9.12.2019   

SL

Uradni list Evropske unije

L 317/42


IZVEDBENA UREDBA KOMISIJE (EU) 2019/2092

z dne 28. novembra 2019

o uvedbi dokončne izravnalne dajatve na uvoz biodizla s poreklom iz Indonezije

EVROPSKA KOMISIJA JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2016/1037 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o zaščiti proti subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske unije (1) (v nadaljnjem besedilu: osnovna uredba), in zlasti člena 15 Uredbe,

ob upoštevanju naslednjega:

1.   POSTOPEK

1.1   Začetek

(1)

Evropska komisija (v nadaljnjem besedilu: Komisija) je 6. decembra 2018 na podlagi člena 10 osnovne uredbe začela protisubvencijsko preiskavo v zvezi z uvozom biodizla s poreklom iz Indonezije v Evropsko unijo (v nadaljnjem besedilu: Unija).

(2)

Komisija je v Uradnem listu Evropske unije objavila obvestilo o začetku (2) (v nadaljnjem besedilu: obvestilo o začetku).

(3)

Komisija je preiskavo začela na podlagi pritožbe, ki jo je 22. oktobra 2018 v imenu proizvajalcev, ki predstavljajo 32 % celotne proizvodnje v Uniji, vložil Evropski odbor za biodizel (v nadaljnjem besedilu: pritožnik ali odbor EBB).

1.2   Začasni ukrepi

(4)

Komisija je 14. avgusta 2019 z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2019/1344 (3) (v nadaljnjem besedilu: začasna uredba) uvedla začasne izravnalne dajatve na uvoz biodizla s poreklom iz Indonezije v Unijo.

(5)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 13 začasne uredbe, je preiskava subvencioniranja in škode zajemala obdobje od 1. oktobra 2017 do 30. septembra 2018 (v nadaljnjem besedilu: obdobje preiskave), preiskava gibanj, pomembnih za oceno škode, pa obdobje od 1. januarja 2015 do konca obdobja preiskave (v nadaljnjem besedilu: obravnavano obdobje).

1.3   Nadaljnji postopek

(6)

Po razkritju bistvenih dejstev in premislekov, na podlagi katerih so bile uvedene začasne izravnalne dajatve (v nadaljnjem besedilu: začasno razkritje), so odbor EBB, vlada Indonezije in vsi štirje indonezijski proizvajalci izvozniki predložili pisna stališča glede začasnih ugotovitev.

(7)

Zaslišanje je bilo odobreno vsem stranem, ki so to zahtevale. Zaslišani so bili odbor EBB, vlada Indonezije in vsi štirje indonezijski proizvajalci izvozniki.

(8)

Komisija je preučila pripombe, ki so jih predložile zainteresirane strani, in jih obravnavala, kakor je podrobno opisano v tej uredbi.

(9)

Komisija je vse zainteresirane strani obvestila o bistvenih dejstvih in premislekih, na podlagi katerih je nameravala uvesti dokončno izravnalno dajatev na uvoz biodizla s poreklom iz Indonezije v Unijo (v nadaljnjem besedilu: dokončno razkritje).

(10)

Po dokončnem razkritju so odbor EBB, vlada Indonezije in trije od štirih indonezijskih proizvajalcev izvoznikov predložili pisne pripombe glede dokončnih ugotovitev. Komisija je ugotovila, da so pripombe vlade Indonezije in dveh proizvajalcev izvoznikov v vseh pogledih enake, pri čemer bodo te pripombe glede dokončnega razkritja v tej uredbi povzete kot pripombe vlade Indonezije.

(11)

Zaslišanje je bilo odobreno vsem stranem, ki so to zahtevale. Po dokončnem razkritju so bili zaslišani odbor EBB, vlada Indonezije in dva od štirih indonezijskih proizvajalcev izvoznikov.

(12)

Vlada Indonezije in dva proizvajalca izvoznika so v svojih pripombah glede dokončnega razkritja navedli, da njihove pravice do obrambe niso bile spoštovane, zlasti v zvezi z izračuni nelojalnega nižanja prodajnih cen ter razkritjem informacij zainteresiranim stranem o kontrolnih številkah izdelka industrije Unije, uporabljenih za izračune, surovinah, uporabljenih v mešanicah industrije Unije, in točki mašenja hladnega filtra (v nadaljnjem besedilu: CFPP) (4) pri prodaji industrije Unije.

(13)

Vlada Indonezije in dva od štirih indonezijskih proizvajalcev izvoznikov so zahtevali zaslišanje v navzočnosti pooblaščenca za zaslišanje in to zaslišanje je potekalo 14. oktobra 2019.

(14)

Vse te točke so bile že obravnavane v dokončnem razkritju in pojasnjene vladi Indonezije na zaslišanjih, ki so bila opravljena po dokončnem razkritju.

(15)

Komisija je preučila pripombe, ki so jih zainteresirane strani predložile po dokončnem razkritju, in jih obravnavala, kakor je podrobno opisano v tej uredbi.

1.4   Obdobje preiskave in obravnavano obdobje

(16)

Ker glede obdobja preiskave in obravnavanega obdobja ni bilo pripomb, je bila uvodna izjava 13 začasne uredbe potrjena.

2.   ZADEVNI IZDELEK IN PODOBNI IZDELEK

2.1   Trditve v zvezi z obsegom izdelka

(17)

Po objavi začasne uredbe je skupina Wilmar, ki je eden od proizvajalcev izvoznikov iz Indonezije (v nadaljnjem besedilu: skupina Wilmar), trdila, da se njen izvoz frakcioniranih metil estrov ne bi smel obravnavati kot izvoz zadevnega izdelka. Navedla je tudi, da je to trditev podala v roku, saj je bila vključena v Prilogo I k obrazcu za vzorčenje.

(18)

Vendar trditev ni bila podana ločeno, zato je druge zainteresirane strani niso obravnavale do prejema pripomb glede začasne uredbe.

(19)

Komisija je ugotovila, da je med prejšnjo protidampinško preiskavo v zvezi z uvozom biodizla iz Indonezije isti proizvajalec izvoznik na podlagi istih informacij podal isto trditev, ta pa je bila zavrnjena v začasni uredbi (5) in dokončni uredbi (6) (v nadaljnjem besedilu: prvotna preiskava).

(20)

Pri tej preiskavi je Komisija zahtevo za izključitev izdelka znova zavrnila, in sicer iz istih treh razlogov, kot so navedeni v prejšnji protidampinški uredbi in opisani v nadaljevanju.

(21)

Prvič, frakcionirani metil estri so metil estri maščobnih kislin in se lahko uporabljajo za biodizel. V tem smislu se lahko biodizel, prijavljen za uporabo kot negorivo, uporabi kot gorivo, saj ima enake fizikalne in tehnične lastnosti.

(22)

Drugič, brez kemijske analize v uvoznem pristanišču je težko razlikovati eno vrsto metil estra maščobnih kislin od druge.

(23)

Tretjič, čeprav frakcionirani metil estri ne izpolnjujejo evropskega standarda (EN 14214), se lahko mešajo z drugimi biodizli, da se pridobi mešanica, ki izpolnjuje standard.

(24)

Skupina Wilmar je zahtevala tudi, naj Komisija potrdi, da so frakcionirani metil estri načeloma lahko upravičeni do carinskega postopka posebne rabe, če lahko družba nacionalnemu carinskemu organu zadovoljivo dokaže, da je frakcionirani metil ester namenjen drugi posebni rabi in ne za gorivo.

(25)

Komisija je ugotovila, da je bila opustitev dajatev, za katero velja carinski nadzor glede posebne rabe, odobrena za uvoz nekaterih frakcioniranih metil estrov, kot so določeni v Uredbi Sveta (EU) 2018/2069 (7). Vendar se ta oprostitev nanaša samo na avtonomne dajatve skupne carinske tarife in ne posega v uporabo izravnalnih dajatev. Zato je Komisija zavrnila zahtevo za oprostitev carine zaradi posebne rabe, kar zadeva uporabo izravnalnih dajatev.

(26)

Po dokončnem razkritju je družba Wilmar ponovno zahtevala oprostitev carine zaradi posebne rabe, kar zadeva izravnalne dajatve na njen izvoz frakcioniranih metil estrov. Ker ni bilo predloženih nobenih novih informacij ali razlogov, zakaj bi bilo treba oprostitev carine zaradi posebne rabe razširiti na izravnalne dajatve, je bila zahteva zavrnjena. Komisija ni našla nobenega utemeljenega razloga za izključitev frakcioniranih metil estrov iz obsega izdelka. Zgolj dejstvo, da lahko skupina Wilmar uporablja frakcionirane metil estre za druge namene kot za gorivo, ne pomeni, da je treba tako vrsto izdelka izključiti iz obsega te preiskave.

(27)

Ker ni bilo nobenih drugih pripomb glede obsega izdelka, je Komisija potrdila sklepe iz uvodnih izjav 31 do 37 začasne uredbe.

3.   SUBVENCIONIRANJE

3.1   Podpora vlade za industrijo biodizla z neposrednim prenosom sredstev prek sklada za nasade oljnih palm

3.1.1   Finančni prispevek

(28)

Po začasnem razkritju je vlada Indonezije trdila, da Komisija ni dokazala obstoja finančnega prispevka v korist proizvajalcev izvoznikov.

(29)

Vlada Indonezije in vsi proizvajalci izvozniki so trdili, da se sklad za nasade oljnih palm (Oil Palm Plantation Fund, v nadaljnjem besedilu: sklad OPPF) financira izključno s pobiranjem izvoznih dajatev na surovo palmovo olje in njegove derivate ter da ga večinoma financirajo sami proizvajalci biodizla. Poleg tega je vlada Indonezije trdila, da proizvajalci izvozniki izvozno dajatev plačajo neposredno skladu OPPF pred izvozom blaga. Po njenih navedbah se torej denar ne odtegne iz splošnega proračuna države, zato finančnega prispevka ni.

(30)

V zvezi s tem je Komisija ponovila, da agencija za upravljanje sklada za nasade oljnih palm (v nadaljnjem besedilu: agencija za upravljanje) deluje kot javni organ v smislu člena 2(b) osnovne uredbe v povezavi s členom 3(1)(a)(i) osnovne uredbe in v skladu z ustrezno sodno prakso STO, kot je navedeno v uvodnih izjavah 56 do 61 začasne uredbe. Zato so sredstva, ki jih uporablja agencija za upravljanje, javna sredstva.

(31)

Poleg tega je Komisija med preveritvenim obiskom v prostorih vlade Indonezije poskušala pridobiti in preveriti dokaze, ki podpirajo trditev vlade Indonezije, da sredstva sklada OPPF niso del državnega proračuna. Vendar vlada Indonezije ni mogla zagotoviti takih dokazov.

(32)

Namesto tega je vlada Indonezije predložila dokaze, da proizvajalci izvozniki dejansko plačajo izvozno dajatev pred izvozom svojega blaga. Ni pa mogla dokazati, da se ta plačila izvršujejo na poseben račun sklada OPPF, ki je ločen od splošnega proračuna države, s čimer se prepreči, da bi se pobran denar iz naslova izvozne dajatve na surovo palmovo olje in njegove derivate stekal v splošni proračun države in uporabil za kakršne koli druge namene, ki so po mnenju vlade ustrezni. Poleg tega ni nobenih znakov, da ima sklad OPPF ločene račune za pobiranje izvoznih dajatev na biodizel in druge izdelke (vključno s surovim palmovim oljem). To pomeni, da sredstva, ki so na voljo agenciji za upravljanje, niso odvisna od tega, ali proizvajalci izvozniki biodizla najprej plačajo dajatev, saj je lahko vlada Indonezije že zbrala javne prihodke z naložitvijo izvoznih dajatev na druge izdelke. Ker torej ni bilo dodatnih dokazov o nasprotnem, je Komisija potrdila ugotovitve iz uvodne izjave 64 začasne uredbe.

(33)

Komisija je ugotovila tudi, da vlada Indonezije in proizvajalci izvozniki niso izpodbijali opredelitve sklada OPPF kot javnega organa. Glede na to in ob upoštevanju dejstva, da vlada Indonezije ni predložila prepričljivih dokazov o nasprotnem, se šteje, da so sredstva, ki so na voljo skladu OPPF, javna sredstva, pridobljena iz državnih virov (kot je obvezna izvozna dajatev).

(34)

Vlada Indonezije in vsi proizvajalci izvozniki so trdili, da je Komisija ravnala napačno, ko je plačila sklada OPPF analizirala ločeno in ne kot del plačila, ki ga vlada Indonezije izvrši pri nakupu biodizla. Poleg tega so trdili, da je Komisija napačno opredelila shemo kot nepovratna sredstva, saj bi jo bilo treba v skrajnem primeru opredeliti kot nakup blaga za plačilo, ki je višje od primernega.

(35)

Komisija je iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, zavrnila trditev, da je plačila, ki jih je izvršil sklad OPPF, preučila ločeno in da bi bilo treba program obravnavati kot nakup blaga (biodizla) s strani vlade Indonezije.

(36)

Komisija je ugotovila, da biodizla ne kupi vlada Indonezije, ampak ga kupita izbrana pripravljavca mešanic (družbi Pertamina in AKR). Vlada Indonezije prek sklada OPPF ni v nikakršnem pogodbeno-nakupnem razmerju s proizvajalci biodizla in ne prejme ničesar v zameno za denar, ki ga izplača proizvajalcem biodizla. Poleg tega nobena zainteresirana stran med preiskavo ni trdila, da je vlada Indonezije v pogodbenem razmerju s proizvajalci biodizla.

(37)

V skladu z veljavno zakonodajo morajo dobavitelji biodizla, ki so pripravljeni sodelovati v tem programu, dostaviti metil ester, pridobljen iz palmovega olja (v nadaljnjem besedilu: PME), subjektoma za bencin (glej uvodni izjavi 45 in 46 začasne uredbe), tj. družbi Pertamina ali AKR, ki nato mešata PME z mineralnim dizlom, da pridobita dizel B20. V skladu z veljavno zakonodajo imajo proizvajalci biodizla, ki sodelujejo v tem programu, pravico do (a) plačila za biodizel od pripravljavcev mešanic in (b) dodatnega denarja iz sklada OPPF. Proizvajalci biodizla nimajo pogodbenih obveznosti do vlade Indonezije ali sklada OPPF, razen obveznosti izpolnitve zahtev v skladu z ustreznimi pravili, za kar tudi prejmejo plačilo. Ob neobstoju medsebojnih pogodbenih obveznosti denar, ki ga izplača sklad OPPF, ni del pogodbe o plačilu (kot je nakup biodizla s strani vlade po določeni ceni). Vlada Indonezije torej zahteva, da vsak proizvajalec biodizla, ki sodeluje v programu, proda določene količine biodizla družbi Pertamina ali AKR po določeni ceni (referenčna cena mineralnega dizla), proizvajalcem biodizla pa neposredno zagotovi dodatna sredstva. Medtem ko je namen programa spodbujati uporabo biodizla na domačem trgu, vlada Indonezije ne kupuje biodizla neposredno in ga nato uporablja za vladne namene ali ga ponovno proda na trgu. Namesto tega vlada Indonezije podpira prodajo biodizla z zagotavljanjem dodatnih sredstev proizvajalcem biodizla tudi pri transakcijah, pri katerih sodelujejo zasebni subjekti (kot je družba AKR). Niti vlada Indonezije niti proizvajalci izvozniki niso predložili dokazov, da sta družbi Pertamina in AKR javna organa v tem smislu. Družbi sta subjekta, ki prostovoljno sodelujeta v tem programu.

(38)

Zato je Komisija v tem okviru preučila program in ugotovila, da izplačil sklada OPPF v korist proizvajalcev biodizla ni mogoče opredeliti kot plačil na podlagi pogodbe o nakupu med vlado Indonezije in proizvajalci biodizla, ampak pomenijo neposreden prenos sredstev, kot je ugotovljeno v uvodni izjavi 69 začasne uredbe.

(39)

Po dokončnem razkritju so vlada Indonezije, družbi PT Pelita Agung Agrindustri in PT Permata Hijau Palm Oleo (v nadaljnjem besedilu skupaj: skupina Permata) ter družba PT Ciliandra Perkasa trdile, da plačil sklada OPPF ni mogoče šteti za finančni prispevek. Razlog za to je po mnenju vlade Indonezije ta, da se sklad OPPF financira s pobiranjem izvozne dajatve na palmovo olje in njegove derivate, zato ga je treba obravnavati kot zasebno financiran sklad.

(40)

Komisija je ugotovila, da je vlada Indonezije to trditev predložila že po začasnih ukrepih in da jo je Komisija že obravnavala (uvodne izjave 30 do 33). Strani niso predložile nobenih novih dokazov v podporo svojim ponavljajočim trditvam. Zato je Komisija potrdila sklepe iz teh uvodnih izjav in to trditev zavrnila.

(41)

Vlada Indonezije, družba PT Ciliandra Perkasa in skupina Permata so trdile tudi, da je Komisija ravnala napačno, ko je potrdila ugotovitve, da so sredstva sklada OPPF javna sredstva in ne izhajajo iz zasebnih virov, kot je navedeno v uvodni izjavi 32. Razlog za to je po mnenju vlade Indonezije ta, da veljavne določbe uredbe ministra za finance št. 133/2015 in predsedniške uredbe št. 66 iz leta 2018 določajo, da (1) se sklad OPPF financira izključno s pobiranjem izvozne dajatve in da (2) se ta sredstva uporabljajo le za posebna izplačila, vključno z izplačili nepovratnih sredstev proizvajalcem biodizla.

(42)

Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 31, je Komisija med preveritvenim obiskom od vlade Indonezije zahtevala, naj predloži dokaze o tem, kako se plačila izvozne dajatve upoštevajo v proračunu. Vlada Indonezije ni predložila nobenih dokazov v podporo svoji trditvi, da sredstva sklada OPPF niso del državnega proračuna.

(43)

V vsakem primeru navedeno ni pomembno za sklep, da so sredstva sklada OPPF javna sredstva, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 63 začasne uredbe. Sredstva se zbirajo na podlagi obvezne izvozne dajatve. Tako v nasprotju s položajem, ko se zasebni subjekti prostovoljno odločijo za zbiranje zasebnih sredstev za posebno uporabo, v tem primeru vlada Indonezije nekaterim proizvajalcem (med drugim proizvajalcem biodizla) nalaga obveznost plačila izvozne dajatve.

(44)

Po dokončnem razkritju so vlada Indonezije, družba PT Ciliandra Perkasa ter skupini Permata in Wilmar trdile, da je Komisija ravnala napačno, ko je plačila sklada OPPF opredelila kot nepovratna sredstva, saj bi jih bilo treba opredeliti kot nakup biodizla. Po njihovem mnenju je Komisija ravnala napačno tudi, ko je navedla, da med proizvajalci biodizla in skladom OPPF ni pogodbenega razmerja. V podporo tej trditvi je skupina družba Wilmar predložila kopije svojih sporazumov s skladom OPPF. Po mnenju vlade Indonezije bi bilo treba plačila sklada OPPF obravnavati kot plačilo za nakup blaga (tj. biodizla), saj je družba Pertamina v državni lasti, zaradi česar bi jo bilo treba obravnavati kot en sam gospodarski subjekt skupaj z vlado Indonezije, ki je končni kupec biodizla.

(45)

Komisija je menila, da bi morale biti pogodbe predložene že prej, da bi se lahko ustrezno preverile. Tudi ob priznavanju, da obstajajo veljavne pogodbe med skladom OPPF in proizvajalci biodizla, je Komisija opozorila, da v skladu z informacijami, ki jih je predložila vlada Indonezije, te pogodbe ne ustvarjajo pogodbene obveznosti proizvajalcev biodizla do sklada OPPF. Te pogodbe, kot je pojasnila vlada Indonezije, namreč le ponovno potrjujejo pravno obveznost OPPF, da plača razliko med ceno, ki jo plačata pripravljavca mešanic, in referenčno ceno biodizla, ko zadevni proizvajalec biodizla dobavi biodizel družbi Pertamina. Pomembno pa je to, da nikjer v navedenih pogodbah ni navedeno, da vlada Indonezije kupuje biodizel in da so plačila izvršena iz tega razloga. Ravno nasprotno, veljavna pogodba med skladom OPPF in proizvajalci biodizla se ne nanaša na nakup biodizla s strani vlade Indonezije, temveč vsebuje pogoje, v skladu s katerimi vlada Indonezije izplača proizvajalcem biodizla t. i. „sredstva za financiranje biodizla“. Natančneje, v pogodbah je določeno, da sklad OPPF proizvajalcem biodizla zagotavlja financiranje, ko slednji dobavijo biodizel enemu od pripravljavcev mešanic in se ta dobava preveri.

(46)

Komisija je ugotovila, da obstoj pogodb med skladom OPPF in proizvajalci biodizla ne spremeni njenega sklepa, da plačila sklada OPPF pomenijo nepovratna sredstva. Razlog za to je, da so edine pogodbe z vzajemnimi obveznostmi (tj. dostava blaga in plačilo cene) tiste, ki veljajo med družbo Pertamina in dobavitelji biodizla. Zato je Komisija to trditev zavrnila.

(47)

Iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, je Komisija tudi menila, da trditve, da je treba družbo Pertamina in vlado Indonezije obravnavati kot en sam gospodarski subjekt, ni mogoče sprejeti.

(48)

Kot je navedeno v uvodnih izjavah 53 in 54, poleg tega, da je družba Pertamina v lasti države, ni nobenih drugih dokazov, da je javni organ in tako del vlade. Poleg tega vlada Indonezije v svoji pripombi ni navedla, da družba Pertamina ni edini pripravljavec mešanic, za katerega velja obveznost mešanja goriv, saj je v obdobju preiskave taka obveznost veljala tudi za družbo AKR, ki pa je, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 37, zasebna družba. Družbi AKR in Pertamina izpolnjujeta obveznost mešanja goriv v skladu z istimi pravnimi instrumenti in v okviru istega sistema. V okviru obveznosti mešanja goriv vlada Indonezije torej ne kupuje biodizla, razen če meni, da bi bilo treba družbo AKR prav tako šteti kot del istega gospodarskega subjekta.

(49)

Glede na navedeno je Komisija vztrajala pri svojem sklepu, da družba Pertamina, čeprav je v državni lasti, deluje kot udeleženec na trgu, ki kupuje biodizel od proizvajalcev biodizla, ga meša z mineralnim dizlom in prodaja.

(50)

Komisija je zato tudi vztrajala pri svojem sklepu, da plačila agencije za upravljanje sklada OPPF pomenijo nepovratna sredstva. Kot je pojasnila vlada Indonezije, niti v veljavni zakonodaji niti v pogodbah med skladom OPPF in pripravljavcema mešanic ni vzajemnih obveznosti. V celotni ureditvi obveznosti mešanja goriv so edine vzajemne obveznosti tiste med proizvajalci biodizla (obveznost dobave biodizla) in pripravljavcema mešanic (obveznost plačila cene). Komisija zato meni, da agencija za upravljanje sklada OPPF izplačuje denar, ne da pričakovala kar koli v zameno. Zato se izplačila sklada OPF štejejo za nepovratna sredstva.

(51)

Skupini Wilmar in Permata ter družba PT Ciliandra Perkasa so trdile tudi, da bi bilo treba družbo Pertamina, ki je v celoti v državni lasti, šteti za javni organ. Vendar nobena od zadevnih strani ni predložila dokazov v podporo tej trditvi.

(52)

Komisija je ugotovila, da če bi bilo treba družbo Pertamina v tej preiskavi šteti za javni organ (ki kupuje biodizel skupaj z agencijo za upravljanje sklada OPPF), bi morala vlada Indonezije na to opozoriti zgodaj v postopku in družbi Pertamina naročiti, naj sodeluje v preiskavi.

(53)

Komisija je menila, da državno lastništvo kot tako ni enako konceptu „javnega organa“. Kot je že pojasnjeno v uvodni izjavi 55 začasne uredbe, je pritožbeni organ STO v poročilu o ameriških protidampinških in izravnalnih dajatvah (Kitajska) ugotovil, da izraz „javni organ“ pomeni subjekt, ki „ima, izvaja ali mu je zaupano pooblastilo vlade“ (8). Zgolj formalni indici nadzora (kot je državno lastništvo) ne zadostujejo za ugotovitev javnega organa (9).

(54)

Nobena od strani ni podprla svojih trditev z obrazložitvijo, kakšno pooblastilo vlade je zaupano družbi Pertamina. Komisija je opozorila, da mora družba Pertamina tako kot družba AKR izpolnjevati obveznosti, ki izhajajo iz obveznosti mešanja goriv. Vendar spoštovanje pravne zahteve ne pomeni, da je bilo subjektu zaupano javno pooblastilo. Poleg tega družba Pertamina (tako kot družba AKR) zgolj kupuje biodizel in nima nobene vloge pri izplačilu nepovratnih sredstev proizvajalcem biodizla.

(55)

Komisija je nazadnje tudi ugotovila, da za družbo AKR, ki je zasebna družba, velja ista obveznost kot za družbo Pertamina. Če bi Komisija upoštevala trditve zadevnih strani, bi morala tudi družbo AKR šteti za javni organ, ki mu je zaupano pooblastilo vlade. Vendar v nasprotju s svojimi obrazložitvami nobena od zadevnih strani ni podala take trditve. Strani dejansko ne navajajo, kako se njihova trditev glede skupnega nakupa biodizla s strani družbe Pertamina in sklada OPPF ujema z dejstvom, da se sistem uporablja tudi za družbo AKR, ki je v zasebni lasti. Komisija je zato trditev zavrnila.

(56)

Skupina Wilmar je trdila, da imata pripravljavca mešanic, tudi če se družba Pertamina ne šteje za javni organ, pooblastilo in navodilo vlade Indonezije, da v imenu slednje kupujeta biodizel, dobavitelji biodizla pa imajo pooblastilo ali navodilo, da biodizel prodajajo pripravljavcema mešanic. Vendar skupina Wilmar ni predložila nobenih dokazov v podporo tej trditvi. Razpoložljivi dokazi dejansko kažejo, da se je v obdobju preiskave izvajal program, v katerem pripravljavca mešanic in proizvajalci biodizla prostovoljno sodelujejo ter v okviru katerega vlada Indonezije naloži določene zahteve glede mešanja goriv in finančno posreduje, da bi zmanjšala breme, ki je posledica obveznosti mešanja goriv.

(57)

Komisija je opozorila, da že sam obstoj obveznosti mešanja goriv predstavlja pravno obveznost nakupa biodizla, vendar ne pomeni, da vlada Indonezije kupuje biodizel na trgu. Vlada Indonezije zgolj določa odstotek PME, ki ga je treba zmešati z mineralnim dizlom, in ga ne kupuje oziroma namerava kupovati.

(58)

Zato je Komisija tudi to trditev zavrnila.

3.1.2   Ugodnost

(59)

Vsi proizvajalci izvozniki so trdili, da je Komisija napačno ugotovila obstoj ugodnosti, tudi če je plačila, ki jih prejme sklad OPPF, pravilno opredelila kot nepovratna sredstva.

(60)

Proizvajalci izvozniki so trdili, da se sklad OPPF financira izključno z izvozno dajatvijo, ki jo med drugim plačujejo proizvajalci biodizla, zato ti ne prejmejo ugodnosti, saj v sklad vplačajo več, kot iz njega prejmejo. Po njihovih navedbah se sklad OPPF financira iz zasebnih sredstev, zato bi morala Komisija zneske, vplačane v sklad OPPF, odbiti na ravni skupine. Poleg tega so trdili, da bi morala Komisija odbiti znesek dajatve, plačan na izvoz vsakega izdelka, za katerega se uporablja, in ne samo znesek dajatve, plačan za izvoz biodizla.

(61)

Komisija se iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, ni strinjala s to trditvijo.

(62)

Prvič, Komisija je ugotovila, da morajo vse družbe, vključene v vrednostno verigo surovega palmovega olja, vključno s proizvajalci biodizla, plačati dajatev v skladu s predpisi. Tako kot pri splošnem obdavčevanju se podjetja, dejavna v vrednostni verigi surovega palmovega olja, ne morejo po lastni presoji odločati, ali bodo plačala prispevke skladu OPPF, zato trditev, da se sklad financira iz zasebnih sredstev, ni ustrezna. Sklad OPPF se financira na podlagi običajne dejavnosti pobiranja davčnih in javnih prihodkov, ki jo izvaja vlada Indonezije. Vlada Indonezije dejansko ni predložila dokazov, da se prihodki, zbrani z izvozno dajatvijo, obračunajo neposredno na posebnem knjigovodskem računu sklada OPPF in ne v splošnem proračunu države. Zato bi bil odbitek izvoznih dajatev, ki jih plačajo proizvajalci biodizla, pri ugotavljanju obstoja ugodnosti enako neustrezen kot odbitek vseh davkov, ki jih plačajo upravičenci.

(63)

Drugič, Komisija je ugotovila, da je trditev, da proizvajalci biodizla v sklad OPPF vplačajo več, kot iz njega prejmejo, vsekakor napačna. Navedena trditev dejansko temelji na skupni izvozni dajatvi, plačani na ravni skupine in za vse izdelke, za katere velja izvozna dajatev. Vendar so ob upoštevanju zgolj dajatve, ki jo proizvajalci izvozniki plačajo (posamično, ne kot skupina) na biodizel, zneski, vplačani v sklad OPPF, nižji od zneskov nepovratnih sredstev, ki jih je plačal sklad OPPF.

