2.3.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

L 57/54

Samo izvirna besedila UN/ECE so pravno veljavna v skladu z mednarodnim javnim pravom. Status in začetek veljavnosti tega pravilnika je treba preveriti v najnovejši različici dokumenta UN/ECE TRANS/WP.29/343, ki je dostopen na:

http://www.unece.org/trans/main/wp29/wp29wgs/wp29gen/wp29fdocstts.html

Pravilnik št. 100 Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) – Enotne določbe za homologacijo vozil v zvezi s posebnimi zahtevami za električni pogonski sistem

Vključuje vsa veljavna besedila do:

Sprememb 01 – Začetek veljavnosti: 4. december 2010

VSEBINA

PRAVILNIK

1.

 Področje uporabe

2.

 Opredelitve pojmov

3.

 Vloga za homologacijo

4.

 Homologacija

5.

 Zahteve in preskusi

6.

 Sprememba in razširitev homologacije za tip vozila

7.

 Skladnost proizvodnje

8.

 Kazni za neskladnost proizvodnje

9.

 Popolno prenehanje proizvodnje

10.

 Imena in naslovi tehničnih služb, ki izvajajo homologacijske preskuse, ter upravnih organov

11.

 Prehodne določbe

PRILOGE

Priloga 1

 – Sporočilo

Priloga 2

 – Namestitev homologacijskih oznak

Priloga 3

 – Zaščita pred neposrednimi stiki delov pod napetostjo

Priloga 4

 – Način merjenja izolacijske upornosti

Priloga 5

 – Način potrditve za delovanje vgrajenega sistema za nadzor izolacijske upornosti

Priloga 6

 – Bistvene lastnosti cestnih vozil ali sistemov

Priloga 7

 – Določanje emisij vodika med napajanjem pogonskega akumulatorja

1.   PODROČJE UPORABE

Naslednji predpisi se uporabljajo za varnostne zahteve za električni pogonski sistem cestnih vozil kategorij M in N z največjo konstrukcijsko določeno hitrostjo, ki presega 25 km/h, opremljena z enim ali več električnimi pogonskimi motorji, ki niso stalno priključeni na omrežje, ter za zahteve za njihove visokonapetostne sestavne dele in sisteme, ki so galvansko spojeni z visokonapetostnim vodilom električnega pogonskega sistema.

Ta pravilnik ne zajema varnostnih zahtev za cestna vozila po trku.

2.   OPREDELITVE POJMOV

V tem pravilniku se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

2.1

„Vožnja omogočena“ pomeni stanje vozila, pri katerem pritisk na stopalko za plin (ali aktiviranje enakovrednega upravljala) ali sprostitev zavornega sistema povzroči, da električni pogonski sistem premakne vozilo.

2.2

„Pregrada“ pomeni del, ki ščiti pred neposrednim stikom z deli pod napetostjo iz katerekoli smeri.

2.3

„Prevodna povezava“ pomeni povezavo med konektorji in zunanjim virom napajanja z električno energijo s konektorji pri napajanju sistema za shranjevanje energije z možnostjo ponovnega polnjenja.

2.4

„Priklopni sistem za napajanje sistema za shranjevanje energije z možnostjo ponovnega polnjenja“ pomeni električni tokokrog, ki se uporablja za napajanje sistema za shranjevanje energije, ki ga je mogoče napajati iz zunanjega vira napajanja z električno energijo, vključno z dovodom v vozilo.

2.5

„Neposredni stik“ pomeni stik oseb z deli pod napetostjo.

2.6

„Električno podvozje“ pomeni sklop električno povezanih prevodnih delov, katerih potencial se upošteva kot referenca.

2.7

„Električni tokokrog“ pomeni sklop povezanih delov pod napetostjo, ki so zasnovani tako, da so pri običajnem delovanju oskrbovani z električno energijo.

2.8

„Sistem za pretvorbo električne energije“ pomeni sistem, ki ustvarja in zagotavlja električno energijo za električni pogon.

2.9

„Električni pogonski sistem“ pomeni električni tokokrog, ki vključuje pogonski motor oziroma motorje in lahko vključuje sistem za shranjevanje energije z možnostjo ponovnega polnjenja, sistem za pretvorbo električne energije, elektronske pretvornike, ustrezne kable in konektorje ter priklopni sistem za napajanje sistema za shranjevanje energije z možnostjo ponovnega polnjenja.

2.10

„Elektronski pretvornik“ pomeni napravo, ki omogoča krmiljenje in/ali pretvorbo električne energije za električni pogon.

2.11

„Ohišje“ pomeni del, ki obdaja notranje enote in jih ščiti pred neposrednim stikom iz katere koli smeri.

2.12

„Izpostavljeni prevodni del“ pomeni prevodni del, ki se ga je mogoče dotakniti v skladu z določbami stopnje zaščite IPXXB, in ki zaradi napake v izolaciji pride pod napetost.

2.13

„Zunanji vir napajanja z električno energijo“ pomeni vir napajanja z električno energijo z izmeničnim (AC) ali enosmernim tokom (DC) zunaj vozila.

2.14

„Visoka napetost“ pomeni razvrstitev električnega sestavnega dela ali tokokroga, če je njegova delovna napetost > 60 V in ≤ 1 500 V DC ali > 30 V in ≤ 1 000 V AC efektivne vrednosti (r.m.s.)

2.15

„Visokonapetostno vodilo“ pomeni električni tokokrog, vključno s priklopnim sistemom za napajanje sistema za shranjevanje energije z možnostjo ponovnega polnjenja, ki deluje pri visoki napetosti.

2.16

„Posredni stik“ pomeni stik oseb z izpostavljenimi prevodnimi deli.

2.17

„Deli pod napetostjo“ pomeni prevodne dele, ki so pri običajni uporabi oskrbovani z električno energijo.

2.18

„Prtljažni prostor“ pomeni prostor v vozilu za prtljago, ki ga omejujejo streha, pokrov motorja, pod, bočne stene ter pregrada in ohišje za zaščito pogonskega sistema pred neposrednim stikom z deli pod napetostjo, ki je od prostora za potnike ločen s prednjo ali zadnjo pregradno steno.

2.19

„Vgrajeni sistem nadzora izolacijske upornosti“ pomeni napravo, ki nadzira izolacijsko upornost med visokonapetostnimi vodili in električnim podvozjem.

2.20

„Pogonski akumulator odprtega tipa“ pomeni tekočinski akumulator, ki ga je treba polniti z vodo in ustvarja vodikov plin, ki se sprošča v ozračje.

2.21

„Prostor za potnike“ pomeni prostor v vozilu, namenjen potnikom, ki ga omejujejo streha, pod, bočne stene, vrata, okenska stekla, prednja in zadnja pregradna stena ali zadnja vrata ter pregrade in ohišja za zaščito pogonskega sistema pred neposrednim stikom z deli pod napetostjo.

2.22

„Stopnja zaščite“ pomeni zaščito, ki jo zagotavlja pregrada/ohišje v zvezi s stikom preskusne sonde, kot so preskusni zobci (IPXXB) ali preskusna žica (IPXXD), z deli pod napetostjo, kot je opredeljeno v Prilogi 3.

2.23

„Sistem za shranjevanje energije z možnostjo ponovnega polnjenja“ pomeni sistem za shranjevanje energije z možnostjo ponovnega polnjenja, ki zagotavlja električno energijo za električni pogon.

2.24

„Vzdrževalno stikalo“ pomeni napravo za izklop električnega tokokroga pri opravljanju pregledov in vzdrževalnih del na sistemu za shranjevanje energije z možnostjo ponovnega polnjenja, na gorivnih celicah itd.

2.25

„Trden izolator“ pomeni izolacijsko prevleko kablov, ki pokriva in ščiti dele pod napetostjo pred neposrednim stikom iz katere koli smeri; pokrovi za izolacijo delov konektorjev, ki so pod napetostjo, in lak ali barva za izolacijo.

2.26

„Tip vozila“ pomeni vozila, ki se ne razlikujejo v tako bistvenih vidikih, kot so:

(a)

vgradnja električnega pogonskega sistema in galvansko spojenega visokonapetostnega vodila;

(b)

narava in vrsta električnega pogonskega sistema in galvansko spojenih visokonapetostnih sestavnih delov.

2.27

„Delovna napetost“ pomeni največjo efektivno vrednost (r.m.s.) napetosti električnega tokokroga, ki jo določi proizvajalec in se lahko pojavi med katerimi koli prevodnimi deli v pogojih odprtega vezja ali v običajnih pogojih delovanja. Če je električni tokokrog galvansko ločen, se delovna napetost določi za vsak ločen tokokrog.

3.   VLOGA ZA HOMOLOGACIJO

3.1   Vlogo za homologacijo tipa vozila v zvezi s posebnimi zahtevami za električni pogonski sistem vloži proizvajalec vozila ali njegov ustrezno pooblaščen predstavnik.

3.2   Vlogi se priložijo spodaj navedeni dokumenti v treh izvodih in naslednji podatki:

3.2.1

Podroben opis tipa vozila glede električnega pogonskega sistema in galvansko spojenega visokonapetostnega vodila.

3.3   Tehnični službi, ki izvaja homologacijske preskuse, se predloži vozilo, ki je predstavnik tipa v postopku homologacije.

