(1)

Uredba (EU) 2017/625 določa pravila za izvajanje uradnega nadzora in drugih uradnih dejavnosti s strani pristojnih organov držav članic za preverjanje skladnosti z zakonodajo Unije o živilih in varnosti hrane. V skladu s členom 109 navedene uredbe morajo države članice zagotoviti, da pristojni organi uradni nadzor izvajajo na podlagi večletnega nacionalnega načrta nadzora. Uredba (EU) 2017/625 poleg tega določa splošno vsebino večletnega nacionalnega načrta nadzora, od držav članic zahteva, da v svojih večletnih nacionalnih načrtih nadzora zagotovijo uradni nadzor onesnaževal v živilih, in v zvezi s tem pooblašča Komisijo, da določi posebno dodatno vsebino večletnega nacionalnega načrta nadzora in posebne dodatne ureditve za njegovo pripravo ter enotno najmanjšo pogostost uradnega nadzora ob upoštevanju nevarnosti in tveganj, povezanih s snovmi iz člena 19(1) navedene uredbe.

(2)

Z Uredbo (EU) 2017/625 je bila razveljavljena Direktiva Sveta 96/23/ES (2), v kateri so bili določeni ukrepi za spremljanje nekaterih snovi, vključno z onesnaževali, v živih živalih in proizvodih živalskega izvora ter posebne zahteve za načrte spremljanja držav članic za odkrivanje ostankov ali snovi, ki spadajo na njeno področje uporabe. Vendar Uredba (EU) 2017/625 ne vključuje vseh ukrepov iz navedene direktive ali aktov, ki jih je Komisija sprejela na njeni podlagi. Zato je bilo za zagotovitev nemotenega prehoda v Uredbi (EU) 2017/625 določeno, da pristojni organi še naprej izvajajo uradni nadzor v skladu s prilogami k Direktivi 96/23/ES do 14. decembra 2022 ali do datuma začetka uporabe ustreznih pravil, ki jih sprejme Komisija. Cilj te uredbe skupaj z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2022/931 (3) je zato zagotoviti kontinuiteto pravil iz Direktive 96/23/ES glede vsebine večletnega nacionalnega načrta nadzora, njegove priprave in najmanjše pogostosti uradnega nadzora v zvezi z onesnaževali v živilih v okviru Uredbe (EU) 2017/625.

(3)

Glede na posebne določbe o uradnem nadzoru živil živalskega izvora, ki vstopajo v Unijo iz tretjih držav, določene v členu 47 Uredbe (EU) 2017/625, je primerno od držav članic zahtevati, da v svoje večletne nacionalne načrte nadzora vključijo dva različna načrta nadzora onesnaževal v živilih, in sicer enega za živila živalskega izvora, ki vstopajo v Unijo, in drugega za vsa druga živila, dana na trg Unije.

(4)

Načrt za živila živalskega izvora, ki vstopajo v Unijo, bi moral vključevati uradni nadzor vseh živil, ki so namenjena dajanju na trg Unije, pa tudi uradni nadzor ribiških proizvodov, ki se izvaja na plovilih, ko se ta ustavijo v pristanišču države članice, v skladu s členom 68 Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2019/627 (4), saj se navedena plovila štejejo za podobna mejnim kontrolnim točkam, ne glede na zastavo, pod katero plujejo.

(5)

Načrt za živila, dana na trg Unije, bi se moral nanašati na vsa druga živila, in sicer na domačo proizvodnjo živil v vsaki državi članici, na živila, vnesena iz drugih držav članic, in na živila neživalskega izvora, ki vstopajo v Unijo. Nanašati bi se moral tudi na sestavljene proizvode v smislu Delegirane uredbe Komisije (EU) 2019/625 (5), tudi tiste, ki vstopajo v Unijo iz tretjih držav, saj nekaterih od navedenih proizvodov ni treba nadzorovati na mejnih kontrolnih točkah v skladu z Uredbo (EU) 2017/625.

(6)

Poleg pravil o vzorcih za kombinacije onesnaževal ali skupine onesnaževal in skupine proizvodov, ki jih odvzamejo države članice, ter strategije vzorčenja, vključno z merili, ki jih morajo uporabiti za opredelitev vsebine svojih načrtov in izvajanje s tem povezanega uradnega nadzora iz Delegirane uredbe (EU) 2022/931, bi bilo treba v tej uredbi za vsak načrt določiti najmanjšo pogostost nadzora za zagotovitev, da se po vsej Uniji vsaj do določene mere izvaja nadzor vseh proizvodov. Vendar bi bilo treba za zagotovitev sorazmernosti navedene najmanjše letne pogostosti nadzora določiti za vsako vrsto proizvodov posebej ob upoštevanju podatkov držav članic o proizvodnji in velikosti prebivalstva držav članic, vendar z razumno najmanjšo količino, ter števila uvoženih pošiljk. Iz istega razloga in zlasti da bi se izognili prevelikemu bremenu in stroškom, je primerno, da se državam članicam dovoli, da ne izvajajo uradnega nadzora nekaterih kombinacij onesnaževal/proizvodov vsako leto, če večletni nacionalni načrti nadzora upravičujejo to izbiro. Zlasti kar zadeva uvožene pošiljke, se živila, uvožena iz tretjih držav s seznama v Prilogi II k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2019/2129 (6), s katerimi je Unija sklenila sporazume o enakovrednosti fizičnih pregledov, ne bi smela šteti v število uvoženih pošiljk, saj morajo države članice izvajati svoj nadzor s pogostostjo, kot je določena v navedenih sporazumih.

(7)

Za zagotovitev celovite vsebine večletnih nacionalnih načrtov nadzora v zvezi s prisotnostjo onesnaževal v živilih bi bilo treba opredeliti informacije, ki jih morajo države članice vključiti v svoje večletne nacionalne načrte nadzora v zvezi z odločitvami, ki so jih sprejele v svojih načrtih.

(8)

Za zagotovitev enotnega izvajanja te uredbe je primerno od držav članic zahtevati, da Komisiji vsako leto predložijo svoje načrte nadzora v oceno in zagotovijo postopek za navedeno oceno.

(9)

Podatke, ki jih države članice zberejo z uradnim nadzorom prisotnosti onesnaževal v živilih, je treba v skladu s členom 33 Uredbe (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta (7) posredovati tudi Evropski agenciji za varnost hrane (EFSA). Da se omogoči spremljanje najnovejših podatkov o pojavnosti, bi morale vse države članice podatke predložiti redno in do istega datuma.

(10)

Člen 150(1) Uredbe (EU) 2017/625 določa prehodno obdobje do 14. decembra 2022, v katerem morajo države članice uradni nadzor izvajati v skladu z Direktivo 96/23/ES. Člen 19(1) Uredbe (EU) 2017/625 določa, da uradni nadzor za preverjanje skladnosti s pravili o živilih in varnosti hrane ter krmi in varnosti krme vključuje uradni nadzor nad zadevnimi snovmi, vključno s snovmi za uporabo v materialih, namenjenih za stik z živili, onesnaževali ter neodobrenimi, prepovedanimi in neželenimi snovmi, katerih uporaba ali prisotnost na kmetijskih rastlinah ali živalih ali uporaba za proizvodnjo ali predelavo živil ali krme bi lahko povzročila, da bi bili ostanki navedenih snovi prisotni v živilih ali krmi. Ker pa se bodo zadnji načrti spremljanja, ki so jih države članice sprejele v skladu z Direktivo 96/23/ES, uporabljali za leto 2022, torej tudi po 14. decembru 2022, je primerno, da se ta uredba uporablja od 1. januarja 2023.

(11)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –