(1)

Uredba (EU) št. 1315/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (4) določa skupni okvir za vzpostavitev najsodobnejših interoperabilnih omrežij v Uniji, ki nudijo storitve njenim državljanom, in ki imajo za cilj utrditi socialno, ekonomsko in ozemeljsko kohezijo Unije ter prispevajo k vzpostavitvi enotnega evropskega prometnega prostora in območja mobilnosti, s čimer krepijo notranji trg. Vseevropsko prometno omrežje (TEN-T) ima dvoplastno strukturo, ki jo sestavljata celovito omrežje in jedrno omrežje. Celovito omrežje zagotavlja povezljivost vseh regij Unije, medtem ko jedrno omrežje sestavljajo tisti elementi celovitega omrežja, ki so strateško najpomembnejši za Unijo. Uredba (EU) št. 1315/2013 določa zavezujoči cilj glede izgradnje, in sicer je treba jedrno omrežje dokončati do leta 2030, celovito omrežje pa do leta 2050, zlasti z dajanjem prednosti čezmejnim povezavam, izboljšanjem interoperabilnosti in prispevanjem k večmodalnemu povezovanju prometne infrastrukture Unije.

(2)

Ne glede na potrebo po izgradnji omrežja TEN-T in zavezujoče časovne okvire za to so izkušnje pokazale, da se veliko naložb, katerih cilj je izgradnja omrežja TEN-T, srečuje s številnimi, različnimi in kompleksnimi postopki izdajanja dovoljenj, postopki čezmejnega javnega naročanja in drugimi postopki. To ogroža pravočasno izvedbo projektov ter v mnogih primerih povzroči velike zamude in višje stroške. Poleg tega se lahko pri nosilcih projektov in morebitnih zasebnih vlagateljih pojavi negotovost, ki bi lahko v nekaterih primerih celo povzročila, da projekti ne bi bili izvedeni, kot je bilo prvotno načrtovano. Namen te direktive je obravnavati ta vprašanja ter z usklajenim ukrepanjem na ravni Unije omogočiti sinhrono in pravočasno izgradnjo omrežja TEN-T. Države članice bi morale pri pripravi nacionalnih načrtov in programov upoštevati razvoj omrežja TEN-T v skladu s členom 49(2) Uredbe (EU) št. 1315/2013.

(3)

Ta direktiva bi morala zajemati postopke, povezane s projektom, vključno s tistimi, ki so povezani z oceno vpliva na okolje. Vendar pa ta direktiva ne bi smela posegati v postopke v zvezi z urbanističnim načrtovanjem ali načrtovanjem rabe zemljišč za oddajo javnih naročil in v ukrepe, ki se izvajajo na strateški ravni in niso povezani s projektom, kot so strateške presoje vplivov na okolje, načrtovanje javnih proračunov ter nacionalni ali regionalni prometni načrti. Za povečanje učinkovitosti postopkov izdajanja dovoljenj in zagotavljanje visokokakovostne projektne dokumentacije bi morali nosilci projektov pred začetkom postopka izdajanja dovoljenj opraviti pripravljalno delo, denimo izdelati predhodne študije in poročila. Ta direktiva se ne bi smela uporabljati za postopke pred upravnim pritožbenim organom ali sodiščem.

(4)

Ta direktiva bi se morala uporabljati za projekte, ki so del predhodno določenih odsekov jedrnega omrežja, navedenih v Prilogi k tej direktivi, in za druge projekte v zvezi s koridorji jedrnega omrežja v skupni vrednosti več kot 300 000 000 EUR. Projekti, katerih vrednost je večja od navedene, so pogosto strateškega pomena za doseganje ciljev iz strategije Unije za pametno, trajnostno in vključujočo rast ter prispevajo k doseganju ciljev Uredbe (EU) št. 1315/2013. Koridorji jedrnega omrežja so opredeljeni s trasami iz Uredbe (EU) št. 1316/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (5) ter z zemljevidi jedrnega omrežja iz Uredbe (EU) št. 1315/2013. Tehnična podlaga za te zemljevide je interaktivni geografski in tehnični informacijski sistem za TEN-T (TENtec), ki vsebuje natančnejše podatke o vseevropski prometni infrastrukturi.

(5)

Projekti, ki so izključno povezani s telematskimi aplikacijami, novimi tehnologijami in inovacijami, bi morali biti izključeni iz področja uporabe te direktive, saj njihova uvedba ni omejena na jedrno omrežje.

(6)

Države članice lahko sicer, da se doseže usklajen pristop za projekte prometne infrastrukture, to direktivo uporabljajo tudi za druge projekte v zvezi z jedrnim omrežjem in celovitim omrežjem, vključno s projekti, ki so izključno povezani s telematskimi aplikacijami, novimi tehnologijami in inovacijami. Objava seznamov posameznih projektov, ki spadajo na področje uporabe te direktive, s strani nacionalnih organov bi lahko povečala preglednost za nosilce projektov v zvezi s sedanjimi in prihodnjimi deli vzdolž TEN-T.

