(1)

Zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (v nadaljnjem besedilu: avtomobilsko zavarovanje) je posebnega pomena za evropske državljane, tako za imetnike zavarovalnih polic kot za tiste, ki bi lahko postali oškodovanci zaradi posledic nesreče. Izjemnega pomena je tudi za zavarovalnice, saj predstavlja pomemben segment trga neživljenjskega zavarovanja v Uniji. Avtomobilsko zavarovanje pomembno vpliva tudi na prost pretok ljudi, blaga in vozil ter s tem na notranji trg. Zato bi morala biti okrepitev in konsolidacija notranjega trga za avtomobilska zavarovanja ključni cilj ukrepanja Unije na področju finančnih storitev.

(2)

Komisija je leta 2017 opravila oceno delovanja Direktive 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3), vključno z njeno uspešnostjo, učinkovitostjo in skladnostjo z drugimi politikami Unije. Ugotovitev ocene je bila, da Direktiva 2009/103/ES na splošno dobro deluje in da v večini vidikov ne potrebuje sprememb. Vendar so bila ugotovljena štiri področja, glede katerih bi bilo primerno sprejeti ciljno usmerjene spremembe: odškodnine oškodovancem zaradi posledic nesreč, kadar je zavarovalnica insolventna, minimalni obvezni zneski zavarovalnega kritja, preverjanje zavarovanja vozil s strani držav članic in uporaba potrdil imetnikov zavarovalnih polic o škodnem dogajanju pri novi zavarovalnici. Poleg teh štirih področij so bila kot področja, glede katerih bi bile primerne ciljno usmerjene spremembe, opredeljena tudi odposlana vozila, nesreče priklopnikov, ki jih vleče vozilo, neodvisna orodja za primerjavo cen avtomobilskih zavarovanj, informacijski centri in obveščanje oškodovancev. Poleg tega bi se jasnost Direktive 2009/103/ES povečala z nadomestitvijo izraza „žrtev“, ki se v navedeni direktivi uporablja kot sopomenka za „oškodovanec“, z izrazom „oškodovanec“ ali „oseba, ki je oškodovana“, kot je ustrezno, z ustreznimi spremembami. Te spremembe so namenjene izključno harmonizaciji terminologije, ki se uporablja v navedeni direktivi, in ne pomenijo vsebinske spremembe.

(3)

Od začetka veljavnosti Direktive 2009/103/ES so na trg prišle številne nove vrste motornih vozil. Nekatere poganja izključno električni motor, nekatere pa tudi pomožna oprema. Taka vozila bi bilo treba upoštevati pri opredelitvi pojma „vozilo“. Ta opredelitev bi morala temeljiti na splošnih značilnostih takih vozil, zlasti na njihovi največji konstrukcijsko določeni hitrosti in neto teži, ter bi morala določati, da so zajeta le vozila, ki jih poganja zgolj mehanska moč. Opredelitev bi se morala uporabljati neodvisno od števila koles, ki jih ima vozilo. Invalidski vozički, namenjeni osebam s telesno oviranostjo, ne bi smeli biti vključeni v opredelitev.

(4)

Lahka električna vozila, ki ne spadajo v opredelitev pojma „vozilo“, bi morala biti izključena iz področja uporabe Direktive 2009/103/ES. Vendar pa navedena direktiva ne bi smela z ničimer ovirati držav članic, da v skladu s svojo nacionalno zakonodajo zahtevajo avtomobilsko zavarovanje pod pogoji, ki jih same določijo, za vso motorno opremo, ki se uporablja na kopnem in ki ne spada v opredelitev pojma „vozilo“ iz navedene direktive in za katero zato navedena direktiva ne določa takega zavarovanja. Navedena direktiva tudi ne bi smela ovirati držav članic pri zagotavljanju, da imajo žrtve nesreč, ki jih povzroči katera koli druga motorna oprema, po njihovi nacionalni zakonodaji dostop do odškodninskega organa države članice, kot je določeno v poglavju 4. Države članice bi tudi morale imeti možnost, da v primeru, ko so osebe, ki prebivajo na njihovem ozemlju, oškodovanci v nesreči, ki jo povzroči taka druga motorna oprema v drugi državi članici, v kateri za to motorno opremo ni zahtevano avtomobilsko zavarovanje, tem osebam, ki prebivajo na njihovem ozemlju, zagotovijo dostop do odškodninskega organa, kot je določen v poglavju 4, v njihovi državi članici prebivanja. Odškodninskim organom držav članic bi moralo biti omogočeno, da se dogovorijo o načinih sodelovanja v teh primerih.

