset.

Preskušance se pripravi tako, da:

(a)	vsaj en rob preskušanca sovpada z robom steklene plošče, iz katere je vzet preskušanec;

(b)	če se hkrati preskuša več preskušancev, je treba zagotoviti zadosten vmesni prostor med njimi.

Poskrbeti je treba, da kondenzat s sten in stropa preskusne komore ne kaplja na preskušance.

7.2   Stopnje težavnosti sekundarnih značilnosti

	Brezbarvno steklo	Obarvano steklo
Obarvanost vmesnega sloja:	1	2

Druge sekundarne značilnosti se ne upoštevajo.

7.3   Razlaga rezultatov

7.3.1

Varnostna zasteklitev je glede odpornosti proti vlagi zadovoljiva, če se dlje kot 10 mm od neobrezanih robov in dlje kot 15 mm od obrezanih robov ne opazi nobena bistvena sprememba potem, ko so bile plošče navadnega in predpripravljenega lepljenega stekla dve uri, plošče s plastično prevleko in stekloplastične plošče pa 48 ur pri temperaturi okolice.

7.3.2

Serija preskušancev ali vzorcev, predložena v homologacijo, je z vidika preskusa odpornosti proti vlagi zadovoljiva, če so rezultati vseh preskusov zadovoljivi.

8.   PRESKUS ODPORNOSTI PROTI TEMPERATURNIM SPREMEMBAM

8.1   Preskusna metoda

Preskušanca z merami 300 mm × 300 mm se za 6 ur postavita v zaprto posodo s temperaturo –40 °C ± 5 °C; nato se za eno uro postavita na prosto pri temperaturi 23 °C ± 2 °C ali dokler se njuna temperatura ne stabilizira. Nato se za 3 ure postavita na zračni tok temperature 72 °C ± 2 °C. Ko se preskušanca ponovno postavita na prosto pri temperaturi 23 °C ± 2 °C in se ohladita na navedeno temperaturo, se pregledata.

8.2   Stopnje težavnosti sekundarnih značilnosti

	Brezbarvno steklo	Obarvano steklo
Obarvanost vmesnega sloja ali plastične prevleke	1	2

Druge sekundarne značilnosti se ne upoštevajo.

8.3   Razlaga rezultatov

Rezultat preskusa odpornosti proti temperaturnim spremembam je zadovoljiv, če na preskušancih niso vidne razpoke, motnost, luščenje slojev ali druge vidne okvare.

9.   OPTIČNE LASTNOSTI

9.1   Preskus prepustnosti svetlobe

9.1.1   Preskusna oprema

9.1.1.1   Izvor svetlobe je žarnica z žarilno nitko v paralelepipedu z merami 1,5 mm × 1,5 mm × 3 mm. Napetost na žarilni nitki mora biti taka, da je barvna temperatura 2 856 K ± 50 K. Napetost se stabilizira na ± 1/1 000. Instrument za merjenje napetosti mora biti dovolj točen.

9.1.1.2   Optični sistem sestavlja leča z goriščno razdaljo f najmanj 500 mm in s korekcijo kromatične aberacije. Celotna odprtina leče ne sme presegati f/20. Razdalja med lečo in izvorom svetlobe se nastavi tako, da nastane čim bolj vzporeden svetlobni žarek. Žarek se omeji z vstavljeno zaslonko na premer 7 mm ± 1 mm. Ta zaslonka se postavi na razdalji 100 mm ± 50 mm od leče, na nasprotni strani od izvora svetlobe. Merjenje mora potekati v središču svetlobnega žarka.

9.1.1.3   Merilna oprema

Sprejemnik mora imeti relativno spektralno občutljivost skladno z relativno spektralno svetlobno učinkovitostjo standardnega fotometričnega opazovalca ICI (6) za fotopični vid. Občutljiva površina sprejemnika je prevlečena s snovjo, ki razprši svetlobo, in mora biti najmanj dvakrat večja od prereza svetlobnega žarka, ki ga oddaja optični sistem. Če se uporabi Ulbrichtova krogla, mora biti površina odprtine krogle vsaj dvakrat večja od vzporednega dela žarka.

Linearnost sprejemnika in priključenega kazalnega instrumenta mora biti boljša od 2 % efektivnega dela merilne lestvice.

Sprejemnik mora ležati na osi svetlobnega žarka.

9.1.2   Postopek

Občutljivost merilnega sistema se nastavi tako, da instrument za prikaz odziva sprejemnika kaže 100 razdelkov, kadar preskušanec ni vstavljen v svetlobno pot. Kadar na sprejemnik svetloba ne pada, mora instrument kazati vrednost nič.

Preskušanec se postavi pred sprejemnik, pri čemer je razdalja med njima približno pet premerov sprejemnika. Plošča varnostnega stekla se namesti med zaslonko in sprejemnik ter naravna tako, da je vpadni kot svetlobnega žarka enak 0 ± 5°. Izmeri se normalna prepustnost preskušanca in za vsako merilno mesto se s kazalnega instrumenta odčita število razdelkov n. Normalna prepustnost svetlobe tr je enaka n/100.

9.1.2.1   Pri vetrobranskih steklih se lahko uporabijo alternativne preskusne metode, pri katerih se uporabi preskušanec, izrezan iz najbolj ravnega dela vetrobranskega stekla, ali posebej pripravljen ravni kvadratni preskušanec enakega materiala in enake debeline kot pravo vetrobransko steklo, pri čemer se meritve opravijo pravokotno na stekleno ploščo.

9.1.2.2   Pri vetrobranskih steklih za vozila kategorije M1  (7) se mora preskus opraviti na preskusni površini B, določeni v odstavku 2.3 Priloge 18, kar izključuje vsako neprozorno zatemnitev na njej;

pri vetrobranskih steklih za vozila kategorije N1 lahko proizvajalec zahteva, da se enak preskus opravi na preskusni površini B, določeni v odstavku 2.3 Priloge 18, kar izključuje vsako neprozorno zatemnitev na njej, ali v območju I, določenem v odstavku 9.2.5.2.3 te priloge;

pri vetrobranskih steklih za druge kategorije vozil se mora preskus opraviti v območju I, določenem v odstavku 9.2.5.2.3 te priloge.

Vendar se za kmetijske in gozdarske traktorje ter vozila, ki se uporabljajo na gradbiščih, za katera ni mogoče določiti območja I, preskus izvede v območju I', kot je določeno v odstavku 9.2.5.3 te priloge.

9.1.3   Stopnje težavnosti sekundarnih značilnosti

	Brezbarvno steklo	Obarvano steklo
Obarvanost stekla	1	2
Obarvanost vmesnega sloja (pri lepljenih vetrobranskih steklih)	1	2
	Ni vključeno	Vključeno
Zasenčena in/ali neprozorna zatemnitev	1	2

Druge sekundarne značilnosti se ne upoštevajo.

9.1.4   Razlaga rezultatov

Normalna prepustnost svetlobe se izmeri v skladu z odstavkom 9.1.2 te priloge, rezultat pa se zabeleži. V primeru vetrobranskega stekla ta ne sme biti manjša od 70 %. Če gre za zasteklitev, ki ni vetrobransko steklo, so zahteve določene v Prilogi 21.

9.2   Preskus optičnega popačenja

9.2.1   Področje uporabe

Opredeljena metoda je metoda projiciranja, ki omogoča vrednotenje optičnega popačenja varnostne zasteklitve.

9.2.1.1   Opredelitve pojmov

9.2.1.1.1    „Optični odklon“ pomeni kot med dejansko in navidezno smerjo točke, prikazane skozi ploščo vetrobranskega stekla; velikost kota je funkcija vpadnega kota smeri opazovanja, debeline in nagiba vetrobranskega stekla ter polmera ukrivljenosti „r“ na mestu vpada.

9.2.1.1.2   Optično popačenje v smeri M-M': algebraična razlika kotnih odklonov Da, izmerjenih med dvema točkama M in M' na površini steklene plošče, pri čemer je razdalja med točkama taka, da je razdalja med njunima projekcijama na ravnino, pravokotnima na ravnino pogleda, enaka dani razdalji Dx (glej sliko 6).

Popačenje v nasprotni smeri urinih kazalcev se upošteva kot pozitivno, popačenje v smeri urinih kazalcev pa kot negativno.

9.2.1.1.3   Optično popačenje na točki M: največje optično popačenje za vse smeri M-M' iz točke M.

Slika 6

Shematski prikaz optičnega popačenja

Opombe:

9.2.1.2   Preskusna oprema

Ta metoda zahteva projiciranje ustreznega diapozitiva (rastrske slike) na projekcijski zaslon skozi preskušano varnostno zasteklitev. Sprememba projicirane slike ob vstavitvi varnostne zasteklitve v pot svetlobe pomeni merilo popačenja.

Preskusna oprema obsega naslednje naprave, razporejene, kot kaže slika 9.

9.2.1.2.1   Projektor dobre kakovosti, s točkovnim izvorom svetlobe velike jakosti, ki ima na primer naslednje značilnosti:

goriščna razdalja najmanj 90 mm;

odprtina približno 1/2,5;

kremenska halogenska žarnica z močjo 150 W (pri uporabi brez filtra);

kremenska halogenska žarnica z močjo 250 W (pri uporabi zelenega filtra).

Projektor je shematsko prikazan na sliki 7. Zaslonka premera 8 mm je približno 10 mm pred izstopno lečo.

Slika 7

Optična razporeditev projektorja

9.2.1.2.2   Diapozitivi (rastrske slike), ki jih sestavlja npr. vzorec svetlih krogov na temnem ozadju (glej sliko 8). Diapozitivi morajo biti dovolj visoke kakovosti in imeti takšen kontrast, da omogočajo merjenje z napako, manjšo od 5 %.

Če preskušana plošča varnostne zasteklitve ni vstavljena, morajo biti mere krogov rastra take, da tvorijo njihove projicirane slike vzorec krogov premera

, pri čemer je Δx = 4 mm (glej sliki 6 in 9).

Slika 8

Povečan izsek diapozitiva

Slika 9

Razporeditev preskusne opreme pri preskusu optičnega popačenja

9.2.1.2.3   Podporno stojalo, priporočljivo je tako, ki omogoča navpično in vodoravno pregledovanje ter vrtenje plošče varnostne zasteklitve.

9.2.1.2.4   Kontrolni etalon za merjenje sprememb mer, kadar je potrebno hitro ocenjevanje. Primerna oblika etalona je prikazana na sliki 10.

Slika 10

Primerna oblika kontrolnega etalona

9.2.1.3   Postopek

9.2.1.3.1   Splošno

Vetrobransko steklo se postavi na podporno stojalo (odstavek 9.2.1.2.3) pod določenim kotom naklona. Preskusna slika se projicira skozi preskušano območje steklene plošče. Za pregled celotnega predpisanega območja se vetrobransko steklo zavrti ali premika vodoravno ali navpično.

9.2.1.3.2   Presoja z uporabo kontrolnega etalona

Če zadostuje hitra presoja v mejah napake do 20 %, se izračuna vrednost A (glej sliko 10) iz mejne vrednosti ΔΔL za spremembo odklona in vrednost R2, tj. razdalja plošče varnostne zasteklitve od projekcijskega zaslona:

Povezavo med spremembo premera projicirane slike Δd in spremembo kotnega odklona ΔΔ določa enačba

pri čemer je:

Δd	izražena v milimetrih,
A	izražena v milimetrih,
ΔαL	izražena v ločnih minutah,
Δα	izražena v ločnih minutah,
R2	izražena v metrih.

9.2.1.3.3   Merjenje s fotoelektrično napravo

Če je zahtevano natančno merjenje v morebitnih mejah napake manj kot 10 % mejne vrednosti, se na projicirni osi izmeri Dd, pri čemer se upošteva vrednost širine pike v točki, kjer je osvetljenost polovica največje osvetljenosti pike.

9.2.1.4   Prikaz rezultatov

Za oceno optične popačenosti na vetrobranskem steklu se izmeri Dd v kateri koli točki na površini in v vseh smereh, da se ugotovi Dd max.

9.2.1.5   Alternativna metoda

Kot alternativa projekcijskim postopkom je dovoljen tudi strioskopski postopek, če se doseže točnost meritev, ki je predpisana v odstavkih 9.2.1.3.2 in 9.2.1.3.3.

