(1)

Mednarodne kriminalne dejavnosti so velika grožnja za notranjo varnost Unije ter zahtevajo usklajen, ciljno usmerjen in prilagojen odziv. Nacionalni organi, ki delujejo na terenu, imajo sicer osrednjo vlogo v boju proti kriminalu in terorizmu, vendar so ukrepi na ravni Unije bistveni za zagotavljanje učinkovitega in uspešnega sodelovanja v zvezi z izmenjavo informacij. Organizirani kriminal in terorizem sta poleg tega značilen odraz zlasti povezave med notranjo in zunanjo varnostjo. Mednarodne kriminalne dejavnosti se širijo prek meja ter se izkazujejo v organiziranih kriminalnih združbah in terorističnih skupinah, ki se ukvarjajo z različnimi vse bolj razgibanimi in kompleksnimi kriminalnimi dejavnostmi. Glede na to je potreben boljši pravni okvir, da bodo lahko pristojni organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj učinkoviteje preprečevali, odkrivali in preiskovali kazniva dejanja.

(2)

Za razvoj območja svobode, varnosti in pravice, za katerega je značilna odsotnost kontrolna notranjih mejah, je bistveno, da imajo pristojni organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj v eni državi članici v okviru veljavnega prava Unije in nacionalnega prava možnost, da pridobijo enakovreden dostop do informacij, ki so na voljo njihovim kolegom v drugi državi članici. V zvezi s tem bi morali pristojni organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj sodelovati učinkovito in po vsej Uniji. Zato je policijsko sodelovanje na področju izmenjave ustreznih informacij za namene preprečevanja, odkrivanja ali preiskovanja kaznivih dejanj bistveni sestavni del ukrepov, ki podpirajo javno varnost na soodvisnem območju brez kontrol na notranjih mejah. Izmenjava informacij o kriminalu in kriminalnih dejavnostih, vključno s terorizmom, prispeva k splošnemu cilju zaščite varnosti fizičnih oseb ter zaščite pomembnih interesov pravnih oseb, zaščitenih s pravom.

(3)

Večina organiziranih kriminalnih združb je prisotnih v več kot treh državah in jih sestavljajo člani z več državljanstvi, ki se ukvarjajo z različnimi kriminalnimi dejavnostmi. Struktura organiziranih kriminalnih združb je vedno bolj izpopolnjena, poleg tega pa imajo močne in učinkovite sisteme čezmejnega komuniciranja in sodelovanja med svojimi člani.

(4)

Za učinkovit boj proti čezmejnemu kriminalu je bistvenega pomena, da si pristojni organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj hitro izmenjujejo informacije in med seboj operativno sodelujejo. Čeprav se je čezmejno sodelovanje med pristojnimi organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj v zadnjih letih izboljšalo, še vedno obstajajo nekatere praktične in pravne ovire. Pri tem bo Priporočilo Sveta (EU) 2022/915 (2) državam članicam v pomoč pri nadaljnji poglobitvi čezmejnega operativnega sodelovanja.

(5)

Nekatere države članice so pripravile pilotne projekte za okrepitev čezmejnega sodelovanja, ki se na primer osredotočajo na skupne patrulje policistov iz sosednjih držav članic v obmejnih regijah. Več držav članic je sklenilo tudi dvostranske ali celo večstranske sporazume za okrepitev čezmejnega sodelovanja, vključno z izmenjavo informacij. Ta direktiva teh možnosti ne omejuje, če so pravila o izmenjavi informacij, določena v takih sporazumih, skladna s to direktivo, kadar se uporablja. Nasprotno, države članice se spodbuja k izmenjavi dobre prakse in izkušenj, pridobljenih pri takih pilotnih projektih in sporazumih, ter k uporabi razpoložljivih finančnih sredstev Unije v zvezi s tem, zlasti iz Sklada za notranjo varnost, vzpostavljenega z Uredbo (EU) 2021/1149 Evropskega parlamenta in Sveta (3).

(6)

Izmenjavo informacij med državami članicami za namene preprečevanja in odkrivanja kaznivih dejanj ureja Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (4), ki je bila sprejeta 19. junija 1990, zlasti v členih 39 in 46 Konvencije. Z Okvirnim sklepom Sveta 2006/960/PNZ (5) so bile navedene določbe deloma nadomeščene in uvedena so bila nova pravila o izmenjavi informacij in obveščevalnih podatkov med pristojnimi organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj.

(7)

Ocenjevanja, vključno s tistimi, ki se izvedejo na podlagi Uredbe Sveta (EU) št. 1053/2013 (6), so pokazala, da Okvirni sklep 2006/960/PNZ ni dovolj jasen in ne zagotavlja ustrezne in hitre izmenjave ustreznih informacij med državami članicami. Ocenjevanja so tudi pokazala, da se navedeni okvirni sklep v praksi redko uporablja, deloma zaradi nejasnosti, ki so se v praksi pojavile med področjem uporabe Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma in področjem uporabe navedenega okvirnega sklepa.

(8)

Zato bi bilo treba posodobiti veljavni pravni okvir, da bi odpravili neskladja ter določili jasna in harmonizirana pravila, da bi olajšali in zagotovili ustrezno in hitro izmenjavo informacij med pristojnimi organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj različnih držav članic, pristojnim organom preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj pa omogočili, da se prilagodijo hitro spreminjajoči se in rastoči naravi organiziranega kriminala, tudi glede na globalizacijo in digitalizacijo družbe.