(5)

Sodišče Evropske unije je v svojih nedavnih sodbah, in sicer v zadevah Vnuk (4), Rodrigues de Andrade (5) in Torreiro (6), pojasnilo pojem „uporaba vozil“. Sodišče je v teh sodbah zlasti pojasnilo, da se motorna vozila običajno uporabljajo kot prevozna sredstva ne glede na značilnosti takih vozil in da uporaba takšnih vozil zajema vsako uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo vozila, ne glede na značilnosti zemljišča, na katerem se motorno vozilo uporablja, in ne glede na to, ali se vozilo premika ali ne. Direktiva 2009/103/ES se ne uporablja, če je v času nesreče običajna funkcija takega vozila „uporaba, ki ni kot prevozno sredstvo“. To bi se lahko zgodilo, če se vozilo ne uporablja v smislu člena 3, prvi odstavek, navedene direktive, ker je njegova običajna funkcija na primer „uporaba kot industrijski ali kmetijski vir energije“. Zaradi pravne varnosti je primerno, da se ta sodna praksa izrazi v Direktivi 2009/103/ES z uvedbo opredelitve pojma „uporaba vozila“.

(6)

Nekatera motorna vozila so manjša in je zato manj verjetno, da bi povzročila znatne telesne poškodbe ali materialno škodo kot druga. Njihova vključitev v področje uporabe Direktive 2009/103/ES bi bila nesorazmerna in neustrezna za prihodnost. Njihova vključitev bi tudi ogrozila uvajanje novih vozil, kot so električna kolesa, ki jih ne poganja zgolj mehanska moč, in odvračala od inovacij. Poleg tega tudi ni dovolj dokazov, da bi lahko taka manjša vozila povzročila nesreče z oškodovanci v enakem obsegu kot druga vozila, kot so avtomobili ali tovornjaki. V skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti bi morale zahteve na ravni Unije zajemati samo tista vozila, ki so opredeljena kot taka v Direktivi 2009/103/ES.

(7)

Avtomobilsko zavarovanje bi moralo načeloma kriti nesreče na vseh območjih držav članic. Vendar v nekaterih državah članicah obstajajo določbe, ki urejajo vozila, ki se uporabljajo izključno na posebnih območjih z omejenim dostopom. Tem državam članicam bi moralo biti omogočeno, da določijo omejena odstopanja od člena 3 Direktive 2009/103/ES za območja z omejenim dostopom, na katera ne smejo vstopiti nepooblaščene osebe, kot so posebej določene lokacije in območja z opremo v pristaniščih in na letališčih. Država članica, ki se odloči za taka odstopanja, bi morala sprejeti tudi ustrezne ukrepe za zagotovitev, da se izplača odškodnina za vsako izgubo ali poškodbo, ki jo povzroči tako vozilo.

(8)

Države članice bi tudi morale imeti možnost, da ne zahtevajo obveznega avtomobilskega zavarovanja za vozila, ki v skladu z njihovo nacionalno zakonodajo niso odobrena za uporabo na javnih cestah. Kljub temu bi morale te države članice sprejeti ustrezne ukrepe, da zagotovijo izplačilo odškodnine za kakršno koli izgubo ali poškodbo, ki jo povzročijo taka vozila, razen kadar se država članica odloči tudi za odstopanje od člena 10 Direktive 2009/103/ES v zvezi z nadomestilom za škodo, ki jo taka vozila povzročijo na območjih, ki niso javno dostopna zaradi pravne ali fizične omejitve dostopa do njih, kot so določena v njeni nacionalni zakonodaji. Takšno odstopanje od člena 10 bi se moralo uporabljati za vozila, glede katerih se je država članica odločila, da bo odstopila od obveznosti zavarovanja, ker ta vozila v skladu z njeno nacionalno zakonodajo niso odobrena za uporabo na javnih cestah, tudi če bi lahko za obveznost zavarovanja za ta vozila veljalo tudi drugo odstopanje iz člena 5 Direktive 2009/103/ES.

(9)

V nekaterih državah članicah obstajajo določbe o uporabi vozil kot sredstev za namerno povzročitev telesne poškodbe ali materialne škode. Državam članicam bi morala biti dovoljeno, da po potrebi pri najhujših kaznivih dejanjih ohranijo pravno prakso, da tako škodo izključijo iz obveznega avtomobilskega zavarovanja ali da se znesek odškodnine iz naslova zavarovanja, izplačan oškodovancem, izterja od oseb, ki so odgovorne za to poškodbo ali škodo. Da pa ne bi zmanjšali varstva, ki ga zagotavlja Direktiva 2009/103/ES, bi bilo treba te pravne prakse dovoliti le, če država članica zagotovi, da se oškodovancem v teh primerih povrne škoda na način, ki je čim bližji načinu, na katerega bi prejeli odškodnino v skladu z Direktivo 2009/103/ES. Taka škoda bi morala biti krita v skladu z Direktivo2009/103/ES, razen če je država članica predvidela alternativni mehanizem odškodnin ali zagotovila, da se oškodovancem zagotovi odškodnina za takšno škodo na način, ki je čim bližji načinu, na katerega bi prejeli odškodnino v skladu z navedeno direktivo.