9.2.1.6   Razdalja D x mora biti 4 mm.

9.2.1.7   Vetrobransko steklo mora biti nameščeno s takim nagibom, pod katerim bo vgrajeno na vozilu.

9.2.1.8   Os projiciranja se mora v vodoravni smeri približno pokrivati s pravokotnico na sled vetrobranskega stekla v tej ravnini.

9.2.2   Meritve se opravijo:

9.2.2.1   pri vozilih kategorije M1 v preskusnem območju A, razširjenem do srednje ravnine vozila, in na ustreznem delu vetrobranskega stekla, simetričnega z vzdolžno srednjo ravnino vozila, ter tudi na manjšem preskusnem območju B v skladu z odstavkom 2.4 Priloge 18.

9.2.2.2   pri vozilih kategorije M in N, razen M1:

(a)	v območju I, kot je določeno v odstavku 9.2.5.2 te priloge, za vozila kategorije M2, M3, N2 in N3;

(b)

v območju I, kot je določeno v odstavku 9.2.5.2 te priloge, ali v preskusnem območju A, razširjenem na srednjo ravnino vozila, in na ustreznem delu vetrobranskega stekla, simetričnega z vzdolžno srednjo ravnino vozila, ter tudi na manjšem preskusnem območju B v skladu z odstavkom 2.4 Priloge 18 za vozila kategorije N1.

9.2.2.3   pri kmetijskih in gozdarskih traktorjih ter vozilih, ki se uporabljajo na gradbiščih, za katera ni mogoče določiti območja I, v območju I', kot je določeno v odstavku 9.2.5.3 te priloge.

9.2.2.4   Tip vozila

Preskus je treba ponoviti, če bo vetrobransko steklo vgrajeno v tip vozila, ki ima drugačno naprej usmerjeno vidno polje od tipa vozila, za katerega je bilo vetrobransko steklo že homologirano.

9.2.3   Stopnje težavnosti sekundarnih značilnosti

9.2.3.1   Vrsta materiala

Polirano (ravno) steklo	Plavljeno steklo	Steklene plošče
1	1	2

9.2.3.2   Druge sekundarne značilnosti

Druge sekundarne značilnosti se ne upoštevajo.

9.2.4   Število vetrobranskih stekel

V preskušanje je treba predložiti štiri preskušance.

9.2.5   Opredelitev območij

9.2.5.1   Območji A in B vetrobranskih stekel za kategorijo vozil M1 in N1 sta določeni v Prilogi 18 k temu pravilniku.

9.2.5.2   Območja vetrobranskih stekel za vozila kategorije M in N, razen za M1, se določijo na podlagi:

9.2.5.2.1    „očesne točke“, ki je 625 mm nad točko R voznikovega sedeža v navpični ravnini, vzporedni z vzdolžno srednjo ravnino vozila, za katerega je vetrobransko steklo namenjeno, ter poteka skozi os volanskega obroča;

9.2.5.2.2   premice OQ, tj. vodoravna premica, ki poteka skozi očesno točko 0 in je pravokotna na vzdolžno srednjo ravnino vozila.

9.2.5.2.3   Območje I je območje vetrobranskega stekla, omejeno s presečnicami vetrobranskega stekla z naslednjimi štirimi ravninami:

P1	—	navpična ravnina, ki poteka skozi točko 0 in z vzdolžno srednjo ravnino vozila tvori kot 15° na levo;
P2	—	navpična ravnina, simetrična ravnini P1 glede na vzdolžno srednjo ravnino vozila; če to ni mogoče (npr. če vzdolžna srednja ravnina ne obstaja), mora biti ravnina P2 simetrična ravnini P1 glede na vzdolžno ravnino vozila, ki poteka skozi točko 0;
P3	—	ravnina, ki poteka skozi premico OQ in z vodoravno ravnino tvori kot 10° navzgor;
P4	—	ravnina, ki poteka skozi premico OQ in z vodoravno ravnino tvori kot 8° navzdol.

9.2.5.3   Pri kmetijskih in gozdarskih traktorjih ter vozilih, ki se uporabljajo na gradbiščih, za katera ni mogoče določiti območja I, je območje I' celotna površina vetrobranskega stekla.

9.2.6   Razlaga rezultatov

Tip vetrobranskega stekla je z vidika optičnega popačenja zadovoljiv, če optično popačenje pri štirih vetrobranskih steklih, predloženih v preskušanje, ne presega vrednosti, navedenih za vsako območje.

Kategorija vozila	Območje	Največje vrednosti optičnega popačenja
M1 in N1	A – povečano v skladu z odstavkom 9.2.2.1	2 ločni minuti
	B – zmanjšano v skladu z odstavkom 2.4 Priloge 18	6 ločnih minut
Kategoriji M in N, razen M1	I	2 ločni minuti
Kmetijska vozila itd., za katera ni mogoče določiti območja I	I'	2 ločni minuti

9.2.6.1   Na robnem območju 25 mm znotraj obrisa konstrukcijskega stekla in morebitnih neprozornih zatemnitev, če to območje izključuje razširjeno območje A ali območje I, se meritve ne smejo izvajati.

9.2.6.2   Pri kmetijskih in gozdarskih traktorjih ter vozilih, ki se uporabljajo na gradbiščih, se meritve ne smejo izvajati na robnem področju širine 100 mm.

9.2.6.3   Pri deljenih vetrobranskih steklih se meritve ne smejo izvajati v pasu 35 mm od roba vetrobranskega stekla, ki leži ob ločilnemu stebričku.

9.2.6.4   Največje dovoljeno odstopanje 6 ločnih minut je dovoljeno za vse dele območja I ali območja A, ki so od obrisa konstrukcijskega stekla oddaljeni manj kot 100 mm.

9.2.6.5   Dovoljena so manjša odstopanja od zahtev na manjšem preskusnem območju B v skladu z odstavkom 2.4 Priloge 18, če je njihova lega zabeležena v poročilu.

9.3   Preskus odmika sekundarne slike

9.3.1   Področje uporabe

Priznani sta dve preskusni metodi:

preskus s tarčo in

preskus s kolimacijskim teleskopom.

Ti preskusni metodi se lahko uporabita pri homologaciji sestavnega dela, nadzoru kakovosti ali pri vrednotenju izdelkov, če je primerno.

9.3.1.1   Preskus s tarčo

9.3.1.1.1   Preskusna oprema

Ta metoda vključuje opazovanje osvetljene tarče skozi varnostno zasteklitev. Tarča je lahko oblikovana tako, da se preskus opravi po preprostem načelu „ustreza – ne ustreza“.

Tarča mora po možnosti ustrezati enemu od naslednjih tipov:

(a)	osvetljena tarča v obliki kolobarja, katerega zunanji premer D oklepa kot n ločnih minut na točki, oddaljeni x metrov (slika 11(a)), ali

(b)

osvetljena tarča v obliki kolobarja in pike takih mer, da razdalja D med točko na obodu pike in najbližjo točko na notranji strani kroga oklepa kot n ločnih minut v točki, oddaljeni x metrov (slika 11(b)), pri čemer je: n mejna vrednost odmika sekundarne slike, x razdalja od plošče varnostnega stekla do tarče (ne manjša od 7 m), D podan z enačbo: D = x. tg n

Osvetljeno tarčo sestavlja svetlobna škatla z merami približno 300 mm × 300 mm × 150 mm, katere prednjo steno je najustrezneje izdelati iz stekla, prekritega z neprozornim črnim papirjem ali pobarvanega z mat črno barvo.

Škatla mora biti razsvetljena z ustreznim izvorom svetlobe. Lahko se uporabijo tudi tarče drugih oblik, kot je prikazana na sliki 14. Dopustno je tudi, da se sistem tarče nadomesti s projicirnim sistemom in se nastale slike opazujejo na zaslonu.

9.3.1.1.2   Postopek

Vetrobransko steklo se postavi pod določenim kotom naklona na ustrezno stojalo tako, da opazovanje poteka v vodoravni ravnini skozi središče tarče. Svetlobno škatlo je treba opazovati v popolnoma ali delno zatemnjeni sobi skozi vsak del preskušanega območja stekla, da se s pomočjo osvetljene tarče ugotovi, ali se kje pojavi sekundarna slika. Ploščo vetrobranskega stekla je treba vrteti, dokler se ne doseže pravilna smer opazovanja. Pri opazovanju se lahko uporablja monokular.

9.3.1.1.3   Prikaz rezultatov

Ugotoviti je treba, ali

se pri uporabi tarče (a) (glej sliko 11(a)) ločita primarna in sekundarna slika kroga, tj., ali je mejna vrednost n presežena, ali

se pri uporabi tarče (b) (glej sliko 11(b)) sekundarna slika pike premakne čez dotikališče z notranjim robom kroga, tj., ali je mejna vrednost n presežena.

Slika 11

Mere tarč

Slika 12

Razporeditev preskusne opreme

Slika 13

Preskusna oprema za preskus s kolimacijskim teleskopom

9.3.1.2   Preskus s kolimacijskim teleskopom

Po potrebi se uporabi postopek, opisan v tem odstavku.

9.3.1.2.1   Preskusna oprema

Preskusno opremo sestavljata kolimator in teleskop ter se lahko sestavi v skladu s sliko 13. Lahko se uporabi tudi poljuben enakovreden optični sistem.

9.3.1.2.2   Postopek

Kolimacijski teleskop v neskončnosti tvori sliko polarnega koordinatnega sistema s svetlo točko v središču (glej sliko 14).

V goriščni ravnini opazovalnega teleskopa se v optični osi nahaja temna pika z nekoliko večjim premerom od projicirane svetle pike, da bi se prekrila svetla pika.

Ko se vetrobransko steklo, ki kaže sekundarno sliko, postavi med teleskop in kolimator, se na določeni razdalji od središča polarnega koordinatnega sistema pojavi druga, manj svetla pika. Odmik sekundarne slike se lahko odčita kot razdalja med točkama, opaženima skozi opazovalni teleskop (glej sliko 14). (Razdalja med temno in svetlo točko v središču polarnega koordinatnega sistema pomeni optični odklon).

9.3.1.2.3   Prikaz rezultatov

Najprej se mora opraviti predpregled vetrobranskega stekla, da se ugotovi območje, ki daje najmočnejšo sekundarno sliko. To območje je treba nato pregledati s sistemom kolimacijskega teleskopa pri ustreznem vpadnem kotu. Izmeriti se mora največji odmik sekundarne slike.

9.3.1.3   Os opazovanja se mora v vodoravni ravnini približno pokrivati s pravokotnico na sled vetrobranskega stekla v tej ravnini.

9.3.2   Meritve se glede na kategorijo vozila opravijo v območjih, ki so opredeljena v odstavku 9.2.2 zgoraj.

9.3.2.1   Tip vozila

Preskus je treba ponoviti, če bo vetrobransko steklo vgrajeno v tip vozila, ki ima drugačno naprej usmerjeno vidno polje od tipa vozila, za katerega je bilo vetrobransko steklo že homologirano.

9.3.3   Stopnje težavnosti sekundarnih značilnosti

9.3.3.1   Vrsta materiala

Polirano (ravno) steklo	Plavljeno steklo	Steklene plošče
1	1	2

9.3.3.2   Druge sekundarne značilnosti

Druge sekundarne značilnosti se ne upoštevajo.

9.3.4   Število vetrobranskih stekel

V preskušanje je treba predložiti štiri vetrobranska stekla.

Slika 14

Prikaz metode opazovanja s kolimacijskim teleskopom

9.3.5   Razlaga rezultatov

Tip vetrobranskega stekla je z vidika odmika sekundarne slike zadovoljiv, če pri štirih vzorcih, predloženih v preskušanje, odmik primarne in sekundarne slike ne presega vrednosti, navedenih spodaj za vsako območje.

