(1)

Digitalne tehnologije hitro spreminjajo naša življenja in zagotavljajo nove priložnosti za družbo, vključno z ustanovami za varstvo kulturne dediščine. Digitalne tehnologije ustanovam za varstvo kulturne dediščine ponujajo učinkovitejša orodja, s katerimi lahko digitalizirajo predmete kulturne dediščine in dosežejo širše občinstvo. To ustvarja več načinov, na katere lahko javnost dostopa do kulturnih dobrin ter jih odkriva in uporablja, ter več možnosti za njihovo ponovno uporabo za inovativne in ustvarjalne storitve in proizvode v različnih sektorjih, kot so drugi kulturni in ustvarjalni sektorji ter turizem.

(2)

Kot poudarja sporočilo Digitalni kompas do leta 2030: evropska pot v digitalno desetletje (1), so digitalne tehnologije bolj kot kdaj koli prej bistvene za delo, učenje, druženje, zabavo in dostop do široke palete storitev in proizvodov, od zdravstvenih storitev do kulture.

(3)

Pandemija COVID-19 je izpostavila prednosti in šibke točke sektorja kulturne dediščine ter potrebo po pospešitvi njegove digitalne preobrazbe, da bi čim bolje izkoristili priložnosti, ki se ponujajo. Številne kulturne ustanove so utrpele veliko finančno izgubo ali pa so morale zapreti svoja vrata. Vendar je kljub finančnim izzivom, ki jih je povzročila pandemija, mnogim uspelo obdržati ali celo razširiti svoje občinstvo s povečanjem obsega digitalnih storitev (npr. povezovanje z občinstvom, dajanje zbirk na voljo, ponujanje digitalnih orodij), s čimer so znova dokazale svojo veliko vrednost za družbo in evropsko gospodarstvo.

(4)

Kulturna dediščina ni le ključen element pri oblikovanju evropske identitete, ki temelji na skupnih vrednotah, temveč tudi pomembno prispeva k evropskemu gospodarstvu, saj spodbuja inovacije, ustvarjalnost in gospodarsko rast. Kulturni turizem na primer predstavlja do 40 % vsega turizma v Evropi (2), kulturna dediščina pa je njegov bistven del. Napredna digitalizacija predmetov kulturne dediščine in ponovna uporaba takšnih vsebin lahko ustvarita nova delovna mesta ne le v sektorju kulturne dediščine, temveč tudi v drugih kulturnih in ustvarjalnih sektorjih, vključno na primer z industrijo videoiger in filmsko industrijo. Kulturni in ustvarjalni sektorji prispevajo 3,95 % dodane vrednosti EU (477 milijard EUR), zaposlujejo 8,02 milijona ljudi in vključujejo 1,2 milijona podjetij, od tega 99,9 % malih in srednjih podjetij (3).

(5)

V oceni (4) Priporočila Komisije o digitalizaciji in spletni dostopnosti kulturnega gradiva ter njegovi digitalni hrambi (2011/711/EU) je bilo ugotovljeno, da je več izzivov, s katerimi se je sektor kulturne dediščine soočal pred desetimi leti, še vedno prisotnih, npr. nujna potreba po varovanju in ohranjanju evropske kulturne dediščine, zlasti ogrožene kulturne dediščine. Vendar je bilo v oceni ugotovljeno tudi, da se je področje kulturne dediščine v zadnjih letih bistveno spremenilo, pri čemer so se pojavile nove potrebe, predvsem pa nove priložnosti, ki bi lahko dodatno povečale prispevek kulturne dediščine k evropskemu gospodarstvu. Zato je treba zagotoviti odziv politike, ki bo ustrezal tem novim potrebam in pričakovanjem sektorja kulturne dediščine, kulturnih in ustvarjalnih sektorjev ter družbe na splošno.

(6)

To priporočilo spodbuja države članice, naj vzpostavijo ustrezne okvire za izboljšanje okrevanja in preoblikovanja sektorja kulturne dediščine ter podprejo ustanove za varstvo kulturne dediščine, da bi v prihodnosti postale bolj opolnomočene in odpornejše. To bo privedlo do kakovostnejše digitalizacije, ponovne uporabe in digitalne hrambe po vsej EU ter imelo učinke prelivanja v druge ključne sektorje evropskega gospodarstva, kot so turizem, raziskave ter drugi kulturni in ustvarjalni sektorji.

(7)

Države članice imajo različne pristope h kulturni dediščini, ki v različnem obsegu obravnavajo posebne značilnosti in potrebe ustanov za varstvo kulturne dediščine. Celovita digitalna strategija za sektor kulturne dediščine, ki bi vzpostavila jasno in konkretno vizijo ter najprimernejši način za njeno izvajanje, bi zagotovila učinkovitejši odziv politike in okrepila sektor. Da bi dosegle učinkovito digitalno preobrazbo ter vzpostavile zaupanje in tesno sodelovanje, bi morale države članice v pripravo strategije vključiti vse ustrezne deležnike.

(8)

Razvoj naprednih digitalnih tehnologij, kot so 3D tehnologije, umetna inteligenca, strojno učenje, računalništvo v oblaku, podatkovne tehnologije, virtualna resničnost in razširjena resničnost, je prinesel povsem nove možnosti za digitalizacijo, spletni dostop in digitalno hrambo. Napredne digitalne tehnologije prispevajo k učinkovitejšim postopkom (npr. avtomatizirano ustvarjanje metapodatkov, pridobivanje znanja, samodejno prevajanje, prepoznavanje besedil s sistemi optičnega prepoznavanja znakov) in kakovostnejšim vsebinam. Omogočajo inovativne oblike umetniškega ustvarjanja, hkrati pa odpirajo nove načine digitalnega vključevanja v kulturne vsebine in njihove uporabe prek sourejanja, sooblikovanja in črpanja iz množic, kar krepi udeležbo javnosti. Umetna inteligenca, verige podatkovnih blokov in druge napredne tehnologije se lahko preučijo tudi za uporabo pri samodejnem prepoznavanju kulturnih dobrin, s katerimi se nedovoljeno trguje. Uvajanje tovrstnih naprednih tehnologij pomembno vpliva na okrevanje in rast v Evropi po pandemiji COVID-19, zato bi ga morale države članice podpreti s sprejetjem ustreznih ukrepov.

(9)

Poleg tega bi morale države članice in ustanove za varstvo kulturne dediščine izkoristiti povsem nove priložnosti, ki jih ponujajo napredne digitalne tehnologije, da bi spodbudile podnebne ukrepe in podprle prehod na bolj zeleno in trajnostno gospodarstvo EU, kot je določeno v evropskem zelenem dogovoru (5). Predmeti kulturne dediščine, digitalizirani v 3D obliki, so lahko na primer vir ustreznega znanja o učinkih, prilagajanju in odpornosti, povezanih s podnebjem (npr. 3D tehnologije omogočajo nedestruktivno analizo predmetov kulturne dediščine, vizualizacijo škode in zagotavljanje informacij v zvezi z restavriranjem, konservacijo itd.). Podobno so lahko digitalni dvojčki in tehnologije za opazovanje Zemlje ključnega pomena za povečanje odpornosti na podnebne spremembe in podpiranje preventivne konservacije spomenikov, stavb in območij kulturne dediščine. V zvezi s tem je digitalizacija tudi dejavnik, ki podpira strokovnjake pri boju proti okoljski kriminaliteti na posameznih območjih.

(10)

Pomembno je, da si države članice še naprej prizadevajo digitalizirati (6) in digitalno ohraniti predmete kulturne dediščine. Določitev posebnih ciljev za digitalizacijo in hrambo na podlagi ocene potreb ter jasnih in objektivnih meril bi omogočila doseganje konkretnih in merljivih rezultatov. To bi bilo pomembno predvsem za ogroženo kulturno dediščino. V takih primerih je lahko 3D digitalizacija z najvišjo stopnjo podrobnosti celo nujna, na primer za namene konservacije in restavriranja. A tudi v primerih, ko je tveganje za poškodovanje ali uničenje majhno, bi morala biti prednostna naloga, saj imajo digitalizirani predmeti kulturne dediščine velik potencial za ponovno uporabo, na primer za inovativne izkušnje in trajnostni turizem, kar lahko prispeva k splošnemu okrevanju in odpornosti gospodarstva v skladu s cilji evropskega zelenega dogovora. Poleg tega bi morale države članice okrepiti svoja prizadevanja v zvezi z manj digitaliziranimi področji, kot so stavbe, spomeniki in območja, ter nesnovno kulturno dediščino.