(10)

Države članice Direktive 2009/103/ES ne bi smele uporabljati v zvezi z uporabo vozil na motornih športnih prireditvah in dejavnostih, vključno z dirkami in tekmovanji, kot tudi usposabljanjem, preizkušanjem in predstavitvami, vključno s tistimi, povezanimi s hitrostjo, zanesljivostjo ali spretnostmi, ki so dovoljene v skladu z njihovo nacionalno zakonodajo. Take izvzete dejavnosti bi morale potekati na omejenem in označenem območju tako, da se zagotovi, da si poti, po kateri poteka njihova vožnja, ne morejo dejansko ali potencialno deliti z običajnim prometom, javnostjo in osebami, ki niso povezane z dejavnostjo. Take dejavnosti običajno vključujejo dejavnosti na določenih motornih stezah ali poteh in območjih v neposredni bližini, kot so varnostna območja, območja boksov in servisne delavnice, kjer je tveganje nesreče veliko večje v primerjavi z običajnimi cestami in na katera nepooblaščene osebe naj ne bi vstopile.

(11)

Izvzetje za športne dogodke in dejavnosti motornih vozil bi se moralo uporabljati le, kadar država članica zagotovi, da je organizator dogodka ali dejavnosti ali katera koli druga oseba sklenila alternativno zavarovanje ali jamstvo, ki krije škodo tretji osebi, vključno z gledalci in drugimi navzočimi osebami, vendar ne nujno škode sodelujočim voznikom in njihovim vozilom. Če organizatorji ali druge osebe ne sklenejo alternativnega zavarovanja ali jamstva, ki je pogoj za to izjemo, bi morala biti škoda, z morebitno izjemo škode sodelujočim voznikom in njihovim vozilom, krita v skladu z Direktivo 2009/103/ES.

(12)

Da se ne bi zmanjšalo varstvo, ki ga zagotavlja Direktiva 2009/103/ES, bi morale države članice zagotoviti, da se oškodovancem na motornih športnih prireditvah in dejavnostih v skladu z njihovo nacionalno zakonodajo povrne škoda na način, ki je čim bližji načinu, na katerega bi prejeli odškodnino v skladu z Direktivo 2009/103/ES.

(13)

Vozila med proizvodnjo in prevozom nimajo prevoznih funkcij in se ne šteje, kot da so v uporabi v smislu člena 3, prvi odstavek, Direktive 2009/103/ES. Če pa se država članica odloči, da ne bo zahtevala, da imajo taka vozila avtomobilsko zavarovanje v skladu s členom 28(1) Direktive 2009/103/ES, bi moralo obstajati zavarovanje odgovornosti pri poslovanju za kritje škode, ki bi jo ta vozila lahko povzročila.

(14)

Trenutno nacionalna zakonodaja številnih držav članic povezuje obveznost zavarovanja z uporabo vozila v smislu člena 3, prvi odstavek, Direktive 2009/103/ES. V teh državah članicah je uporaba vozila dovoljena samo, ko je vozilo registrirano. V skladu s pravom teh držav članic mora biti vozilo med aktivno registracijo in uporabo vozila krito z zavarovanjem v smislu člena 3, prvi odstavek, Direktive 2009/103/ES. Zato te države članice ne bi smele zahtevati zavarovalnega kritja za uporabo vozil, ki so trajno ali začasno odjavljena, ker se, na primer, nahajajo v muzeju, se obnavljajo ali se dlje časa niso uporabljala iz drugega razloga, kot je sezonska uporaba. Te države članice morajo sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se za kakršno koli izgubo ali poškodbo, ki jo na njihovem ozemlju in na ozemlju drugih držav članic povzročijo vozila, kot so opredeljena v Direktivi 2009/103/ES, ki se uporabljajo v smislu člena 3, prvi odstavek, navedene direktive, izplača odškodnina v skladu z odškodnino, ki je na voljo na podlagi navedene direktive.

(15)

Nekatere države članice, v katerih obveznost zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornega vozila ni povezana z registracijo vozila, zaenkrat ne zahtevajo obveznega avtomobilskega zavarovanja za vozila, ki so bila uradno umaknjena iz uporabe v skladu z njihovo zakonodajo. Primeri takega uradnega umika iz uporabe vključujejo pošiljanje obvestila pristojnemu organu ali drugim imenovanim subjektom, ki opravljajo funkcijo pristojnega organa, ali sprejetje drugih preverljivih fizičnih ukrepov. Te države članice morajo sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se za kakršno koli izgubo ali poškodbo, ki jo na njihovem ozemlju in na ozemlju drugih držav članic povzročijo taka vozila, izplača odškodnina v skladu z odškodnino, ki je na voljo na podlagi Direktive 2009/103/ES.

(16)

Trenutno se morajo države članice vzdržati preverjanj zavarovanja v zvezi z vozili, ki se običajno nahajajo na ozemlju druge države članice, in v zvezi z vozili, ki se običajno nahajajo na ozemlju tretje države, vendar na njihovo ozemlje vstopajo iz ozemlja druge države članice. Nov tehnološki razvoj, kot je tehnologija za samodejno prepoznavanje registrskih tablic, omogoča diskretno preverjanje zavarovanja vozil brez njihovega ustavljanja in tako ne posega v prost pretok oseb. Zato je primerno dovoliti navedena preverjanja zavarovanja vozil, vendar samo, če so ta preverjanja nediskriminatorna, potrebna in sorazmerna, predstavljajo del splošnega sistema pregledov na nacionalnem ozemlju, ki se opravljajo tudi za vozila, ki se običajno nahajajo na ozemlju države članice, ki opravlja preverjanja, in ne zahtevajo ustavitve vozila.

(17)

Države članice, ki se odločijo vzpostaviti ta sistem, s katerim se obdelujejo osebni podatki, ki se lahko pozneje delijo z drugimi državami članicami, kot so podatki na podlagi tehnologije za prepoznavanje registrskih tablic, morajo sprejeti zakonodajo, ki omogoča obdelavo osebnih podatkov za namene boja proti vožnji brez obveznega avtomobilskega zavarovanja ter določa ustrezne ukrepe za zaščito pravic in svoboščin ter pravnih interesov posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki. Za obdelavo osebnih podatkov za namene boja proti vožnji brez obveznega avtomobilskega zavarovanja se uporabljajo določbe Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (7). Zakonodaja držav članic bi morala zlasti podrobno opredeliti namen, se sklicevati na ustrezno pravno podlago, izpolnjevati ustrezne varnostne zahteve ter spoštovati načela nujnosti, sorazmernosti in omejitve namena ter določiti sorazmerno obdobje hrambe podatkov. Poleg tega bi morali vsi sistemi za obdelavo osebnih podatkov, ki se razvijejo in uporabljajo v okviru zakonodaje držav članic, vključevati vgrajeno in privzeto varstvo podatkov.

(18)

V skladu s temi načeli države članice osebnih podatkov, obdelanih zgolj za namene preverjanja zavarovanja, ne bi smele hraniti dlje, kot je potrebno, da se preveri, ali ima vozilo veljavno zavarovalno kritje. Ko se ugotovi, da je vozilo zavarovano, bi bilo treba izbrisati vse podatke, povezane s tem preverjanjem. Kadar s preverjanjem ni mogoče ugotoviti, ali je vozilo zavarovano, bi bilo treba te podatke hraniti samo za omejeno obdobje, ki ne presega števila dni, potrebnih za ugotovitev, ali obstaja zavarovalno kritje. Za vozila, za katera se ugotovi, da nimajo veljavnega zavarovanja, je smiselno zahtevati, da se taki podatki hranijo, dokler se ne zaključijo morebitni upravni ali sodni postopki in dokler se vozilo ne zavaruje z veljavno zavarovalno polico.

(19)

Direktiva 2009/103/ES trenutno določa različne referenčne datume za redni ponovni izračun minimalnih vsot kritja v različnih državah članicah, kar vodi do različnih minimalnih vsot kritja, odvisno od države članice. Da bi se zagotovilo enako minimalno varstvo oškodovancev v celotni Uniji, bi bilo treba minimalne vsote uskladiti in uvesti enotno klavzulo o pregledu, ki kot merilo uporablja harmonizirani indeks cen življenjskih potrebščin, ki ga objavlja Eurostat, ter postopkovna pravila, ki urejajo takšen pregled in s katerimi se določi enotni časovni okvir.