Kategorija vozila	Območje	Največje vrednosti optičnega popačenja
M1 in N1	A – povečano v skladu z odstavkom 9.2.2.1	15 ločnih minut
	B – zmanjšano v skladu z odstavkom 2.4 Priloge 18	25 ločnih minut
Kategoriji M in N, razen M1	I	15 ločnih minut
Kmetijska vozila itd., za katera ni mogoče določiti območja I	I'	15 ločnih minut

9.3.5.1   Na robnem območju 25 mm znotraj obrisa konstrukcijskega stekla in morebitnih neprozornih zatemnitev, če to območje izključuje razširjeno območje A ali območje I, se meritve ne smejo izvajati.

9.3.5.2   Pri kmetijskih in gozdarskih traktorjih ter vozilih, ki se uporabljajo na gradbiščih, se meritve ne smejo izvajati na robnem področju širine 100 mm.

9.3.5.3   Pri deljenih vetrobranskih steklih se meritve ne smejo izvajati v pasu 35 mm od roba vetrobranskega stekla, ki leži ob ločilnemu stebričku.

9.3.5.4   Največje dovoljeno odstopanje 25 ločnih minut je dovoljeno za vse dele območja I ali območja A, ki so od obrisa konstrukcijskega stekla oddaljeni manj kot 100 mm.

9.3.5.5   Dovoljena so manjša odstopanja od zahtev na manjšem preskusnem območju B v skladu z odstavkom 2.4 Priloge 18, če je njihova lega zabeležena v poročilu.

10.   PRESKUS OBNAŠANJA PRI GORENJU (ODPORNOSTI PROTI OGNJU)

10.1   Namen in področje uporabe

Ta metoda omogoča ugotavljanje vodoravne hitrosti gorenja materialov, uporabljenih v potniški kabini motornih vozil (na primer v osebnih avtomobilih, kamionih (tovornjakih), kombiniranih vozilih, avtobusih), po izpostavitvi majhnemu plamenu.

Metoda omogoča preskušanje materialov in sestavnih delov notranje opreme vozila ločeno ali skupaj do debeline 13 mm. Uporablja se za ugotavljanje skladnosti proizvodnih serij teh materialov glede njihovega obnašanja pri gorenju.

Zaradi številnih razlik med resničnimi razmerami (uporaba vozila in orientacija v njem, pogoji uporabe, vir vžiga itd.) in natančno predpisanimi preskusnimi pogoji ta metoda ne more biti primerna za ocenjevanje vseh dejanskih značilnosti gorenja materialov, vgrajenih v vozilo.

10.2   Opredelitve pojmov

10.2.1   Hitrost gorenja: pomeni količnik med zgorelo razdaljo, izmerjeno po tej metodi, in časom, potrebnim, da ta razdalja zgori. Izražena je v milimetrih na minuto.

10.2.2   Sestavljen material: je material, sestavljen iz več slojev podobnih ali različnih materialov, trdno površinsko povezanih s kitanjem, lepljenjem, platiranjem, varjenjem ipd.

Če so različni materiali povezani prekinjeno (npr. s šivanjem, visokofrekvenčnim varjenjem, kovičenjem), se taki materiali pri pripravi posameznih vzorcev v skladu s spodnjim odstavkom 10.5 ne štejejo za sestavljene materiale.

10.2.3   Izpostavljena stran: je stran, ki gleda proti notranjosti potniške kabine, če je material vgrajen v vozilo.

10.3   Načelo

Vzorec se drži vodoravno v držalu oblike U in se v zgorevalni komori za 15 sekund izpostavi delovanju ognja z določeno nizko energijo, pri čemer ogenj deluje na prosti konec vzorca. S preskusom se ugotovi, ali in kdaj ogenj ugasne ali koliko časa potrebuje, da napreduje za izmerjeno razdaljo.

10.4   Preskusna oprema

10.4.1   Zgorevalna komora (slika 15) z merami, navedenimi na sliki 16, in po možnosti iz nerjavnega jekla.

Na prednji steni komore je vgrajeno ognjevarno opazovalno okno, ki lahko pokriva celotno prednjo steno ter je lahko izdelano kot vstopna vratca komore.

Na dnu komore so prezračevalne odprtine, na vrhu pa je po vsem obodu prezračevalna reža. Zgorevalna komora stoji na štirih nogah, visokih 10 mm. Komora ima lahko na enem koncu odprtino za vstavljanje držala z vzorcem, na drugem koncu pa je odprtina za cev za dovod plina. Staljen material se lovi v ponev (glej sliko 17), ki je postavljena na dnu komore med prezračevalnimi odprtinami, ne da bi jih prekrivala.

Slika 15

Primer zgorevalne komore z držalom vzorca in lovilno ponvijo

10.4.2   Držalo vzorca je sestavljeno iz dveh kovinskih plošč ali okvirov oblike U iz materiala, odpornega proti koroziji. Mere so navedene na sliki 18.

Na spodnji plošči so vgrajeni zatiči, na zgornji pa so odprtine zanje, tako da je mogoče z držalom vzorec trdno vpeti. Zatiči se uporabljajo tudi kot merilne točke na začetni in končni razdalji gorenja.

Uporabi se nosilni okvir oblike U, pri katerem je na spodnjem nosilcu napeta žica iz toplotno odpornega materiala s premerom 0,25 mm na razdaljah 25 mm (glej sliko 19).

Ravnina spodnje strani vzorcev mora biti 178 mm nad spodnjo ploščo. Razdalja med prednjim robom držala vzorca in steno komore mora biti 22 mm; razdalja med bočnima robovoma držala vzorca in stranicami komore mora biti 50 mm (vse notranje mere). (Glej sliki 15 in 16.)

10.4.3   Plinski gorilnik

Izvor ognja je Bunsenov gorilnik z notranjim premerom 9,5 mm. V preskusno komoro je postavljen tako, da je središče njegove šobe 19 mm pod sredino spodnjega roba prostega konca vzorca (glej sliko 16).

10.4.4   Plin za preskus

Plin za gorilnik mora imeti kalorično vrednost približno 38 MJ/m3 (na primer zemeljski plin).

10.4.5   Kovinski glavnik dolžine najmanj 110 mm, s sedmimi ali osmimi gladkimi zaokroženimi zobmi na 25 mm.

Slika 16

Primer zgorevalne komore

Besedilo slike

Slika 17

Značilna lovilna posoda

Besedilo slike

Slika 18

Primer držala vzorca

Besedilo slike

Slika 19

Prerez spodnjega okvira oblike U z utori za žice

Besedilo slike

10.4.6   Štoparica s točnostjo 0,5 sekunde.

10.4.7   Komora za odsesavanje dima

Zgorevalna komora je lahko postavljena v komoro za odsesavanje dima, katere notranja prostornina je najmanj 20-krat in največ 110-krat večja od prostornine zgorevalne komore, nobena mera, tj. višina, širina ali dolžina, komore za odsesavanje dima pa ni več kot 2,5-krat večja od drugih dveh mer.

Pred preskusom je treba izmeriti navpično hitrost zraka skozi komoro za odsesavanje dima 100 mm pred zadnjo steno zgorevalne komore in za njo. Hitrost mora biti med 0,10 in 0,30 m/s, tako da produkti zgorevanja uporabniku ne povzročajo težav. Lahko se uporabi tudi komora za odsesavanje dima z naravnim prezračevanjem in ustrezno hitrostjo zraka.

10.5   Vzorci

10.5.1   Oblika in mere

Oblika in mere vzorcev so prikazane na sliki 20. Debelina vzorca ustreza debelini preskušanega izdelka. Ne sme presegati 13 mm. Če narava izdelka dopušča, mora imeti vzorec enakomeren prerez po vsej dolžini. Če oblika in mere izdelka ne omogočajo odvzema vzorcev navedenih mer, je treba upoštevati naslednje najmanjše mere:

(a)	pri vzorcih širine od 3 do 60 mm mora biti dolžina 356 mm. V tem primeru se material preskusi po širini izdelka;

(b)	pri vzorcih širine od 60 do 100 mm mora biti dolžina najmanj 138 mm. V tem primeru morebitna razdalja gorenja ustreza dolžini vzorca, meritev pa se začne pri prvi merilni točki;

(c)	po tej metodi ni mogoče meriti vzorcev širine manj kot 60 mm in dolžine manj kot 356 mm, vzorcev širine med 60 in 100 mm in dolžine manj kot 138 mm ter vzorcev širine manj kot 3 mm.

Slika 20

Vzorec

Besedilo slike

10.5.2   Vzorčenje

Iz preskušanega materiala je treba odvzeti najmanj pet vzorcev. Pri materialih, katerih hitrost gorenja je odvisna od smeri materiala (kar se ugotovi s predhodnim preskusom), se odvzame pet (ali več) vzorcev in se postavijo v preskusno komoro tako, da se izmeri največja hitrost gorenja.

Če je material pripravljen v določenih širinah, se odreže trak dolžine najmanj 500 mm po vsej širini. Iz tako odrezanega traku se izrežejo vzorci najmanj 100 mm od roba materiala in na enakih medsebojnih razdaljah.

Če oblika končnega izdelka to omogoča, je treba vzorce tako odvzeti tudi iz končnega izdelka. Če je debelina izdelka več kot 13 mm, jo je treba zmanjšati na 13 mm z mehanskim postopkom na strani, ki ne gleda v potniško kabino.

Sestavljeni materiali (glej odstavek 10.2.2) se preskušajo tako, kot da bi bili homogeni.

Pri nesestavljenih materialih, ki imajo naložene sloje različnih sestav, je treba vsakega od slojev do globine 13 mm od površine, obrnjene v potniško kabino, preskusiti ločeno.

10.5.3   Priprava vzorca

Do začetka preskusa je treba vzorce hraniti vsaj 24 ur, vendar ne več kot sedem dni, pri temperaturi 23 °C ± 2 °C in relativni vlažnosti 50 % ± 5 %.

10.6   Postopek

10.6.1   Vzorci s kosmato ali čopasto površino se položijo na ravno ploskev in z glavnikom (odstavek 10.4.5) dvakrat počešejo v smeri, ki je nasprotna legi dlak.

10.6.2   Vzorec se namesti v držalo (odstavek 10.4.2) tako, da je izpostavljena površina obrnjena navzdol proti plamenu.

10.6.3   Višina plamena plina se nastavi na 38 mm glede na oznako v komori, pri čemer je dovod zraka v gorilnik zaprt. Plamen mora pred prvim preskusom goreti najmanj minuto, da se ustali.

10.6.4   Držalo vzorca se potisne v zgorevalno komoro tako, da je rob vzorca izpostavljen plamenu, pri čemer se po 15 sekundah zapre dovod plina.

10.6.5   Merjenje časa gorenja se začne v trenutku, ko gre dno plamena skozi prvo merilno točko. Napredovanje plamena se opazuje na tisti strani (gornji ali spodnji), ki gori hitreje.

10.6.6   Merjenje časa gorenja je končano, ko plamen doseže zadnjo merilno točko ali ko plamen ugasne, ne da bi to točko dosegel. Če plamen ne doseže zadnje merilne točke, se zgorela razdalja izmeri do točke, na kateri je plamen ugasnil. Zgorela razdalja je tisti del vzorca, ki ga je plamen med gorenjem na površini ali v notranjosti uničil.

10.6.7   Če se vzorec ne vname ali če po ugasitvi gorilnika ne gori naprej ali če plamen ugasne, še preden doseže prvo merilno točko, tako da časa gorenja sploh ni mogoče izmeriti, se v poročilo o preskusu zapiše hitrost gorenja 0 mm/min.

10.6.8   Pri zaporednem izvajanju več preskusov ali pri ponavljanju preskusov je treba pred začetkom preskusa zagotoviti, da temperatura zgorevalne komore in držala vzorca ne presega 30 °C.

10.7   Izračun

Hitrost gorenja B, izražena v milimetrih na minuto, je določena z naslednjo enačbo:

;

pri čemer je:

s zgorela razdalja v milimetrih,

t čas v sekundah, v katerem zgori razdalja s.

10.8   Stopnje težavnosti sekundarnih značilnosti

Sekundarne značilnosti se ne upoštevajo.

10.9   Razlaga rezultatov

10.9.1   Varnostna zasteklitev s plastično prevleko (odstavek 2.4 tega pravilnika) in stekloplastika (odstavek 2.5 tega pravilnika) sta z vidika preskusa odpornosti proti ognju zadovoljivi, če hitrost gorenja ne presega 90 mm/min.