(11)

Poleg hrambe in restavriranja lahko 3D tehnologije ustanovam za varstvo kulturne dediščine zagotovijo tudi več priložnosti, da dosežejo širše občinstvo z bolj potopitvenimi izkušnjami, ki vključujejo virtualni obisk krajev, ki so običajno nedostopni (npr. pod vodo) ali začasno zaprti, ali da dosežejo slepe in slabovidne osebe, na primer z dostopnimi tipnimi izkušnjami. Zato bi se s posebnim poudarkom na 3D digitalizaciji ogrožene kulturne dediščine ter najbolj obiskanih spomenikov, stavb in območij s področja kulture in kulturne dediščine povečala vrednost in potencial kulturne dediščine. To bi bilo tudi v skladu z izjavo o sodelovanju pri spodbujanju digitalizacije kulturne dediščine iz aprila 2019 (7), v kateri so se države članice dogovorile, da bodo okrepile prizadevanja in se skupaj trudile za napredek v okviru stebra vseevropske pobude za 3D digitalizacijo predmetov, spomenikov in območij kulturne dediščine.

(12)

Vendar digitalizacija sama po sebi ne vključuje digitalne hrambe. Da bi dolgoročno zagotovile dostop do digitaliziranega gradiva, morajo države članice skrbno načrtovati in izvesti digitalno hrambo svojega gradiva, ob upoštevanju vseh ustreznih dolgoročnih finančnih, organizacijskih in tehničnih izzivov. Cilji digitalne hrambe lahko vključujejo ne le predmete kulturne dediščine, za katere velja, da imajo prednost pri digitalizaciji (npr. ogroženi predmeti kulturne dediščine, najpogosteje obiskani spomeniki in območja ali premalo digitalizirana področja), temveč tudi predhodno digitalizirano gradivo.

(13)

Sedanji finančni okvir državam članicam zagotavlja priložnosti brez primere za uporabo različnih tokov financiranja, da bi znatno spodbudile digitalizacijo in hrambo ter močno povečale zmogljivosti v sektorju kulturne dediščine. Države članice bi morale povečati ozaveščenost akterjev v sektorju o možnostih financiranja, ki jih ponujajo program za digitalno Evropo, Obzorje Evropa (8), sredstva kohezijske politike (9), REACT-EU (10), instrument za tehnično podporo (11) ter mehanizem za okrevanje in odpornost (12) za podporo naložbam, potrebnim za okrevanje sektorja in njegovo digitalno preobrazbo, povečanje dostopnosti kulture ter pozitiven učinek na lokalne skupnosti.

(14)

Za digitalizacijo evropske kulturne dediščine so potrebna znatna finančna sredstva. Ustanove za varstvo kulturne dediščine sodelujejo z zasebnimi akterji, da bi si delile finančno breme in hkrati pospešile javni dostop do kulturne dediščine. Vendar številni od teh dogovorov o sodelovanju podeljujejo izključne pravice zasebnim partnerjem. Direktiva (EU) 2019/1024 Evropskega parlamenta in Sveta (13) določa nabor minimalnih pravil za ponovno uporabo in praktične ureditve za lažjo ponovno uporabo obstoječih dokumentov, ki jih hranijo organi javnega sektorja držav članic. Zlasti zahteva, da ustanove za varstvo kulturne dediščine, ki spadajo na njeno področje uporabe (npr. muzeji, arhivi, knjižnice), ravnajo v skladu s posebnimi določbami o izključnih ureditvah, kot je določeno v členu 12 Direktive. Da bi vsem omogočili pravičen in nediskriminatoren dostop do predmetov kulturne dediščine, bi si morale ustanove za varstvo kulturne dediščine, ki sodelujejo z zasebnim sektorjem, vključno s tistimi, ki ne spadajo na področje uporabe navedene direktive, prizadevati za uporabo načel iz navedenega člena 12.