(20)

Za uspešno in učinkovito varstvo oškodovancev zaradi posledic prometnih nesreč morajo imeti ti oškodovanci pravico zahtevati odškodnino v državi članici prebivanja in prejeti odgovor v razumnem roku. Prav tako mora biti oškodovancem, kadar so njihovi odškodninski zahtevki upravičeni, vedno izplačan ustrezni znesek odškodnine za njihove telesne poškodbe ali za materialno škodo ne glede na to, ali je zavarovalnica odgovorne osebe solventna. Zato bi morale države članice ustanoviti ali pooblastiti organ, ki zagotovi prvotno odškodnino oškodovancem, ki prebivajo na njihovem ozemlju, in ki ima pravico zahtevati povračilo te odškodnine od organa, ki je bil za isti namen ustanovljen ali pooblaščen v matični državi članici insolventne zavarovalnice, ki je izdala polico za vozilo odgovorne osebe. Kadar v državi članici obstaja prostovoljna ureditev, ki zagotavlja odškodnino, bi ji moralo biti omogočeno, da še naprej deluje.

(21)

Zavarovalnica lahko postane insolventna na različne načine, na primer zaradi stečaja, neizpolnjevanja obveznosti, potem ko se je odpovedala svojemu dovoljenju v matični državi članici, ali zaradi ukrepa preklica ali odločbe, ki ji prepoveduje opravljanje dejavnosti. Kadar je izdan nalog ali sprejet sklep o začetku stečajnega postopka ali postopka prenehanja, bi bilo treba ta nalog ali sklep objaviti. Organ, ki je ustanovljen ali pooblaščen, da oškodovancem izplača odškodnino v primeru insolventnosti zavarovalnice v matični državi članici zavarovalnice, bi moral o tem nalogu ali sklepu obvestiti take organe v vseh drugih državah članicah.

(22)

Države članice bi morale zagotoviti, da je organ, ki je ustanovljen ali pooblaščen, da oškodovancem izplača odškodnino v primeru insolventnosti zavarovalnice v državi članici, na ozemlju katere oškodovanec prebiva, v vseh fazah postopka pristojen, da zahteva informacije, obvešča druga ustrezna telesa, organe in deležnike v Uniji, in da ga ti obveščajo ter da sodeluje z njimi. Te informacije bi morale zadostovati, da si lahko prejemnik ustvari vsaj splošno razumevanje stanja. Te informacije so pomembne, da se zagotovi, da lahko organ, ki oškodovancu izplača odškodnino, pred plačilom sam ali skupaj z vsemi ustreznimi strankami v skladu z nacionalno zakonodajo ugotovi, ali je zavarovalnica vlagatelju zahtevka že izplačala odškodnino za njegov odškodninski zahtevek. Zahtevek, predložen temu organu, se lahko celo prenese na zavarovalnico v nadaljnjo preučitev ali odločitev, kadar tako določa nacionalno procesno pravo. Države članice bi morale zagotoviti, da organ zahteva in prejme podrobnejše informacije o posameznih odškodninskih zahtevkih.

(23)

Sistem povračila ne bi smel posegati v pravo, ki se uporablja glede ravni kritja oškodovancev. Za odškodninske zahtevke bi morala veljati enaka načela, ne glede na to, ali je zavarovalnica solventna ali ne. Organ matične države članice zavarovalnice, ki je izdala polico odgovorne osebe, bi moral plačilo organu države članice, na ozemlju katere oškodovanec prebiva, opraviti v razumnem času po tem, ko organ matične države članice zavarovalnice prejme zahtevek za povračilo odškodnine v zvezi s plačilom, ki ga je organ države članice, v kateri oškodovanec prebiva, izplačal oškodovancu.

(24)

Odvisno od faze obravnave odškodninskih zahtevkov, plačil oškodovancem in postopkov povračil v različnih organih, lahko obstajajo neporavnane obveznosti med organi, ki so ustanovljeni ali pooblaščeni, da oškodovancem izplačajo odškodnino v primeru insolventnosti zavarovalnice. Pravica do subrogacije bi se morala prenesti z organa, ki je najprej izplačal odškodnino, na organ druge države članice, ko se postopek povračila organom nadaljuje. Zato bi bilo treba pravice oškodovanca do osebe, ki je povzročila nesrečo, ali njene zavarovalnice prenesti na organ, če je ta organ zagotovil odškodnino za utrpelo izgubo ali poškodbo in mu ta še ni bila povrnjena. Vendar pa se pravice oškodovanca do imetnika zavarovalne police ali druge zavarovane osebe, ki je povzročila nesrečo, ne bi smele prenesti na organ, kolikor bi odgovornost imetnika zavarovalne police ali zavarovane osebe krila insolventna zavarovalnica v skladu z nacionalnim pravom, ki se uporablja. Vsaka država članica bi morala priznati to subrogacijo, ki jo zagotavlja druga država članica.