10.9.2   Plošče iz toge plastike (odstavek 2.6.1 tega pravilnika), upogljive plastične plošče (odstavek 2.6.2 tega pravilnika) in enote večslojnega izolacijskega stekla iz toge plastike so z vidika preskusa odpornosti proti ognju zadovoljive, če hitrost gorenja ne presega 110 mm/min.

11.   PRESKUS ODPORNOSTI PROTI KEMIKALIJAM

11.1   Kemikalije, uporabljene za preskus

11.1.1   Neabrazivna milnica: 1 masni odstotek kalijevega oleata v deionizirani vodi.

11.1.2   Tekočina za čiščenje oken: vodna raztopina izopropanola in dipropilen-glikol-monometil-etra, vsaka z masno koncentracijo od 5 do 10 %, in vodna raztopina amonijevega hidroksida z masno koncentracijo od 1 do 5 %.

11.1.3   Nerazredčen denaturiran alkohol: en volumski del metilnega alkohola v desetih volumskih delih etilnega alkohola.

11.1.4   Bencin ali enakovreden referenčni bencin: mešanica 50 volumskih odstotkov toluena, 30 volumskih odstotkov 2,2,4-trimetilpentana, 15 volumskih odstotkov 2,4,4-trimetil-1-pentena in 5 volumskih odstotkov etilnega alkohola.

Opomba: sestava uporabljenega bencina se mora zabeležiti v poročilu o preskusu.

11.1.5   Referenčni kerozin: mešanica 50 volumskih odstotkov n-oktana in 50 volumskih odstotkov n-dekana.

11.2   Preskusna metoda

11.2.1   Preskus s potapljanjem

Štirje vzorci velikosti 180 × 25 mm se preskušajo za vsak preskus in z vsako kemikalijo iz odstavka 11.1 zgoraj, pri čemer je treba za vsak nov preskus in čistilno sredstvo uporabiti nov par preskušancev.

Pred vsakim preskusom se morajo vzorci očistiti po navodilih proizvajalca, nato pa biti 48 ur pri temperaturi 23 °C ± 2 °C in relativni vlažnosti 50 % ± 5 %. Te pogoje je treba med preskusi vzdrževati.

Vzorci morajo biti popolnoma potopljeni v preskusno tekočino eno minuto, nato se izvlečejo in takoj osušijo s čisto, vpojno bombažno krpo.

11.2.2   Stopnje težavnosti sekundarnih značilnosti

	Brezbarvno steklo	Obarvano steklo
Obarvanost vmesnega sloja ali plastične prevleke	2	2

Druge sekundarne značilnosti se ne upoštevajo.

11.2.3   Razlaga rezultatov

11.2.3.1   Rezultat preskusa odpornosti proti kemikalijam je zadovoljiv, če na vzorcu ni opaziti mehčanja, zdrizastih mest, pokanja ali zmanjšanja prozornosti.

11.2.3.2   Serija vzorcev je z vidika preskusa odpornosti proti kemikalijam zadovoljiva, če so zadovoljivi rezultati vsaj treh od štirih izvedenih preskusov.

11.2.4   Postopek preskušanja pod obremenitvijo

11.2.4.1   Vzorec je treba kot vodoravni krak na enem koncu fiksno vpeti tako, da se po celi širini naslanja na ostri rob (podporo), ki je 51 mm oddaljen od fiksnega vpetja. Na prostem koncu preskusnega vzorca je treba obesiti utež na oddaljenosti 102 mm od ostrega roba, kot kaže slika 21 spodaj:

Slika 21

Način vpetja vzorca

Besedilo slike

11.2.4.2   Masa uteži mora biti 28,7 t2 g pri čemer je t debelina preskusnega vzorca v mm. Napetost, ki nastane na zunanjih vlaknih preskusnega vzorca, je približno 6,9 MPa.

Primer:

za preskusni vzorec debeline 3 m, ki je vpet vodoravno in podprt z ostrim robom, obrnjenim navzgor na oddaljenosti 51 m, mora biti obremenitev na oddaljenosti 102 m od ostrega roba 258.

11.2.4.3   Med obremenitvijo vzorca je treba predpisane kemikalije nanašati na površino vzorca nad točko podpore. Kemikalije je treba nanašati z mehko krtačko širine 13 m, ki jo je treba pred vsakim nanašanjem namočiti. Potrebnih je deset nanašanj po širini vzorca v presledkih 1 sekunde, pri čemer se je treba izogibati robovom (glej sliko 22).

Slika 22

Metoda nanašanja kemikalij na vzorec

Besedilo slike

11.2.5   Stopnje težavnosti sekundarnih značilnosti

	Brezbarvno steklo	Obarvano steklo
Obarvanost plastične prevleke ali plastične zasteklitve	1	2

Druge sekundarne značilnosti se ne upoštevajo.

11.2.6   Razlaga rezultatov

11.2.6.1   Rezultat preskusa odpornosti proti kemikalijam je zadovoljiv, če na vzorcu ni opaziti mehčanja, zdrizastih mest, pokanja ali zmanjšanja prozornosti.

11.2.6.2   Serija preskušancev je z vidika preskusa odpornosti proti kemikalijam zadovoljiva, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

11.2.6.2.1

rezultati vseh preskusov so zadovoljivi;

11.2.6.2.2

če je rezultat enega preskusa nezadovoljiv, vendar so rezultati nove serije preskusov, opravljenih na novi seriji vzorcev, zadovoljivi.

12.   PRESKUS UPOGLJIVOSTI IN PREPOGIBANJA

12.1   Področje uporabe

S tem preskusom se ugotavlja, ali se plastičen material uvršča v kategorijo toge ali upogljive plastike.

12.2   Preskusna metoda

Iz materiala nazivne debeline se izreže pravokoten raven vzorec dolžine 300 mm in širine 25 mm ter se vodoravno vpne v vpenjalno napravo tako, da 275 mm dolžine vzorca prosto štrli čez držalo. Ta prosti del vzorca je treba do začetka preskusa ustrezno podpreti v vodoravni smeri. 60 sekund po odstranitvi te podpore se ugotovi navpični odklon prostega dela vzorca v mm. Če ta odklon presega 50 mm, se nato opravi preskus pregibanja za 180°. Vzorec se tesno zapogne, nato se prepogne prek roba kovinske plošče debeline 0,5 mm tako, da se na obeh straneh tesno dotika te plošče.

12.3   Preskusni pogoji

Temperatura: 20 °C ± 2 °C

Relativna vlažnost: 60 ± 5 %

12.4   Zahteve

Pri upogljivi plastiki mora biti navpični odklon večji od 50 mm, 10 sekund po pregibanju za 180° pa v točki pregiba na materialu ne sme biti poškodb podobnih lomu (glej sliko 23).

13.   PRESKUS S KRIŽNIM ZAREZOVANJEM

13.1   Področje uporabe

Ta preskus navaja enostavno metodo za določitev oprijema prevlek na podlago. Ocenijo se lahko lomljivost in druge značilnosti trdnosti.

13.2   Preskusna oprema

Rezalno orodje s 6 rezili, razmaknjenimi za 1 mm. Povečevalno steklo z dvakratno povečavo za pregled prečno prerezanega vzorca (glej sliko 24).

Slika 23

Priprava preskusa upogljivosti

Slika 24

Orodje s šestimi rezili

13.3   Preskusna metoda

Z rezalnim orodjem se prevleka zareže do površine podlage najprej šestkrat v eni smeri in nato pravokotno na prvo smer še šestkrat, tako da nastane mreža s 25 kvadrati (mrežasti rez).

Rezalno orodje je treba vleči enakomerno s hitrostjo od 2 do 5 cm/s, da rezila dosežejo podlago, vendar ne zarežejo vanjo pregloboko.

Rezati je treba tako, da se dve vodilni glavi na robu preskusne opreme enakomerno dotikata površine. Po preskusu se rezi pregledajo s povečevalnim steklom, da bi se ugotovilo, ali segajo do podlage. Preskus se opravi vsaj na dveh različnih mestih vzorca. Narejeni rezi se z rahlim pritiskanjem petkrat skrtačijo v obeh diagonalnih smereh z ročno ščetko s ščetinami iz poliamida.

13.4   Razlaga rezultatov

Mrežni rezi se pregledajo s povečevalnim steklom. Če so obrezani robovi popolnoma gladki in če ne odstopi noben del prevleke, potem je ocena križnega zarezovanja Gt0. Če so v presečiščih rezov odstopili majhni delci in če je izpostavljena površina 5 % površine mrežnega vzorca, potem je ocena zarezovanja Gt1.

Večja območja odstopanja se ocenijo z Gt2 do Gt5.

Ocena zarezovanja	Izpostavljena površina mrežnega vzorca
Gt2	med 5 in 15 %
Gt3	med 15 in 35 %
Gt4	med 35 in 65 %
Gt5	več kot 65 %

---

(1)  Ustrezno pripravo za odrgnjenje ponuja Teledyne Taber (Združene države Amerike).

(2)  Ustrezno pripravo za odrgnjenje ponuja Teledyne Taber (Združene države Amerike).

(3)  Na primer Atlas Ci Series, Heraeus Xenotest Series ali Suga WEL-X Series.

(4)  Na primer Corning 7740 Pyrex ali Heraeus Suprax.

(5)  Kot skupno ultravijolično sevanje se upošteva vse sevanje na valovni dolžini pod 400 nm.

(6)  Mednarodna komisija za svetlobne naprave.

(7)  Kot je določeno v Prilogi 7 h Konsolidirani resoluciji o proizvodnji vozil (R.E.3) (dokument TRANS/WP.29/78/Rev.2, odst. 2).

PRILOGA 4

KALJENA VETROBRANSKA STEKLA

1.   OPREDELITEV TIPA

Kaljena vetrobranska stekla pripadajo različnim tipom, če se razlikujejo vsaj v eni od naslednjih glavnih ali sekundarnih značilnosti.

1.1

Glavne značilnosti so: 1.1.1 blagovna znamka; 1.1.2 oblika in mere. Kaljena vetrobranska stekla glede preskusov drobljenja in mehanskih lastnosti pripadajo eni od naslednjih dveh skupin: 1.1.2.1 ravna vetrobranska stekla in 1.1.2.2 ukrivljena vetrobranska stekla. 1.1.3 Kategorija debeline, v katero spada nazivna debelina „e“ (ob upoštevanju dovoljenega odstopanja v proizvodnji ± 0,2 mm): kategorija I e ≤ 4,5 mm kategorija II 4,5 mm < e ≤ 5,5 mm kategorija III 5,5 mm < e ≤ 6,5 mm kategorija IV 6,5 mm < e

1.2	Sekundarne značilnosti so: 1.2.1 vrsta materiala (polirano (ravno) steklo, plavljeno steklo, steklene plošče); 1.2.2 obarvanost (brezbarvno ali obarvano); 1.2.3 z vgrajenimi prevodniki ali brez njih; 1.2.4 z neprozorno zatemnitvijo ali brez nje.

2.   PRESKUS DROBLJENJA

2.1   Stopnje težavnosti sekundarnih značilnosti

2.1.1

Vključena je le vrsta materiala.

2.1.2

Plavljeno steklo in steklene plošče imajo enake stopnje težavnosti.

2.1.3

Preskusi drobljenja se morajo ponavljati pri prehodu s poliranega (ravnega) stekla na plavljeno steklo ali steklene plošče in nasprotno.

2.2   Število preskušancev

Preskusiti je treba šest preskušancev iz serij z najmanjšo razvito površino in šest vzorcev iz serij z največjo razvito površino, kot je določeno v Prilogi 13.

2.3   Različna območja stekla

Kaljeno vetrobransko steklo obsega dve glavni območji FI in FII. Vključuje lahko tudi vmesno območje FIII. Ta območja so opredeljena spodaj.

2.3.1

Območje FI : je robno področje z drobljenjem na drobne delce, široko vsaj 7 cm, vzdolž celotnega roba vetrobranskega stekla, vključno z zunanjim, 2 cm širokim pasom, ki ni predmet ocene.

