(1)

Z dopisoma, ki ju je Komisija evidentirala 12. aprila 2021 in 20. septembra 2021, je Francija zaprosila za dovoljenje za uvedbo posebnega ukrepa, ki odstopa od členov 218 in 232 Direktive 2006/112/ES (v nadaljnjem besedilu: posebni ukrep), da bi uvedla obvezno izdajanje elektronskih računov za vse davčne zavezance s sedežem na ozemlju Francije. Ta obveznost bi zajemala račune, izdane v transakcijah med davčnimi zavezanci. Dovoljenje se zahteva za obdobje od 1. januarja 2024 do 31. decembra 2026.

(2)

Komisija je z dopisi z dne 29. septembra 2021 zahtevo Francije posredovala drugim državam članicam. Z dopisom z dne 30. septembra 2021 je Komisija obvestila Francijo, da ima vse informacije, potrebne za presojo zahteve.

(3)

Francija trdi, da bi uvedba splošne obveznosti izdajanja elektronskih računov prinesla koristi v smislu boja proti goljufijam in utajam na področju davka na dodano vrednost (DDV). Obveznost izdajanja elektronskih računov bi skupaj s prenosom dodatnih podatkov o transakciji davčni upravi omogočila, da v realnem času preveri, ali so prijavljeni in pobrani DDV ter izdani in prejeti računi skladni, s čimer bi se izboljšala zmogljivost uprave pri preprečevanju goljufij na področju DDV in boju proti njim. Prav tako bi se izboljšalo poznavanje dejavnosti podjetij v realnem času, kar bi omogočilo, da je gospodarska politika čim bolj prilagojena ekonomski realnosti.

(4)

Francija meni, da bi obveznost izdajanja elektronskih računov olajšala prostovoljno spoštovanje davčne zakonodaje. Z uvedbo predizpolnjenih obrazcev za obračun DDV bi se omogočila tudi poenostavitev obveznosti poročanja o DDV za davčne zavezance. Izdajanje elektronskih računov bi davčnim zavezancem prineslo še druge prednosti, kot so krajši čas do plačila, znižanje stroškov tiskanja in poštnih stroškov, znižanje stroškov in zmanjšanje zamud pri obdelavi podatkov z računov ter znižanje stroškov hrambe. Prihranki in prednosti, ki bi jih imeli davčni zavezanci zaradi uvedbe elektronskega izdajanja računov, bi v veliki meri izravnali začetno naložbo, ki bi jo morali izvesti za prilagoditev svojih sistemov.

(5)

Glede na široko področje uporabe in novost posebnega ukrepa je pomembno oceniti učinek posebnega ukrepa na boj proti goljufijam in utajam na področju DDV ter na davčne zavezance. Zatom kadar Francija meni, da je potrebno podaljšanje posebnega ukrepa, bi morala Komisiji skupaj z zahtevo za podaljšanje predložiti poročilo, ki vključuje oceno posebnega ukrepa z vidika njegove učinkovitosti v boju proti goljufijam in utajam na področju DDV ter pri poenostavitvi pobiranja davkov.

(6)

Posebni ukrep ne bi smel vplivati na pravico davčnih zavezancev, da račun prejmejo na papirju v primeru transakcij znotraj Skupnosti.

(7)

Posebni ukrep bi moral biti časovno omejen, da se lahko oceni, ali je primeren in učinkovit glede na njegove cilje.

(8)

Posebni ukrep je sorazmeren z zastavljenimi cilji, saj je časovno omejen in se bo uvajal postopoma. Obveznost prejemanja elektronskih računov bo od leta 2024 veljala za vse davčne zavezance. Obveznost izdajanja elektronskih računov bo veljala od leta 2024 za velika podjetja, od leta 2025 za podjetja z od 250 do 4 999 zaposlenimi in s prometom pod 1,5 milijarde EUR ter od leta 2026 za mala in srednja podjetja, vključno z davčnimi zavezanci, ki so upravičeni do oprostitve za mala podjetja na podlagi člena 282 Direktive 2006/112/ES. Poleg tega posebni ukrep ne povzroča tveganja, da bi se goljufija prenesla na druge sektorje ali druge države članice.

(9)

Posebni ukrep ne bo negativno vplival na skupni znesek davčnih prihodkov, zbranih na stopnji končne potrošnje, in ne bo imel negativnega učinka na lastna sredstva Unije iz naslova DDV –