(7)

Glede na različne okoljske presoje, ki so določene v relevantnem pravu Unije in nacionalnem pravu, in so potrebne za izdajo dovoljenj za projekte v zvezi z jedrnim omrežjem, bi morale države članice, da bi pripomogle k doseganju ciljev, ki so določeni v tej direktivi in so namenjeni večji racionalizaciji ukrepov, kadar je to izvedljivo in ustrezno, vzpostaviti poenostavljen postopek, ki bi izpolnjeval zahteve iz navedenega prava Unije in nacionalnega prava.

(8)

Po potrebi bi bilo treba projekte, ki spadajo na področje uporabe te direktive, obravnavati prednostno. Takšna obravnava lahko vključuje krajše časovne okvire, sočasne postopke ali omejene časovne okvire za pritožbe, pri čemer se zagotovi, da se cilji drugih horizontalnih politik, kot so okoljske politike, katerih cilj je izogibanje, preprečevanje, zmanjšanje ali ublažitev škodljivih vplivov na okolje, dosežejo tudi v skladu s pravom Unije in nacionalnim pravom. Pravni okviri številnih držav članic zagotavljajo prednostno obravnavo nekaterih kategorij projektov na podlagi njihovega strateškega pomena za gospodarstvo. Če takšna prednostna obravnava obstaja v nacionalnem pravnem okviru, bi se morala samodejno uporabljati za projekte, ki spadajo na področje uporabe te direktive. Kljub temu bi bilo treba državam članicam dovoliti, da preskusijo posebne postopke izdajanja dovoljenj za omejeno število projektov in tako ocenijo njihovo morebitno razširitev na druge projekte. V tem obdobju preskušanja se od zadevne države članice ne bi smelo zahtevati, da takšne postopke preskušanja uporabi za druge projekte, ki spadajo na področje uporabe te direktive.

(9)

Da se omogoči jasno upravljanje celotnega postopka in zagotovi kontaktna točka za nosilce projektov, bi morali biti projekti v zvezi s koridorji jedrnega omrežja podprti z učinkovitimi postopki izdajanja dovoljenj. V ta namen bi morale države članice glede na svoje nacionalne pravne okvire in upravne strukture ter vrsto zadevnega projekta imenovati enega ali več pristojnih organov. Kadar država članica imenuje več organov, bi morala poskrbeti, da je za določen projekt in za določen postopek izdajanja dovoljenj imenovan en sam organ.

(10)

Z imenovanjem organa, ki deluje kot kontaktna točka za nosilca projekta, bi se morala zmanjšati kompleksnost, izboljšati učinkovitost in povečati preglednost postopkov. Kjer je to ustrezno, bi to moralo hkrati izboljšati sodelovanje med državami članicami. Postopki bi morali spodbujati resnično sodelovanje med nosilci projektov in imenovanim organom.

(11)

Imenovani organ se lahko med drugim pooblasti za naloge, povezane z usklajevanjem in odobravanjem specifičnih projektov – v skladu s pravom Unije in nacionalnim pravom – za obnovo infrastrukture jedrnega omrežja v primeru naravnih nesreč ali nesreč, ki jih povzroči človek.

(12)

Postopek, določen v tej direktivi, ne bi smel posegati v izpolnjevanje zahtev mednarodnega prava in prava Unije, vključno z zahtevami za varstvo okolja in zdravja ljudi. Ta direktiva ne bi smela povzročiti znižanja standardov, katerih cilj je izogibanje, preprečevanje, zmanjševanje ali ublažitev škodljivih vplivov na okolje.

(13)

Glede na nujnost dokončanja jedrnega omrežja bi bilo treba ob poenostavitvi postopkov izdajanja dovoljenj določiti še rok za postopke, namenjene sprejetju sklepa o odobritvi izgradnje prometne infrastrukture. Ta rok bi moral spodbujati učinkovitejšo izvedbo postopkov ter nikakor ne bi smel ogroziti visokih standardov Unije za varovanje okolja in udeležbo javnosti. Rok za postopke izdajanja dovoljenj bi moralo biti mogoče v ustrezno utemeljenih primerih podaljšati, tudi kadar nastopijo nepredvidene okoliščine ali kadar je to potrebno za varovanje okolja. Podaljšanje se lahko na primer določi s časovnim obdobjem ali se zanj navede datum ali določen prihodnji dogodek. Podaljšani rok zlasti ne bi smel vključevati časa, potrebnega za izvedbo upravnih ali sodnih pritožbenih postopkov ali za vložitev pravnih sredstev pred sodiščem. Države članice ne bi smele biti odgovorne, kadar je neizpolnjevanje tega roka nastalo zaradi nosilca projekta, na primer kadar nosilec projekta ni upošteval rokov, določenih v nacionalnem pravu, ali okvirnih rokov, ki jih je določil imenovani organ, ali kadar je nosilec projekta ukrepal prepozno.