2.3.2

Območje FII : je območje vidljivosti s spremenljivo strukturo drobljenja, vedno vključuje pravokotni del stekla višine najmanj 20 cm in dolžine 50 cm. 2.3.2.1 Pri vozilih kategorije M1 mora središče pravokotnika ležati v krogu s polmerom 10 cm, katerega središče je na projekciji središča segmenta V1–V2. 2.3.2.2 Pri vozilih kategorije M in N, razen za M1, mora središče pravokotnika ležati v krogu s polmerom 10 cm, katerega središče je na projekciji točke 0. 2.3.2.3 Pri kmetijskih in gozdarskih traktorjih ter vozilih, ki se uporabljajo na gradbiščih, je treba položaj območja vidljivosti navesti v poročilu o preskusu. 2.3.2.4 Višina zgoraj navedenega pravokotnika se lahko zmanjša na 15 cm pri vetrobranskih steklih, nižjih od 44 cm.

2.3.3

Območje FIII : je vmesno območje, ki ni širše od 5 cm, med območjema FI in FII.

2.4.   Preskusna metoda

Uporabi se metoda, navedena v odstavku 1. Priloge 3.

2.5   Točke udarcev (glej sliko 2 v Prilogi 17)

2.5.1

Točke udarcev se izberejo, kot sledi: točka 1 : v srednjem delu območja FII na območju velike ali majhne napetosti; točka 2 : v območju FIII čim bliže navpični sredinski ravnini območja FII; točki 3 in 3' : 3 cm od robov ene od srednjic preskušanca; če je na steklu sled prijemalnih klešč, mora biti ena od točk udarca blizu roba, na katerem je ta sled, druga pa na nasprotnem robu točka 4 : na mestu, kjer je na najdaljši srednjici najmanjši polmer krivine; točka 5 : 3 cm od roba preskušanca na mestu, kjer je najmanjši polmer krivine roba stekla, na levo ali desno stran.

2.5.2

Preskus drobljenja se mora opraviti na vsaki od točk 1, 2, 3, 3', 4 in 5.

2.6.   Razlaga rezultatov

2.6.1

Rezultat preskusa drobljenja je zadovoljiv, če drobljenje izpolnjuje vse pogoje iz odstavkov 2.6.1.1, 2.6.1.2 in 2.6.1.3 spodaj. 2.6.1.1 Območje FI: 2.6.1.1.1 Število drobcev na katerem koli kvadratu 5 cm × 5 cm ne sme biti manjše od 40 ali večje od 350; če pa je število drobcev manjše od 40, je to dopustno, če število drobcev na katerem koli kvadratu 10 cm × 10 cm, ki vsebuje kvadrat 5 cm × 5 cm, ni manjše od 160. 2.6.1.1.2 Na podlagi navedenega pravila se drobec, ki sega čez stranico kvadrata, šteje za polovico drobca. 2.6.1.1.3 Drobljenje se ne preverja v pasu 2 cm okrog roba vzorcev, če je ta pas okvir stekla, niti v krogu s polmerom 7,5 cm okrog točke udarca. 2.6.1.1.4 Dopustni so največ 3 drobci ploščine več kot 3 cm2. V nobenem krogu premera 10 cm ne smeta ležati dva taka drobca. 2.6.1.1.5 Podolgovati drobci so dopustni, če njihovi konci nimajo oblike rezila in če njihova dolžina ne presega 7,5 cm, razen v primeru iz odstavka 2.6.2.2 spodaj. Če taki podolgovati drobci segajo do roba stekla, z robom ne smejo tvoriti kota, večjega od 45°. 2.6.1.2 Območje FII 2.6.1.2.1 Preostala vidljivost po razbitju stekla se mora preveriti na pravokotnem območju, določenem v odstavku 2.3.2 zgoraj. V tem pravokotniku mora skupna ploščina drobcev, večjih od 2 cm2, sestavljati vsaj 15 % ploščine pravokotnika; če je vetrobransko steklo nižje od 44 cm ali če je nagibni kot vgradnje stekla manjši od 15° od navpične smeri, mora biti odstotek vidljivosti enak najmanj 10 % ploščine zadevnega pravokotnika. 2.6.1.2.2 Noben drobec ne sme imeti ploščine večje od 16 cm2, razen v primeru iz odstavka 2.6.2.2 spodaj. 2.6.1.2.3 V polmeru 10 cm okrog točke udarca so dopustni do trije drobci s ploščino, večjo od 16 cm2,vendar manjšo od 25 cm2, toda le v tistem delu kroga, ki spada v območje FII. 2.6.1.2.4 Drobci morajo biti pravilnih oblik in ne smejo imeti takšnih konic, kot so opisane v odstavku 2.6.1.2.4.1 spodaj. V vsakem pravokotniku mer 50 × 20 cm je dovoljenih največ 10 nepravilnih drobcev, na celotni površini vetrobranskega stekla pa največ 25 takih drobcev. Noben od takih drobcev ne sme imeti konice, daljše od 35 mm, merjene v skladu z odstavkom 2.6.1.2.4.1 spodaj. 2.6.1.2.4.1 Drobec je nepravilne oblike, če ga ni mogoče očrtati s krogom premera 40 mm, ima vsaj eno konico daljšo od 15 mm, merjeno od vrha konice do prereza, katerega širina je enaka debelini zasteklitve, in če ima katera koli njegova konica kot pri vrhu manjši od 40°. 2.6.1.2.5 Podolgovati drobci so dopustni v celotnem območju FII, če njihova dolžina ne presega 10 cm, razen v primeru iz odstavka 2.6.2.2 spodaj. 2.6.1.3 Območje FIII Drobljenje v tem območju mora imeti vmesne značilnosti med tistimi, ki so dopustne za sosednji območji (FI in FIII).

2.6.2

Vetrobransko steklo, predloženo v homologacijo, je z vidika drobljenja zadovoljivo, če je izpolnjen vsaj eden od naslednjih pogojev: 2.6.2.1 rezultati vseh preskusov, opravljenih na točkah udarcev iz odstavka 2.5.1 zgoraj, so zadovoljivi; 2.6.2.2 če je rezultat enega preskusa od vseh, opravljenih na točkah udarcev iz odstavka 2.5.1, nezadovoljiv, vendar odstopanja ne presegajo naslednjih omejitev: območje FI : največ pet drobcev dolžine med 7,5 in 15 cm; območje FII : največ trije drobci s površino med 16 in 20 cm2 v območju zunaj kroga polmera 10 cm s središčem na točki udarca; območje FIII : največ štirje drobci dolžine med 10 in 17,5 cm; ter se preskus ponovi na novem vzorcu, ki pokaže, da so zahteve iz odstavka 2.6.1 izpolnjene ali da so odstopanja v zgoraj predpisanih omejitvah; 2.6.2.3 če je rezultat dveh preskusov od vseh, opravljenih na točkah udarcev iz odstavka 2.5.1, nezadovoljiv, vendar odstopanja niso presegala omejitev iz odstavka 2.6.2.2, in dodatne serije preskusov, opravljenih na novih vzorcih, ustrezajo zahtevam iz odstavka 2.6.1 ali če se na največ dveh vzorcih iz te nove serije pojavijo odstopanja v mejah iz odstavka 2.6.2.2.

2.6.3

Če so bila ugotovljena zgoraj navedena odstopanja, morajo biti navedena v poročilu o preskusu, kateremu mora biti priložena stalna slikovna zabeležka vzorca drobljenja ustreznih delov vetrobranskih stekel.

3.   PRESKUS Z MODELOM GLAVE

3.1   Stopnje težavnosti sekundarnih značilnosti

Nobenih sekundarnih značilnosti se ne upošteva.

3.2   Število preskušancev

3.2.1

Za vsako skupino kaljenega vetrobranskega stekla je treba opraviti preskus na štirih preskušancih s približno najmanjšo razvito površino in na štirih preskušancih s približno največjo razvito površino, pri čemer mora biti vseh osem vzorcev istega tipa kot vzorci za preskus drobljenja (glej odstavek 2.2 zgoraj).

3.2.2

Alternativno lahko za vsako kategorijo debeline vetrobranskih stekel laboratorij, ki opravlja preskuse, po izbiri opravi preskus na šestih vzorcih z merami (1 100 mm × 500 mm) ± 5/2 mm.

3.3   Preskusna metoda

3.3.1

Uporabi se metoda, opisana v odstavku 3.1 Priloge 3.

3.3.2

Padna višina mora biti 1,5 m ± 0/5 mm.

3.4   Razlaga rezultatov

3.4.1

Rezultat preskusa je zadovoljiv, če se vetrobransko steklo ali preskušanec zlomi.

3.4.2

Serija preskušancev, predložena v homologacijo, je z vidika preskusa z modelom glave zadovoljiva, če je izpolnjen eden od naslednjih dveh pogojev: 3.4.2.1 rezultati vseh preskusov so zadovoljivi; 3.4.2.2 rezultat enega preskusa je nezadovoljiv, vendar so rezultati dodatnih serij preskusov, opravljenih na novi seriji preskušancev, zadovoljivi.

4.   OPTIČNE LASTNOSTI

Za vsak tip vetrobranskega stekla veljajo zahteve glede optičnih lastnosti, kot so določene v odstavku 9 Priloge 3.

PRILOGA 5

ENAKOMERNO KALJENE STEKLENE PLOŠČE  (*1)

1.   OPREDELITEV TIPA

Kaljena vetrobranska stekla pripadajo različnim tipom, če se razlikujejo vsaj v eni od naslednjih glavnih ali sekundarnih značilnosti.

1.1.   Glavne značilnosti so:

1.1.1

blagovna znamka;

1.1.2

vrsta kaljenja (toplotno ali kemijsko);

1.1.3

kategorija oblike: obstajata dve kategoriji: 1.1.3.1 ravne steklene plošče, 1.1.3.2 ravne in ukrivljene steklene plošče.

1.1.4

Kategorija debeline, v katero spada nazivna debelina „e“ (ob upoštevanju dovoljenega odstopanja v proizvodnji ± 0,2 mm): kategorija I e ≤ 3,5 mm kategorija II 3,5 mm < e ≤ 4,5 mm kategorija III 4,5 mm < e ≤ 6,5 mm kategorija IV 6,5 mm < e

1.2   Sekundarne značilnosti so:

1.2.1

vrsta materiala (polirano (ravno) steklo, plavljeno steklo, steklene plošče);

1.2.2

obarvanost (brezbarvno ali obarvano);

1.2.3

z vgrajenimi prevodniki ali brez njih;

1.2.4

z neprozorno zatemnitvijo ali brez nje.

2.   PRESKUS DROBLJENJA

2.1   Stopnje težavnosti sekundarnih značilnosti

Material	Stopnja težavnosti
Polirano steklo	2
Plavljeno steklo	1
Steklene plošče	1

Druge sekundarne značilnosti se ne upoštevajo.

2.2   Izbira preskušancev

2.2.1   Preskušance iz vsake kategorije oblike in debeline, ki jih je težko izdelati, je treba izbrati v skladu z naslednjimi merili za preskušanje.

2.2.1.1

Pri ravnih steklenih ploščah je treba predložiti dve seriji preskušancev v skladu z: 2.2.1.1.1 največjo razvito površino, 2.2.1.1.2 najmanjšim kotom med dvema sosednjima stranicama.

2.2.1.2

Pri ravnih in ukrivljenih steklenih ploščah se predložijo tri serije preskušancev v skladu z: 2.2.1.2.1 največjo razvito površino, 2.2.1.2.2 najmanjšim kotom med dvema sosednjima stranicama, 2.2.1.2.3 največjo višino segmenta.

2.2.2   Preskusi, opravljeni na preskušancih, ki ustrezajo največji površini „S“, veljajo tudi za vse druge površine, manjše od S + 5 %.

2.2.3   Pri vzorcih, ki imajo kot γ manjši od 30°, veljajo preskusi tudi za vse steklene plošče s koti, večjimi od γ – 5°.

Če imajo predloženi vzorci kot γ večji ali enak 30°, veljajo preskusi za vse izdelane steklene plošče s koti, enakimi ali večjimi od 30°.

2.2.4   Če je na predloženih vzorcih višina segmenta h večja od 100 mm, veljajo preskusi tudi za vse izdelane steklene plošče z višinami odsekov, manjšimi od h + 30 mm.