(15)

Kot je poudarjeno v programu znanj in spretnosti za Evropo (14), je pandemija COVID-19 povečala že obstoječo vrzel v digitalnih znanjih in spretnostih, obenem pa se pojavljajo nove neenakosti, saj številni strokovnjaki nimajo zahtevane ravni digitalnih znanj in spretnosti, ki je potrebna na delovnem mestu. To velja tudi za sektor kulturne dediščine, kjer imajo zaradi digitalnega razkoraka zlasti majhne ustanove (npr. muzeji) velike težave pri uporabi naprednih tehnologij, kot so 3D tehnologije ali umetna inteligenca. Zato bi morale države članice v skladu s programom znanj in spretnosti za Evropo in njegovo prvo vodilno pobudo, tj. paktom za znanja in spretnosti, ter v podporo akcijskemu načrtu za evropski steber socialnih pravic (15) določiti posebne cilje v zvezi z izpopolnjevanjem ali preusposabljanjem strokovnjakov s področja kulturne dediščine. Poleg tega in na podlagi okvirnega zavezništva za kulturno dediščino (CHARTER) kulturni in ustvarjalni sektor kot eden od 14 ekosistemov, opredeljenih v strategiji enotnega trga, trenutno gradi obsežno partnerstvo za razvoj znanj in spretnosti, ki bi se moralo pridružiti paktu za znanja in spretnosti.

(16)

Ustanove za varstvo kulturne dediščine se pri digitalizaciji kulturne dediščine in njenem dajanju na voljo srečujejo z različnimi ovirami, povezanimi z avtorskimi pravicami, kot so stroški, povezani s pridobivanjem pravic, nezadostno strokovno znanje o avtorskih pravicah med strokovnjaki za kulturno dediščino ter omejitve pri čezmejnem sodelovanju med ustanovami. Zato so bili na ravni EU sprejeti posebni ukrepi za reševanje teh izzivov. Direktiva (EU) 2019/790 Evropskega parlamenta in Sveta (16) o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu na primer vsebuje različne določbe za posodobitev okvira za avtorske pravice, ki ureja delovanje ustanov za varstvo kulturne dediščine v digitalnem okolju. Ena najpomembnejših sprememb, ki jih uvaja navedena direktiva, je jasen okvir za digitalizacijo in razširjanje razprodanih del, ki jih imajo ustanove za varstvo kulturne dediščine v svojih zbirkah. Direktiva poleg tega uvaja harmonizirane in obvezne izjeme za izdelavo kopij za hrambo s strani ustanov za varstvo kulturne dediščine ter za besedilno in podatkovno rudarjenje za znanstvene raziskave. Direktiva pojasnjuje tudi status del vizualne umetnosti v javni domeni za povečanje pravne varnosti. Nova pravila o avtorskih pravicah bodo ustanovam za varstvo kulturne dediščine zlasti olajšala izvajanje njihovega osrednjega poslanstva v javnem interesu, saj bodo okrepila ohranjanje in razpoložljivost kulturne dediščine ter znatno olajšala uporabo del, ki niso več komercialno razpoložljiva, v korist evropske kulture in vseh državljanov. Države članice morajo zato zagotoviti učinkovito izvajanje in uporabo zakonodaje EU o avtorskih pravicah, da bodo lahko ustanove za varstvo kulturne dediščine v celoti izkoristile okvir za avtorske pravice, kot je bil posodobljen zlasti z Direktivo (EU) 2019/790.

(17)

Europeana (17) je bila ključna za krepitev dejavnosti čezmejnega sodelovanja in standardizacije v EU in zunaj nje. Njeni standardizirani okviri za izmenjavo digitalnih vsebin in metapodatkov na spletu, zlasti podatkovni model Europeane (18), izjave o pravicah (19) in okvir Europeane za objavo (20), se množično uporabljajo v sektorju kulturne dediščine v Evropi in na mednarodni ravni. Podatkovni model Europeane na primer omogoča standardiziran prikaz podatkov, ki jih Europeani posredujejo ustanove za varstvo kulturne dediščine z različnih področij v različnih oblikah. Okvir RightsStatements.org zagotavlja nabor standardiziranih izjav o pravicah, ki jih lahko ustanove za varstvo kulturne dediščine uporabijo za obveščanje javnosti o statusu digitalnih vsebin, kar zadeva avtorske pravice in ponovno uporabo. Vendar prizadevanja za interoperabilnost ostajajo potrebna z vidika formatov in standardov za digitalne vsebine in metapodatke, kot velja v primeru 3D tehnologij ali uporabe kontekstualnih entitet in normativnih datotek za semantično interoperabilnost. V izjavi o sodelovanju pri spodbujanju digitalizacije kulturne dediščine iz aprila 2019 so se države članice dogovorile, da bodo okrepile svoja prizadevanja za nadaljnji razvoj in spodbujanje standardov in okvirov interoperabilnosti v pobudah za digitalizacijo. Države članice in ustanove za varstvo kulturne dediščine bi zato morale okrepiti svoja prizadevanja za podpiranje ali upoštevanje ustreznih standardov in okvirov, da bi pospešile souporabo in ponovno uporabo podatkov.