(64)

Vlada Indonezije ter trije proizvajalci izvozniki, tj. skupini Wilmar in Permata ter družba PT Ciliandra Perkasa, so trdili, da je ugotovitev Komisije, da se s tem programom zagotovi ugodnost proizvajalcem biodizla, napačna. Vzrok za to je dejstvo, da bi morala pripravljavca mešanic ob odsotnosti plačil sklada OPPF kupiti biodizel po njegovi referenčni ceni. Proizvajalci biodizla bi torej prejeli enak znesek, kot ga prejmejo zdaj, kar pomeni, da niso v boljšem položaju, kot bi sicer bili.

(65)

Komisija se s to trditvijo ni strinjala. Sklenila je, da v pravilnih hipotetičnih razmerah ne bi veljalo, da bi pripravljavca mešanic ob odsotnosti sklada OPPF plačevala referenčno ceno biodizla. Eden od ciljev politike sklada OPPF in namen obveznosti mešanja goriv je spodbujati uporabo biodizla v Indoneziji (namesto mineralnega dizla). Ker je cena mineralnega dizla običajno nižja od cene biodizla, vlada Indonezije sprejema ukrepe, da bi proizvajalcem biodizla olajšala njegovo prodajo. Obenem ta plačila prispevajo k izpolnjevanju zahtev za obvezno mešanje. Sam obstoj programa sklada OPPF kaže, da običajne tržne razmere ne bi podpirale referenčne cene biodizla, ki se uporablja kot dodatek pri transakcijah med družbo Pertamina/AKR in proizvajalci biodizla. Zato brez obveznosti mešanja goriv pripravljavci mešanic sploh ne bi bili spodbujeni k nakupu biodizla. Brez sklada OPPF in njegovih plačil ne bi bilo domače prodaje biodizla. Proizvajalci biodizla bi morali tekmovati s proizvajalci mineralnega dizla. Če ne bi bilo sklada OPPF in programa, ki ga je uvedla vlada Indonezije, proizvajalci biodizla ne bi prejeli dodatnih sredstev do ravni referenčne cene biodizla, ki jo je določila vlada Indonezije.

(66)

Po mnenju Komisije bi bili proizvajalci biodizla v pravilnih hipotetičnih razmerah v slabšem položaju kot med obdobjem preiskave in po njem. Za proizvajalce biodizla obveznost mešanja goriv dejansko pomeni predvidljiv in zanesljiv vir dohodka na podlagi zajamčene prodaje. Poleg tega skupne prihodke od domače prodaje, tj. znesek, ki ga plačata pripravljavca mešanic, in nepovratna sredstva, ki jih izplača sklad OPPF, predhodno določi vlada Indonezije, s čimer dejansko zavaruje dobavitelje biodizla pred običajnim nihanjem cen, ki bi jim sicer bili izpostavljeni na prostem trgu, če bi ta obstajal.

(67)

V zvezi s tem je Komisija menila tudi, da izračun referenčne cene za biodizel, ki se plača neodvisnim dobaviteljem, ne izraža povpraševanja in ponudbe v običajnih tržnih razmerah brez poseganja države. Družba Pertamina dejansko ni bila pripravljena plačati referenčne cene biodizla, ampak samo nižjo ceno, ne glede na to, ali je prejela ugodnost ali ne. To ugotovitev je potrdila tudi vlada Indonezije med preveritvenim obiskom, ko je pojasnila, da bi družba Pertamina ustvarjala izgubo, če bi kupovala biodizel po njegovi referenčni ceni. Ta izjava je dokazala, da bi bila tržna cena biodizla v neizkrivljenih tržnih razmerah bistveno nižja od sedanje referenčne cene biodizla, ki jo je določila vlada Indonezije.

(68)

Komisija je na podlagi izjave vlade Indonezije sklepala, da noben kupec (tako kot družba Pertamina) ne bi mogel donosno poslovati, če bi bila cena biodizla enaka referenčni ceni, ki jo je določila vlada Indonezije. V takih razmerah se biodizel v Indoneziji ne bi prodajal, kar bi pomenilo, da proizvajalci biodizla ne bi imeli prihodkov, ali pa bi bile cene biodizla nižje od ravni, ki jo je določila vlada Indonezije. Ker vlada Indonezije določi in izvaja obveznost mešanja goriv (glej uvodni izjavi 49 in 50 začasne uredbe), je verjetnost prvega scenarija zelo majhna. Zato je Komisija menila, da bi bile v najverjetnejših hipotetičnih razmerah cene biodizla ob neobstoju sheme, ki je predmet analize, nižje.

(69)

Komisija je zlasti ugotovila, da referenčne cene, ki jih je vlada Indonezije uporabila za določitev zneska nepovratnih sredstev, ki ga izplača sklad OPPF, ne izražajo tržne cene, saj formula za njihov izračun ne temelji na neizkrivljenih tržnih razmerah. Po eni strani je vzrok za to dejstvo, da je celotni trg, tj. nabavni in podrejeni, izkrivljen, zato ne more predstavljati običajnih, konkurenčnih tržnih razmer. Po drugi strani je Komisija menila, da je znesek stroškov pretvorbe, ki ga je vlada Indonezije izračunala na podlagi formule za izračun referenčne cene za biodizel (vsota povprečne domače cene za surovo palmovo olje in pristojbine za pretvorbo v višini 100 USD na tono), previsok. Komisija je preverila dejanske stroške pretvorbe nekaterih proizvajalcev izvoznikov in ugotovila, da so navedeni stroški po izračunu vlade Indonezije precenjeni. Ti dejanski stroški pretvorbe so v obdobju preiskave v povprečju znašali med 60 in 80 USD na tono (10).

(70)

Zato bi morala Komisija, tudi če bi sprejela trditev, da skupna plačila pripravljavcev mešanic in sklada OPPF pomenijo plačilo cene biodizla, kar ni res, skleniti, da bi bila cena, plačana dobaviteljem biodizla, previsoka.

(71)

Zato je Komisija sklenila, da so proizvajalci biodizla zaradi obstoja programa v boljšem položaju, kot bi bili sicer, in z njim prejemajo ugodnost.

(72)

Vlada Indonezije in vsi proizvajalci izvozniki so trdili tudi, da bi se ugodnost, če bi obstajala, v celoti prenesla na pripravljavca mešanic (družbi Pertamina in AKR). Vzrok za to je, da proizvajalci biodizla domnevno prejmejo tržno ceno za biodizel, pripravljavca mešanic pa ga kupita po nižji ceni (tj. referenčni ceni mineralnega dizla).

(73)

Komisija se s to trditvijo ni strinjala. Kot je že obravnavano v uvodnih izjavah 195 do 201 začasne uredbe ter v uvodni izjavi 67, je Komisija menila, da realne tržne cene biodizla v Indoneziji ni, saj vlada Indonezije ureja in izkrivlja celotno vrednostno verigo surovega palmovega olja in biodizla. Vsekakor pa je Komisija ugotovila, da na trgu obstaja le cena, ki jo plačujeta pripravljavca mešanic (tj. referenčna cena mineralnega dizla).

(74)

V zvezi s trditvijo, da program zagotavlja ugodnost pripravljavcema mešanic, ki kupujeta biodizel po nižji ceni, je Komisija navedla, da vprašanje, ali ta program koristi (tudi) družbi Pertamina ali AKR, ni predmet te preiskave, saj družbi nista proizvajalca izvoznika zadevnega izdelka.

(75)

Po dokončnem razkritju so vlada Indonezije, družba PT Ciliandra Perkasa ter skupini Permata in Wilmar trdile, da je Komisija napačno ugotovila, da sklad OPPF prinaša ugodnosti proizvajalcem biodizla, ker:

(a)

so hipotetične razmere, ki jih je opredelila Komisija, napačne, saj predpostavljajo, da bi proizvajalci biodizla ob odsotnosti sklada OPPF za biodizel prejeli nižjo ceno. Vlada Indonezije meni, da bi proizvajalci biodizla ob odsotnosti sklada OPPF in brez kakršnih koli pravnih obveznosti, da prodajajo biodizel na domačem trgu, preprosto povečali svoj dobiček in prodajali na izvoznem trgu, ter

(b)

stroški pretvorbe, ki jih je vlada Indonezije uporabila v formuli za izračun referenčne cene biodizla, niso čezmerni, saj upoštevajo PSA-stroške in dobiček.

(76)

Komisija je obravnavala hipotetične razmere, predstavljene v dokončnem razkritju in opisane v uvodni izjavi 65. Vendar je menila, da trditev vlade Indonezije dodatno potrjuje, da sklad OPPF proizvajalcem biodizla prinaša ugodnosti. Trditev vlade Indonezije temelji na dveh glavnih elementih, in sicer (1) da ni pravne obveznosti za proizvajalce biodizla, da prodajajo biodizel na domačem trgu, in (2) da so proizvajalci biodizla razumni gospodarski subjekti, ki si prizadevajo čim bolj povečati svoj dobiček.

(77)

Komisija ni nasprotovala elementoma, ki ju je navedla vlada Indonezije. Po mnenju Komisije je dejstvo, da se razumni gospodarski subjekti, kot so proizvajalci biodizla, odločijo sodelovati v shemi sklada OPPF, čeprav k temu niso pravno obvezani, empiričen in neizpodbiten dokaz, da je to njihova najboljša možnost za poslovanje.

(78)

Če je, kot je navedla vlada Indonezije in čemur Komisija ni imela nobenega razloga nasprotovati, „cilj zasebnih proizvajalcev biodizla (od katerih je veliko članov večnacionalnih skupin) povečati dobičkonosnost“ (11), to pomeni, da je sodelovanje v shemi sklada OPPF najbolj dobičkonosen način poslovanja, ki jim na voljo. Tako bi bili proizvajalci biodizla v kakršnih koli drugih hipotetičnih razmerah v slabšem položaju. Če to ne bi držalo, bi se razumen gospodarski subjekt, za katerega ne veljajo nobene pravne omejitve, namesto sodelovanja v shemi odločil za bolj dobičkonosno možnost.

(79)

Komisija je zato sklenila, da so proizvajalci biodizla v okviru te sheme v boljšem položaju ne glede na alternativne hipotetične razmere. Posledično je potrdila svoj sklep, da sklad OPPF proizvajalcem biodizla prinaša ugodnosti.

(80)

V zvezi s trditvijo vlade Indonezije, da stroški pretvorbe, uporabljeni v formuli za izračun referenčne cene biodizla, niso čezmerni, je Komisija opozorila, da je menila, da plačila sklada OPPF proizvajalcem biodizla pomenijo nepovratna sredstva in niso del plačila za nakup biodizla. Zato po njenem mnenju za ugotovitev obstoja ugodnosti ni bilo pomembno, ali so navedeni stroški pretvorbe čezmerni ali ne.

(81)

V vsakem primeru pa je Komisija, tudi če bi upoštevala obrazložitev vlade Indonezije, da v tem primeru ni nobene ugodnosti, ker so plačila sklada OPPF plačilo za nakup biodizla, ugotovila, da se znesek stroškov pretvorbe ne spreminja redno in da je od 21. marca 2016 določen na 100 USD/tono. Komisija je potrdila, da je vlada Indonezije med preveritvenim obiskom trdila, da se stroški pretvorbe pregledajo vsako leto. Vendar je Komisija menila, da rezultat takega postopka pregleda ne odraža dejanskega stanja na trgu, saj je znesek stroškov pretvorbe višji od dejanskih stroškov, ki jih imajo proizvajalci biodizla, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 69.

(82)

Vlada Indonezije je trdila tudi, da je razpon stroškov pretvorbe, ki jih je pridobila Komisija, po njenem mnenju nereprezentativen. Komisija je v zvezi s tem najprej opozorila, da vlada Indonezije ni predložila nobenih dejanskih dokazov v podporo svoji trditvi. Drugič, Komisija je opozorila, da je te stroške preverila med preveritvenimi obiski, opravljenimi v nekaterih prostorih proizvajalcev biodizla. Pojasnila je, da je za pridobitev teh stroškov odštela vrednost glicerina, pridobljenega v postopku rafiniranja surovega palmovega olja v biodizel (12).

(83)

Tudi če bi Komisija sprejela trditev vlade Indonezije, da so plačila sklada OPPF plačilo za nakup biodizla, kar ni res, bi glede na navedeno še vedno obstajala ugodnost za proizvajalce biodizla. Proizvajalci biodizla tudi brez obveznosti mešanja goriv ne bi prejeli celotnega plačila, ki ga zagotavlja sklad OPPF.

(84)

Skupina Wilmar je trdila tudi, da referenčna cena, določena za domači indonezijski biodizel, odraža neizkrivljeno tržno dinamiko in ji natančno sledi. Komisija je ugotovila, da je indonezijski domači trg biodizla v celoti reguliran, in sicer od cene surovega palmovega olja do cene biodizla in povpraševanja po njem. Dobavitelji biodizla morajo prodati določene količine po določeni ceni, izračunani po vnaprej določeni formuli in na podlagi elementov, ki ne odražajo dejanskega stanja na trgu. Komisija je zato vztrajala pri svojem sklepu, da referenčna cena, ki jo je določila vlada Indonezije, ne odraža cene, kot bi bila pod neizkrivljenimi tržnimi pogoji, zlasti zato, ker je menila, da je edini zanesljiv približek za neizkrivljeno domačo tržno ceno cena, ki jo plačata pripravljavca mešanic. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(85)

Po dokončnem razkritju sta vlada Indonezije in skupina Wilmar trdili, da je Komisija ravnala napačno, ko je menila, da je nepomembno, da sklad OPPF prinaša ugodnosti tudi pripravljavcema mešanic. Po mnenju vlade Indonezije je to zato, ker že samo dejstvo, da je sklad OPPF zasnovan tako, da prinaša ugodnosti (tudi) pripravljavcema mešanic, pomeni, da njegovih plačil ni mogoče šteti za nepovratna sredstva.

(86)

Kot je pojasnjeno v uvodnih izjavah 64 do 74, je Komisija menila, da za to preiskavo ni pomembno, ali sta pripravljavca mešanic imela ugodnosti od zadevnega programa. Ni sporno, da sklad OPPF proizvajalcem biodizla zagotavlja nepovratna sredstva, ki jih ob odsotnosti programa ne bi bilo. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

3.1.3   Metodologija, uporabljena pri izračunu skupnega zneska ugodnosti

(87)

Vsi proizvajalci izvozniki so trdili, da je Komisija napačno izračunala znesek ugodnosti, ki ga prejmejo proizvajalci izvozniki, saj je vključila znesek, ki ga plača sklad OPPF kot povračilo stroškov prevoza. Po navedbah proizvajalcev izvoznikov ta denar pomeni zgolj povračilo že nastalih stroškov, zato ni ugodnost. Poleg tega je eden od proizvajalcev izvoznikov trdil, da se ti stroški opredelijo kot stroški, potrebni za upravičenost do subvencijske sheme, in se zato izključijo v skladu s členom 7(1)(a) osnovne uredbe.

(88)

Komisija se iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, s to trditvijo ni strinjala, saj stroškov prevoza, ki jih imajo proizvajalci biodizla, ne šteje za „kakršn[o] koli pristojbin[o] za vlogo ali drug[e] strošk[e], ki so potrebni za izpolnitev pogojev za subvencijo ali za pridobitev subvencije“.

(89)

Prvič, Komisija je ugotovila, da je v smernicah za izračun zneska subvencije v preiskavah za uvedbo izravnalne dajatve (v nadaljnjem besedilu: smernice) pojasnjeno, da se „običajno lahko odštejejo samo pristojbine ali stroški, ki se v obdobju preiskave plačajo neposredno vladi. Dokazati je treba, da je tako plačilo obvezno za prejemanje subvencije. V skladu s tem se plačila zasebnim stranem, tj. odvetnikom, računovodjem, ki so nastala z oddajo vloge za subvencije, ne odštejejo.“ (13)

(90)

V nasprotju z določbami smernic se zadevni stroški prevoza ne plačajo neposredno vladi Indonezije, ampak zasebnim družbam. Poleg tega proizvajalec izvoznik ni pojasnil, kako so ti stroški prevoza „obvezni“ za prejemanje subvencije.

(91)

Drugič, Komisija je menila, da so stroški prevoza običajni stroški, ki jih imajo proizvajalci biodizla pri svojih poslovnih transakcijah s pripravljavcema mešanic. Običajno bi bili stroški prevoza del nakupne cene/pogodbe o nakupu, zato Komisija meni, da ni objektivne utemeljitve za njihovo povračilo. V skladu s tem znesek, ki ga plača sklad OPPF kot povračilo za stroške prevoza, pomeni ugodnost.

(92)

Glede na navedeno je bila ta trditev zavrnjena, Komisija pa je sklenila, da se povračilo stroškov prevoza, ki so jih imeli proizvajalci biodizla, pri izračunu ugodnosti ne odšteje. S sredstvi, ki jih agencija za upravljanje zagotovi proizvajalcem biodizla, se pokrijejo razlika med referenčno ceno mineralnega dizla in referenčno ceno biodizla ter stroški prevoza v okviru istih nepovratnih sredstev.

(93)

Proizvajalci izvozniki so trdili tudi, da imajo stroške kredita v zvezi s plačili sklada OPPF. Po navedbah proizvajalcev biodizla je vzrok za to dejstvo, da sklad OPPF nepovratna sredstva izplača več mesecev po tem, ko proizvajalci izdajo račun ustreznemu pripravljavcu mešanic.

(94)

Komisija se s to trditvijo ni strinjala, saj je v svojih sklepih trdila, da so plačila sklada OPPF nepovratna sredstva in ne plačilo za nakup blaga. Zato je menila, da proizvajalci izvozniki navedenih nepovratnih sredstev sploh ne bi smeli prejeti ter da navedenih nepovratnih sredstev ni mogoče povezati z nikakršnimi stroški kredita.

(95)

Glede na navedeno je ta trditev zavrnjena, Komisija pa je sklenila, da se domnevni stroški kredita, ki so jih imeli proizvajalci biodizla, pri izračunu ugodnosti ne odštejejo.

(96)

Zato je Komisija ponovila svojo ugotovitev, da podpora, ki jo je vlada Indonezije zagotovila industriji biodizla z neposrednim prenosom sredstev prek sklada za subvencioniranje biodizla, pomeni subvencijo, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, kot je sklenila v uvodnih izjavah 80 do 83 začasne uredbe.

(97)

Po dokončnem razkritju so vlada Indonezije, družba PT Ciliandra Perkasa ter skupini Permata in Wilmar trdile, da je Komisija ravnala napačno, ko je zavrnila trditev proizvajalcev izvoznikov, da bi morala pri izračunu ugodnosti odšteti stroške prevoza in kredita. Po mnenju vlade Indonezije je to zato, ker so ti stroški potrebni za pridobitev nepovratnih sredstev.

(98)

Komisija je že razpravljala o tej trditvi v uvodni izjavi 89. Poleg tega, kar je že pojasnjeno v uvodni izjavi 91, je Komisija opozorila, da se v skladu s smernicami „običajno lahko odštejejo samo pristojbine ali stroški, ki se v obdobju preiskave plačajo neposredno vladi“. V tem primeru se stroški prevoza ne plačajo vladi Indonezije, temveč zasebnim stranem, nato pa jih vlada povrne. Komisija zato vztraja pri svojem sklepu, da se stroški prevoza v skladu s smernicami ne štejejo za stroške, ki jih je mogoče odbiti. Trditev se zato zavrne.

(99)

Po dokončnem razkritju je vlada Indonezije trdila, da je Komisija storila napako, ker pri izračunu ugodnosti v okviru sheme sklada OPPF ni odštela vložkov v sklad. Vendar so se ti vložki nanašali na plačilo izvoznih dajatev, ki jih je vlada Indonezije določila za različne izdelke na osnovi surovega palmovega olja, ki se izvažajo iz Indonezije. Te dajatve so se poleg izdelka v preiskavi torej pobirale tudi za številne druge izdelke. Kot je navedeno v uvodni izjavi 64 začasne uredbe in dodatno pojasnjeno v uvodni izjavi 62, so te dajatve javni viri. To drži ne glede na to, kateri vladni organ je bil odgovoren za njihovo pobiranje. Zato je bilo sklenjeno, da vložkov v sklad ni bilo primerno odšteti od prejetih ugodnosti. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(100)

Po dokončnem razkritju je vlada Indonezije trdila tudi, da je Komisija ravnala napačno, ko je za določitev zneska subvencije uporabila prihodke od prodaje biodizla, in da bi morala namesto tega uporabiti skupne prihodke od prodaje proizvajalcev biodizla (kar bi vključevalo tudi druge izdelke poleg biodizla). Vendar so bile subvencije sklada OPPF dodeljene samo zato, ker so proizvajalci prodajali biodizel. Komisija je zato menila, da je pri izračunu uporabila pravilne prihodke od prodaje, in je to trditev zavrnila.

(101)

Komisija je opozorila, da vlada Indonezije ni predložila nobenih dodatnih argumentov v podporo svojim trditvam, in je zato potrdila svoje ugotovitve iz uvodne izjave 95.

3.2   Podpora vlade za industrijo biodizla z zagotavljanjem surovega palmovega olja za plačilo, ki je nižje od primernega

(102)

Po začasnem razkritju so vlada Indonezije in večina proizvajalcev izvoznikov trdili, da je Komisija napačno opredelila omejitve izvoza, ki jih je vlada Indonezije uvedla za surovo palmovo olje in njegove derivate, kot subvencijo, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi. Vlada Indonezije in proizvajalci izvozniki so to utemeljili s trditvijo, da se omejitve izvoza v sodni praksi STO dosledno ne obravnavajo kot subvencije, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi.

(103)

V zvezi s to trditvijo je Komisija ugotovila, da se v začasni uredbi ne šteje, da so omejitve izvoza same po sebi subvencije, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi. Namesto tega je menila, da je uvedba omejitev izvoza (kot so izvozni davki in izvozne dajatve) eno od sredstev ali orodij, s katerim vlada Indonezije zagotavlja surovo palmovo olje za plačilo, ki je nižje od primernega. Komisija je na podlagi razpoložljivih dokazov v tej preiskavi ter v skladu s sodno prakso EU in STO ugotovila, da zagotavljanje surovega palmovega olja za plačilo, ki je nižje od primernega, pomeni subvencijo, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi (glej uvodno izjavo 172 začasne uredbe).

(104)

Komisija v nadaljevanju obravnava trditve zainteresiranih strani glede njenih začasnih ugotovitev, da podpora, ki jo vlada Indonezije zagotavlja industriji biodizla z zagotavljanjem surovega palmovega olja za plačilo, ki je nižje od primernega, pomeni finančni prispevek v skladu s členom 3(1)(a)(iv) osnovne uredbe in/ali dohodkovno ali cenovno podporo v skladu s členom 3(1)(b) osnovne uredbe. Poleg tega Komisija obravnava tudi trditve v zvezi z napakami pri ugotovitvi ugodnosti.

(105)

Po dokončnem razkritju sta vlada Indonezije in skupina Permata trdili, da omejitve izvoza, ki jih je uvedla vlada, nikoli ne morejo pomeniti finančnega prispevka. Komisija je v zvezi s tem poudarila, da je ta trditev za namene te zadeve nepomembna, in sicer zato, ker je sklenila, da finančni prispevek, ki ga je vlada Indonezije dodelila proizvajalcem izvoznikom, izhaja iz zagotavljanja surovega palmovega olja za plačilo, ki je nižje od primernega. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

3.2.1   Neuspešno dokazovanje obstoja finančnega prispevka

(106)

Po dokončnem razkritju so vlada Indonezije ter skupini Permata in Wilmar trdile, da Komisija ni dokazala obstoja finančnega prispevka. Po njihovem mnenju anketirancev je to zato, ker:

(a)

se izvozne omejitve v obdobju preiskave niso izvajale, saj je bil izvozni davek v obdobju preiskave opuščen, izvozna dajatev pa je bila opuščena po obdobju preiskave. Poleg tega ta opustitev pomeni, da vlada Indonezije ne namerava več nalagati izvoznih omejitev, ter

(b)

Komisija ni dokazala, da je bilo dobaviteljem surovega palmovega olja dano pooblastilo ali navodilo.

(107)

V zvezi s trditvijo iz točke (a) je Komisija ugotovila, da je izvozna dajatev v obdobju preiskave veljala in se je pobirala. Zato je trditev vlade Indonezije, da se izvozne omejitve obdobju preiskave niso izvajale, dejansko napačna, saj je izvozna dajatev v obdobju preiskave veljala in imela učinek.

(108)

Komisija se ni strinjala z drugo točko trditve. Če vlada Indonezije ne bi več hotela nalagati izvoznih omejitev za surovo palmovo olje in njegove derivate, bi razveljavila zakonodajo. Začasna določitev stopnje izvozne dajatve in izvoznega davka na nič kaže, da namerava v prihodnosti še naprej uporabljati te omejitve. To ugotovitev potrjujejo tudi javne izjave članov vlade Indonezije. V enem članku z dne 25. septembra 2019 je na primer navedeno: „Vlada se je odločila, da bo do naslednjega leta opustila izvozni davek na surovo palmovo olje in njegove derivate, da bi zmanjšala finančno breme proizvajalcev palmovega olja zaradi padca cen surovega palmovega olja na svetovnem trgu. Minister za gospodarsko usklajevanje Darmin Nasution je v torek v Džakarti izjavil, da bo izvozni davek opuščen do januarja naslednjega leta, ko bo vlada uradno začela izvajati obvezni program za biodizel B-30. Darmin je izrazil upanje, da se bo z izvajanjem politike za biodizel B-30, s katero naj bi se znatno povečalo povpraševanje po palmovem olju, spodbudila cene palmovega olja na domačem trgu. Dejal je, da je opustitev izvoznega davka odobril predsednik Joko „Jokowi“ Widodo. Na podlagi uredbe ministrstva za finance iz leta 2019 bi vlada uvedla izvozni davek v višini do 25 USD na tono, če bi cene znašale med 570 USD in 619 USD na tono, in do 50 USD, če bi presegle 619 USD na tono. Cena surovega palmovega olja od 20. septembra znaša 574,9 USD na tono, do konca tega leta pa naj bi se nekoliko znižala, in sicer na 570 USD na tono. Zato je minister pozval k reviziji uredbe, da bi se omogočila opustitev izvoznega davka, saj se glede na navedeno formulo za določitev cen še vedno uporablja.“ (14)

(109)

Ta izjava vzpostavlja tudi neposredno povezavo med uvedbo omejitev izvoza (skupaj z drugimi elementi za spodbuditev posebnega ravnanja dobaviteljev surovega palmovega olja) in dejansko ravnjo cen na domačem trgu. Poleg tega dokazuje, da vlada Indonezije s temi instrumenti vpliva na raven teh cen.

(110)

Kljub trditvi vlade Indonezije in skupine Wilmar v njunem odgovoru na dokončno razkritje je Komisija sklenila, da namerava vlada Indonezije v prihodnosti še naprej uporabljati izvozno dajatev in morda tudi izvozni davek. Zato dejstvo, da vlada Indonezije začasno ni pobirala davkov in dajatev, ki so le nekatera orodja, s katerimi vlada Indonezije zagotavlja surovo palmovo olje za plačilo, ki je nižje od primernega, ne more izpodbijati obstoja finančnega prispevka.

3.2.2   Neuspešno dokazovanje pooblastila ali ukaza v skladu s členom 3(1)(a)(iv) osnovne uredbe

(111)

Po navedbah vseh proizvajalcev izvoznikov trditev Komisije o pooblastilu ali navodilu temelji na nepravilni ugotovitvi, da sta davek in izvozna dajatev, ki ju je vlada Indonezije uvedla za surovo palmovo olje in njegove derivate, namenjena podpiranju industrije biodizla. Poleg tega sta skupini Wilmar in Permata trdili, da je Komisija napačno ugotovila, da domače cene surovega palmovega olja dejansko določa družba PT Perkebunan Nusantara (v nadaljnjem besedilu: družba PTPN), ki je proizvajalec surovega palmovega olja, ki je v celoti v lasti vlade Indonezije.

(112)

V zvezi s prvo trditvijo so proizvajalci izvozniki pojasnili, da je bila stopnja izvoznega davka v obdobju preiskave enaka nič, zato ni pomembna za oceno. Nasprotno pa izvozna dajatev ni bila enaka nič in vsekakor ni bila namenjena podpiranju industrije biodizla, ampak financiranju sklada OPPF.

(113)

Komisija je v uvodni izjavi 88 začasne uredbe priznala, da je bila stopnja izvoznega davka v obdobju preiskave enaka nič. Vendar je izvozni davek, tudi če se zaradi posebnih tržnih razmer v obdobju preiskave ni uvedel, dokaz o orodjih, s katerimi je vlada Indonezije spodbujala dobavitelje surovega palmovega olja k njegovemu zagotavljanju za plačilo, ki je nižje od primernega. Poleg tega je Komisija ugotovila, da vlada Indonezije ni razveljavila izvoznega davka, čeprav je bila njegova stopnja v obdobju preiskave enaka nič. Komisija je ugotovila tudi, da trditev, da vlada Indonezije z izvoznim davkom želi ohraniti umetno nizke domači cen surovega palmovega olja, kot je navedeno v uvodnih izjavah 117 do 121 začasne uredbe, ni izpodbijana.