(9)

Zlasti bi morala ta direktiva zajeti izmenjavo informacij za namene preprečevanja, odkrivanja ali preiskovanja kaznivih dejanj, s čimer bi se v zvezi s takimi izmenjavami v celoti nadomestila člena 39 in 46 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma in zagotovila potrebna pravna varnost. Poleg tega bi bilo treba poenostaviti in pojasniti ustrezna pravila, da bi olajšali njihovo učinkovito uporabo v praksi.

(10)

Določiti je treba harmonizirana pravila, ki urejajo medsektorske vidike izmenjave informacij med državami članicami na podlagi te direktive v različnih fazah preiskave, od faze zbiranja kriminalističnih obveščevalnih podatkov do faze preiskave kaznivega dejanja. V ta pravila bi morala biti vključena izmenjava informacij prek centrov za policijsko in carinsko sodelovanje, ki sta jih najmanj dve državi članici ustanovili na podlagi dvostranskih ali večstranskih dogovorov za namene preprečevanja, odkrivanja ali preiskovanja kaznivih dejanj. Vendar med ta pravila ne bi smela biti vključena dvostranska izmenjava informacij s tretjimi državami. Pravila, določena v tej direktivi, ne bi smela vplivati na uporabo pravil prava Unije o posebnih sistemih ali okvirih za take izmenjave, kot so uredbe (EU) 2016/794 (7), (EU) 2018/1860 (8), (EU) 2018/1861 (9) in (EU) 2018/1862 (10) Evropskega parlamenta in Sveta, direktivi (EU) 2016/681 (11) in (EU) 2019/1153 (12) Evropskega parlamenta in Sveta ter sklepa Sveta 2008/615/PNZ (13) in 2008/616/PNZ (14).

(11)

„Kaznivo dejanje“ je avtonomen pojem prava Unije, kot ga razlaga Sodišče Evropske unije. Zaradi učinkovitega boja proti kriminalu bi bilo treba za namene te direktive kot „kaznivo dejanje“ razumeti vsako ravnanje, ki je kaznivo na podlagi kazenskega prava države članice, ki prejme informacije na podlagi zaprosila ali na podlagi posredovanja informacij na lastno pobudo v skladu s to direktivo, ne glede na kazen, ki se lahko izreče v tej državi članici in ne glede na to, ali je dejanje kaznivo tudi na podlagi kazenskega prava države članice, ki posreduje informacije, ter brez poseganja v razloge za zavrnitev zaprosil za informacije, določenih v tej direktivi.

(12)

Ta direktiva ne posega v Konvencijo, pripravljeno na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji, o medsebojni pomoči in sodelovanju med carinskimi upravami (15) (Neapelj II).

(13)

Ker se ta direktiva ne uporablja za obdelavo informacij pri dejavnostih, ki ne spadajo v področje uporabe prava Unije, dejavnosti, ki zadevajo nacionalno varnost, ne spadajo na področje uporabe te direktive.

(14)

Ta direktiva ne ureja posredovanja in uporabe informacij kot dokaza v sodnih postopkih. Zlasti se ne bi smelo razumeti, da določa pravico do uporabe informacij, ki se posredujejo v skladu s to direktivo, kot dokaz, in posledično ne vpliva na nobeno zahtevo, določeno v veljavnem pravu, za pridobitev soglasja države članice, ki posreduje informacije za tako uporabo. Ta direktiva ne vpliva na pravne akte Unije o dokazih, kot so uredba Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem nalogu za predložitev in evropskem nalogu za zavarovanje elektronskih dokazov v kazenskih postopkih ter za izvrševanje zapornih kazni na podlagi kazenskih postopkov, Direktiva 2014/41/EU Evropskega parlamenta in Sveta (16) in direktiva Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi harmoniziranih pravil o določitvi določenih poslovnih enot in imenovanju pravnih zastopnikov za namene zbiranja elektronskih dokazov v kazenskih postopkih. Tako bi bilo treba državam članicam, ki posredujejo informacije na podlagi te direktive, čeprav tega na podlagi te direktive niso dolžne storiti, dovoliti, da ob času posredovanja informacij ali kasneje dajo soglasje, da se te informacije uporabijo kot dokazi v sodnih postopkih, med drugim tudi kadar je to potrebno na podlagi nacionalnega prava, in sicer prek veljavnih instrumentov o pravosodnem sodelovanju med državami članicami.

(15)

