1.

Z belgijskim ukrepom, ki se uporablja v skladu s členom 133 Direktive 2013/36/EU, se določa stopnja blažilnika sistemskih tveganj v višini 9 % za izpostavljenosti na drobno po pristopu IRB do fizičnih oseb, zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami, ki se nahajajo v Belgiji (izpostavljenosti, ki niso neplačane, in neplačane izpostavljenosti).

2.

Ustreznim organom se priporoča, da zagotovijo vzajemnost belgijskega ukrepa tako, da ga uporabijo za izpostavljenosti na drobno po pristopu IRB do fizičnih oseb, zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami, ki se nahajajo v Belgiji (izpostavljenosti, ki niso neplačane, in neplačane izpostavljenosti). Namesto tega se lahko vzajemnost ukrepa zagotovi z uporabo naslednjega obsega poročanja COREP: izpostavljenosti na drobno do posameznikov po pristopu IRB, zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami, ki se nahajajo v Belgiji (izpostavljenosti, ki niso neplačane, in neplačane izpostavljenosti).

3.

Če v jurisdikciji ustreznih organov ni na voljo enak ukrep makrobonitetne politike, se jim priporoča, da po posvetovanju z ESRB uporabijo ukrep makrobonitetne politike, ki je na voljo v njihovi jurisdikciji in katerega učinek je najbolj enakovreden učinku zgoraj navedenega ukrepa, ki se priporoča za vzajemnost, vključno s sprejetjem nadzorniških ukrepov in uporabo nadzorniških pooblastil, določenih v oddelku IV poglavja 2 naslova VII Direktive 2013/36/EU. Ustreznim organom se priporoča, da enakovreden ukrep sprejmejo najpozneje v štirih mesecih po objavi tega priporočila v Uradnem listu Evropske unije.

4.

Ukrep dopolnjuje posamezni instituciji lasten prag pomembnosti, ki ustrezne organe, ki zagotavljajo vzajemnost ukrepa, usmerja pri morebitni uporabi načela de minimis. Institucije se lahko izvzamejo iz zahteve glede blažilnika sistemskih tveganj, če njihove izpostavljenosti do zadevnega sektorja ne presegajo 2 milijard EUR. Zato se vzajemnost zahteva samo, kadar je presežen posamezni instituciji lasten prag.

5.

V skladu z oddelkom 2.2.1 Priporočila ESRB/2015/2 je prag pomembnosti v višini 2 milijard EUR najvišja priporočena raven praga. Ustrezni organi, ki zagotavljajo vzajemnost, lahko zato namesto uporabe priporočenega praga določijo nižji prag za svoje jurisdikcije, kjer je to primerno, ali zagotovijo vzajemnost ukrepa brez praga pomembnosti.

1.

Z nemškim ukrepom, ki se uporablja v skladu s členom 133 Direktive 2013/36/EU, se določa stopnja blažilnika sistemskih tveganj v višini 2 % za vse izpostavljenosti (tj. izpostavljenosti na drobno in druge) do fizičnih in pravnih oseb, ki so zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami, ki se nahajajo v Nemčiji. Ukrep se uporablja za (i) kreditne institucije, ki so pridobile dovoljenje v Nemčiji in uporabljajo pristop IRB, za izračun zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti v zvezi z izpostavljenostmi, zavarovanimi s stanovanjskimi nepremičninami, ki se nahajajo v Nemčiji, ter (ii) kreditne institucije, ki so pridobile dovoljenje v Nemčiji in uporabljajo standardizirani pristop, za izračun zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti v zvezi z izpostavljenostmi, ki so v celoti in popolnoma zavarovane kakor je navedeno v členu 125(2) Uredbe (EU) št. 575/2013, s stanovanjskimi nepremičninami, ki se nahajajo v Nemčiji.

2.

Ustreznim organom se priporoča, da zagotovijo vzajemnost nemškega ukrepa tako, da ga uporabijo za kreditne institucije, ki so pridobile dovoljenje v matični državi članici.

3.

Če v jurisdikciji ustreznih organov ni na voljo enak ukrep makrobonitetne politike, se jim priporoča, da po posvetovanju z ESRB uporabijo ukrep makrobonitetne politike, ki je na voljo v njihovi jurisdikciji in katerega učinek je najbolj enakovreden učinku zgoraj navedenega ukrepa, ki se priporoča za vzajemnost, vključno s sprejetjem nadzorniških ukrepov in uporabo nadzorniških pooblastil, določenih v oddelku IV poglavja 2 naslova VII Direktive 2013/36/EU.

4.

Ustreznim organom se priporoča, naj zagotovijo, da se vzajemni ukrep uporablja in spoštuje od 1. februarja 2023.

5.

Ukrep dopolnjuje posamezni instituciji lasten prag pomembnosti, ki ustrezne organe, ki zagotavljajo vzajemnost ukrepa, usmerja pri morebitni uporabi načela de minimis. Kreditne institucije se lahko izvzamejo iz zahteve glede blažilnika sistemskih tveganj, če njihove izpostavljenosti do zadevnega sektorja ne presegajo 10 milijard EUR. Zato se vzajemnost zahteva samo, kadar je presežen posamezni instituciji lasten prag.

6.

Ustrezni organi morajo spremljati pomembnost izpostavljenosti. V skladu z oddelkom 2.2.1 Priporočila ESRB/2015/2 je prag pomembnosti v višini 10 milijard EUR najvišja priporočena raven praga. Ustrezni organi, ki zagotavljajo vzajemnost, lahko zato namesto uporabe priporočenega praga določijo nižji prag za svoje jurisdikcije, kjer je to primerno, ali zagotovijo vzajemnost ukrepa brez praga pomembnosti.

1.

Francoski ukrep, ki se uporablja v skladu s členom 458(2)(d)(ii) Uredbe (EU) št. 575/2013 in velja za GSPI in DSPI na najvišji ravni bančne bonitetne konsolidacije (ne na subkonsolidirani ravni), obsega poostritev omejitve velikih izpostavljenosti, ki se nanaša na izpostavljenosti do visoko zadolženih velikih nefinančnih družb s sedežem v Franciji, na 5 odstotkov njihovega temeljnega kapitala.

2.

Nefinančna družba je opredeljena kot fizična ali pravna oseba zasebnega prava s sedežem v Franciji, ki spada na svoji ravni in na najvišji ravni konsolidacije v sektor nefinančnih družb, kakor je opredeljen v točki 2.45 Priloge A k Uredbi (EU) št. 549/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (*1).

3.

Ukrep se uporablja za izpostavljenosti do nefinančnih družb s sedežem v Franciji in za izpostavljenosti do skupin povezanih nefinančnih družb, na naslednji način:

4.

GSPI ali DSPI mora šteti nefinančno družbo s sedežem v Franciji za veliko, če znaša njena originalna izpostavljenost do te nefinančne družbe ali skupine povezanih nefinančnih družb v smislu odstavka 3 najmanj 300 milijonov EUR. Vrednost originalne izpostavljenosti se izračuna v skladu s členoma 389 in 390 Uredbe (EU) št. 575/2013 pred upoštevanjem učinka tehnik za zmanjševanje kreditnega tveganja in izvzetij, določenih v členih 399 do 403 Uredbe (EU) št. 575/2013, kakor se poroča v skladu s členom 9 Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 680/2014 (*2).

5.

Nefinančna družba se šteje za visoko zadolženo, če je njen količnik finančnega vzvoda višji od 100 odstotkov in količnik kritja finančnih stroškov nižji od tri, izračunano na najvišji ravni konsolidacije skupine na naslednji način:

6.

Ustreznim organom se priporoča, da zagotovijo vzajemnost francoskega ukrepa tako, da ga uporabijo za GSPI in DSPI, ki so pridobile dovoljenje v matični državi članici, na najvišji ravni bančne bonitetne konsolidacije v njihovi jurisdikciji.

7.

Če v jurisdikciji ustreznih organov ni na voljo enak ukrep makrobonitetne politike, se jim v skladu s podpriporočilom C(2) priporoča, da po posvetovanju z ESRB uporabijo ukrep makrobonitetne politike, ki je na voljo v njihovi jurisdikciji in katerega učinek je najbolj enakovreden učinku zgoraj navedenega ukrepa, ki se priporoča za vzajemnost. Ustreznim organom se priporoča, da enakovreden ukrep sprejmejo najpozneje v šestih mesecih po objavi tega priporočila v Uradnem listu Evropske unije.

8.

Ukrep dopolnjuje sestavljen prag pomembnosti, ki ustrezne organe, ki zagotavljajo vzajemnost, usmerja pri morebitni uporabi načela de minimis in ga sestavljajo:

9.

V skladu z oddelkom 2.2.1 Priporočila ESRB/2015/2 lahko ustrezni organi zadevne države članice izvzamejo GSPI ali DSPI, ki so pridobile dovoljenje v matični državni članici, na najvišji ravni bančne bonitetne konsolidacije, ki ne presegajo sestavljenega praga pomembnosti iz odstavka 8. Ustrezni organi morajo pri uporabi praga pomembnosti spremljati pomembnost izpostavljenosti GSPI in DSPI, ki so pridobile dovoljenje v matični državi članici, do francoskega sektorja nefinančnih družb ter koncentracijo izpostavljenosti GSPI in DSPI, ki so pridobile dovoljenje v matični državi članici, do velikih nefinančnih družb s sedežem v Franciji, pri tem pa se jim priporoča, da uporabijo francoski ukrep za predhodno izvzete GSPI ali DSPI, ki so pridobile dovoljenje v matični državi članici, na najvišji ravni bančne bonitetne konsolidacije, kadar se preseže sestavljeni prag pomembnosti iz člena 8. Ustrezne organe se tudi spodbuja, da druge udeležence na trgu v svoji jurisdikciji opozorijo na sistemska tveganja, povezana s povečanim finančnim vzvodom velikih nefinančnih družb s sedežem v Franciji.