(114)

V zvezi z izvozno dajatvijo je Komisija ugotovila, da v zakonodaji o naložitvi izvozne dajatve sicer ni izrecno navedeno, da je namenjena podpiranju industrije biodizla z zagotavljanjem surovega palmovega olja po nižjih cenah, vendar se dejansko z izvoznimi dajatvami, ki postanejo del sklada OPPF, podpira izključno industrija biodizla, in sicer prek nepovratnih sredstev sklada OPPF. Dejansko je lahko Komisija med preiskavo ugotovila, da je sklad OPPF kljub širšemu uradnemu mandatu v obdobju preiskave skoraj izključno podpiral industrijo biodizla.

(115)

Poleg tega je uvedba izvozne dajatve leta 2015 sovpadla z obdobjem, v katerem so bile indonezijske cene surovega palmovega olja skoraj povsem enake svetovnim cenam. V okviru tega se izvozna dajatev ne obravnava ločeno, ampak kot del širšega sklopa ukrepov za podpiranje industrije biodizla in urejanje domačih cen surovega palmovega olja, kot je navedeno v uvodnih izjavah 64 do 68 začasne uredbe.

(116)

Komisija je ugotovila tudi, da je bil z izvozno dajatvijo v praksi dosežen predvideni cilj, tj. zniževanje domačih cen surovega palmovega olja. Komisija je lahko v svoji analizi ugotovila razliko med domačimi in izvoznimi cenami indonezijskega surovega palmovega olja. Po njenem mnenju je mogoče to razliko v ceni pojasniti z dejstvom, da je sama uvedba izvozne dajatve povzročila znižanje domačih cen, saj se je surovo palmovo olje tako umetno ohranilo v državi po nizkih cenah, ki jih je določila vlada Indonezije in ki so jih dobavitelji surovega palmovega olja dejansko upoštevali.

(117)

Dejstvo, da vlada Indonezije ni razveljavila izvoznega davka, ampak je zgolj določila njegovo stopnjo na nič, jasno kaže, da še vedno namerava ohranjati nizke cene surovega palmovega olja. Vlada Indonezije se je torej po uvedbi dveh instrumentov, ki imata enak učinek na domače cene surovega palmovega olja, in zagotovitvi zaželenega učinka premišljeno odločila, da bo ohranila instrument z najširšim razponom zaželenih učinkov (tj. ohranjanje nizkih cen surovega palmovega olja in financiranje sklada OPPF), tj. izvozno dajatev.

(118)

Komisija je zato potrdila, da je celotni sistem omejitev izvoza, ki ga je uvedla vlada Indonezije, zasnovan tako, da koristi industriji biodizla z ohranjanjem umetno nizkih domačih cen surovega palmovega olja (in torej ni zgolj stranski učinek vladnih ukrepov za pobiranje javnih prihodkov).

(119)

V zvezi s trditvijo, da domače cene surovega palmovega olja dejansko ne določa vlada Indonezije, je skupina Wilmar trdila tudi, da je sklep Komisije napačen, ker:

(a)

ponudbe, ki jih oddajo zainteresirani kupci, načeloma temeljijo na mednarodnih tržnih cenah;

(b)

je razpisni postopek zelo konkurenčen, družba PTPN pa lahko oblikuje ponovno ponudbo, če se šteje, da je cena prenizka;

(c)

dokazov v podporo trditvi Komisije, da družba PTPN ne deluje kot razumen udeleženec, ni;

(d)

se domači dobavitelji surovega palmovega olja na podlagi rezultatov razpisov odločijo, ali bodo svoje surovo palmovo olje prodali in po kakšnih cenah;

(e)

dejstvo, da družba PTPN prodaja surovo palmovo olje na podlagi javnih naročil, pomeni, da je udeleženec, ki se prilagaja cenam, in ne določevalec cen.

(120)

Kar zadeva trditev iz točke (a), je Komisija opozorila, da se je morala zaradi nesodelovanja dobaviteljev surovega palmovega olja in družbe PTPN zanašati na razpoložljiva dejstva, kot je navedeno v uvodnih izjavah 91 do 99 in 126 začasne uredbe. Razen nejasne trditve, da ponudbe za surovo palmovo olje na splošno temeljijo na „mednarodnih tržnih cenah“, noben proizvajalec izvoznik v svojih pripombah glede začasne uredbe ni predložil dokazov o tem, kako oblikuje svoje ponudbe za surovo palmovo olje.

(121)

Ker ta trditev ni bila podprta z nobenim preverljivim dokazom, jo je Komisija ustrezno zavrnila. Namesto da bi dobavitelji surovega palmovega olja svoje cene določili neodvisno ob upoštevanju mednarodnih cen, upoštevajo cene surovega palmovega olja, ki jih dejansko določi družba PTPN.

(122)

Kar zadeva trditev iz točke (b), je Komisija v uvodni izjavi 133 začasne uredbe pojasnila, da družbi PTPN dejansko ni treba ponovno ponuditi višje cene, če prejete ponudbe ne dosegajo načrta cen za zadevni dan. Dejansko je Komisija med preveritvenim obiskom potrdila, da je družba PTPN redno sprejemala ponudbe, ki so nižje od take cene.

(123)

Poleg tega je Komisija navedla, da je uporabila določbe člena 28(1) osnovne uredbe, ker družba PTPN ni odgovorila na Dodatek B, priložen protisubvencijskemu vprašalniku (vprašalnik za dobavitelje palmovega olja) za vse proizvajalce in distributerje palmovega olja, kot je pojasnjeno v oddelku 3.3.2 začasne uredbe. Družba PTPN med preveritvenim obiskom v prostorih vlade Indonezije tudi ni pojasnila, kako določi dnevni načrt cen za surovo palmovo olje. Namesto tega je nejasno razložila, da ta temelji na mednarodnih referenčnih cenah, vendar ni predložila nobenih podrobnih informacij.

(124)

Zato Komisija ni mogla pridobiti nobenih dokazov o tem, da načrt cen izraža tržno ceno, oblikovano na podlagi konkurenčnega razpisnega postopka. Namesto tega je ugotovila, da je domača cena surovega palmovega olja nižja od vseh domnevnih mednarodnih referenčnih cen (vključno z indonezijsko izvozno ceno), na katerih naj bi temeljile cene družbe PTPN.

(125)

V zvezi s trditvijo iz točke (c) je Komisija ugotovila, da družba PTPN ni izpolnila navedenega vprašalnika Komisije. Komisija je zato uporabila razpoložljiva dejstva. Družba PTPN je med preverjanjem vlade Indonezije predložila izvod svojih revidiranih računovodskih izkazov za leti 2016 in 2017. Iz njih je bilo razvidno, da je poslovala z izgubo. Družba PTPN je v poznejši fazi in celo po izteku roka za predložitev pripomb v zvezi s dopisom, s katerim je Komisija sporočila, da bo uporabila razpoložljiva dejstva, predložila dodatne informacije. Vlada Indonezije je trdila, da bi morala Komisija zaradi teh dodatnih informacij spremeniti svojo oceno. Komisija je ugotovila, da so bile informacije predložene zelo pozno in precej po izteku vseh rokov. Družba PTPN ni predložila revidiranih računovodskih izkazov za leto 2018. Zato je Komisija v zvezi z najnovejšim obdobjem prejela samo revidirane računovodske izkaze za eno četrtletje obdobja preiskave (zadnje četrtletje leta 2017). Iz računovodskih izkazov, ki jih je prejela Komisija, je bilo razvidno, da je družba PTPN poslovala z izgubo. Zapoznele informacije, ki jih je vlada Indonezije predložila v zvezi z obdobjem od leta 2016 do obdobja preiskave (zlasti Excelova preglednica), naj bi dokazovale, da je poslovna dejavnost družbe PTPN v zvezi s surovim palmovim oljem (ki obsega večino dejavnosti družbe) donosna ter da je družba ustvarila enak dobiček pri domači prodaji in izvozu. Vendar te informacije niso bile podprte z revidiranimi računovodskimi izkazi. Nasprotno pa so informacije, predložene na podlagi revidiranih računovodskih izkazov, potrdile, da družba PTPN ne ustvarja dobička pri prodaji svojega surovega palmovega olja in tako ne deluje kot razumen udeleženec na trgu. Komisija je v vsakem primeru ugotovila, da informacij, predloženih v tako pozni fazi (šele po pripombah glede začasne uredbe), ni mogoče sprejeti, ker jih ni mogoče preveriti. Zato je bila trditev zavrnjena.

(126)

V zvezi s trditvijo iz točke (d) so vlada Indonezije in proizvajalci izvozniki trdili, da Komisija ni dokazala, da je ravnanje dobaviteljev surovega palmovega olja nerazumno, saj so ustvarjali dobiček. Ta trditev se nanaša na dobavitelje surovega palmovega olja, ki so izpolnili vprašalnik Komisije, in družbo PTPN (15).

(127)

Komisija je menila, da pojem nerazumnega ravnanja ni omejen na poslovanje z izgubo, ampak vključuje tudi dejanja, zaradi katerih je poslovna dejavnost v manj ugodnem položaju (manj donosna). Komisija je ugotovila jasno razliko med domačimi in izvoznimi cenami surovega palmovega olja v Indoneziji, zaradi katere bi bila prodaja za izvoz brez izvozne dajatve bolj donosna za dobavitelje surovega palmovega olja.

(128)

Poleg tega ugotovitev, da sistem omejitev izvoza, ki ga je vzpostavila vlada Indonezije, dejansko preprečuje razumno delovanje domačim proizvajalcem surovega palmovega olja, potrjuje dejstvo, da naj bi se izvoz zaradi odprave izvozne dajatve povečal. V zvezi s tem je bilo v nedavnem članku navedeno: „Generalni sekretar Togar Sitanggang je dejal, da napovedi Indonezijskega združenja za palmovo olje GAPKI kažejo, da se bo lahko nacionalni izvoz surovega palmovega olja po znižanju izvozne dajatve s predhodnih 50 USD na tono na nič povečal za 10–15 %. Togar Sitanggang je ocenil, da se je mesečni nacionalni izvoz surovega palmovega olja že povečal s prejšnjega povprečja, ki je znašalo 700 000 ton, na 800 000–900 000 ton. ‚Ne bi bilo presenetljivo, če bi se v primeru ohranitve nične stopnje izvozne dajatve mesečni izvoz surovega palmovega olja povečal na milijon ton,‘ je dodal. Ocene GAPKI kažejo, da je Indonezija letos že izvozila 6 milijonov ton surovega palmovega olja, kar je približno ena petina skupnega izvoza surovega palmovega olja in drugih derivatov palmovega olja od začetka leta do zdaj.“ (16).

(129)

Ugotovitev, da pobiranje izvozne dajatve spodbuja dobavitelje surovega palmovega olja k domači prodaji namesto k prodaji za večji dobiček na izvoznem trgu, dodatno potrjuje še en članek. V tem članku je neodvisna analitičarka označila „to novico (tj. določitev izvozne dajatve na nič) za pozitivno za pridelovalce v zgornjem delu oskrbovalne verige, izpostavljene Indoneziji, saj bi lahko sprememba stopenj izvozne dajatve pomagala podpreti sedanje ravni cen surovega palmovega olja. Vendar analitičarka ne pričakuje čistega dobička za pridelovalce v poslovnih letih 2019 in 2020 ter opozarja, da je novica slaba za indonezijske predelovalce v spodnjem delu verige, saj bodo zaradi spremenjene dajatve pri nižjih cenah surovega palmovega olja izgubili prednost pri marži, ki je zdaj razlika v ceni med surovim palmovim oljem in izdelki iz predelanega palmovega olja. ‚Še naprej menimo, da se bo z odpravo izvozne dajatve povečala konkurenčnost indonezijskih izvoznikov izdelkov iz palmovega olja, saj bodo prihranili 20–50 USD na tono izvoznega davka, če je cena surovega palmovega olja nižja od 570 USD na tono. Večina prihrankov se bo verjetno prenesla nazaj na indonezijske kmete v obliki višjih domačih cen surovega palmovega olja.‘“ (17).

(130)

Slednji članek potrjuje tudi ugotovitev, da je bil predvideni učinek izvozne dajatve, tj. zniževanje domačih cen surovega palmovega olja, dosežen. Dejstvo, da se nekaj surovega palmovega olja izvaža iz Indonezije, ne pomeni, da ukrepi, ki jih je vlada Indonezije sprejela za to, da bi obdržala surovo palmovo olje v državi, niso spodbujali dobaviteljev surovega palmovega olja k nerazumnemu ekonomskemu ravnanju. Glede na navedeno je Komisija te trditve zavrnila.

(131)

Nazadnje, v zvezi s trditvijo iz točke (e) je Komisija ugotovila, da skupina Wilmar navaja samo del uvodne izjave 146 začasne uredbe, da bi podprla svojo trditev, da se družba PTPN prilagaja cenam. S tem je skupina Wilmar trdila, da je Komisija oblikovala sklep, ki je v resnici v nasprotju s sklepom iz navedene uvodne izjave. Zlasti je Komisija po tem, ko je navedla, da je „[p]reiskava […] pokazala še, da se z vidika pogajalske moči trg močno preveša v korist kupcem surovega palmovega olja,“ kot je pravilno citirala skupina Wilmar, dodatno pojasnila: „[…] V tem okviru bo vsak kupec dosegal pomembno raven kupne moči, s katero se bo lahko uprl vsakemu poskusu svojega dobavitelja, da zahteva višjo ceno od tiste, ki jo je določila vlada Indonezije. Komisija je zato sklenila, da vlada Indonezije s preglednim sporočanjem dnevnih cen surovega palmovega olja dejansko določa najvišje dnevne cene surovega palmovega olja v Indoneziji prek družbe PTPN.“ V uvodni izjavi 146 začasne uredbe je bil torej oblikovan sklep, ki je v nasprotju s sklepom, ki ga je predstavila skupina Wilmar. Družba PTPN dejansko deluje kot določevalec cen surovega palmovega olja na trgu, saj dobavitelji surovega palmovega olja dejansko upoštevajo tako ceno kljub strukturi trga (ki načeloma kaže, da imajo dobavitelji surovega palmovega olja pomembno pogajalsko moč, ki se ne uporablja v škodo kupcem).

(132)

Poleg navedene dejanske napake je Komisija opozorila še na dejstvo, da skupina Wilmar svoje pripombe ni podprla z nobenimi dejanskimi dokazi. Ker ni bilo novih dejanskih dokazov, je Komisija to trditev zavrnila.

(133)

Skupina Wilmar je trdila še, da Komisija ni dokazala, da vlada Indonezije spodbuja dobavitelje surovega palmovega olja k zagotavljanju surovega palmovega olja za plačilo, ki je nižje od primernega.

(134)

Komisija je ugotovila, da skupina Wilmar ni predložila nobenih dokazov v podporo trditvi, da to ne drži. V zvezi s tem Komisija opozarja na trditev odbora EBB glede omejenega števila izpolnjenih vprašalnikov, ki so jih predložili dobavitelji surovega palmovega olja. Zaradi nesodelovanja dobaviteljev surovega palmovega olja in na podlagi elementov iz začasne uredbe je Komisija menila, da obstajajo znatni dokazi, da je vlada Indonezije dobaviteljem surovega palmovega olja dala pooblastilo ali navodilo, naj zagotavljajo surovo palmovo olje za plačilo, ki je nižje od primernega, da bi izpolnila svoje cilje politike, tj. zagotavljanje podpore razvoju industrije biodizla.

(135)

Poleg tega je Komisija ugotovila, da je trditev skupine Wilmar v nasprotju z neizpodbijano dejansko ugotovitvijo, da se skoraj vsi domači nakupi surovega palmovega olja v Indoneziji izvajajo po dnevnih cenah družbe PTPN, prilagojenih stroškom prevoza, kot je navedeno v uvodni izjavi 168 začasne uredbe. Če bi bila trditev skupine Wilmar pravilna in bi dobavitelji surovega palmovega olja delovali popolnoma neodvisno od navodil vlade, ne bi bilo mogoče razložiti take popolne uskladitve cen surovega palmovega olja na razdrobljenem trgu.

(136)

Komisija je zato to trditev zavrnila.

(137)

Skupina Wilmar je trdila še, da Komisija ni dokazala, da je bilo dobaviteljem surovega palmovega olja dano pooblastilo ali navodilo, naj zagotavljajo surovo palmovo olje za plačilo, ki je nižje od primernega. Trditev skupine Wilmar v bistvu temelji na dejstvih, da (1) družba PTPN ne deluje kot določevalec cen, zato se surovo palmovo olje ne zagotavlja za plačilo, ki je nižje od primernega, in da (2) se dobaviteljem surovega palmovega olja ne preprečuje prodaja na izvoznem trgu.

(138)

Komisija je te točke že obravnavala in zavrnila v uvodnih izjavah 127 do 135. Zato je menila, da trditev skupine Wilmar temelji na nepravilnih dejstvih in je ni mogoče sprejeti. Dokazi, ki so na voljo v tej preiskavi, kažejo, da družba PTPN deluje kot določevalec cen za surovo palmovo olje na trgu in da ukrepi, ki jih je sprejela vlada Indonezije, zmanjšujejo sposobnost dobaviteljev surovega palmovega olja za njegov izvoz.

(139)

Podobne trditve so predložile vlada Indonezije, družbi PT Intibenua Perkasatama in PT Musim Mas (v nadaljnjem besedilu: skupina Musim Mas) ter skupina Permata. Vlada Indonezije je v svojih pripombah trdila, da cene surovega palmovega olja določajo tržne sile in da kupci običajno oblikujejo svoje načrte cen na podlagi mednarodnih tržnih cen.

(140)

Komisija je podobne trditve že obravnavala v uvodnih izjavah 62 do 96 in ugotovila, da jih ni mogoče sprejeti. Isti sklep velja za trditve vlade Indonezije. Komisija je znova opozorila, da vlada Indonezije ni predložila nobenih novih dokazov v podporo svoji trditvi.

(141)

Vlada Indonezije je trdila, da Komisija ni dokazala obstoja dokazljive povezave med ravnanjem proizvajalcev surovega palmovega olja in ukrepi vlade Indonezije. V zvezi s tem je Komisija znova opozorila na ugotovitev iz uvodne izjave 168 začasne uredbe, ki jo je izpostavila v uvodni izjavi 137. Po njenem mnenju dejstvo, da vsi neodvisni dobavitelji surovega palmovega olja praktično vedno upoštevajo cene družbe PTPN, nedvoumno dokazuje obstoj navedene povezave (zlasti na trgu, ki je razdrobljen v smislu števila dobaviteljev surovega palmovega olja in geografsko v smislu števila otokov). To velja zlasti v primeru, ko domače cene surovega palmovega olja niso enake neizkrivljeni tržni ceni, ki bi se uporabljala, če ne bi bilo ciljno usmerjenih ukrepov vlade Indonezije.

(142)

Vlada Indonezije je v svojih pripombah trdila tudi, da je Komisija od vlade Indonezije in neodvisnih dobaviteljev surovega palmovega olja zahtevala, naj predložijo podrobne informacije, vendar teh ni preverila. Poleg tega je trdila, da je Komisija povsem prezrla te informacije pri oblikovanju svojih ugotovitev. V zvezi s tem je še navedla, da je Komisija v zvezi z vlado Indonezije uporabila člen 28 osnovne uredbe, ker ni poskušala pridobiti več takih odgovorov in ni pridobila več informacij od družbe PTPN.

(143)

V zvezi s tem je Komisija menila, da je ta trditev dejansko napačna. Komisija je analizirala vse odgovore, ki so jih zagotovili dobavitelji surovega palmovega olja. Vendar je ugotovila, da je kljub vsem poslanim opominom javno različico svojega odgovora predložil le eden od njih. Ob upoštevanju člena 29(3) osnovne uredbe lahko Komisija prezre informacije, ki so bile predložene, vendar predložnik zanje ni zagotovil ustreznega povzetka. Poleg tega je bila velika večina odgovorov nepopolnih, številni med njimi pa niso vsebovali informacij o dobičkonosnosti. Zato Komisija na podlagi teh odgovorov ni mogla oblikovati nobenih sklepov. Dejansko je bilo nesodelovanje vlade Indonezije in dobaviteljev surovega palmovega olja dodaten znak, da navedeni dobavitelji ravnajo po navodilu vlade Indonezije v podporo proizvajalcem biodizla.

(144)

Podobno tudi trditev vlade Indonezije, da je Komisija prezrla odgovor družbe PTPN, ni utemeljena. Kot je že bilo pojasnjeno, je Komisija večkrat neuspešno zahtevala sodelovanje družbe PTPN. Kot je navedeno v uvodnih izjavah 29 in 30 začasne uredbe, je Komisija ugotovila, da družba PTPN, ki je v celoti v lasti vlade Indonezije, v predvidenem roku ni odgovorila na Dodatek B k vprašalniku vlade Indonezije. Komisija je zato vladi Indonezije na podlagi člena 28 poslala poziv k dopolnitvi v zvezi z informacijami, ki niso bile predložene. Kot je navedeno v uvodni izjavi 98 začasne uredbe, je vlada Indonezije odgovor na Dodatek B v zvezi z družbo PTPN predložila 30. junija 2019. Odgovor je bil poslan precej po izteku roka za predložitev navedenih informacij (14. marca 2019) in po preveritvenem obisku, ki je potekal v prostorih vlade Indonezije. Informacije so bile torej poslane precej po roku, ni jih bilo mogoče preveriti in vlada Indonezije ni delovala po najboljših močeh v skladu s členom 28 osnovne uredbe. Vsekakor je Komisija uporabila vse dokaze, ki jih je predložila družba PTPN in jih je bilo mogoče preveriti. Zato je ustrezno ocenila informacije, ki jih je predložila družba PTPN, skupaj z drugimi razpoložljivimi dejstvi o trgu surovega palmovega olja v Indoneziji.

(145)

Po dokončnem razkritju so vlada Indonezije ter skupini Permata in Wilmar trdile, da je Komisija napačno ugotovila, da je bilo dobaviteljem surovega palmovega olja dano pooblastilo ali navodilo, ker:

(a)

omejitve izvoza niso namenjene podpori industrije biodizla in je morebiten vpliv na cene je zgolj stranski učinek ukrepov;

(b)

družba PTPN določa svoje cene na podlagi konkurenčnih ponudb in je dobičkonosna;

(c)

uskladitev cen dobaviteljev surovega palmovega olja s cenami družbe PTPN ne kaže na pooblastilo ali navodilo;

(d)

so dobavitelji surovega palmovega olja razumni udeleženci na trgu in Komisija ni preverila njihovih odgovorov ter

(e)

Komisija ni dokazala dokazljive povezave med ravnanjem vlade Indonezije prek družbe PTPN in delovanjem dobaviteljev surovega palmovega olja. Po mnenju vlade Indonezije omejen tržni delež družbe PTPN slednji ne bi omogočal določanja tržnih cen.

(146)

Komisija je najprej ugotovila, da je izvozna dajatev izrecno namenjena podpori skladu OPPF in da je sklad OPPF namenjen podpori industriji palmovega olja na splošno, vendar, kot je pojasnjeno v uvodnih izjavah 76 in 77 začasne uredbe, dejansko podpira samo industrijo biodizla. Poleg tega je Komisija sklenila, da se podpora vlade Indonezije za industrijo biodizla nudi tudi z zagotavljanjem surovega palmovega olja za plačilo, ki je nižje od primernega. Ta cilj je dosežen s skupnim učinkom različnih ukrepov, vključno z izvozno dajatvijo.

(147)

Komisija je zato sklenila, da ima uvedba izvozne dajatve že od samega začetka dva ločena cilja, in sicer financiranje sklada OPF in dopolnitev sklopa ukrepov za znižanje domačih cen. Komisija meni, da si je vlada Indonezije namerno (in uspešno) prizadevala za ta učinek na trgu in da to ni zgolj stranski učinek vladne politike.

(148)

Kar zadeva trditev, da družba PTPN določa svoje cene prek konkurenčnih razpisov in da bi bilo zato treba ta rezultat šteti za tržno ceno, Komisija ponovno opozarja, da se je morala zaradi nesodelovanja dobaviteljev surovega palmovega olja in družbe PTPN zanašati na razpoložljiva dejstva, kot je navedeno v uvodnih izjavah 91 do 99 in 126 začasne uredbe. Razen nejasne trditve, da ponudbe za surovo palmovo olje na splošno temeljijo na „mednarodnih tržnih cenah“, noben proizvajalec izvoznik v svojih pripombah glede začasne uredbe ni predložil dokazov o tem, kako oblikuje svoje ponudbe za surovo palmovo olje. Poleg tega ni bilo neposrednih dokazov o tem, kako dobavitelji surovega palmovega olja določajo svoje cene, pri čemer dejstva kažejo, da so cene usklajene s ceno, ki jo je določila družba PTPN.

(149)

V zvezi s tem je skupina Wilmar v svojih pripombah glede dokončnega razkritja poudarila, da je službe Komisije med preveritvenim obiskom v prostorih skupine Wilmar zanimalo, kako sprejme odločitev o ceni, ki se ponudi v vsakem javnem razpisu družbe PTPN. Pojasnila je tudi, da v poznejšem poročilu o misiji ni nobene navedbe o manjkajočih informacijah. V zvezi s tem je Komisija izpostavila, da skupina Wilmar ne izpodbija dejstva, da so bile informacije, ki jih je predložila v tem primeru, nejasne. Poleg tega se skupini Wilmar v nobeni nadaljnji fazi preiskave ni zdelo primerno zagotoviti podrobnejše razlage tega mehanizma, čeprav jo je Komisija na to večkrat opozorila.

(150)

Ker ta trditev ni bila podprta z nobenim preverljivim dokazom, jo je Komisija zavrnila. Namesto da bi dobavitelji surovega palmovega olja svoje cene določili neodvisno ob upoštevanju mednarodnih cen, upoštevajo cene surovega palmovega olja, ki jih dejansko določi družba PTPN.

(151)

V zvezi s trditvijo, da je družba PTPN dobičkonosna, je Komisija opozorila, da je poleg tega, kar je bilo že pojasnjeno v uvodnih izjavah 125 in 144, vlada Indonezije po dokončnem razkritju predložila zapoznele informacije o revidiranih računovodskih izkazih družbe PTPN za leto 2018, vendar je bil preveden le del teh računovodskih izkazov. Zdi se, da računovodski izkazi za leto 2018 kažejo, da je bila družba PTPN leta 2018 dobičkonosna. Vendar Komisija tega ni mogla oceniti, ker ključni deli računovodskih izkazov niso bili prevedeni ter ker so ti računovodski izkazi zajemali vse izdelke in ne le prihodkov od prodaje surovega palmovega olja. Poleg tega so bili podatki, kot je bilo že pojasnjeno, tako za prodajo surovega palmovega olja kot za družbo kot celoto predloženi prepozno in jih zato ni bilo mogoče preveriti, družba PTPN pa niti ni sodelovala v preiskavi. Komisija je zato sklenila, da točnosti trditve ni bilo mogoče oceniti in jo je bilo treba zavrniti. Kar zadeva trditev iz točke (b), je Komisija v uvodni izjavi 133 začasne uredbe pojasnila, da družbi PTPN dejansko ni treba znova ponuditi višje cene, če prejete ponudbe ne dosegajo načrta cen za zadevni dan. Dejansko je Komisija med preveritvenim obiskom potrdila, da je družba PTPN redno sprejemala ponudbe, ki so nižje od take cene. Poleg tega je Komisija ugotovila, da vlada Indonezije lahko vpliva na odločitve družbe PTPN glede njene cenovne politike in to tudi dejansko počne (18).

(152)

V zvezi s trditvijo, da uskladitev cen dobaviteljev surovega palmovega olja z dnevnimi cenami družbe PTPN kaže na dejstvo, da trg ni neizkrivljen, in ne na pooblastilo ali navodilo, je Komisija opozorila, da so vsi neodvisni dobavitelji surovega palmovega olja ponudili cene, ki so enake dnevni ceni družbe PTPN ali nižje od nje. Po mnenju Komisije to ne more kazati na neizkrivljeno tržno dinamiko. Ni namreč smiselno, da na konkurenčnem trgu noben dobavitelj surovega palmovega olja ne bi prodajal po ceni, ki bi bila višja od cene, ki jo je določil konkurent (razen če konkurent dejansko določa najvišjo ceno za zadevno blago na trgu in vlada vsem drugim akterjem narekuje ali jih spodbuja, da spoštujejo to zgornjo mejo).

(153)

V zvezi s trditvijo vlade Indonezije, da so proizvajalci surovega palmovega olja razumni udeleženci na trgu, saj se 70 % surovega palmovega olja izvozi, je Komisija ugotovila, da v skladu z javnimi viri domača potrošnja surovega palmovega olja znaša 30 % proizvodnje (19). To pomeni, da proizvajalci surovega palmovega olja v celoti zadostijo domačemu povpraševanju in se potem zatekajo k izvozu. Zato dejstvo, da se 70 % proizvodnje surovega palmovega olja izvozi, ne izpodbija ugotovitve, da dobavitelji surovega palmovega olja nimajo razumne izbire. Ravno nasprotno, če bi dobavitelji surovega palmovega olja ravnali razumno, ne bi zadostili domačemu povpraševanju in bi izvažali vso svojo proizvodnjo ali bistveno večji delež nje, da bi ustvarili večji dobiček. Ti potencialni dodatni dobički od izvoza so omejeni zaradi omejitev izvoza, ki jih vlada Indonezije uporablja, da dobavitelje palmovega olja spodbuja k prodaji na domačem trgu in zadostitvi lokalnim potrebam. Zato dejstvo, da je zadoščeno celotnemu domačemu povpraševanju, kaže na to, da je vlada Indonezije dosegla svoj cilj glede oskrbe domačega trga po cenah, ki so ugodne za proizvajalce biodizla.