Če je na predloženih vzorcih višina segmenta 100 mm ali manj, veljajo preskusi tudi za vse steklene plošče z višino segmenta 100 mm ali manj.

2.3   Število preskušancev na serijo

Število preskušancev v vsaki skupini mora biti v skladu s kategorijo oblike, opredeljeno v odstavku 1.1.3 zgoraj:

Vrsta steklene plošče	Število preskušancev
Ravne	4
Ukrivljene (najmanjši polmer ukrivljenosti ≥ 200 mm)
Ukrivljene (najmanjši polmer ukrivljenosti < 200 mm)	8

2.4.   Preskusna metoda

2.4.1.   Uporabi se metoda, navedena v odstavku 1 Priloge 3.

2.5   Točke udarcev (glej sliko 3 v Prilogi 17)

2.5.1   Pri ravnih steklenih ploščah in ukrivljenih steklenih ploščah so točke udarcev, prikazane na slikah 3(a) in 3(b) ter na sliki 3(c) v Prilogi 17, naslednje:

točka 1	:	v geometrijskem središču steklene plošče;
točka 2	:	pri ukrivljenih steklenih ploščah, ki imajo najmanjši polmer ukrivljenosti „r“ manjši od 200 mm. Ta točka se izbere na največji srednjici na tistem delu steklene plošče, kjer je polmer ukrivljenosti najmanjši.

2.5.2   Štirje preskušanci se preskusijo na vsaki točki udarca.

2.6   Razlaga rezultatov

2.6.1   Rezultat preskusa je zadovoljiv, če drobljenje izpolnjuje naslednje pogoje:

2.6.1.1

število drobcev v katerem koli kvadratu stranic 5 cm × 5 cm ni manjše od 40;

2.6.1.2

na podlagi navedenega pravila se drobec, ki sega čez stranico kvadrata, šteje za polovico drobca;

2.6.1.3

drobljenje se ne preverja v pasu 2 cm okrog roba vzorcev, če je ta pas okvir stekla, niti v krogu s polmerom 7,5 cm okrog točke udarca;

2.6.1.4

če drobec sega v območje, ki je izključeno, se oceni le del drobca, ki je zunaj tega območja.

2.6.1.5

drobci s površino, večjo od 3 cm2, niso dopustni, razen na delih, opredeljenih v odstavku 2.6.1.3 zgoraj;

2.6.1.6

drobci, daljši od 100 mm, niso dovoljeni, razen v območjih, opredeljenih v odstavku 2.6.1.3 zgoraj, če: 2.6.1.6.1 se konci drobcev ne stekajo v konico; 2.6.1.6.2 z robom stekla ne oklepajo kota, večjega od 45°, kadar segajo do roba plošče.

2.6.2   Serija preskušancev, predložena v homologacijo, je z vidika drobljenja zadovoljiva, če so zadovoljivi rezultati vsaj treh od štirih preskusov, opravljenih na točkah udarcev iz odstavka 2.5.1.

2.6.3   Če so bila ugotovljena zgoraj navedena odstopanja, morajo biti navedena v poročilu o preskusu, kateremu mora biti priložena stalna slikovna zabeležka vzorca drobljenja ustreznih delov steklene plošče.

3.   PRESKUS MEHANSKE TRDNOSTI

3.1   Preskus z 227-gramsko kroglo

3.1.1   Stopnje težavnosti sekundarnih značilnosti

Material	Stopnja težavnosti	Obarvanost	Stopnja težavnosti
Polirano steklo	2	Brezbarvno	1
Plavljeno steklo	1	Obarvano	2
Steklene plošče	1

Druge sekundarne značilnosti (in sicer vgrajenost prevodnikov ali brez njih) se ne upoštevajo.

3.1.2   Število preskušancev

Za vsako kategorijo debeline, opredeljeno v odstavku 1.1.4, je treba opraviti preskuse na šestih preskušancih.

3.1.3   Preskusna metoda

3.1.3.1

Uporabi se preskusna metoda, navedena v odstavku 2.1 Priloge 3.

3.1.3.2

Padna višina (od spodnje površine krogle do zgornje površine preskušanca) je 2,0 m ± 0/5 mm.

3.1.4   Razlaga rezultatov

3.1.4.1

Rezultat preskusa je zadovoljiv, če se vsaj pet preskušancev ne zlomi.

4.   OPTIČNE LASTNOSTI

4.1   Določbe o normalni prepustnosti svetlobe iz odstavka 9.1 Priloge 3 veljajo za enakomerno kaljene steklene plošče ali dele steklenih plošč, vgrajene na mestih, ki so bistvena za voznikovo vidljivost.

4.2   Za enakomerno kaljene steklene plošče, ki se uporabljajo kot vetrobranska stekla počasnih vozil, katerih konstrukcijsko določena hitrost ne presega 40 km/h, morajo biti izpolnjene določbe iz odstavka 9 Priloge 3. To ne velja za ravna vetrobranska stekla, ki spadajo v že homologirano skupino.

---

(*1)  Ta tip enakomerno kaljene steklene plošče se lahko uporabi tudi kot vetrobransko steklo za počasna vozila, katerih konstrukcijsko določena hitrost ne presega 40 km/h.

PRILOGA 6

NAVADNA LEPLJENA VETROBRANSKA STEKLA

1.   OPREDELITEV TIPA

Navadna lepljena vetrobranska stekla pripadajo različnim tipom, če se razlikujejo vsaj v eni od naslednjih glavnih ali sekundarnih značilnosti.

1.1   Glavne značilnosti so:

1.1.1

blagovna znamka;

1.1.2

oblika in mere. Za navadna lepljena vetrobranska stekla velja, da glede preskusov mehanskih lastnosti in preskusov odpornosti proti vplivom okolja spadajo v eno skupino;

1.1.3

število slojev stekla;

1.1.4

nazivna debelina vetrobranskega stekla „e“, dovoljeno odstopanje v proizvodnji ± 0,2 n mm (pri čemer je „n“ število slojev stekla v vetrobranskem steklu);

1.1.5

nazivna debelina vmesnega sloja ali vmesnih slojev;

1.1.6

vrsta in tip vmesnega sloja ali vmesnih slojev (npr. vmesni sloj ali vmesni sloji iz PVB ali drugih plastičnih materialov).

1.2   Sekundarne značilnosti so:

1.2.1

vrsta materiala (polirano (ravno) steklo, plavljeno steklo, steklene plošče);

1.2.2

obarvanost (na celotni površini ali delno) vmesnega sloja ali vmesnih slojev (brezbarvno ali obarvano);

1.2.3

obarvanost stekla (brezbarvno ali obarvano);

1.2.4

z vgrajenimi prevodniki ali brez njih;

1.2.5

z neprozorno zatemnitvijo ali brez nje.

2.   SPLOŠNO

2.1   Pri navadnih lepljenih vetrobranskih steklih se preskusi, razen preskusov z modelom glave (odstavek 3.2 spodaj) in preskusov optičnih lastnosti, opravijo na ravnih preskušancih, ki so izrezani iz pravih vetrobranskih stekel ali so posebej izdelani za preskušanje. V obeh primerih morajo imeti preskušanci enake lastnosti kot vetrobranska stekla iz redne proizvodnje, za katera se želi pridobiti homologacija.

2.2   Pred vsakim preskusom morajo biti preskušanci vsaj štiri ure na temperaturi 23 °C ± 2 °C. Preskus je treba opraviti čim prej, ko se preskušanci vzamejo iz posode, v kateri so bili shranjeni.

3.   PRESKUS Z MODELOM GLAVE

3.1   Stopnje težavnosti sekundarnih značilnosti

Nobenih sekundarnih značilnosti se ne upošteva.

3.2   Preskus z maketo glave na celotnem vetrobranskem steklu

3.2.1   Število preskušancev

Preskusiti je treba štiri preskušance iz serij z najmanjšo razvito površino in štiri vzorce iz serij z največjo razvito površino v skladu z določbami iz Priloge 13.

3.2.2   Preskusna metoda

3.2.2.1

Uporabi se metoda, opisana v odstavku 3.1 Priloge 3.

3.2.2.2

Višina pada je 1,5 m ± 0/5 mm.

3.2.3   Razlaga rezultatov

3.2.3.1

Rezultat preskusa je zadovoljiv, če so izpolnjeni naslednji pogoji: 3.2.3.1.1 preskušanec se zlomi, pri tem pa kaže številne krožne razpoke s središčem približno na točki udarca, pri čemer so razpoke, najbližje točki udarca, lahko od njega oddaljene največ 80 mm; 3.2.3.1.2 sloji stekla morajo ostati sprijeti z vmesnim slojem iz plastike. Dopustna je ločitev enega ali več drobcev od vmesnega sloja na obeh straneh razpoke v širini, ki je manjša od 4 mm, in če so zunaj kroga s premerom 60 mm s središčem na točki udarca. 3.2.3.1.3 Na strani udarca: 3.2.3.1.3.1 vmesni sloj ne sme biti dostopen na površini, večji od 20 cm2, 3.2.3.1.3.2 dopustno je pretrganje vmesnega sloja do dolžine 35 mm.

3.2.3.2

Serija preskušancev, predložena v homologacijo, je z vidika preskusa z modelom glave zadovoljiva, če so zadovoljivi rezultati vseh preskusov.

4.   PRESKUS MEHANSKE TRDNOSTI

4.1   Stopnje težavnosti sekundarnih značilnosti

Nobenih sekundarnih značilnosti se ne upošteva.

4.2   Preskus z 2 260-gramsko kroglo

4.2.1   Preskusiti se mora dvanajst kvadratnih preskušancev s stranico 300 mm ± 0/10 mm.

4.2.2   Preskusna metoda

4.2.2.1

Uporabi se metoda, navedena v odstavku 2.2 Priloge 3.

4.2.2.2

Padna višina (od spodnjega roba krogle do zgornje površine preskušanca) mora biti 4 m ± 0/25 mm.

4.2.3.   Razlaga rezultatov

4.2.3.1

Rezultat preskusa je zadovoljiv, če krogla ne prodre skozi stekleno ploščo v petih sekundah od trenutka udarca.

4.2.3.2

Serija preskušancev, predložena v homologacijo, je z vidika preskusa z 2 260-gramsko kroglo zadovoljiva, če so zadovoljivi rezultati vsaj enajstih od dvanajstih preskusov.

4.3   Preskus z 227-gramsko kroglo

4.3.1   Stopnje težavnosti sekundarnih značilnosti

Nobenih sekundarnih značilnosti se ne upošteva.

4.3.2   Število preskušancev

Preskusiti se mora dvajset kvadratnih preskušancev s stranico 300 mm ± 0/10 mm.

4.3.3   Preskusna metoda

4.3.3.1

Uporabi se metoda, navedena v odstavku 2.1 Priloge 3. Preskus se mora opraviti na desetih preskušancih pri temperaturi + 40 °C ± 2 °C in na desetih preskušancih pri temperaturi – 20 °C ± 2 °C.

4.3.3.2

Padna višina za različne kategorije debeline in mase ločenih drobcev so navedene v spodnji tabeli:   + 40 °C ± 2 °C – 20 °C ± 2 °C Nazivna debelina preskušanca (mm) Padna višina (m) Največja dovoljena masa drobcev mm (g) Padna višina (m) Največja dovoljena masa drobcev mm (g) e ≤ 4,5 9 12 8,5 12 4,5 < e ≤ 5,5 9 15 8,5 15 5,5 < e ≤ 6,5 9 20 8,5 20 e > 6,5 9 25 8,5 25

4.3.4   Razlaga rezultatov

4.3.4.1

Rezultat preskusa je zadovoljiv, če so izpolnjeni naslednji pogoji: — krogla ne predre preskušanca, — preskušanec se ne zlomi na več kosov, — če vmesni sloj ni pretrgan, masa drobcev, ki se ločijo na strani, nasprotni od strani udarca krogle, ne sme presegati vrednosti iz odstavka 4.3.3.2 zgoraj.

4.3.4.2

Serija preskušancev, predložena v homologacijo, je z vidika preskusa z 227-gramsko kroglo zadovoljiva, če so zadovoljivi rezultati vsaj osmih od desetih preskusov, opravljenih pri vsaki temperaturi.