3.4   Pristojni organ pred podelitvijo homologacije preveri, ali obstajajo zadovoljivi ukrepi za zagotovitev učinkovitega preverjanja skladnosti proizvodnje.

4.   HOMOLOGACIJA

4.1   Če vozilo, predloženo v homologacijo v skladu s tem pravilnikom, izpolnjuje zahteve iz odstavka 5 spodaj in iz prilog 3, 4, 5 in 7 k temu pravilniku, se homologacija za ta tip vozila podeli.

4.2   Vsakemu homologiranemu tipu se dodeli homologacijska številka. Prvi dve števki (zdaj 01 za Pravilnik v tej obliki) označujeta spremembe, vključno z zadnjimi večjimi tehničnimi spremembami Pravilnika ob izdaji homologacije. Ista pogodbenica ne sme dodeliti iste številke drugemu tipu vozila.

4.3   Obvestilo o podelitvi, zavrnitvi ali razširitvi ali preklicu homologacije ali popolnem prenehanju proizvodnje tipa vozila v skladu s tem pravilnikom se pošlje pogodbenicam Sporazuma, ki uporabljajo ta pravilnik, na obrazcu, ki je v skladu z vzorcem iz Priloge 1 k temu pravilniku.

4.4   Na vsakem vozilu, ki je v skladu s tipom vozila, homologiranim po tem pravilniku, mora biti na vidnem in zlahka dostopnem mestu, opredeljenem na homologacijskem certifikatu, nameščena mednarodna homologacijska oznaka, sestavljena iz:

4.4.1

kroga, ki obkroža črko „E“ in številčno oznako države, ki je podelila homologacijo; (1)/

4.4.2

številke tega pravilnika, ki ji sledijo črka „R“, pomišljaj in številka homologacije na desni strani kroga iz odstavka 4.4.1.

4.5   Če je vozilo skladno s tipom vozila, homologiranim po enem ali več drugih pravilnikih, ki so priloženi Sporazumu, v državi, ki je podelila homologacijo v skladu s tem pravilnikom, simbola iz odstavka 4.4.1 ni treba ponoviti; v tem primeru se v navpičnih stolpcih na desni strani simbola iz odstavka 4.4.1 navedejo številke pravilnika, homologacije in dodatni simboli vseh pravilnikov, v skladu s katerimi je bila podeljena homologacija, v državi, ki je podelila homologacijo v skladu s tem pravilnikom.

4.6   Homologacijska oznaka mora biti jasno čitljiva in neizbrisna.

4.7   Homologacijska oznaka se namesti v bližino podatkovne tablice vozila, ki jo je namestil proizvajalec, ali nanjo.

4.8   V Prilogi 2 k temu pravilniku so navedeni primeri namestitev homologacijskih oznak.

5.   ZAHTEVE IN PRESKUSI

5.1   Zaščita pred električnim udarom

Te zahteve za električno varnost se uporabljajo za visokonapetostna vodila, kadar niso povezana z visokonapetostnimi zunanjimi viri napajanja.

5.1.1   Zaščita pred neposrednim stikom

Zaščita pred neposrednim stikom z deli pod napetostjo mora izpolnjevati zahteve iz odstavkov 5.1.1.1 in 5.1.1.2. Teh zaščit (trdnega izolatorja, pregrade, ohišja itd.) ne sme biti mogoče odpreti, razstaviti ali odstraniti brez uporabe orodja.

5.1.1.1   V prostoru za potnike ali prtljago morajo biti deli pod napetostjo zaščiteni s stopnjo zaščite IPXXD.

5.1.1.2   V prostorih, ki niso prostori za potnike ali prtljago, morajo biti deli pod napetostjo zaščiteni s stopnjo zaščite IPXXB.

5.1.1.3   Konektorji

Šteje se, da konektorji (vključno z dovodom v vozilo) to zahtevo izpolnjujejo, če:

(a)

izpolnjujejo zahteve odstavkov 5.1.1.1 in 5.1.1.2, potem ko se ločijo brez uporabe orodja, ali

(b)

so nameščeni pod podom in imajo mehanizem za blokiranje, ali

(c)

imajo mehanizem za blokiranje in je treba za ločitev konektorja z orodjem odstraniti druge sestavne dele, ali

(d)

napetost delov pod napetostjo v eni sekundi po ločitvi konektorja pade na DC 60 V ali manj ali na AC 30 V (r.m.s.) ali manj.

5.1.1.4   Vzdrževalno stikalo

Za vzdrževalno stikalo, ki ga je mogoče odpreti, razstaviti ali odstraniti brez orodja, je sprejemljivo, če, potem ko se odpre, razstavi ali odstrani brez orodja, dosega stopnja zaščite IPXXB.

5.1.1.5   Oznake

5.1.1.5.1   Na sistemu za shranjevanje energije z možnostjo ponovnega polnjenja ali blizu tega sistema mora biti simbol, prikazan na sliki 1. Simbol mora imeti rumeno ozadje, rob in puščica morata biti črna.

Slika 1

Oznaka visokonapetostne opreme

Image 1

5.1.1.5.2   Simboli morajo biti vidni tudi na ohišjih in pregradah, ki ščitijo dele pod visoko napetostjo. Ta določba ni obvezna za konektorje za visokonapetostna vodila. Ta določba se ne uporablja v naslednjih primerih:

(a)

kjer pregrad ali ohišij fizično ni mogoče doseči, odpreti ali odstraniti; razen če se z orodjem odstranijo drugi sestavni deli vozila;

(b)

kadar so pregrade in ohišja pod podom vozila.

5.1.1.5.3   Kabli za visokonapetostna vodila, ki niso v ohišjih, morajo imeti zunanji ovoj oranžne barve.

5.1.2   Zaščita pred posrednim stikom

5.1.2.1   Za zaščito pred električnim udarom zaradi posrednega stika morajo biti izpostavljeni prevodni deli, kot sta prevodna pregrada in ohišje, dobro galvansko spojeni z električnim podvozjem z električno žico ali ozemljitvenim kablom ali zvarjeni ali povezani s sorniki itd., tako da se ne ustvarja nevarni potencial.

5.1.2.2   Upornost med vsemi izpostavljenimi prevodnimi deli in električnim podvozjem mora biti nižja od 0,1 ohma, če je tok najmanj 0,2 ampera.

Ta zahteva je izpolnjena, če je galvanski spoj zvarjen.

5.1.2.3   Pri motornih vozilih, ki bodo z ozemljenim zunanjim virom napajanja z električno energijo povezana prek prevodne povezave, mora biti zagotovljena naprava, ki omogoča galvansko povezavo električnega podvozja z ozemljitvijo.

Naprava mora omogočati povezavo z ozemljitvijo, preden se vozilo priključi na zunanjo napetost, in vzdrževanje te povezave, dokler zunanja napetost ni odstranjena iz vozila.

Izpolnjevanje te zahteve se lahko dokaže bodisi z uporabo konektorja, ki ga določi proizvajalec avtomobila, bodisi z analizo.

5.1.3   Izolacijska upornost

5.1.3.1   Električni pogonski sistem, sestavljen iz ločenih vodil za enosmerni in izmenični tok

Če so visokonapetostna vodila za izmenični tok in visokonapetostna vodila za enosmerni tok galvansko izolirana ena od drugih, mora izolacijska upornost med visokonapetostnim vodilom in električnim podvozjem znašati najmanj 100 Ω/volt delovne napetosti za vodila za enosmerni tok in najmanj 500 Ω/volt delovne napetosti za vodila za izmenični tok.

Meritev se izvede v skladu s Prilogo 4 „Merjenje izolacijske upornosti“.

5.1.3.2   Električni pogonski sistem, sestavljen iz kombiniranih vodil za enosmerni in izmenični tok

Če so visokonapetostna vodila za izmenični tok in visokonapetostna vodila za enosmerni tok galvansko spojena, mora izolacijska upornost med visokonapetostnim vodilom in električnim podvozjem znašati najmanj 500 Ω/volt delovne napetosti.

Če pa so vsa visokonapetostna vodila za izmenični tok zaščitena z enim od naslednjih dveh ukrepov, mora izolacijska upornost med visokonapetostnim vodilom in električnim podvozjem znašati najmanj 100 Ω/volt delovne napetosti:

(a)

dvema ali več sloji trdnih izolatorjev, pregrad ali ohišij, ki neodvisno izpolnjujejo zahtevo iz odstavka 5.1.1, na primer kabli;

(b)

mehansko robustnimi zaščitami z ustrezno vzdržljivostjo glede na življenjsko dobo vozil, kot so ohišja motorja, ohišja elektronskih pretvornikov ali konektorji,

Izolacijska upornost med visokonapetostnim vodilom in električnim podvozjem se lahko dokaže z izračunom, meritvijo ali kombinacijo obojega.

Merjenje se izvede v skladu s Prilogo 4 „Merjenje izolacijske upornosti“.