(154)

Skupina Wilmar je v svojih pripombah glede dokončnega razkritja trdila, da dejstvo, da se delež izvoza surovega palmovega olja po določitvi izvozne dajatve na nič ni povečal, kaže na to, da je Komisija napačno sklenila, da je izvozna dajatev namenjena ohranjanju surovega palmovega olja v državi in znižanju njegove cene.

(155)

V zvezi s tem je Komisija opozorila, da so podatki, ki jih je predložila skupina Wilmar, pokazali, da se je domača potrošnja povečala, in da je zato predstavljala večji delež skupne proizvodnje surovega palmovega olja. To bi lahko podprlo trditev skupine Wilmar, če bi vlada Indonezije izrazila namero, da odpravi sistem omejitev izvoza. Vendar vlada Indonezije, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 108, ne namerava odpraviti sistema omejitev izvoza. Jasno je, da je stopnja sistema omejitev izvoza preprosto določena na nič v odziv na zunanje dejavnike, tj. globalno znižanje cen palmovega olja. Vsi indonezijski proizvajalci se dobro zavedajo, da je ta raven le začasna, in zato še naprej dajejo prednost zadostitvi domačemu povpraševanju.

(156)

Skupina Wilmar je v svojem odgovoru predložila tudi informacije o cenah, pri čemer je trdila, da se domače cene surovega palmovega olja od določitve izvozne dajatve na nič niso povišale. Komisija je analizirala navedene informacije in ugotovila, da ni mogla določiti vira podatkov, ki ga je uporabila skupina Wilmar, tako da ni mogla preveriti ali oceniti njihove točnosti. Vendar je ugotovila, da navedeni podatki, če bi se zanašala na njih in če se ne bi upoštevala začasnost dejstva, da je stopnja izvozne dajatve enaka nič, kažejo na uskladitev domače cene z izvoznimi cenami. Zlasti ker je v obdobju preiskave povprečna razlika med obema cenama znašala približno 50 USD/tono, so podatki, ki jih je predložila skupina Wilmar, pokazali, da so se domače cene povišale in približale izvoznim cenam ter da je razlika zdaj nižja od 20 USD/tono. Dejstvo, da se domača cena v absolutnem smislu ni bistveno povišala, je preprosto posledica znižanja svetovnih cen.

(157)

Po mnenju Komisije to podpira njeno ugotovitev, da je sistem omejitev izvoza med drugim in skupaj z drugimi ukrepi namenjen znižanju domačih cen surovega palmovega olja.

(158)

V zvezi s trditvijo vlade Indonezije, da Komisija ni preverila odgovorov neodvisnih dobaviteljev surovega palmovega olja, je Komisija ugotovila, da je ta trditev dejansko napačna. Kot je že bilo navedeno v uvodni izjavi 143, je Komisija ustrezno analizirala vse prejete odgovore, vendar je ugotovila, da je bila velika večina odgovorov nepopolna, veliko jih ni vsebovalo informacij o dobičkonosnosti in veliko dobaviteljev ni predložilo javnih različic odgovorov.

(159)

Vlada Indonezije je poleg tega tudi trdila, da so trditve Komisije v dokončnem razkritju, ki so navedene v uvodni izjavi 143, nepravilne, ker ni mogla najti opomnikov glede javne dokumentacije. Komisija je v zvezi s to trditvijo opozorila, da so ti opomniki del omejene dokumentacije in jih je mogoče najti na seznamu omejenih dokumentov, ki so na voljo zainteresiranim stranem. Kljub temu je Komisija na zaslišanju, ki je potekalo 16. oktobra 2019, vladi Indonezije predložila seznam zadevnih registracijskih številk dokumentov. Komisija je tudi ugotovila, da so bili vprašalniki za neodvisne dobavitelje surovega palmovega olja del vprašalnika, naslovljenega na vlado Indonezije, zato je odgovornost za usklajevanje, zbiranje in zagotavljanje, da so odgovori popolni in pravočasno poslani, v celoti njena.

(160)

V zvezi s trditvijo pod točko (e) je Komisija v uvodnih izjavah 124 do 143 začasne uredbe pojasnila, kako vlada Indonezije prek družb PTPN deluje kot določevalec cen na indonezijskem domačem trgu in kako vsi neodvisni dobavitelji surovega palmovega olja upoštevajo navedene cene. Vlada Indonezije je v svojih pripombah glede dokončnega razkritja navedla, da zaradi omejenega tržnega deleža družbe PTPN ta rezultat ni verjeten. Vendar je Komisija opozorila, da vlada Indonezije ni predložila nobenih dejanskih dokazov, ki bi podprli njeno trditev in nasprotovali ugotovitvi Komisije.

(161)

Glede na navedeno je Komisija zavrnila trditve vlade Indonezije in proizvajalcev izvoznikov ter potrdila svojo ugotovitev o pooblastilu in navodilu.

3.2.3   Neuspešno dokazovanje dohodkovne ali cenovne podpore v skladu s členom 3(1)(b) osnovne uredbe

(162)

Po začasnem razkritju so vlada Indonezije in proizvajalci izvozniki trdili, da Komisija ni dokazala obstoja dohodkovne in cenovne podpore v korist proizvajalcev biodizla v skladu z zahtevanim standardom, določenim s sodno prakso STO.

(163)

V zvezi s tem je Komisija ugotovila, da niti vlada Indonezije niti proizvajalci izvozniki niso predložili novih informacij ali dokazov za utemeljitev trditve o neobstoju dohodkovne ali cenovne podpore. Trditve v zvezi s tem zgolj izražajo nestrinjanje z razlago sodne prakse, ki jo je upoštevala Komisija. Komisija je menila, da analiza iz oddelka 3.3.3.7 začasne uredbe ustreza dokaznemu standardu, določenemu z osnovno uredbo, Sporazumom o subvencijah in izravnalnih ukrepih ter sodno prakso STO.

(164)

Ker ni bilo predstavljeno nobeno novo dejstvo, ki bi bilo lahko podlaga za ponovno oceno ugotovitve, je Komisija potrdila sklep iz oddelka 3.3.3.7 začasne uredbe.

(165)

Vlada Indonezije je po dokončnem razkritju trdila, da je Komisija storila napako pri ugotavljanju dohodkovne in cenovne podpore, ker to zahteva obstoj ukrepa, ki zagotavlja določen rezultat, in ne kakršnega koli ukrepa, ki bi imel naključni učinek na cene.

(166)

V zvezi s tem je Komisija že v uvodnih izjavah 153 in 160 pojasnila, da je sklop ukrepov namenjen ureditvi in znižanju domačih cen ter da ni le stranski učinek politike vlade Indonezije. Poleg tega je ugotovila, da niti vlada Indonezije niti proizvajalci izvozniki niso predložili novih informacij ali dokazov za utemeljitev trditve o neobstoju dohodkovne ali cenovne podpore.

(167)

Skupina Wilmar je trdila, da Komisija ni upoštevala njenih trditev v odgovor na začasno razkritje, in je pozvala, naj to stori.

(168)

V nasprotju s trditvijo skupine Wilmar je Komisija analizirala navedene trditve, vendar, kot je navedeno v uvodni izjavi 163, ni našla nobenega novega dejstva. Namesto tega skupina Wilmar pojasnjuje, zakaj se ne strinja z razlago Komisije glede sodne prakse STO in dejstev v zadevi. V navedenih pripombah skupina Wilmar razpravlja tudi o svojem stališču glede pravilnih hipotetičnih razmer.

(169)

Zaradi jasnosti je Komisija ponovila, da se ne strinja z razlago skupine Wilmar glede sodne prakse STO in dejstev v zadevi, kot je določena v oddelku III.B.3 pripomb k začasni uredbi, in v celoti potrdila sklep iz oddelka 3.3.3.7 začasne uredbe.

3.2.4   Neuspešno dokazovanje obstoja ugodnosti: napaka pri opredelitvi ustrezne referenčne vrednosti

(170)

Komisija je v začasni uredbi ugotovila, da so izvozne cene FOB surovega palmovega olja, ki se izvaža iz Indonezije v druge dele sveta, kot so navedene v indonezijskih statističnih podatkih o izvozu, ustrezno merilo, saj so določene v skladu z načeli prostega trga, konkurirajo cenam drugih izdelkov na tujih trgih, odražajo prevladujoče tržne razmere v Indoneziji in niso izkrivljene s posegom države. Poleg tega je menila, da je uporabljeno merilo največji približek neizkrivljeni indonezijski domači ceni, kakršna bi bila brez poseganja vlade Indonezije. Komisija je ugotovila tudi, da so cene FOB, uporabljene kot merilo, v skladu z mednarodnimi cenami (kot je na primer cena CIF za Rotterdam).

(171)

Zato je Komisija znesek subvencije, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, za vsakega proizvajalca izvoznika izračunala glede na ugodnost za prejemnika, ki je bila ugotovljena v obdobju preiskave. Ocenila je, da je ugodnost vsota razlik med cenami surovega palmovega olja, kupljenega na domačem trgu, in referenčno ceno surovega palmovega olja, ki se je izračunala vsak mesec v obdobju preiskave.

(172)

Vlada Indonezije ter skupini Wilmar in Permata so trdile, da je Komisija (1) napačno menila, da je navedeno merilo ustrezno, in (2) napačno izračunala skupno ugodnost. Vlada Indonezije ter skupini Wilmar in Permata trdijo, da je razlog za to dejstvo, da izvozna cena FOB vključuje izvozno dajatev in je zato izkrivljena. Zelo podobno trditev je predložil tudi odbor EBB.

(173)

Komisija je ugotovila, da trditev, da je izvozna cena izkrivljena, v bistvu pomeni poskus konceptualnega preobrata utemeljitve v zadevi. Medtem ko je Komisija menila, da so domače cene surovega palmovega olja umetno nizke, izvozniki trdijo, da so izvozne cene (ki so približno v skladu z mednarodnimi cenami) previsoke. To pomeni, da izvozniki trdijo, da izvozna dajatev povzroča previsoke cene. Vendar je domača cena tista, ki je izkrivljena, med drugim tudi zaradi izvozne dajatve. Poleg tega je sama vlada Indonezije trdila, da izvozna dajatev ni vključena v izvozno ceno, ki jo je Komisija uporabila pri svojih izračunih (20). Komisija je obravnavala to trditev vlade Indonezije, vendar je menila, da so učinki izvozne dajatve upoštevani v ceni FOB. Komisija je dejansko menila, da prodajalec upošteva obveznost plačila dajatve, ko določi izvozno ceno, ki se nato sporoči organom vlade Indonezije za statistične namene.

(174)

Poleg tega je Komisija menila, da je mesečna izvozna cena FOB, navedena v indonezijskih statističnih podatkih, najustreznejše merilo, kot je navedeno v uvodni izjavi 198 začasne uredbe. Menila je, da je to merilo ustrezno za posamezne nakupne transakcije. Ugotovila je, da so pogoj incoterm FOB referenčne cene in pogoji incoterm domačih nakupnih transakcij, ki jih izvedejo proizvajalci izvozniki, primerljivi. V zvezi s tem ni prejela nobenih pripomb zainteresiranih strani.

(175)

Poleg navedenega je skupina Wilmar trdila, da je Komisija napačno izračunala znesek ugodnosti, ki ga je prejela skupina Wilmar, saj bi morala Komisija pri izračunu odšteti zneske, za katere nakupna cena surovega palmovega olja presega referenčno ceno. V zvezi s tem je Komisija ugotovila, da je upoštevala samo transakcije, za katere je bila zagotovljena ugodnost (tj. kadar je bila cena, ki so jo plačali proizvajalci izvozniki, nižja od referenčne). To so transakcije, pri katerih zadevni program prinaša ugodnosti proizvajalcem izvoznikom. Zato ne bi bilo smiselno, da bi se odštele transakcije, pri katerih ni bila zagotovljena prednost, saj so bile v skladu s trgom. V zvezi s tem je Komisija ugotovila, da je posebna skupina STO v zadevi ZDA – Dokončne protidampinške in izravnalne dajatve na nekatere izdelke iz Kitajske (21), ki je preučila, kako je ministrstvo ZDA za trgovino (USDOC) določilo znesek ugodnosti, zagotovljene z zadevno subvencijo, opredeljeno kot zagotavljanje „gume“ za plačilo, ki je nižje od primernega (22), navedlo, da je treba domnevne subvencije „analizirati v zvezi z določenim obdobjem, da se ugotovi skupni znesek subvencioniranja v obdobju preiskave,“ (23) ter da „člen 14(d) Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih ne vsebuje sklica na pojme izravnave ali ‚negativnih ugodnosti‘ ali izračuna povprečja za celotno obdobje preiskave za posamezno blago“ (24). Pri primerjavi gre za primerjavo posameznih nakupnih transakcij s posebno referenčno vrednostjo za posamezno nakupno transakcijo. Komisija je opravila medsebojno primerjavo posameznih transakcij, da bi ugotovila morebiten obstoj ugodnosti in njen znesek. Vsota ugodnosti, ugotovljenih za posamezne transakcije, je znesek subvencije. Zato se ta trditev zavrne.

(176)

Po dokončnem razkritju je vlada Indonezije trdila tudi, da Komisija ni dokazala obstoja ugodnosti, ker (1) ni logično, da bi ugotovila ugodnost v obliki omejitev izvoza na konkurenčnem finančnem trgu, in ker (2) domače cene surovega palmovega olja sledijo konkurenčni tržni dinamiki.

(177)

V zvezi s tem Komisija ponovno opozarja, da je ugodnost v tej zadevi v obliki zagotavljanja surovega palmovega olja za plačilo, ki je nižje od primernega. Prva trditev vlade Indonezije se zato zavrne.

(178)

V zvezi s trditvijo vlade Indonezije, da domače cene surovega palmovega olja sledijo konkurenčni in neizkrivljeni tržni dinamiki, se Komisija sklicuje na opravljeno analizo, zlasti v uvodni izjavi 151.

(179)

Komisija zato vztraja pri svoji ugotovitvi, da ta shema proizvajalcem izvoznikom prinaša ugodnosti.

(180)

Vlada Indonezije je trdila tudi, da je Komisija opredelila napačno merilo, in sicer predvsem zato, ker je uporabljeno merilo vključevalo izvozno dajatev, in da bi morala od merila odšteti izvozno dajatev.

(181)

V zvezi s tem je Komisija ugotovila protislovje med to izjavo in odgovorom vlade Indonezije na poziv k dopolnitvi z dne 14. marca 2019. V tem odgovoru je vlada Indonezije navedla: „Vlada Indonezije potrjuje, da statistični podatki o izvozu v EU zajemajo le biodizel, proizveden v Indoneziji. Sporočena vrednost izvoza je FOB in izvozni davek oziroma izvozna dajatev ni vključena.“ Komisija je tudi opozorila, da vlada Indonezije ni predložila nobenega dodatnega dejstva v podporo svoji trditvi. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 173, je Komisija menila, da sporočena izvozna cena FOB dejansko vključuje učinke izvozne dajatve.

(182)

Skupina Wilmar je trdila, da je bilo merilo, uporabljeno za izračun ugodnosti, pretirano, ker je bilo uporabljeno merilo „zunaj države“. Vendar je treba pri določitvi najnatančnejšega in najprimernejšega merila, ki ga je treba uporabiti, opozoriti, da Komisija ni uporabila meril „zunaj države“, kot so tista, ki so na voljo v Maleziji ali Evropi, kot je cena CIF za Rotterdam. Indonezijske izvozne cene so bile uporabljene, ker so indonezijske (in v tem smislu torej „znotraj države“) in ker predstavljajo zanesljivo tržno osnovo za primerjavo. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(183)

Zato je Komisija potrdila sklep iz uvodne izjave 172.

3.2.5   Specifičnost

(184)

Po dokončnem razkritju je vlada Indonezije trdila, da Komisija ni dokazala specifičnosti programa. Po mnenju vlade Indonezije je subvencija specifična, če se nanaša na eno samo industrijo.

(185)

Komisija se s to trditvijo ni strinjala. Opozorila je, da je posebna skupina v zadevi „ZDA – Subvencije za gorski bombaž“ pojasnila: ‚V skladu z besedilom člena 2 Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih je subvencija ‚specifična‘, če je specifična za podjetje ali industrijo ali skupino podjetij ali industrij (v Sporazumu o subvencijah in izravnalnih ukrepih navedeno kot ‚določena podjetja‘) v pristojnosti organa, ki dodeljuje subvencije […].‘ Posebna skupina je pojasnila tudi, da se specifičnost „[…] nanaša na skupino industrij, ker so ‚določena podjetja‘ v uvodnem besedilu člena 2.1 na splošno opredeljena kot podjetje ali industrija ali skupina podjetij ali industrij“ (25).

(186)

Pritožbeni organ v zadevi ZDA – Protidampinške in izravnalne dajatve (Kitajska) je obravnaval pomen „določenih podjetij“ v členu 2: „Poleg tega je subvencija specifična v skladu s členom 2.1(a) Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih, če je dostop do te subvencije izrecno omejen na ‚določena podjetja‘. V uvodnem besedilu člena 2.1 je določeno, da se pojem ‚določena podjetja‘ nanaša na ‚podjetje ali industrijo ali skupino podjetij ali industrij‘. Najprej opozarjamo, da je beseda ‚določen‘ opredeljena kot ‚znan in podrobno obravnavan, vendar ne izrecno opredeljen: (s samostalnikom v ednini) poseben(-na, -no), (s samostalnikom v množini) posebni(-e, -a), nedvoumni(-e, -a)‘. Pojem ‚skupina‘ pa je običajno opredeljen kot ‚število ljudi ali predmetov, za katere se šteje, da tvorijo enoto ali celoto na podlagi določene medsebojne ali skupne povezava ali namena, ali ki jih je mogoče razvrstiti skupaj zaradi določene stopnje podobnosti‘. V primeru samostalnikov, označenih s pojmoma ‚določen‘ in ‚skupina‘, vidimo, da je ‚podjetje‘ lahko opredeljeno kot ‚firma, družba‘, medtem ko ‚industrija‘ pomeni ‚določeno obliko ali podružnico produktivne delovne sile, trgovina, proizvodnja‘. Ugotavljamo, da je posebna skupina v zadevi ZDA – Subvencije za gorski bombaž menila, da se lahko ‚industrija ali skupina ‚industrij‘ na splošno opredeli glede na vrsto izdelkov, ki se proizvajajo‘, da se ‚pojem ‚industrija‘ nanaša na proizvajalce določenih izdelkov‘ in da je ‚obseg tega pojma ‚industrije‘ lahko odvisen od več dejavnikov v danem primeru‘. Navedeno kaže, da se pojem ‚določena podjetja‘ nanaša na eno samo podjetje ali industrijo ali vrsto podjetij ali industrij, ki so znane in podrobno obravnavane. Kljub temu se strinjamo s Kitajsko, da ta pojem vključuje ‚določeno stopnjo nedoločenosti in negotovosti‘, in posebno skupino v zadevi ZDA – Subvencije za gorski bombaž, da se lahko odločitev, ali določeno število podjetij ali industrij lahko pomeni ‚določena podjetja‘, sprejme le za vsak primer posebej.“ (26)

(187)

Komisija je zato opozorila, da sodna praksa STO ne zahteva, da se subvencija nanaša na eno samo industrijo, da bi bila specifična, temveč se lahko nanaša tudi na „ vrsto podjetij ali industrij, ki so znane in podrobno obravnavane“. V tej zadevi je Komisija v uvodni izjavi (202) začasne uredbe sklenila, da je sklop ukrepov specifičen, ker prinaša ugodnosti podjetjem, ki so dejavna v vrednostni verigi palmovega olja. Zato je v skladu s sodno prakso STO sklenila, da je sklop ukrepov specifičen, saj se nanaša na „vrsto podjetij ali industrij, ki so znane in podrobno obravnavane“. Trditev vlade Indonezije se zato zavrne.

3.3   Podpora vlade za industrijo biodizla z oprostitvijo uvoznih dajatev na stroje, uvožene na območja pod carinskim nadzorom

(188)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 237 začasne uredbe, je Komisija izračunala ugodnost, ki jo oprostitev uvozne dajatve na uvožene stroje prinaša proizvajalcem izvoznikom, kot skupni znesek neplačane dajatve, odobrene v obdobju preiskave na podlagi življenjske dobe temeljnih sredstev. Proizvajalci izvozniki so trdili, da bi morala Komisija pri izračunu ugodnosti, pridobljenih zaradi oprostitve uvoznih dajatev na uvožene stroje, dodeliti prejete zneske za skupni prihodek zadevnih družb in ne le za prihodek od zadevnega izdelka. Pojasnili so, da je razlog za to dejstvo, da seznam strojev, uvoženih brez plačila dajatve, ne vključuje samo strojev za proizvodnjo biodizla, ampak tudi za druge izdelke.

(189)

V zvezi s tem je Komisija že z vprašalnikom za proizvajalce izvoznike zahtevala, naj družbe predložijo seznam strojev in navedejo njihovo uporabo. Komisija je opozorila, da noben proizvajalec izvoznik ni omenil morebitne dvojne rabe posameznih strojev pred preveritvenim obiskom, ko bi bilo mogoče preveriti te informacije. Ker te trditve ni bilo mogoče preveriti, je bila zavrnjena.

(190)

Kar zadeva uvoz strojev na območja pod carinskim nadzorom, je Komisija po objavi začasne uredbe prejela pripombe odbora EBB glede delnega sodelovanja skupine Wilmar v zvezi s tem. Odbor EBB je opozoril, da skupina Wilmar ni razkrila zneska subvencij, prejetega na podlagi subvencijske sheme območij pod carinskim nadzorom. Poleg tega je navedel, da stopnja začasne dajatve, uvedene za skupino Wilmar, ni najvišja med začasnimi dajatvami, uvedenimi za to shemo.

(191)

V zvezi s tem je Komisija potrdila, da je zaradi delnega nesodelovanja v zvezi s podatki o območjih pod carinskim nadzorom na podlagi člena 28 osnovne uredbe za skupino Wilmar v zvezi s tem uporabila razpoložljiva dejstva.

(192)

Po dokončnem razkritju je družba PT Ciliandra Perkasa trdila, da je Komisija napačno zavrnila njeno trditev, da bi morala Komisija dodeliti prejete zneske za skupni prihodek zadevnih družb in ne le za prihodek od zadevnega izdelka. Po mnenju družbe PT Ciliandra Perkasa je to zato, ker bi lahko Komisija na podlagi razpoložljivega seznama ugotovila, ali se vsak posamezen stroj uporablja samo za biodizel ali pa ima dvojno rabo.

(193)

Komisija je v uvodni izjavi 189 opozorila, da noben proizvajalec izvoznik, vključno z družbo PT Ciliandra Perkasa, ni omenil morebitne dvojne rabe posameznih strojev pred preveritvenim obiskom, ko bi bilo mogoče preveriti te informacije. Ker te trditve ni bilo mogoče preveriti, je bila zavrnjena.

3.4   Splošna pripomba o metodologiji, uporabljeni za izračune subvencije

(194)

Po začasnem razkritju je skupina Wilmar trdila, da je Komisija napačno izračunala zneske subvencije, ker je pri tem upoštevala dodelitve za prihodke. Skupina Wilmar trdi, da bi morala Komisija v skladu s členom 7(1) osnovne uredbe izračunati znesek subvencije na enoto subvencioniranega izdelka in ne za vsak program.

(195)

Komisija je navedla, da nobena subvencija ni bila dodeljena z navedbo izdelanih, proizvedenih, izvoženih ali prevažanih količin. Zato je bil znesek celotne subvencije dodeljen za zadevni prihodek družb skupine Wilmar od prodaje v skladu s členom 7(2) osnovne uredbe, v katerem je navedeno: „Kadar se subvencija ne dodeli z navedbo izdelanih, proizvedenih, izvoženih ali prevažanih količin, se znesek subvencije, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, določi z dodelitvijo vrednosti celotne subvencije, kakor je primerno, za raven proizvodnje, prodaje ali izvoza zadevnih izdelkov med obdobjem preiskave o subvencioniranju.“

(196)

Ker nobena od teh subvencij ni dodeljena z navedbo izdelanih, proizvedenih, izvoženih ali prevažanih količin, je zadevni prihodek družbe od prodaje najustreznejši imenovalec. V zvezi s tem je treba omeniti, da je bil zadevni prihodek določen tako, da čim bolje odraža prodajno vrednost izdelkov, ki jih je družba prejemnica prodala. Kakršna koli druga predlagana metodologija za izračun zneska subvencije, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, bi bila v nasprotju z ustreznimi določbami osnovne uredbe (člena 7 in 15) in upravno prakso Komisije, kadar v protisubvencijskih postopkih izbira ustrezni števec/imenovalec za dodelitev zneska subvencije, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi. Trditev skupine Wilmar se zato zavrne.

3.5   Sklep o subvencioniranju

(197)

Po začasnem razkritju je vlada Indonezije podala pripombo glede statusa podpore za industrijo biodizla z neposrednim prenosom sredstev prek sklada OPPF in zagotavljanjem surovega palmovega olja za plačilo, ki je nižje od primernega. Zlasti je navedla, da je sklad OPPF septembra 2018 prenehal plačevati sredstva izvoznikom biodizla in da je bila izvozna dajatev na surovo palmovo olje od 4. decembra 2018 enaka nič.

(198)

V odziv na to je Komisija navedla, da sta oba programa še vedno veljavna in nista bila uradno razveljavljena. Glede na to, kako delujeta, bosta tudi v prihodnje prinašala ugodnosti proizvajalcem izvoznikom. Plačila sklada OPPF so se prenehala zaradi razlike med referenčno ceno mineralnega dizla in referenčno ceno biodizla, ne pa zaradi odprave programa. Poleg tega je sklad OPPF decembra 2018 ponovno začel izplačevati sredstva. Zato je Komisija menila, da so bili pogoji iz člena 15(1) izpolnjeni, in je to trditev zavrnila.

(199)

Dokončne stopnje subvencije v zvezi z opisanim sklopom ukrepov, izražene kot odstotni delež cene CIF meja Unije brez plačane dajatve, so:

Preglednica 1

Dokončne stopnje subvencije

Družba

Dokončna stopnja subvencije

PT Ciliandra Perkasa

8,0 %

PT Intibenua Perkasatama in PT Musim Mas (skupina Musim Mas)

16,3 %

PT Pelita Agung Agrindustri in PT Permata Hijau Palm Oleo (skupina Permata)

18,0 %

PT Wilmar Nabati Indonesia in PT Wilmar Bioenergi Indonesia (skupina Wilmar)

15,7 %

Vse druge družbe

18,0 %

4.   ŠKODA

4.1   Opredelitev industrije Unije in proizvodnje v Uniji

(200)

Po objavi začasne uredbe je skupino Wilmar zanimalo, ali ima španski proizvajalec biodizla Masol, ki je del vzorca, status člana industrije Unije glede na njegovo povezavo s skupino Musim Mas, pri čemer je še navedla, da družba kupuje in proizvaja biodizel v Uniji.

(201)

Komisija je menila, da družba Masol spada v opredelitev industrije Unije, saj proizvaja biodizel v svojih obratih v Uniji. Poleg tega ima Komisija v skladu s členom 9(1)(a) osnovne uredbe možnost vključiti proizvajalce Unije v opredelitev industrije tudi, kadar zadevni izdelek tudi uvažajo. V zvezi s tem je Komisija ugotovila, da je ekonomski poudarek družbe Masol tudi v Uniji, saj njena proizvodnja v Uniji močno presega njene nakupe biodizla iz Indonezije ali od drugod.

(202)

Po dokončnem razkritju je skupino Wilmar ponovno zanimalo, ali bi bilo treba družbo Masol izključiti iz opredelitve industrije Unije, saj gre za hčerinsko družbo, ki je v celoti v lasti skupine Musim Mas.

(203)

Komisija je obravnavala to stališče, vendar je menila, da družba Masol kot proizvajalec biodizla v Uniji ostaja del industrije Unije. Lastništvo te družbe je le eden od elementov, ki so bili v zvezi s tem upoštevani, in glede na znaten delež njene proizvodnje v Uniji v tej zadevi ni odločilno vplivalo na njen status proizvajalca Unije.

(204)

Po začasnem razkritju je skupina Wilmar je podala pripombe tudi v zvezi z ravnjo proizvodnje v Uniji iz preglednice 3 začasne uredbe, pri čemer je navedla, da bi v obdobju preiskave proizvodnja presegla potrošnjo, če bi se proizvodnja v obdobju od leta 2015 do obdobja preiskave povečala za enak odstotni delež kot potrošnja (za 33 %).

(205)

Komisija je ugotovila, da na to primerjavo vpliva zaokroževanje, saj je bilo točno povečanje potrošnje v obravnavanem obdobju 32,58‐odstotno. Raven proizvodnje je bila v letu 2015 nižja od ravni potrošnje Unije. Zato je matematično nemogoče, da bi se obe ravni povišali za enak odstotek in bi prvotno nižja raven (proizvodnja) presegla prvotno višjo raven (potrošnjo), če se obe matematično pravilno povišata za enak odstotek.

(206)

Poleg tega je Komisija opozorila, da je navedba v uvodni izjavi 269 začasne uredbe o tem, da proizvodnja industrije Unije ni izpolnjevala povpraševanja, dejansko pravilna. Komisija je v vsakem primeru ugotovila, da je imela industrija Unije v celotnem obravnavanem obdobju neizkoriščeno zmogljivost, potrebno za povečanje svoje proizvodnje in izpolnitev povišane ravni potrošnje, kar ji ni uspelo storiti zaradi subvencioniranega uvoza biodizla.

(207)

Po dokončnem razkritju je skupina Wilmar ponovno podala isto pripombo, in sicer da je proizvodnja Unije v letu 2015 znašala skoraj 100 % potrošnje Unije in da bi zato, če je Komisija pričakovala, da se bo proizvodnja povečala popolnoma v skladu s potrošnjo, industrija Unije dejansko imela monopol nad celotno potrošnjo EU.

(208)

Vendar je v uvodni izjavi 269 začasne uredbe zgolj navedeno, da proizvodnja Unije ni sledila povpraševanju v Uniji in da je bila razlika v uvozu biodizla v Unijo. Ta izjava je še vedno točna. Vendar je dejansko napačno govoriti o monopolu industrije Unije. Kot je navedeno v uvodni izjavi 264 začasne uredbe, industrijo Unije sestavlja več kot 200 proizvajalcev, ki si med seboj konkurirajo na trgu Unije. Zato v tem primeru ni primerno govoriti o morebitnem monopolu industrije Unije.

(209)

Ker drugih pripomb glede opredelitve industrije Unije in proizvodnje v Uniji ni bilo, je Komisija sklepe iz uvodnih izjav 264 do 269 začasne uredbe potrdila.

4.2   Potrošnja Unije

(210)

Po začasnem razkritju je indonezijska proizvajalka izvoznica skupina Wilmar navedla, da se Komisija pri analizi potrošnje Unije ni sklicevala na drugo direktivo o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (27) ali delegirano uredbo Komisije (28) o surovinah z visokim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč.

(211)

Komisija je navedla, da se akta nanašata na prihodnost in ne na preteklo potrošnjo ter pomenita nadaljevanje politike Unije, usmerjene v spodbujanje uporabe biodizla v dizelskih motorjih, pri čemer trditev skupine Wilmar, da lahko akta omejita potrošnjo PME, ni povezana s celotno potrošnjo biodizla v Uniji.

(212)

Poleg tega je skupina Wilmar v svojih pripombah glede začasnega razkritja potrdila, da lahko potrošnja PME ostane na ravni iz leta 2019 do konca leta 2023 (29). Potrošnja surovin z visokim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč se bo zmanjšala šele po 31. decembru 2023.

(213)

Poleg tega industrija Unije zdaj proizvaja znaten delež PME. Z nadomeščanjem PME, ki ga zdaj proizvaja industrija Unije, se lahko uvoz iz Indonezije srednjeročno še naprej povečuje.

(214)

Ker glede potrošnje Unije ni bilo pripomb, je Komisija sklepe iz uvodnih izjav 270 do 278 začasne uredbe potrdila.

4.3   Uvoz iz Indonezije in nelojalno nižanje prodajnih cen

(215)

Kar zadeva obseg in tržni delež uvoza iz Indonezije, je Komisija po objavi začasne uredbe od indonezijskih izvoznikov, nepovezanega trgovca z biodizlom Gunvor in vlade Indonezije prejela pripombe glede obsega uvoza iz Indonezije v obravnavanem obdobju.

(216)

Navedene strani so trdile, da je analiza uvoza iz Indonezije pomanjkljiva, saj ne zajema obdobja 2010–2012, tj. obdobja pred uvedbo protidampinških dajatev leta 2013.

(217)

Komisija je te pripombe sicer obravnavala, vendar je obseg uvoza iz Indonezije pravilno opisan v uvodnih izjavah 279 do 282 začasne uredbe, pri čemer je Komisija v uvodnih izjavah 281 in 282 jasno predstavila učinek veljavnih protidampinških dajatev.

(218)

Komisija je opozorila tudi, da se obravnavano obdobje začne leta 2015, zato analize obsega uvoza iz Indonezije ni mogoče opraviti za nazaj za obdobje 2010–2012, če se želi upoštevati obravnavano obdobje v tej preiskavi. Trajanje obravnavanega obdobja v tej zadevi je običajno obdobje, uporabljeno za take preiskave. V vsakem primeru je ob upoštevanju obsega uvoza iz Indonezije, kot je bil ugotovljen v protidampinški preiskavi, ki se je končala leta 2013, mogoče ugotoviti, da je bil obseg uvoza iz Indonezije v obdobju 2010–2011 podoben obstoječemu obsegu v sedanjem obdobju preiskave in predvidenemu obsegu v bližnji prihodnosti, če se ukrepi ne uvedejo (30).

(219)

Trgovec Gunvor je pripomnil še, da upoštevanje samo uvoza iz Indonezije v obdobju preiskave pomeni, da se ni upoštevala raven uvoza iz Argentine. Vendar je bila ta analiza izvedena v uvodnih izjavah 368 do 370 oddelka 6 (vzročna zveza) začasne uredbe.

(220)

Kar zadeva nelojalno nižanje prodajnih cen, je Komisija po začasnem razkritju prejela pripombe od indonezijskih proizvajalcev izvoznikov in vlade Indonezije, ki so trdili, da je treba izračune nelojalnega nižanja prodajnih cen prilagoditi ali dodano pojasniti.

(221)

V začasni uredbi so določene tri metode za izračun nelojalnega nižanja prodajnih cen med uvozom biodizla iz Indonezije in prodajo biodizla na trgu Unije. Komisija bo dodatno pojasnila te tri metode, uporabljene v tej zadevi za ugotovitev obstoja znatnega nelojalnega nižanja prodajnih cen na podlagi podatkov v zvezi z vzorčenimi proizvajalci izvozniki.

(222)

Po dokončnem razkritju je vlada Indonezije podala pripombe glede treh metod Komisije za izračun nelojalnega nižanja prodajnih cen, pri čemer je navedla, da Komisija ni upoštevala različnih sodnih odločb Sodišča Evropske unije in Svetovne trgovinske organizacije.

(223)

Komisija se s tem ni strinjala. V nadaljevanju predstavljene tri metode podrobno analizirajo nelojalno nižanje prodajnih cen Unije zaradi indonezijskega uvoza biodizla, pri čemer je bilo pri vseh treh je bilo ugotovljeno nelojalno nižanje prodajnih cen.

(224)

Pripombe vlade Indonezije glede dokončnega razkritja so vsebovale tudi nekatera splošna opažanja glede nelojalnega nižanja prodajnih cen, ki so obravnavana v nadaljevanju.

(225)

Prvič, vlada Indonezije je primerjala PME in metil ester iz repičnega olja (v nadaljnjem besedilu: RME) ter pri tem ugotovila, da imata različne fizikalne lastnosti (pri enem CFPP znaša +13 °C, pri drugem pa –14 °C) in cene.

(226)

Komisija se strinja z vlado Indonezije, zato ni neposredno primerjala prodaje PME in RME.

(227)

Drugič, vlada Indonezije se sklicuje na uvodno izjavo 290 začasne uredbe, v kateri je navedeno, da se PME običajno ne uporablja v čisti obliki, temveč se običajno meša z drugimi vrstami biodizla, da se ustvari mešanica z nižjo ravnjo CFPP.

(228)

Pojasniti je treba, da dejstvo, da se PME običajno meša z drugimi vrstami biodizla, ne pomeni, da se ne meša neposredno z mineralnim dizlom. Analiza prodaje vzorčenih proizvajalcev Unije jasno kaže na znatno neposredno prodajo čistega PME rafinerijam mineralnega dizla, ki neposredno konkurira uvozu čistega PME iz Indonezije.

4.3.1   Splošna opažanja glede trga EU za biodizel

(229)

Biodizel je homogen izdelek z eno prevladujočo rabo, in sicer kot gorivo v dizelskih motorjih. Proizvaja se iz različnih nefosilnih surovin. Glede na surovine obstajajo nekatere razlike v fizikalnih lastnostih, in sicer v ravni CFPP. Na trgu je biodizel z določeno ravnjo CFPP pogosto opisan kot FAMEX (31), kot je FAME0 za biodizel s CFPP pri 0 °C ali FAME5 za biodizel s CFPP pri 5 °C.

(230)

Večina vrst biodizla, vključno s PME, se prodaja v čisti obliki ali kot mešanica z drugimi vrstami biodizla. V tem okviru se izraz „mešanica“ nanaša na mešanico, ki je sestavljena iz različnih vrst biodizla, ne pa tudi iz mineralnega dizla. Tega se ne sme zamenjati z „mešanico“, ki se običajno prodaja na črpalki, ki je na primer v Uniji običajno sestavljena iz največ 10 % biodizla in ne manj kot 90 % mineralnega dizla.

(231)

Povpraševanje po biodizlu temelji na dveh pomembnih dejavnikih, in sicer na potrošnji dizelskega goriva in vsebnosti biodizla v tem gorivu. Cena biodizla nima bistvenega vpliva na nobenega od teh dejavnikov, zlasti zaradi omejenega vpliva cene biodizla na ceno dizelskega goriva na črpalki.

(232)

Zato je v nasprotju s številnimi drugimi izdelki povpraševanje po biodizlu v smislu cen neprožno. Poceni biodizel običajno ne povzroči povečanja potrošnje na trgu biodizla. Cenovna konkurenca na trgu biodizla je torej „igra z ničelno vsoto“, pri čemer en udeleženec na trgu pridobi količine po isti stopnji, kot jih drugi izgubi.

(233)

Zato stalno povpraševanje, ki povzroči povečanje uvoznih količin subvencioniranega biodizla po nizkih cenah, vpliva na ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem, kar privede do prevelike ponudbe na celotnem trgu biodizla. V primeru prevelike ponudbe na celotnem trgu biodizla razpoložljivost cenejše možnosti, kot je subvencioniran uvoz, izvaja pritisk za zniževanje cen tudi na celotnem trgu biodizla, kar negativno vpliva na vse proizvajalce biodizla ne glede na to, katere surovine uporabljajo.

4.3.2   Metoda 1 – primerjava uvoza PME in proizvodnje PME v EU

(234)

V okviru prve metode, opisane v uvodnih izjavah 292 do 295 začasne uredbe, je bila opravljena primerjava uvoza PME iz Indonezije in prodaje PME, proizvedenega v Evropski uniji. Stopnje nelojalno znižanih prodajnih cen so znašale od 6,0 % do 11,6 %.

(235)

Za pojasnitev izračuna na zahtevo strani, ki so predložile pripombe, sta se primerjala PME s CFPP pri +13 iz Indonezije in PME s CFPP pri +10, proizveden s strani industrije Unije (32). PME, prodan s CFPP pri +10, se ni mešal, da bi se dosegla navedena CFPP; biodizlu se je dodal aditiv, ki stane manj kot 1 EUR na metrično tono, tj. približno 0,1 % stroška proizvodnje. Komisija meni, da prilagoditev zaradi tega aditiva ni potrebna, saj ne bi vplivala na izračune.

(236)

Po začasnem razkritju je skupina Wilmar pripomnila, da bi morala Komisija v uvodni izjavi 287 začasne uredbe dodatno pojasniti, kako je upoštevala posebni nemški sistem „dvojnega štetja“.

(237)

Za pojasnitev metodologije je treba navesti, da je Nemčija določila obvezne cilje glede emisij toplogrednih plinov, ki jih morajo izpolniti naftne družbe. Zato se za transakcije z nizkimi ravnmi emisij CO2 uporabljajo cenovne premije. Nakupne transakcije za nemški trg so bile opredeljene tako, da je bila pri kontrolni številki izdelka po potrebi uporabljena oznaka „2“ (emisije, ki znašajo manj kot 9 g/MJ), da bi lahko Komisija te transakcije primerjala z indonezijskim uvozom, enakovrednim drugim državam članicam, v katerih je vzpostavljen sistem dvojnega štetja.

(238)

Komisija je navedla, da je uvoz iz Indonezije brez certifikata, ki se zahteva na podlagi direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, primerjala s prodajo industrije Unije z navedenim certifikatom, kot je navedeno v uvodni izjavi 288. Po začasnem razkritju sta skupina Wilmar in vlada Indonezije navedli, da je bil biodizel brez certifikata, ki se zahteva na podlagi direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, cenejši od tistega z navedenim certifikatom, in zahtevali prilagoditev.

(239)

Komisija je navedla, da ti strani nista izpodbijali trditve, da je ta izdelek identičen PME, ki se prodaja z navedenim certifikatom, in nista predložili nobenih dokazov, da ta izdelek ni v neposredni konkurenci s PME, ki ga proizvaja industrija Unije. Zato je menila, da prilagoditev zaradi razlike v ceni ni bila potrebna, zlasti ker niso bili predloženi nobeni prepričljivi dokazi v zvezi s tako razliko v ceni v obdobju preiskave.

(240)

Komisija je torej še naprej menila, da se s to metodo točno izrazi nelojalno nižanje prodajnih cen, ki ga povzroča vrsta biodizla, uvoženega iz Indonezije. V vsakem primeru stopnja nelojalno znižanih prodajnih cen, ugotovljena za izdelke brez certifikata, ki se zahteva na podlagi direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, znatno presega domnevno razliko v ceni, ki jo je navedla skupina Wilmar. Tudi če bi bila prilagoditev, ki jo je zahtevala skupina Wilmar, odobrena, bi bil učinek take prilagoditve zmeren in bi še vedno obstajalo znatno nelojalno nižanje prodajnih cen zaradi indonezijskega uvoza.

(241)

Po dokončnem razkritju sta vlada Indonezije in skupina Wilmar zahtevali prilagoditev, da bi se upoštevala razlika v ceni med biodizlom s CFPP pri +10 in biodizlom s CFPP pri +13.

(242)

Komisija ni ugotovila nobene take razlike v ceni, vlada Indonezije in skupina Wilmar pa o tem nista predložili nobenih dokazov. Komisija je ugotovila, da se je biodizel ponujal na trgih kot čisti RME, FAME0 in čisti PME. V ponujenih cenah za čisti PME ni sklica na dejansko raven CFPP izdelka, ampak samo na PME, kar podpira trditev Komisije, da se ves PME prodaja po podobnih cenah ne glede na točno raven CFPP. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(243)

Komisija je po dokončnem razkritju ponovno prejela zahtevo skupine Wilmar in vlade Indonezije za prilagoditev cene, da bi se primerjal uvoz PME brez certifikata, ki se zahteva na podlagi direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, s proizvodnjo PME v Uniji z navedenim certifikatom.

(244)

Komisija je ponovila svoje stališče, da taka prilagoditev ni potrebna, in zahtevo zavrnila. V obdobju preiskave so se iz Indonezije v Unijo uvažale velike količine PME brez certifikata, ki se zahteva na podlagi direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, pri čemer je ta PME uporaben za mešanje z mineralnim dizlom le, če ima navedeni certifikat. Skupina Wilmar ni predložila nobenih dokazov, da PME, uvožen brez certifikata, ki se zahteva na podlagi direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, ni konkuriral proizvodnji PME v Uniji z navedenim certifikatom.

4.3.3   Metoda 2 – primerjava uvoza PME s prodajo PME, proizvedenega v EU, in biodizla, proizvedenega v EU, s CFPP pri 0 (FAME0)

(245)

V okviru druge metode, predstavljene v uvodnih izjavah 296 in 297 začasne uredbe, se je uvoz iz Indonezije primerjal z večjo količino biodizla, proizvedenega v Uniji, pri čemer se je v primerjavo vključil tudi biodizel FAME0, ki ga prodajajo vzorčeni proizvajalci Unije.

(246)

Za primerjavo prodaje FAME0 v Uniji in uvoza PME iz Indonezije na ravni države je bila cena prodaje FAME0 v Uniji prilagojena in posledično znižana na raven cene prodaje PME v Uniji, da bi se upoštevala tržna vrednost razlik med fizikalnimi lastnostmi.

(247)

Za pojasnitev izračuna na zahtevo strani, ki so predložile pripombe, je bilo navedeno znižanje cene v razponu 100–130 EUR na metrično tono. Poleg tega 55 % celotne prodaje industrije Unije, zajetih s to primerjavo, vključuje PME in FAME0 (33).

(248)

Stopnja nelojalno znižanih prodajnih cen na ravni države, ugotovljena na podlagi te metode, je znašala 7,4 %.

(249)

Komisija je menila, da ta izračun pomeni razumno oceno učinka uvoza iz Indonezije na ceno FAME0.

(250)

Po dokončnem razkritju je skupina Wilmar nasprotovala tej primerjavi, pri čemer se je sklicevala na ugotovitve v postopku STO za reševanje sporov „Evropska unija – Protidampinški ukrepi za biodizel iz Indonezije“ (34), v katerem je Komisija izvedla podobno prilagoditev. Posebna skupina je v točki 7.157 navedla:

„Čeprav si tako PME iz Indonezije kot tudi mešan biodizel s CFPP pri 0 lahko konkurirata za prodajo družbam, ki mešajo biodizel z mineralnim dizlom, ta točka kljub temu ne obravnava dejstva, da organi EU niso pojasnili, ali je bila primerjava med prodajo PME in mešanim biodizlom s CFPP pri 0 opravljena na ustrezni ravni, saj je PME surovina za mešanice, vključno z biodizlom s CFPP pri 0.“

(251)

Komisija ugotavlja, da se je trg Unije od prvotne preiskave uvoza iz Indonezije spremenil. Posebna skupina je opozorila, da se je takrat PME lahko uporabljal samo v mešanici in da je bil dejansko sestavni del različnih mešanic, ki so se prodajale končnim uporabnikom na trgu EU (35).

(252)

Komisija je v prvotni preiskavi proti Indoneziji ugotovila, da industrija Unije ni mogla proizvajati PME iz uvoženega palmovega olja, saj je bila cena PME dejansko nižja od cene palmovega olja. Industrija Unije je zato kupovala čisti PME iz Indonezije in ga pred nadaljnjo prodajo mešala z drugimi vrstami biodizla, ki jih je sama proizvedla (36).

(253)

Vendar je Komisija v sedanji preiskavi ugotovila, da je bil PME, proizveden v Uniji, prodan neposredno naftnim družbam, tako da se je tržna dinamika v tem pogledu spremenila.

(254)

Komisija ne zanika, da se PME uvaža v Unijo tudi, da bi se mešal z drugimi vrstami biodizla in ustvaril npr. FAME0. Vendar je količina uvoženega PME posledica cene tega uvoza in fizikalnih lastnosti, zato cena uvoženega PME izvaja cenovni pritisk tudi na mešanice. PME je med najcenejšimi vrstami biodizla, ki se lahko uporabljajo v mešanicah, kot sta FAME0 in FAME+5, ki sta primerna za uporabo na znatnem delu trga Unije skozi vse leto. Uvoz PME tako neposredno konkurira drugim vrstam biodizla, proizvedenim v EU, ki bi se sicer mešale v večjih količinah, da bi se ustvarila enaka mešanica.

(255)

Po dokončnem razkritju je vlada Indonezije zavrnila to metodo za izračun, pri čemer je navedla, da obravnava samo en segment trga Unije in ne zajema vseh vrst izdelkov, ki jih prodaja industrija Unije. Komisija se s tem ni strinjala, saj je izračun, ki ga je zahtevala vlada Indonezije in ki bi zajemal vse vrste izdelkov, ki jih prodaja industrija Unije, podrobno opisan v nadaljevanju pod metodo 3.

4.3.4   Metoda 3 – primerjava celotnega uvoza biodizla iz Indonezije s celotno prodajo biodizla v Uniji brez prilagoditve cene

(256)

V okviru tretje metode, opisane v uvodnih izjavah 298 in 299 začasne uredbe, je bila opravljena primerjava uvoza biodizla iz Indonezije na ravni države in celotne prodaje biodizla s strani vzorčenih proizvajalcev Unije. Stopnja nelojalno znižanih prodajnih cen na ravni države, ugotovljena na podlagi te metode, je znašala 17,1 % (37).

(257)

Komisija je menila, da ta izračun, pri katerem se primerjata uvoz zadevnega izdelka iz Indonezije na ravni države in prodaja podobnega izdelka na trgu Unije s strani vzorčenih proizvajalcev Unije, kaže, da je nelojalno nižanje prodajnih cen s strani Indonezije znatno tudi, če primerjava zajema vse vrste izdelkov. To je potrjeno tudi na podlagi razpoložljivih podatkov in navedeno v uvodni izjavi 284 začasne uredbe.

(258)

Po dokončnem razkritju se je skupina Wilmar sklicevala na neskladnost med obsegom prodaje, razkritim za metodi 2 in 3, ter 55‐odstotnim deležem celotne prodaje industrije Unije, zajetim z metodo 2.

(259)

Komisija priznava to razliko ob dokončnem razkritju, saj skupna vrednost pri metodi 2 ni enaka 55 % skupne vrednosti pri metodi 3, kot je to veljalo v uvodni izjavi 296 začasne uredbe.

(260)

Komisija je pojasnila, da je to posledica različnih virov, uporabljenih za izračun nelojalnega nižanja prodajnih cen pri zadevnih treh metodah, ki so bile določene v uvodnih izjavah 292 do 299 začasne uredbe.

(261)

Pri metodi 1 je bila na podlagi seznama posameznih prodajnih transakcij indonezijskih proizvajalcev izvoznikov izračunana cena na enoto na MT za vsako kontrolno številko izdelka, ki se je nato primerjala s seznamom posameznih prodajnih transakcij vzorčenih proizvajalcev Unije.

(262)

Pri metodi 2 je bil uporabljen isti seznam posameznih transakcij indonezijskih proizvajalcev izvoznikov kot pri metodi 1, vendar mu je bila dodana prodaja FAME0 s seznama transakcij vzorčenih proizvajalcev Unije.

(263)

Pri metodi 3 pa je izračun temeljil na primerjavi seznama posameznih transakcij indonezijskih proizvajalcev izvoznikov iz metode 1 s ceno vzorčene industrije Unije na enoto, kot je bila navedena v njenih odgovorih na vprašalnik, in ne z njenim seznamom transakcij. Tako naj bi se zagotovilo, da skupna pokritost pri metodi 3 ne vključuje količin, kupljenih in nato prodanih s strani proizvajalcev Unije.

(264)

Zato skupni vrednosti za metodi 1 in 2 nista neposredno primerljivi s skupno vrednostjo za metodo 3, saj so viri različni.

(265)

Nobena zainteresirana stran ni predlagala druge metode za izračun nelojalnega nižanja prodajnih cen med indonezijskim uvozom in prodajo industrije Unije ali predložila izračunov, ki bi kazali, da nelojalnega nižanja prodajnih cen v obdobju preiskave ni bilo.

(266)

Po dokončnem razkritju je skupina Wilmar navedla, da je edini pravilen način za izračun nelojalnega nižanja prodajnih cen ta, da se primerjajo posamezne vrste izdelkov in izvedejo prilagoditve zaradi razlik v fizikalnih lastnostih, ki vplivajo na cene, pri čemer je treba obravnavati zapletenost primerljivosti cen, kot jo je ugotovila posebna skupina STO.

(267)

Komisija je obravnavala predlog skupine Wilmar glede izračuna nelojalnega nižanja prodajnih cen na podlagi celotne prodaje industrije Unije, kot je navedeno zgoraj. Ker pa skupina Wilmar ni podala nobenih predlogov ali ocen glede višine prilagoditev zaradi razlik v fizikalnih lastnostih ali predlogov o tem, kako obravnavati zapletenost primerljivosti cen, kot jo je ugotovila posebna skupina STO, na podlagi tega predloga ni bilo mogoče sprejeti nobenih nadaljnjih ukrepov.

(268)

Komisija je izvedla več primerjav cen, da bi zajela vse možne konfiguracije vrst izdelkov in čim bolj zagotovila popolno primerljivost. Pojasnila je tudi, da se je stanje na trgu v obdobju preiskave razlikovalo od stanja, ki ga preučevala posebna skupina STO (ker v tem primeru proizvajalci Unije prodajajo PME neposredno). Komisija je preučila tudi medsebojni vpliv in konkurenčno razmerje med indonezijskim uvozom PME in prodajo v Uniji ter sklenila, da je PME, ki je med najcenejšimi vrstami biodizla, zmožen izvajati cenovni pritisk na prodajo v Uniji.

(269)

Po dokončnem razkritju je vlada Indonezije ta izračun opisala kot primerjavo indonezijskega PME s CFPP pri +13 s FAME0, ki ga proizvaja Unija, in RME s CFPP pri –14 ter navedla, da je ta primerjava brez prilagoditev zaradi fizikalnih lastnosti (tj. CFPP) v bistvu nesmiselna.

(270)

Komisija je opozorila, da je ta izračun primerjava indonezijskega PME s CFPP pri +13 in celotne prodaje proizvodnje industrije Unije v EU, ki vključuje tudi PME. Kar zadeva morebitne prilagoditve, ni bila predložena nobena utemeljena in količinsko opredeljena zahteva za tako prilagoditev.

(271)

Glede na navedeno je Komisija sklenila, da je v okviru vseh treh preučenih metod uvoz iz Indonezije v obdobju preiskave znatno nelojalno znižal prodajo industrije Unije.

4.3.5   Stroški, nastali po uvozu

(272)

Skupina Wilmar je trdila, da je bila raven prilagoditve, ki jo je Komisija uporabila za stroške po uvozu in je znašala 8,50 EUR na metrično tono ter je bila ugotovljena pri predhodni protidampinški preiskavi, prenizka, ter je predložila dokumentacijo, ki naj bi podpirala prilagojeno raven v višini 14,50 EUR na metrično tono.

(273)

Predloženi podatki so se nanašali na pošiljko, ki je prispela po obdobju preiskave, večina stroškov pa se je nanašala na skladiščenje po uvozu, ki ne bi smeli biti vključeni v stroške uvoza. Komisija je menila, da to ni zanesljivejša podlaga od predhodno ugotovljene vrednosti na podlagi nepovezanega uvoznika, zato ni sprejela prilagoditve.

(274)

Trgovec z biodizlom Gunvor je vprašal, ali so bili njegovi podatki uporabljeni za določitev stroškov uvoza, uporabljenih pri izračunih nelojalnega nižanja prodajnih cen. Stroški, ki jih je trgovec Gunvor predložil v izpolnjenem vprašalniku, so vključevali skupno vrednost stroškov uvoza (ki se uporabijo pri izračunu nelojalnega nižanja prodajnih cen) in stroškov po uvozu (ki nastanejo med uvozom in nadaljnjo prodajo ter se ne upoštevajo pri izračunu nelojalnega nižanja prodajnih cen).

(275)

Med preiskavo na kraju samem je trgovec Gunvor predložil revidirane podatke z različnimi podlagami, končni podatki, ki jih je predložil, pa so temeljili na ocenah in niso bili preverljivi. Zato se je Komisija odločila za uporabo stroškov uvoza, ki so se uporabili v preiskavi, na podlagi katere so bile z Uredbo (EU) št. 1194/2013 uvedene protidampinške dajatve, in v prejšnji preiskavi uvoza iz Argentine (38). Menila je, da so ti stroški zanesljivejši od tistih, ki jih je predložil trgovec Gunvor.

(276)

Ker je inflacija v euroobmočju od leta 2012 zelo nizka (skupno približno 6 % med letoma 2012 in 2018), je Komisija menila, da je primerno, da se ti stroški uvoza uporabijo brez prilagoditve za inflacijo. V vsakem primeru kakršna koli prilagoditev v tem smislu ne bi vplivala na končne stopnje nelojalno znižanih prodajnih cen.

(277)

Ker drugih pripomb glede uvoza iz Indonezije ni bilo, je Komisija sklepe iz uvodnih izjav 279 do 301 začasne uredbe potrdila.

4.4   Gospodarski položaj industrije Unije

4.4.1   Splošne opombe

(278)

Ker pripomb ni bilo, je Komisija potrdila uvodne izjave 302 do 308 začasne uredbe.

4.4.2   Makroekonomski kazalniki

4.4.2.1   Proizvodna zmogljivost in izkoriščenost zmogljivosti

(279)

Po razkritju sta vlada Indonezije in skupina Wilmar podali pripombe glede proizvodne zmogljivosti industrije Unije, pri čemer sta opozorili na povečanje proizvodnje in zmogljivosti v obravnavanem obdobju, vendar nista izpodbijali ravni ali gibanja kazalnikov. Trdili sta, da ta povečanja kažejo, da biodizel iz Indonezije ne škodi industriji Unije.

(280)

Te trditve so obravnavane v uvodnih izjavah 368 do 370 oddelka 6 (vzročna zveza) začasne uredbe.

(281)

Ker drugih pripomb glede proizvodnje, proizvodne zmogljivosti in izkoriščenosti zmogljivosti ni bilo, je Komisija potrdila sklepe iz uvodnih izjav 309 do 313 začasne uredbe.

4.4.2.2   Obseg prodaje in tržni delež

(282)

Po razkritju je vlada Indonezije navedla, da je bil tržni delež industrije Unije leta 2015 posledica dejstva, da je bil za industrijo značilen „skoraj popolni monopol brez svobodne konkurence“.

(283)

Komisija je opozorila, da industrijo Unije sestavlja več kot 100 družb, ki si med seboj konkurirajo, kar ne more pomeniti monopola. Med preiskavo niso bili predloženi dokazi v zvezi z monopolnim ravnanjem industrije Unije.