10.

Kadar v zadevnih državah članicah ni pridobila dovoljenja nobena GSPI in nobena DSPI na najvišji ravni bančne bonitetne konsolidacije, ki bi imela izpostavljenosti do francoskega sektorja nefinančnih družb nad pragom pomembnosti iz odstavka 8, se lahko ustrezni organi zadevnih držav članic odločijo, da ne zagotovijo vzajemnosti francoskega ukrepa, kakor je določeno v oddelku 2.2.1 Priporočila ESRB/2015/2. V tem primeru morajo ustrezni organi spremljati pomembnost izpostavljenosti GSPI in DSPI, ki so pridobile dovoljenje v matični državi članici, do francoskega sektorja nefinančnih družb ter koncentracijo izpostavljenosti GSPI in DSPI, ki so pridobile dovoljenje v matični državi članici, do velikih nefinančnih družb s sedežem v Franciji, pri tem pa se jim priporoča, da zagotovijo vzajemnost francoskega ukrepa, ko GSPI ali DSPI na najvišji ravni bančne bonitetne konsolidacije preseže sestavljeni prag pomembnosti iz odstavka 8. Ustrezne organe se tudi spodbuja, da druge udeležence na trgu v svoji jurisdikciji opozorijo na sistemska tveganja, povezana s povečanim finančnim vzvodom velikih nefinančnih družb s sedežem v Franciji.

11.

V skladu z oddelkom 2.2.1 Priporočila ESRB/2015/2 je sestavljeni prag pomembnosti iz odstavka 8 najvišja priporočena raven praga. Ustrezni organi, ki zagotavljajo vzajemnost, lahko zato namesto uporabe priporočenega praga določijo nižji prag za svoje jurisdikcije, kjer je to primerno, ali zagotovijo vzajemnost ukrepa brez praga pomembnosti.

1.

Z litovskim ukrepom, ki se uporablja v skladu s členom 133 Direktive 2013/36/EU, se določa stopnja blažilnika sistemskih tveganj v višini 2 % za vse izpostavljenosti na drobno do fizičnih oseb v Litvi, ki so zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami.

2.

Ustreznim organom se priporoča, da zagotovijo vzajemnost litovskega ukrepa tako, da ga uporabijo za podružnice, ki se nahajajo v Litvi in so podružnice kreditnih institucij, ki so pridobile dovoljenje v matični državi članici, ter za neposredne čezmejne izpostavljenosti do fizičnih oseb v Litvi, ki so zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami. Pomemben delež skupnega stanja hipotekarnih kreditov imajo podružnice tujih bank, ki poslujejo v Litvi, zato bi vzajemnost ukrepa v drugih državah članicah pripomogla k enakim konkurenčnim pogojem ter zagotavljanju, da bodo vsi pomembni udeleženci na trgu upoštevali povečano tveganje na področju stanovanjskih nepremičnin v Litvi in izboljšali svojo odpornost.

3.

Če v jurisdikciji ustreznih organov ni na voljo enak ukrep makrobonitetne politike, se jim priporoča, da po posvetovanju z ESRB uporabijo ukrep makrobonitetne politike, ki je na voljo v njihovi jurisdikciji in katerega učinek je najbolj enakovreden učinku zgoraj navedenega ukrepa, ki se priporoča za vzajemnost, vključno s sprejetjem nadzorniških ukrepov in uporabo nadzorniških pooblastil, določenih v oddelku IV poglavja 2 naslova VII Direktive 2013/36/EU. Ustreznim organom se priporoča, da enakovreden ukrep sprejmejo najpozneje v štirih mesecih po objavi tega priporočila v Uradnem listu Evropske unije.

4.

Ukrep dopolnjuje posamezni instituciji lasten prag pomembnosti, ki ustrezne organe, ki zagotavljajo vzajemnost ukrepa, usmerja pri morebitni uporabi načela de minimis. Institucije se lahko izvzamejo iz zahteve glede blažilnika sistemskih tveganj, če njihove izpostavljenosti do zadevnega sektorja ne presegajo 50 milijonov EUR, kar je približno 0,5 % zadevnih izpostavljenosti celotnega sektorja kreditnih institucij v Litvi. Zato se vzajemnost zahteva samo, kadar je presežen posamezni instituciji lasten prag.