(25)

Države članice morajo za učinkovito in uspešno varstvo oškodovancev v primeru insolventnosti zavarovalnice sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da so sredstva, potrebna za odškodnino oškodovancem, na voljo ob zapadlosti plačila odškodnine. V skladu z načelom subsidiarnosti bi morale o teh ukrepih odločati matične države članice na nacionalni ravni. Vendar bi morale spoštovati pravo Unije in zlasti načela, kot sta lex specialis in lex posterior. Da se prepreči neupravičeno in nesorazmerno breme za zavarovatelje, bi bilo treba v primeru, da država članica zahteva finančne prispevke od zavarovalnic, te prispevke pobirati samo od zavarovalnic, ki imajo dovoljenje za opravljanje dejavnosti v tej državi članici. To ne bi smelo posegati v financiranje drugih funkcij, ki bi se lahko pripisale organu, ki je ustanovljen ali pooblaščen, da oškodovancem izplača odškodnino v primeru insolventnosti zavarovalnice.

(26)

Da bi se zagotovilo učinkovito izvajanje zahtev iz te direktive v zvezi s plačilom odškodnine oškodovancem v primeru insolventnosti zavarovalnice, bi si morali organi, ki jim je zaupana ta naloga, prizadevati, da sklenejo sporazum o njihovih funkcijah in obveznostih ter postopkih za povračilo. Če v 24 mesecih od začetka veljavnosti te direktive tak sporazum ni dosežen, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) sprejme akte v zvezi z določitvijo postopkovnih nalog in obveznosti takih organov v zvezi s povračilom.

(27)

V primeru insolventnosti zavarovalnice bi morali imeti oškodovanci pravico zahtevati odškodnino od organa v državi članici njihovega prebivanja, tudi ko so oškodovani zaradi nesreč, ki se zgodijo v državi članici, ki ni njihova država članica prebivanja. Države članice bi morale imeti možnost, da funkcijo plačila odškodnine tem oškodovancem dodelijo novemu organu ali organu, ki že obstaja, vključno z odškodninskim organom, ustanovljenim ali odobrenim na podlagi člena 24 Direktive 2009/103/ES. Države članice bi morale imeti tudi možnost, da v primeru insolventnosti zavarovalnice istemu organu dodelijo nalogo plačila odškodnine osebam, ki so oškodovane v državi članici prebivanja, kot tudi tistim, ki so oškodovane zaradi posledic nesreč v državi članici, ki ni njihova država članica prebivanja. V primeru oseb, ki so oškodovane v državi članici, ki ni njihova država članica prebivanja, je pomembno tudi zagotoviti izmenjavo informacij in sodelovanje z odškodninskimi organi, ustanovljenimi ali odobrenimi na podlagi člena 24 Direktive 2009/103/ES, v vseh državah članicah in s pooblaščenci za obravnavo odškodninskih zahtevkov.

(28)

Države članice lahko ustanovijo ali pooblastijo več kot en odškodninski organ na podlagi Direktive 2009/103/ES, kar bi lahko oškodovancem otežilo ugotavljanje, pri katerem organu morajo vložiti svoje odškodninske zahtevke. Države članice, ki ustanovijo ali pooblastijo več kot en odškodninski organ, bi morale zato zagotoviti, da imajo oškodovanci dostop do bistvenih informacij o možnih načinih uveljavljanja odškodnine na način, ki jim omogoča, da brez težav razumejo, pri katerem organu naj vložijo zahtevek.

(29)

V primeru odposlanega vozila bi morala imeti oseba, odgovorna za kritje odgovornosti do tretje osebe, možnost, da se odloči, ali bo sklenila zavarovalno polico v državi članici, v kateri je vozilo registrirano, ali, v obdobju 30 dni od datuma prevzema pošiljke s strani kupca, v namembni državi članici, tudi če vozilo v namembni državi članici še ni uradno registrirano. Informacijski center države članice, v kateri je vozilo registrirano, in, kadar ta ni ista, namembne države članice ter katere koli druge ustrezne države članice, kot je država članica, na ozemlju katere se je zgodila nesreča ali v kateri oškodovanec prebiva, bi morali z medsebojnim sodelovanjem zagotoviti, da so na voljo potrebne informacije o odposlanem vozilu, ki jih imajo skladu s členom 23 Direktive 2009/103/ES.

(30)

V primeru nesreč s priklopniki, za katere je bilo izdano zavarovanje avtomobilske odgovornosti do tretjih oseb ločeno od zavarovanja vlečnega vozila, bi moral oškodovanec imeti možnost, da odškodninski zahtevek vloži pri zavarovatelju priklopnika, kadar tako določa nacionalno pravo. Oškodovanec bi moral imeti možnost, da na zahtevo od zavarovatelja priklopnika pridobi informacije o identiteti zavarovatelja vlečnega vozila ali, kadar zavarovatelj priklopnika kljub razumnim prizadevanjem ne more ugotoviti zavarovatelja vlečnega vozila, informacije o mehanizmu odškodnin iz člena 10 Direktive 2009/103/ES.