Za vse izmenjave informacij na podlagi te direktive bi moralo veljati pet splošnih načel, in sicer načela razpoložljivosti, enakovrednega dostopa, zaupnosti ter lastništva in zanesljivosti podatkov. Čeprav navedena načela ne posegajo v bolj specifične določbe te direktive, bi se morala, kadar je ustrezno, uporabljati kot smernice za njeno razlago in uporabo. Prvič, bi bilo treba načelo razpoložljivosti razumeti tako, da bi morale biti ustrezne informacije, ki so na voljo enotni kontaktni točki ali pristojnim organom preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ene države članice, v čim večjem obsegu na voljo tudi enotni kontaktni točki ali pristojnim organom preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj drugih držav članic. Vendar navedeno načelo ne bi smelo vplivati na uporabo specifičnih določb te direktive, ki omejujejo razpoložljivost informacij, kadar je to upravičeno, kot so določbe o razlogih za zavrnitev zaprosil za informacije in o sodnih odobritvah ali o obveznosti, da se od države članice ali tretje države, ki je prvotno posredovala informacije, pred izmenjavo pridobi soglasje za to. Drugič, na podlagi načela enakovrednega dostopa bi morale države članice zagotoviti, da je dostop enotne kontaktne točke in pristojnih organov preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj drugih držav članic do ustreznih informacij v bistvu enak in torej niti strožji niti manj strog od dostopa lastne enotne kontaktne točke in pristojnih organov preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj do teh informacij, ob upoštevanju bolj specifičnih določb te direktive. Tretjič, načelo zaupnosti od držav članic zahteva, da pri obravnavi informacij, ki so označene kot zaupne in se posredujejo njihovi enotni kontaktni točki ali njihovim pristojnim organom preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, vzajemno spoštujejo nacionalna pravila o zaupnosti, tako da zagotovijo podobno raven zaupnosti v skladu s pravili o zaupnosti, določenimi v nacionalnem pravu. Četrtič, na podlagi načela lastništva podatkov bi se informacije, ki so se prvotno pridobile od druge države članice ali tretje države, morale posredovati samo s soglasjem in v skladu s pogoji te države članice ali tretje države. Petič, na podlagi načela zanesljivosti podatkov bi bilo treba osebne podatke, za katere se ugotovi, da so netočni, nepopolni ali neposodobljeni, izbrisati ali popraviti ali omejiti njihovo obdelavo, kot je ustrezno, in o tem brez odlašanja obvestiti vse prejemnike teh podatkov.

(16)

Za dosego cilja, da se olajša in zagotovi ustrezna in hitra izmenjava informacij med državami članicami, bi morala ta direktiva določiti, da lahko države članice pridobijo informacije tako, da zanje zaprosijo enotno kontaktno točko drugih držav članic v skladu z nekaterimi jasnimi, poenostavljenimi in harmoniziranimi zahtevami. V zvezi z vsebino zaprosil za informacije ta direktiva izčrpno in dovolj podrobno ter brez poseganja v potrebo po ocenjevanju vsakega primera posebej določa zlasti situacije, kjer je treba zaprosila za informacije obravnavati kot nujna, najmanj katere podrobnosti morajo vsebovati in v katerem jeziku jih je treba predložiti.

(17)

Čeprav bi morale enotne kontaktne točke vsake države članice vsekakor imeti možnost, da predložijo zaprosila za informacije enotni kontaktni točki druge države članice, bi bilo treba zaradi prožnosti državam članicam poleg tega omogočiti, da nekatere svoje pristojne organe preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, ki so morebitno vključeni v evropsko sodelovanje, imenujejo za imenovane organe preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj za namen predložitve teh zaprosil enotnim kontaktnim točkam drugih držav članic. Vsaka država članica bi morala Komisiji predložiti seznam svojih imenovanih organov preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj. Države članice bi morale Komisijo obvestiti o vseh spremembah tega seznama. Komisija bi morala te sezname objaviti na spletu. Da bi lahko enotne kontaktne točke opravljale svoje naloge usklajevanja na podlagi te direktive, pa mora v primeru, ko se država članica odloči, da bo nekaterim svojim pristojnim organom preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj dovolila predložitev zaprosil za informacije enotnim kontaktnim točkam drugih držav članic, ta država članica svojo enotno kontaktno točko obvestiti o vseh poslanih zaprosilih za informacije in vseh sporočilih v zvezi z njimi, tako da to svojo enotno kontaktno točko vedno vključi med prejemnice v kopiji. Države članice bi si morale prizadevati, da se neutemeljeno podvajanje osebnih podatkov omeji na minimum.

(18)

Da bi se zagotovila hitra obdelava zaprosil za informacije, predloženih enotni kontaktni točki, so potrebni roki. Roki bi morali biti jasni in sorazmerni ter upoštevati, ali je treba zaprosilo za informacije obravnavati kot nujno in ali se zaprosilo nanaša na neposredno ali posredno dostopne informacije. Da bi se zagotovila skladnost z veljavnimi roki, hkrati pa, kadar je objektivno upravičeno, omogočila določena mera prožnosti, bi morala biti odstopanja od rokov izjemoma možna le, kadar in če pristojni pravosodni organ zaprošene države članice potrebuje dodaten čas, da odloči o izdaji potrebne sodne odobritve. Taka potreba bi lahko na primer nastala zaradi širokega obsega ali kompleksnosti zadev, ki so predmet zaprosila za informacije. Da se v čim večji meri zagotovi, da se ne zamujajo časovno občutljive priložnosti za ukrepanje v posameznih primerih, bi morala zaprošena država članica zaprošene informacije posredovati takoj, ko jih pridobi enotna kontaktna točka, tudi kadar bi bil to le del razpoložljivih informacij, na katere se nanaša zaprosilo. Preostale zaprošene informacije bi bilo treba posredovati čim prej po tem, ko jih pridobi enotna kontaktna točka.

(19)

Enotne kontaktne točke bi morale oceniti, ali so zaprošene informacije potrebne in sorazmerne za uresničevanje namenov te direktive in ali so objektivni razlogi za zaprosilo dovolj jasno in podrobno pojasnjeni, da bi se izognili neupravičenemu posredovanju informacij ali posredovanju nesorazmernih količin informacij.

(20)

Izjemoma lahko država članica v objektivno upravičenih primerih zavrne zaprosilo za informacije, predloženo njeni enotni kontaktni točki. Da bi bilo delovanje sistema, ki se vzpostavlja s to direktivo, učinkovito in v celoti skladno z načelom pravne države, bi bilo treba navedene primere določiti izčrpno in jih razlagati ozko. Vendar je v pravilih iz te direktive močan poudarek na načelih nujnosti in sorazmernosti, s čimer se zagotavljajo zaščitni ukrepi pred zlorabo zaprosil za informacije, tudi kadar bi to pomenilo očitno kršitev temeljnih pravic. Države članice bi morale zato kot izraz splošne potrebne skrbnosti vedno preveriti skladnost zaprosil, ki so jim bila predložena na podlagi te direktive, z načeloma nujnosti in sorazmernosti ter zavrniti zaprosila, za katera menijo, da niso v skladu s tema načeloma. Kadar se razlogi za zavrnitev zaprosila nanašajo le na del zaprošenih informacij, bi bilo treba preostale informacije zagotoviti v rokih, ki jih določa ta direktiva. Da bi preprečili nepotrebne zavrnitve zaprosil za informacije, bi morala enotna kontaktna točka ali imenovani organ preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj države članice prosilke, kot je ustrezno, na zaprosilo zagotoviti pojasnila ali podrobnosti, potrebne za obdelavo zaprosila za informacije. Tek veljavnih rokov bi moral biti začasno prekinjen od trenutka, ko enotna kontaktna točka ali, kadar je ustrezno, imenovani organ preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj države članice prosilke prejme zaprosilo za pojasnila ali podrobnosti. Vendar bi bilo za pojasnila ali podrobnosti mogoče zaprositi le, kadar so pojasnila ali podrobnosti objektivno potrebni in sorazmerni, ker bi sicer bilo treba zaprosilo za informacije zavrniti iz enega od razlogov, navedenih v tej direktivi. Zaradi učinkovitega sodelovanja bi moralo še vedno biti mogoče, da se potrebna pojasnila ali podrobnosti zaprosijo tudi v drugih primerih, ne da bi to povzročilo začasno prekinitev teka rokov.

(21)

Da bi se omogočila potrebna prožnost v zvezi z operativnimi potrebami, ki se lahko v praksi razlikujejo, bi bilo treba v tej direktivi poleg zaprosil za informacije, ki se predložijo enotnim kontaktnim točkam, določiti dva druga načina izmenjave informacij. Prvi je nezaprošeno posredovanje informacij bodisi prek enotne kontaktne točke bodisi prek pristojnega organa preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj enotni kontaktni točki ali pristojnemu organu preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj druge države članice brez predhodnega zaprosila, tj. posredovanje informacij na njihovo lastno pobudo. Drugi pa je posredovanje informacij na podlagi zaprosila za informacije, ki jih bodisi enotna kontaktna točka bodisi pristojni organ preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj predloži neposredno pristojnemu organu preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj druge države članice. V zvezi z obema načinoma izmenjave informacij ta direktiva določa le omejeno število minimalnih zahtev, zlasti glede rednega obveščanja ustreznih enotnih kontaktnih točk, v zvezi s posredovanjem informacij na lastno pobudo pa primere, v katerih naj se posredujejo informacije, in jezik, ki ga je treba uporabiti. Te zahteve bi se morale uporabljati tudi v primerih, ko pristojni organ preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj enotni kontaktni točki svoje države članice posreduje informacije z namenom, da se navedene informacije posredujejo drugi državi članici, na primer kadar je treba upoštevati pravila iz te direktive o jeziku, ki se uporablja pri posredovanju informacij.

(22)

Zahteva po predhodni sodni odobritvi za posredovanje informacij predstavlja pomemben zaščitni ukrep in jo je treba spoštovati, kadar je določena z nacionalnim pravom. Vendar se pravni sistemi držav članic v tem pogledu razlikujejo, ta direktiva pa se ne bi smela razumeti tako, kot da vpliva na pravila in pogoje o predhodnih sodnih odobritvah, določenih v nacionalnem pravu, razen kot da zahteva, da se notranje izmenjave in izmenjave med državami članicami po vsebini in postopkovno enakovredno obravnavajo. Da bi se čim bolj skrajšale zamude in zmanjšali zapleti v zvezi z uporabo take zahteve, bi morali poleg tega enotna kontaktna točka ali pristojni organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, kot je ustrezno, države članice pristojnega pravosodnega organa po potrebi v sodelovanju z enotno kontaktno točko ali imenovanim organom preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj države članice prosilke sprejeti vse praktične in pravne ukrepe za čim prejšnjo pridobitev sodne odobritve. Čeprav je pravna podlaga te direktive omejena na sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj na podlagi člena 87(2), točka (a), Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), je lahko ta direktiva pomembna tudi za pravosodne organe.