(284)

Skupina Wilmar in vlada Indonezije sta navedli, da je uvodna izjava 317 začasne uredbe nepravilna, saj se pri njej ne upošteva sočasni uvoz biodizla iz Argentine v EU.

(285)

Ta uvoz je obravnavan v uvodnih izjavah 368 do 370 oddelka 6 (vzročna zveza) začasne uredbe.

(286)

Po dokončnem razkritju je skupina Wilmar trdila, da zmanjšanje tržnega deleža industrije Unije po letu 2015 ni kazalnik škode, v kolikor je imela industrija Unije praktično monopolni položaj na trgu Unije. Sklicevala se je tudi na posebne razmere, ki so nastale zaradi protidampinških dajatev, uvedenih na podlagi prvotne preiskave.

(287)

Obseg preiskave je omejen na obravnavano obdobje, ki je opredeljeno v obvestilu o začetku. Poleg tega je učinek odprave protidampinških dajatev priznan v uvodni izjavi 317 začasne uredbe. Zato je Komisija to trditev zavrnila.

(288)

Po dokončnem razkritju je vlada Indonezije znova navedla, da Komisija ni obravnavala njenih trditev glede negativnega učinka uvoza biodizla iz Argentine na uspešnost industrije Unije.

(289)

V zvezi s tem se je Komisija sklicevala na oddelek 6.2.1 začasne uredbe in oddelek 6.2.1 te uredbe, v katerem je bil obravnavan učinek argentinskega uvoza na industrijo Unije.

(290)

Ker drugih pripomb glede obsega prodaje in tržnega deleža ni bilo, je Komisija potrdila sklepe iz uvodnih izjav 314 do 317 začasne uredbe.

4.4.2.3   Rast

(291)

Po razkritju je skupina Wilmar navedla, da bi bilo treba uspešnost industrije Unije od leta 2015 obravnavati ob upoštevanju njenega „praktično monopolnega položaja“. Kot je navedeno v uvodni izjavi 283, ni bilo predloženih nobenih dokazov v zvezi z monopolnim položajem.

(292)

Ker drugih pripomb ni bilo, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodne izjave 318 začasne uredbe.

4.4.2.4   Zaposlenost in produktivnost

(293)

Vlada Indonezije je podala pripombo glede povečanj iz preglednice 10 začasne uredbe, vendar ni nasprotovala samim ravnem ali gibanjem. Trdila je, da ta povečanja ne kažejo znakov znatne škode za industrijo Unije.

(294)

Ker zadeva temelji na grožnji škode, so bile te pripombe zavrnjene.

(295)

Ker drugih pripomb glede zaposlenosti in produktivnosti ni bilo, je Komisija potrdila sklepe iz uvodnih izjav 319 in 320 začasne uredbe.

4.4.2.5   Višina subvencioniranja, proti kateremu se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, in okrevanje od preteklega subvencioniranja ali dampinga

(296)

Skupina Wilmar je v svojih pripombah po razkritju navedla, da Komisija v tem oddelku ni ocenila učinka subvencioniranega biodizla iz Argentine. Komisija je znova navedla, da je analiza argentinskega uvoza predstavljena v uvodnih izjavah 368 do 370 oddelka začasne uredbe, ki se nanaša na vzročno zvezo.

(297)

Ker drugih pripomb ni bilo, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 321 in 324 začasne uredbe.

4.4.3   Mikroekonomski kazalniki

4.4.3.1   Cene in dejavniki, ki vplivajo nanje

(298)

Po začasnem razkritju se je vlada Indonezije sklicevala na gibanje prodajnih cen na enoto in proizvodnih stroškov na enoto, pri čemer je opozorila na skoraj 10‐odstotno povečanje obeh kazalnikov v obravnavanem obdobju. Vlada Indonezije in skupina Wilmar sta opozorili na povezavo med proizvodnimi stroški in prodajno ceno, ki je Komisija ne izpodbija.

(299)

Skupina Wilmar je opozorila na pripombo Komisije v uvodni izjavi 328 začasne uredbe, tj. da je biodizel primarni proizvod in da se z nelojalnim nižanjem prodajnih cen za 10 % ustvarja precejšen pritisk na zniževanje cen. Skupina Wilmar se s tem ne strinja in trdi, da je to v nasprotju z izjavo Komisije, da je uporaba PME omejena zaradi njegove ravni CFPP.

(300)

Komisija ni ugotovila nasprotja med tema dvema izjavama. Skupina Wilmar ni navedla, ali je bila omejitev uporabe PME dosežena v obdobju preiskave. Tudi če bi bila ta domnevna omejitev dosežena, dejstvo, da se lahko PME uporablja sam ali v mešanici, da se zniža cena take mešanice, pomeni, da neizogibno vpliva na cene. Komisija je na ta učinek mešanja opozorila v uvodni izjavi 290 začasne uredbe.

(301)

Skupina Wilmar je navedla še, da je Komisija v uvodni izjavi 329 začasne uredbe napačno vzpostavila povezavo med pritiskom na cene, ki ga povzroča uvoz PME, in dobičkonosnostjo industrije Unije, pri čemer se je sklicevala na položaj industrije Unije med obdobjem 2012–2013 in septembrom 2017.

(302)

V zvezi s tem je Komisija navedla, da je bil sklep iz uvodne izjave 329 začasne uredbe oblikovan ob upoštevanju podatkov iz obravnavanega obdobja, ki se določi na začetku preiskave brez upoštevanja kakršnih koli zunanjih dejavnikov. Skupina Wilmar ne izpodbija ugotovljene korelacije med povečanjem proizvodnih stroškov in nezadovoljivo profitno maržo zaradi pritiska, ki ga zadevni uvoz ustvarja na cene. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(303)

Poleg tega je skupina Wilmar navedla, da med posameznimi proizvajalci Unije v vzorcu obstajajo očitne razlike glede dobičkonosnosti, denarnega toka in donosnosti naložb, kar kaže, da poleg pritiska na cene, ki ga ustvarjajo indonezijski proizvajalci biodizla, na dobičke in finančni položaj proizvajalcev EU vplivajo tudi drugi dejavniki.

(304)

Komisija je menila, da so za vse vzorčene proizvajalce značilna posebna gibanja, vendar se učinek posameznih odstopanj zmanjša tako, da se ugotovitve oblikujejo na podlagi vzorca kot celote. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(305)

Po dokončnem razkritju je skupina Wilmar ponovila svoje trditve, ne da bi zanje predložila nove dokaze. Zato so bile njene trditve ponovno zavrnjene.

(306)

Ker drugih pripomb ni bilo, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 325 do 329 začasne uredbe.

4.4.3.2   Stroški dela

(307)

Ker pripomb ni bilo, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 330 in 331 začasne uredbe.

4.4.3.3   Zaloge

(308)

Po začasnem razkritju se je vlada Indonezije sklicevala na gibanje zalog vzorčenih proizvajalcev Unije, vendar ni nasprotovala ugotovitvi Komisije iz uvodne izjave 333 začasne uredbe.

(309)

Ker drugih pripomb ni bilo, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 332 in 333 začasne uredbe.

4.4.3.4   Dobičkonosnost, denarni tok, naložbe, donosnost naložb in zmožnost zbiranja kapitala

(310)

Po uvedbi začasnih ukrepov je vlada Indonezije opozorila na dobičkonosnost industrije Unije v obravnavanem obdobju in s tem na donosnost naložb. Podala je pripombe glede gibanja dobičkonosnosti industrije Unije glede na obseg uvoza iz Indonezije, pri čemer je trdila, da negativne dobičkonosnosti v letu 2015 ni mogoče pripisati uvozu biodizla iz Indonezije, saj je bil v navedenem letu zanemarljiv.

(311)

To stališče je bilo obravnavano v uvodnih izjavah 361 do 365 oddelka 6 (vzročna zveza) začasne uredbe. Nekoliko negativna dobičkonosnost v letu 2015 v začasni uredbi dejansko ni bila pripisana uvozu biodizla iz Indonezije.

(312)

Skupina Wilmar je pripomnila, da je uvodna izjava 329 začasne uredbe (tj. da industrija Unije ni mogla izboljšati svoje nezadovoljive profitne marže zaradi pritiska na cene, ki ga je ustvarjal subvencionirani uvoz) neutemeljena.

(313)

Skupina Wilmar je navedla, da finančni položaj industrije Unije ni bil dober od obdobja 2012–2013 in vsaj do septembra 2017, ko je bila industrija biodizla EU zaščitena z dajatvami na biodizel, ki so bile razglašene za nične, zato dejstva, da se finančni položaj ni izboljšal, ni mogoče pojasniti drugače kot s pomanjkljivostmi v industriji.

(314)

Komisija je navedla, da po nenadnem povečanju subvencioniranega uvoza biodizla iz Indonezije, ki je sledilo razglasitvi ničnosti veljavnih protidampinških dajatev marca 2018, industrija Unije ni mogla izboljšati svoje nezadovoljive profitne marže, ki je bila precej nižja od ciljnega dobička na rastočem trgu. Zato to potrjuje začasno ugotovitev Komisije.

(315)

Po dokončnem razkritju je skupina Wilmar ponovila svoje pripombe iz začasne faze, kot so bile obravnavane zgoraj. Trdila je tudi, da glede na praktično monopolni položaj industrije Unije na začetku obravnavanega obdobja nizki dobički niso mogli biti povezani z uvozom.

(316)

Ta trditev ni utemeljena, saj je bila industrija Unije sestavljena iz več kot 200 družb, ki so si med seboj konkurirale na trgu Unije za biodizel, poleg tega pa ni nobenih dokazov o kakršnem koli nedovoljenem dogovarjanju med proizvajalci Unije.

(317)

Ker drugih pripomb glede dobičkonosnosti, denarnega toka, naložb, donosnosti naložb in zmožnosti zbiranja kapitala ni bilo, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 334 do 340 začasne uredbe.

4.4.4   Sklep o škodi

(318)

Po uvedbi začasnih ukrepov je vlada Indonezije sklenila, da je industrija Unije glede na kazalnike iz začasne uredbe „v dobrem stanju“.

(319)

Komisija se s tem ni strinjala in je navedla, da industrija, katere dobičkonosnost je še naprej nižja od 1 % prihodka od prodaje ter ki izgublja skoraj 15 odstotnih točk tržnega deleža in ne more izkoristiti 33‐odstotne rasti trga, ni v dobrem stanju.

(320)

Ker drugih pripomb ni bilo, je Komisija potrdila svoje sklepe o škodi iz uvodnih izjav 341 do 346 začasne uredbe.

4.5   Ekonomski kazalniki po obdobju preiskave

(321)

Da bi Komisija dodatno preučila stanje industrije Unije v okviru oblikovanja ugotovitev o grožnji škode, je vzorčenim proizvajalcem Unije poslala dodatna vprašanja in prejela odgovore v zvezi s podatki za obdobje od oktobra 2018 do junija 2019 (v nadaljnjem besedilu: obdobje po obdobju preiskave). Podatki iz obdobja po obdobju preiskave, kot so mikroekonomski kazalniki, so predstavljeni kot tehtano povprečje treh vzorčenih proizvajalcev Unije.

(322)

Za obdobje po obdobju preiskave je bilo informacije za nekatere makroekonomske kazalnike, kot so zmogljivost, izkoriščenost zmogljivosti, proizvodnja in prodaja, zaradi časovnih omejitev preiskave mogoče analizirati samo za vzorčene proizvajalce Unije. Zato podatki za obdobje preiskave niso neposredno primerljivi s podatki za obdobje po obdobju preiskave. Poleg tega Komisija primerja 12‐mesečno obdobje preiskave in 9‐mesečno obdobje po obdobju preiskave, vendar v tej fazi preiskave podatki za 12‐mesečno obdobje po obdobju preiskave še niso na voljo.

(323)

Ne glede na to podatki omogočajo analizo razvoja položaja vzorčenih proizvajalcev Unije po obdobju preiskave in so medsebojno indeksirani na letni osnovi.

(324)

Po dokončnem razkritju je skupina Wilmar od Komisije ponovno zahtevala, naj od vseh proizvajalcev Unije zbere podatke za 12‐mesečno obdobje po obdobju preiskave (od oktobra 2018 do septembra 2019). Vendar teh dodatnih informacij v času, ki je bil na voljo, ni bilo mogoče zbrati. Zahteva je bila zato zavrnjena.

(325)

Proizvodnja, prodaja, stroški na enoto in prodajne cene na enoto vzorčenih proizvajalcev Unije so se gibali na naslednji način:

Preglednica 2

Industrija Unije med obdobjem preiskave in po njem

 

Obdobje preiskave

Oktober 2018–junij 2019

Celotna proizvodnja (v tonah)

2 510 356

1 824 599

Indeks (na letni osnovi) (39)

100

97

Obseg prodaje na trgu Unije (v tonah)

2 524 646

1 871 962

Indeks (na letni osnovi)

100

99

Proizvodni stroški na enoto (v EUR/tono)

791

760

Indeks

100

96

Povprečna prodajna cena na enoto v Uniji na celotnem trgu (v EUR/tono)

794

790

Indeks

100

100

Stopnja izkoriščenosti zmogljivosti

82 %

80 %

Vir: vzorčeni proizvajalci Unije.

(326)

Proizvodnja v obdobju po obdobju preiskave se je v primerjavi z obdobjem preiskave nekoliko zmanjšala, prodaja na trgu Unije pa je bila večinoma enaka.

(327)

Proizvodni stroški na enoto za vzorčene družbe so se po obdobju preiskave nekoliko znižali, prodajna cena na enoto pa je ostala nespremenjena.

(328)

Dobiček vzorčenih družb je bil izračunan z uporabo podatkov iz vprašalnika, ki se je nanašal na obdobje po obdobju preiskave, s čimer je bil ugotovljen povprečen dobiček vzorčenih družb v višini 3,8 % v 9‐mesečnem obdobju po obdobju preiskave. Vzorčene družbe so predložile mesečne podatke o stroških in cenah, ki jih je Komisija nato združila v povprečje na četrtletje in razkrila v preglednici 3.

(329)

Vendar analiza navedenega dobička za posamezno četrtletje kaže drugačno gibanje:

Preglednica 3

Dobički v obdobju po obdobju preiskave

 

4. četrtletje leta 2018

1. četrtletje leta 2019

2. četrtletje leta 2019

Po obdobju preiskave skupaj

Dobiček vzorčenih proizvajalcev Unije

10,8 %

0,1 %

–5,0 %

3,8 %

Vir: Vzorčeni proizvajalci Unije.

(330)

Zato je iz preglednic 2 in 3 razvidno, da je Komisija v zvezi z obdobjem po obdobju preiskave ugotovila razmeroma majhne spremembe v primerjavi z obdobjem preiskave, razen v zvezi z ravnjo dobička vzorčenih proizvajalcev, ki se je povišala z 0,8 % za obdobje preiskave na 3,8 % za obdobje po obdobju preiskave. Povečanje dobička v obdobju po obdobju preiskave temelji na četrtem četrtletju leta 2018.

(331)

Večji dobički pozimi 2018–2019 so bili izjema. Zabeležila jih je ena vzorčena družba, ki ji je uspelo izkoristiti negotovo prometno stanje v svoji regiji. Zaradi začasnega pomanjkanja ponudbe, ki je nastalo v teh razmerah, je lahko družba v tem obdobju povišala cene in s tem svoj dobiček, kar je vplivalo na četrto četrtletje leta 2018 in del prvega četrtletja leta 2019 (40).

(332)

Vendar so dobički drugih vzorčenih družb ostali bistveno nižji od ciljnega dobička v vseh četrtletjih obdobja po obdobju preiskave. V drugem četrtletju leta 2019, ko so se negotove razmere na področju prevoza razrešile, se je dobiček vzorčenih proizvajalcev Unije spremenil v izgubo v višini 5 %.

(333)

Vlada Indonezije je trdila, da je bila negativna dobičkonosnost v drugem četrtletju leta 2019 posledica izrednih dogodkov v družbi Saipol v tem četrtletju. Čeprav je imel ta proizvajalec Unije v obdobju po obdobju preiskave dejansko izjemno težavo, je to vplivalo na prvo in ne na drugo četrtletje leta 2019. Zato se šteje, da je bilo zmanjšanje dobičkonosnosti posledica znatnih količin subvencioniranega uvoza, ki so vstopale na trg Unije po zelo nizkih cenah.

(334)

Po dokončnem razkritju je skupina Wilmar podala pripombo, da po njenem mnenju nezaupni povzetki vprašalnikov za obdobje po obdobju preiskave niso zadostovali, da bi se zainteresirane strani lahko odzvale na sklepe Komisije.

(335)

Vendar so bile vsem izpolnjenim vprašalnikom priložene smiselne odprte različice. Kadar podatkov ni bilo mogoče povzeti na ravni družbe, je Komisija zbrala podatke in jih objavila ob končnem razkritju ter v preglednicah 2 in 3.

(336)

Za večjo preglednost je Komisija opredelila ustrezne nezaupne informacije, iz katerih je razvidno, da so cene RME pozimi 2018–2019 dosegle rekordno visoke ravni zaradi nizke gladine Rena, in vključila te informacije v javno dokumentacijo.

(337)

Vlada Indonezije je odgovorila na te informacije in trdila, da so bili izredni dobički pozimi 2018–2019 tudi posledica povečanega povpraševanja po RME v Uniji v tem obdobju, in sicer zaradi njegovih fizikalnih lastnosti, in znižanja proizvodnih stroškov v industriji Unije v obdobju po obdobju preiskave.

(338)

Vlada Indonezije je trdila tudi, da je prodajna cena na enoto ostala stabilna in se je v obdobju po obdobju preiskave celo znižala, kar kaže, da povišanje cen ni bilo izjemno.

(339)

Vlada Indonezije je poleg tega trdila, da bi na dobičkonosnost industrije EU v drugem četrtletju leta 2019 lahko vplivale težave z dobavo surovin pozimi 2018–2019.

(340)

Trditve vlade Indonezije so bile zavrnjene, saj so temeljile na domnevah in niso bile povezane s člankom, ki ga je Komisija vključila v javno dokumentacijo, da bi pomagala zadevnim stranem razumeti posebne razmere pozimi 2018–2019.

(341)

Zato je Komisija sklenila, da se je gospodarski položaj industrije Unije v obdobju po obdobju preiskave dodatno poslabšal.

5.   GROŽNJA ŠKODE

5.1   Narava zadevnih subvencij

(342)

Po uvedbi začasnih ukrepov je skupina Wilmar pripomnila, da Komisija ni vzpostavila povezave med ugotovljenimi subvencijami in nelojalnim nižanjem prodajnih cen ter padcem cen.

(343)

Komisija se s tem ni strinjala. Med razpoložljivostjo surovega palmovega olja po nizkih cenah in ugotovljenim nelojalnim nižanjem prodajnih cen v obdobju preiskave obstaja jasna povezava, saj člani industrije Unije, ki morajo pridobivati surovo palmovo olje na svetovnem trgu, plačajo veliko več za surovine in zato ne morejo konkurirati cenam subvencioniranega indonezijskega biodizla. Z nadaljevanjem tega programa skupaj z drugima dvema programoma subvencij, ugotovljenima v tej preiskavi, se lahko izvoz indonezijskega biodizla ohrani na cenovni ravni, ki vpliva na industrijo Unije.

(344)

Skupina Wilmar je podala pripombe tudi v zvezi z uvodno izjavo 350 začasne uredbe, pri čemer je ponovila, da obstaja naravna meja za uvoz PME v Unijo, zato Komisija ne more trditi, da bi se uvoz povečal.

(345)

Ker skupina Wilmar te „naravne meje“ ni pojasnila, njene trditve ni bilo mogoče preskusiti, zato se zavrne. Po mnenju Komisije ovir za uvoz biodizla iz Indonezije v EU ni (razen povpraševanja na trgu, za katerega veljajo pravila lojalne konkurence).

(346)

Po dokončnem razkritju je skupina Wilmar ponovila svoje pripombe, ki jih je podala že v začasni fazi ter se nanašajo na povezavo med ugotovljenimi subvencijami in grožnjo škode. Ker pa ni predložila nobenih novih argumentov, so bile njene trditve ponovno zavrnjene.

(347)

Skupina Wilmar je tudi opozorila, da je bila družba Masol, ki je največji proizvajalec PME v Uniji, povezana s skupino Musim Mas, pri čemer je postavila vprašanje, po kakšni ceni bi lahko družba Masol pridobila palmovo olje iz Indonezije.

(348)

Komisija ni komentirala zaupnih poslovnih dejavnosti posameznih družb v Uniji ali drugje. Vendar je ugotovila, da družba Masol pridobiva palmovo olje pod običajnimi tržnimi pogoji. Odnos med skupino Musim Mas in družbo Masol torej ni vplival na analizo škode.

(349)

Po dokončnem razkritju je vlada Indonezije ponovno trdila, da sklad OPPF ni program subvencij in da se je izvozna dajatev na surovo palmovo olje znižala na nič.

(350)

Komisija je opozorila na ugotovitve iz oddelka 3 o subvencioniranju, ki jasno potrjujejo nasprotno.

(351)

Ker drugih pripomb ni bilo, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 349 in 350 začasne uredbe.

5.2   Znatna stopnja povečanja subvencioniranega uvoza

(352)

Po uvedbi začasnih ukrepov je vlada Indonezije navedla, da bi morala Komisija preučiti razvoj dogodkov v zvezi z uvozom biodizla iz Indonezije po obdobju preiskave.

(353)

Komisija je analizirala uvoz iz Indonezije od konca obdobja preiskave do konca junija 2019 (torej od 4. četrtletja leta 2018 do 2. četrtletja leta 2019):

Preglednica 4

Uvoz iz Indonezije med obdobjem preiskave in po njem

 

Obdobje preiskave

4. četrtletje leta 2018

1. četrtletje leta 2019

2. četrtletje leta 2019

Celotni uvoz biodizla iz Indonezije (v metričnih tonah)

516 068

139 091

234 677

207 310

Vir: Podatkovna zbirka Surveillance II.

(354)

Komisija je navedla, da je bil uvoz znaten samo v zadnjih dveh četrtletjih, čeprav obdobje preiskave zajema štiri četrtletja, tj. od 4. četrtletja leta 2017 do 3. četrtletja leta 2018. Za primerjavo so ta štiri četrtletja obdobja preiskave predstavljena v spodnji preglednici:

Preglednica 5

Uvoz iz Indonezije v obdobju preiskave

 

4. četrtletje leta 2017

1. četrtletje leta 2018

2. četrtletje leta 2018

3. četrtletje leta 2018

Celotni uvoz biodizla iz Indonezije (v metričnih tonah)

0

25 275

227 114

263 678

Vir: Podatkovna zbirka Surveillance II.

(355)

Podatki kažejo, da se je uvoz iz Indonezije po koncu obdobja preiskave dejansko nadaljeval, in sicer v znatnih količinah. Vendar vrhunca v letu 2018, ki je znašal 263 678 metričnih ton v tretjem četrtletju, ni mogoče primerjati s tretjim četrtletjem leta 2019, saj je na uvoz v tem četrtletju vplivala uvedba začasnih dajatev. Poleg tega prva tri četrtletja po obdobju preiskave zaradi sezonskih razlik niso neposredno primerljiva z zadnjimi tremi četrtletji obdobja preiskave, zato na podlagi podatkov za obdobje po obdobju preiskave ni mogoče sklepati, ali bi bilo treba pričakovati znatno povečan uvoz v prihodnosti.

(356)

Po dokončnem razkritju je vlada Indonezije opozorila, da se je uvoz iz Indonezije med drugim četrtletjem leta 2018 in drugim četrtletjem leta 2019 zmanjšal za 9 %, kar naj bi dokazovalo, da se ne pričakuje bistveno povečanega uvoza.

(357)

Komisija je zavrnila to trditev, saj razlika 9 % ustreza 20 000 MT ali eni pošiljki biodizla. Zato je razliko med obema četrtletjema mogoče razložiti z eno samo pošiljko, ki spada pod eno ali drugo četrtletje. Poleg tega dokazi glede enega samega četrtletje niso v nasprotju z ugotovitvijo Komisije, da so podatki o tem, ali bi bilo treba pričakovati bistveno povečan uvoz v prihodnost, nezadostni.

(358)

Vlada Indonezije in skupina Wilmar sta zahtevali, naj Komisija preuči pojem „znatno“ v zvezi s količino uvoza biodizla iz Argentine, saj je ta prispeval največ k povečanju uvoza. Komisija je učinek uvoza iz Argentine obravnavala že v uvodnih izjavah 368 do 370 začasne uredbe, vlada Indonezije in skupina Wilmar pa nista nasprotovali ugotovitvam. Učinek uvoza iz Argentine je del ocene vzročne zveze in ne povzroča pomislekov v zvezi z znatnim povečanjem uvoza iz Indonezije.

(359)

Skupina Wilmar je zahtevala, naj Komisija preuči pojem „znatno“ v zvezi z uvozom iz Indonezije pred obravnavanim obdobjem. Komisija v skladu s svojo prakso svoje analize ne razširi na obdobje, ki presega obravnavano obdobje, zato je bila ta trditev zavrnjena. Kot je že bilo navedeno, se v vsakem primeru zdi, da se je uvoz iz Indonezije približeval obsegu, podobnemu tistemu, ki je že bil ugotovljen v okviru protidampinške preiskave leta 2013.

(360)

Skupina Wilmar in vlada Indonezije sta nato navedli, da bodo določbe druge direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov v prihodnje omejevale uvoz PME z visokim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč v EU. Komisija je navedla, da ta omejitev začne veljati konec leta 2023 (41). Ker učinka te direktive ni mogoče napovedati in ker je v skladu z njo še naprej mogoče uvažati PME v EU pod pogoji, določenimi v njej, je bila tudi ta trditev zavrnjena, saj ne vpliva na sedanjo analizo grožnje škode, ki jo uvoz iz Indonezije predstavlja za industrijo Unije v bližnji prihodnosti.

(361)

Po dokončnem razkritju je skupina Wilmar ponovila svoje pripombe glede verjetnosti povečanega uvoza iz Indonezije in ponovno od Komisije zahtevala, naj obravnavano obdobje razširi na obdobje pred letom 2013.

(362)

Komisija je zavrnila te pripombe in zlasti zahtevo po umetnem podaljšanju obravnavanega obdobja, da bi se upoštevalo obdobja pred uvedbo protidampinških dajatev, kar ni praksa Komisije. Zato se ji je zdelo v tem primeru primerno, da se pri preučitvi osredotoči na obravnavano obdobje in razvoj dogodkov po obdobju preiskave.

(363)

Po dokončnem razkritju je vlada Indonezije opozorila, da se zdi, da nekatere države omejujejo dostop do trga biogoriv iz palmovega olja, in posebej izpostavila Norveško in Francijo.

(364)

Komisija opozarja, da Norveška ni članica Evropske unije, zato njena zakonodaja ne vpliva na trg EU za biodizel. Kljub temu je Komisija opozorila, da se zdi, da je norveška vlada uvedla enaka trajnostna merila (visoko tveganje za posredno spremembo rabe zemljišč), kot veljajo v EU (42). Komisija ne vidi povezave med veljavno zakonodajo na Norveškem in izvozom iz Indonezije v EU.

(365)

Vlada Indonezije se je posebej sklicevala tudi na francosko uredbo, v skladu s katero naj bi se z 31. decembrom 2019 prepovedala uporaba palmovega olja v biogorivih (43).

(366)

Iz analize tega zakona se zdi, da bo francoska vlada s 1. januarjem 2020 opustila davčne oprostitve za palmovo olje in da se zato palmovo olje ne bo več štelo kot biogorivo, razen če bo izviralo z nasada z nizkim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišče (44).

(367)

Komisija je opozorila, da zakon začne veljati leta 2020. To je začetek obdobja, v katerem bo v skladu z drugo direktivo o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov uvoz biodizla iz surovin z visokim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč, kot je PME, po vsej EU omejen na ravni iz leta 2019.

(368)

Komisija je opozorila tudi, da glede na to, da ta zakon začne veljati šele 1. januarja 2020 in le v Franciji, ne vpliva na količino PME, porabljeno v Uniji v letu 2019, in glede na to, da bodo ravni za leto 2019 mejne ravni za leto 2020, francoski zakon ne bo vplival na količino PME, ki se bo v naslednjih letih uvažala v Unijo in se upošteva v okviru obveznosti mešanja goriv.

(369)

Ker drugih pripomb ni bilo, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 351 in 352 začasne uredbe.

5.3   Zadostne prosto razpoložljive zmogljivosti in absorpcijska zmogljivost tretjih držav

(370)

Po uvedbi začasnih ukrepov je vlada Indonezije pripomnila, da Komisija ni predložila nobenih specifičnih podatkov, da bi dokazala potencialno zmogljivost Združenih držav Amerike (v nadaljnjem besedilu: ZDA) za absorbiranje dodatnega izvoza iz Indonezije, ki je bila predstavljena v uvodnih izjavah 355 in 356 začasne uredbe.

(371)

Glede na visoko raven veljavnih ukrepov v ZDA je Komisija menila, da ni verjetno, da bodo ZDA v bližnji prihodnosti absorbirale izvoz iz Indonezije.