5.

Utemeljitev tega praga:

6.

V skladu z oddelkom 2.2.1 Priporočila ESRB/2015/2 je prag pomembnosti v višini 50 milijonov EUR najvišja priporočena raven praga. Ustrezni organi, ki zagotavljajo vzajemnost, lahko zato namesto uporabe priporočenega praga določijo nižji prag za svoje jurisdikcije, kjer je to primerno, ali zagotovijo vzajemnost ukrepa brez praga pomembnosti.

(a)

mejna vrednost razmerja LTV v višini 100 % za nove kupce, ki kupujejo svoje primarno prebivališče;

(b)

mejna vrednost razmerja LTV v višini 90 % za druge kupce, tj. kupce, ki niso novi kupci in kupujejo svoje primarno prebivališče. Ta mejna vrednost se izvaja sorazmerno s pomočjo olajšave za del portfelja. Natančneje, kreditodajalci lahko izdajo 15 % portfelja novih hipotekarnih kreditov, odobrenih navedenim kreditojemalcem, z razmerjem LTV, višjim od 90 %, vendar pod najvišjim razmerjem LTV v višini 100 %;

(c)

mejna vrednost razmerja LTV v višini 80 % za druge hipotekarne kredite (vključno s segmentom nepremičnin, kupljenih z namenom oddaje).

1.

Luksemburški organi so aktivirali pravno zavezujoče mejne vrednosti razmerja LTV za nove hipotekarne kredite za stanovanjske nepremičnine, ki se nahajajo v Luksemburgu. Na podlagi priporočila odbora Comité du Risque Systémique (odbor za sistemsko tveganje) (*3) je Commission de Surveillance du Secteur Financier (komisija za nadzor finančnega sektorja) (*4) delovala usklajeno s centralno banko Banque centrale du Luxembourg in aktivirala mejne vrednosti razmerja LTV, ki so različne za tri kategorije kreditojemalcev. Mejne vrednosti razmerja LTV za vsako od treh kategorij so naslednje:

2.

Razmerje LTV je razmerje med vsoto vseh kreditov ali obrokov kreditov, ki jih je kreditojemalec zavaroval s stanovanjsko nepremičnino ob odobritvi kredita, in vrednostjo nepremičnine ob istem času.

3.

Mejne vrednosti razmerja LTV se uporabljajo neodvisno od vrste lastništva (tj. popolno lastništvo, pravica do uporabe, gola lastnina).

4.

Navedeni ukrep se uporablja za vsakega zasebnega kreditojemalca, ki vzame hipotekarni kredit za nakup stanovanjske nepremičnine v Luksemburgu za neposlovne namene. Ta ukrep se uporabi tudi, če kreditojemalec za izvedbo tega posla uporabi pravno strukturo, kot je družba za naložbe v nepremičnine, in v primeru skupnih vlog. ‚Stanovanjske nepremičnine‘ vključujejo stavbna zemljišča, ne glede na to, ali so se gradbena dela začela takoj po nakupu, ali po nekaj letih. Ta ukrep se uporabi tudi, če se kreditojemalcu odobri kredit za nakup nepremičnine s pogodbo za dolgoročen najem. Nepremičnina je lahko namenjena bivanju lastnika ali oddaji.

5.

Državam članicam, katerih kreditne institucije, zavarovalne družbe in osebe, ki poklicno opravljajo dejavnost kreditiranja (dajalci hipotekarnih kreditov), imajo zadevne pomembne kreditne izpostavljenosti do Luksemburga v obliki neposrednih čezmejnih kreditov, se priporoča zagotovitev vzajemnosti luksemburškega ukrepa v njihovi jurisdikciji. Če v jurisdikciji ustreznih organov ni na voljo enak ukrep za vse zadevne čezmejne izpostavljenosti, bi ti morali uporabiti ukrepe, ki so na voljo in katerih učinek je najbolj enakovreden učinku aktiviranega ukrepa makrobonitetne politike.

6.

Države članice morajo v skladu s priporočilom D Priporočila ESRB 2015/2 ESRB uradno obvestiti, da so zagotovile vzajemnost luksemburškega ukrepa ali uporabile izjeme de minimis. To uradno obvestilo je treba predložiti najpozneje v enem mesecu po sprejetju vzajemnega ukrepa, pri tem pa uporabiti ustrezno predlogo, ki je objavljena na spletni strani ESRB. ESRB bo uradna obvestila objavil na svoji spletni strani, s čimer bo javnost seznanil z nacionalnimi odločitvami o vzajemnosti. Ta objava bo vključevala vse izjeme v državah članicah, ki zagotavljajo vzajemnost, in njihovo zavezo, da bodo spremljale uhajanja in ukrepale, če bi bilo potrebno.

7.