(23)

Zlasti je pomembno, da je v zvezi z vsemi izmenjavami informacij na podlagi te direktive zagotovljeno varstvo osebnih podatkov v skladu s pravom Unije. V ta namen bi morala vsaka obdelava osebnih podatkov, ki jo izvaja enotna kontaktna točka ali pristojni organ preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj na podlagi te direktive, potekati popolnoma v skladu z Direktivo (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta (17). Na podlagi Uredbe (EU) 2016/794 Agencija Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol) obdeluje podatke v skladu s pravili iz navedene uredbe. Na navedeno direktivo in navedeno uredbo ta direktiva ne vpliva. Zlasti bi bilo treba navesti, da so vsi osebni podatki, ki si jih izmenjajo enotne kontaktne točke in pristojni organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, še naprej omejeni na kategorije podatkov glede na kategorijo posameznika, na katerega se nanašajo podatki, kot je navedeno v delu B Priloge II k Uredbi (EU) 2016/794. Glede na to bi bilo treba jasno razlikovati med podatki o osumljencih in podatki o pričah, žrtvah ali osebah, ki pripadajo drugim skupinam, za katere veljajo strožje omejitve. Poleg tega bi bilo treba vse take osebne podatke čim bolj razlikovati v skladu s stopnjo njihove točnosti in zanesljivosti. Za zagotovitev točnosti in zanesljivosti bi bilo treba dejstva razlikovati od osebnih ocen. Enotne kontaktne točke ali, kadar je ustrezno, pristojni organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj bi morali zaprosila za informacije na podlagi te direktive obravnavati čim prej, da se zagotovita točnost in zanesljivost osebnih podatkov, prepreči nepotrebno podvajanje podatkov in zmanjša tveganje, da bi bili podatki zastareli ali jim ne bi bili več na voljo. Kadar se zdi, da so osebni podatki nepravilni, bi jih bilo treba nemudoma popraviti ali izbrisati ali pa njihovo obdelavo brez odlašanja ustaviti.

(24)

Da bi se omogočilo ustrezno in hitro posredovanje informacij s strani enotnih kontaktnih točk bodisi na podlagi zaprosila bodisi na njihovo lastno pobudo, je pomembno, da pristojni organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj razumejo drug drugega. Vse izmenjave informacij, vključno s posredovanjem zaprošenih informacij, zavrnitvami zaprosil za informacije, vključno z razlogi za take zavrnitve, in, kadar je ustrezno, zaprosili za pojasnila ali podrobnosti ter posredovanimi pojasnili ali podrobnostmi, ki se nanašajo na določeno zaprosilo, bi bilo treba posredovati v jeziku, v katerem je bilo to zaprosilo predloženo. Da bi torej preprečili zamude pri posredovanju zaprošenih informacij zaradi jezikovnih ovir in omejili stroške prevajanja, bi morale države članice pripraviti seznam enega ali več jezikov, v katerih se je mogoče obrniti na njihove enotne kontaktne točke in v katerih je mogoče komunicirati. Ker je angleščina jezik, ki se na splošno razume in uporablja v praksi v zvezi s sodelovanjem na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj v Uniji, bi morala biti vključena na ta seznam. Države članice bi morale ta seznam in vse njegove posodobitve posredovati Komisiji. Komisija bi morala zbirko teh seznamov objaviti na spletu.

(25)

Za zagotovitev varnosti in zaščite evropskih državljanov je bistveno, da ima Europol potrebne informacije, da lahko izpolnjuje svojo vlogo kriminalističnega informacijskega vozlišča Unije in podpira pristojne organe preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj. Zato bi bilo treba pri izmenjavi informacij med državami članicami, ne glede na to, ali se izmenjujejo na podlagi zaprosila za informacije, predloženega enotni kontaktni točki ali pristojnemu organu preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, ali informacije posreduje enotna kontaktna točka ali pristojni organ preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj na lastno pobudo, za vsak primer posebej oceniti, ali bi bilo treba kopijo zaprosila za informacije, predloženega na podlagi te direktive, ali informacij, izmenjanih na podlagi te direktive, poslati Europolu v skladu s členom 7(6) Uredbe (EU) 2016/794, če gre za kaznivo dejanje, ki spada med cilje Europola. Take ocene bi morale temeljiti na ciljih Europola, kot so določeni v Uredbi (EU) 2016/794, kar zadeva obseg kaznivega dejanja. Države članice ne bi smele biti obvezane, da Europolu pošljejo kopijo zaprosila za informacije ali izmenjanih informacij, kadar bi bilo to v nasprotju z bistvenimi varnostnimi interesi zadevne države članice, kadar bi to ogrozilo uspeh preiskave v teku ali varnost posameznika ali kadar bi razkrilo informacije v zvezi z organizacijami ali posebnimi obveščevalnimi dejavnostmi na področju nacionalne varnosti. Poleg tega bi bilo treba v skladu z načelom lastništva podatkov in brez poseganja v obveznost iz Uredbe (EU) 2016/794 glede določanja namena in omejitev obdelave informacij s strani Europola informacije, ki so bile prvotno pridobljene od druge države članice ali tretje države, Europolu posredovati le, kadar je ta država članica ali tretja država dala soglasje. Države članice bi morale zagotoviti, da ima osebje njihovih enotnih kontaktnih točk in pristojnih organov preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ustrezno podporo in je usposobljeno za hitro in natančno ugotavljanje, katere informacije, izmenjane na podlagi te direktive, spadajo v pristojnost Europola in so potrebne, da izpolni svoje cilje.