5.1.3.3   Vozila na gorivne celice

Če najmanjše predpisane izolacijske upornosti ni mogoče vzdrževati, je treba zagotoviti zaščito z eno od naslednjih možnosti:

(a)

dva ali več slojev trdnih izolatorjev, pregrad ali ohišij, ki neodvisno izpolnjujejo zahteve iz odstavka 5.1.1;

(b)

vgrajenim sistemom nadzora izolacijske upornosti skupaj z opozorilom vozniku, če izolacijska upornost pade pod najmanjšo zahtevano vrednost. Izolacijske upornosti med visokonapetostnim vodilom priklopnega sistema za napajanje sistema za shranjevanje energije z možnostjo ponovnega polnjenja, ki je oskrbovan z energijo samo med napajanjem sistema za shranjevanje energije z možnostjo ponovnega polnjenja, in električnim podvozjem ni treba nadzirati. Delovanje vgrajenega sistema nadzora izolacijske upornosti se potrdi, kakor je opisano v Prilogi 5.

5.1.3.4   Zahteva za izolacijo upornost za priklopni sistem za napajanje sistema za shranjevanje energije z možnostjo ponovnega polnjenja

Za dovod v vozilo, ki je namenjen za prevodno priključitev na ozemljen zunanji vir napajanja z izmeničnim tokom in električni tokokrog, ki je galvansko spojen z dovodom v vozilo med napajanjem sistema za shranjevanje energije z možnostjo ponovnega polnjenja, mora biti izolacijska upornost med visokonapetostnim vodilom in električnim podvozjem pri izklopljenem spojniku polnilnika najmanj 1 ΜΩ. Med merjenjem se pogonski akumulator lahko izklopi.

5.2   Sistem za shranjevanje energije z možnostjo ponovnega polnjenja

5.2.1   Zaščita pred prekomernim tokom

Sistem za shranjevanje energije z možnostjo ponovnega polnjenja se ne sme pregreti.

Če se sistem za shranjevanje energije z možnostjo ponovnega polnjenja pregreje zaradi prekomernega toka, mora biti opremljen z zaščitnimi napravami, kot so varovalke, prekinjevalci toka ali glavni kontaktorji.

Ta zahteva se ne uporablja, če proizvajalec predloži podatke, da je pregretje zaradi prekomernega toka preprečeno brez zaščitne naprave.

5.2.2   Kopičenje plina

Prostori za namestitev pogonskega akumulatorja odprtega tipa, ki lahko proizvaja vodikov plin, morajo biti opremljeni z ventilatorjem ali prezračevalnim vodom, da se prepreči kopičenje vodikovega plina.

5.3   Funkcionalna varnost

Voznik mora dobiti vsaj kratkotrajno opozorilo, ko je vozilo v stanju „vožnja omogočena“.

Ta določba se ne uporablja v pogojih, ko pogonsko moč vozila neposredno ali posredno zagotavlja motor z notranjim izgorevanjem.

Voznik mora biti pri zapuščanju vozila opozorjen (npr. z optičnim ali zvočnim signalom), če je vozilo še vedno v stanju vožnja omogočena.

Če se za napajanje sistema za shranjevanje energije z možnostjo ponovnega polnjenja lahko uporabi zunanji vir napajanja, mora biti gibanje vozila z lastnim pogonskim sistemom onemogočeno, dokler je konektor zunanjega vira napajanja z električno energijo fizično povezan z dovodom v vozilo.

Izpolnjevanje te zahteve se dokaže z uporabo konektorja, ki ga določi proizvajalec vozila.

Vozniku mora biti prikazano stanje krmilne enote za smer vožnje.

5.4   Določanje emisij vodika

5.4.1   Ta preskus je treba opraviti na vseh vozilih, ki so opremljena s pogonskimi akumulatorji odprtega tipa.

5.4.2   Preskus se izvede v skladu z metodo iz Priloge 7 tega pravilnika. Vzorčenje in analiza vodika morata biti taka, kot je predpisano. Druge analitske metode se lahko odobrijo, če se dokaže, da dajejo enakovredne rezultate.

5.4.3   Med običajnim postopkom napajanja v pogojih iz Priloge 7 morajo biti emisije vodika 5 ur nižje od 125 g ali t2 (v urah) nižje od 25 x t2 g.

5.4.4   Med napajanjem z vgrajenim polnilnikom, ki ima okvaro (pogoji iz Priloge 7), morajo biti emisije vodika nižje od 42 g. Vgrajeni polnilnik mora tudi omejiti to možno okvaro na 30 minut.

5.4.5   Vsi postopki, povezani z napajanjem akumulatorja, se samodejno nadzirajo, vključno s prenehanjem napajanja.

5.4.6   Faz napajanja ne sme biti mogoče ročno krmiliti.

5.4.7   Običajni priklop na električno omrežje ali odklop z omrežja ali prekinitev električnega toka ne smejo vplivati na sistem za krmiljenje faz napajanja.

5.4.8   Pomembne napake pri napajanju morajo biti vozniku trajno prikazane. Pomembna napaka pri napajanju je napaka, ki lahko pri poznejšem napajanju povzroči motnje v delovanju vgrajenega polnilnika.

5.4.9   Proizvajalec mora v navodilih za uporabo navesti, da vozilo izpolnjuje te zahteve.

5.4.10   Homologacija, podeljena tipu vozil glede emisije vodika, se lahko razširi na različne tipe vozil iz iste družine v skladu z opredelitvijo družine iz dodatka 2 Priloge 7.

6.   SPREMEMBE IN RAZŠIRITEV HOMOLOGACIJE ZA TIP VOZILA

6.1   Vsaka sprememba tipa vozila se sporoči upravnemu organu, ki je podelil homologacijo tipa vozila. Organ lahko potem:

6.1.1

meni, da spremembe verjetno ne bodo imele nobenega znatnega škodljivega vpliva in da vozilo v vsakem primeru še vedno izpolnjuje zahteve; ali

6.1.2

od tehnične službe, ki izvaja preskuse, zahteva nadaljnje poročilo o preskusu.

6.2   Potrditev ali zavrnitev homologacije, ki opredeljuje spremembo, se po postopku iz zgornjega odstavka 4.3 sporoči pogodbenicam Sporazuma, ki uporabljajo ta pravilnik.

6.3   Pristojni organ, ki izda razširitev homologacije, tej razširitvi dodeli serijsko številko in o tem obvesti druge pogodbenice Sporazuma iz leta 1958, ki uporabljajo ta pravilnik, s sporočilom na obrazcu, ki je v skladu z vzorcem iz Priloge 1 k temu pravilniku.

7.   SKLADNOST PROIZVODNJE

7.1   Vsako vozilo, homologirano v skladu s tem pravilnikom, se izdela tako, da izpolnjuje zahteve iz odstavka 5.

7.2   Za preverjanje izpolnjevanja zahtev iz odstavka 7.1. se izvajajo ustrezna preverjanja proizvodnje.

7.3   Imetnik homologacije mora zlasti:

7.3.1

zagotavljati obstoj postopkov za učinkovit nadzor kakovosti vozil;

7.3.2

imeti dostop do preskusne opreme, ki je potrebna za preverjanje skladnosti vsakega homologiranega tipa;

7.3.3

zagotoviti, da se podatki o rezultatih preskusov zabeležijo in da je priložena dokumentacija na voljo tako dolgo, kot se določi v dogovoru z upravnim organom;

7.3.4

analizirati rezultate vseh vrst preskusov za potrditev in zagotovitev stalnosti lastnosti vozila, pri čemer so dovoljena dopustna odstopanja pri industrijski proizvodnji;

7.3.5

zagotoviti, da se za vsak tip vozila opravijo vsaj preskusi iz odstavka 5 tega pravilnika;

7.3.6

zagotoviti, da se vsaka serija vzorcev ali preskušancev, ki pokažejo neskladnost v zadevni vrsti preskusa, dodatno vzorči in preskusi. Sprejmejo se vsi potrebni ukrepi za ponovno vzpostavitev skladnosti zadevne proizvodnje.

7.4   Pristojni organ, ki je podelil homologacijo, lahko kadar koli preveri metode nadzora skladnosti, ki se uporabljajo v vsakem proizvodnem obratu.

7.4.1   Pri vsakem pregledu se inšpektorju predložijo zapisi o preskusih in proizvodnji.

7.4.2   Inšpektor lahko naključno izbere vzorce za preskus v proizvajalčevem laboratoriju. Najmanjše število vzorcev se lahko določi v skladu z rezultati preverjanja, ki ga opravi proizvajalec.

7.4.3   Če je stopnja kakovosti nezadovoljiva ali se zdi, da je treba potrditi veljavnost opravljenih preskusov iz odstavka 7.4.2., inšpektor izbere vzorce, ki se pošljejo tehnični službi, ki je izvedla homologacijske preskuse.

7.4.4   Pristojni organ lahko opravi kateri koli preskus iz tega pravilnika.

7.4.5   Pregledi, ki jih odobri pristojni organ, se ponavadi izvedejo enkrat na leto. Če se med enim od teh obiskov rezultati niso zadovoljivi, pristojni organ zagotovi, da se sprejme vse potrebno za čim prejšnjo ponovno vzpostavitev skladnosti proizvodnje.

8.   KAZNI ZA NESKLADNOST PROIZVODNJE

8.1   Homologacija, podeljena za tip vozila v skladu s tem pravilnikom, se lahko prekliče, če niso izpolnjene zahteve iz odstavka 7 ali če vozilo ali njegovi sestavni deli ne prestanejo uspešno preskusov iz odstavka 7.3.5.