(14)

Države članice bi si morale prizadevati za kar najučinkovitejšo obravnavo pritožb zoper materialno ali postopkovno zakonitost sklepa o odobritvi.

(15)

Infrastrukturni projekti TEN-T, ki zadevajo dve ali več držav članic, se soočajo s posebnimi izzivi pri usklajevanju postopkov izdajanja dovoljenj. Zato bi morali imenovani organi zadevnih držav članic sodelovati s ciljem uskladitve svojih časovnih razporedov in dogovora o skupnem časovnem načrtu za postopek izdajanja dovoljenj, kolikor sta takšno usklajevanje časovnih razporedov in takšna določitev skupnega časovnega načrta mogoča in ustrezna glede na pripravljenost oziroma zrelost projekta, ki sta odvisna predvsem od nosilca projekta, zlasti datuma, ko je nosilec projekta slednjega priglasil imenovanemu organu vsake od zadevnih držav članic.

(16)

Evropski koordinatorji, imenovani v skladu z Uredbo (EU) št. 1315/2013, bi morali biti obveščeni o ustreznih postopkih, da bi lahko olajšali njihovo časovno usklajevanje in dokončanje s ciljem pravočasne izvedbe jedrnega omrežja do leta 2030.

(17)

Kadar se TEN-T razširi na tretje države v skladu z informativnimi zemljevidi iz Uredbe (EU) št. 1315/2013, bi bilo treba te tretje države po potrebi pozvati, naj uporabijo podobna pravila, kot so določena v tej direktivi.

(18)

Javno naročanje pri čezmejnih projektih bi moralo potekati v skladu s pogodbama in po potrebi z Direktivo 2014/24/EU (6) ali 2014/25/EU (7) Evropskega parlamenta in Sveta. Javno naročanje, ki ga izvaja skupni subjekt, bi moralo zaradi zagotovitve uspešne izgradnje čezmejnih projektov jedrnega omrežja temeljiti na nacionalnem pravu ene države članice. Z odstopanjem od prava Unije o javnem naročanju bi se moralo načeloma uporabljati nacionalno pravo tiste države članice, v kateri je registriran sedež skupnega subjekta. Še vedno bi moralo biti mogoče, da se veljavno nacionalno pravo določi z medvladnim sporazumom. Za javno naročanje, ki ga izvaja hčerinska družba skupnega subjekta, bi morala ta hčerinska družba uporabljati nacionalno pravo ene od zadevnih držav članic, ki bi lahko bilo nacionalno pravo, ki se uporablja za skupni subjekt. Zaradi pravne varnosti bi se morale veljavne strategije javnega naročanja še naprej uporabljati za skupni subjekt, ustanovljen pred datumom začetka veljavnosti te direktive.

(19)

Komisija ni sistematično vključena v odobritev posameznih projektov. Kljub temu je treba v nekaterih primerih določene vidike priprave projekta odobriti na ravni Unije. Kadar je v postopke vključena Komisija, ta prednostno obravnava projekte Unije in nosilcem projektov zagotovi varnost. V nekaterih primerih je morda treba odobriti državno pomoč. Države članice bi morale imeti brez poseganja v roke, določene v tej direktivi, in v skladu s Kodeksom najboljših praks pri izvajanju postopkov za nadzor državne pomoči možnost, da Komisijo pozovejo, naj projekte v zvezi z jedrnim omrežjem, ki jih štejejo za prednostne, obravnava ob uporabi predvidljivejših časovnih okvirov v skladu s pristopom na podlagi portfelja primera ali v skladu z medsebojno dogovorjenim načrtovanjem.

(20)

Izvajanje infrastrukturnih projektov v zvezi z jedrnim omrežjem bi bilo treba podpreti tudi s smernicami Komisije, v katerih je bolje pojasnjeno izvajanje nekaterih vrst projektov ob upoštevanju pravnega reda Unije. V zvezi s tem Sporočilo Komisije z dne 27. aprila 2017 z naslovom „Akcijski načrt za naravo, ljudi in gospodarstvo“ zagotavlja smernice in prinaša več jasnosti o tem, kako izpolnjevati Direktivo 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8) in Direktivo Sveta 92/43/EGS (9). Za zagotovitev čim bolj smotrne porabe javnih sredstev bi bilo treba projektom dati na voljo neposredno podporo v zvezi z javnimi naročili.

(21)

Ker cilja te direktive, in sicer racionalizacije ukrepov za pospešitev TEN-T, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi potrebe po okrepitvi okvira postopkov za izdajanje dovoljenj za projekte TEN-T z usklajenim ukrepanjem na ravni Unije lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(22)

Zaradi pravne varnosti se ta direktiva ne bi smela uporabljati za postopke izdajanja dovoljenj, ki so se začeli pred datumom prenosa te direktive –