(18)

Vzpostavitev skupnega evropskega podatkovnega prostora za kulturno dediščino bo ustanovam za varstvo kulturne dediščine omogočila, da se v skladu z evropsko strategijo za podatke razvijajo na ravni enotnega trga (21). Spodbujala bo ponovno uporabo vsebin in ustvarjalnost v različnih sektorjih, kar bo koristilo celotnemu gospodarstvu in družbi. Predvsem pa bo zagotovila visokokakovostne vsebine ter učinkovit, zaupanja vreden in enostaven dostop do predmetov evropske kulturne dediščine v digitalni obliki. Okrepila bo nadaljnje sodelovanje, partnerstva in povezovanje z omrežjem partnerjev za podatke (npr. muzeji, galerije, knjižnice, arhivi po vsej Evropi), združevalci in strokovnjaki s področja digitalne kulturne dediščine. Podatkovni prostor bo temeljil na sedanji strategiji za Europeano za obdobje 2020–2025 (22), katere cilj je opolnomočiti ustanove za varstvo kulturne dediščine pri njihovi digitalni preobrazbi.

(19)

Europeana trenutno omogoča dostop do 52 milijonov predmetov kulturne dediščine, od katerih jih je 45 % mogoče ponovno uporabiti v različnih sektorjih. Slike in besedila predstavljajo 97,5 % gradiva, le 2,47 % gradiva pa so avdiovizualne vsebine in 0,03 % gradiva 3D predmeti. Večji prispevek visokokakovostnega digitaliziranega gradiva, npr. v 3D obliki, bi okrepil inovacije in ustvarjanje na podlagi uporabe in ponovne uporabe digitaliziranih predmetov kulturne dediščine na različnih ključnih področjih (npr. izobraževanje, pametna mesta in okoljsko modeliranje, trajnostni turizem ter kulturni in ustvarjalni sektorji). Z zagotovitvijo dodatnih 40 milijonov visokokakovostnih, digitaliziranih in raznolikih vrst predmetov kulturne dediščine prek podatkovnega prostora bi se povečal nabor gradiva, ki je na voljo na spletu, hkrati pa bi se še dodatno promovirala naša evropska kulturna dediščina. To povečanje bi tudi omogočilo okrepljeno ponovno uporabo ter s tem morebitne nove storitve in aplikacije. Pomembno je, da ustanove za varstvo kulturne dediščine ob podpori držav članic znatno prispevajo k podatkovnemu prostoru.

(20)

Nacionalni in področni ali tematski združevalci imajo ključno vlogo na področju kulturne dediščine, saj na nacionalni in evropski ravni gradijo mostove med različnimi akterji v sektorju kulturne dediščine in širše. Nacionalni združevalci na primer združujejo in bogatijo vsebine za Europeano, omogočajo dostop do predmetov kulturne dediščine svoje države in jih promovirajo ter zbirajo dragocene vire in znanje za sektor kulturne dediščine na enem mestu. Čeprav ima večina združevalcev v EU uradni mandat za svoje dejavnosti, pa ga številni drugi še vedno potrebujejo in imajo težave pri zagotavljanju zadostnih in trajnostnih virov ali organizacijske podpore. Države članice bi morale ta izziv obravnavati s krepitvijo vloge združevalcev, zagotavljanjem ustrezne podpore in spodbujanjem njihovega prispevka k skupnemu evropskemu podatkovnemu prostoru za kulturno dediščino.

(21)

Za pričakovano povečanje števila in kompleksnosti digitalnega gradiva bodo potrebne varne, odporne, učinkovite in trajnostne rešitve v oblaku za obdelavo teh naborov podatkov, dostop do njih in njihovo upravljanje. Zato bo podpora držav članic (23) evropski zvezi infrastrukture in storitev z oblaka na rob ključna za učinkovit dostop do digitaliziranih predmetov kulturne dediščine.

(22)

To priporočilo nadgrajuje in nadomešča Priporočilo 2011/711/EU –