(1)

Državljanstvo Unije daje vsakemu državljanu Unije pravico do prostega gibanja.

(2)

Na podlagi člena 21(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) ima vsak državljan Unije pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih s Pogodbama in ukrepi, ki so bili sprejeti za njuno uveljavitev. To pravico uveljavlja Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES (1). Svobodo gibanja in prebivanja določa tudi člen 45 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Ker se je izkazalo, da je za doseganje cilja iz člena 21 PDEU potrebno ukrepanje na ravni Unije, Pogodbi pa ne določata potrebnih pooblastil, lahko Svet sprejme določbe za lažje uresničevanje pravice do prostega gibanja in prebivanja.

(3)

V skladu s členom 168(1) PDEU je treba pri opredeljevanju in izvajanju vseh politik in dejavnosti Unije zagotavljati visoko raven varovanja zdravja ljudi.

(4)

Generalni direktor Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) je 30. januarja 2020 zaradi svetovnega izbruha novega koronavirusa, ki povzroča koronavirusno bolezen 2019 (COVID-19), razglasil izredne razmere svetovnih razsežnosti v javnem zdravju. SZO je 11. marca 2020 ocenila, da je COVID-19 mogoče opredeliti kot pandemijo.

(5)

Države članice so za omejitev širjenja virusa sprejele različne ukrepe in nekateri med njimi, na primer omejitve vstopa ali odreditev karantene za čezmejne potnike, so vplivali na pravico državljanov Unije do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic.

(6)

Svet je 13. februarja 2020 sprejel sklepe o COVID-19 (2), v katerih je države članice pozval, naj v sodelovanju s Komisijo na sorazmeren in primeren način skupaj ukrepajo ter poskrbijo za tesno in okrepljeno medsebojno usklajevanje, da bi zagotovile učinkovitost vseh ukrepov, po potrebi tudi ukrepov v zvezi s potovanji, ob hkratnem ohranjanju načela prostega gibanja oseb znotraj Unije, da se zagotovi optimalno varovanje javnega zdravja.

(7)

Voditelji in voditeljice držav oziroma vlad Evropske unije so 10. marca 2020 izpostavili potrebo po skupnem evropskem pristopu v zvezi s COVID-19.

(8)

Komisija je od marca 2020 sprejela več smernic in sporočil, da bi podprla usklajevanje prizadevanj držav članic in ohranila prosto gibanje v Uniji med pandemijo COVID-19 (3).

(9)

Ker je pandemija COVID-10 povzročila izredne zdravstvene razmere brez primere, je varovanje javnega zdravja postalo najpomembnejša prednostna naloga za Unijo in države članice. Za namene varovanja javnega zdravja lahko države članice sprejmejo ukrepe, ki omejujejo prosto gibanje oseb v Uniji. V skladu s členom 168(7) PDEU so za opredelitev nacionalnih zdravstvenih politik, vključno z organizacijo in zagotavljanjem zdravstvenih storitev in zdravstvene oskrbe, odgovorne države članice, zato se lahko te med državami članicami razlikujejo. Čeprav so države članice pristojne za odločanje o najustreznejših ukrepih za varovanje javnega zdravja, vključno z zahtevami glede karantene ali testiranja, je primerno zagotoviti usklajevanje takih ukrepov, da bi zaščitili uveljavljanje pravice do prostega gibanja in preprečili resno čezmejno nevarnost za zdravje, kot jo predstavlja COVID-19.

(10)

Pri sprejemanju in uporabi omejitev prostega gibanja bi morale države članice spoštovati načela prava EU, zlasti načela sorazmernosti in nediskriminacije. Namen tega priporočila je olajšati usklajeno uporabo teh načel v izrednih razmerah, ki jih je povzročila pandemija COVID-19. Zato bi morala biti področje in čas uporabe mehanizmov iz tega priporočila strogo omejena na omejitve, sprejete v odziv na to pandemijo.

(11)

Enostranski ukrepi na tem področju lahko povzročijo precejšnje motnje, saj se podjetja in državljani srečujejo s številnimi različnimi in hitro spreminjajočimi se ukrepi. To je še posebej škodljivo glede na to, da je virus že močno prizadel evropsko gospodarstvo.

(12)

S tem priporočilom naj bi zagotovili večje usklajevanje med državami članicami pri odločanju o sprejetju ukrepov, ki omejujejo prosto gibanje iz razlogov javnega zdravja. Da bi bile omejitve omejene na to, kar je nujno potrebno, bi jih morale države članice v največji možni meri in nediskriminatorno uporabljati za osebe, ki prihajajo z določenih posebej prizadetih območij ali regij, in ne bi smele veljati za celotno ozemlje države članice.

(13)

Za usklajen pristop držav članic so potrebna skupna prizadevanja glede naslednjih ključnih točk: uporaba skupnih meril in pragov pri odločanju, ali naj se uvedejo omejitve prostega gibanja, kartiranje tveganja za prenos COVID-19 na podlagi dogovorjenih barvnih oznak in usklajen pristop k morebitnim ukrepom, ki se lahko ustrezno uporabljajo za osebe, ki potujejo med območji, odvisno od stopnje tveganja za prenos na teh območjih.

(14)

V tem priporočilu opredeljena merila in pragovi temeljijo na podatkih, ki so jih dale na voljo države članice. Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni bi moral na podlagi podatkov, ki jih zagotovijo države članice, vsak teden objaviti in posodobiti celovit sklop podatkov in zemljevide, iz katerih je razvidno stanje glede skupnih meril za regije EU.

(15)

Glede na spreminjajoče se epidemiološko stanje bi morala Komisija ob pomoči Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni redno ocenjevati merila, potrebe po podatkih in pragove iz tega priporočila, vključno s tem, ali bi bilo treba upoštevati druga merila ali prilagoditi pragove, ter svoje ugotovitve posredovati Svetu v preučitev, po potrebi skupaj s predlogom za spremembo tega priporočila.

(16)

To priporočilo ni namenjeno olajševanju ali spodbujanju sprejemanja omejitev prostega gibanja v odziv na pandemijo, temveč zagotavljanju usklajenega pristopa v primeru, da se katera od držav članic odloči za uvedbo takšnih omejitev. Odločitev o uvedbi omejitev prostega gibanja je še naprej v pristojnosti držav članic, ki morajo upoštevati zahteve prava Unije. Države članice prav tako ohranijo prožnost, da ne uvedejo omejitev, tudi če so merila in pragovi iz tega priporočila doseženi.

(17)

Države članice naj bi o omejitvah prostega gibanja razmislile le, če bi imele zadostne dokaze za utemeljitev takih omejitev v smislu koristi za javno zdravje in če bi utemeljeno domnevale, da bi bile omejitve učinkovite.

(18)

Da bi omejili motnje na notranjem trgu in v družinskem življenju v času pandemije, potnikom, ki opravljajo nujno funkcijo ali morajo nujno potovati, kot so delavci ali samozaposlene osebe, ki opravljajo kritične poklice, obmejni delavci, delavci v prevozništvu ali izvajalci prevoznih storitev, pomorščaki in osebe, ki potujejo iz nujnih poslovnih ali družinskih razlogov, vključno s člani čezmejnih družin, ki redno potujejo, ne bi smeli odrediti karantene.

(19)

Jasno, pravočasno in izčrpno obveščanje drugih držav članic in splošne javnosti je ključnega pomena za omejevanje učinkov morebitnih omejitev prostega gibanja, saj zagotavlja predvidljivost, pravno varnost in upoštevanje s strani državljanov –