(26)

Odpraviti bi bilo treba problem širjenja komunikacijskih kanalov, ki se uporabljajo za prenos informacij s področja preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj med državami članicami, saj ovirajo ustrezno in hitro izmenjavo takih informacij ter povečujejo tveganje za varnost osebnih podatkov. Zato bi morala biti uporaba mrežne aplikacije za varno izmenjavo informacij (SIENA), ki jo upravlja in razvija Europol v skladu z Uredbo (EU) 2016/794, obvezna za vse prenose in sporočila na podlagi te direktive, vključno s pošiljanjem zaprosil za informacije enotnim kontaktnim točkam in neposredno pristojnim organom preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, posredovanjem informacij na podlagi takih zaprosil ter posredovanjem informacij s strani enotnih kontaktnih točk in pristojnih organov preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj na lastno pobudo, sporočili o zavrnitvah zaprosil za informacije, pojasnili in podrobnostmi, ter pošiljanjem kopij zaprosil za informacije ali informacij enotnim kontaktnim točkam in Europolu. V ta namen bi morali biti vse enotne kontaktne točke in vsi pristojni organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, ki so morebiti vključeni v izmenjave informacij, neposredno povezani s SIENA. Da bi lahko SIENA uporabljali uradniki na terenu, na primer policisti, vključeni v množične policijske preiskave, bi morala, kadar je ustrezno, delovati tudi na mobilnih napravah. V zvezi s tem bi bilo treba določiti kratko prehodno obdobje, da se omogoči popolna uvedba SIENA, saj to pomeni spremembo sedanje ureditve v nekaterih državah članicah in je potrebno usposabljanje osebja. Da bi se upoštevala operativna realnost in se ne bi oviralo dobro sodelovanje med pristojnimi organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, bi morale imeti države članice možnost, da svoji enotni kontaktni točki ali pristojnim organom preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj dovolijo uporabo drugega varnega komunikacijskega kanala v omejenem številu upravičenih situacij. Kadar države članice svoji enotni kontaktni točki ali pristojnim organom preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj zaradi nujnosti zaprosila za informacije dovolijo uporabo drugega komunikacijskega kanala, bi morale, kadar je to izvedljivo in v skladu z operativnimi potrebami, ponovno začeti uporabljati SIENA, ko razmere ne zahtevajo več nujnega odzivanja. Uporaba SIENA ne bi smela biti obvezna za notranje izmenjave informacij v državi članici.

(27)

Za poenostavitev, olajšanje in boljše upravljanje pretoka informacij bi morala vsaka država članica vzpostaviti ali imenovati enotno kontaktno točko. Enotne kontaktne točke bi morale biti pristojne za usklajevanje in podpiranje izmenjav informacij na podlagi te direktive. Vsaka država članica bi morala uradno obvestiti Komisijo o vzpostavitvi ali imenovanju svoje enotne kontaktne točke ter o vsaki njeni spremembi. Komisija bi morala ta uradna obvestila in vse njihove posodobitve objaviti. V odziv na vse večjo potrebo po skupnem spopadanju s čezmejnim kriminalom, kot so trgovina s prepovedanimi drogami, kibernetska kriminaliteta, trgovina z ljudmi in terorizem, bi morale enotne kontaktne točke zlasti prispevati k zmanjšanju ovir pri pretoku informacij zaradi razdrobljenosti načinov, kako pristojni organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj komunicirajo med sabo. Enotnim kontaktnim točkam bi bilo treba dodeliti več posameznih minimalnih nalog in določiti minimalne zmogljivosti, da bi lahko učinkovito izpolnjevale svoje naloge v zvezi z usklajevanjem čezmejnih izmenjav informacij za namene kazenskega pregona na podlagi te direktive.

(28)

Enotne kontaktne točke bi morale imeti dostop do vseh informacij, ki so na voljo v njihovi državi članici, vključno z uporabniku prijaznim dostopom do vseh ustreznih zbirk podatkov in platform Unije ter mednarodnih zbirk podatkov in platform v skladu z ureditvijo, določeno v veljavnem pravu Unije in nacionalnem pravu. Da bi lahko enotne kontaktne točke izpolnile zahteve te direktive, zlasti zahteve v zvezi z roki, bi jim bilo treba zagotoviti ustrezne proračunske in kadrovske vire, vključno z ustreznimi prevajalskimi zmogljivostmi in 24-urnim delovanjem. V zvezi s tem bi lahko sprejemni center, ki lahko pregleduje, obdeluje in posreduje prejeta zaprosila za informacije, povečal njihovo učinkovitost in uspešnost. Enotne kontaktne točke bi morale imeti na voljo tudi stalno razpoložljivost pravosodnih organov, pristojnih za izdajo potrebnih sodnih odobritev. V praksi lahko to poteka na primer z zagotavljanjem fizične prisotnosti takih pravosodnih organov v prostorih enotne kontaktne točke ali njihove funkcionalne razpoložljivosti bodisi v prostorih enotne kontaktne točke bodisi z neposredno razpoložljivostjo na poziv.

(29)

Da bi lahko enotne kontaktne točke učinkovito opravljale svoje funkcije usklajevanja na podlagi te direktive, bi morale biti sestavljene iz osebja iz tistih pristojnih organov preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, ki jih je treba vključiti zaradi ustrezne in hitre izmenjave informacij na podlagi te direktive. Čeprav vsaka država članica odloča o točni organizaciji in sestavi, ki sta potrebni za izpolnitev navedene zahteve, bi lahko imeli policijski in carinski organi ter drugi pristojni organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, ki so odgovorni za preprečevanje, odkrivanje ali preiskovanje kaznivih dejanj, pa tudi morebitne kontaktne točke za regionalne in dvostranske urade, kot so uradniki za zvezo in atašeji, premeščeni ali napoteni v druge države članice in ustrezne agencije preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj Unije, kot je Europol, predstavništvo v enotnih kontaktnih točkah. Vendar bi morali zaradi učinkovitega usklajevanja enotne kontaktne točke sestavljati vsaj predstavniki nacionalne enote Europola, urada SIRENE in nacionalnega centralnega urada Interpola, kot so ustanovljeni z ustreznim pravnim aktom Unije ali mednarodnim sporazumom in ne glede na to, da se ta direktiva ne uporablja za izmenjave informacij, ki jih navedeni pravni akti Unije posebej urejajo.