Državam članicam se priporoča, da zagotovijo vzajemnost ukrepa v treh mesecih po objavi tega priporočila v Uradnem listu Evropske unije.

8.

Ta ukrep dopolnjujeta dva praga pomembnosti, ki države članice, ki zagotavljajo vzajemnost, usmerjata pri morebitni uporabi načela de minimis: posamezni državi lasten prag pomembnosti in posamezni instituciji lasten prag pomembnosti. Posamezni državi lasten prag pomembnosti za skupno čezmejno hipotekarno kreditiranje v Luksemburg je 350 milijonov EUR, kar ustreza približno 1 % skupnega domačega trga hipotekarnih kreditov za stanovanjske nepremičnine v decembru 2020. Posamezni instituciji lasten prag pomembnosti za skupno čezmejno hipotekarno kreditiranje v Luksemburg je 35 milijonov EUR, kar ustreza približno 0,1 % skupnega domačega trga hipotekarnih kreditov za stanovanjske nepremičnine v decembru 2020. Vzajemnost se zahteva samo, kadar sta presežena posamezni državi in posamezni instituciji lasten prag.

1.

Z nizozemskim ukrepom, ki se uporablja v skladu s členom 458(2)(d)(vi) Uredbe (EU) št. 575/2013, se določa najnižja povprečna utež tveganja za kreditne institucije s pristopom IRB v zvezi z njihovim portfeljem izpostavljenosti do fizičnih oseb, zavarovanih s hipoteko na stanovanjskih nepremičninah, ki se nahajajo na Nizozemskem. Iz ukrepa so izvzeti krediti, ki jih krije nacionalni sistem jamstva za hipotekarne kredite.

2.

Najnižja povprečna utež tveganja se izračuna tako:

3.

Ta ukrep ne nadomešča obstoječih kapitalskih zahtev, ki so določene v Uredbi (EU) št. 575/2013 in izhajajo iz nje. Banke, za katere se ukrep uporablja, morajo povprečno utež tveganja dela portfelja hipotekarnih kreditov, ki sodi v okvir tega ukrepa, izračunati na podlagi rednih veljavnih določb Uredbe (EU) št. 575/2013 in na podlagi metode, ki je določena v tem ukrepu. Pri izračunu kapitalskih zahtev morajo nato uporabiti tisto od teh dveh povprečnih uteži tveganja, ki je višja.

4.

Ustreznim organom se priporoča, da zagotovijo vzajemnost nizozemskega ukrepa tako, da ga uporabijo za kreditne institucije, ki so pridobile dovoljenje v matični državi članici in uporabljajo pristop IRB ter imajo izpostavljenosti do fizičnih oseb, zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami, ki se nahajajo na Nizozemskem, saj bi njihov bančni sektor prek podružnic lahko bil ali postal neposredno ali posredno izpostavljen sistemskemu tveganju na nizozemskem stanovanjskem trgu.

5.

V skladu s podpriporočilom C(2) se ustreznim organom priporoča, da uporabijo ukrep, ki je enak ukrepu, ki ga je na Nizozemskem izvedel organ, pristojen za aktiviranje, v roku, določenem v podpriporočilu C(3).

6.

Če v jurisdikciji ustreznih organov ni na voljo enak ukrep makrobonitetne politike, se jim priporoča, da po posvetovanju z ESRB uporabijo ukrep makrobonitetne politike, ki je na voljo v njihovi jurisdikciji in katerega učinek je najbolj enakovreden učinku zgoraj navedenega ukrepa, ki se priporoča za vzajemnost, vključno s sprejetjem nadzorniških ukrepov in uporabo nadzorniških pooblastil, določenih v oddelku IV poglavja 2 naslova VII Direktive 2013/36/EU. Ustreznim organom se priporoča, da enakovreden ukrep sprejmejo najpozneje v štirih mesecih po objavi tega priporočila v Uradnem listu Evropske unije.

7.

Ukrep dopolnjuje posamezni instituciji lasten prag pomembnosti, ki ustrezne organe, ki zagotavljajo vzajemnost ukrepa, usmerja pri morebitni uporabi načela de minimis. Institucije se lahko izvzamejo iz najnižje povprečne uteži tveganja za kreditne institucije s pristopom IRB v zvezi z njihovim portfeljem izpostavljenosti do fizičnih oseb, zavarovanih s hipoteko na stanovanjskih nepremičninah, ki se nahajajo na Nizozemskem, če ta vrednost ne presega 5 milijard EUR. Za potrebe praga pomembnosti se ne vštevajo krediti, ki jih krije nacionalni sistem jamstva za hipotekarne kredite.

8.

V skladu z oddelkom 2.2.1 Priporočila ESRB/2015/2 je prag pomembnosti v višini 5 milijard EUR najvišja priporočena raven praga. Ustrezni organi, ki zagotavljajo vzajemnost, lahko zato namesto uporabe priporočenega praga določijo nižji prag za svoje jurisdikcije, kjer je to primerno, ali zagotovijo vzajemnost ukrepa brez praga pomembnosti.

—

Stopnja blažilnika sistemskih tveganj v višini 4,5 % za izpostavljenosti na Norveškem, ki se uporablja v skladu s členom 133 Direktive 2013/36/EU, kakor se uporablja za Norveško in na Norveškem od 1. januarja 2020 v skladu s pogoji iz Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (Sporazum EGP) (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2013/36/EU, kakor se uporablja za Norveško in na Norveškem od 1. januarja 2020), za vse kreditne institucije, ki so pridobile dovoljenje na Norveškem;

—

spodnja meja za povprečno utež tveganja v višini 20 % za izpostavljenosti do stanovanjskih nepremičnin na Norveškem, ki se uporablja v skladu s členom 458(2)(d)(vi) Uredbe (EU) št. 575/2013, kakor se uporablja za Norveško in na Norveškem od 1. januarja 2020 v skladu s pogoji iz Sporazuma EGP (v nadaljnjem besedilu: Uredba (EU) št. 575/2013, kakor se uporablja za Norveško in na Norveškem od 1. januarja 2020), za kreditne institucije, ki so pridobile dovoljenje na Norveškem in za izračun regulativnih kapitalskih zahtev uporabljajo pristop na podlagi notranjih bonitetnih ocen (IRB);

—

spodnja meja za povprečno utež tveganja v višini 35 % za izpostavljenosti do poslovnih nepremičnin na Norveškem, ki se uporablja v skladu s členom 458(2)(d)(vi) Uredbe (EU) št. 575/2013, kakor se uporablja za Norveško in na Norveškem od 1. januarja 2020, za kreditne institucije, ki so pridobile dovoljenje na Norveškem in za izračun regulativnih kapitalskih zahtev uporabljajo pristop IRB.

1.

Finansdepartementet (norveško ministrstvo za finance) je od 31. decembra 2020 uvedel tri ukrepe, in sicer (i) zahtevo glede blažilnika sistemskih tveganj za izpostavljenosti na Norveškem v skladu s členom 133 Direktive 2013/36/EU, kakor se uporablja za Norveško in na Norveškem od 1. januarja 2020; (ii) spodnjo mejo za povprečno utež tveganja za izpostavljenosti do stanovanjskih nepremičnin na Norveškem v skladu s členom 458(2)(d)(vi) Uredbe (EU) št. 575/2013, kakor se uporablja za Norveško in na Norveškem od 1. januarja 2020, ter (iii) spodnjo mejo za povprečno utež tveganja za izpostavljenosti do poslovnih nepremičnin na Norveškem v skladu s členom 458(2)(d)(vi) Uredbe (EU) št. 575/2013, kakor se uporablja za Norveško in na Norveškem od 1. januarja 2020.

2.

Stopnja blažilnika sistemskih tveganj je določena na 4,5 % in se uporablja za domače izpostavljenosti vseh kreditnih institucij, ki so pridobile dovoljenje na Norveškem. Za kreditne institucije, ki ne uporabljajo naprednega pristopa IRB, pa je stopnja blažilnika sistemskih tveganj, ki se uporablja za vse izpostavljenosti, določena na 3 % do 31. decembra 2022; po tem datumu je stopnja blažilnika sistemskih tveganj, ki se uporablja za vse domače izpostavljenosti, določena na 4,5 %.

3.

Ukrep spodnje meje za utež tveganja za stanovanjske nepremičnine je posamezni instituciji lastna spodnja meja za utež tveganja za izpostavljenosti do stanovanjskih nepremičnin na Norveškem, ki se uporablja za kreditne institucije, ki uporabljajo pristop IRB. Spodnja meja za utež tveganja za nepremičnine se nanaša na z izpostavljenostjo tehtano povprečje uteži tveganja v portfelju stanovanjskih nepremičnin. Norveške izpostavljenosti do stanovanjskih nepremičnin bi bilo treba razumeti kot izpostavljenosti na drobno, zavarovane z nepremičninami na Norveškem.

4.

Ukrep spodnje meje za utež tveganja za poslovne nepremičnine je posamezni instituciji lastna spodnja meja za utež tveganja za izpostavljenosti do poslovnih nepremičnin na Norveškem, ki se uporablja za kreditne institucije, ki uporabljajo pristop IRB. Spodnja meja za utež tveganja za nepremičnine se nanaša na z izpostavljenostjo tehtano povprečje uteži tveganja v portfelju poslovnih nepremičnin. Norveške izpostavljenosti do poslovnih nepremičnin bi bilo treba razumeti kot izpostavljenosti do podjetij, zavarovane z nepremičninami na Norveškem.

5.

Ustreznim organom se priporoča, da zagotovijo vzajemnost norveških ukrepov za izpostavljenosti, ki se nahajajo na Norveškem, v skladu s členom 134(1) Direktive (EU) 2013/36/EU oziroma členom 458(5) Uredbe (EU) št. 575/2013. Ustreznim organom se priporoča, da zagotovijo vzajemnost stopnje blažilnika sistemskih tveganj v 18 mesecih po objavi tega priporočila, kakor je spremenjeno s Priporočilom ESRB/2021/3 Evropskega odbora za sistemska tveganja (*5), v Uradnem listu Evropske unije, razen če je v spodnjem odstavku 7 določeno drugače. Za spodnje meje za povprečno utež tveganja za izpostavljenosti do stanovanjskih in poslovnih nepremičnin na Norveškem je treba zagotoviti vzajemnost v standardnem prehodnem obdobju treh mesecev, določenem v Priporočilu ESRB/2015/2.

6.

Če v jurisdikciji ustreznih organov niso na voljo enaki ukrepi makrobonitetne politike, se jim v skladu s podpriporočilom C(2) priporoča, da po posvetovanju z ESRB uporabijo ukrepe makrobonitetne politike, ki so na voljo v njihovi jurisdikciji in katerih učinek je najbolj enakovreden učinku zgoraj navedenih ukrepov, ki se priporočajo za vzajemnost. Ustreznim organom se priporoča, da enakovredne ukrepe za zagotovitev vzajemnosti spodnjih mej za povprečno utež tveganja za izpostavljenosti do stanovanjskih in poslovnih nepremičnin sprejmejo v 12 mesecih oziroma za zagotovitev vzajemnosti stopnje blažilnika sistemskih tveganj v 18 mesecih po objavi tega priporočila v Uradnem listu Evropske unije, razen če je v spodnjem odstavku 7 za blažilnik sistemskih tveganj določeno drugače.

7.

Dokler se Direktiva (EU) 2019/878 ne začne uporabljati za Norveško in na Norveškem v skladu s pogoji iz Sporazuma EGP, lahko ustrezni organi zagotovijo vzajemnost norveškega ukrepa blažilnika sistemskih tveganj na način in na ravni, ki upošteva prekrivanje ali razlike med kapitalskimi zahtevami, ki se uporabljajo v njihovi državi članici in na Norveškem, če upoštevajo naslednja načela:

8.

Ukrepe dopolnjujejo posamezni instituciji lastni pragovi pomembnosti, ki temeljijo na izpostavljenostih, ki se nahajajo na Norveškem, in ustrezne organe, ki zagotavljajo vzajemnost ukrepa, usmerjajo pri morebitni uporabi načela de minimis, in sicer:

9.

V skladu z oddelkom 2.2.1 Priporočila ESRB/2015/2 lahko ustrezni organi zadevne države članice izvzamejo posamezne kreditne institucije, ki so pridobile dovoljenje v matični državi članici in imajo izpostavljenosti na drobno na Norveškem. Za izpostavljenosti se šteje, da niso pomembne, če so pod posamezni instituciji lastnimi pragovi pomembnosti, določenimi v zgornjem odstavku 8. Ustrezni organi morajo pri uporabi pragov pomembnosti spremljati pomembnost izpostavljenosti in se jim priporoča, da uporabijo norveške ukrepe za predhodno izvzete posamezne kreditne institucije, ki so pridobile dovoljenje v matični državi članici, kadar se presežejo pragovi pomembnosti, določeni v zgornjem odstavku 8.

10.

V skladu z oddelkom 2.2.1 Priporočila ESRB/2015/2 so pragovi pomembnosti, določeni v zgornjem odstavku 8, najvišje priporočene ravni pragov. Ustrezni organi, ki zagotavljajo vzajemnost, lahko zato namesto uporabe priporočenih pragov določijo nižje pragove za svoje jurisdikcije, kjer je to primerno, ali zagotovijo vzajemnost ukrepov brez praga pomembnosti.

11.

Kadar v državah članicah ni pridobila dovoljenja nobena kreditna institucija, ki bi imela pomembne izpostavljenosti na Norveškem, se lahko ustrezni organi zadevnih držav članic odločijo, da ne zagotovijo vzajemnosti norveškega ukrepa, kakor je določeno v oddelku 2.2.1 Priporočila ESRB/2015/2. V tem primeru morajo ustrezni organi spremljati pomembnost izpostavljenosti in se jim priporoča, da zagotovijo vzajemnost norveških ukrepov, ko kreditna institucija preseže ustrezne pragove pomembnosti.

1.

Švedski ukrep, ki se uporablja v skladu s členom 458(2)(d)(vi) Uredbe (EU) št. 575/2013 in velja za kreditne institucije, ki so pridobile dovoljenje na Švedskem in za izračun regulativnih kapitalskih zahtev uporabljajo pristop IRB, obsega posamezni instituciji lastno spodnjo mejo za z izpostavljenostjo tehtano povprečje uteži tveganja, ki se uporabljajo za portfelj izpostavljenosti na drobno do dolžnikov z rezidentstvom na Švedskem, zavarovanih z nepremičninami, v višini 25 odstotkov.

2.

Z izpostavljenostjo tehtano povprečje je povprečje uteži tveganja posameznih izpostavljenosti, izračunano v skladu s členom 154 Uredbe (EU) št. 575/2013, tehtano z ustrezno vrednostjo izpostavljenosti.

3.

V skladu s členom 458(5) Uredbe (EU) št. 575/2013 se ustreznim organom zadevnih držav članic priporoča, da zagotovijo vzajemnost švedskega ukrepa tako, da ga v roku, določenem v podpriporočilu C(3), uporabijo za podružnice, ki se nahajajo na Švedskem ter so podružnice kreditnih institucij, ki so pridobile dovoljenje v matični državi članici in uporabljajo pristop IRB.

4.

Ustreznim organom se priporoča, da zagotovijo vzajemnost švedskega ukrepa tako, da ga uporabijo za kreditne institucije, ki so pridobile dovoljenje v matični državi članici in uporabljajo pristop IRB ter imajo neposredne izpostavljenosti na drobno do dolžnikov z rezidentstvom na Švedskem, zavarovane z nepremičninami. V skladu s podpriporočilom C(2) se ustreznim organom priporoča, da uporabijo ukrep, ki je enak ukrepu, ki ga je na Švedskem izvedel organ, pristojen za aktiviranje, v roku, določenem v podpriporočilu C(3).

5.

Če v jurisdikciji ustreznih organov ni na voljo enak ukrep makrobonitetne politike, se jim priporoča, da po posvetovanju z ESRB uporabijo ukrep makrobonitetne politike, ki je na voljo v njihovi jurisdikciji in katerega učinek je najbolj enakovreden učinku zgoraj navedenega ukrepa, ki se priporoča za vzajemnost. Ustreznim organom se priporoča, da enakovreden ukrep sprejmejo najpozneje v štirih mesecih po objavi tega priporočila v Uradnem listu Evropske unije.

6.

Ukrep dopolnjuje posamezni instituciji lasten prag pomembnosti, ki znaša 5 milijard SEK in ustrezne organe, ki zagotavljajo vzajemnost ukrepa, usmerja pri morebitni uporabi načela de minimis.

7.

V skladu z oddelkom 2.2.1 Priporočila ESRB/2015/2 lahko ustrezni organi zadevne države članice izvzamejo posamezne kreditne institucije s pristopom IRB, ki so pridobile dovoljenje v matični državi članici ter katerih izpostavljenosti na drobno do dolžnikov z rezidentstvom na Švedskem, zavarovane z nepremičninami, niso pomembne in so pod pragom pomembnosti v višini 5 milijard SEK. Ustrezni organi morajo pri uporabi praga pomembnosti spremljati pomembnost izpostavljenosti in se jim priporoča, da uporabijo švedski ukrep za predhodno izvzete posamezne kreditne institucije, ki so pridobile dovoljenje v matični državi članici, kadar se preseže prag pomembnosti v višini 5 milijard SEK.

8.

Kadar v zadevnih državah članicah ni pridobila dovoljenja nobena kreditna institucija s pristopom IRB, katere podružnice bi se nahajale na Švedskem ali ki bi imela neposredne izpostavljenosti na drobno do dolžnikov z rezidentstvom na Švedskem, zavarovane z nepremičninami, ter ki bi imela izpostavljenosti na drobno do dolžnikov z rezidentstvom na Švedskem, zavarovane z nepremičninami, v višini vsaj 5 milijard SEK, se lahko ustrezni organi zadevnih držav članic odločijo, da ne zagotovijo vzajemnosti švedskega ukrepa, kakor je določeno v oddelku 2.2.1 Priporočila ESRB/2015/2. V tem primeru morajo ustrezni organi spremljati pomembnost izpostavljenosti in se jim priporoča, da zagotovijo vzajemnost švedskega ukrepa, ko kreditna institucija, ki uporablja pristop IRB, preseže prag v višini 5 milijard SEK.

9.

V skladu z oddelkom 2.2.1 Priporočila ESRB/2015/2 je prag pomembnosti v višini 5 milijard SEK najvišja priporočena raven praga. Ustrezni organi, ki zagotavljajo vzajemnost, lahko zato namesto uporabe priporočenega praga določijo nižji prag za svoje jurisdikcije, kjer je to primerno, ali zagotovijo vzajemnost ukrepa brez praga pomembnosti.