(31)

Da bi se olajšalo priznavanje škodnega dogajanja ob sklenitvi nove zavarovalne police, bi moralo biti možno enostavno preverjanje pristnosti podatkov o škodnem dogajanju imetnikov polic, ki želijo skleniti nove zavarovalne pogodbe z zavarovalnicami. Da bi se poenostavilo preverjanje in potrjevanje pristnosti potrdil o škodnem dogajanju, je pomembno, da sta njihova vsebina in oblika enaki v vseh državah članicah. Poleg tega zavarovalnice, ki upoštevajo potrdila o škodnem dogajanju pri določitvi premij avtomobilskega zavarovanja, ne bi smele diskriminirati na podlagi državljanstva ali zgolj na podlagi predhodne države članice prebivanja imetnika police. Poleg tega bi morale zavarovalnice potrdilo o škodnem dogajanju iz druge države članice obravnavati kot enakovredno domačemu potrdilu o škodnem dogajanju ter za stranko iz druge države članice uporabiti vse popuste, ki so na voljo sicer enaki domači stranki, tudi popuste, ki jih zahteva nacionalna zakonodaja države članice, kot so popusti „bonus-malus“. Države članice bi morale imeti možnost sprejemati nacionalno zakonodajo o sistemih „bonus-malus“, saj so ti sistemi nacionalne narave in brez čezmejnih elementov, zato bi po načelu subsidiarnosti morale o teh sistemih še naprej odločati države članice. Da bi države članice lahko preverile, ali in kako zavarovalnice obravnavajo potrdila o škodnem dogajanju, bi morale zavarovalnice objaviti splošen pregled svoje politike v zvezi z uporabo potrdil o škodnem dogajanju pri izračunu premij. Brez poseganja v Direktivo (EU) 2016/943 Evropskega parlamenta in Sveta (8) zavarovalnicam ni treba objavljati poslovno občutljivih informacij, kot so podrobnosti o tarifnih pravilih.

(32)

Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje Direktive 2009/103/ES bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v zvezi z obliko in vsebino potrdil o škodnem dogajanju. Ta izvedbena pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (9).

(33)

Države članice bi morale imeti možnost, da potrdijo orodja, ki potrošnikom omogočajo primerjavo cen, tarif in kritja med ponudniki avtomobilskega zavarovanja, ki izpolnjujejo pogoje iz Direktive 2009/103/ES. Če so ustrezno potrjena, bi se lahko imenovala „neodvisna orodja za primerjavo cen avtomobilskih zavarovanj“. Države članice bi morale imeti tudi možnost, da vzpostavijo javna orodja za primerjavo cen, ki jih upravlja javni organ.

(34)

Za zagotovitev, da se odškodninski zahtevki obravnavajo nemoteno, kadar je v skladu z nacionalno zakonodajo potreben zapisnik o nesreči in ima oškodovanec pravico, da od pristojnih organov pridobi kopijo zapisnika o nesreči, je pomembno, da ima oškodovanec pravočasno dostop do njega.

(35)

Za zagotovitev, da se minimalne vsote kritja avtomobilskega zavarovanja sčasoma ne znižajo, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s prilagoditvijo teh minimalnih vsot, da se upošteva spreminjajoča se gospodarska realnost.

(36)

Pri sprejemanju delegiranih aktov na podlagi pooblastil iz te direktive je zlasti pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (10). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(37)

V okviru ocene delovanja Direktive 2009/103/ES bi morala Komisija spremljati uporabo te direktive ob upoštevanju števila oškodovancev, obsega nezaključenih odškodninskih zahtevkov zaradi zamud pri plačilih v čezmejnih primerih insolventnosti, višine minimalnih vsot kritja v državah članicah, obsega odškodninskih zahtevkov zaradi vožnje brez obveznega avtomobilskega zavarovanja v čezmejnem prometu in števila pritožb v zvezi s potrdili o škodnem dogajanju.

(38)

Poleg tega bi morala Komisija pripraviti poročilo o oceni delovanja, sodelovanja in financiranja odškodninskih organov, ki so ustanovljeni ali pooblaščeni, da oškodovancem izplačajo odškodnino v primeru insolventnosti zavarovalnice. Po potrebi bi mu morala priložiti tudi zakonodajni predlog.