8.2   Če pogodbenica Sporazuma, ki uporablja ta pravilnik, prekliče homologacijo, ki jo je podelila, o tem takoj obvesti druge pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, s sporočilom na obrazcu, ki je v skladu z vzorcem iz Priloge 1 k temu pravilniku.

9.   POPOLNO PRENEHANJE PROIZVODNJE

Če imetnik homologacije povsem preneha proizvajati tip vozila, za katerega je bila podeljena homologacija v skladu s tem pravilnikom, o tem obvesti organ, ki je podelil homologacijo. Ko ta organ prejme ustrezno sporočilo, o tem obvesti druge pogodbenice Sporazuma iz leta 1958, ki uporabljajo ta pravilnik, s sporočilom, ki je v skladu z vzorcem iz Priloge 1 k temu pravilniku.

10.   IMENA IN NASLOVI TEHNIČNIH SLUŽB, KI IZVAJAJO HOMOLOGACIJSKE PRESKUSE, TER UPRAVNIH ORGANOV

Pogodbenice Sporazuma iz leta 1958, ki uporabljajo ta pravilnik, sekretariatu Združenih narodov sporočijo imena in naslove tehničnih služb, ki izvajajo homologacijske preskuse, ter upravnih organov, ki podelijo homologacijo in katerim se pošljejo certifikati, izdani v drugih državah, ki potrjujejo podelitev, razširitev, zavrnitev ali preklic homologacije ali popolno prenehanje proizvodnje.

11.   PREHODNE DOLOČBE

11.1   Od uradnega začetka veljavnosti sprememb 01 nobena pogodbenica, ki uporablja ta pravilnik, ne sme zavrniti podelitve homologacije v skladu s tem pravilnikom, kot je bil spremenjen s spremembami 01.

11.2   Po 24 mesecih od začetka veljavnosti pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, podelijo homologacije le, če tip vozila, ki je v homologacijskem postopku, izpolnjuje zahteve iz tega pravilnika, kot je bil spremenjen s spremembami 01.

11.3   Pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, ne smejo zavrniti razširitve homologacij v skladu s prejšnjimi spremembami tega pravilnika.

11.4   V 24-mesečnem obdobju po začetku veljavnosti sprememb 01 pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, še naprej podeljujejo homologacije za tiste tipe vozil, ki izpolnjujejo zahteve iz tega pravilnika, kakor je bil spremenjen s prejšnjimi spremembami.

11.5   Ne glede na zgornje prehodne določbe pogodbenicam, ki začnejo uporabljati ta pravilnik po začetku veljavnosti najnovejših sprememb, ni treba sprejeti homologacij, ki so bile podeljene v skladu s katerimi koli prejšnjimi spremembami tega pravilnika.

(1)  1 za Nemčijo, 2 za Francijo, 3 za Italijo, 4 za Nizozemsko, 5 za Švedsko, 6 za Belgijo, 7 za Madžarsko, 8 za Češko, 9 za Španijo, 10 za Srbijo, 11 za Združeno kraljestvo, 12 za Avstrijo, 13 za Luksemburg, 14 za Švico, 15 (prosto), 16 za Norveško, 17 za Finsko, 18 za Dansko, 19 za Romunijo, 20 za Poljsko, 21 za Portugalsko, 22 za Rusko federacijo, 23 za Grčijo, 24 za Irsko, 25 za Hrvaško, 26 za Slovenijo, 27 za Slovaško, 28 za Belorusijo, 29 za Estonijo, 30 (prosto), 31 za Bosno in Hercegovino, 32 za Latvijo, 33 (prosto), 34 za Bolgarijo, 35 (prosto), 36 za Litvo, 37 za Turčijo, 38 (prosto), 39 za Azerbajdžan, 40 za Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo, 41 (prosto), 42 za Evropsko skupnost (homologacije podelijo države članice z uporabo svojih oznak ECE), 43 za Japonsko, 44 (prosto), 45 za Avstralijo, 46 za Ukrajino 47 za Južno Afriko, 48 za Novo Zelandijo, 49 za Ciper, 50 za Malto, 51 za Republiko Korejo, 52 za Malezijo, 53 za Tajsko, 54 in 55 (prosto), 56 za Črno goro, 57 (prosto) ter 58 za Tunizijo. Nadaljnje številčne oznake se drugim državam podelijo v kronološkem zaporedju, po katerem ratificirajo Sporazum o sprejetju enotnih tehničnih predpisov za kolesna vozila, opremo in dele, ki se lahko vgradijo v kolesna vozila in/ali uporabijo na njih, in o pogojih za vzajemno priznanje homologacij, podeljenih na podlagi teh predpisov, ali pristopijo k njemu, generalni sekretar Združenih narodov pa tako dodeljene številčne oznake sporoči pogodbenicam Sporazuma.

PRILOGA 1

SPOROČILO

(največji format: A4 (210 × 297 mm))

Image 2

Besedilo slike

PRILOGA 2

NAMESTITEV HOMOLOGACIJSKIH OZNAK

VZOREC A

(Glej odstavek 4.4 tega pravilnika)

Image 3

VZOREC B

(Glej odstavek 4.5 tega pravilnika)

Image 4

(*1)  Slednja številka je navedena samo kot primer.

PRILOGA 3

ZAŠČITA DELOV POD NAPETOSTJO PRED NEPOSREDNIM STIKOM

1.   SONDE DOSTOPA

Sonde dostopa za preverjanje zaščite oseb pred dostopom do delov pod napetostjo so navedene v preglednici 1.

2.   PRESKUSNI POGOJI

Sonda dostopa se potisne v vse odprtine ohišja s silo, določeno v preglednici 1. Če deloma ali popolnoma prodre, se namesti v vsak možen položaj, vendar zaustavitvena površina v nobenem primeru ne sme popolnoma prodreti skozi odprtino.

Notranje pregrade se štejejo za del ohišja.

Med sondo in deli pod napetostjo znotraj pregrade ali ohišja na nizkonapetostno napajanje (ne manj kakor 40 V in ne več kakor 50 V) je treba zaporedno priključiti ustrezno luč.

Metoda signalnega tokokroga se uporablja tudi za premične dele pod napetostjo visokonapetostne opreme.

Če je to mogoče, lahko notranji premični deli delujejo počasi.

3.   POGOJI SPREJEMLJIVOSTI

Sonda dostopa se ne sme dotikati delov pod napetostjo.

Če signalni tokokrog med sondo in deli pod napetostjo potrdi, da je ta zahteva izpolnjena, luč ne zasveti.

Pri preskusu za IPXXB spojeni preskusni zobci lahko prodrejo do dolžine 80 mm, vendar zaustavitvena površina (premer 50 mm × 20 mm) ne sme prodreti skozi odprtino. Začne se v iztegnjenem položaju, nato pa se oba spoja preskusnih zobcev zaporedno upogneta pod kotom do 90° glede na os sosednjega dela zobcev in se namestita v vsak možen položaj.

Pri preskusih za IPXXD sonda dostopa lahko prodre za celotno dolžino, vendar zaustavitvena površina ne sme popolnoma prodreti skozi odprtino.

Preglednica 1

Sonde dostopa za preskuse zaščite oseb pred dostopom do nevarnih delov

Image 5

Besedilo slike

Slika 1

Spojeni preskusni zobci

Image 6

Material: kovina, če ni določeno drugače

Dolžinske mere v milimetrih

Dovoljena odstopanja za mere brez posebnih dovoljenih odstopanj:

(a)

za kote: 0/– 10°

(b)

za dolžinske mere: do 25 mm: 0/– 0,05 mm preko 25 mm: ± 0,2 mm

Oba spoja morata omogočati gibanje v isti ravnini in v isti smeri pod kotom 90° z dovoljenim odstopanjem 0 do + 10°.

PRILOGA 4

MERJENJE IZOLACIJSKE UPORNOSTI

1.   SPLOŠNO

Izolacijska upornost za vsako visokonapetostno vodilo vozila se izmeri ali izračuna z meritvami iz vsakega dela ali sestavne enote visokonapetostnega vodila (v nadaljnjem besedilu: deljeno merjenje).

2.   MERILNA METODA

Izolacijska upornost se meri tako, da se izmed metod iz odstavkov 2.1 do 2.2 izbere ustrezna merilna metoda, glede na električni naboj delov pod napetostjo ali izolacijsko upornost itd.

S pomočjo diagrama električnega tokokroga itd. je treba vnaprej pojasniti razpon električnega tokokroga, ki se bo meril.

Poleg tega so za merjenje izolacijske upornosti morebiti potrebne spremembe, kot je na primer odstranitev pokrova zaradi dostopa do delov pod napetostjo, risanje črt za merjenje, sprememba programske opreme itd.

Kadar izmerjene vrednosti zaradi delovanja vgrajenega sistema za nadzor izolacijske upornosti itd. niso obstojne, so za izvajanje meritve morebiti potrebne spremembe, kot je zaustavitev delovanja zadevne naprave ali njena odstranitev. Ko se naprava odstrani, je treba z risbami itd. dokazati, da ne bo spremenila izolacijske upornosti med deli pod napetostjo in električnim podvozjem.

Potrebna je izredna previdnost glede kratkega stika, električnega udara itd., ker ta potrditev lahko zahteva neposredno delovanje visokonapetostnega tokokroga.

2.1   Merilna metoda z uporabo enosmerne napetosti iz virov zunaj vozila

2.1.1   Merilni instrument

Uporablja se instrument za preskušanje izolacijske upornosti, ki lahko uporablja enosmerno napetost, ki je višja od delovne napetosti visokonapetostnega vodila.

2.1.2   Merilna metoda

Instrument za preskušanje izolacijske upornosti se poveže med deli pod napetostjo in električnim podvozjem. Nato se izolacijska upornost izmeri tako, da se uporabi enosmerna napetost, ki je najmanj polovična delovna napetost visokonapetostnega vodila.

Če ima sistem več razponov napetosti (npr. zaradi pretvornika povečevanja) v galvansko spojenem tokokrogu in nekateri sestavni deli ne prenesejo delovne napetosti celotnega tokokroga, se lahko izolacijska upornost med temi sestavnimi deli in električnim podvozjem izmeri ločeno z vsaj polovično vrednostjo njihove delovne napetosti, pri čemer so ti sestavni deli izklopljeni.

2.2   Merilna metoda z uporabo sistema vozila za shranjevanje energije z možnostjo ponovnega polnjenja kot vira enosmerne napetosti

2.2.1   Pogoji preskusnega vozila

Visokonapetostno vodilo se napaja z energijo iz sistema vozila za shranjevanje energije z možnostjo ponovnega polnjenja in/ali iz sistema za pretvorbo energije in napetost sistema za shranjevanje energije z možnostjo ponovnega polnjenja in/ali sistema za pretvorbo energije mora ves čas preskusa ustrezati najmanj nazivni delovni napetosti, ki jo določi proizvajalec vozila.

2.2.2   Merilni instrument

V tem preskusu se uporablja voltmeter, ki meri vrednosti enosmernega toka in ima notranjo upornost večjo od 10 ΜΩ.

2.2.3   Merilna metoda

2.2.3.1   Prvi korak

Napetost se meri tako, kot je prikazano na sliki 1 in zapiše se napetost visokonapetostnega vodila (Vb). Vb je enaka ali višja od nominalne delovne napetosti sistema za shranjevanje energije z možnostjo ponovnega polnjenja in/ali sistema za pretvorbo energije, ki jo določi proizvajalec.

Slika 1

Merjenje Vb, V1, V2

Image 7

2.2.3.2   Drugi korak

Izmeri in zapiše se napetost (V1) med negativno stranjo visokonapetostnega vodila in električnim podvozjem (glej sliko 1).

2.2.3.3   Tretji korak

Izmeri in zapiše se napetost (V2) med pozitivno stranjo visokonapetostnega vodila in električnim podvozjem (glej sliko 1).

2.2.3.4   Četrti korak

Če je V1 višja ali enaka V2, se med negativno stranjo visokonapetostnega vodila in električnim podvozjem vstavi standardna znana upornost (Ro). Ko je Ro nameščena, se izmeri napetost (V1’) med negativno stranjo visokonapetostnega vodila in električnim podvozjem (glej sliko 2).

Električna izolacija (Ri) se izračuna po naslednji enačbi:

Ri = Ro * (Vb / V1’ – Vb / V1) ali Ri = Ro * Vb * (1 / V1’ – 1 / V1)

Slika 2

Merjenje V1’

Image 8

Če je V2 višja kot V1, se med pozitivno stranjo visokonapetostnega vodila in električnim podvozjem vstavi standardna znana upornost (Ro). Ko je Ro nameščena, se izmeri napetost (V2’) med pozitivno stranjo visokonapetostnega vodila in električnim podvozjem. (Glej sliko 3). Električna izolacija (Ri) se izračuna po prikazani enačbi. Ta vrednost električne izolacije (v Ω) se deli z nazivno delovno napetostjo visokonapetostnega vodila (v voltih).

Električna izolacija (Ri) se izračuna po naslednji enačbi:

Ri = Ro * (Vb / V2’ – Vb / V2) ali Ri = Ro * Vb * (1 / V2’ – 1 / V2)

Slika 3

Merjenje V2’

Image 9

2.2.3.5   Peti korak

Izolacijska upornost (v Ω/V) se dobi tako, da se vrednost električne izolacije Ri (v Ω) delimo z delovno napetostjo visokonapetostnega vodila (v voltih).

Opomba 1:

Standardna znana upornost Ro (v Ω) mora biti vrednost najmanjše zahtevane izolacijske upornosti (v Ω/V), pomnožena z delovno napetostjo vozila plus/minus 20 odstotkov (v voltih). Ni potrebno, da je Ro natančno ta vrednost, ker so enačbe veljavne za katero koli Ro; vendar Ro v tem razponu zagotavlja dobro rešitev za merjenje napetosti.

PRILOGA 5

NAČIN POTRDITVE ZA DELOVANJE VGRAJENEGA SISTEMA ZA NADZOR IZOLACIJSKE UPORNOSTI

Delovanje vgrajenega sistema za nadzor izolacijske upornosti se potrdi na naslednji način:

Vstavi se upor, ki ne povzroči, da bi izolacijska upornost med terminalom, ki se opazuje, in električnim podvozjem padla pod najnižjo zahtevano vrednost izolacijske upornosti. Sproži se opozorilo.

PRILOGA 6

BISTVENE ZNAČILNOSTI CESTNIH VOZIL ALI SISTEMOV

1.   SPLOŠNO

1.1

 Znamka (blagovna znamka proizvajalca): …

1.2

 Tip: …

1.3

 Kategorija vozila: …

1.4

 Trgovska imena (če obstajajo): …

1.5

 Ime in naslov proizvajalca: …

1.6

 Po potrebi ime in naslov zastopnika proizvajalca: …

1.7

 Načrti in/ali fotografije vozila: …

2.   ELEKTRIČNI MOTOR (POGONSKI MOTOR)

2.1

 Tip (način navitja, vzbujanje): …

2.2

 Največja urna moč (kW): …

3.   AKUMULATOR (ČE JE SISTEM ZA SHRANJEVANJE ENERGIJE Z MOŽNOSTJO PONOVNEGA POLNJENJA AKUMULATOR)

3.1

 Blagovna znamka akumulatorja: …

3.2

 Navedba vseh tipov elektrokemičnih celic: …

3.3

 Nazivna napetost (V): …

3.4

 Število akumulatorskih celic: …

3.5

 Stopnja kombinacije plinov (v odstotkih): …

3.6

 Vrste prezračevanja za akumulatorski modul/sklop: …

3.7

 Vrsta hladilnega sistema (če se uporablja): …

3.8

 Zmogljivost (Ah): …

4.   GORIVNA CELICA (ČE SE UPORABLJA)

4.1

 Tovarniška in blagovna znamka gorivne celice: …

4.2

 Tipi gorivne celice: …

4.3

 Nazivna napetost (V): …

4.4

 Število celic: …

4.5

 Vrsta hladilnega sistema (če se uporablja): …

4.6

 Največja moč (kW): …

5.   VAROVALKA IN/ALI PREKINJEVALEC TOKA

5.1

 Tip: …

5.2

 Graf, ki prikazuje funkcionalni razpon: …

6.   MOČNOSTNI KABLI

6.1

 Tip: …

7.   ZAŠČITA PRED ELEKTRIČNIM UDAROM

7.1

 Opis koncepta zaščite: …

8.   DODATNI PODATKI

8.1

 Kratek opis vgradnje sestavnih delov električnega tokokroga ali načrti/slike, ki kažejo mesto vgradnje sestavnih delov električnega tokokroga: …

8.2

 Shema vseh električnih funkcij, vključenih v električni tokokrog: …

8.3

 Delovna napetost (V): …

PRILOGA 7

DOLOČANJE EMISIJ VODIKA MED NAPAJANJEM POGONSKEGA AKUMULATORJA

1.   UVOD

Ta priloga opisuje postopek za določanje emisij vodika med napajanjem pogonskega akumulatorja vseh cestnih vozil s skladu z odstavkom 5.4 tega pravilnika.

2.   OPIS PRESKUSA

Izvede se preskus emisije vodika (slika 7.1), da se določijo emisije vodika med postopki napajanja pogonskega akumulatorja z vgrajenim polnilnikom. Preskus obsega naslednje korake:

(a)

priprava vozila;

(b)

praznjenje pogonskega akumulatorja;

(c)

določitev emisij vodika med običajnim napajanjem;

(d)

določitev emisij vodika med napajanjem, ko pride do izpada delovanja vgrajenega polnilnika.

3.   VOZILO

3.1   Vozilo mora biti v dobrem mehanskem stanju z vsaj 300 prevoženimi kilometri v sedmih dneh pred preskusom. V tem času mora biti vozilo opremljeno s pogonskim akumulatorjem, ki je predmet preskusa emisij vodika.

3.2   Če se akumulator uporablja pri temperaturi, višji od temperature okolja, mora izvajalec upoštevati postopek proizvajalca, da temperatura pogonskega akumulatorja ostane v območju običajnega delovanja.

Zastopnik proizvajalca mora po potrebi potrditi, da sistem za uravnavanje temperature pogonskega akumulatorja ni poškodovan in njegova zmogljivost ni v okvari.