(30)

Glede na posebne zahteve čezmejnega sodelovanja na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, vključno z obdelavo občutljivih informacij v zvezi s tem, je bistveno, da imajo osebje enotnih kontaktnih točk in pristojni organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj potrebno znanje in spretnosti za zakonito, učinkovito in uspešno izvajanje svojih funkcij na podlagi te direktive. Zato bi bilo treba zlasti osebju enotnih kontaktnih točk nuditi ustrezne in redne tečaje usposabljanja na ravni Unije in nacionalni ravni, ki ustrezajo njihovim poklicnim potrebam in posebnim ozadjem ter jim olajšajo stike z enotnimi kontaktnimi točkami in pristojnimi organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj iz drugih držav članic za potrebe izvajanja pravil iz te direktive, ter jih spodbujati k udeležbi na teh tečajih. V zvezi s tem bi bilo treba posebno pozornost nameniti pravilni uporabi orodij in informacijskih sistemov za obdelavo podatkov, posredovanju znanja o ustreznih pravnih okvirih Unije in nacionalnih pravnih okvirih na področju pravosodja in notranjih zadev, s posebnim poudarkom na varstvu osebnih podatkov, sodelovanju na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj in ravnanju z zaupnimi informacijami, ter jezikih, v katerih je zadevna država članica navedla, da lahko njena enotna kontaktna točka izmenjuje informacije, s čimer bi pripomogli k premagovanju jezikovnih ovir. Za organizacijo usposabljanja bi morale države članice uporabiti tudi morebitne tečaje usposabljanja in ustrezna orodja, ki jih ponuja Agencija Evropske unije za usposabljanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (CEPOL), ustanovljena z Uredbo (EU) 2015/2219 Evropskega parlamenta in Sveta (18), preučiti možnost, da osebje en teden preživi v Europolu, ter izkoristiti ustrezne ponudbe v okviru programov in projektov, ki se financirajo iz proračuna Unije, kot je program izmenjave CEPOL.

(31)

Osnovna pogoja za učinkovito in uspešno čezmejno sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj na podlagi te direktive, poleg tehničnih spretnosti in pravnega znanja, sta medsebojno zaupanje in skupno razumevanje. Osebni stiki, vzpostavljeni na skupnih operacijah in z izmenjavo strokovnega znanja, omogočajo vzpostavitev zaupanja in razvoj skupne kulture policijskega dela Unije. Države članice bi morale preučiti tudi možnost skupnih tečajev usposabljanja in izmenjav osebja, osredotočenih na prenos znanja o delovnih metodah, preiskovalnih pristopih in organizacijskih strukturah pristojnih organov preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj v drugih državah članicah.

(32)

Da bi se povečala udeležba na tečajih usposabljanja za osebje enotnih kontaktnih točk in pristojnih organov preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, bi lahko države članice razmislile tudi o posebnih spodbudah za tako osebje.

(33)

Enotne kontaktne točke morajo uvesti in upravljati enotni elektronski sistem upravnega poslovanja z nekaterimi minimalnimi funkcijami in zmogljivostmi, da se jim omogoči uspešno in učinkovito izvajanje vseh njihovih nalog iz te direktive, zlasti kar zadeva izmenjavo informacij. Sistem upravnega poslovanja je sistem delovnega postopka, ki enotnim kontaktnim točkam omogoča vodenje izmenjave informacij. Zaželjeno je, da se pri razvoju sistema upravnega poslovanja uporablja standard univerzalnega formata sporočil, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2019/818 Evropskega parlamenta in Sveta (19).

(34)

Za obdelavo osebnih podatkov v sistemu upravnega poslovanja se uporabljajo pravila iz Direktive (EU) 2016/680. Obdelava zajema hrambo. Zaradi jasnosti in učinkovitega varstva osebnih podatkov bi bilo treba pravila iz navedene direktive podrobneje opredeliti v tej direktivi. Zlasti v zvezi z zahtevo iz Direktive (EU) 2016/680, da se osebni podatki v obliki, ki dopušča identifikacijo posameznikov, na katere se nanašajo, hranijo le toliko časa, kolikor je potrebno za namene, za katere se obdelujejo, bi bilo treba v tej direktivi določiti, da kadar enotna kontaktna točka prejme informacije, izmenjane na podlagi te direktive, ki vsebujejo osebne podatke, bi morala enotna kontaktna točka osebne podatke v sistemu upravnega poslovanja hraniti le, če je to potrebno in sorazmerno za opravljanje njenih nalog v skladu s to direktivo. Kadar ni več tako, bi morala enotna kontaktna točka osebne podatke nepreklicno izbrisati iz sistema upravnega poslovanja. Za zagotovitev, da se osebni podatki hranijo le tako dolgo, kot je potrebno in sorazmerno, v skladu s pravili o rokih hrambe in pregleda iz Direktive (EU) 2016/680, bi morala enotna kontaktna točka redno pregledovati, ali so te zahteve še vedno izpolnjene. V ta namen bi bilo treba prvi pregled opraviti najpozneje šest mesecev po zaključku izmenjave informacij na podlagi te direktive, se pravi po trenutku, ko je bila posredovana zadnja informacija ali ko je bilo izmenjano zadnje sporočilo v zvezi s tem. Vendar zahteve iz te direktive v zvezi s takim pregledom in izbrisom ne bi smele vplivati na možnost nacionalnih organov, pristojnih za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, da osebne podatke hranijo v svojih nacionalnih kazenskih evidencah na podlagi nacionalnega prava in v skladu s pravom Unije, zlasti z Direktivo (EU) 2016/680.