(372)

Poleg tega je Komisija navedla, da je bila v okviru najnovejšega poročila ameriške globalne informacijske mreže za kmetijstvo (GAIN) iz Džakarte (45) opravljena analiza indonezijskih statističnih podatkov o izvozu, ki je pokazala, da se je biodizel prenehal izvažati v ZDA novembra 2016 in se ni znova začel izvažati.

(373)

Odbor EBB je v svojem odgovoru na poslani sklop vprašanj v zvezi z obdobjem po obdobju preiskave navedel, da je po podatkih najnovejšega poročila GAIN iz Džakarte do leta 2021 predvideno povečanje zmogljivosti v Indoneziji z 11,5 milijarde litrov na 13 milijard litrov.

(374)

Vlada Indonezije je nato navedla še, da Indonezija prehaja z obveznosti mešanja biodizla B20 na obveznost mešanja biodizla B30, kar pomeni, da bo mešanico, ki vsebuje 20‐odstotni delež biodizla in mineralni dizel, nadomestila mešanica, ki vsebuje 30‐odstotni delež biodizla, s čimer bi se povečalo domače povpraševanje. To je izpostavila tudi skupina Wilmar.

(375)

Vlada Indonezije je v svojih pripombah glede odgovora odbora EBB v zvezi s podatki za obdobje po obdobju preiskave navedla, da bi se z izvajanjem obveznosti mešanja biodizla B30 absorbirala celotna proizvodna zmogljivost Indonezije za biodizel.

(376)

Komisija je upoštevala prizadevanja vlade Indonezije za prehod z obveznosti mešanja biodizla B20 na obveznost mešanja biodizla B30, vendar je upoštevala tudi pripombe odbora EBB z dne 29. aprila 2019, ki kažejo, da so imeli indonezijski subjekti pri izvajanju obveznosti mešanja biodizla B20 težave pri distribuciji ter razpoložljivosti infrastrukture za skladiščenje in mešanje ter da je namen prehoda zmanjšati uvoz mineralnega dizla in ne izvoz biodizla na druge trge, kot je EU.

(377)

Poleg tega je Komisija opozorila na pripombe odbora EBB na seznamu B vprašanj v zvezi z obdobjem po obdobju preiskave, ki je bil predložen 6. septembra 2019 in na katerem je bilo navedeno, da se kljub temu, da se število točk za mešanje zmanjšuje, njihova velikost pa se je povečala, predvideva, da bo potreben čas za izvedbo obveznosti mešanja biodizla B30. V nekaterih sektorjih (na primer rudarstvo) se zahteva, da se izvajanje obveznosti mešanja B30 odloži, pri čemer bodo morda potrebne tehnične prilagoditve vozil, da bodo lahko delovala na gorivo B30, v sektorjih, za katere ne velja obveznost javne službe, pa bo uporaba goriva B30 v strojih, za katere velja standard ASTM, morda povzročila razveljavitev garancije.

(378)

Zato Komisija ne meni, da bo prehod z obveznosti mešanja biodizla B20 na obveznost mešanja biodizla B30 v bližnji prihodnosti bistveno omejil količino biodizla, izvoženega iz Indonezije v EU, zlasti glede na zelo velike neizkoriščene zmogljivosti indonezijske industrije biodizla, ki so v poročilu GAIN za leto 2019 ocenjene na 30 %.

(379)

Po dokončnem razkritju je vlada Indonezije pripomnila, da Komisija ni v celoti obravnavala njene trditve, da je izvajanje obveznosti mešanja biodizla B30 obveznost vlade Indonezije, ki naj bi se poskusno začela v celoti izvajati novembra 2019. Poleg tega je trdila, da je Komisija zgolj ponovila trditve odbora EBB.

(380)

Skupina Wilmar je pozvala Komisijo, naj ponovno preuči učinek obveznosti mešanja biodizla B30 na prihodnjo neizkoriščeno zmogljivost indonezijske industrije biodizla.

(381)

Komisija je upoštevala nadaljnje pripombe vlade Indonezije in skupine Wilmar ter skrbno preučila vprašanje obveznosti mešanja biodizla B30.

(382)

Vendar zadnje poročilo GAIN iz Džakarte podpira dvome, ki jih je odbor EBB izrazil glede tega, ali je obveznost mešanja biodizla B30 mogoče izpolniti v roku, ki ga navaja vlada Indonezije. V poročilu GAIN je navedeno, da bo obveznost mešanja biodizla B20, ki je bila obvezen cilj že za leto 2016, prvič morda izpolnjena šele leta 2019, tj. tri leta po določenem roku.

(383)

Glede na to, da povprečno povišanje stopenj mešanja znaša med 2,5 (46) in 3,2 (47) odstotne točke na leto, se zdi povišanje z 19,9 % na 30 % v enem letu izjemno ambiciozno.

(384)

Komisija je zato sklenila, da ni verjetno, da bo obveznost mešanja biodizla B30 v bližnji prihodnosti izpolnjena in znatno vplivala na neizkoriščeno zmogljivost v Indoneziji.

(385)

Komisija je v uvodni izjavi 357 začasne uredbe navedla, da glede na previsoke ravni dajatev, ki se uporabljajo za uvoz v ZDA, indonezijski proizvajalci nimajo na voljo drugih pomembnih trgov.

(386)

Skupina Wilmar je v odziv na to opozorila na izvoz na Kitajsko in navedla, da ima Kitajska po njenem mnenju zmogljivost za absorbiranje izvoza PME iz Indonezije v prihodnosti.

(387)

Komisija je opozorila, da na Kitajskem ne velja obveznost mešanja goriva, zato se prodaja ne izvaja dolgoročno. Odbor EBB je v odgovoru v zvezi z vprašalnikom za obdobje po obdobju preiskave predložil podatke, ki kažejo, da Kitajska uvaža PME samo priložnostno, ko je cenejši od mineralnega dizla. Tega ni mogoče šteti za ustrezno dolgoročno alternativo za indonezijski izvoz v primerjavi s stalno rastočim povpraševanjem po biodizlu na trgu Unije zaradi obveznosti mešanja goriva.

(388)

Po dokončnem razkritju je skupina Wilmar v zvezi z izvozom PME in palmovega olja iz Indonezije na Kitajsko ponovno navedla, da je Kitajska potrjen in stabilen izvozni trg za indonezijski biodizel.

(389)

Vendar je skupina Wilmar opozorila, da Kitajska uvaža biodizel iz palmovega olja zaradi nizke cene. Komisija je v začasni fazi sklenila, da do uvoza iz Indonezije na Kitajsko pride le, ko je PME cenejši od mineralnega dizla, zato izvoz na Kitajsko temelji na obstoju že ugotovljenega subvencioniranja.

(390)

Glede na to, da na Kitajskem ne veljajo nobene obveznosti mešanja biodizla z mineralnim dizlom, Komisija ni imela na voljo dokazov, ki bi potrdili trditev skupine Wilmar, da je Kitajska potrjen in stabilen izvozni trg za indonezijski biodizel.

(391)

V obdobju po obdobju preiskave je Kitajska predstavljala le približno 27 % indonezijskega izvoza, Unija pa približno 71 %. Unija je torej kljub oportunistični prodaji indonezijskega biodizla Kitajski še vedno najpomembnejši izvozni trg za indonezijske proizvajalce.

(392)

Po dokončnem razkritju je vlada Indonezije opozorila tudi, da je Kitajska uvažala velike količine palmovega olja iz Indonezije in da naj bi se uvoz palmovega olja povečal, kar bi zmanjšalo količino palmovega olja, ki je na voljo v Indoneziji za proizvodnjo biodizla.

(393)

Komisija je ugotovila, da vlada Indonezije torej pričakuje, da bo povečanemu povpraševanju po palmovem olju na Kitajskem zadoščeno s preusmeritvijo obstoječega palmovega olja iz proizvodnje biodizla v izvoz. Ni bilo predloženih nobenih dokazov, da bi izvoz palmovega olja povzročil pomanjkanje ponudbe palmovega olja za indonezijske proizvajalce biodizla. Komisija je pričakovala, da bi se Indonezija na povečano povpraševanje po palmovem olju odzvala s povečanjem ponudbe, namesto da bi obstoječe zaloge preusmerila iz industrijskih dejavnosti, kot je proizvodnja biodizla.

(394)

Komisija je na podlagi poročila GAIN iz Džakarte za leto 2019 analizirala tudi izvoz palmovega olja na Kitajsko. Zdi se, da se je izvoz na Kitajsko povečal, vendar nadomešča izvoz v Indijo, kjer so uvozne dajatve na palmovo olje visoke.

(395)

Komisija je zato menila, da ni dokazov o dolgoročnem povečanju povpraševanja po biodizlu, izvoženem iz Indonezij, na Kitajsko, in da ni dokazov, da bi povečano povpraševanje po palmovem olju na Kitajskem povzročilo pomanjkanje ponudbe palmovega olja za proizvodnjo biodizla za izvoz v Evropsko unijo.

(396)

Ker drugih pripomb ni bilo, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 353 do 357 začasne uredbe.

5.4   Raven cene subvencioniranega uvoza

(397)

Po uvedbi začasnih ukrepov je skupina Wilmar navedla, da ugotovitve grožnje škode ni mogoče utemeljiti z ugotovitvijo nelojalnega nižanja prodajnih cen, saj se nelojalno nižanje prodajnih cen razlikuje od nižanja in zajezitve cen.

(398)

Komisija se s tem ni strinjala. Ugotovitve o znatnem nelojalnem nižanju prodajnih cen so oblikovane v okviru stanja industrije Unije, ki je izjemno občutljivo, čeprav ji ugotovljeno nelojalno nižanje prodajnih cen še ni povzročilo znatne škode. Če bi se tako nelojalno nižanje prodajnih cen nadaljevalo, bi pomenilo grožnjo znatne škode za industrijo Unije.

(399)

V vsakem primeru pa je Komisija v uvodni izjavi 328 začasne uredbe ugotovila tudi zniževanje cen, pri čemer je sklenila, da zaradi pritiska na cene, ki ga ustvarja subvencionirani indonezijski uvoz, zniževanje stroškov v obdobju preiskave ni moglo koristiti industriji Unije, saj je morala znižanje stroškov v celoti prenesti na svoje kupce, da bi preprečila še večjo izgubo tržnega deleža.

(400)

Komisija v zvezi s tem ugotavlja, da je bila cena na metrično tono za izvoz biodizla iz Indonezije na Kitajsko enaka kot za izvoz v EU leta 2018 in v prvi polovici leta 2019.

(401)

To hkrati izraža težki položaj industrije Unije in sedanjo grožnjo zaradi zadevnega uvoza.

(402)

Po dokončnem razkritju je skupina Wilmar ponovno navedla, da ugotovitev nelojalnega nižanja prodajnih cen ne more podpreti ugotovitve grožnje škode. Komisija je na to ponovno odgovorila, da ugotovljeno nelojalno nižanje prodajnih cen predstavlja grožnjo znatne škode za industrijo Unije.

(403)

Zato je Komisija to trditev zavrnila in ohranila svoje ugotovitve iz uvodne izjave 358 začasne uredbe.

5.5   Raven zalog

(404)

Ker pripomb ni bilo, je Komisija potrdila svoje sklepe o škodi iz uvodne izjave 359 začasne uredbe.

5.6   Sklep

(405)

Komisija je torej sklenila, da je uvoz iz Indonezije v obdobju preiskave pomenil grožnjo znatne škode za industrijo Unije, in potrdila svoje sklepe o grožnji znatne škode iz uvodne izjave 360 začasne uredbe.

6.   VZROČNA ZVEZA

6.1   Učinki subvencioniranega uvoza iz Indonezije

(406)

V začasni uredbi je Komisija začasno sklenila, da subvencionirani uvoz Indonezije pomeni grožnjo znatne škode za industrijo Unije.

(407)

Komisija je sklenila, da je industrija Unije zaradi povečanja uvoza v obdobju preiskave ter nelojalnega nižanja prodajnih cen in zniževanja cen industrije Unije, ki ju je povzročal subvencionirani uvoz, izgubila tržni delež kljub povečanju proizvodnje in zmogljivosti, poleg tega pa iz istega razloga ni mogla izkoristiti sicer ugodnih tržnih razmer.

(408)

Po začasnem razkritju sta vlada Indonezije in skupina Wilmar navedli, da sta se proizvodnja in zmogljivost industrije Unije v obravnavanem obdobju povečali skupaj z absolutnimi količinami prodaje. Poleg tega sta navedli, da se je s povečanjem uvoza iz Indonezije povečala tudi dobičkonosnost industrije Unije.

(409)

Komisija se ni strinjala s temi stališči, zlasti glede dobičkov industrije Unije, ki so bili v celotnem obravnavanem obdobju v razponu od –1 % do 1 %. Zato sprememba dobičkonosnosti v obravnavanem obdobju ni bistvena.

(410)

Kar zadeva proizvodnjo in zmogljivost industrije Unije, sta se ti sicer v obravnavanem obdobju dejansko povečali v absolutnem smislu, vendar industrija Unije ni mogla v celoti izkoristiti povečanja potrošnje, saj ji je uvoz iz Indonezije odvzel tržni delež.

(411)

Skupina Wilmar je navedla, da je Komisija v uvodni izjavi 346 začasne uredbe začasno sklenila, da ni mogoče dokončno sklepati o obstoju znatne škode. Skupina Wilmar je nato navedla, da je to v nasprotju z uvodno izjavo 363 začasne uredbe, v kateri je Komisija sklenila, da je subvencionirani uvoz iz Indonezije negativno vplival na industrijo Unije.

(412)

Komisija pri analizi grožnje škode ni ugotovila nobenega nasprotja med neobstojem znatne škode za industrijo Unije in vseeno jasnim negativnim vplivom na industrijo Unije.

(413)

Po dokončnem razkritju je skupina Wilmar ponovila stališča, ki jih je izrazila v uvodnih izjavah 408 in 411, vendar jih je Komisija ponovno zavrnila.

(414)

Po dokončnem razkritju je glede tega pripombe podala tudi vlada Indonezije. Ponovno je navedla, da ne vidi vzročne zveze med uvozom iz Indonezije in uspešnostjo industrije Unije. Komisija je upoštevala ponovitev mnenja vlade Indonezije, vendar je še vedno menila, da je iz predhodne analize razvidno, da uvoz iz Indonezije ob odsotnosti ukrepov predstavlja grožnjo škode za industrijo Unije.

(415)

Ker drugih pripomb ni bilo, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodne izjave 365 začasne uredbe.

6.2   Drugi znani dejavniki

6.2.1   Uvoz iz Argentine

(416)

Po začasnem razkritju sta vlada Indonezije in skupina Wilmar podali pripombe glede učinka subvencioniranega argentinskega uvoza biodizla na industrijo Unije. Po njunih navedbah je bil vzrok za grožnjo škode za industrijo Unije izključno uvoz iz Argentine.

(417)

Kot je Komisija že navedla v uvodnih izjavah 368 do 370 začasne uredbe, je bil ta uvoz del grožnje škode za industrijo Unije v obdobju preiskave, zato je Komisija februarja 2019 uvedla ukrepe za ta uvoz in sprejela cenovne zaveze.

(418)

Vendar dejstvo, da je argentinski uvoz pomenil grožnjo škode v obravnavanem obdobju, ne pomeni, da uvoz iz Indonezije ni prav tako pomenil grožnje škode, zlasti po začetku veljavnosti ukrepov proti uvozu iz Argentine. Dejansko uvoz biodizla iz Argentine pri preučevanju grožnje znatne škode v bližnji prihodnosti ne more več biti med grožnjami za industrijo Unije, saj se proti takemu uvozu že izvajajo ukrepi.

(419)

Zato je Komisija v okviru analize grožnje znatne škode ločila učinke, ki jih lahko ima uvoz iz Argentine na industrijo Unije, od učinkov uvoza iz Indonezije in razlikovala med njimi (48).

(420)

Po dokončnem razkritju je skupina Wilmar ponovila pripombe iz začasne faze v zvezi z uvozom iz Argentine, pri čemer je navedla, da je odgovor Komisije splošen. Komisija se s tem ni strinjala in opozorila, da so učinki uvoza iz Argentine obravnavani v oddelku 6.2.1 začasne uredbe.

6.2.2   Uvoz iz drugih tretjih držav

(421)

Po začasnem razkritju je vlada Indonezije navedla, da bi bil lahko uvoz iz Kitajske pomemben dejavnik pri vsakem prihodnjem preučevanju vzroka škode za industrijo Unije, ter opozorila na 25‐odstotno povečanje količine uvoza iz Kitajske od leta 2017 do obdobja preiskave in dejstvo, da je bila od leta 2016 do obdobja preiskave cena uvoza iz Kitajske nižja od cen industrije Unije.

(422)

Vlada Indonezije je navedla še, da dejstvo, da so cene uvoza iz Kitajske višje od cen uvoza iz Indonezije, ne pomeni, da ne morejo negativno vplivati na industrijo Unije.

(423)

Poleg tega je opozorila, da se za kitajski biodizel uporablja drugačna surovina (rabljeno olje za kuhanje) kot za indonezijski biodizel. Biodizel z rabljenim oljem za kuhanje ima velike prihranke emisij toplogrednih plinov in zanj se uporablja režim dvojnega upoštevanja iz direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov. Zato se zdi, da je prednostna možnost za uvoz v EU.

(424)

Komisija je upoštevala obstoj uvoza iz Kitajske v obdobju preiskave ter preučila njegovo količino in ceno v uvodni izjavi 372 začasne uredbe, pri čemer je ugotovila, da so količine uvoza iz Kitajske manjše od uvoza iz Indonezije, cene pa višje.

(425)

Komisija je navedla, da je cena Unije sestavljena iz različnih vrst biodizla, ki se prodaja v Uniji, vključno s prodajo s premijo za dvojno upoštevanje in brez nje. Uvoz iz Kitajske dejansko zajema eno vrsto biodizla (proizvedenega iz rabljenega olja za kuhanje), za katero se uporablja premija za dvojno upoštevanje.

(426)

Vendar je obseg uvoza iz Kitajske manjši od obsega uvoza iz Indonezije (z 1,7‐odstotnim tržnim deležem v primerjavi s 3,3‐odstotnim tržnim deležem uvoza iz Indonezije), poleg tega pa za uvoz iz Kitajske velja običajna 6,5‐odstotna carina, za uvoz iz Indonezije pa ne.

(427)

Komisija ni prejela dokazov, da ta uvoz negativno vpliva ali bi lahko negativno vplival na industrijo Unije, ali kakršnih koli trditev o škodi, ki jo povzroča uvoz iz Kitajske. Znova je treba poudariti, da so cene kitajskega biodizla višje od cen indonezijskega biodizla. V vsakem primeru pa morebitni negativni vpliv uvoza iz Kitajske na industrijo Unije ne bi bil tak, da bi oslabil ugotovljeno vzročno zvezo med subvencioniranim uvozom iz Indonezije in grožnjo škode. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

6.2.3   Uvoz iz tretjih držav po obdobju preiskave

(428)

Skupina Wilmar je po začasnem razkritju predložila analizo uvoza biodizla iz tretjih držav v EU po koncu obdobja preiskave in navedla, da se je uvoz iz Kitajske povečal, uvoz iz Malezije pa se je močno povečal ob zelo strmo padajočih cenah. Navedla je še, da so uvozne cene Kitajske in Malezije nižje od prodajne cene industrije Unije.

(429)

Po mnenju skupine Wilmar ta uvoz slabi in prekinja vzročno zvezo z grožnjo škode, ugotovljeno v začasni uredbi.

(430)

Uvoz iz tretjih držav med oktobrom 2018 in junijem 2019 je predstavljen v nadaljevanju. Ocenjeni tržni delež za 9‐mesečno obdobje temelji na potrošnji v obdobju preiskave.

Preglednica 6

Uvoz iz tretjih držav med oktobrom 2018 in junijem 2019

 

Obseg uvoza (v tonah)

Ocenjeni tržni delež

Povprečna cena (v EUR)

Argentina

667 678

5,7 %

673

Indonezija

581 086

5,0 %

655

Malezija

405 482

3,5 %

727

Kitajska

203 961

1,7 %

796

Vir: Podatkovna zbirka Surveillance 2.

(431)

Za uvoz iz Argentine so se v zadnjem delu obdobja po obdobju preiskave uporabljali izravnalni ukrepi. Medtem ko so bile količine nekoliko višje od uvoza iz Indonezije, so tudi argentinske cene presegale indonezijske, čeprav se je zanje uporabljala 6,5‐odstotna konvencionalna carina. Zato uvoza iz Argentine ni mogoče šteti za določevalca cen v tem obdobju. Poleg tega uvoz biodizla iz Argentine ne more več biti med grožnjami za industrijo Unije, saj se proti takemu uvozu že izvajajo ukrepi, kot je navedeno zgoraj.

(432)

Po dokončnem razkritju je skupina Wilmar ponovno trdila, da bi morala Komisija upoštevati uvoz iz Argentine, saj je bila cena argentinskega biodizla v obdobju po obdobju preiskave nižja od cene industrije Unije.

(433)

Komisija je ponovno navedla, da se je cena uvoza iz Argentine povišala po februarju 2019, ko so začeli veljati ukrepi za argentinski uvoz, zato je treba pri primerjavi cen upoštevati dejstvo, da velja cenovna zaveza.

(434)

Komisija je ugotovila, da so se kitajske cene med obdobjem preiskave in obdobjem po obdobju preiskave zvišale. V obdobju po obdobju preiskave so presegale tudi povprečno ceno, ki jo je zaračunavala industrija Unije, čeprav se je zanje uporabljala 6,5‐odstotna konvencionalna carina. Poleg tega se je njihov tržni delež po obdobju preiskave stabiliziral.

(435)

Po dokončnem razkritju je skupina Wilmar ponovno opozorila na uvoz iz Kitajske in izvedla izračun za primerjavo cene kitajskega biodizla z vsemi stroški v letu 2018 (826 EUR na tono) s povprečno prodajno ceno industrije Unije v obdobju preiskave (794 EUR na tono).

(436)

Ker so njeni izračuni pokazali, da je bila kitajska uvozna cena višja od povprečne cene industrije Unije, in ker je to bilo za pričakovati, saj bi kitajski biodizel pritegnil premijo za dvojno upoštevanje, se je Komisija strinjala, da izračun ne kaže cenovnega pritiska s Kitajske.

(437)

Čeprav so se količine uvoza iz Malezije po obdobju preiskave povečale, cene pa znižale, so bile količine še naprej manjše od količin uvoza iz Indonezije, cene pa še naprej višje, čeprav se je zanje uporabljala 6,5‐odstotna konvencionalna carina. Zato tudi uvoza iz Malezije ni mogoče šteti za določevalca cen v tem obdobju.

(438)

Po dokončnem razkritju je skupina Wilmar ponovno opozorila na povečanje količine in znižanje cene uvoza iz Malezije. Komisija je ponovno navedla, da so malezijske cene višje od indonezijskih cen in da zanje velja konvencionalna carina.

(439)

Statistični podatki o uvozu kažejo, da je bil uvoz biodizla iz Malezije in Kitajske v obdobju po obdobju preiskave sicer znaten, vendar je Komisija še naprej menila, da niti njegova količina niti cena ni taka, da bi oslabila ugotovljeno vzročno zvezo med grožnjo znatne škode in uvozom iz Indonezije.

(440)

Po dokončnem razkritju je vlada Indonezije opozorila, da cene uvoza iz preglednice 6 niso neposredno primerljive, saj je biodizel iz Argentine čisti sojin metil ester, iz Indonezije pa čisti PME, medtem ko se biodizel s Kitajske proizvaja iz rabljenega olja za kuhanje.

(441)

Vlada Indonezije je opozorila, da je Komisija za izračun nelojalnega nižanja prodajnih cen prilagodila ceno biodizla FAME0 (argentinski sojin metil ester), da bi jo primerjala s ceno PME (indonezijski biodizel).

(442)

Vlada Indonezije je predložila podatke na podlagi iste metodologije, ki kažejo, da je bila primerljiva uvozna cena iz Argentine v obdobju preiskave nižja od uvozne cene iz Indonezije in da je bila primerljiva uvozna cena s Kitajske v obdobju preiskave v skladu z uvozno ceno iz Indonezije.

(443)

Vendar je vlada Indonezije v svojem izračunu precenila obseg prilagoditve za 30 % in ni upoštevala konvencionalne carine, ki se uporablja za uvoz iz Argentine in Kitajske, ne pa tudi za indonezijski uvoz.

(444)

Pri pravilni uporabi prilagoditve in pravilnem upoštevanju konvencionalne carine je slika precej drugačna. Primerljiva uvozna cena s Kitajske znatno presega uvozno ceno iz Indonezije, razlika v ceni med argentinskim in indonezijskim uvozom pa je precej manjša.

(445)

V začasni uredbi je bilo že priznano, da je bil uvoz iz Argentine v določeni meri odgovoren za negativni razvoj nekaterih kazalnikov škode za industrijo Unije, vključno z dejstvom, da je bila povprečna uvozna cena iz Argentine v obdobju preiskave tudi v absolutnem smislu nižja od uvozne cene iz Indonezije.

(446)

Argentinske cene v obdobju po obdobju preiskave ne odražajo v celoti uvedbe ukrepov proti njim, saj so bili ukrepi uvedeni šele februarja 2019, tj. sredi obdobja po obdobju preiskave.

(447)

Zato primerjava cen, kot jo je predložila vlada Indonezije, ne slabi vzročne zveze med uvozom iz Indonezije in grožnjo znatne škode. Dejstvo, da so lahko drugi dejavniki prispevali k temu, da bi bila domača industrija „ranljiva“, tj. bolj dovzetna za škodo v prihodnosti, ne izključuje ugotovitve vzročne zveze med zadevnim uvozom in grožnjo škode za domačo industrijo v prihodnosti (49).

6.2.4   Izvoz industrije Unije

(448)

Komisija ni prejela pripomb glede izvoza industrije Unije.

6.2.5   Cena surovin

(449)

Po začasnem razkritju je vlada Indonezije podala pripombe glede finančnega položaja industrije Unije ter povezave med njim in ceno repičnega olja v Uniji. Navedla je, da so bile cene ogrščice visoke v celotnem obravnavanem obdobju in da je to glavna razlaga, zakaj industrija Unije ni ustvarila velikih dobičkov v tem obdobju.

(450)

Trgovec z biodizlom Gunvor je tudi navedel, da je ogrščica draga surovina za biodizel in da je to verjeten vzrok za finančni položaj industrije Unije.

(451)

Komisija je navedla, da so vzorčeni proizvajalci biodizla v Uniji uporabljali različne surovine (50) za zadostitev povpraševanju po vsej Uniji in v vseh sezonah. Zato Komisija ni ugotovila neposredne korelacije med cenami ogrščice in dobički industrije Unije, saj je ogrščica le ena od surovin, ki jih je uporabljala industrija Unije za oskrbo trga Unije.

(452)

Komisija je opozorila na uvodno izjavo 327 začasne uredbe, v kateri je navedla, da so proizvodni stroški na enoto industrije Unije sledili gibanju cen v obravnavanem obdobju.

(453)

Vendar je opozorila tudi, da se je pozimi 2018–2019 cena RME v Uniji močno povišala, medtem ko je cena samega repičnega olja ostala nespremenjena. Zato stalne povezave med ceno repičnega olja in ceno RME na trgu Unije ni.

(454)

Po dokončnem razkritju je skupina Wilmar izpodbijala to trditev, pri čemer je trdila, da se to ni odražalo v preglednici 2 ali drugje v dokumentu o dokončnem razkritju. Tako povišanje prodajnih cen RME bi moralo vplivati na povprečno prodajno ceno industrije Unije, ki je ostala stabilna, ker je RME domnevno najbolj proizvajan biodizel v Uniji.

(455)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 296 začasne uredbe, je FAME0 najpogostejša vrsta biodizla, ki ga prodajajo vzorčeni proizvajalci Unije. Zato povprečne prodajne cene poleg cen RME temeljijo na FAME0 ter znatnih količinah PME in drugih mešanic, ki jih prodajajo vzorčeni proizvajalci Unije. Povišanje cen RME se dejansko v celoti odraža v podatkih o dobičkonosnosti, zlasti za prvo četrtletje leta 2018. Poleg tega se v določeni meri odraža tudi v povprečni prodajni ceni, ki je ostala stabilna kljub pritisku na cene, ki so ga izvajale znatne količine subvencioniranega uvoza.

(456)

Po dokončnem razkritju je vlada Indonezije ponovno navedla, da so bile visoke cene ogrščice v Uniji vzrok za pomanjkanje dobičkonosnosti v obravnavanem obdobju. Komisija je zavrnila to trditev iz razlogov, navedenih v uvodni izjavi 445.

(457)

Zato je Komisija sklenila, da cene surovin, ki jih uporablja industrija Unije, ne slabijo vzročne zveze.

6.2.6   Notranja konkurenca EU in razlike v uspešnosti med vzorčenimi proizvajalci Unije

(458)

Po dokončnem razkritju je skupina Wilmar od Komisije zahtevala, naj upošteva notranjo konkurenco med proizvajalci Unije. Vendar ta zahteva ni bila utemeljena. Poleg tega je skupina Wilmar trdila, da so lahko skupni rezultati vzorca zaradi uspešnosti določenega proizvajalca, ki se odraža v mikroekonomskih podatkih, izkrivljeni.

(459)

Reprezentativnost vzorca v smislu proizvodnje v Uniji, kot je omenjena v uvodni izjavi 265 začasne uredbe, in v smislu obsega prodaje je v obravnavanem obdobju ostala praktično nespremenjena.

(460)

Komisija je zato sklenila, da so vzorčeni proizvajalci Unije in njihovi mikroekonomski podatki reprezentativni za celotno industrijo Unije. Poleg tega je poudarila, da se analiza položaja industrije Unije vedno izvaja za celotno industrijo Unije. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

6.3   Sklep o vzročni zvezi

(461)

Komisija je potrdila svoje sklepe o vzročni zvezi iz uvodnih izjav 377 do 380 začasne uredbe.

7.   INTERES UNIJE

7.1   Interes industrije Unije

(462)

Ker ni bilo pripomb, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 382 do 384 začasne uredbe.

7.2   Interes nepovezanih uvoznikov

(463)

Po začasnem razkritju je vlada Indonezije navedla, da bi ukrepi prizadeli uvoznike z lastnimi obrati za mešanje biodizla ali distribucijo biodizla.

(464)

Glede na znatni skupni uvoz biodizla iz Malezije, Kitajske in Argentine, v zvezi s katerim se ne izvajajo ukrepi ali v zvezi s katerim velja cenovna zaveza, se Komisija s tem sklepom ni strinjala.

(465)

Ker drugih pripomb ni bilo, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodne izjave 388 začasne uredbe.

7.3   Interes uporabnikov

(466)

Po začasnem razkritju je vlada Indonezije navedla, da bi industrija Unije z uvedbo ukrepov za uvoz iz Indonezije pridobila monopol na trgu Unije. S tem bi se povišale cene biodizla za uporabnike.

(467)

Komisija je te trditve zavrnila. Prvič, industrija Unije, ki jo sestavlja toliko konkurenčnih družb, nikakor ni monopolizirana. Drugič, ukrepi zoper Indonezijo ne vplivajo na uvoz iz Argentine, Kitajske in Malezije. Nazadnje, kljub veljavnim ukrepom je uvoz biodizla iz Argentine v Unijo na podlagi zaveze še naprej znaten.

(468)

Vlada Indonezije trdi, da je cenovno dostopen uvoz biodizla v zadostnih količinah bistvenega pomena za Unijo. Komisija tej izjavi ne nasprotuje, vendar opozarja, da je vsebnost biodizla na črpalki običajno največ 10‐odstotna, zato se negativni učinek zvišanja cene biodizla le delno prenese na potrošnika in je zanemarljiv.

(469)

Skupina Wilmar je v svojih pripombah glede dokončnega razkritja trdila, da začasna uredba ne upošteva učinka ukrepov na proizvajalce dizelskega goriva.

(470)

Proizvajalci dizelskega goriva so uporabniki biodizla, saj kupujejo biodizel, nato pa prodajajo mešanico biodizla in mineralnega dizla na črpalki, kot je navedeno v uvodni izjavi 462. Ker v tej preiskavi ni sodeloval noben uporabnik (51), to pomeni tudi, da v tej preiskavi ni sodeloval noben proizvajalec dizelskega goriva.

(471)

Ker drugih pripomb ni bilo, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodne izjave 391 začasne uredbe.

7.4   Učinki subvencij, ki izkrivljajo trgovino, in ponovna vzpostavitev učinkovite konkurence

(472)

Ker drugih pripomb ni bilo, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodne izjave 393 začasne uredbe.

7.5   Sklep o interesu Unije

(473)

Nobena trditev zainteresiranih strani torej ni pokazala, da obstajajo prepričljivi razlogi proti uvedbi ukrepov za uvoz zadevnega izdelka.

(474)

Ker drugih pripomb ni bilo, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 394 in 395 začasne uredbe.

8.   REGISTRACIJA

(475)

Po začasnem razkritju je odbor EBB izrazil nestrinjanje s sklepom Komisije, da registracija uvoza ni upravičena.

(476)

Odbor EBB je nasprotoval utemeljitvi Komisije in trdil, da mora industrija Unije v skladu s členom 24(5) osnovne uredbe zgolj predložiti „dovolj dokazov za utemeljitev“ registracije uvoza ter da ni nobene pravne povezave med členom 24(5) in členom 16(4). Člen 16(4) določa pogoje za retroaktivno pobiranje dajatev v obdobju registracije.

(477)

Odbor EBB je navedel še, da je Komisija tudi v primeru, če bi morala biti za izvedbo registracije izpolnjena merila iz člena 16(4) osnovne uredbe, upravičena do tega, da ugotovi „kritične okoliščine, v katerih se zadevnemu subvencioniranemu izdelku povzroča škoda, ki jo je težko odpraviti, zaradi velike količine v sorazmerno kratkem času uvoženega izdelka, za katerega se uporabljajo subvencije, proti katerim se lahko […] uvedejo izravnalni ukrepi“.

(478)

Odbor EBB je navedel, da lahko Komisija v skladu s členom 2(d) osnovne uredbe sklic na „škodo“ v zadevni uredbi razlaga kot „grožnjo škode“.

(479)

Komisija se s trditvami odbora EBB ni strinjala, saj je na podlagi člena 16(4) jasno, da mora ugotoviti „škod[o], ki jo je težko odpraviti“. Slednja se nanaša na stanje, v katerem lahko ob neobstoju retroaktivnega pobiranja dajatev velike količine uvoza poslabšajo znatno škodo, ki jo je utrpela industrija Unije, preden se lahko sprejmejo ukrepi. Kadar ugotovitve preiskave temeljijo na grožnji znatne škode, to ne velja.

(480)

Zato je Komisija menila, da „grožnja škode, ki jo je težko odpraviti,“ ne spada v člen 16(4) osnovne uredbe.

(481)

Komisija je zato potrdila ugotovitve iz uvodnih izjav 403 in 404 začasne uredbe.

9.   DOKONČNI IZRAVNALNI UKREPI

(482)

Na podlagi sklepov v zvezi s subvencioniranjem, škodo, vzročno zvezo in interesom Unije bi bilo treba uvesti dokončne izravnalne dajatve, da se prepreči uresničitev neposredne grožnje znatne škode, ki bi jo industriji Unije povzročil subvencionirani uvoz iz Indonezije.

9.1   Raven izravnalnih ukrepov

(483)

V tretjem pododstavku člena 15(1) osnovne uredbe je določeno, da znesek izravnalne dajatve ne presega ugotovljenega zneska subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi.

(484)

V četrtem pododstavku člena 15(1) osnovne uredbe je navedeno: „Kadar lahko Komisija na podlagi vseh predloženih informacij jasno ugotovi, da ni v interesu Unije, da se določi znesek ukrepov v skladu s tretjim pododstavkom, je znesek izravnalne dajatve nižji, če bi taka nižja dajatev zadostovala za odpravo škode, povzročene industriji Unije.“

(485)

Komisija ni prejela takih informacij, zato bo raven izravnalnih ukrepov določena ob upoštevanju tretjega pododstavka člena 15(1).

(486)

Po dokončnem razkritju je skupina Wilmar opozorila na odsotnost izrecne analize stopnje škode. Zlasti je trdila, da je treba odločitev o tem, ali bi moral biti znesek ukrepov na ravni subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, sprejeti na podlagi vseh informacij, ki so jih predložile zainteresirane strani.

(487)

Pri tej odločitvi so bile upoštevane vse informacije, ki so jih predložile zainteresirane strani. Čeprav je v Uniji dejansko omejeno število strani, ki so ugovarjale izravnalnim ukrepom na splošno, nobena od njih ni predložila informacij, zakaj uvedba izravnalnih dajatev na ravni subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, ne bi bila v interesu Unije.

(488)

V skladu s členom 31(7) se pri analizi interesa Unije informacije upoštevajo le, če so podprte z dejanskimi dokazi, ki potrjujejo njihovo veljavnost. Neutemeljen ugovor zoper uvedbo izravnalnih ukrepov je zato v tem primeru precej nerelevanten.

(489)

Ker bodo dokončni ukrepi v tej zadevi temeljili na znesku subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, stopnja škode ni pomembna. Zato preskus iz petega pododstavka člena 15(1) ni relevanten.

9.2   Ponudbe cenovne zaveze

(490)

En indonezijski proizvajalec izvoznik (v nadaljnjem besedilu: vložnik) je v skladu s členom 13 osnovne uredbe predložil prostovoljno ponudbo cenovne zaveze. Komisija je analizirala ponudbo zaveze in menila, da bi bilo njeno sprejetje nepraktično iz naslednjih razlogov.

(491)

Predlagana minimalna uvozna cena (v nadaljnjem besedilu: MIP) ni bila ustrezna, saj ni zadostovala za izravnavo zneska subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi. V skladu s tretjim odstavkom člena 13(1) osnovne uredbe povišanje cen v skladu s cenovno zavezo ne sme biti večje, kot je potrebno za izravnavo zneska subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi.

(492)

Letna raven, tj. letna omejitev uvoza, za katerega velja zaveza, ki jo je predlagal vložnik, je zajemala celoten izvoz biodizla iz Indonezije in je bila zavezujoča za druge indonezijske izvoznike, ki niso predložili ponudbe zaveze. V ponudbi ni bilo navedeno, kako bi se letna raven nadzirala, da bi se zagotovilo njeno spoštovanje.

(493)

Komisija je ugotovila, da je letna raven uvoza po MIP previsoka. V obdobju preiskave je presegala tržni delež uvoza indonezijskega biodizla. Skupaj s pomanjkanjem četrtletne zgornje meje za uvoz se je zaradi predlagane letne ravni zelo povečalo tveganje, da bi v določenih mesecih velike količine uvoza vstopale na trg Unije.

(494)

Komisija je ugotovila, da ima vložnik zelo zapleteno strukturo in uporablja zapletene prodajne kanale. Vendar bi se tudi v okviru dodatne zaveze v zvezi s prodajnimi kanali povečala verjetnost izogibanja in navzkrižne kompenzacije, učinkovito spremljanje pa bi bilo neizvedljivo.

(495)

Komisija je vložniku poslala dopis, v katerem je navedla razloge za zavrnitev zaveze, in mu dala možnost, da predloži pripombe. Vložnik je Komisiji predložil pripombe glede MIP, letne ravni in tveganj navzkrižne kompenzacije, tudi v okviru dodatnih pripomb odbora EBB glede prvotne ponudbe zaveze. Poleg pripomb je tudi spremenil nekatere elemente ponudbe zaveze zunaj veljavnega roka.

(496)

Vložnik se v svojih pripombah ni strinjal s sklepom Komisije, da MIP ne zadostuje za izravnavo zneska subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi. Vendar ni spremenil metodologije za izračun predlagane MIP. Komisija je vztrajala pri svojih ugotovitvah in je zato trditev zavrnila.

(497)

Vložnik je nadalje pojasnil, da bi letna raven, določena v ponudbi zaveze, zajemala le uvoz izdelkov, ki jih proizvaja ali s katerimi trguje vložnik, v Unijo. Poleg tega je tudi predlagal znižanje letne ravni in uvedbo četrtletne zgornje meje za uporabo letne ravni.

(498)

Komisija je pozdravila razlago glede letne ravni in opozorila, da je letna raven, kot jo je pojasnil vložnik, zavezujoča le za njega. To je bil tudi eden od razlogov, zakaj je Komisija menila, da je predlagana letna raven previsoka, saj je v obdobju preiskave presegala tržni delež uvoza vseh indonezijskih izvoznikov biodizla, medtem ko je bila namenjena le enemu izvozniku, tj. vložniku. Na novo predlagana raven je bila nižja od letne ravni, določene v ponudbi zaveze, vendar je bila še vedno zelo visoka, saj je bila v obdobju preiskave blizu skupni ravni uvoza biodizla iz Indonezije. Komisija je opozorila tudi, da v ponudbi ni bilo navedeno, kako bi se letna raven nadzirala, da bi se zagotovilo njeno spoštovanje. Komisija je vztrajala pri svojih ugotovitvah in je zato trditev zavrnila.

(499)

Vložnik se v svojih pripombah ni strinjal z ugotovitvijo Komisije glede svoje zapletene strukture in zapletenih prodajnih kanalov, vendar ni predlagal nobenih dodatnih obveznosti poleg tistih, ki so bile že vključene v ponudbo zaveze. Komisija je vztrajala pri svojih ugotovitvah in je zato trditev zavrnila.

(500)

Komisija je iz razlogov iz uvodnih izjav 490 do 499 menila, da je spremljanje zaveze neizvedljivo in ne bi delovalo, zato je končno ponudbo zavrnila.

9.3   Dokončni ukrepi

(501)

Dokončne izravnalne ukrepe za uvoz biodizla s poreklom iz Indonezije bi bilo treba uvesti v skladu s členom 15(1) osnovne uredbe, ki določa, da dokončna dajatev ustreza ugotovljenemu skupnemu znesku subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi.

(502)

Na podlagi navedenega bi morale biti stopnje dokončnih izravnalnih dajatev, izražene kot cena CIF meja Unije brez plačane dajatve, naslednje:

Družba

Izravnalna dajatev

PT Ciliandra Perkasa

8,0 %

PT Intibenua Perkasatama in PT Musim Mas (skupina Musim Mas)

16,3 %

PT Pelita Agung Agrindustri in PT Permata Hijau Palm Oleo (skupina Permata)

18,0 %

PT Wilmar Nabati Indonesia in PT Wilmar Bioenergi Indonesia (skupina Wilmar)

15,7 %

Vse druge družbe

18,0 %

(503)

Stopnje izravnalnih dajatev za posamezne družbe, navedene v tej uredbi, so bile določene na podlagi ugotovitev te preiskave. Zato izražajo položaj, ki je bil glede navedenih družb ugotovljen med navedeno preiskavo. Navedene stopnje dajatev (v nasprotju z dajatvijo na ravni države, ki se uporablja za „vse druge družbe“) se torej uporabljajo izključno za uvoz zadevnega izdelka s poreklom iz Indonezije, ki ga proizvajajo navedene družbe. Za uvožene zadevne izdelke, ki jih proizvaja katera koli druga družba, ki ni izrecno navedena v izvedbenem delu te uredbe, vključno s subjekti, povezanimi s tistimi, ki so izrecno navedeni, se navedene stopnje ne morejo uporabljati, ampak zanje velja stopnja dajatve, ki se uporablja za „vse druge družbe“.

(504)

Družba lahko zahteva nadaljnjo uporabo navedenih stopenj dajatev za posamezne družbe kljub poznejši spremembi svojega imena ali imena enega od njenih subjektov. Zahtevo je treba nasloviti na Komisijo. Vsebovati mora vse ustrezne informacije, s katerimi lahko družba dokaže, da sprememba ne vpliva na upravičenost družbe do stopnje dajatve za posamezno družbo, ki se zanjo uporablja. Če sprememba imena družbe ne vpliva na njeno pravico do uživanja koristi stopnje dajatve, ki se zanjo uporablja, se v Uradnem listu Evropske unije objavi obvestilo o spremembi imena.

(505)

Če bi razvoj po obdobju preiskave privedel do trajne spremembe okoliščin, se lahko sprejmejo ustrezni ukrepi v skladu s členom 19 osnovne uredbe.

(506)

V skladu s členom 109 Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 (52) se obresti, ki jih je treba plačati, kadar je treba znesek povrniti na podlagi sodbe Sodišča Evropske unije, izračunajo z obrestno mero, ki jo Evropska centralna banka uporablja v svojih operacijah glavnega refinanciranja, objavljeno v seriji C Uradnega lista Evropske unije, in ki velja na prvi koledarski dan posameznega meseca.

9.4   Sprostitev začasnih dajatev

(507)

V skladu s členom 16(2) osnovne uredbe Komisija odloči, kakšen delež začasne dajatve naj se dokončno pobere.

(508)

Nadalje je v členu 16(2) navedeno, da se začasne dajatve ne poberejo v primeru grožnje znatne škode, razen če se ugotovi, da bi iz tega brez začasnih ukrepov nastala znatna škoda.

(509)

Glede na ugotovitve v tej zadevi se začasni zneski sprostijo in ne poberejo, kot je določeno v členu 16(2) osnovne uredbe.

(510)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem odbora, ustanovljenega s členom 15(1) Uredbe (EU) 2016/1036 Evropskega parlamenta in Sveta (53)

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

1.   Uvede se dokončna izravnalna dajatev na uvoz monoalkilnih estrov maščobnih kislin in/ali parafinskega plinskega olja, pridobljenih s sintezo in/ali hidrotretiranjem, nefosilnega izvora, v čisti obliki ali mešanici, ki se trenutno uvrščajo pod oznake KN ex 1516 20 98 (oznake TARIC 1516209821, 1516209829 in 1516209830), ex 1518 00 91 (oznake TARIC 1518009121, 1518009129 in 1518009130), ex 1518 00 95 (oznaka TARIC 1518009510), ex 1518 00 99 (oznake TARIC 1518009921, 1518009929 in 1518009930), ex 2710 19 43 (oznake TARIC 2710194321, 2710194329 in 2710194330), ex 2710 19 46 (oznake TARIC 2710194621, 2710194629 in 2710194630), ex 2710 19 47 (oznake TARIC 2710194721, 2710194729 in 2710194730), 27102011, 27102015, 27102017, ex 3824 99 92 (oznake TARIC 3824999210, 3824999212 in 3824999220), 38260010 in ex 3826 00 90 (oznake TARIC 3826009011, 3826009019 in 3826009030), s poreklom iz Indonezije.

2.   Stopnje dokončne izravnalne dajatve, ki se uporabljajo za neto ceno franko meja Unije pred plačilom dajatve za izdelke iz odstavka 1, ki jih proizvajajo spodaj navedene družbe, so:

Družba

Dokončna izravnalna dajatev

Dodatna oznaka TARIC

PT Ciliandra Perkasa

8,0 %

B786

PT Intibenua Perkasatama in PT Musim Mas (skupina Musim Mas)

16,3 %

B787

PT Pelita Agung Agrindustri in PT Permata Hijau Palm Oleo (skupina Permata)

18,0 %

B788

PT Wilmar Nabati Indonesia in PT Wilmar Bioenergi Indonesia (skupina Wilmar)

15,7 %

B789

Vse druge družbe

18,0 %

C999

3.   Če ni določeno drugače, se uporabljajo veljavne določbe v zvezi s carinami.

Člen 2

Zneski, zavarovani z začasno izravnalno dajatvijo v skladu z Izvedbeno uredbo (EU) 2019/1344, se dokončno sprostijo.

Člen 3

Ta uredba začne veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Bruslju, 28. novembra 2019

Za Komisijo

Predsednik

Jean-Claude JUNCKER


(1)  UL L 176, 30.6.2016, str. 55.

(2)  UL C 439, 6.12.2018, str. 16.

(3)  UL L 212, 13.8.2019, str. 1.

(4)  CFPP je najnižja temperatura, pri kateri lahko določena prostornina (bio)dizla prehaja skozi standardni filter. Na podlagi tega je mogoče oceniti najnižjo mejno temperaturo za uporabo (bio)dizla.

(5)  UL L 141, 28.5.2013, str. 6, uvodni izjavi 35 in 36.

(6)  UL L 315, 26.11.2013, str. 2, uvodne izjave 17 do 21.

(7)  UL L 331, 28.12.2018, str. 4.

(8)  Poročilo pritožbenega organa, ZDA – Dokončne protidampinške in izravnalne dajatve na nekatere izdelke iz Kitajske, WT/DS379/AB, 11. marec 2011, točka 317. Glej tudi Poročilo pritožbenega organa, ZDA – Ukrepi izravnalnih dajatev na nekatere izdelke iz Kitajske, WT/DS437/AB/RW, sprejeto 16. julija 2019, točka 5.96.

(9)  Poročilo pritožbenega organa, ZDA – Dokončne protidampinške in izravnalne dajatve na nekatere izdelke iz Kitajske, WT/DS379/AB, 11. marec 2011, točka 318.

(10)  Komisija je ugotovila, da je en proizvajalec izvoznik sporočil višje stroške pretvorbe za enega od svojih obratov. Navedeni proizvajalec izvoznik je pojasnil, da je vzrok za to dejstvo, da je obrat nov in da amortizacija precej vpliva na stroške. Pojasnil pa je tudi, da so stroški njegovih drugih obratov bolj reprezentativni. Ti so v navedenih okvirih. Glede na to Komisija ni upoštevala navedenih stroškov, ki pa so nižji od stroškov pretvorbe, ki jih je izračunala vlada Indonezije.

(11)  Pripombe v imenu vlade Republike Indonezije glede dokumenta o dokončnem splošnem razkritju, 14. oktober 2019, odstavek 16.

(12)  Pri kemični reakciji, ki se uporablja v postopku rafiniranja, kot stranski proizvod nastane glicerin. Slednji se nato prodaja na trgu, zato ne pomeni stroškov.

(13)  UL C 394, 17.12.1998, str. 13.

(14)  https://www.thejakartapost.com/news/2019/09/25/palm-oil-export-levies-suspended-to-help-producers-cope-with-low-prices.html (nazadnje uporabljeno 21. oktobra 2019).

(15)  Kot je obravnavano v uvodni izjavi 142, Komisija na podlagi odgovorov dobaviteljev surovega palmovega olja v zvezi z njihovo dobičkonosnostjo ni mogla oblikovati nobenega sklepa.

(16)  https://lloydslist.maritimeintelligence.informa.com/LL1125599/Indonesia-CPO-exports-get-boost-from-levy-relief (uporabljeno 23. septembra 2019).

(17)  https://www.theedgesingapore.com/new-indonesian-export-levies-great-news-upstream-planters-threat-processors-cgs-cimb (uporabljeno 23. septembra 2019).

(18)  Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 133 začasne uredbe, „[…] kadar cena, ki jo ponudi morebitni kupec, ne dosega načrta cen, se ta zadeva posreduje v obravnavo upravnemu odboru, ki se lahko odloči, da ponudbo sprejme. Komisija je med preveritvenim obiskom potrdila, da se taka sprejemanja redno izvajajo. V vsakem primeru dejstvo, da odločitve o cenah sprejema upravni odbor družbe PTPN, ki jo sestavljajo izključno predstavniki vlade Indonezije, kaže, da vlada Indonezije izvaja znaten nadzor nad družbo PTPN in njenim ravnanjem pri odločitvah o določitvi cen.“

(19)  Letno poročilo GAIN o ogrščici in izdelkih iz Indonezije za leto 2019.

(20)  t19.005028.

(21)  Glej poročilo posebne skupine, ZDA – Dokončne protidampinške in izravnalne dajatve na nekatere izdelke iz Kitajske (WT/DS379/R), točke 11.38 do 11.69.

(22)  USDOC je izračunalo mesečne tržne referenčne cene za vsako vrsto gume na podlagi dejanskih nakupov gume, ki so jih proizvajalci pnevmatik opravili pri zasebnih virih, in uporabilo te mesečne referenčne cene, da bi za vsak mesec posebej ugotovilo, ali je bila zagotovljena ugodnost. USDOC je za vsakega proizvajalca pnevmatik seštelo tako izračunane zneske pozitivne ugodnosti za vsako vrsto gume, da je ugotovilo skupno ugodnost, ki jo je posamezni proizvajalec pnevmatik pridobil za posamezno vrsto gume v obdobju preiskave. Te vsote specifičnih ugodnosti v zvezi s surovino je nato seštelo, da je ugotovilo skupno ugodnost, ki jo je vlada zagotovila proizvajalcu pnevmatik z zagotavljanjem vseh vrst surovin iz gume v obdobju preiskave. Kitajska je trdila, da je treba v primeru, da so bili v obdobju preiskave nekateri nakupi opravljeni za ceno, višjo od referenčne ali tržne cene, vsoto teh zneskov „negativne“ ugodnosti, kot se izmerijo glede na referenčno ceno, po pravu izravnati glede na zneske „pozitivne“ ugodnosti za celotno obdobje preiskave.

(23)  Glej poročilo posebne skupine, ZDA – Dokončne protidampinške in izravnalne dajatve na nekatere izdelke iz Kitajske (WT/DS379/R), točka 11.45. V zvezi s tem glej tudi sodbo Splošnega sodišča z dne 10. aprila 2019 v zadevi T‐300/16, Jindal Saw, ECLI:EU:T:2019:235, točke 180–182.

(24)  Glej poročilo posebne skupine, ZDA – Dokončne protidampinške in izravnalne dajatve na nekatere izdelke iz Kitajske (WT/DS379/R), točka 11.47.

(25)  Poročilo posebne skupine, ZDA – Subvencije za gorski bombaž, WT/DS267/R, Dod. 1 do Dod. 3 in Popr. 1, sprejeto 21. marca 2005, kakor je bilo spremenjeno s poročilom pritožbenega organa WT/DS267/AB/R, DSR 2005:II, str. 299, točka 7.1140.

(26)  WT/DS379/AB/R, ZDA – Dokončne protidampinške in izravnalne dajatve na nekatere izdelke iz Kitajske, poročilo pritožbenega organa z dne 11. marca 2011, DS 379, točka 373.

(27)  Direktiva (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (UL L 328, 21.12.2018, str. 82).

(28)  Delegirana uredba Komisije (EU) 2019/807 z dne 13. marca 2019 o dopolnitvi Direktive (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta glede določitve surovin z visokim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč, v zvezi s katerimi se ugotavlja znatna širitev proizvodnega območja na zemljišča z visoko zalogo ogljika, ter certificiranja pogonskih biogoriv, drugih tekočih biogoriv in biomasnih goriv z nizkim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč (UL L 133, 21.5.2019, str. 1).

(29)  Člen 26(2) Direktive (EU) 2018/2001.

(30)  Uredba Komisije (EU) št. 490/2013 z dne 27. maja 2013 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz biodizla s poreklom iz Argentine in Indonezije (UL L 141, 28.5.2013, str. 6), preglednica 2.

(31)  S kemičnega vidika je biodizel običajno metil ester maščobnih kislin („fatty-acid methyl ester“ ali FAME).

(32)  Kontrolni številki izdelka P101P in P102P.

(33)  Preostalih 45 % prodaje industrije unije se nanaša na CFPP, ki ni CFPP pri +10 ali 0.

(34)  WT/DS480/R Evropska unija – Protidampinški ukrepi za biodizel iz Indonezije.

(35)  Poročilo posebne skupine, EU – Biodizel (Indonezija), točka 7.156.

(36)  UL L 141, 28.5.2013, str. 19, uvodne izjave 133 do 135.

(37)  Opozoriti je treba, da je uvodna izjava 298 začasne uredbe vsebovala tiskarsko napako, saj je bilo v njej navedeno, da je stopnja nelojalno znižanih prodajnih cen znašala 17,5 %.

(38)  Izvedbena uredba Komisije (EU) 2019/244 z dne 11. februarja 2019 o uvedbi dokončne izravnalne dajatve na uvoz biodizla s poreklom iz Argentine (UL L 40, 12.2.2019, str. 1).

(39)  Podatki o proizvodnji in obsegu prodaje za 9‐mesečno obdobje po obdobju preiskave (od oktobra 2018 do junija 2019), ki so navedeni v tej preglednici, so bili ekstrapolirani na letno osnovo s pomnožitvijo s faktorjem 12/9, da so se pridobili primerljivi indeksni podatki na letni osnovi.

(40)  Glej npr. članek o združenju AGQM z dne 14. novembra 2018: https://www.agqm-biodiesel.de/en/news/news/price-european-rme-hits-all-time-high-due-low-rhine-levels (nazadnje uporabljeno 22. oktobra 2019).

(41)  Člen 26(2) Direktive (EU) 2018/2001.

(42)  Glej na primer https://www.regnskog.no/en/news/palmoil-in-biodiesel-sees-massive-drop-in-norway (nazadnje uporabljeno 21. oktobra 2019).

(43)  https://www.ofimagazine.com/news/france-bans-palm-oil-from-biofuels (nazadnje uporabljeno 21. oktobra 2019).

(44)  https://www.reuters.com/article/us-total-biofuels-palmoil/french-court-rules-against-tax-breaks-for-palm-oil-biofuel-idUSKBN1WQ0ZG (nazadnje uporabljeno 21. oktobra 2019).

(45)  Letno poročilo GAIN o biodizlu, Džakarta, Indonezija, 9. avgust 2019.

(46)  Povprečje v obdobju 2011–2019.

(47)  Povprečje v obdobju 2016–2019.

(48)  Glej poročilo posebne skupine, ZDA – Dokončne protidampinške in izravnalne dajatve na nekatere vrste premazanega papirja iz Indonezije (WT/DS491/R), sprejeto 22. januarja 2018, točke 7.204 do 7.212.

(49)  Glej poročilo posebne skupine, ZDA – Dokončne protidampinške in izravnalne dajatve na nekatere vrste premazanega papirja iz Indonezije (WT/DS491/R), sprejeto 22. januarja 2018, točka 7.233.

(50)  Komisija nima točnih informacij o natančni razčlenitvi surovin, ki jih uporablja industrija Unije.

(51)  Uvodna izjava 389 začasne uredbe.

(52)  Uredba (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. julija 2018 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, spremembi uredb (EU) št. 1296/2013, (EU) št. 1301/2013, (EU) št. 1303/2013, (EU) št. 1304/2013, (EU) št. 1309/2013, (EU) št. 1316/2013, (EU) št. 223/2014, (EU) št. 283/2014 in Sklepa št. 541/2014/EU ter razveljavitvi Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 (UL L 193, 30.7.2018, str. 1).

(53)  Uredba (EU) 2016/1036 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske unije (UL L 176, 30.6.2016, str. 21).