5.   PRESKUS ODPORNOSTI PROTI VPLIVOM OKOLJA

5.1   Preskus odpornosti proti odrgnjenju

5.1.1   Stopnje težavnosti in preskusna metoda

Veljajo zahteve iz odstavka 4 Priloge 3. Preskus mora trajati 1 000 ciklov.

5.1.2   Razlaga rezultatov

Varnostno steklo je z vidika odpornosti proti odrgnjenju zadovoljivo, če razpršitev svetlobe zaradi odrgnjenja preskušanca ne presega 2 %.

5.2   Preskus odpornosti proti visoki temperaturi

Veljajo zahteve iz odstavka 5 Priloge 3.

5.3   Preskus odpornosti proti sevanju

5.3.1   Splošne zahteve

Ta preskus se opravi le, če laboratorij ob upoštevanju razpoložljivih podatkov, ki jih ima o vmesnem sloju, oceni, da je potreben.

5.3.2   Veljajo zahteve iz odstavka 6.3 Priloge 3.

5.4   Preskus odpornosti proti vlagi

Veljajo zahteve iz odstavka 7 Priloge 3.

6.   OPTIČNE LASTNOSTI

Za vsak tip vetrobranskega stekla veljajo zahteve glede optičnih lastnosti, kot so določene v odstavku 9 Priloge 3. To ne velja za ravna vetrobranska stekla, ki spadajo v že homologirano skupino, če je kot naklona glede na navpičnico manjši od 40°.

PRILOGA 7

PLOŠČE LEPLJENEGA STEKLA

1.   OPREDELITEV TIPA

Za plošče lepljenega stekla velja, da spadajo v različne tipe, če se razlikujejo vsaj po eni od naslednjih glavnih ali sekundarnih značilnosti

1.1   Glavne značilnosti so:

1.1.1

blagovna znamka;

1.1.2

kategorija debeline plošče z nazivno debelino „e“, pri čemer je dovoljeno odstopanje v proizvodnji ±0,2 n mm (pri čemer je „n“ število slojev stekla v vetrobranskem steklu): kategorija I e ≤ 5,5 mm kategorija II 5,5 mm < e ≤ 6,5 mm kategorija III 6,5 mm < e

1.1.3

nazivna debelina vmesnega sloja ali vmesnih slojev;

1.1.4

vrsta in tip vmesnega sloja ali vmesnih slojev (npr. vmesni sloj ali vmesni sloji iz PVB ali drugih plastičnih materialov);

1.1.5

kakršna koli posebna obdelava enega ali več slojev stekla.

1.2   Sekundarne značilnosti so:

1.2.1

vrsta materiala (polirano (ravno) steklo, plavljeno steklo, steklene plošče);

1.2.2

obarvanost (na celotni površini ali delno) vmesnega sloja ali vmesnih slojev (brezbarvno ali obarvano);

1.2.3

obarvanost stekla (brezbarvno ali obarvano);

1.2.4

z neprozorno zatemnitvijo ali brez nje.

2.   SPLOŠNO

2.1   Pri ploščah lepljenega stekla se preskusi opravijo na ravnih preskušancih, ki so izrezani iz prave steklene zasteklitve ali pa so posebej izdelani za preskušanje. V obeh primerih morajo preskušanci imeti enake značilnosti kot steklena zasteklitev iz redne proizvodnje, za katere se želi pridobiti homologacija.

2.2   Pred vsakim preskusom morajo biti preskušanci iz lepljenega stekla vsaj štiri ure na temperaturi 23 °C ± 2 °C. Preskuse je treba opraviti čim prej potem, ko so bili preskušanci vzeti iz posode, v kateri so bili shranjeni.

2.3   Določbe te priloge se štejejo za izpolnjene, če ima zasteklitev, predložena v homologacijo, enako sestavo kot vetrobransko steklo, ki je že bilo homologirano v skladu z določbami priloge 6, 8 ali 9.

3.   PRESKUS MEHANSKE TRDNOSTI – PRESKUS Z 227-GRAMSKO KROGLO

3.1   Stopnje težavnosti sekundarnih značilnosti

Nobenih sekundarnih značilnosti se ne upošteva.

3.2   Število preskušancev

Preskusiti se mora osem ravnih preskušancev, ki merijo 300 mm × 300 mm, ki so posebej izdelani ali izrezani iz najmanj ukrivljenega dela plošče.

3.2.1

Preskušanci so lahko tudi končni izdelki, ki jih morda podpira preskusna oprema, navedena v odstavkih od 2.1.1 do 2.1.1.3 Priloge 3.

3.2.2

Če so preskušanci ukrivljeni, je treba poskrbeti za zadosten stik s podporo.

3.3   Preskusna metoda

3.3.1

Uporabi se metoda, navedena v odstavku 2.1 Priloge 3.

3.3.2

Padna višina od spodnjega roba krogle do zgornje površine preskušanca ali vzorca mora biti 9 m ± 0/25 mm.

3.4   Razlaga rezultatov

3.4.1.

Rezultat preskusa je zadovoljiv, če so izpolnjeni naslednji pogoji: (a) krogla ne predre preskušanca; (b) lepljenec ne razpade na ločene kose; (c) Na točki, ki je neposredno nasproti točki udarca, lahko majhni drobci stekla odletijo z vzorca, vendar na majhni prizadeti površini ne sme biti razkritega več kot 645 mm2 materiala za ojačitev ali okrepitev, katerega površina mora biti vedno dodobra prekrita z drobnimi delci čvrsto sprijetega stekla. Popolna ločitev stekla od materiala za ojačitev ali okrepitev na nobeni strani ne sme presegati 1 935 mm2. Drobljenje zunanje površine stekla nasproti točke udarca in v bližini območja udarca se ne šteje za napako.

3.4.2

Serija preskušancev, predložena v homologacijo, je z vidika preskusa mehanske trdnosti zadovoljiva, če so zadovoljivi rezultati vsaj šestih od osmih preskusov.

4.   PRESKUS ODPORNOSTI PROTI VPLIVOM OKOLJA

4.1   Preskus odpornosti proti odrgnjenju

4.1.1   Stopnje težavnosti in preskusna metoda

Veljajo zahteve iz odstavka 4 Priloge 3. Preskus mora trajati 1 000 ciklov.

4.1.2   Razlaga rezultatov

Varnostno steklo je z vidika odpornosti proti odrgnjenju zadovoljivo, če razpršitev svetlobe zaradi odrgnjenja preskušanca ne presega 2 %.

4.2   Preskus odpornosti proti visoki temperaturi

Veljajo zahteve iz odstavka 5 Priloge 3.

4.3   Preskus odpornosti proti sevanju

4.3.1   Splošne zahteve

Ta preskus se opravi le, če laboratorij ob upoštevanju razpoložljivih podatkov, ki jih ima o vmesnem sloju, oceni, da je potreben.

4.3.2   Število vzorcev ali preskušancev

Veljajo zahteve iz odstavka 6.3 Priloge 3.

4.4   Preskus odpornosti proti vlagi

Veljajo zahteve iz odstavka 7 Priloge 3.

5.   OPTIČNE LASTNOSTI

Določbe o normalni prepustnosti svetlobe iz odstavka 9.1 Priloge 3 veljajo za steklene plošče ali dele steklenih plošč, vgrajene na mestih, ki so bistvena za voznikovo vidljivost.

PRILOGA 8

VETROBRANSKA STEKLA IZ PREDPRIPRAVLJENEGA LEPLJENEGA STEKLA

1.   OPREDELITEV TIPA

Vetrobranska stekla iz predpripravljenega lepljenega stekla pripadajo različnim tipom, če se razlikujejo vsaj v eni od naslednjih glavnih ali sekundarnih značilnosti.

1.1   Glavne značilnosti so:

1.1.1

blagovna znamka;

1.1.2

oblika in mere; za vetrobranska stekla iz predpripravljenega lepljenega stekla velja, da glede preskusov drobljenja, preskusov mehanskih lastnosti in preskusov odpornosti proti vplivom okolja spadajo v eno skupino;

1.1.3

število slojev stekla;

1.1.4

nazivna debelina vetrobranskega stekla „e“, pri čemer je dovoljeno odstopanje v proizvodnji 0,2 n mm (pri čemer je „n“ število slojev stekla v vetrobranskem steklu) nad nazivno vrednostjo in pod njo;

1.1.5

kakršna koli posebna obdelava enega ali več slojev stekla;

1.1.6

nazivna debelina vmesnega sloja ali vmesnih slojev;

1.1.7

vrsta in tip vmesnega sloja ali vmesnih slojev (npr. vmesni sloj ali vmesni sloji iz PVB ali drugih plastičnih materialov).

1.2   Sekundarne značilnosti so:

1.2.1

vrsta materiala (polirano (ravno) steklo, plavljeno steklo, steklene plošče);

1.2.2

obarvanost (na celotni površini ali delno) vmesnega sloja ali vmesnih slojev (brezbarvno ali obarvano);

1.2.3

obarvanost stekla (brezbarvno ali obarvano);

1.2.4

z vgrajenimi prevodniki ali brez njih;

1.2.5

z neprozorno zatemnitvijo ali brez nje.

2.   SPLOŠNO

2.1   Pri vetrobranskih steklih iz predpripravljenega lepljenega stekla se preskusi, razen preskusa z modelom glave, opravijo na celotnem vetrobranskem steklu, preskuse optičnih lastnosti pa na vzorcih in/ali ravnih preskušancih, ki so bili posebej izdelani za preskušanje. Kljub temu morajo imeti preskušanci enake lastnosti kot vetrobranska stekla iz redne proizvodnje, za katera se želi pridobiti homologacija.

2.2   Pred vsakim preskusom morajo biti preskušanci ali vzorci vsaj štiri ure na temperaturi 23 °C ± 2 °C. Preskuse je treba opraviti čim prej, ko se preskušanci vzamejo iz posode, v kateri so bili shranjeni.

3.   PREDPISANI PRESKUSI

Na vetrobranskih steklih iz predpripravljenega lepljenega stekla se morajo opraviti naslednji preskusi:

3.1	preskusi za navadna lepljena vetrobranska stekla v skladu s Prilogo 6;

3.2	preskus drobljenja v skladu z odstavkom 4 spodaj.

4.   PRESKUS DROBLJENJA

4.1   Stopnje težavnosti sekundarnih značilnosti

Material	Stopnja težavnosti
Polirano steklo	2
Plavljeno steklo	1
Steklene plošče	1

4.2   Število preskušancev ali vzorcev

Za vsako točko udarca se mora opraviti preskus na enem preskušancu z merami (1 100 mm × 500 mm) ± 5/2 mm ali na enem vzorcu.

4.3   Preskusna metoda

Uporabi se metoda, navedena v odstavku 1 Priloge 3.

4.4   Točka ali točke udarca

Udarec je treba usmeriti v središče preskušanca ali vzorca vsake od zunanjih predpripravljenih steklenih plošč.

4.5   Razlaga rezultatov

4.5.1   Rezultat preskusa drobljenja za vsako točko udarca je zadovoljiv, če je skupna površina drobcev s površino, večjo od 2 cm2 v pravokotniku, opisanem v odstavku 2.3.2 Priloge 4, vsaj 15 % površine tega pravokotnika.

4.5.1.1   Pri vzorcu:

4.5.1.1.1.

Pri vozilih kategorije M1 mora središče pravokotnika ležati v krogu s polmerom 10 cm, katerega središče je na projekciji središča segmenta V1 V2.

4.5.1.1.2

Pri vozilih kategorije M in N, razen za M1, mora središče pravokotnika ležati v krogu s polmerom 10 cm, katerega središče je na projekciji točke 0.

4.5.1.1.3

Pri kmetijskih in gozdarskih traktorjih ter vozilih, ki se uporabljajo na gradbiščih, je treba položaj območja vidljivosti navesti v poročilu o preskusu.

4.5.1.1.4

Višina navedenega pravokotnika se lahko zmanjša na 15 cm; za vetrobranska stekla, nižja od 44 cm, ali za vetrobranska stekla s kotom vgradnje, manjšim od 15° glede na navpičnico, mora biti območje vidljivosti vsaj 10 % površine ustreznega pravokotnika.

4.5.1.2   Pri preskušancih mora biti središče pravokotnika na večji osi na razdalji, tj. 450 mm od enega roba preskušanca.

4.5.2   Preskušanci ali končni izdelki, predloženi v homologacijo, se z vidika drobljenja štejejo za zadovoljive, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

4.5.2.1

preskus za vsako točko udarca je zadovoljiv ali

4.5.2.2

rezultat dodatnega preskusa na novi seriji štirih preskušancev za vsako točko udarca, katerih rezultat je bil prvotno nezadovoljiv, je pri vseh štirih novih preskusih na istih točkah udarca zadovoljiv.

PRILOGA 9

VARNOSTNA ZASTEKLITEV S PLASTIČNO PREVLEKO

(na notranji strani)

1.   OPREDELITEV TIPA

Materiali za varnostno zasteklitev, opredeljeni v prilogah 4 do 8, morajo biti v skladu z zahtevami ustreznih prilog in tudi z naslednjimi zahtevami, če so na notranji strani prevlečeni s plastičnim slojem.

2.   PRESKUS ODPORNOSTI PROTI ODRGNJENJU

2.1   Stopnje težavnosti in preskusna metoda

Na plastični prevleki se mora opraviti preskus s 100 cikli v skladu z zahtevami iz odstavka 4 Priloge 3.

2.2   Razlaga rezultatov

Plastična prevleka je z vidika odpornosti proti odrgnjenju zadovoljiva, če razpršitev svetlobe zaradi odrgnjenja preskušanca ne presega 4 %.

3.   PRESKUS ODPORNOSTI PROTI VLAGI

3.1   Pri kaljenem materialu za varnostno zasteklitev s plastično prevleko se opravi preskus odpornosti proti vlagi.

3.2   Veljajo zahteve iz odstavka 7 Priloge 3.

4.   PRESKUS ODPORNOSTI PROTI TEMPERATURNIM SPREMEMBAM

Veljajo zahteve iz odstavka 8 Priloge 3.

5.   PRESKUS ODPORNOSTI PROTI OGNJU

Veljajo zahteve iz odstavka 10 Priloge 3.

6.   PRESKUS ODPORNOSTI PROTI KEMIKALIJAM

Veljajo zahteve iz odstavka 11.2.1 Priloge 3.

PRILOGA 10

STEKLOPLASTIČNA VETROBRANSKA STEKLA

1.   OPREDELITEV TIPA

Stekloplastična vetrobranska stekla pripadajo različnim tipom, če se razlikujejo vsaj v eni od naslednjih glavnih ali sekundarnih značilnosti.

1.1.   Glavne značilnosti so:

1.1.1

blagovna znamka;

1.1.2

oblika in mere. Za stekloplastična vetrobranska stekla velja, da glede preskusov mehanske trdnosti, odpornosti proti vplivom okolja, odpornosti proti temperaturnim spremembam ter odpornosti proti kemikalijam spadajo v eno skupino;

1.1.3

število plastičnih slojev plastike;

1.1.4

nazivna debelina vetrobranskega stekla „e“, pri čemer je dovoljeno odstopanje v proizvodnji ± 0,2 mm;

1.1.5

nazivna debelina sloja stekla;

1.1.6

nazivna debelina plastičnega vmesnega sloja ali plastičnih vmesnih slojev;

1.1.7

vrsta in tip plastičnega vmesnega sloja ali plastičnih vmesnih slojev (npr. iz PVB ali drugega materiala) in plastičnega sloja na notranji strani;

1.1.8

kakršna koli posebna obdelava zasteklitve.

1.2   Sekundarne značilnosti so:

1.2.1

vrsta materiala (ravno steklo, plavljeno steklo, steklene plošče);

1.2.2

obarvanost (na celotni površini ali delno) katerega koli plastičnega sloja ali plastičnih slojev (brezbarvno ali obarvano);

1.2.3

obarvanost stekla (brezbarvno ali obarvano);

1.2.4

z vgrajenimi prevodniki ali brez njih;

1.2.5

z neprozorno zatemnitvijo ali brez nje.

2.   SPLOŠNO

2.1   Pri stekloplastičnih vetrobranskih steklih se preskusi, razen preskusov z modelom glave (odstavek 3.2) in preskusov optičnih lastnosti, opravijo na ravnih preskušancih, ki so izrezani iz pravih vetrobranskih stekel ali posebej izdelani za preskušanje. V obeh primerih morajo imeti preskušanci enake lastnosti kot vetrobranska stekla iz redne proizvodnje, za katera se želi pridobiti homologacija.

2.2   Pred vsakim preskusom morajo biti preskušanci vsaj štiri ure na temperaturi 23 °C ± 2 °C. Preskus je treba opraviti čim prej, ko se preskušanci vzamejo iz posode, v kateri so bili shranjeni.

3.   PRESKUS Z MODELOM GLAVE

3.1   Stopnje težavnosti sekundarnih značilnosti

Nobenih sekundarnih značilnosti se ne upošteva.

3.2   Preskus z maketo glave na celotnem vetrobranskem steklu

3.2.1   Število preskušancev

Preskus se mora opraviti na štirih preskušancih iz serije z najmanjšo razvito površino in štirih preskušancih iz serije z največjo razvito površino, izbranih v skladu z določbami Priloge 13.

3.2.2   Preskusna metoda

3.2.2.1   Uporabi se metoda, opisana v odstavku 3.1 Priloge 3.

3.2.2.2   Padna višina mora biti 1,50 m ± 0/5 mm.

3.2.3   Razlaga rezultatov

3.2.3.1   Rezultat tega preskusa je zadovoljiv, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

3.2.3.1.1

sloj stekla se zlomi, pri tem kaže številne krožne razpoke s središčem približno na točki udarca, pri čemer so razpoke, najbližje točki udarca, lahko od njega oddaljene največ 80 mm;

3.2.3.1.2

sloj stekla mora ostati sprijet z vmesnim slojem iz plastike. Dopustna je delna ločitev enega ali več drobcev od vmesnega sloja na vsaki strani razpoke v širini, manjši od 4 mm, in zunaj kroga s premerom 60 mm s središčem na točki udarca;

3.2.3.1.3

na strani udarca je dopustno pretrganje vmesnega sloja do dolžine 35 mm.

3.2.3.2   Serija vzorcev, predložena v homologacijo, je z vidika preskusa z modelom glave zadovoljiva, če so zadovoljivi rezultati vseh preskusov.

4.   PRESKUS MEHANSKE TRDNOSTI

4.1   Stopnje težavnosti, preskusna metoda in razlaga rezultatov

Veljajo zahteve iz odstavka 4 Priloge 6.

4.2   Tretja zahteva, navedena v odstavku 4.3.4.1 Priloge 6, ne velja.

5.   PRESKUS ODPORNOSTI PROTI VPLIVOM OKOLJA

5.1   Preskus odpornosti proti odrgnjenju

5.1.1   Preskus odpornosti proti odrgnjenju na zunanji strani

5.1.1.1   Veljajo zahteve iz odstavka 5.1 Priloge 6.

5.1.2   Preskus odpornosti proti odrgnjenju na notranji strani

5.1.2.1   Veljajo zahteve iz odstavka 2 Priloge 9.

5.2   Preskus odpornosti proti visoki temperaturi

Veljajo zahteve iz odstavka 5 Priloge 3.

5.3   Preskus odpornosti proti sevanju

Veljajo zahteve iz odstavka 6.3 Priloge 3.

5.4   Preskus odpornosti proti vlagi

Veljajo zahteve iz odstavka 7 Priloge 3.

5.5   Preskus odpornosti proti temperaturnim spremembam

Veljajo zahteve iz odstavka 8 Priloge 3.

6.   OPTIČNE LASTNOSTI

Za vsak tip vetrobranskega stekla veljajo zahteve glede optičnih lastnosti, kot so določene v odstavku 9 Priloge 3.

7.   PRESKUS ODPORNOSTI PROTI OGNJU

Veljajo zahteve iz odstavka 10 Priloge 3.

8.   PRESKUS ODPORNOSTI PROTI KEMIKALIJAM

Veljajo zahteve iz odstavka 11.2.1 Priloge 3.

PRILOGA 11

STEKLOPLASTIČNE PLOŠČE

1.   OPREDELITEV TIPA

Stekloplastične plošče pripadajo različnim tipom, če se razlikujejo vsaj v eni od naslednjih glavnih ali sekundarnih značilnosti.

1.1

Glavne značilnosti so: 1.1.1 blagovna znamka; 1.1.2 kategorija debeline, v katero spada nazivna debelina „e“, ob upoštevanju dovoljenega odstopanja v proizvodnji ± 0,2 mm: kategorija I e ≤ 3,5 mm kategorija II 3,5 mm < e ≤ 4,5 mm kategorija III 4,5 mm < e 1.1.3 nazivna debelina plastičnega vmesnega sloja ali plastičnih vmesnih slojev; 1.1.4 nazivna debelina steklene plošče; 1.1.5 tip plastičnega vmesnega sloja ali plastičnih vmesnih slojev (npr. vmesni sloji iz PVB ali drugega materiala) in plastičnega sloja na notranji strani; 1.1.6 kakršna koli posebna obdelava steklenega sloja.

1.2

Sekundarne značilnosti so: 1.2.1 vrsta materiala (ravno steklo, plavljeno steklo, steklene plošče); 1.2.2 obarvanost (na celotni površini ali delno) katerega koli plastičnega sloja ali plastičnih slojev (brezbarvno ali obarvano); 1.2.3 obarvanost stekla (brezbarvno ali obarvano); 1.2.4 z neprozorno zatemnitvijo ali brez nje.

2.   SPLOŠNO

2.1

Pri stekloplastičnih ploščah se morajo preskusi opraviti na ravnih preskušancih, ki so izrezani iz pravih steklenih plošč ali so posebej izdelani za preskušanje. V obeh primerih morajo preskušanci imeti enake značilnosti kot steklene plošče iz redne proizvodnje, za katere se želi pridobiti homologacija.

2.2

Pred vsakim preskusom morajo biti preskušanci iz stekloplastičnih plošč vsaj štiri ure na temperaturi 23 °C ± 2 °C. Preskus je treba opraviti čim prej, ko se preskušanci vzamejo iz posode, v kateri so bili shranjeni.

2.3

Določbe te priloge se štejejo za izpolnjene, če ima steklena plošča, predložena v homologacijo, enako sestavo kot vetrobransko steklo, ki je že bilo homologirano v skladu z določbami Priloge 10.

3.   PRESKUS MEHANSKE TRDNOSTI – PRESKUS Z 227-GRAMSKO KROGLO

Veljajo določbe iz odstavka 3 Priloge 7

4.   PRESKUS ODPORNOSTI PROTI VPLIVOM OKOLJA

4.1   Preskus odpornosti proti odrgnjenju

4.1.1   Preskus odpornosti proti odrgnjenju na zunanji strani

Veljajo zahteve iz odstavka 5.1 Priloge 7.

4.1.2   Preskus odpornosti proti odrgnjenju na notranji strani

Veljajo zahteve iz odstavka 2.1 Priloge 9.

4.2   Preskus odpornosti proti visoki temperaturi

Veljajo zahteve iz odstavka 5 Priloge 3.

4.3   Preskus odpornosti proti sevanju

Veljajo zahteve iz odstavka 6.3 Priloge 3.

4.4   Preskus odpornosti proti vlagi

Veljajo zahteve iz odstavka 7 Priloge 3.

4.5   Preskus odpornosti proti temperaturnim spremembam

Veljajo zahteve iz odstavka 8 Priloge 3.

5.   OPTIČNE LASTNOSTI

Določbe o normalni prepustnosti svetlobe iz odstavka 9.1 Priloge 3 veljajo za steklene plošče ali dele steklene zasteklitve, vgrajene na mestih, ki so bistvena za voznikovo vidljivost.

6.   PRESKUS ODPORNOSTI PROTI OGNJU

Veljajo zahteve iz odstavka 10 Priloge 3.

7.   PRESKUS ODPORNOSTI PROTI KEMIKALIJAM

Veljajo zahteve iz odstavka 11.2.1 Priloge 3.