Slika 7.1

Določanje emisij vodika med napajanjem pogonskega akumulatorja

Image 10

12 do 36 ur

12 do 36 ur

ZAČETEK

Priprava vozila

(po potrebi)

Praznjenje pogonskega akumulatorja;

temperatura okolja 293 do 303 K

Odstavitev vozila

Preskus emisije vodika med običajnim napajanjem

Praznjenje pogonskega akumulatorja;

temperatura okolja 293 do 303 K

Odstavitev vozila

Preskus emisije vodika pri izpadu delovanja vgrajenega polnilnika;

temperatura okolja 293 K ± 2 K

KONEC

največ 7 dni

največ 15 min

največ 2 min po priklopu na električno omrežje

največ 7 dni

največ 15 min

največ 2 min po priklopu na električno omrežje

4.   PRESKUSNA OPREMA ZA PRESKUS EMISIJE VODIKA

4.1   Dinamometer

Dinamometer mora izpolnjevati zahteve sprememb 05 k Pravilniku št. 83.

4.2   Prostor za merjenje emisij vodika

Prostor za merjenje emisij vodika je neprepustna merilna komora, v kateri je prostor za preskušano vozilo. Dostop k vozilu mora biti mogoč z vseh strani, in ko se prostor zapre, mora biti neprepusten skladno z dodatkom 1 k tej prilogi. Notranja površina prostora je nepremočljiva in ne sme reagirati z vodikom. Klimatizacijski sistem mora biti sposoben nadzirati temperaturo zraka v prostoru, da se ta spreminja glede na zahteve, predpisane v preskusu za temperaturo, s povprečnim dovoljenim odstopanjem ± 2 K v celotnem trajanju preskusa.

Zaradi prilagoditve prostorninskim spremembam, ki nastanejo zaradi emisij vodika v prostoru, se lahko uporabi prostor s spremenljivo prostornino ali druga preskusna oprema. Prostor s spremenljivo prostornino se širi in krči glede na emisije vodika v prostoru. Možna načina prilagajanja spremembam notranje prostornine sta dva: premične stene ali meh, pri katerem se nepremočljive vreče v prostoru širijo in krčijo glede na spremembe tlaka z izmenjavanjem zraka izven prostora. Sistemi prilagajanja prostornine v nobenem primeru ne smejo vplivati na prostor, kakor je določen v dodatku 1 k tej prilogi.

Vsi načini prilagajanja prostornine omejijo razliko med tlakom v prostoru in zračnim tlakom na največ ± 5 hPa.

Prostor je narejen tako, da se lahko določi stalna prostornina. Prostor s spremenljivo prostornino lahko prenese spremembe svoje „nazivne prostornine“ (glej Prilogo 7, Dodatek 1, točka 2.1.1), pri čemer se upoštevajo emisije vodika med preskušanjem.

4.3   Analitični sistemi

4.3.1   Analizator vodika

4.3.1.1

 Ozračje v komori spremlja analizator vodika (elektrokemični detektor) ali kromatograf za ugotavljanje toplotne prevodnosti. Vzorčni plin se črpa iz sredine stranske stene ali stropa komore, vsak morebitni obhodni tok zraka pa se mora vračati v prostor, če je mogoče, na mesto, nižje od ventilatorja.

4.3.1.2

 Analizator vodika mora imeti odzivni čas manj kot 10 sekund za 90 odstotkov končnega odčitka. Njegova stabilnost mora biti večja od 2 odstotkov celotnega razpona pri nič in pri 80 odstotkov ± 20 % celotnega razpona v petnajstminutnem obdobju za vse razpone delovanja.

4.3.1.3

 Ponovljivost analizatorja, izražena kot ena standardna deviacija, je večja od 1 odstotka celotnega razpona pri nič in pri 80 odstotkov ± 20 % celotnega razpona na vseh uporabljenih razponih.

4.3.1.4

 Delovne razpone analizatorja se izbere tako, da je točnost pri merjenju, kalibriranju in nadzoru uhajanja kar največja.

4.3.2   Sistem zapisovanja podatkov analizatorja vodika

Analizator vodika mora biti opremljen z napravo za zapisovanje izhodnih električnih signalov, ki beleži podatke vsaj enkrat na minuto. Delovne značilnosti zapisovalnega sistema morajo biti vsaj enakovredne signalu, ki se zapisuje, in zagotavljati stalen zapis rezultatov. Zapis mora jasno kazati začetek in konec preskusa običajnega napajanja in napake pri napajanju.

4.4   Zapisovanje temperature

4.4.1   Temperatura v komori se zapisuje na dveh točkah s senzorjema temperature, ki sta povezana tako, da prikažeta srednjo vrednost. Merilne točke segajo v prostor približno 0,1 m od navpične središčne črte vsake stranske stene na višini 0,9 ± 0,2 m.

4.4.2   Temperatura akumulatorskih modulov se zapisuje s senzorji.

4.4.3   Temperaturo se ves čas merjenja emisij vodika zapisuje vsaj enkrat na minuto.

4.4.4   Točnost sistema za zapisovanje temperature je do ± 1,0 K, temperatura pa je določljiva v mejah ± 0,1 K.

4.4.5   Sistem zapisovanja ali obdelave podatkov mora omogočati določitev časa na ± 15 sekund.

4.5   Zapisovanje tlaka

4.5.1   Razliko Δp med zračnim tlakom v preskusnem območju in tlakom v komori se v času trajanja meritev emisij vodika zapisuje vsaj enkrat na minuto.

4.5.2   Točnost sistema za zapisovanje tlaka je do ± 2 hPa, tlak pa je določljiv v mejah ± 0,2 hPa.

4.5.3   Sistem zapisovanja ali obdelave podatkov mora omogočati določitev časa na ± 15 sekund.

4.6   Zapisovanje napetosti in jakosti električnega toka

4.6.1   Napetost in jakost električnega toka vgrajenega polnilnika (akumulatorja) se ves čas merjenja emisij vodika zapisujeta vsaj enkrat na minuto.

4.6.2   Točnost sistema za zapisovanje napetosti je do ± 1 V, napetost pa je določljiva v mejah ± 0,1 V.

4.6.3   Točnost sistema za zapisovanje jakosti električnega toka je do ± 0,5 A, jakost električnega toka pa je določljiva v mejah ± 0,05 A.

4.6.4   Sistem zapisovanja ali obdelave podatkov mora omogočati določitev časa na ± 15 sekund.

4.7   Ventilatorji

Komora mora biti opremljena z enim ali več ventilatorji ali puhali z zmogljivostjo 0,1 do 0,5 m3/sekundo, ki temeljito mešajo zrak v prostoru. Med meritvami mora biti mogoče doseči enakomerno temperaturo in koncentracijo vodika v komori. Vozilo v prostoru ne sme biti izpostavljeno neposrednemu curku zraka iz ventilatorjev ali puhal.

4.8   Plini

4.8.1   Za kalibracijo in delovanje so na voljo naslednji čisti plini:

(a)

prečiščeni sintetični zrak (čistost: < 1 ppm C1 ekvivalenta; < 1 ppm CO; < 400 ppm CO2; < 0,1 ppm NO); delež kisika med 18 % in 21 % prostornine,

(b)

vodik (H2), s čistostjo najmanj 99,5 %.

4.8.2   Plini za kalibracijo vsebujejo mešanice vodika (H2) in prečiščenega sintetičnega zraka. Dejanske koncentracije kalibracijskega plina so v mejah ± 2 odstotka nominalnih vrednosti. Točnost razredčenih plinov, dobljenih pri uporabi delilnika plina, mora biti ± 2 % nominalne vrednosti. Koncentracije iz Dodatka 1 se lahko dosežejo tudi z uporabo delilnika plina, tako da je plin za redčenje sintetični zrak.

5.   PRESKUSNI POSTOPEK

Preskus obsega naslednjih pet korakov:

(a)

priprava vozila;

(b)

praznjenje pogonskega akumulatorja;

(c)

določitev emisij vodika med običajnim napajanjem;

(d)

praznjenje pogonskega akumulatorja;

(e)

določitev emisij vodika med napajanjem, ko pride do izpada delovanja vgrajenega polnilnika.

Če je vozilo med dvema korakoma treba premakniti, se potisne na naslednje preskuševališče.

5.1   Priprava vozila

Preveri se staranje pogonskega akumulatorja, da se dokaže, da je vozilo v sedmih dneh pred preskusom prevozilo najmanj 300 km. V tem času mora biti vozilo opremljeno s pogonskim akumulatorjem, ki je predmet preskusa emisij vodika. Če tega ni mogoče dokazati, se uporabi naslednji postopek.

5.1.1   Praznjenje in začetno napajanje akumulatorja

Postopek se začne s praznjenjem pogonskega akumulatorja vozila z vožnjo po preskusni stezi ali na dinamometru pri enakomerni hitrosti 70 odstotkov ± 5 odstotkov največje tridesetminutne hitrosti vozila.

Praznjenje se ustavi:

(a)

ko vozilo ne more voziti s 65 odstotki največje tridesetminutne hitrosti ali

(b)

ko vgrajeni standardni instrumenti voznika opozorijo, da ustavi vozilo, ali

(c)

ko se prevozi razdalja 100 km.

5.1.2   Začetno napajanje akumulatorja

Napajanje se izvaja:

(a)

z vgrajenim polnilnikom,

(b)

pri temperaturi okolja med 293 K in 303 K.

Postopek izključuje vse vrste zunanjih polnilnikov.

Ob koncu napajanja pogonskega akumulatorja se vgrajeni polnilnik samodejno ustavi.

Ta postopek vključuje vse vrste posebnega napajanja, ki bi se lahko sprožilo samodejno ali ročno, kot na primer izravnalno napajanje ali vzdrževalno napajanje.

5.1.3   Postopek iz odstavkov 5.1.1 do 5.1.2 je treba dvakrat ponoviti.

5.2   Praznjenje akumulatorja

Pogonski akumulator se izprazni z vožnjo po preskusni stezi ali na dinamometru pri enakomerni hitrosti 70 odstotkov ± 5 odstotkov največje tridesetminutne hitrosti vozila.

Praznjenje se ustavi:

(a)

ko vgrajeni standardni instrumenti voznika opozorijo, da ustavi vozilo, ali

(b)

ko je največja hitrost vozila nižja od 20 km/h.

5.3   Odstavitev vozila

V petnajstih minutah od zaključka praznjenja akumulatorja iz odstavka 5.2 se vozilo parkira v prostoru za odstavitev. Vozilo stoji tu najmanj 12 ur in največ 36 ur od zaključka praznjenja pogonskega akumulatorja do začetka preskusa emisije vodika med običajnim napajanjem. V tem času je vozilo odstavljeno pri 293 K ± 2 K.

5.4   Preskus emisije vodika med običajnim napajanjem

5.4.1   Pred zaključkom poteka časa odstavitve se merilna komora nekaj minut splakuje, dokler se ne doseže ustaljena koncentracija vodika v okolju. Ob tem se vključi/vključijo tudi ventilator/ventilatorji za mešanje zraka v prostoru.

5.4.2   Neposredno pred preskusom se analizator vodika nastavi na ničlo in nastavi se njegovo merilno območje.

5.4.3   Ob zaključku odstavitve je treba preskusno vozilo z ugasnjenim motorjem in odprtimi okni in prtljažnimi prostori premakniti v merilno komoro.

5.4.4   Vozilo se priključi na električno omrežje. Akumulator se napaja po običajnem postopku napajanja iz odstavka 5.4.7 spodaj.

5.4.5   Vrata prostora se neprepustno zaprejo in zatesnijo v dveh minutah od trenutka električne zapore koraka običajnega napajanja.

5.4.6   Začetek običajnega napajanja za preskus emisije vodika se začne, ko je komora zatesnjena. Izmerijo se koncentracija vodika, temperatura in zračni tlak, ki pomenijo začetne odčitke CH2i, Ti in Pi za preskus običajnega napajanja.

Te vrednosti se uporabijo za izračun emisij vodika (odstavek 6.). Temperatura okolja T v prostoru v času običajnega napajanja ne sme biti nižja od 291 K in ne višja od 295 K.

5.4.7   Postopek običajnega napajanja

Običajno napajanje se izvaja z vgrajenim polnilnikom in obsega naslednje korake:

(a)

napajanje pri stalni moči v t1;

(b)

prekomerno napajanje pri stalnem toku v t2. Jakost prekomernega napajanja določi proizvajalec in je enaka jakosti, ki se uporablja med izravnalnim napajanjem.

Merilo konca napajanja pogonskega akumulatorja ustreza samodejni ustavitvi vgrajenega polnilnika pri času napajanja t1 + t2. Ta čas napajanja je omejen na t1 + 5 ur, tudi če standardni instrumenti voznika jasno opozorijo, da akumulator še ni poln.

5.4.8   Neposredno pred zaključkom preskusa se analizator vodika nastavi na ničlo in nastavi se njegovo merilno območje.

5.4.9   Vzorčenje emisij se zaključi t1 + t2 ali t1 + 5 ur po začetku prvega vzorčenja, kakor je opisano v odstavku 5.4.6. Zapisuje se čas. Izmerijo se koncentracija vodika, temperatura in zračni tlak, ki pomenijo končne odčitke CH2f, Tf in Pf za preskus običajnega napajanja, ki se uporabijo v izračunu iz odstavka 6.

5.5   Preskus emisije vodika pri izpadu delovanja vgrajenega polnilnika

5.5.1   V največ sedmih dneh po zaključku prejšnjega preskusa se postopek začne s praznjenjem pogonskega akumulatorja vozila v skladu z odstavkom 5.2.

5.5.2   Koraki postopka v odstavku 5.3 se ponovijo.

5.5.3   Pred zaključkom poteka časa odstavitve se merilna komora nekaj minut splakuje, dokler se ne doseže ustaljena koncentracija vodika v okolju. Ob tem se vključijo tudi ventilatorji za mešanje zraka v prostoru.

5.5.4   Neposredno pred preskusom se analizator vodika nastavi na ničlo in nastavi se njegovo merilno območje.

5.5.5   Ob zaključku odstavitve se preskusno vozilo z ugasnjenim motorjem in odprtimi okni in prtljažnimi prostori premakne v merilno komoro.

5.5.6   Vozilo se priključi na električno omrežje. Akumulator se napaja v skladu s postopkom okvare napajanja, določenem v odstavku 5.5.9 spodaj.

5.5.7   Vrata prostora se neprepustno zaprejo in zatesnijo v dveh minutah od trenutka električne zapore koraka okvare napajanja.

5.5.8   Začetek okvare napajanja za preskus emisije vodika se začne, ko je komora zatesnjena. Izmerijo se koncentracija vodika, temperatura in zračni tlak, ki pomenijo začetne odčitke CH2i, Ti in Pi za preskus okvare napajanja.

Te vrednosti se uporabijo za izračun emisij vodika (odstavek 6.). Temperatura okolja T v prostoru v času okvare napajanja ne sme biti nižja od 291 K in ne višja od 295 K.

5.5.9   Postopek okvare napajanja

Okvara napajanja se izvaja z vgrajenim polnilnikom in obsega naslednje korake:

(a)

napajanje pri stalni moči v t‘1;

(b)

30-minutno napajanje z največjim tokom. V tej fazi je vgrajeni polnilnik blokiran na najvišji tok.

5.5.10   Neposredno pred zaključkom preskusa se analizator vodika nastavi na ničlo in nastavi se njegovo merilno območje.

5.5.11   Preskus se zaključi t‘ 1 + 30 minut po začetku prvega vzorčenja, kakor je opisano v odstavku 5.5.8. Zapisuje se čas. Izmerijo se koncentracija vodika, temperatura in zračni tlak, ki pomenijo končne odčitke CH2f, Tf in Pf za preskus okvare napajanja, ki se uporabijo v izračunu iz odstavka 6.

6.   IZRAČUN

Preskusi emisij vodika iz odstavka 5 omogočajo izračun emisij vodika iz faze običajnega napajanja in faze okvare napajanja. Emisije vodika iz obeh faz se izračunajo z uporabo začetne in končne koncentracije vodika, temperature in tlaka v prostoru, skupaj z neto prostornino prostora.

Uporabi se naslednja enačba:

Formula

kjer je:

MH2

=

masa vodika v gramih

CH2

=

izmerjena koncentracija vodika v prostoru, ppm prostornina

V

=

neto prostornina prostora v kubičnih metrih (m3), popravljena za prostornino vozila z odprtimi okni in odprtim prtljažnim prostorom. Če prostornina vozila ni določena, se odšteje prostornina 1,42 m3.

Vout

=

izravnalna prostornina v m3 pri preskusni temperaturi in tlaku

T

=

temperatura okolja v komori v K

P

=

absolutni tlak v prostoru v kPa

k

=

2,42
kjer:

 

i je začetni odčitek

 

f je končni odčitek

6.1   Rezultati preskusov

Mase emisij vodika za vozilo so:

MN

=

masa emisije vodika za preskus običajnega napajanja v gramih

MD

=

masa emisije vodika za preskus okvare napajanja v gramih

Dodatek 1

KALIBRACIJA OPREME ZA PRESKUŠANJE EMISIJE VODIKA

1.   POGOSTOST IN NAČINI KALIBRACIJE

Vso opremo je treba kalibrirati pred prvo uporabo in nato po potrebi, v vsakem primeru pa v mesecu pred preskušanjem za podelitev homologacije. Načini kalibracije, ki se uporabljajo, so opisani v tem dodatku.

2.   KALIBRACIJA MERILNEGA PROSTORA

2.1   Začetno določanje notranje prostornine prostora

2.1.1

 Pred prvo uporabo se notranja prostornina komore določi takole: pazljivo se izmerijo notranje dimenzije komore, pri čemer se upoštevajo vse nepravilnosti, kot so oporniki. S temi meritvami se določi notranja prostornina komore.

Prostornina prostora se mora ustaliti, ko je temperatura okolja 293 K. Ta nazivna prostornina je ponovljiva z odstopanjem ± 0,5 % navedene vrednosti.

2.1.2

 Neto notranja prostornina se določi tako, da se odšteje 1,42 m3 notranje prostornine komore. Namesto vrednosti 1,42 m3 se lahko uporabi tudi prostornina preskusnega vozila z odprtim prtljažnikom in okni.

2.1.3

 Tesnost komore se preveri v skladu z odstavkom 2.3. Če masa vodika ne ustreza vbrizgani masi do ± 2 %, se zahteva popravni ukrep.

2.2   Določanje emisij ozadja v komori

S tem postopkom se zagotavlja, da v komori ni nobenih materialov, ki oddajajo večje količine vodika. Pregled je treba opraviti ob začetku uporabe prostora, potem ko so bila v prostoru izvedena vsa dela, ki lahko vplivajo na emisije ozadja v prostoru, in se ponavlja vsaj enkrat na leto.

2.2.1

 Prostori s spremenljivo prostornino se lahko uporabljajo s stalno ali spremenljivo prostornino, kakor je opisano v odstavku 2.1.1. Temperatura okolja pa mora biti v spodaj navedenem času štirih ur 293 K ± 2 K.

2.2.2

 Prostor se lahko zapre in ventilator za mešanje zraka lahko deluje do 12 ur pred začetkom štiriurnega vzorčenja ozadja.

2.2.3

 Analizator se (če je potrebno) kalibrira, nato se nastavi na ničlo in določi se merilno območje.

2.2.4

 Prostor je treba splakovati, dokler se ne doseže ustaljena koncentracija vodika, nato pa se vklopi ventilator za mešanje zraka, če še ni vklopljen.

2.2.5

 Nato se komora zapre in izmerijo se koncentracija vodika ozadja v komori, temperatura in zračni tlak. To so začetni odčitki CH2i, Ti in Pi, ki se uporabijo za izračun emisij ozadja v prostoru.

2.2.6

 Prostor tako ostane nemoten z vklopljenim ventilatorjem za mešanje zraka štiri ure.

2.2.7

 Po preteku tega časa se z istim analizatorjem izmeri koncentracija vodika v komori. Izmerita se tudi temperatura in zračni tlak. To so končni odčitki CH2f, Tf in Pf.

2.2.8

 Sprememba mase vodika v prostoru se izračuna med trajanjem preskusa v skladu z odstavkom 2.4 in ne sme presegati 0,5 g.

2.3   Kalibracija in preskus zadrževanja vodika v komori

Kalibracija in preskus zadrževanja vodika v komori zagotavljata preverjanje izračuna prostornine (odstavek 2.1) in izmerita morebitna uhajanja. Stopnja uhajanja iz prostora se določi pri njegovi prvi uporabi, po vsakem posegu v prostor, ki lahko vpliva na integriteto prostora, in nato vsaj enkrat na mesec. Če med šestimi zaporednimi mesečnimi pregledi niso potrebna popravila, se lahko stopnja uhajanja iz prostora nato določa četrtletno, dokler niso potrebna popravila.

2.3.1

 Prostor se splakuje, dokler se ne doseže ustaljena koncentracija vodika. Če ventilator za mešanje zraka še ni vklopljen, se vklopi. Analizator vodika se nastavi na ničlo, po potrebi kalibrira in nastavi se merilno območje.

2.3.2

 Prostornina prostora se nastavi na nazivno prostornino.

2.3.3

 Vklopi se sistem za uravnavanje temperature okolja (če še ni vklopljen) in nastavi na začetno temperaturo 293 K.

2.3.4

 Ko se temperatura v prostoru ustali na 293 K ± 2 K, se prostor zapre in izmerijo se koncentracija, temperatura in zračni tlak ozadja v prostoru. To so začetni odčitki CH2i, Ti in Pi, ki se uporabijo za kalibracijo prostora.

2.3.5

 Prostornina prostora se sprosti z nazivne vrednosti.

2.3.6

 V prostor se vbrizga približno 100 g vodika. Masa vodika se izmeri s točnostjo ± 2 odstotka izmerjene vrednosti.

2.3.7

 Vsebina komore se pet minut meša, nato pa se izmerijo koncentracija vodika, temperatura in zračni tlak. To so končni odčitki CH2f, Tf in Pf za kalibracijo prostora in hkrati začetni odčitki CH2i, Ti in Pi za preverjanje zadrževanja.

2.3.8

 Na podlagi odčitkov v skladu z odstavkoma 2.3.4 in 2.3.7 ter enačbe iz odstavka 2.4 se nato izračuna masa vodika v prostoru. Ta mora v mejah ± 2 odstotka ustrezati izmerjeni masi vodika iz odstavka 2.3.6.

2.3.9

 Vsebina v komori se meša najmanj 10 ur. Po preteku tega časa se izmerijo in zapišejo končna koncentracija vodika, temperatura in zračni tlak. To so končni odčitki CH2f, Tf in Pf za preverjanje zadrževanja vodika.

2.3.10

 Po enačbi iz odstavka 2.4 se nato masa vodika izračuna iz odčitkov iz odstavkov 2.3.7 in 2.3.9. Masa se od mase vodika iz odstavka 2.3.8 ne sme razlikovati za več kot 5 odstotkov.

2.4   Izračun

Izračun spremembe neto mase vodika v prostoru se uporablja za določanje vodika ozadja v komori in stopnje uhajanja. Začetni in končni odčitki koncentracije vodika, temperature in zračnega tlaka se uporabijo v naslednji enačbi za izračun spremembe mase.

Formula

kjer je:

MH2

=

masa vodika v gramih

CH2

=

izmerjena koncentracija vodika v prostoru, ppm prostornina

V

=

prostornina prostora v kubičnih metrih (m3), kakor je izmerjena v odstavku 2.1.1

Vout

=

izravnalna prostornina v m3 pri preskusni temperaturi in tlaku

T

=

temperatura okolja v komori, v K

P

=

absolutni tlak v prostoru v kPa

k

=

2,42
kjer:

 

i je začetni odčitek

 

f je končni odčitek

3.   KALIBRACIJA ANALIZATORJA VODIKA

Analizator je treba kalibrirati z vodikom v zraku in prečiščenim sintetičnim zrakom. Glej odstavek 4.8.2. Priloge 7.

Vsa običajno uporabljana območja delovanja se kalibrirajo po naslednjem postopku:

3.1

Kalibracijska krivulja se določi z najmanj petimi kalibracijskimi točkami, čim bolj enakomerno razporejenimi po območju delovanja. Nazivna koncentracija kalibrirnega plina z najvišjo koncentracijo je vsaj 80 odstotkov obsega skale.

3.2

Kalibracijska krivulja se izračuna po metodi najmanjših kvadratov. Če je dobljena stopnja polinoma večja od 3, je število kalibracijskih točk najmanj število stopnje polinoma plus 2.

3.3

Kalibracijska krivulja se od nazivne vrednosti vsakega kalibrirnega plina ne sme razlikovati za več kot 2 odstotka.

3.4

Z uporabo koeficientov polinoma iz odstavka 3.2 zgoraj se sestavi tabela odčitkov analizatorja iz prave koncentracije v korakih, manjših od 1 odstotka obsega skale. To se izvede za vsako kalibrirano merilno območje analizatorja.

Tabela vključuje tudi druge pomembne podatke, kot so:

(a)

datum kalibracije;

(b)

potenciometrični ničelni odčitki in odčitki za določitev merilnega območja (kjer se uporabljajo);

(c)

nazivna skala;

(d)

referenčni podatki za vsak uporabljeni kalibrirni plin;

(e)

dejanska in navedena vrednost vsakega uporabljenega kalibrirnega plina skupaj z odstotkovnimi razlikami;

(f)

kalibracijski tlak analizatorja.

3.5

Če je tehnični službi mogoče dokazati, da nadomestne metode (npr. računalnik, elektronsko krmiljenje preklopa merilnega območja) zagotavljajo enako točnost, je uporaba teh metod dovoljena.

Dodatek 2

BISTVENE ZNAČILNOSTI DRUŽINE VOZIL

1.   Parametri za opredelitev družine glede emisij vodika

Družina se lahko opredeli po osnovnih parametrih konstrukcije, skupnih vozilom v družini. V nekaterih primerih je mogoče medsebojno učinkovanje parametrov. Te učinke je treba upoštevati tudi zato, da se zagotovi, da so v družino vključena le vozila s podobnimi značilnostmi emisij vodika.

2.   V ta namen se za tiste tipe vozil, katerih spodaj opisani parametri so enaki, šteje, da spadajo v iste emisije vodika.

Pogonski akumulator:

(a)

blagovna znamka akumulatorja;

(b)

navedba vseh tipov uporabljenih elektrokemičnih parov;

(c)

število akumulatorskih celic;

(d)

število akumulatorskih modulov;

(e)

nazivna napetost akumulatorja (V);

(f)

energija akumulatorja (kWh);

(g)

stopnja kombinacije plinov (v odstotkih);

(h)

vrste prezračevanja za akumulatorske module ali sklop;

(i)

vrsta hladilnega sistema (če se uporablja).

Vgrajeni polnilnik:

(a)

znamka in tip različnih delov polnilnika;

(b)

izhodna nominalna moč (kW);

(c)

največja napetost napajanja (V);

(d)

največja jakost napajanja (A);

(e)

znamka in tip krmilne enote (če se uporablja);

(f)

graf delovanja, krmiljenj in varnosti;

(g)

značilnosti obdobij napajanja.