(35)

Za pomoč enotnim kontaktnim točkam in pristojnim organom preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj pri izmenjavi informacij na podlagi te direktive ter za spodbujanje skupne evropske policijske kulture med državami članicami bi morale države članice spodbujati praktično sodelovanje med svojimi enotnimi kontaktnimi točkami in pristojnimi organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj. Svet bi moral zlasti vsaj enkrat letno organizirati srečanja vodij enotnih kontaktnih točk za izmenjavo izkušenj in dobre prakse v zvezi z izmenjavo informacij za namene te direktive. Druge oblike sodelovanja bi morale vključevati pripravo priročnikov o izmenjavi informacij na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, pripravo nacionalnih vodnikov o neposredno in posredno dostopnih informacijah, enotnih kontaktnih točkah, imenovanih organih preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj in jezikovni ureditvi ali drugih dokumentov o skupnih postopkih, obravnavo težav v zvezi s potekom dela, ozaveščanje o posebnostih relevantnih pravnih okvirov in, kot je ustrezno, organizacijo srečanj med ustreznimi enotnimi kontaktnimi točkami.

(36)

Da bi se omogočila potrebno spremljanje in ocenjevanje uporabe te direktive, bi bilo treba od držav članic zahtevati, da zberejo in Komisiji letno zagotovijo določene podatke v zvezi z izvajanjem te direktive. Ta zahteva je potrebna zlasti za odpravo pomanjkanja primerljivih podatkov za količinsko opredelitev ustreznih čezmejnih izmenjav informacij med pristojnimi organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, olajšuje pa tudi obveznost poročanja Komisije glede izvajanja te direktive. Podatki, zahtevani za ta namen, bi morali biti samodejno ustvarjeni v sistemu upravnega poslovanja in SIENA.

(37)

Čezmejna narava mednarodnega kriminala in terorizma od držav članic zahteva, da druga drugi pomagajo pri preprečevanju, odkrivanju ali preiskovanju takih kaznivih dejanj. Ker cilja te direktive, in sicer zagotavljanja ustreznega in hitrega pretoka informacij med pristojnimi organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj in Europolom, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov ukrepa lažje dosežejo na ravni Unije z vzpostavitvijo skupnih pravil in skupne kulture izmenjave informacij ter prek sodobnih orodij in komunikacijskih kanalov, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(38)

V skladu s členom 42(1) Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (20) je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 7. marca 2022.

(39)

Ta direktiva gradi na vrednotah, na katerih temelji Unija, kot so določene v členu 2 PEU, vštevši načelo pravne države, svobodo in demokracijo. Ta direktiva spoštuje tudi temeljne pravice in zaščitne ukrepe ter upošteva načela, priznana v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina), predvsem pravico do svobode in varnosti, do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja in do varstva osebnih podatkov iz členov 6, 7 in 8 Listine ter člena 16 PDEU. Vsaka obdelava osebnih podatkov na podlagi te direktive bi morala biti omejena na tisto, kar je nujno potrebno in sorazmerno, zanjo pa bi morali veljati jasni pogoji, stroge zahteve in učinkovit nadzor s strani nacionalnih nadzornih organov, vzpostavljenih z Direktivo (EU) 2016/680, in Evropskega nadzornika za varstvo podatkov, kadar je ustrezno, v skladu z njihovimi pooblastili.

(40)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja. Ker ta direktiva nadgrajuje schengenski pravni red, se Danska v skladu s členom 4 navedenega protokola v šestih mesecih od dne, ko Svet sprejme to direktivo, odloči, ali jo bo prenesla v svoje nacionalno pravo.

(41)

Irska sodeluje pri tej direktivi v skladu s členom 5(1) Protokola št. 19 o schengenskem pravnem redu, vključenem v okvir Evropske unije, ki je priložen PEU in PDEU, in členom 6(2) Sklepa Sveta 2002/192/ES (21).

(42)

Ta direktiva za Islandijo in Norveško predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Svetom Evropske unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško o pridružitvi obeh k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (22), ki spadajo na področje iz člena 1, točka H, Sklepa Sveta 1999/437/ES (23).

(43)

Ta direktiva za Švico predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (24), ki spadajo na področje iz člena 1, točka H, Sklepa Sveta 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2008/149/PNZ (25).

(44)

Ta direktiva za Lihtenštajn predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Protokola med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o pristopu Kneževine Lihtenštajn k Sporazumu med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije (26) k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda, ki spadajo na področje iz člena 1, točka H, Sklepa Sveta 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2011/349/EU (27) –