(39)

Za zagotovitev, da Direktiva 2009/103/ES še naprej izpolnjuje svoj namen, ki je zaščititi potencialne oškodovance zaradi posledic nesreč, v katerih so udeležena motorna vozila, bi morala Komisija tudi spremljati in pregledati Direktivo glede na tehnološki razvoj, vključno z večjo uporabo avtonomnih in polavtonomnih vozil. Analizirati bi morala tudi, kako zavarovalnice uporabljajo sisteme, v katerih na premije vplivajo potrdila imetnikov zavarovalnih polic o škodnem dogajanju. Poleg tega bi morala Komisija oceniti učinkovitost izmenjave informacijskih sistemov, ki se uporabljajo za namene čezmejnih kontrol zavarovanja.

(40)

Ker ciljev te direktive, zlasti zagotovitve enakega minimalnega varstva oškodovancev zaradi posledic prometnih nesreč v Uniji, zagotovitve njihovega varstva v primeru insolventnosti zavarovalnic in zagotovitve enake obravnave s strani zavarovateljev pri preverjanju pristnosti potrdil o škodnem dogajanju potencialnih imetnikov zavarovalnih polic, ki prečkajo notranje meje Unije, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njihovih učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(41)

V skladu s skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (11) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med sestavnimi elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(42)

Direktivo 2009/103/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

člen 1 se spremeni:

(2)

člen 3 se spremeni:

(3)

člen 4 se nadomesti z naslednjim:

(*2)  Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1).“;"

(4)

v členu 5 se dodajo naslednji odstavki:

(5)

člen 9 se nadomesti z naslednjim:

(*3)  Uredba (EU) 2016/792 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o harmoniziranih indeksih cen življenjskih potrebščin in harmoniziranem indeksu cen stanovanjskih nepremičnin ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 2494/95 (UL L 135, 24.5.2016, str. 11).“;"

(6)

naslov poglavja 4 se nadomesti z naslednjim:

„POGLAVJE 4

ODŠKODNINA ZA ŠKODO, KI JO POVZROČI NEZNANO VOZILO ALI VOZILO, GLEDE KATEREGA OBVEZNOST ZAVAROVANJA IZ ČLENA 3 NI IZPOLNJENA, IN ODŠKODNINA V PRIMERU INSOLVENTNOSTI “;

(7)

člen 10 se spremeni:

(8)

vstavi se naslednji člen:

(9)

v členu 11 se prvi odstavek nadomesti z naslednjim:

„V primeru spora med organom iz člena 10(1) in zavarovateljem civilne odgovornosti glede tega, kdo mora oškodovancu plačati odškodnino, države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, tako da je ena od teh strani določena kot odgovorna, da na prvi stopnji oškodovancu brez odlašanja plača odškodnino.“;

(10)

naslov poglavja 5 se nadomesti z naslednjim:

„POGLAVJE 5

POSEBNE KATEGORIJE OŠKODOVANCEV, IZKLJUČITVENE DOLOČBE, ENA SAMA PREMIJA, VOZILA, KI SO ODPOSLANA IZ ENE DRŽAVE ČLANICE V DRUGO “;

(11)

naslov člena 12 se nadomesti z naslednjim:

„ Posebne kategorije oškodovancev “;

(12)

člen 13 se spremeni:

(13)

v členu 15 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

(14)

vstavi se naslednji člen:

(15)

člen 16 se nadomesti z naslednjim:

(16)

vstavi se naslednji člen:

(17)

člen 23 se spremeni:

(b)

odstavek 6 se nadomesti z naslednjim:

(18)

vstavi se naslednji člen:

(19)

v členu 26 se prvi odstavek nadomesti z naslednjim:

„Države članice sprejmejo vse ustrezne ukrepe, s katerimi oškodovancem, njihovim zavarovateljem ali njihovim pravnim zastopnikom olajšajo pravočasno pridobivanje osnovnih podatkov, potrebnih za rešitev odškodninskih zahtevkov.“;

(20)

vstavi se naslednji člen:

(21)

v členu 28(1) se doda naslednji pododstavek:

„Države članice lahko zahtevajo avtomobilsko zavarovanje, ki izpolnjuje zahteve te direktive, za vsako motorno opremo, ki se uporablja na kopnem in ki ni zajeta v opredelitvi pojma ‚vozilo‘ iz člena 1, točka 1, in za katero se ne uporablja člen 3.“;

(22)

vstavijo se naslednji členi:

(*4)  Sklep Komisije 2004/9/ES z dne 5. novembra 2003 o ustanovitvi Evropskega odbora za zavarovanja in poklicne pokojnine (UL L 3, 7.1.2004, str. 34)."

(*5)  Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13)."

(*6)   UL L 123, 12.5.2016, str. 1.“;"

(23)

v členu 30 se dodajo naslednji odstavki: