PRILOGA
1. UVOD
To priporočilo vsebuje samo stališča Komisije; z njim se ne spreminjajo pravni učinki direktiv in uredb ter ne posega v zavezujočo razlago členov 7, 7a in 7b spremenjene Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti ter Priloge V k navedeni direktivi, kot jo je podalo Sodišče. To priporočilo temelji na povratnih informacijah, ki so jih države članice zagotovile Komisiji od prenosa Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti, in ugotovitvah Komisije na podlagi uradnih obvestil držav članic ter ocene nacionalnih akcijskih načrtov za energetsko učinkovitost in letnih poročil (1).
Povzetek: večje spremembe Direktive 2012/27/EU
|
1. |
Struktura obveznosti prihranka energije in z njo povezanih določb
|
|
2. |
Obseg obveznosti prihranka energije (2021–2030)
|
|
3. |
Izračun učinka ukrepov politike
|
|
4. |
Pojasnila
|
2. IZRAČUN PRIHRANKOV ENERGIJE, ZAHTEVANIH V OBDOBJU OBVEZNOSTI 2021–2030
„ Člen 7
Obveznost prihranka energije
|
1. |
Države članice morajo doseči skupni prihranek končne porabe energije, ki ustreza vsaj:
|
V skladu s točko (b) zgoraj morajo države članice doseči:
|
— |
skupni prihranek končne porabe energije (tj. skupno količino prihrankov energije) v obdobju 2021–2030 in |
|
— |
nove prihranke vsako leto v navedenem obdobju (količina teh prihrankov ni določena). |
Medtem ko je stopnja novih letnih prihrankov energije v prvem obdobju obveznosti (2014–2020) za vse države članice enaka (tj. 1,5 %), to ne velja za drugo obdobje (2021–2030), saj morata Ciper in Malta doseči skupni prihranek končne porabe energije, ki je enak novemu prihranku v višini 0,24 % porabe končne energije (1).
Vsaka država članica mora do 31. decembra 2030 doseči izračunano količino skupnega prihranka končne porabe energije (tj. skupni prihranek energije za obdobje 2021–2030). V nasprotju s prvim obdobjem obveznosti navedene količine ni mogoče zmanjšati na podlagi nobene prožnosti, ki jo uporabi država članica (2).
Državam članicam novih prihrankov v višini 0,8 % (0,24 % za Malto in Ciper) letne porabe končne energije (3) ni treba doseči vsako leto drugega obdobja obveznosti. Trenutna prožnost, v skladu s katero lahko količino novih prihrankov razporedijo po celotnem obdobju, velja tudi za drugo in naslednja obdobja (4).
2.1 Izračun skupnega prihranka končne porabe energije, zahtevanega v drugem obdobju obveznosti
Za izračun količine skupnega prihranka končne porabe energije, zahtevane v drugem obdobju obveznosti, mora vsaka država članica najprej izračunati povprečno porabo končne energije v treh letih pred letom 2019 (tj. 2016–2018) (5).
V naslednjem koraku se navedeno povprečje pomnoži z 0,8 % (v primeru Cipra in Malte 0,24 %), da se določi enakovredna količina „novih“ letnih prihrankov.
Primer
Poraba energije v državi članici je leta 2016 znašala 102 milijona ton ekvivalenta nafte (Mtoe), leta 2017 98 Mtoe, leta 2018 pa 100 Mtoe, kar pomeni, da triletno povprečje znaša 100 Mtoe.
Za izračun skupne količine prihranka končne porabe energije (2021–2030) zato najmanjša količina novih prihrankov vsako leto znaša 0,8 Mtoe (100 Mtoe × 0,8 %).
Države članice lahko nato izračunajo skupno količino prihrankov končne porabe energije, ki se zahteva za celotno obdobje obveznosti.
Primer
Država članica izračuna, da je njena povprečna poraba končne energije v obdobju 2016–2018 znašala 100 Mtoe. Skupni prihranek končne porabe energije v zvezi z letom 2021 bi zato znašal (100 × 0,8 % × 1) = 0,8 Mtoe.
Ker mora država članica v obdobju 2021–2030 vsako leto doseči skupni prihranek končne porabe energije, ki je vsaj enak novim prihrankom, mora nove prihranke izračunati za vsako naslednje leto do leta 2030.
Skupna količina, izračunana za leto 2022, bi znašala (100 × 0,8 % × 2) = skupni prihranek končne porabe energije v višini 1,6 Mtoe (vključno z 0,8 Mtoe novih prihrankov v letu 2022 (spodaj označeno s sivo)).
Količine za vsako naslednje leto do leta 2030 se lahko izračunajo na enak način. Skupna količina skupnega prihranka končne porabe energije, zahtevana v desetletnem obdobju, znaša 44,0 Mtoe (100 × 0,8 % × 55).
|
Leto |
2021 |
2022 |
2023 |
2024 |
2025 |
2026 |
2027 |
2028 |
2029 |
2030 |
|
|
Prihranek končne porabe energije (v Mtoe) |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
0,8 |
Celotni skupni prihranek končne porabe energije (do leta 2030) |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
0,8 |
0,8 |
||
|
|
|
|
|
|
|
|
0,8 |
0,8 |
0,8 |
||
|
|
|
|
|
|
|
0,8 |
0,8 |
0,8 |
0,8 |
||
|
|
|
|
|
|
0,8 |
0,8 |
0,8 |
0,8 |
0,8 |
||
|
|
|
|
|
0,8 |
0,8 |
0,8 |
0,8 |
0,8 |
0,8 |
||
|
|
|
|
0,8 |
0,8 |
0,8 |
0,8 |
0,8 |
0,8 |
0,8 |
||
|
|
|
0,8 |
0,8 |
0,8 |
0,8 |
0,8 |
0,8 |
0,8 |
0,8 |
||
|
|
0,8 |
0,8 |
0,8 |
0,8 |
0,8 |
0,8 |
0,8 |
0,8 |
0,8 |
||
|
0,8 |
0,8 |
0,8 |
0,8 |
0,8 |
0,8 |
0,8 |
0,8 |
0,8 |
0,8 |
||
|
Skupaj (v Mtoe) |
0,8 |
1,6 |
2,4 |
3,2 |
4,0 |
4,8 |
5,6 |
6,4 |
7,2 |
8,0 |
44,0 (6) |
2.2 Nabor statističnih podatkov
2.2.1 Uporaba Eurostatovega nabora podatkov
Države članice bi morale za oblikovanje naborov statističnih podatkov, ki jih je treba uporabiti za obdobje obveznosti 2021–2030, uporabiti Eurostatov nabor podatkov, ki se šteje za privzeti vir za izračun zahtevanih količin prihrankov (glej Prilogo III(1)(c) k uredbi o upravljanju energetske unije).
Eurostat je leta 2019 na podlagi mednarodnih priporočil za statistiko energetike, ki jih je objavila Statistična komisija Združenih narodov (7), revidiral energijsko bilanco. Za prispevke držav članic k energetski učinkovitosti in njihove obveznosti prihranka energije je določil posebno kategorijo „poraba končne energije (Evropa 2020–2030)“ (8) (oznaka FEC2020–2030). Ta kategorija vsebuje elemente, ki se zahtevajo v točki (b) prvega pododstavka člena 7(1) direktive o energetski učinkovitosti, države članice pa bi jo morale uporabljati za namene obveznosti prihranka energije (9).
Ta nova kategorija vključuje naslednje aritmetične opredelitve, ki temeljijo na zadnjih spremembah Uredbe (ES) št. 1099/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (10):
poraba končne energije (Evropa 2020–2030) [vsi energenti skupaj] =
poraba končne energije [vsi energenti skupaj]
– poraba končne energije [toplota okolja (toplotne črpalke)]
+ mednarodni letalski promet [vsi energenti skupaj]
+ transformacijski vložek v plavžih [vsi energenti skupaj]
– transformacijski izložek iz plavžev [vsi energenti skupaj]
+ plavži v energetskem sektorju [trdna fosilna goriva]
+ plavži v energetskem sektorju [industrijski plini]
+ plavži v energetskem sektorju [šota in proizvodi iz šote]
+ plavži v energetskem sektorju [naftni skrilavec in katranski pesek]
+ plavži v energetskem sektorju [nafta in naftni derivati]
+ plavži v energetskem sektorju [zemeljski plin]
2.2.2 Uporaba alternativnih statističnih virov in strokovnih ocen
Države članice lahko uporabijo alternativne statistične vire, vendar morajo v uradnem obvestilu Komisiji pojasniti in utemeljiti njihovo uporabo in morebitne razlike v posledični količini (glej Prilogo III(1)(c) k uredbi o upravljanju energetske unije).
Če takrat, ko morajo države članice poročati, podatki za nekatera leta niso na voljo, lahko uporabijo strokovne ocene (kar prav tako utemeljijo v uradnem obvestilu). Če se po tem, ko so dani na voljo uradni podatki, ugotovijo pomembne razlike med ocenjenimi in dejanskimi podatki, je treba zahtevano količino prihrankov prilagoditi slednjim.
Priporoča se, da države članice ocene čim prej prilagodijo uradnim podatkom, in sicer v okviru mehanizma upravljanja, pri naslednji predložitvi informacij ali pri obveznem poročanju v skladu z uredbo o upravljanju energetske unije (npr. v posodobljeni različici nacionalnega energetskega in podnebnega načrta do 30. junija 2023 v skladu s členom 14(1) Uredbe).
2.2.3 Energija, ki se porabi za prevoz
Brez poseganja v člen 7(2)(b) direktive o energetski učinkovitosti (11) države članice končne energije, ki se porabi za prevoz, ne morejo več izključiti iz osnove za izračun za drugo in naslednja obdobja obveznosti.
2.2.4 Energija, proizvedena za lastno končno porabo
Medtem ko skupni prihranek končne porabe energije v prvem obdobju obveznosti temelji na „prodaji energije končnim odjemalcem“, je z direktivo o energetski učinkovitosti osnova za drugo in naslednja obdobja namerno spremenjena v „porabo končne energije“.
Zato morajo države članice v osnovo za izračun za navedena obdobja vključiti energijo, proizvedeno za lastno končno porabo (npr. električno energijo, proizvedeno s fotonapetostnimi sistemi, toploto, proizvedeno s sončnimi kolektorji ali sosežiganjem odpadkov v industriji).
Eurostatova kategorija „poraba končne energije“ (oznaka B 101700 (12)), kot se je uporabljala, ko je bila dogovorjena in sprejeta direktiva o energetski učinkovitosti, je vključevala nekatere obnovljive vire energije, pomembne za majhno uporabo, na stavbah ali v njih (sončna energija, vključno s fotonapetostno in sončno toplotno energijo, vetrna energija, trdna biomasa, bioplin in tekoča biogoriva (13)). Toplota okolja, ki se uporablja na primer pri toplotnih črpalkah, ni bila vključena v kategorijo „poraba končne energije“. Za zagotovitev, da se obveznost prihranka energije iz člena 7(1) direktive o energetski učinkovitosti, kot sta se o njej dogovorila sozakonodajalca, ne spremeni zaradi revizije energijskih bilanc, je Eurostat za namene energetske učinkovitosti določil in objavlja posebno kategorijo „poraba končne energije (Evropa 2020–2030)“ (oznaka FEC2020–2030), ki do leta 2030 iz te kategorije še naprej izključuje toploto okolja (14).
Čeprav se mora v skladu s točko 1(c) Priloge III k uredbi o upravljanju energetske unije nabor podatkov Eurostata uporabljati kot privzeti vir, morajo države članice upoštevati vse razpoložljive podatke na nacionalni ravni. Kadar se ti razlikujejo od podatkov Eurostata, morajo države članice navesti svoje nacionalne vire, če so ti natančnejši. Te podatke morajo vključiti v svojo osnovo za izračun, v svojem nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu pa uradno sporočiti in pojasniti, katere vire podatkov so uporabile, vključno z morebitnimi dodatnimi uradnimi ali ocenljivimi količinami porabe končne energije, ki v naboru podatkov Eurostata niso zajete.
2.3 Razporeditev prihrankov energije v obdobju 2021–2030
Z zadnjim pododstavkom člena 7(1) direktive o energetski učinkovitosti se od držav članic zahteva, naj „določijo, kako bo izračunana količina novih prihrankov razporejena v [vsakem obdobju obveznosti], če se do konca posameznega obdobja obveznosti dosežejo zahtevani celotni skupni prihranki končne porabe energije“.
Primeri
Ena država članica se lahko odloči za linearno povečanje prihrankov v določenem časovnem obdobju; druga se lahko odloči za poznejši začetek, a zahteva večje prihranke proti sredini/koncu drugega obdobja obveznosti.
Tretja država članica se lahko odloči zahtevano količino skupnih prihrankov končne porabe energije (npr. 44,0 Mtoe) razporediti, kot je prikazano spodaj, dokler se skupna količina zahtevanih prihrankov doseže med letoma 2021 in 2030 (ob predpostavki, da imajo vsi ukrepi trajne učinke, ki prihranke zagotavljajo vsako leto vsaj do leta 2030):
|
Leto |
2021 |
2022 |
2023 |
2024 |
2025 |
2026 |
2027 |
2028 |
2029 |
2030 |
|
|
Prihranek končne porabe energije (v Mtoe) |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
0,8 |
Celotni skupni prihranek končne porabe energije (do leta 2030) |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
1,1 |
1,1 |
||
|
|
|
|
|
|
|
|
0,5 |
0,6 |
0,6 |
||
|
|
|
|
|
|
|
0,7 |
0,7 |
0,7 |
0,7 |
||
|
|
|
|
|
|
0,6 |
0,6 |
0,6 |
0,6 |
0,6 |
||
|
|
|
|
|
0,8 |
0,8 |
0,8 |
0,8 |
0,8 |
0,8 |
||
|
|
|
|
1,0 |
1,0 |
1,0 |
1,0 |
1,0 |
1,0 |
1,0 |
||
|
|
|
1,2 |
1,2 |
1,2 |
1,2 |
1,2 |
1,2 |
1,2 |
1,2 |
||
|
|
0,9 |
0,9 |
0,9 |
0,9 |
0,9 |
0,9 |
0,9 |
0,9 |
0,9 |
||
|
0,4 |
0,4 |
0,4 |
0,4 |
0,4 |
0,4 |
0,4 |
0,4 |
0,4 |
0,4 |
||
|
Skupaj (v Mtoe) |
0,4 |
1,3 |
2,5 |
3,5 |
4,3 |
4,9 |
5,6 |
6,1 |
7,3 |
8,1 |
44 |
Če država članica uvede ali ohranja sistem obveznosti energetske učinkovitosti, ji ni treba poročati, kako bo prizadevanja razporedila skozi obdobje obveznosti. Vendar je priporočljivo, da države članice uvedejo tak sistem in poročajo, kako bodo to storile. V skladu z delom 3.1(b) Priloge III k uredbi o upravljanju energetske unije morajo države članice uradno sporočiti pričakovane skupne in letne prihranke ter trajanje izvajanja sistemov.
Države članice, ki uvedejo ali ohranijo alternativne ukrepe politike iz člena 7b direktive o energetski učinkovitosti in/ali nacionalni sklad za energetsko učinkovitost iz člena 20(6) navedene direktive, lahko v drugem obdobju obveznosti po lastni presoji razporedijo zahtevani skupni prihranek končne porabe energije. Lahko uvedejo vmesna obdobja, ki so lahko različno dolga, ni pa jim tega treba storiti. Vendar pa morajo v skladu z delom 3.2(c) Priloge III k uredbi o upravljanju energetske unije uradno sporočiti „pričakovan[e] skupn[e] in letn[e] prihrank[e] po posameznem ukrepu in/ali prihrank[e] energije v vseh vmesnih obdobjih“.
3. DRUGI NAČINI IZRAČUNA ZAHTEVANIH PRIHRANKOV
3.1 Delež in obseg
Možnosti iz člena 7(2) direktive o energetski učinkovitosti ne vplivajo na obveznost prihranka energije iz točke (b) prvega pododstavka člena 7(1) navedene direktive. V skladu s členom 7(2) in (4) direktive o energetski učinkovitosti lahko države članice uporabljajo različne metode izračuna (npr. da bi obravnavale nekatere nacionalne okoliščine), vendar se zaradi tega ne sme zmanjšati zahtevana količina prihrankov energije, tj. države članice morajo zagotoviti, da z izračunom na podlagi ene ali več metod iz člena 7(2) navedene direktive dobijo enak skupni minimalni prihranek energije, kot se zahteva s točko (b) prvega pododstavka člena 7(1) navedene direktive.
Kar zadeva obdobje obveznosti 2021–2030, morajo zato države članice ne glede na to, ali uporabljajo možnosti iz člena 7(2) in (4) direktive o energetski učinkovitosti ali ne, zagotoviti, da se zahtevana količina skupnih prihrankov končne porabe energije, enaka novim letnim prihrankom v višini vsaj 0,8 % (15), doseže do 31. decembra 2030. Za zagotovitev, da se zaradi prožnosti, uporabljene v skladu s členom 7(2) in (4) direktive o energetski učinkovitosti, ne zmanjša izračunana najmanjša neto količina novih prihrankov energije, ki jo je treba v obdobju obveznosti doseči pri porabi končne energije, morajo biti lastne letne stopnje prihranka držav članic torej višje od zahtevane, da se dosežejo skupni prihranki energije iz točke (b) prvega pododstavka člena 7(1) navedene direktive (16). Državam članicam ni treba uporabiti možnosti iz člena 7(2) direktive o energetski učinkovitosti.
3.2 Možnosti na podlagi člena 7(2) direktive o energetski učinkovitosti
V skladu s členom 7(2) direktive o energetski učinkovitosti lahko države članice zahtevano količino prihrankov energije izračunajo tako, da:
|
— |
uporabijo letno stopnjo prihranka pri prodaji energije končnim odjemalcem ali pri porabi končne energije glede na povprečje v obdobju 2016–2018 in/ali |
|
— |
iz osnove za izračun deloma ali v celoti izključijo energijo, ki se porabi za prevoz, in/ali |
|
— |
uporabijo katero koli od možnosti iz člena 7(4) direktive o energetski učinkovitosti. |
3.3 Lastna letna stopnja prihranka in osnova za izračun
Če države članice uporabijo eno ali več možnosti, morajo v skladu s členom 7(3) direktive o energetski učinkovitosti določiti:
|
— |
svojo letno stopnjo prihranka, ki se uporabi pri izračunu njihovih skupnih prihrankov končne porabe energije za zagotovitev, da zahtevani prihranki energije niso manjši od prihrankov, ki se zahtevajo na podlagi točke (b) prvega pododstavka člena 7(1) direktive o energetski učinkovitosti, in |
|
— |
svojo osnovo za izračun, iz katere lahko deloma ali v celoti izključijo energijo, ki se porabi za prevoz (17). |
To stopnjo in osnovo morajo določiti poleg (18) izračunov letne stopnje novih prihrankov in skupnih prihrankov končne porabe energije v skladu s točko (b) prvega pododstavka člena 7(1) direktive o energetski učinkovitosti.
Drugi pododstavek člena 7(5) direktive o energetski učinkovitosti določa, da morajo države članice ne glede na to, ali iz svoje osnove za izračun deloma ali v celoti izključijo energijo, ki se porabi za prevoz, ali izkoristijo možnosti iz člena 7(4) navedene direktive, zagotoviti, da izračunana neto količina novih prihrankov, ki jo morajo doseči pri porabi končne energije v obdobju obveznosti 2021–2030, ni manjša od količine, ki izhaja iz uporabe letne stopnje prihranka iz točke (b) prvega pododstavka člena 7(1), tj. 0,8 % (za Ciper in Malto 0,24 %).
3.4 Možnosti na podlagi člena 7(4) direktive o energetski učinkovitosti
Države članice lahko za obdobje obveznosti 2021–2030 uporabijo eno ali več naslednjih možnosti (člen 7(4) direktive o energetski učinkovitosti):
|
(b) |
popolno ali delno izključitev industrijskih dejavnosti, ki so zajete v sistemu EU za trgovanje z emisijami (EU ETS); |
|
(c) |
upoštevanje nekaterih prihrankov energije, doseženih v sektorjih pretvorbe in prenosa energije; |
|
(d) |
zgodnje ukrepe, izvedene po koncu leta 2008, ki zagotavljajo prihranke še po letu 2020; |
|
(e) |
posamezne ukrepe, izvedene med začetkom leta 2018 in koncem leta 2020, ki zagotavljajo prihranke še po letu 2020; |
|
(f) |
izključitev 30 % energije, ki je bila za lastno uporabo proizvedena na ali v stavbah zaradi ukrepov politik, ki spodbujajo namestitev novih tehnologij za energijo iz obnovljivih virov, ter |
|
(g) |
upoštevanje nekaterih prihrankov energije, ki presegajo prihranek energije, ki se zahteva za obdobje obveznosti 2014–2020. |
V skladu s točko (b) člena 7(5) direktive o energetski učinkovitosti se lahko te možnosti uporabijo samo pri „količin[i] prihrankov energije, izračunanih v skladu z odstavkoma 2 in 3“ člena 7, ki „skupaj ne predstavljajo več kot 35 %“ navedene količine.
Ključno je, da teh možnosti ni mogoče uporabiti za zmanjšanje skupne količine skupnih prihrankov končne porabe energije, ki se zahtevajo v točki (b) prvega pododstavka člena 7(1) direktive o energetski učinkovitosti. Povedano drugače, ne glede na to, ali države članice iz svoje osnove za izračun deloma ali v celoti izključijo energijo, ki se porabi za prevoz, ali izkoristijo katero od navedenih možnosti, morajo zagotoviti, da izračunana neto količina novih prihrankov, ki jo morajo doseči pri porabi končne energije v obdobju obveznosti 2021–2030, ni manjša od količine, ki izhaja iz uporabe letne stopnje prihranka iz točke (b) prvega pododstavka člena 7(1) direktive o energetski učinkovitosti (19). V ta namen morajo v skladu s členom 7(5) direktive o energetski učinkovitosti izračunati učinek odločitve glede uporabe ene ali več možnosti v obdobju obveznosti (20).
Možnosti iz točk (b) in (f) člena 7(4) direktive o energetski učinkovitosti se lahko uporabita samo za izračun lastne osnove v skladu s členom 7(2) in (3) navedene direktive. Količine se lahko odštejejo od rezultata navedenega izračuna (ob upoštevanju določenih omejitev).
Možnosti iz točk (c), (d), (e) in (g) se nanašajo na prihranke energije in se lahko štejejo le pri izračunani količini prihrankov, zahtevani v skladu s členom 7(2) in (3) direktive o energetski učinkovitosti. Zato jih ni mogoče uporabiti za znižanje ravni obveznosti prihranka energije na podlagi točke (b) prvega pododstavka člena 7(1) direktive o energetski učinkovitosti, lahko pa se uporabijo kot pomoč pri njeni izpolnitvi.
3.4.1 Podroben opis možnosti
3.4.1.1
Če država članica uporabi samo možnost celotne ali delne izključitve prodane energije, ki se porabi za industrijske dejavnosti iz EU ETS (člen 7(4)(b) direktive o energetski učinkovitosti), mora določiti količine dobavljene energije ali energije, prodane na drobno, ki se porabijo za navedene industrijske dejavnosti. Izračun temelji na energiji, porabljeni za dejavnosti iz Priloge I k direktivi o EU ETS (21).
Nato se od navedene količine odštejeta energija, ki se porabi za „energetske dejavnosti“ iz navedene priloge (kurilne naprave z nazivno vhodno toplotno močjo nad 20 MW (razen sežigalnic nevarnih ali komunalnih odpadkov), rafinerije mineralnih olj in koksarne), in energija, porabljena v letalstvu (22).
3.4.1.2
V skladu s členom 7(4)(c) direktive o energetski učinkovitosti lahko države članice pri količini prihrankov energije, izračunani v skladu s členom 7(2) in (3) navedene direktive, upoštevajo prihranek energije, dosežen v sektorjih pretvorbe, distribucije in prenosa energije, vključno z infrastrukturo za učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje, zaradi izvajanja zahtev iz člena 14(4) in (5)(b) ter odstavkov (1) do (6) in (9) člena 15 navedene direktive (23).
3.4.1.3
Če država članica pri količini zahtevanih prihrankov energije, izračunani v skladu s členom 7(2) in (3) direktive o energetski učinkovitosti, upošteva prihranek energije, ki izhaja iz posameznih ukrepov, ki se na novo izvajajo od 31. decembra 2008, morajo imeti navedeni ukrepi učinek tudi po letu 2020, da se upoštevajo v obdobju obveznosti 2021–2030, tj. po 31. decembru 2020 morajo zagotavljati nove prihranke energije. V členu 2(19) direktive o energetski učinkovitosti je „posamezni ukrep“ opredeljen kot ukrep, ki zagotovi preverljivo ter merljivo ali ocenljivo izboljšanje energetske učinkovitosti ter je sprejet kot rezultat ukrepa politike. Poleg tega morajo biti prihranki energije izmerjeni in preverjeni.
3.4.1.4
V skladu s členom 7(4)(e) direktive o energetski učinkovitosti lahko država članica pri količini prihrankov energije, izračunani v skladu s členom 7(2) in (3) navedene direktive, upošteva prihranek energije, ki izhaja iz ukrepov politike, če dokaže, da so navedeni ukrepi privedli do posameznih ukrepov, ki so se izvedli med 1. januarjem 2018 in 31. decembrom 2020 ter zagotavljajo prihranke tudi po tem obdobju.
Medtem ko se člen 7(4)(d) direktive o energetski učinkovitosti nanaša na izvajanje posameznih ukrepov med 31. decembrom 2008 in 31. decembrom 2013, se člen 7(4)(e) navedene direktive uporablja le za posamezne ukrepe, izvedene med 1. januarjem 2018 in 31. decembrom 2020. Ta razlika je pomembna, če države članice upoštevajo do 21-letno trajanje učinkov ukrepa, izvedenega leta 2008, oziroma do 12-letno trajanje učinkov ukrepa, izvedenega leta 2018. V praksi to pomeni, da je prvi primer pomemben na primer za ukrepe z dolgotrajnim učinkom, kot je izolacija ovoja stavbe.
3.4.1.5
Ta možnost državam članicam omogoča, da iz izračuna zahtevanih prihrankov energije na podlagi člena 7(2) in (3) direktive o energetski učinkovitosti izključijo preverljivo količino energije, proizvedene za lastno porabo z novimi napravami za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, nameščenimi na ali v stavbah.
Uporaba te možnosti je omejena v treh vidikih:
|
— |
iz osnove za izračun se lahko izključi največ 30 % energije, proizvedene za lastno porabo z novimi napravami za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, nameščenimi na ali v stavbah, |
|
— |
to ne sme pomeniti več kot 35-odstotnega zmanjšanja količine, izračunane v skladu s členom 7(2) in (3) direktive o energetski učinkovitosti, ter |
|
— |
količina takšne energije se ne sme izključiti iz izračuna obveznosti prihranka na podlagi točke (b) prvega pododstavka člena 7(1) direktive o energetski učinkovitosti. |
Točka 2(e) Priloge V direktive o energetski učinkovitosti določa, kako se lahko prihranki energije, ki izhajajo iz ukrepov, s katerimi se spodbuja namestitev tehnologij za malo proizvodnjo energije iz obnovljivih virov na ali v stavbah, upoštevajo pri prihrankih, ki se zahtevajo na podlagi člena 7(1) navedene direktive (24). Količine v zvezi s tem niso omejene.
Ker se člen 7(4)(f) direktive o energetski učinkovitosti nanaša na „preverljiv[o] količin[o] energije, ki je bila proizvedena na ali v stavbah za lastno uporabo“ (25) (in ne na dejansko porabljeno količino), morajo države članice določiti in preveriti količine energije iz obnovljivih virov (v ktoe, MW ali drugih enakovrednih merskih enotah), ki bo v obdobju obveznosti 2021–2030 zaradi politik, s katerimi se spodbuja namestitev novih naprav, proizvedena na stavbah za lastno porabo. Ker se ta določba nanaša na „preverljivo količino“, se lahko pri tem izračunu upošteva ocenjena povprečna količina energije iz obnovljivih virov, ki bo v obdobju 2021–2030 proizvedena za lastno porabo samo z napravami, nameščenimi na ali v stavbah po 31. decembru 2020.
V skladu s členom 21(b)(3) uredbe o upravljanju energetske unije morajo države članice v svoja celovita nacionalna energetska in podnebna poročila o napredku vključiti informacije o izvajanju nacionalnih sistemov obveznosti energetske učinkovitosti in alternativnih ukrepov politike. Zato bi morale od 15. marca 2021 (in nato vsaki dve leti) predložiti informacije o dejanski količini energije, proizvedene za lastno porabo z novonameščenimi tehnologijami za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov na ali v stavbah.
Okvirni in neizčrpni primer
V spodnji preglednici je za neizčrpni seznam tehnologij prikazano, koliko energije je mogoče izključiti iz izračuna zahtevanih prihrankov energije. Z namestitvijo kombinacije sončne toplotne naprave in plinskega kotla bi bilo na primer mogoče proizvesti 1 000 kWh energije iz obnovljivih virov, od tega pa bi jih bilo mogoče 30 % (300 kWh) izključiti iz izračuna (če to ne presega 35 % zahtevanih prihrankov).
|
Vrsta tehnologije |
Potreba po končni energiji (kWh) |
Delež energije iz obnovljivih virov, proizvedene na stavbah (%) |
Proizvodnja, zaradi katere se zmanjša ciljna količina prihrankov (kWh) |
30 %, ki jih je mogoče izključiti iz zahteve glede prihranka (kWh) |
|
|
(1) |
Plinski kondenzacijski kotel |
10 526 |
0 |
0 |
|
|
(2) |
Kondenzacijski kotel na drva |
10 870 |
100 |
10 870 |
3 261 |
|
(3) |
Toplotna črpalka (z električno energijo iz omrežja) |
2 857 |
0 |
0 |
|
|
(4) |
Kombinacija sončne toplotne naprave in plinskega kotla |
10 474 |
~10 |
1 000 |
300 |
|
|
Sončna toplotna naprava |
1 000 |
100 |
1 000 |
300 |
|
|
Plinski kondenzacijski kotel |
9 474 |
0 |
0 |
|
|
(5) |
Fotonapetostna naprava |
3 500 |
100 |
3 500 |
1 050 |
3.4.1.6
Države članice lahko pri izračunu na podlagi člena 7(2) in (3) direktive o energetski učinkovitosti upoštevajo prihranek energije, ki presega prihranek, zahtevan za prvo obdobje obveznosti (2014–2020), če:
|
— |
so ti prihranki rezultat posameznih ukrepov, izvedenih v okviru sistema obveznosti energetske učinkovitosti ali alternativnih ukrepov politike, in |
|
— |
je država članica zadevne ukrepe politike sporočila v svojem nacionalnem akcijskem načrtu za energetsko učinkovitost in o njih poročala v svojem poročilu o napredku v skladu s členom 24(2) (26). |
4. IZBIRA UKREPOV POLITIKE ZA DOSEGO ZAHTEVANE KOLIČINE SKUPNIH PRIHRANKOV KONČNE PORABE ENERGIJE
V skladu s členom 7(10) direktive o energetski učinkovitosti morajo države članice zahtevane skupne prihranke končne porabe energije doseči z:
|
— |
uvedbo sistema obveznosti energetske učinkovitosti; |
|
— |
sprejetjem alternativnih ukrepov politike ali |
|
— |
kombinacijo zgoraj navedenega. |
V členu 7 direktive o energetski učinkovitosti je pojasnjeno, da so sistemi obveznosti energetske učinkovitosti in alternativni ukrepi politike v zvezi s tem enakovredni. Državam članicam sta na voljo precejšnja prožnost in široko polje proste presoje, da lahko med različnimi vrstami sistemov izberejo tistega, ki najbolj ustreza njihovemu posebnemu položaju in okoliščinam (27).
V skladu s členom 7a(1) in členom 7b(1) direktive o energetski učinkovitosti morajo biti vsi ukrepi politike oblikovani za izpolnitev obveznosti prihranka energije na podlagi člena 7(1) navedene direktive ter upravičeni, da prispevajo k „prihrankom končne porabe energije“, ki se „dosežejo pri končnih odjemalcih“. Vendar pa ne škodi, če se z ukrepom politike obravnavajo tudi drugi cilji (npr. v okviru energetskih politik, da se obravnava potreba po ohranjanju, varovanju in izboljšanju kakovosti okolja ali da se spodbuja skrbna in preudarna raba naravnih virov).
V členu 2(18) direktive o energetski učinkovitosti je „ukrep politike“ opredeljen kot regulativni, finančni, davčni, prostovoljni instrument ali instrument o obveščanju, ki ga država članica uradno uvede in izvaja, da bi ustvarila podporni okvir, zahteve ali spodbude, s katerimi bi zagotovila, da bi udeleženci na trgu nudili ali kupovali energetske storitve ter izvajali druge ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti. Ukrepi politike, katerih namen je podpirati samo druge cilje politike, ne energetske učinkovitosti, ali zagotoviti ali kupiti samo energetske storitve ali ki spodbudijo prihranke končne porabe energije, ki niso doseženi pri končnih porabnikih, se morda ne bodo šteli za upravičene na podlagi člena 7 direktive o energetski učinkovitosti. V vsakem primeru bodo morale države članice skrbno oceniti ukrepe in dokazati, da jim je mogoče neposredno pripisati prihranke energije.
Ne glede na to, ali se država članica odloči uporabiti sistem obveznosti energetske učinkovitosti ali sprejeti alternativne ukrepe politike, mora zagotoviti, da so ukrepi politike ustrezni za dosego zahtevanih skupnih prihrankov končne porabe energije do 31. decembra 2030 (ali v naslednjem obdobju varčevanja, odvisno od tega, kdaj se ukrepi oblikujejo).
Pri vzpostavljanju ukrepov politike je pomemben naslednji neizčrpni seznam opredelitev (te opredelitve v spremenjeni direktivi o energetski učinkovitosti ostajajo enake):
Člen 2 direktive o energetski učinkovitosti
|
„(4) |
‚energetska učinkovitost‘ pomeni razmerje med doseženim učinkom, storitvijo, blagom ali energijo ter vloženo energijo; |
|
(5) |
‚prihranek energije‘ pomeni količino prihranjene energije, določeno z meritvijo in/ali oceno porabe pred izvedbo ukrepa za izboljšanje energetske učinkovitosti in po njej, ob zagotovljenih normalnih zunanjih pogojih, ki vplivajo na porabo energije; |
|
(6) |
‚izboljšanje energetske učinkovitosti‘ pomeni povečanje energetske učinkovitosti zaradi tehnoloških, vedenjskih in/ali gospodarskih sprememb;“ |
|
„(14) |
‚zavezana stran‘ pomeni distributerja energije ali podjetje za maloprodajo energije, ki ga zavezuje nacionalni sistem obveznosti energetske učinkovitosti iz člena 7; |
|
(15) |
‚pooblaščena stran‘ pomeni pravni subjekt, ki ga vlada ali drug javni organ pooblasti, da pripravi, upravlja ali vodi program financiranja v imenu vlade ali drugega javnega organa; |
|
(16) |
‚udeležena stran‘ pomeni podjetje ali javni organ, ki se je s prostovoljnim sporazumom zavezal, da bo dosegel nekatere cilje, ali ki je zajet v instrumentu nacionalne regulativne politike; |
|
(17) |
‚javni organ izvajalec‘ pomeni organ, za katerega velja javno pravo in je odgovoren za izvajanje ali spremljanje obdavčitve energije in ogljikovega dioksida, finančnih programov in instrumentov, davčnih spodbud, standardov in norm, sistemov za energetsko označevanje, usposabljanja ali izobraževanja; |
|
(18) |
‚ukrep politike‘ pomeni regulativni, finančni, davčni, prostovoljni instrument ali instrument o obveščanju, ki ga država članica uradno uvede in izvaja, da bi ustvarila podporni okvir, zahteve ali spodbude, s katerimi bi zagotovila, da bi udeleženci na trgu nudili ali kupovali energetske storitve ter izvajali druge ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti; |
|
(19) |
‚posamezni ukrep‘ pomeni ukrep, ki zagotovi preverljivo ter merljivo ali ocenljivo izboljšanje energetske učinkovitosti ter je sprejet kot rezultat ukrepa politike; |
|
(20) |
‚distributer energije‘ pomeni fizično ali pravno osebo, tudi operaterja distribucijskega sistema, ki je odgovorna za prenos energije zaradi dobave končnim odjemalcem ali distribucijskim postajam, ki energijo prodajajo končnim odjemalcem; |
|
(21) |
‚operater distribucijskega sistema‘ pomeni ‚operaterja distribucijskega sistema‘, kakor je opredeljen v Direktivi 2009/72/ES oziroma Direktivi 2009/73/ES; |
|
(22) |
‚podjetje za maloprodajo energije‘ pomeni fizično ali pravno osebo, ki prodaja energijo končnim odjemalcem; |
|
(23) |
‚končni odjemalec‘ pomeni fizično ali pravno osebo, ki kupuje energijo za lastno končno rabo; |
|
(24) |
‚ponudnik energetskih storitev‘ pomeni fizično ali pravno osebo, ki opravlja energetske storitve ali druge ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti v objektu ali prostorih končnega odjemalca.“ |
Za namen člena 7(10) direktive o energetski učinkovitosti lahko države članice upoštevajo prihranke energije, ki izhajajo iz ukrepov politike, na novo sprejetih v obdobju obveznosti 2021–2030. Upoštevajo lahko tudi prihranke energije, ki izhajajo iz ukrepov politike, sprejetih v obdobju obveznosti 2014–2020 (ali prej), če ti ukrepi izpolnjujejo zahteve iz členov 7, 7a ali 7b direktive o energetski učinkovitosti.
Države članice lahko prihranke, ki izhajajo iz ukrepov, sprejetih do 31. decembra 2020 ali pozneje, upoštevajo le, če ti ukrepi privedejo do novih posameznih ukrepov, ki se izvedejo po 31. decembru 2020 in pred 31. decembrom 2030.
Primeri ukrepov in prihrankov
Leta 2010 je bil uveden program finančne podpore za energetsko prenovo stavb. Dokler se izvaja in v ustreznem obdobju zagotavlja nove prenove, se lahko prihranki energije, ki izhajajo iz navedenih novih prenov, upoštevajo pri prihrankih, ki se zahtevajo v drugem obdobju obveznosti.
Pred letom 2021 je bil uveden davek na goriva, katerega namen je bil spodbuditi prihranke zaradi sprememb vedenja in povečati učinkovitost prometa. Dokler je ta davek v veljavi in je mogoče ob upoštevanju nedavnih prožnosti cen izmeriti in preveriti vpliv na vedenje, se lahko prihranki energije, ki izhajajo iz navedenega ukrepa, upoštevajo pri prihrankih, ki se zahtevajo v drugem obdobju obveznosti.
4.1 Sistemi obveznosti energetske učinkovitosti
Ključni razlog za izbiro izvajanja sistema obveznosti energetske učinkovitosti za dosego skupnih prihrankov končne porabe energije, ki se zahtevajo v točki (b) prvega pododstavka člena 7(1) direktive o energetski učinkovitosti, bi lahko bil, da lahko dobavitelji in distributerji energije ter podjetja za maloprodajo energije najbolje opredelijo prihranke energije pri svojih odjemalcih in bodo lahko dosegli prihranek energije v okviru poslovnih modelov za energetske storitve. V tem primeru morajo države članice na nacionalni ravni določiti eno ali več zavezanih strani (28), ki morajo doseči prihranek energije pri končnih odjemalcih (29). Določitev zavezane strani mora temeljiti na objektivnih in nediskriminatornih merilih, kot je določeno v členu 7a(2) direktive o energetski učinkovitosti.
Države članice bi morale pri določitvi zavezanih strani v okviru sistema obveznosti energetske učinkovitosti upoštevati sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi C-561/16. Sodišče je razsodilo, da lahko države članice „obveznosti glede energetske učinkovitosti [naložijo] le nekaterim določenim podjetjem iz energetskega sektorja, če določitev teh podjetij za zavezane strani temelji na objektivnih in nediskriminatornih merilih, ki so izrecno navedena, kar mora preveriti predložitveno sodišče“ (30).
Poleg tega morajo države članice določiti količino prihrankov energije, ki jih mora doseči vsaka zavezana stran (ali podkategorija zavezanih strani). Te količine morajo nato dodeliti vsaki posamezni zavezani strani, da preverijo, ali je izpolnila svoje obveznosti.
V skladu s členom 7a(4) lahko države članice količino prihrankov energije, ki jih zahtevajo od vsake zavezane strani, izrazijo v porabi končne ali primarne energije (31), pri tem pa morajo uporabiti pretvorbene faktorje iz Priloge IV.
Države članice se lahko odločijo tudi zavezanim stranem dovoliti ali od njih zahtevati, da svojo obveznost po nacionalnem pravu v celoti ali delno izpolnijo tako, da prispevajo v nacionalni sklad za energetsko učinkovitost (32). Zavezanim stranem lahko dovolijo, da pri svoji obveznosti upoštevajo prihranke, ki so jih dosegli ponudniki energetskih storitev (33) ali druge tretje strani. V skladu s členom 7a(6)(a) direktive o energetski učinkovitosti morajo zagotoviti, da se za potrjevanje prihrankov energije uporablja postopek odobritve, ki je jasen, pregleden in odprt za vse udeležence na trgu ter katerega cilj je zmanjšanje stroškov potrjevanja (34).
V členu 7a(3) direktive o energetski učinkovitosti je pojasnjeno, da morajo države članice zagotoviti, da podjetja za prodajo energije ne ustvarjajo preprek, ki porabnike odvračajo od zamenjave dobavitelja.
V skladu s členom 7a(5) direktive o energetski učinkovitosti morajo države članice vzpostaviti sisteme za merjenje, nadziranje in preverjanje, v okviru katerih se dokumentirano preverita vsaj statistično pomemben delež in reprezentativni vzorec ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti, ki so jih uvedle zavezane strani (35).
V skladu s členom 7a(6)(b) direktive o energetski učinkovitosti lahko države članice omogočijo „shranjevanje in izposojanje“, tj. zavezanim stranem dovolijo, da upoštevajo prihranke, dosežene v danem letu, kot da bi bili doseženi v katerem koli od preteklih štirih ali naslednjih treh let. Upoštevati bi bilo treba, da se ta prožnost:
|
— |
uporablja samo za prihranke energije, ki izhajajo iz sistemov obveznosti energijske učinkovitosti, ki se izvajajo od 1. januarja 2014, in ne za alternativne ukrepe politike, ter |
|
— |
je časovno omejena – države članice lahko zavezanim stranem dovolijo, da možnost „shranjevanja ali izposojanja“ uporabljajo samo v okviru posameznega obdobja obveznosti. |
Drugače rečeno, za prihranke, dosežene v obdobju 2014–2020, po 31. decembru 2020 „shranjevanje ali izposojanje“ ni mogoče. Za prihranke, dosežene v obdobju 2021–2030, „shranjevanje ali izposojanje“ ni mogoče pred 31. decembrom 2020 ali po 31. decembru 2030. Za prihranke, dosežene po letu 2010 in pred 1. januarjem 2014, „shranjevanje ali izposojanje“ za namene točke (b) prvega pododstavka člena 7(1) direktive o energetski učinkovitosti ni mogoče.
Ker je s členom 7(8) direktive o energetski učinkovitosti izrecno določeno odstopanje, je njegova uporaba omejevalna in omejena na namene točke (a) prvega pododstavka člena 7(1) navedene direktive.
Primeri
Prihranki energije, doseženi v letu 2014 (zaradi sistema obveznosti energetske učinkovitosti), se lahko obravnavajo, kot da so bili doseženi v letu 2017.
Prihrankov energije, doseženih v letu 2014 (zaradi sistema obveznosti energetske učinkovitosti), ni mogoče upoštevati za leto 2021.
Prihranke energije, dosežene v letu 2018 (zaradi sistema obveznosti energetske učinkovitosti), je mogoče upoštevati za leto 2014.
Drugi pododstavek člena 7a(6) direktive o energetski učinkovitosti določa, da „[d]ržave članice ocenijo vpliv neposrednih in posrednih stroškov sistemov obveznosti energetske učinkovitosti na konkurenčnost energetsko intenzivnih panog, ki so izpostavljene mednarodni konkurenci, in po potrebi sprejmejo ukrepe za zmanjšanje tega vpliva“.
Na splošno gre za dve vrsti stroškov:
|
— |
stroške naložb in |
|
— |
upravne stroške (vključno s spremljanjem in poročanjem). |
Komisija je v oceni učinka (36) na podlagi razpoložljivih dokazov pokazala, da so sistemi obveznosti energetske učinkovitosti zelo stroškovno učinkoviti. Zavezane strani morajo pri izvajanju takih sistemov zagotoviti, da prihranke končne porabe energije dosegajo ob najnižjih (naložbenih in upravnih) stroških, zlasti če se stroški prenesejo na končne odjemalce. Ta zahteva velja tudi, če se zavezane strani odločijo upoštevati potrjene prihranke energije, ki so jih dosegli ponudniki energije in druge tretje strani.
S členom 7a(7) direktive o energetski učinkovitosti se od držav članic zahteva, naj „enkrat letno objavijo prihranke energije, ki jih je dosegla vsaka zavezana stran ali vsaka podkategorija zavezane strani, in skupne prihranke, dosežene v okviru sistema“. Te informacije lahko objavijo skupaj z drugimi podatki, ki jih morajo javno objaviti. Če take podatke objavijo druge strani, na primer Komisija, to ne pomeni, da so države članice oproščene te obveznosti.
4.2 Alternativni ukrepi politike
V direktivi o energetski učinkovitosti je pojasnjeno, da bi morale imeti države članice pri oblikovanju in izvajanju alternativnih ukrepov politike visoko stopnjo prožnosti. Medtem ko v navedeni direktivi niso več navedene vrste ukrepov, je v opredelitvi pojma „ukrep politike“ v členu 2(18) navedene direktive zagotovljen neizčrpen seznam možnih vrst, tj. „regulativni, finančni, davčni, prostovoljni instrument ali instrument o obveščanju, ki ga država članica uradno uvede in izvaja, da bi ustvarila podporni okvir, zahteve ali spodbude, s katerimi bi zagotovila, da bi udeleženci na trgu nudili ali kupovali energetske storitve ter izvajali druge ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti“.
Države članice bi lahko razmislile o spodbujanju vloge lokalnih skupnosti na področju energije iz obnovljivih virov pri prispevanju k izvajanju alternativnih ukrepov politike (37).
V točki 3 Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti so določene zahteve za oblikovanje in upravljanje alternativnih ukrepov politike:
|
„(a) |
ukrepi politike in posamezni ukrepi zagotovijo preverljiv prihranek končne porabe energije; |
|
(b) |
odgovornost vseh udeleženih strani, pooblaščenih strani ali javnih organov izvajalcev, kot je ustrezno, je jasno opredeljena; |
|
(c) |
prihranki energije, ki se dosežejo ali bi jih bilo treba doseči, so določeni pregledno; |
|
(d) |
količina prihrankov energije, ki jih je treba ali bi jih bilo treba doseči z ukrepom politike, je izražena kot poraba bodisi končne bodisi primarne energije, pri čemer se uporabljajo pretvorbeni faktorji, določeni v Prilogi IV; |
|
(e) |
pripravi se letno poročilo o prihrankih energije, ki so jih dosegle pooblaščene strani in udeležene strani ter javni organi izvajalci, in se ga da na voljo javnosti, kakor tudi podatke o letnem trendu prihrankov energije; |
|
(f) |
spremljanje rezultatov in izvedba ustreznih ukrepov, če napredek ni zadovoljiv; |
|
(g) |
prihranke energije, ki izhajajo iz posameznega ukrepa, lahko uveljavlja le ena stran; |
|
(h) |
dejavnosti udeležene strani, pooblaščene strani ali javnega organa izvajalca naj bi izkazano pomembno prispevale k doseganju prihrankov energije, ki se uveljavljajo.“ |
V skladu s členom 7b(2) direktive o energetski učinkovitosti morajo države članice vzpostaviti sisteme za merjenje, nadziranje in preverjanje, v okviru katerih se dokumentirano preverita vsaj statistično pomemben delež in reprezentativni vzorec alternativnih ukrepov za povečanje energetske učinkovitosti (razen obdavčitve), ki so jih uvedle udeležene ali pooblaščene strani.
Upoštevati bi bilo treba, da:
|
— |
je treba merjenje, nadziranje in preverjanje izvajati neodvisno od navedenih strani (38) ter |
|
— |
da bi bilo treba pojem „statistično pomemben delež in reprezentativni vzorec“ razumeti kot podskupino, ki točno odraža statistično populacijo ukrepov za prihranke energije in tako omogoča ustrezno zanesljive zaključke glede zaupanja v celotno skupino ukrepov. |
4.2.1 Programi in instrumenti financiranja ter davčne spodbude
To so ukrepi politike, ki jih je uvedla država članica in v okviru katerih denarna in davčna spodbuda vodi k uporabi energetsko učinkovite tehnologije ali tehnik ter zaradi katerih se zmanjša poraba končne energije (39).
Upoštevati bi bilo treba, da:
|
— |
je treba učinke meriti, nadzirati in preverjati neodvisno od udeleženih ali pooblaščenih strani (40) ter |
|
— |
da bi moralo financiranje v primeru programov ali instrumentov financiranja izvirati iz:
|
4.2.2 Nacionalni sklad za energetsko učinkovitost
Države članice lahko v skladu s členom 20(6) direktive o energetski učinkovitosti ustanovijo nacionalni sklad za energetsko učinkovitost, in sicer kot alternativni ukrep politike ali v okviru sistema obveznosti energetske učinkovitosti, da lahko zavezane strani svoje prihranke v celoti ali delno uresničijo s prispevkom v sklad.
Če država članica kot glavno metodo izpolnjevanja obveznosti energetske učinkovitosti vzpostavi mehanizem letnih prispevkov v nacionalni sklad za energetsko učinkovitost, mora s svojo nacionalno zakonodajo zagotoviti, da:
|
— |
so doseženi prihranki energije enakovredni tistim, doseženim v okviru sistema obveznosti energetske učinkovitosti, in |
|
— |
da financirani ukrepi izpolnjujejo zahteve iz člena 7b, člena 20(6) in točke 3 Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti (41). |
Nacionalni sklad za energetsko učinkovitost je lahko kateri koli sklad, ki ga država članica ustanovi za podporo nacionalnim pobudam za energetsko učinkovitost. Ustanovi ga lahko za financiranje programov gospodarske in finančne podpore, tehnične pomoči, usposabljanja in obveščanja ali drugih ukrepov za povečanje energetske učinkovitosti, da prispeva k doseganju ciljev prava EU (42). Na splošno bi bilo mogoče za zagotovitev učinkovitejših rešitev uvesti tudi kombinacijo javnih sredstev (npr. za obravnavo nedelovanja trga – kategorij stroškov ali ukrepov, ki običajno niso obravnavani v okviru tržnih mehanizmov) in zasebnega kapitala.
Da bi se lahko financiranje upoštevalo za namene člena 7 direktive o energetski učinkovitosti, mora izvirati iz:
|
— |
javnih (evropskih ali nacionalnih) virov ali |
|
— |
kombinacije javnih (evropskih ali nacionalnih) virov in zasebnih virov (npr. bank, investicijskih in pokojninskih skladov, zavezanih strani), ki so izrecno usmerjeni v uresničevanje posameznih ukrepov, ki vodijo k prihrankom končne porabe energije. |
4.2.3 Predpisi in prostovoljni sporazumi
To so ukrepi politike, ki jih je uvedla država članica in vodijo k uporabi energetsko učinkovitih tehnologij ali tehnik ter zmanjšajo porabo končne energije. Lahko so:
|
— |
pravno zavezujoči ukrepi, s katerimi se nalaga uporaba določenih tehnologij ali tehnik, ali |
|
— |
prostovoljni sporazumi, s katerimi se podjetja ali lokalni organi zavežejo k sprejetju nekaterih ukrepov (43). |
Pojem „udeležene strani“ zajema podjetja ali javne organe, ki so se s prostovoljnim sporazumom zavezali, da bodo dosegli nekatere cilje, ali ki so zajeti v instrumentu nacionalne regulativne politike.
4.2.4 Standardi in norme
To so ukrepi politike, ki jih je uvedla država članica in katerih cilj je povečati energetsko učinkovitost (na primer) izdelkov, storitev, stavb in vozil (44). Stranke v okviru teh sistemov so „javni organi izvajalci“.
4.2.5 Sistemi za označevanje z energijskimi nalepkami
To so sistemi za označevanje, ki jih je vzpostavila država članica, razen tistih, ki so obvezni po pravu EU (npr. prihrankov, ki izhajajo iz uporabe predpisov o označevanju z energijskimi nalepkami ali uredbe o označevanju z energijskimi nalepkami (45), ni mogoče upoštevati) (46).
Na prihranke energije lahko vplivajo tudi drugi ukrepi politike, ki se izvajajo istočasno, zato vseh sprememb, opaženih od uvedbe ukrepa, ki se ocenjuje, ni mogoče pripisati samo temu ukrepu. Skrbno je treba preučiti vpliv sistema za označevanje, da se vzpostavi povezava s posameznim ukrepom, zaradi katerega se dosežejo prihranki, ki mu jih je mogoče pripisati.
4.2.6 Usposabljanje in izobraževanje, vključno s svetovalnimi programi za energetiko
To so ukrepi politike, ki jih je uvedla država članica in vodijo k uporabi energetsko učinkovitih tehnologij ali tehnik ter zmanjšajo porabo končne energije prek (na primer) programov usposabljanja za energetske pregledovalce, programov izobraževanja za energetske menedžerje ali svetovalnih programov o energiji za gospodinjstva.
Upoštevati bi bilo treba, da:
|
— |
mora take ukrepe spremljati „javni organ izvajalec“ in |
|
— |
da je treba skrbno preučiti vpliv teh ukrepov, da se določita:
|
4.2.7 Drugi alternativni ukrepi
Seznam alternativnih ukrepov politike ni izčrpen, pač pa se lahko uporabijo drugi ukrepi politike. Vendar morajo države članice v uradnem obvestilu Komisiji pojasniti, kako se doseže enakovredna raven prihrankov, spremljanja in preverjanja (48).
Zmanjšanje porabe energije in uporaba energije iz obnovljivih virov v stavbah sta pomembna ukrepa za zmanjšanje energetske odvisnosti in emisij toplogrednih plinov, zlasti z vidika ambicioznih podnebnih in energetskih ciljev EU za leto 2030 ter globalne zaveze EU v okviru Pariškega sporazuma. Zato se lahko za ukrepe politike, ki spodbujajo namestitev tehnologij za malo proizvodnjo energije iz obnovljivih virov na ali v stavbah, prav tako šteje, da izpolnjujejo obveznost prihranka energije (49).
Ukrepi morajo biti oblikovani tako, da se z njimi dosežejo prihranki končne porabe energije v primerjavi s tehnologijo, ki jo nadomestijo. Taki prihranki se lahko uveljavljajo na primer, če izhajajo iz prehoda na učinkovitejše sisteme ogrevanja ali hlajenja ali tehnologije toplovodnih sistemov v stavbah, ne glede na to, ali to vključuje energijo iz obnovljivih virov. Navedeni prihranki so upravičeni, tudi če alternativni ukrep politike ni oblikovan predvsem za povečanje energetske učinkovitosti, pod pogojem, da država članica lahko dokaže, da so prihranki dodatni, merljivi in preverljivi v skladu z metodami in načeli iz Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti.
4.2.8 Davek na energijo ali CO2
Davčni ukrepi držav članic za zmanjšanje porabe končne energije so lahko upravičeni. Države članice lahko davčne ukrepe tudi kombinirajo z drugimi ukrepi, kot so subvencije (50).
Obdavčenje za namen energetske učinkovitosti je namenjeno predvsem odpravi nedelovanja trga zaradi porabe energije, pri čemer se na nekatere vrste virov energije ali porabo energije zaračuna davek ali dajatev. Davek na CO2 ali ogljik lahko tudi spodbudi posamezne ukrepe, namenjene prehodu na vire energije z manjšimi emisijami CO2. Vendar bi bilo treba opozoriti, da tak nadzor nad viri ne vodi nujno do povečanja energetske učinkovitosti.
Cilj davčnih ukrepov je, da porabniki in proizvajalci plačajo socialne stroške blaga (tudi v obliki emisij ogljika in učinkov tople grede).
V praksi ti ukrepi (51) običajno vključujejo:
|
— |
neposredne ukrepe – ti vključujejo dajatve, neposredno povezane z „zunanjimi učinki“, tj. dejavnostjo, ki vpliva na nepovezano tretjo stran. Pri tej vrsti ukrepov se implicitno predpostavlja, da je mogoče nedelovanje trga opaziti in količinsko opredeliti. Primer so davki na emisije ogljika, |
|
— |
posredne ukrepe – to so davki, povezani s potrošnim blagom, ki ustvarja zunanje učinke (npr. goriva, iz katerih se sproščajo emisije ogljika), ali z njim povezanim potrošnim blagom (npr. avtomobili, ki uporabljajo taka goriva). |
Države članice lahko za obveznost prihranka energije za novo obdobje (2021–2030) uvedejo nove davčne ukrepe in/ali še naprej uporabljajo obstoječe ukrepe iz prvega obdobja (2014–2020).
Točka 2(a) Priloge V določa, da države članice pri določitvi, kateri prihranki energije se lahko uveljavljajo kot dodatni (52), „upoštevajo, kako bi se poraba energije in povpraševanje po njej razvijala, če se zadevni ukrep politike ne bi izvajal, pri čemer se oprejo na vsaj naslednje elemente: trendi porabe energije, spremembe vedenja porabnikov, tehnološki napredek in spremembe, ki jih povzročajo drugi ukrepi, izvedeni na ravni Unije ali na nacionalni ravni“.
Poleg tega bi morale države članice pri izračunu vpliva davčnih ukrepov upoštevati zahteve iz točke 4 Priloge V:
|
„(a) |
upošteva se samo prihranek energije zaradi ukrepov obdavčitve, ki presegajo najnižje ravni obdavčitve goriv, kot je zahtevano v Direktivi Sveta 2003/96/ES ali Direktivi Sveta 2006/112/ES; |
|
(b) |
prožnosti cen za izračun učinka ukrepov obdavčitve (energije) morajo predstavljati odzivnost povpraševanja po energiji na spremembe cen in se ocenijo na podlagi najnovejših in reprezentativnih uradnih virov podatkov; |
|
(c) |
prihranek energije zaradi spremljajočih instrumentov davčne politike, vključno z davčnimi spodbudami ali plačili v sklad, se upošteva ločeno.“ |
Države članice bi morale izvajati ukrepe, katerih cilj je preseči minimalne ravni iz prava EU, vključno z:
|
— |
minimalnimi ravnmi za obdavčitev energentov in električne energije (53) ter |
|
— |
določbami o skupnem sistemu DDV (54) v zvezi z izdelki in blagom, ki rabijo energijo. |
Države članice bi morale pri izračunu učinka svojih ukrepov obdavčitve (energije) upoštevati prožnosti cen (ki predstavljajo odzivnost povpraševanja po energiji na spremembe cen), te pa oceniti na podlagi najnovejših in reprezentativnih uradnih virov podatkov (55). V skladu z delom 3.3(f) Priloge III k uredbi o upravljanju energetske unije morajo države članice predložiti informacije o svoji metodologiji izračuna, vključno z dejavniki prožnosti cen in kako so bili ugotovljeni, v skladu s točko 4 Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti.
Za namene točke 4(c) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti je pomembno oceniti, kako davčni ukrepi vzajemno delujejo z drugimi ukrepi politike. Državam članicam se priporoča, naj pri izračunu učinkov davčnih ukrepov, ki se uporabljajo v kombinaciji z drugimi ukrepi, uporabijo:
|
— |
samo kratkoročne prožnosti ali |
|
— |
kratko- in dolgoročne prožnosti, pri čemer prihrankov energije ne uveljavljajo za druge ukrepe (tj. davčni ukrep obravnavajo kot glavni ukrep politike v svežnju). |
Pri davčnih ukrepih, izvedenih pred obdobjem obveznosti 2021–2030, bi morale biti države članice zlasti pozorne na drugi pododstavek člena 7(1) direktive o energetski učinkovitosti: „Države članice lahko pri izračunu upoštevajo prihranke energije, ki izhajajo iz ukrepov politik, bodisi uvedenih do 31. decembra 2020 ali po tem datumu, če ti ukrepi privedejo do novih posameznih ukrepov, ki se izvedejo po 31. decembru 2020.“
Če država članica uvede kombinacijo davčnih in subvencijskih ukrepov, mora voditi ločene račune za prihranke energije zaradi davčnih ukrepov in prihranke energije zaradi spremljajočih ukrepov politike (vključno z davčnimi spodbudami).
Pri uporabi kratkoročnih ocen prožnosti v celotnem ciljnem obdobju je verjetnost dvojnega štetja prihrankov manjša.
4.3 Ukrepi politike za zmanjšanje energetske revščine
V skladu s členom 7(11) direktive o energetski učinkovitosti morajo države članice pri oblikovanju ukrepov politike za izpolnitev svojih obveznosti prihranka energije upoštevati potrebo po zmanjšanju energetske revščine, tako da zahtevajo, kolikor je to ustrezno, naj se pri izvajanju deleža ukrepov za energetsko učinkovitost v okviru nacionalnih sistemov obveznosti energetske učinkovitosti, alternativnih ukrepov politike ali programov/ukrepov, ki se financirajo iz nacionalnega sklada za energetsko učinkovitost, da prednost ranljivim gospodinjstvom, vključno z energetsko revnimi, in, če je to ustrezno, tistim v socialnih stanovanjih (56).
Za namen nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov morajo države članice v skladu s členom 3(3)(d) uredbe o upravljanju energetske unije oceniti število energetsko revnih gospodinjstev (57).
Države članice bi morale ob upoštevanju svojih obstoječih praks določiti merila glede tega, kako bodo energetsko revščino obravnavale v okviru svojih ukrepov politike. Dolgoročni ukrepi za prenovo in povečanje energetske učinkovitosti stavbnega fonda, kot so zahtevani z direktivo o energetski učinkovitosti stavb (58), bodo koristili tudi tistim, ki jih je prizadela energetska revščina. Države članice morajo v skladu s členom 2a direktive o energetski učinkovitosti stavb pripraviti dolgoročne strategije za podporo prenovi nacionalnega fonda javnih in zasebnih stanovanjskih in nestanovanjskih stavb v visoko energetsko učinkovit in razogljičen stavbni fond do leta 2050.
Te strategije morajo:
|
— |
olajšati stroškovno učinkovito preoblikovanje obstoječih stavb v skoraj nič-energijske stavbe in |
|
— |
vključevati kratek opis ustreznih nacionalnih ukrepov za pomoč pri zmanjševanju energetske revščine (59). |
Ta zahteva, da se upošteva potreba po zmanjšanju energetske revščine, se po začetku veljavnosti navedene direktive in njenem prenosu/uvedbi v nacionalno zakonodajo uporablja za ukrepe, sprejete v okviru sistemov obveznosti energetske učinkovitosti in alternativnih ukrepov politike. Države članice lahko same odločijo, katero od teh dveh vrst ukrepov politike bodo uporabile, saj sta enakovredni. Vendar morajo biti izbrani ukrepi namenjeni zmanjšanju energetske revščine.
Evropska opazovalnica za energijsko revščino je pobuda Komisije, ki državam članicam pomaga izboljšati merjenje in spremljanje energetske revščine ter izmenjavo znanja in dobrih praks na tem področju. Njen namen je državam članicam pomagati pri oblikovanju ukrepov politike. V razdelku „Policies & Measures“ na spletišču opazovalnice (60) so navedeni primeri posebnih vrst politik in ukrepov.
4.4 Izbira sektorjev
Države članice imajo možnost, da se za izpolnitev obveznosti prihranka energije z uvedbo ukrepov politike v skladu s členom 7a ali 7b direktive o energetski učinkovitosti osredotočijo na enega ali več sektorjev (61).. V skladu z oddelki 3.1, 3.2 in 3.3 Priloge III k uredbi o upravljanju morajo zagotoviti informacije o sektorjih (in v primeru obdavčitve o segmentu davkoplačevalcev), v katere je usmerjen posamezni ukrep. V skladu s točko 2(d) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti so dovoljeni ukrepi za povečanje energetske učinkovitosti izdelkov, opreme, prometnih sistemov, vozil in goriv, stavb in elementov stavb (62), procesov ali trgov.
Taki ukrepi bi morali biti po potrebi skladni z nacionalnimi okviri politike, oblikovanimi v skladu z Direktivo 2014/94/EU Evropskega parlamenta in Sveta (63). Države članice lahko ukrepe usmerijo na primer v stavbe ali industrijski sektor.
Glede na ocene doseženih in pričakovanih prihrankov energije, ki so jih države članice v skladu s členom 24 direktive o energetski učinkovitosti uradno sporočile v svojih letnih poročilih in nacionalnih akcijskih načrtih za energetsko učinkovitost, se pričakuje:
|
— |
da bo največji delež prihrankov na splošno dosežen z ukrepi, usmerjenimi v stavbe (podprtimi na primer s programi financiranja prenov), |
|
— |
da bosta drugi in tretji največji delež prihrankov dosežena v industriji in prometu ter |
|
— |
da bo s sistemom obveznosti energetske učinkovitosti (medsektorska politika) dosežen največji delež prihrankov na ukrep politike; ta sistem je prek ukrepov, s katerimi se spodbuja zamenjava ogrevalnih sistemov itd., usmerjen tudi v stavbe (64). K izpolnjevanju obveznosti prihranka energije v obdobju 2021–2030 bi lahko prispevali tudi drugi sektorji, v katerih obstajajo neizkoriščene možnosti za prihranek energije (npr. sektor prometa in vodni sektor). |
4.4.1 Sektor prometa
Komisija je v oceni učinka iz leta 2016 na podlagi poročil držav članic ugotovila, da bi lahko bilo 6 % prihrankov energije iz člena 7 povezanih z ukrepi, usmerjenimi v sektor prometa (65).
Države članice so od prvih nacionalnih akcijskih načrtov za energetsko učinkovitost iz leta 2014 in nazadnje v nacionalnih akcijskih načrtih za energetsko učinkovitost za leto 2017 posodobile svoje sezname sistemov obveznosti energetske učinkovitosti in alternativnih ukrepov politike ter uradno sporočile več ukrepov na področju prometa. Te spremembe kažejo, da je (potencialni) delež prihrankov energije, dosežen v sektorju prometa v obdobju 2014–2020, morda celo večji, kot je bil ocenjen v oceni učinka.
Glede na to, da je poraba končne energije za prevoz vključena v osnovo za izračun, je morda logično, da bi bilo treba ukrepe usmeriti v ta sektor, da bi se izpolnila obveznost prihrankov za obdobje 2021–2030.
Primeri
Ukrepi politike bi lahko spodbujali učinkovitejša vozila (pri čemer bi presegli minimalne ravni iz uredb (ES) št. 443/2009 (66), (EU) št. 510/2011 (67) ali (EU) 2019/631 Evropskega parlamenta in Sveta (68) ali revidirane direktive o čistih vozilih (69)), prehod na kolesarjenje, hojo in skupni prevoz ali načrtovanje mobilnosti in urbanistično načrtovanje, ki zmanjšujeta potrebo po prevozu.
Prav tako se lahko upoštevajo ukrepi, s katerimi se spodbuja uporaba novih, učinkovitejših vozil, ali politike za spodbujanje prehoda na učinkovitejša goriva, ki zmanjšujejo porabo energije na kilometer, če izpolnjujejo zahteve glede pomembnosti in dodatnosti (glej točko 2 Priloge V).
4.4.2 Vodni sektor
Energija in voda sta v gospodarskem življenju in na številnih ravneh tesno povezani (t. i. povezava med vodo in energijo). Voda je potrebna za energetske namene, na primer za hlajenje, skladiščenje, proizvodnjo biogoriv ali proizvodnjo energije v hidroelektrarnah. Energija je potrebna za namene ravnanja z vodo, na primer za črpanje, čiščenje in razsoljevanje (70).
Sektor proizvodnje energije je s 44 % porabe največji porabnik vode (71). V vodnem sektorju in sektorju odpadnih voda v EU se porabi 3,5 % električne energije, ta delež pa naj bi se še povečal (72). Obenem se zaradi uhajanja izgubi 24 % vse porabljene vode v EU, kar pomeni veliko potrato in izgubo v smislu zapravljenih vodnih virov in porabe energije za čiščenje teh virov.
Z začetkom veljavnosti uredbe o upravljanju energetske unije in spremenjene direktive o energetski učinkovitosti se začenja uporabljati načelo „energetska učinkovitost na prvem mestu“. Korist od tega načela ima lahko tudi vodni sektor.
Uspešno in energetsko učinkovito gospodarjenje z vodo lahko prinese znatne prihranke energije. Glede na podatke Mednarodne agencije za energijo je 10 % svetovnih zajetij vode povezanih s proizvodnjo energije, pričakuje pa se, da se bo ta delež zaradi spodbujanja več nizkoogljičnih procesov, pri katerih pa se porabi veliko vode, vključno s proizvodnjo električne energije in biogoriv ter zajemanjem in shranjevanjem ogljikovega dioksida, bistveno povečal (73). Države članice bi lahko zato preučile možnosti za doseganje prihrankov energije z uporabo pametnih tehnologij in procesov.
Države članice bi lahko s temeljito preučitvijo možnosti za doseganje prihrankov energije z uporabo pametnih tehnologij in procesov – uporaba katerih se med državami članicami spodbuja z direktivo o energetski učinkovitosti (74) – poiskale rešitve za prekinitev povezave med porabo energije in porabo vode.
Države članice bi lahko na primer ocenile potencial vzpostavitve dvostopenjskega sistema, potrebnega za ločeno čiščenje meteorne in sanitarne odpadne vode. S takim sistemom bi se lahko izognile potrebi po dodatnih zmogljivostih za čiščenje vode, zaradi katerih bi se lahko povečala poraba energije.
Države članice so za izpolnitev obveznosti prihranka energije iz člena 7 uradno sporočile omejeno število ukrepov, povezanih z vodo. Najpogostejši je ogrevanje vode s sončnimi kolektorji (zamenjava ogrevanja vode, ki temelji na energiji iz neobnovljivih virov) ali učinkovitejši plinski grelniki vode, vendar se taki ukrepi nanašajo na pridobivanje toplote in ne na pridobivanje vode.
V celotni dobavni verigi (distribucija, uporaba in čiščenje odpadnih voda) bi se lahko preučili ukrepi politike, povezani z energetsko učinkovitim pridobivanjem pitne vode. Doslej sta bila glavna nacionalna cilja zmanjšati pomanjkanje vode in izboljšati kakovost vode. Poleg namestitve učinkovitejših črpalk so bili uradno sporočeni ukrepi, s katerimi se prihranki energije posredno dosegajo prek manjše potrebe po vodi ali ponovne uporabe vode.
Možnosti za prihranke energije v vodnem sektorju so v:
|
— |
zmanjšanju količine energije, ki se porabi za proizvodnjo in čiščenje različnih vrst vode, ter |
|
— |
zmanjšanju potrebe po vodi in izgub v omrežju, kar pomeni manjše potrebe po energiji za črpanje in čiščenje. |
Prihranki energije v vodnem sektorju lahko razbremenijo proračune občin. Zlasti kadar so občine lastnice sistema za oskrbo z vodo, lahko poraba električne energije v čistilnih napravah predstavlja pomemben delež njihovih stroškov za električno energijo. Ker se lahko na primer ozaveščenost, izkušnje in zmogljivosti med posameznimi občinami zelo razlikujejo, so lahko regionalni ali nacionalni programi koristni za lažjo izmenjavo izkušenj, s tehnološko podporo in finančno pomočjo pa bi se lahko povečale možnosti za prihranke energije.
Okvirni neizčrpni primeri
Države članice bi lahko sprejele ukrepe za varčevanje z energijo pri proizvodnji, uporabi in odstranjevanju vode v vseh oblikah vzdolž celotne dobavne verige:
|
— |
pridobivanje pitne vode (črpanje, čiščenje podzemne ali površinske vode, razsoljevanje morske vode), |
|
— |
zmanjšanje izgub vode v distribucijskem omrežju, |
|
— |
zmanjšanje porabe vode pri končnih odjemalcih (vključno z uporabo za industrijske postopke, namakanje, gospodinjstva), |
|
— |
zmanjšanje porabe vode z recirkulacijo vode v gospodinjstvih, |
|
— |
čiščenje odpadne vode za ponovno uporabo ali izpust (črpanje, postopki čiščenja odpadne vode, rekuperacija toplote) in |
|
— |
zmanjšanje porabe energije za čiščenje meteorne vode (zmanjšanje bremena, ki ga čiščenje pomeni za sisteme za meteorne vode). |
5. VPLIV REVIZIJE NA PRVO OBDOBJE OBVEZNOSTI
Države članice morajo najpozneje 18 mesecev po začetku veljavnosti direktive o energetski učinkovitosti, tj. do 25. junija 2020, sprejeti zakone in druge predpise, potrebne za izpolnitev spremenjene obveznosti prihranka energije.
Države članice morajo upoštevati:
|
— |
skupne metode in načela za izračun učinka sistemov obveznosti energetske učinkovitosti ali drugih ukrepov politike (Priloga V k direktivi o energetski učinkovitosti), |
|
— |
zahtevo, naj se pri oblikovanju ukrepov politike (sistemov obveznosti energetske učinkovitosti in alternativnih ukrepov politike) upošteva potreba po zmanjšanju energetske revščine, čeprav se lahko sprejmejo različni ukrepi, usmerjeni v gospodinjstva, ki jih je prizadela energetska revščina (člen 7(11) direktive o energetski učinkovitosti), |
|
— |
določbo, da ni mogoče uveljavljati prihrankov, ki izhajajo iz izvajanja prava EU, razen ukrepov v zvezi s prenovo in predčasno zamenjavo z učinkovitejšimi napravami in vozili (točka 2(b) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti), |
|
— |
zahtevo, naj se pri izračunu prihrankov energije upošteva, koliko časa bodo ukrepi učinkovali in kako hitro se bodo prihranki zmanjševali skozi čas (točka 2(g) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti – od začetka veljavnosti), ter |
|
— |
zahtevo, naj podjetja za maloprodajo energije pri izpolnjevanju svojih obveznosti prihranka energije (v okviru sistema obveznosti energetske učinkovitosti) porabnikov ne odvračajo od zamenjave dobavitelja (člen 7a(3) direktive o energetski učinkovitosti). |
Države članice lahko spremenjeno direktivo o energetski učinkovitosti prenesejo in začnejo izvajati pred rokom. V tem primeru lahko preostali čas pred iztekom prvega obdobja obveznosti:
|
— |
izkoristijo odstopanje na podlagi člena 7(8) direktive o energetski učinkovitosti, |
|
— |
izkoristijo odstopanje na podlagi točke 2(b) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti in |
|
— |
se odločijo, da lahko zavezane strani svoje obveznosti prihranka v celoti ali deloma izpolnijo s prispevkom v nacionalni sklad za energetsko učinkovitost (člen 20(6) direktive o energetski učinkovitosti). |
Države članice, ki za izračun količine prihrankov energije, zahtevanih za prvo obdobje obveznosti, uporabijo člen 7(4)(a) do (d) direktive o energetski učinkovitosti, morajo v skladu s členom 7(5)(a) navedene direktive ločeno uporabiti in izračunati učinek možnosti, izbranih za prvo obdobje.
6. UPOŠTEVANJE PRIHRANKOV PRI OBVEZNOSTI PRIHRANKA ENERGIJE
Člen 7(1) direktive o energetski učinkovitosti določa, da sta obdobji obveznosti (2014–2020 iz točke (a) prvega pododstavka člena 7(1) navedene direktive in 2021–2030 iz točke (b)) ločeni obdobji.
Kot je že določeno za prvo obdobje, se lahko pri izpolnjevanju obveznosti za navedeno obdobje načeloma upoštevajo samo prihranki energije, doseženi v tem obdobju, razen če je v direktivi o energetski učinkovitosti določeno drugače.
Države članice prihrankov energije ne smejo upoštevati za nazaj, tj. v skladu s členom 7(7) direktive o energetski učinkovitosti prihrankov, doseženih po 31. decembru 2020, ni mogoče upoštevati pri količini, zahtevani za obdobje 2014–2020.
V skladu z drugim pododstavkom člena 7(1) direktive o energetski učinkovitosti lahko države članice pri količini, zahtevani za obdobje 2021–2030, upoštevajo prihranke, ki izhajajo iz ukrepov politike, uvedenih pred 31. decembrom 2020 ali po tem datumu, če ti ukrepi privedejo do novih posameznih ukrepov, ki se izvedejo po 31. decembru 2020 (75).
Načeloma lahko države članice prihranke energije, dosežene v določenem letu, upoštevajo samo za navedeno leto. Vendar lahko v skladu s členom 7a(6)(b) direktive o energetski učinkovitosti države članice, ki imajo vzpostavljen sistem obveznosti energetske učinkovitosti, zavezanim stranem dovolijo, da prihranke, dosežene v danem letu, upoštevajo za katero koli od preteklih štirih ali naslednjih treh let, če je to v okviru ustreznega obdobja obveznosti, kot je določeno v členu 7(1) navedene direktive.
Okvirni primer
Prihranki, doseženi v letu 2014, se lahko upoštevajo za leto 2017 (tri leta pozneje), prihrankov, doseženih v letu 2024, pa ni mogoče upoštevati za leto 2020, čeprav je to eno od preteklih štirih let, saj je v drugem obdobju obveznosti.
Člen 7(8) direktive o energetski učinkovitosti določa posebno odstopanje od tega načela. Če je sistem obveznosti energetske učinkovitosti, ki je veljal kadar koli med 31. decembrom 2009 in 31. decembrom 2014, zavezani strani omogočal, da izkoristi možnost „shranjevanja in izposojanja“ (člen 7a(6)(b) direktive o energetski učinkovitosti), lahko zadevna država članica prihranke energije, dosežene v katerem koli letu po letu 2010 in pred 1. januarjem 2014, upošteva, kot da bi bili doseženi po 31. decembru 2013 in pred 1. januarjem 2021, če so izpolnjene vse zahteve iz člena 7(8) navedene direktive:
|
„(a) |
sistem obveznosti energetske učinkovitosti je veljal kadar koli med 31. decembrom 2009 in 31. decembrom 2014 in je bil vključen v prvi nacionalni akcijski načrt države članice za energetsko učinkovitost, predložen v skladu s členom 24(2); |
|
(b) |
prihranki so bili doseženi v okviru sistema obveznosti energetske učinkovitosti; |
|
(c) |
prihranki so izračunani v skladu s Prilogo V in |
|
(d) |
leta, v katerih naj bi bili prihranki doseženi, so bila vključena v nacionalne akcijske načrte za energetsko učinkovitost.“ |
7. SKUPNE METODE IN NAČELA ZA IZRAČUN UČINKA SISTEMOV OBVEZNOSTI ENERGETSKE UČINKOVITOSTI ALI DRUGIH UKREPOV POLITIKE IZ ČLENOV 7, 7A IN 7B TER ČLENA 20(6)
Države članice morajo v skladu s členom 7(9) direktive o energetski učinkovitosti zagotoviti, da se prihranki energije, ki izhajajo iz ukrepov politike iz členov 7a in 7b ter člena 20(6) navedene direktive, izračunajo v skladu s Prilogo V k navedeni direktivi.
7.1 Metode merjenja
7.1.1 Metode merjenja za ukrepe politike, ki niso ukrepi obdavčitve
V točki 1 Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti so določene metode za izračun prihranka energije, razen tistih, ki izhajajo iz ukrepov obdavčitve, za namene členov 7, 7a in 7b ter člena 20(6) navedene direktive.
Zavezane, udeležene ali pooblaščene strani in javni organi izvajalci lahko uporabijo naslednje metode za izračun prihranka energije:
|
„(a) |
predvideni prihranek, ki se določi na podlagi rezultatov predhodnih energetskih izboljšav v podobnih obratih, izvedenih pod neodvisnim nadzorom. Splošni pristop je imenovan ‚predhodni‘; |
|
(b) |
izmerjeni prihranek, pri čemer se prihranek zaradi izvedbe ukrepa ali paketa ukrepov določi z beleženjem dejanskega zmanjšanja porabe energije ob ustreznem upoštevanju dejavnikov, kot so dodatnost, zasedenost, ravni proizvodnje in vreme, ki lahko vplivajo na porabo. Splošni pristop je imenovan ‚naknadni‘; |
|
(c) |
skalirani prihranek, pri čemer se uporabijo tehnične ocene prihranka. Tak pristop se lahko uporabi samo, kadar je pridobitev zanesljivih izmerjenih podatkov za določen obrat težavna ali nesorazmerno draga, na primer pri zamenjavi kompresorja ali električnega motorja z drugačno vrednostjo kWh od tiste, za katero so bili izmerjeni neodvisni podatki o prihranku, ali kadar te ocene na podlagi nacionalno uveljavljenih metodologij in meril izvedejo kvalificirani ali akreditirani strokovnjaki, ki so neodvisni od zavezanih, udeleženih ali pooblaščenih strani; |
|
(d) |
anketno ugotovljeni prihranek, kadar se ugotavlja odziv porabnikov na nasvete, kampanje obveščanja in sisteme označevanja ali potrjevanja ali merjenje z inteligentnimi števci. Ta pristop se lahko uporabi samo za prihranek, ki je posledica spremembe vedenja porabnikov. Ne sme pa se uporabljati za prihranek, ki je rezultat izvedbe fizičnih ukrepov.“ |
7.1.2 Metode merjenja za ukrepe obdavčitve
Pri ugotavljanju prihranka energije zaradi ukrepov politike v zvezi z obdavčitvijo, uvedenih v skladu s členom 7b direktive o energetski učinkovitosti (76), veljajo načela iz točke 4 Priloge V k navedeni direktivi:
|
„(a) |
upošteva se samo prihranek energije zaradi ukrepov obdavčitve, ki presegajo najnižje ravni obdavčitve goriv, kot je zahtevano v Direktivi Sveta 2003/96/ES ali Direktivi Sveta 2006/112/ES; |
|
(b) |
prožnosti cen za izračun učinka ukrepov obdavčitve (energije) morajo predstavljati odzivnost povpraševanja po energiji na spremembe cen in se ocenijo na podlagi najnovejših in reprezentativnih uradnih virov podatkov; |
|
(c) |
prihranek energije zaradi spremljajočih instrumentov davčne politike, vključno z davčnimi spodbudami ali plačili v sklad, se upošteva ločeno.“ |
7.2 Trajanje učinkov ukrepov in hitrost zmanjševanja prihrankov v obdobju trajanja učinkov
V točki 2(i) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti je določeno: „Pri izračunu prihranka energije se upošteva, koliko časa bodo ukrepi učinkovali in hitrost, s katero se bodo prihranki zmanjševali. S tem izračunom se seštejejo prihranki, ki bodo doseženi na podlagi vsakega posameznega ukrepa v obdobju od datuma začetka njegovega izvajanja do 31. decembra 2020 ali 31. decembra 2030, kakor je ustrezno. Države članice lahko sprejmejo tudi drugo metodo, za katero se ocenjuje, da bo dosegla vsaj isto skupno količino prihranka. Kadar uporabljajo drugo metodo, države članice zagotovijo, da skupna količina prihranka energije, izračunana z uporabo te metode, ne preseže količine prihranka energije, ki bi jo dobile, če bi prihranek energije izračunale s seštevkom prihrankov, doseženih na podlagi vsakega posameznega ukrepa v obdobju od datuma začetka njegovega izvajanja do 31. decembra 2020 ali 31. decembra 2030, kakor je ustrezno.“
Pojem „trajanje učinkov“ posameznega ukrepa za prihranke energije se nanaša na dejstvo, da se lahko prihranki dosežejo tudi v prihodnjih letih, ne le v letu izvajanja. „Trajanje učinkov“ je torej obdobje, v katerem bo ukrep še naprej zagotavljal merljive prihranke.
Države članice lahko pri izračunu prihrankov energije v obdobju trajanja učinkov ukrepa:
|
— |
vsakemu ukrepu pripišejo „dejanske“ prihranke, ki se bodo z ukrepom dosegli med letom izvajanja in koncem drugega obdobja obveznosti (tj. 31. decembrom 2030) – to se imenuje „neposredna metoda“ (77). Pripisovanje prihrankov po letu 2030 ni dovoljeno. Države članice lahko prihranke, dosežene z ukrepi politike, uvedenimi pred letom 2030, upoštevajo pri obveznosti prihranka energije po letu 2030 le, če navedeni ukrepi privedejo do novih posameznih ukrepov v naslednjem obdobju obveznosti, |
|
— |
uporabijo „indeksno vrednost“, v kateri se izraža pričakovano trajanje učinkov (78), |
|
— |
„navzgor omejijo“ trajanje učinkov, pripisano posameznim ukrepom (79) – država članica lahko trajanje učinkov na primer omeji na največ pet let. Države članice, ki uporabljajo to metodo, morajo zagotoviti, da rezultat ni višji kot pri „neposrednem“ pristopu, ali |
|
— |
uporabijo celotno trajanje učinkov, vendar „zmanjšajo“ prihranke za vsako prihodnje leto (80) – po tej metodi bi lahko država članica prihranke v naslednjih letih zmanjšala za 10 % na leto, če je to utemeljeno. Tudi v tem primeru pa mora zagotoviti, da rezultat ni višji kot pri „neposrednem“ pristopu. |
Države članice morajo pri upoštevanju prihrankov v zahtevani količini skupnih prihrankov končne porabe energije, ki izhajajo iz katerega koli ukrepa politike, upoštevati:
|
(i) |
kdaj se ukrep izvaja; |
|
(ii) |
količino letnih prihrankov energije in |
|
(iii) |
ali bo ukrep leta 2030 še vedno zagotavljal prihranke energije (81). |
Kar zadeva ukrepe politike, usmerjene v stavbe, standard EU EN 15459-1:2017 (82) že zagotavlja smernice za oceno trajanja učinkov.
Pri uveljavljanju trajanja učinkov za ukrepe za spremembo vedenja, ki niso povezani z izvedbo fizičnih ukrepov, je potrebna posebna previdnost (83). Zelo hitro se namreč lahko obrnejo, saj je lahko trajanje učinkovitega vedenja odvisno od različnih dejavnikov. Če je učinkovito vedenje, ki se spodbuja, na primer okolju prijazna vožnja, lahko učinki usposabljanja za tako vožnjo trajajo samo nekaj dni, lahko pa tudi do nekaj let, kar je odvisno od voznikov in vrste usposabljanja za okolju prijazno vožnjo.
Primeri, kako se lahko upošteva trajanje učinkov ukrepov
1. „Neposredna“ metoda
S posameznim ukrepom (npr. zamenjavo oken) se prihrani 1 toe energije na leto, in to več let. Če se ukrep izvede leta 2021, bo v letu 2021 zagotovil 1 toe prihrankov, v vsakem naslednjem letu do leta 2030 pa prav tako po 1 toe prihrankov, tj. skupaj 10 toe do leta 2030. Če se ukrep izvede leta 2022, bo v vsakem letu v obdobju 2022–2030 zagotovil po 1 toe prihrankov, tj. skupaj 9 toe. Če se izvede leta 2030, bo k izpolnitvi zahteve prispeval samo v navedenem letu, tj. zagotovil bo skupno 1 toe prihrankov.
Država članica mora v obdobju prihraniti 65 Mtoe in pričakuje, da bo to dosegla z eno informacijsko kampanjo na leto, s čimer bo spodbudila na primer milijon ukrepov (raziskava je pokazala, da je učinkovitost vsakega ukrepa enaka 1 toe) in milijon zamenjav oken na leto (predpostavljena vrednost vsake je ocenjena na 1 toe). Vsaka informacijska kampanja bi v letu, v katerem bi se izvedla, zagotovila 1 Mtoe prihrankov, deset kampanj v desetih letih pa bi do 31. decembra 2030 skupaj zagotovilo 10 Mtoe prihrankov. Če bi se vsako leto zamenjalo milijon oken, bi se v prvem letu zagotovilo 10 Mtoe prihrankov, v drugem 9 Mtoe, v tretjem 8 Mtoe, v četrtem 7 Mtoe, v petem 6 Mtoe, v šestem 5 Mtoe, v sedmem 4 Mtoe, v osmem 3 Mtoe, v devetem 2 Mtoe in v desetem 1 Mtoe, tj. skupaj 55 Mtoe prihrankov do 31. decembra 2030. Prihranki, ki izhajajo iz informacijskih kampanj in zamenjav oken, torej znašajo 10 Mtoe + 55 Mtoe = 65 Mtoe.
Nasprotno se lahko z ukrepom s kratkotrajnejšimi učinki (npr. informacijsko kampanjo) v letu izvajanja doseže 1 toe prihrankov, pozneje pa prihrankov ni. Ne glede na to, v katerem letu v obdobju 2021–2030 bo izveden, bo njegov prispevek znašal 1 toe.
Če država članica na začetku desetletnega obdobja obveznosti uvaja predvsem posamezne ukrepe s kratkotrajnimi učinki, bo morala sprejeti dodatne ukrepe, da bi dosegla prihranke, zahtevane v točki (b) prvega pododstavka člena 7(1).
„Neposredna“ metoda nedvomno izpolnjuje pogoj, da je treba z metodo za izračun priti do zahtevane količine prihrankov, ki se dejansko doseže. Vendar se lahko državam članicam alternativne metode zdijo ustreznejše.
2. Metoda „indeksne vrednosti“
Ena od alternativnih možnosti je, da se vsakemu ukrepu dodeli „indeksna vrednost“, ki izraža pričakovano trajanje učinkov ukrepa. Informacijski kampanji bi se lahko pripisala indeksna vrednost 0,25, zamenjavi oken pa indeksna vrednost 6. Če se z vsakim od teh ukrepov prihrani 1 toe na leto, bi prihranek, pripisan informacijski kampanji, znašal (1 × 0,25 toe) = 0,25 toe. Prihranek, pripisan zamenjavi oken, bi ne glede na leto izvedbe znašal (1 × 6 toe) = 6 toe.
Za informacijske kampanje bi se nato štelo, da v letu izvedbe zagotovijo 0,25 Mtoe prihrankov ali da bi deset kampanj v desetih letih do konca leta 2030 skupaj zagotovilo 2,5 Mtoe prihrankov. Če se v obdobju izvede sedem milijonov zamenjav oken, bo s tem doseženih 7 Mtoe prihrankov, kar pri pomnožitvi s faktorjem 6 pomeni 42 Mtoe prihrankov. Prihranki zaradi informacijskih kampanj in zamenjav oken bi torej znašali 2,5 Mtoe + 42 Mtoe = 44,5 Mtoe.
Država članica, ki uporablja to metodo, mora zagotoviti, da rezultat ni višji kot pri „neposrednem“ pristopu.
3. Metoda z „omejitvijo navzgor“
Druga alternativna možnost je, da se trajanje učinkov, pripisano posameznim ukrepom, „omeji navzgor“. Trajanje učinkov se lahko na primer omeji na največ pet let. Prihranki, pripisani informacijski kampanji, bi znašali 1,25 Mtoe, na primer 0,25 Mtoe leta 2022, 0,25 Mtoe leta 2023, 0,25 Mtoe leta 2024, 0,25 Mtoe leta 2025 in 0,25 Mtoe leta 2026. Prihranki, pripisani zamenjavi oken, bi ne glede na leto izvedbe znašali (1 × 5) = 5 Mtoe, na primer 1 Mtoe leta 2022, 1 Mtoe leta 2023, 1 Mtoe leta 2024, 1 Mtoe leta 2025 in 1 Mtoe leta 2026.
Država članica, ki uporablja to metodo, mora prav tako zagotoviti, da rezultat ni višji kot pri „neposrednem“ pristopu.
Da bi se upoštevala celotna vrednost ukrepa politike za energetsko učinkovitost, morajo države članice v skladu s točko 2(i) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti upoštevati zmanjševanje prihrankov energije v obdobju trajanja učinkov posameznega ukrepa (84). Namen tega je zagotoviti, da se prihranki obračunajo realistično, glede na to, da na primer nov energetsko učinkovit izdelek po nekaj letih uporabe morda ne bo zagotavljal enakih prihrankov energije (85). Zato morajo države članice to upoštevati v svojih metodologijah. Hitrost zmanjševanja se lahko razlikuje glede na vrsto ukrepa politike in jo mora vsaka država članica uradno sporočiti in pojasniti v skladu s točko 2(i) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti (86).
7.3 Dodatnost
Zahtevo glede dodatnosti je treba upoštevati pri določanju prihrankov energije za vse vrste ukrepov politike. Osnovna načela so določena v točki 2(a) in (b) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti:
|
„(a) |
Prihranki se prikažejo kot dodani tistim, do katerih bi v vsakem primeru prišlo brez dejavnosti zavezane, udeležene ali pooblaščene strani ali javnih organov izvajalcev. Pri določitvi, kateri prihranki se lahko uveljavljajo kot dodatni, države članice upoštevajo, kako bi se poraba energije in povpraševanje po njej razvijala, če se zadevni ukrep politike ne bi izvajal, pri čemer se oprejo na vsaj naslednje elemente: trendi porabe energije, spremembe vedenja porabnikov, tehnološki napredek in spremembe, ki jih povzročajo drugi ukrepi, izvedeni na ravni Unije ali na nacionalni ravni. |
|
(b) |
Prihranki, ki izhajajo iz izvajanja obveznega prava Unije, se štejejo za prihranke, do katerih bi prišlo v vsakem primeru, in se zato ne morejo uveljavljati kot prihranki energije za namene člena 7(1).“ |
To pomeni, da če morajo države članice v skladu s pravom EU doseči določeno količino ali stopnjo prihrankov, lahko uveljavljajo le prihranke nad to stopnjo, če so izpolnjene druge zahteve, na primer če je mogoče dokazati in potrditi, da so prihranki rezultat zadevnega ukrepa.
V skladu s točko 2(a) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti morajo države članice upoštevati tudi trenutni razvoj trga in določiti izhodiščni scenarij. To je posebej pomembno, da se prepreči upoštevanje primerov „neupravičenega okoriščanja“, ki so pogosti v okviru obveznosti dobaviteljev in programov finančne podpore. Če na primer nacionalni program podpore za prenovo stavb v določenem letu podpre 100 posameznih ukrepov, lahko za nekatere od teh ukrepov velja, da bi se izvedli v vsakem primeru (brez programa), zato jih je treba odšteti.
Podobno je zelo verjetno, da ima politika, ki se izvaja že vrsto let, preoblikovalne učinke na trg. Zasebne zainteresirane strani jo na primer upoštevajo pri svojih strategijah za razvoj izdelkov, storitev itd. To na primer pomeni, da so lahko trenutni trendi pri tržnem povprečju delno posledica učinkov politike iz preteklih let. Če se izvede raziskava za oceno učinkov „neupravičenega okoriščanja“, je torej verjetno, da so nekateri od teh današnjih učinkov tudi učinki prelivanja iz preteklih let. V točki 2(b) in (c) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti so določena odstopanja od teh osnovnih načel:
„… Z odstopanjem od te zahteve se lahko prihranki v zvezi s prenovo obstoječih stavb uveljavljajo kot prihranki energije za namene člena 7(1), če je zadoščeno merilu pomembnosti iz točke 3(h) Priloge V. Prihranki, ki izhajajo iz izvajanja nacionalnih minimalnih zahtev, ki so bile za nove stavbe določene pred prenosom Direktive 2010/31/EU, se lahko uveljavljajo kot prihranki energije za namene točke (a) člena 7(1), če je zadoščeno merilu pomembnosti in če so države članice te prihranke uradno navedle v svojih nacionalnih akcijskih načrtih za energetsko učinkovitost v skladu s členom 24(2).
|
(c) |
Upošteva se lahko samo prihranek, ki presega naslednje ravni:
|
Poleg tega morajo države članice upoštevati ravni iz Uredbe (EU) 2019/631 in jih v svojih nacionalnih zakonih preseči, kar po začetku izvajanja revidirane direktive o čistih vozilih velja tudi za minimalne cilje za javno naročanje čistih vozil brez emisij za nekatera vozila za cestni prevoz.
7.3.1 Dodatnost v zvezi z ukrepi, usmerjenimi v prenovo stavb (87)
Točka 2(b) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti določa splošno načelo, da je treba prihranke energije, ki izhajajo iz izvajanja obveznega prava EU, šteti za prihranke, do katerih bi prišlo v vsakem primeru, zato se ne bi smeli uveljavljati.
Na splošno gradbeni predpisi, povezani z energetsko učinkovitostjo stavb, določajo obvezne zahteve v skladu s pravom EU (direktiva o energetski učinkovitosti stavb) in so del scenarija „brez sprememb“.
Z odstopanjem od tega lahko države članice upoštevajo vse prihranke, ki izhajajo iz prenove stavb, če je izpolnjeno merilo pomembnosti iz točke 3(h) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti in če vsi prihranki energije izhajajo iz ukrepov politike, s katerimi se spodbuja prenova. Dokazati morajo tudi, da prihranki zaradi ukrepov, ki jih uveljavljajo, presegajo prihranke, do katerih bi prišlo, če ti ukrepi ne bi bili izvedeni. Dokazati bi morale, da je zavezana, udeležena ali pooblaščena stran prispevala k doseganju prihrankov, ki se uveljavljajo (88).
Izhodišče za izračun prihrankov je merjenje porabe v stavbi pred prenovo in po njej. Države članice lahko to odstopanje od začetka veljavnosti direktive o spremembi (Direktiva (EU) 2018/2002), tj. od 24. decembra 2018, uporabijo za obe obdobji obveznosti.
Primer
V skladu z nacionalnimi gradbenimi predpisi se mora razred energetske učinkovitosti stavb, v zvezi s katerimi se izvede večja prenova, dvigniti vsaj v razred B. Zadevna država članica posledičnih prihrankov ne more uveljavljati za namene člena 7.
Lahko pa jih uveljavlja, če je sprejela ukrep, s katerim se spodbujajo prenove (npr. če gospodinjstvom zagotavlja subvencije za prenovo, ki je ta sicer ne bi izvedla). V tem primeru lahko uveljavlja vse prihranke, ki izhajajo iz navedenega ukrepa, ne glede na to, za koliko se izboljša razred energetske učinkovitosti (tj. uveljavlja lahko vse prihranke zaradi izboljšanja energetske učinkovitosti iz razreda D v C, iz razreda D v B ali iz razreda D v A itd.).
Projekti prenove morajo biti v skladu z nacionalnimi minimalnimi zahtevami glede energetske učinkovitosti, določenimi v skladu z direktivo o energetski učinkovitosti stavb. Spodbujajo se lahko ukrepi, ki lahko podpirajo večjo ambicioznost, tj. energetsko učinkovitost, ki presega zahtevano.
7.3.2 Dodatnost v zvezi z ukrepi, usmerjenimi v gradnjo novih stavb
Države članice lahko po začetku veljavnosti spremenjene direktive o energetski učinkovitosti in po potrebi po njenem prenosu v nacionalno zakonodajo ali začetku izvajanja prihranke energije, ki izhajajo iz izvajanja nacionalnih minimalnih zahtev za nove stavbe, upoštevajo le pri prihrankih, zahtevanih za prvo obdobje obveznosti (2014–2020), če:
|
(i) |
izpolnjujejo nacionalne minimalne zahteve, določene pred prenosom direktive o energetski učinkovitosti stavb, tj. do 9. julija 2012 (glej člen 28(1) navedene direktive); |
|
(ii) |
so „pomembni“ in |
|
(iii) |
so bili do 30. aprila 2017 uradno sporočeni v nacionalnem akcijskem načrtu za energetsko učinkovitost (glej člen 24(2) direktive o energetski učinkovitosti). |
Prihranki energije se lahko uveljavljajo šele od datuma začetka veljavnosti spremenjene direktive o energetski učinkovitosti in se upoštevajo le pri skupnih prihrankih končne porabe energije, ki jih je treba doseči do 31. decembra 2020. Države članice morajo dokazati, da so bili z uporabo nacionalnih minimalnih zahtev zagotovljeni merljivi prihranki, ki sicer ne bi bili doseženi. Če so za uveljavljanje navedenih prihrankov potrebni kakršni koli nacionalni ukrepi za prenos ali izvajanje, jih je treba sprejeti in vzpostaviti pred uveljavljanjem prihrankov.
Če država članica uporabi odstopanje, bi morala skrbno oceniti morebitno vzajemno delovanje z izvzetjem iz člena 7(4)(d) direktive o energetski učinkovitosti („zgodnje ukrepanje“) in preprečiti dvojno štetje.
Projekti gradnje stavb morajo biti v skladu z nacionalnimi minimalnimi zahtevami glede energetske učinkovitosti. Spodbujajo se lahko ukrepi, ki lahko podpirajo večjo ambicioznost, tj. energetsko učinkovitost, ki presega zahtevano.
7.3.3 Dodatnost v zvezi s stavbami javnih organov
Odstopanje od načela dodatnosti iz točke 2(b) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti se načeloma uporablja tudi za prihranke energije, povezane s prenovo stavb javnih organov, saj so taki prihranki povezani „s prenovo obstoječih stavb“ (glej drugi stavek točke 2(b) Priloge V k navedeni direktivi).
Namen odstopanja je državam članicam omogočiti, da od začetka veljavnosti direktive o spremembi uveljavljajo vse prihranke energije za namen člena 7(1) direktive o energetski učinkovitosti, ki izhajajo na primer iz ukrepov, sprejetih za doseganje deleža prenove, ki ustreza 3 % tlorisne površine ogrevanih in/ali hlajenih stavb, ki so v lasti in uporabi osrednje vlade (glej člen 5).
Vendar morajo države članice dokazati, da vsi prihranki, ki jih uveljavljajo, izhajajo iz ukrepov politike, izvedenih za prenovo stavb javnih organov (89). Ne morejo uveljavljati prihrankov energije, ki bi bili doseženi tudi brez ukrepa politike. Zato morajo države članice dokazati pomembnost. Če so za uveljavljanje prihrankov potrebni kakršni koli nacionalni ukrepi za prenos ali izvajanje, jih je treba vzpostaviti pred uveljavljanjem prihrankov.
Države članice morajo prihranke energije, ki jih uveljavljajo in ki izhajajo iz ukrepov politike, izvedenih za prenovo stavb javnih organov, izračunati v skladu s Prilogo V. Količina prihrankov energije, ki se upošteva pri zahtevanem prihranku končne porabe energije iz člena 7(1) direktive o energetski učinkovitosti, se izrazi kot poraba končne energije. Če je količina prihrankov energije izražena kot poraba primarne energije, morajo države članice uporabiti pretvorbene faktorje iz Priloge IV k direktivi o energetski učinkovitosti.
7.3.4 Dodatnost v zvezi z izvedbenimi ukrepi na podlagi direktive o okoljsko primerni zasnovi (90)
Ukrep, ki obsega samo zamenjavo kotlov, se zaradi posebne določbe v točki 2(c) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti ne šteje za ukrep prenove. Izhodišče bodo zato vedno minimalne zahteve na podlagi posebnih določb o okoljsko primerni zasnovi (91). Prihranki energije, ki izhajajo iz zamenjave naprav, ki jih ureja zakonodaja o okoljsko primerni zasnovi, na primer grelnikov prostorov, se lahko upoštevajo le, če presegajo minimalne zahteve za okoljsko primerno zasnovo, razen v primeru predčasne zamenjave (glej točko 2(e) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti).
Če države članice zagotovijo spodbude ali subvencije za izdelke, zajete s predpisi EU o označevanju z energijskimi nalepkami, je priporočljivo, da jih usmerijo v višje razrede energetske učinkovitosti. Spodbuda ali subvencija za spodbujanje namestitve novih, energetsko učinkovitejših kotlov bi se na primer uporabljala le za kotle v najvišjih dveh razredih energijske učinkovitosti za kotle, v katerih je na podlagi tržnih podatkov, ki se nanašajo na zadevno obdobje, na voljo znatno število izdelkov.
7.3.5 Dodatnost v zvezi z energetskimi pregledi iz člena 8
V skladu s členom 8(4) morajo države članice zagotoviti, da se v velikih podjetjih (tj. podjetjih, ki niso MSP) vsaka štiri leta izvede energetski pregled; to samo po sebi ne prinese prihrankov energije.
Ukrepi za spodbujanje ali podpiranje izvajanja priporočil, ki izhajajo iz pregleda, presegajo minimum, ki se zahteva v členu 8 – drugi pododstavek člena 8(7) določa, da „ lahko države članice izvajajo spodbude in programe podpore“. Zato se prihranki energije, ki izhajajo iz takih ukrepov, lahko upoštevajo, če izpolnjujejo merilo pomembnosti, saj ne bi bili doseženi v vsakem primeru. Enako velja za prihranke, ki izhajajo iz ukrepov, namenjenih MSP.
7.4 Pomembnost in upravičenost
Države članice morajo poleg načela dodatnosti izpolniti merilo „pomembnosti“. Samodejne uvedbe zakonodaje EU ali uvedbe samostojnih izboljšav zaradi tržnih sil ali tehnološkega razvoja (na primer) ni mogoče upoštevati, saj države članice ne smejo upoštevati ukrepov, ki bi se zgodili v vsakem primeru.
Dejavnosti nacionalnih javnih organov pri izvajanju ukrepa politike morajo „pomembno“ prispevati k doseganju prihrankov energije, ki se uveljavljajo. Drugače rečeno:
|
— |
prispevati so morale k zadevnemu posameznemu ukrepu in |
|
— |
subvencija ali udeležba zavezane, udeležene ali pooblaščene strani je morala nedvomno več kot minimalno vplivati na odločitev končnega odjemalca za izvedbo naložbe v energetsko učinkovitost. |
Zato morajo države članice dokazati, da so prihranki rezultat ukrepa politike, namenjenega spodbuditvi prihrankov končne porabe energije (92). Ukrepi, sprejeti v skladu z Uredbo (EU) 2018/842 Evropskega parlamenta in Sveta (93), se lahko štejejo za pomembne, vendar morajo države članice dokazati, da zagotavljajo preverljiva in merljiva ali ocenljiva povečanja energetske učinkovitosti.
Pri programih financiranja na primer navedba zneska subvencije ne zadostuje za dokazovanje pomembnosti, saj sama po sebi ne dokazuje, da so subvencije vplivale na naložbene odločitve končnih odjemalcev. Vloga akterjev, ki sodelujejo pri ukrepih, se načeloma lahko dokaže brez subvencije kot referenčnega merila; standardizirani ukrepi (npr. priprava standardov za namestitev za izdelke, energetsko svetovanje in energetski pregledi, ki jim sledi dejansko izvajanje ukrepov) bi lahko bili pomemben kazalnik pomembnosti.
Za zagotovitev skladnosti bi lahko države članice določile splošne zahteve glede pomembnosti v okviru sistema obveznosti energetske učinkovitosti ali alternativnih ukrepov in jih preverile za vsak projekt posebej (94). S temi zahtevami bi lahko določile, da morajo stranke (npr. ko zaprosijo za „beli certifikat“ (95)) dokumentirati in dokazati neposreden prispevek k izvajanju ukrepa.
Od zavezanih strani bi se lahko zahtevalo, naj dokažejo:
|
— |
ali je bil prispevek zagotovljen neposredno ali posredno (tj. so ga zagotovili posredniki) in |
|
— |
ali je bilo o njem odločeno pred izvedbo ukrepa. |
Države članice bi lahko na primer zahtevale tudi:
|
— |
naj operaterji distribucijskih sistemov (tj. zavezane strani) sklenejo pogodbo s tretjimi stranmi, |
|
— |
naj se prihranki energije začnejo zagotavljati šele po izdaji pogodbe, |
|
— |
da lahko strani prihranke upoštevajo le, če so neposredno sodelovale pri izvedbi ukrepa (npr. z izvedbo energetskih pregledov, subvencijami itd.), in |
|
— |
naj se pripravijo sporazumi, ki zajemajo celotno verigo od zavezanih akterjev do končnih odjemalcev energije. |
7.5 Ukrepi, ki spodbujajo namestitev tehnologij za malo proizvodnjo energije iz obnovljivih virov za lastno porabo na ali v stavbah
Pomembno je razlikovati med:
|
— |
možnostjo iz člena 7(4)(f) direktive o energetski učinkovitosti, ki se nanaša na količino energije, ki je bila proizvedena na ali v stavbah za lastno porabo in jo je mogoče izključiti iz količine prihrankov energije, izračunane v skladu s členom 7(2) in (3) navedene direktive, ter |
|
— |
pojasnilom iz točke 2(e) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti, glede na katero se prihranki, ki izhajajo iz ukrepov, s katerimi se spodbuja namestitev tehnologij za malo proizvodnjo energije iz obnovljivih virov na ali v stavbah, načeloma lahko upoštevajo pri prihrankih, zahtevanih na podlagi člena 7(1). |
To je pojasnjeno tudi v uvodni izjavi 43 direktive o energetski učinkovitosti.
V skladu s točko 2(e) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti lahko države članice pri zahtevani količini prihrankov energije na podlagi člena 7(1) navedene direktive upoštevajo prihranke energije, ki izhajajo iz ukrepov, s katerimi se spodbuja namestitev tehnologij za malo proizvodnjo energije iz obnovljivih virov za lastno porabo na ali v stavbah, če so prihranki končne porabe energije, ki izhajajo iz navedenih ukrepov, preverljivi in merljivi ali ocenljivi ter izračunani v skladu s Prilogo V k navedeni direktivi (96).
Zato se uporabljajo tudi zahteve glede dodatnosti in pomembnosti ter pravila, ki so jih države članice določile za spremljanje in preverjanje.
Države članice morajo dokazati, da so rezultat takih ukrepov zaradi zamenjave tehnologije prihranki končne porabe energije. Prihranki zaradi prehoda na učinkovitejše tehnologije za ogrevanje in toplo vodo v stavbah, vključno s tehnologijami za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, se lahko na primer še naprej v celoti upoštevajo, dokler lahko države članice zagotovijo, da so dodatni, merljivi in preverljivi v skladu z metodami in načeli iz Priloge V (97).
To je pojasnjeno v točki 2(e) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti in usklajeno s splošnim ciljem iz člena 7(1) navedene direktive, tj. varčevati z energijo pri končni uporabi, ne glede na tehnologijo (ne glede na to, ali se z ukrepom spodbuja tehnologija za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov ali tehnologija na fosilna goriva, dokler s tem zmanjša dejanska poraba energije v stavbah, prometu ali industriji).
V točki 2(e) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti je izrecno navedena obveznost prihranka energije na podlagi člena 7(1), v skladu s katero morajo države članice doseči skupni prihranek končne porabe energije in katere cilj je dejansko zmanjšanje rabe energije pri fizični ali pravni osebi (v skladu s točko 1(b) Priloge V). V členu 2(5) je „prihranek energije“ opredeljen kot količina prihranjene energije, določena z meritvijo in/ali oceno porabe pred izvedbo ukrepa za izboljšanje energetske učinkovitosti in po njej, ob zagotovljenih normalnih zunanjih pogojih, ki vplivajo na porabo energije. Ker je cilj člena 7 direktive o energetski učinkovitosti dejansko zmanjšanje rabe končne energije, je mogoče sklepati, da je treba v skladu s točko 2(e) Priloge V za ukrepe, s katerimi se spodbuja namestitev tehnologij za malo proizvodnjo energije iz obnovljivih virov na ali v stavbah, dokazati, da zagotavljajo prihranke energije, tj. dejansko zmanjšanje rabe končne energije.
Države članice imajo možnost, da prihranke energije izrazijo v porabi končne ali primarne energije, kot je določeno v točki 3(d) Priloge V (alternativni ukrepi politike) in členu 7a(4) (sistemi obveznosti energetske učinkovitosti). Ta prožnost ne vpliva na obveznost glede skupnih prihrankov energije v smislu prodaje energije (v obdobju do leta 2020) in porabe končne energije (2021–2030).
7.6 Ukrepi, s katerimi se spodbuja uporaba učinkovitejših izdelkov in vozil
Ukrepi držav članic za povečanje energetske učinkovitosti pri prevozu se lahko upoštevajo pri izpolnjevanju obveznosti glede njihovega prihranka končne porabe energije (98). Med temi ukrepi so:
|
— |
politike za spodbujanje učinkovitejših vozil ali prehoda na kolesarjenje, hojo in javni prevoz ter |
|
— |
načrtovanje mobilnosti in urbanistično načrtovanje, ki zmanjšujeta potrebo po prevozu. |
Javna naročila čistih vozil brez emisij so upravičena, če izpolnjujejo pogoj glede dodatnosti glede na minimalne zahteve iz revidirane direktive o čistih vozilih.
Programi, s katerimi se spodbuja uvedba novih, učinkovitejših vozil, ali politike za spodbujanje prehoda na učinkovitejša goriva, zaradi katerih je poraba energije na kilometer manjša, so prav tako upravičeni, če so v skladu s pravili o pomembnosti in dodatnosti (99).
V točki 2(f) Priloge V je pojasnjeno, da se lahko politike, s katerimi se pospešuje uvedba učinkovitejših izdelkov in vozil, upoštevajo v celoti, če se prikaže:
|
— |
da do uvedbe pride pred potekom povprečne pričakovane življenjske dobe izdelka ali vozila oziroma pred običajno zamenjavo izdelka ali vozila ter |
|
— |
da se celotna količina prihrankov uveljavlja le za obdobje do izteka povprečne pričakovane življenjske dobe izdelka ali vozila, ki bo zamenjano (100). |
Taki ukrepi bi morali biti po potrebi skladni z nacionalnimi okviri politike držav članic, vzpostavljenimi v skladu z Direktivo 2014/94/EU o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva.
7.7 Zagotavljanje ohranitve standardov kakovosti
V točki 2(g) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti je pojasnjeno, da se zaradi spodbujanja ukrepov za energetsko učinkovitost ne smejo znižati standardi kakovosti za izdelke, storitve in izvedbo ukrepov. Države članice morajo zagotoviti, da se standardi kakovosti ohranijo ali pa uvedejo, kjer še ne obstajajo.
7.8 Obravnavanje podnebnih razlik
V skladu s točko 2(h) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti lahko države članice prihranke energije prilagodijo, da upoštevajo podnebne razlike med regijami. V določbi sta navedeni dve možnosti:
|
(i) |
prihranki se lahko prilagodijo standardni vrednosti ali |
|
(ii) |
glede na temperaturne razlike se lahko pripišejo različni prihranki energije. |
7.9 Preprečevanje dvojnega štetja
V skladu s členom 7(12) direktive o energetski učinkovitosti morajo države članice dokazati, da se v primeru prekrivanja učinka ukrepov politike ali posameznih ukrepov prihranek energije ne šteje dvojno. Glede na veliko raznolikost instrumentov, ki so jih uradno sporočile države članice, in veliko verjetnost prekrivanja politik zaradi uporabe sistemov obveznosti energetske učinkovitosti skupaj z alternativnimi ukrepi (npr. zaradi vzajemnega delovanja obdavčitve energije in subvencij za gospodinjstva za zamenjavo oken ali grelnikov prostorov) je ključno obravnavati tveganja dvojnega štetja.
V zvezi s tem bi lahko bila nacionalna zbirka podatkov učinkovito orodje. V njej bi se na primer evidentiralo, da je bila nekemu gospodinjstvu izplačana subvencija za spodbujanje zamenjave starih kotlov, uporabnik pa bi bil opozorjen, če bi isto gospodinjstvo znova vložilo vlogo.
Uporaba kombinacije več ukrepov politike pomeni večjo zapletenost za države članice v smislu:
|
— |
večjega napora, povezanega z izvajanjem, na primer z izračunom prihrankov energije, in (še pomembneje) |
|
— |
zagotovitve:
|
V členu 7(12) direktive o energetski učinkovitosti je tudi prepovedano dvojno štetje v primeru prekrivanja politik, tj. države članice morajo upoštevati dejstvo, da lahko drugi ukrepi politike, izvedeni v istem časovnem okviru, vplivajo na količino prihrankov energije, zato vseh sprememb, opaženih od uvedbe določenega ukrepa politike, ni mogoče pripisati samo navedenemu ukrepu.
8. MERJENJE, SPREMLJANJE, NADZOR, KAKOVOST IN PREVERJANJE
V direktivi o energetski učinkovitosti se poudarja pomen pravil glede spremljanja in preverjanja, ki veljajo za izvajanje sistemov obveznosti energetske učinkovitosti in alternativnih ukrepov politike, pa tudi zahteve za preverjanje statistično reprezentativnega vzorca ukrepov.
Izbira statistično pomembnega deleža in reprezentativnega vzorca ukrepov za povečanje energetske učinkovitosti vključuje določitev podskupine statistične populacije ukrepov za prihranke energije v okviru vsakega krovnega ukrepa, ki natančno odraža celotno populacijo vseh ukrepov za prihranke energije in tako omogoča ustrezno zanesljive zaključke glede zaupanja v celotno skupino ukrepov (101).
Člen 7a(5) direktive o energetski učinkovitosti (za sisteme obveznosti energetske učinkovitosti)
„Države članice vzpostavijo sisteme za merjenje, nadziranje in preverjanje, v okviru katerih se dokumentirano preveri vsaj statistično pomemben delež in reprezentativen vzorec ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti, ki so jih uvedle zavezane strani. Merjenje, nadziranje in preverjanje se izvaja neodvisno od zavezanih strani.“
Člen 7b(2) direktive o energetski učinkovitosti (za alternativne ukrepe politike)
„Za vse ukrepe, razen tistih, ki so povezani z obdavčitvijo, države članice vzpostavijo sisteme za merjenje, nadziranje in preverjanje, v okviru katerih se dokumentirano preveri vsaj statistično pomemben delež in reprezentativni vzorec ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti, ki so jih uvedle udeležene ali pooblaščene strani. Merjenje, nadziranje in preverjanje se izvaja neodvisno od udeleženih ali pooblaščenih strani.“
Sistemi za merjenje, nadziranje in preverjanje bi morali zagotavljati, da se preverijo izračuni prihrankov energije v zvezi s statistično pomembnim deležem in reprezentativnim vzorcem ukrepov za povečanje energetske učinkovitosti.
Te zahteve je mogoče med drugim izpolniti z:
|
— |
avtomatiziranimi računalniškimi pregledi ali pregledi dokumentacije s podatki in izračuni, ki so jih sporočile zavezane, udeležene ali pooblaščene strani ali upravičenci (če upravičenci podatke sporočijo neposredno javnemu organu), |
|
— |
vrednotenjem izmerjenih prihrankov energije na podlagi statistično pomembnega deleža in reprezentativnega vzorca ukrepov ali upravičencev, |
|
— |
uporabo preverjanj, izvedenih v okviru sistema urejanja ali sistema kvalifikacij, akreditacij ali potrjevanja, če na primer sporočeni prihranki energije temeljijo na energetskih pregledih ali energetskih izkaznicah (skalirani prihranek). |
V dokumentaciji za ukrep politike bi moralo biti pojasnjeno, kako se z zahtevami tega drugega sistema zagotavlja, da se nadzor ali preverjanja izvedejo na statistično pomembnem deležu in reprezentativnem vzorcu energetskih pregledov ali drugih ocen prihrankov.
Sistem za spremljanje in preverjanje je lahko organiziran tako, da vključuje več različnih korakov ali stopenj. Inšpekcijski pregledi na kraju samem so lahko del pristopa kot druga faza preverjanja podvzorcev posameznih ukrepov, za katere je bilo ugotovljeno, da pri njih obstaja tveganje neskladnosti z zahtevami ukrepov. Če niso tehnično ali ekonomsko izvedljivi, se lahko to pojasni v dokumentaciji za ukrep.
Države članice morajo pojasniti, kako uporabljajo merila za preverjanje predvidenega ali skaliranega prihranka (točka 5(g) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti).
Neodvisnost merjenja, nadzora in sistemov (glej točko 5(j) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti) se lahko dokaže na podlagi tega, da organ za preverjanje (neizčrpen seznam meril):
|
— |
je javni organ, ki je po zakonodaji neodvisen, ali |
|
— |
ni finančno povezan z zavezanimi, udeleženimi ali pooblaščenimi stranmi (tj. ni delno ali v celoti v lasti teh strani niti ga te ne plačujejo) ali |
|
— |
ima lahko sklenjeno pogodbo z zavezanimi, udeleženimi ali pooblaščenimi stranmi, vendar je v tem primeru pod nadzorom javnega organa ali organa za preverjanje kvalifikacij, akreditacijskega ali certifikacijskega organa. |
Organ za preverjanje je lahko:
|
— |
neposredno odgovoren za preverjanje ukrepov za povečanje energetske učinkovitosti ali izračunov prihrankov energije ali |
|
— |
odgovoren za nadzor postopkov preverjanja in preverjanj vzorčenja, ki jih izvajajo druge organizacije, vključno z zavezanimi, udeleženimi ali pooblaščenimi stranmi. |
9. OBVEZNOSTI NAČRTOVANJA IN POROČANJA
9.1 Prvo obdobje obveznosti
Države članice morajo letna poročila za obdobje obveznosti 2014–2020 predložiti do 30. aprila 2019 in 2020 (člen 24(1) in del 2 Priloge XIV) (102).. Pri tem med drugim poročajo o napredku pri doseganju cilja glede prihrankov energije in ukrepih politike, sprejetih ali načrtovanih v skladu z delom 2 Priloge XIV. Komisija bo ocenila ta napredek.
V skladu s členom 27 uredbe o upravljanju energetske unije mora vsaka država članica Komisiji do 30. aprila 2022 poročati o doseganju svojega nacionalnega cilja glede energetske učinkovitosti za leto 2020 (določenega v skladu s členom 3(1) direktive o energetski učinkovitosti), in sicer tako, da predložijo informacije iz dela 2 Priloge IX k uredbi o upravljanju energetske unije.
9.2 Drugo obdobje obveznosti in čas po njem
Za obdobje obveznosti 2021–2030 in čas po njem se uporabljajo naslednje glavne obveznosti načrtovanja in poročanja (členi 7, 7a in 7b ter Priloga V k direktivi o energetski učinkovitosti):
|
— |
države članice morajo v svojih (osnutkih in končnih) celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih (Priloga III k uredbi o upravljanju energetske unije) prikazati svoj izračun količine prihrankov energije, ki naj bi jo dosegle v obdobju 2021–2030, kot je navedeno v točki (b) prvega pododstavka člena 7(1) (glej člen 7(6) direktive o energetski učinkovitosti), |
|
— |
ker nekateri podatki (npr. letna poraba končne energije glede na povprečje v obdobju 2016–2018 (v ktoe)) morda niso bili na voljo za poročanje v prvem osnutku nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (103), zgoraj navedenega izračuna morda ni bilo mogoče prikazati. Vendar morajo države članice v prvem končnem in nadaljnjih osnutkih ter končnih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov prikazati, kako so upoštevale elemente iz Priloge III k uredbi o upravljanju, |
|
— |
poleg zgoraj navedenega in če je ustrezno, morajo države članice v svojih (osnutkih in končnih) nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih pojasniti, kako so določile stopnjo letnega prihranka in osnovo za izračun iz člena 7(2) in (3) direktive o energetski učinkovitosti ter kako in v kakšnem obsegu so uporabile možnosti iz člena 7(4) (glej člen 7(6) navedene direktive), |
|
— |
če se država članica odloči uporabiti eno ali več možnosti iz člena 7(4) direktive o energetski učinkovitosti, mora uporabiti in izračunati učinek za obdobje obveznosti (glej člen 7(5) navedene direktive), ter |
|
— |
če država članica za obdobje 2021–2030 izkoristi možnost iz člena 7(4)(c) direktive o energetski učinkovitosti, mora Komisijo v svojem (osnutku in končnem) nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu obvestiti o ukrepih politike, ki jih namerava sprejeti. Učinek teh ukrepov mora izračunati v skladu s Prilogo V k direktivi o energetski učinkovitosti ter ga vključiti v nacionalni energetski in podnebni načrt (glej člen 7(4)(c)). Te informacije mora prvič predložiti v prvem končnem nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu (do 31. decembra 2019). |
Poleg tega morajo države članice:
|
— |
informacije o rezultatih ukrepov za zmanjšanje energetske revščine v okviru direktive o energetski učinkovitosti vključiti v nacionalna energetska in podnebna poročila o napredku v skladu s členom 17 uredbe o upravljanju energetske unije (glej člen 7(11) direktive o energetski učinkovitosti), |
|
— |
enkrat letno objaviti prihranke energije, ki jih je dosegla vsaka zavezana stran (ali vsaka podkategorija zavezane strani), in skupne prihranke, dosežene v okviru sistema (glej člen 7a(7) direktive o energetski učinkovitosti), ter |
|
— |
v svojih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih podrobno opisati, katero drugo metodo so uporabile in kako so zagotovile izpolnjevanje zahteve iz točke 2(i) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti, tj. da se pri izračunu prihranka energije upoštevata trajanje učinkov ukrepov in hitrost, s katero se bodo prihranki zmanjševali. Države članice lahko sprejmejo tudi drugo metodo, za katero menijo, da bo dosegla vsaj enako skupno količino prihranka. V tem primeru morajo zagotoviti, da količina, izračunana z uporabo navedene metode, ne preseže količine, ki bi jo dobile, če bi prihranek izračunale s seštevkom prihrankov, doseženih na podlagi vsakega posameznega ukrepa v obdobju od datuma začetka njegovega izvajanja do 31. decembra 2020 ali 2030, kakor je ustrezno. |
Skratka, za izvajanje obveznosti prihranka energije iz členov 7, 7a in 7b ter Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti in za napredek pri njihovem izpolnjevanju se uporabljajo tudi naslednje obveznosti načrtovanja in poročanja iz uredbe o upravljanju energetske unije:
Časovni razpored
|
31. december 2018 (potem 1. januarja 2028 in nato vsakih deset let) |
Predložitev osnutka nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (člen 9(1), člena 4 in 6 ter prilogi I in III k uredbi o upravljanju energetske unije). |
|
Šest mesecev pred končnim nacionalnim energetskim in podnebnim načrtom |
Komisija lahko izda priporočila državam članicam, katerih prispevki (vključno s prispevkom k obveznosti prihranka energije v skladu s členom 3(5) direktive o energetski učinkovitosti) po njenem mnenju niso zadostni (člen 31(1) uredbe o upravljanju energetske unije). |
|
31. december 2019 (potem 1. januarja 2029 in nato vsakih deset let) |
Predložitev končnega nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (člen 3(1), člena 4 in 6 ter prilogi I in III k uredbi o upravljanju energetske unije). |
|
10. marec 2020 |
Predložitev prve dolgoročne strategije prenove (člen 2a(8) direktive o energetski učinkovitosti stavb). |
|
Do 31. oktobra 2021 (in nato vsaki dve leti) |
Ocena napredka pri doseganju ciljev EU, ki jo izvede Komisija, zlasti na podlagi celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročil o napredku (člen 29 uredbe o upravljanju energetske unije). Za obveznost prihranka energije so pomembni členi 29, 21 (celovito poročanje o energetski učinkovitosti) in 24 (celovito poročanje o energetski revščini) uredbe o upravljanju energetske unije. Komisija bo v primeru nezadostnega napredka države članice izdala priporočila (člen 32(1) uredbe o upravljanju energetske unije). |
|
Do 30. aprila 2022 |
Poročilo vsake države članice o doseganju ciljev glede energetske učinkovitosti za leto 2020 (člen 27 in del 2 Priloge IX k uredbi o upravljanju energetske unije). |
|
Do 15. marca 2023 (in nato vsaki dve leti) |
Poročilo o izvajanju nacionalnega energetskega in podnebnega načrta („celovito nacionalno energetsko in podnebno poročilo o napredku“) (člen 17 uredbe o upravljanju energetske unije). |
|
30. junij 2023 (potem 1. januarja 2033 in nato vsakih deset let) |
Predložitev osnutka posodobljenega nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (člen 14(1) uredbe o upravljanju energetske unije). |
|
30. junij 2024 (potem 1. januarja 2034 in nato vsakih deset let) |
Predložitev končnega posodobljenega nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (člen 14(2) uredbe o upravljanju energetske unije). |
9.3 Uradno obveščanje o sistemih obveznosti energetske učinkovitosti in alternativnih ukrepih (razen o obdavčitvi)
Države članice morajo v skladu s točko 5 Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti in Prilogo III k uredbi o upravljanju energetske unije Komisijo uradno obvestiti o podrobni metodologiji, ki so jo predlagale za delovanje ukrepov politike iz členov 7a in 7b ter člena 20(6) direktive o energetski učinkovitosti. Razen v primeru obdavčitve (glej oddelek 9.4) mora uradno obvestilo vsebovati podrobnosti o:
|
(a) |
ravni prihrankov energije, zahtevani na podlagi točke (b) prvega pododstavka člena 7(1), ali prihrankov, ki naj bi bili doseženi v celotnem obdobju 2021–2030; |
|
(b) |
zavezanih, udeleženih ali pooblaščenih straneh ali javnih organih izvajalcih; |
|
(c) |
ciljnih sektorjih; |
|
(d) |
ukrepih politike in posameznih ukrepih, vključno s pričakovano celotno količino skupnih prihrankov energije na posamezni ukrep; |
|
(e) |
trajanju obdobja obveznosti za sistem obveznosti energetske učinkovitosti; |
|
(f) |
dejavnostih, določenih v ukrepih politike; |
|
(g) |
metodologiji izračuna, vključno s tem, kako se določita dodatnost in pomembnost ter katere metodologije in merila se uporabljajo za predvideni in skalirani prihranek; |
|
(h) |
trajanju učinkov ukrepov in načinu njegovega izračunavanja ali na čem temelji; |
|
(i) |
pristopu za upoštevanje podnebnih razlik znotraj države članice ter |
|
(j) |
sistemih za spremljanje in preverjanje ukrepov iz členov 7a in 7b ter o tem, na kakšen način je zagotovljena njihova neodvisnost od zavezanih, udeleženih ali pooblaščenih strani. |
Poleg tega morajo države članice v skladu z deloma 3.1 in 3.2 Priloge III k uredbi o upravljanju energetske unije uradno sporočiti naslednje informacije:
„3.1 Sistemi obveznosti energetske učinkovitosti iz člena 7a Direktive 2012/27/EU:
|
(a) |
opis sistema obveznosti energetske učinkovitosti; |
|
(b) |
pričakovane skupne in letne prihranke ter trajanje obdobij obveznosti; |
|
(c) |
zavezane strani in njihove obveznosti; |
|
(d) |
ciljnih sektorjih; |
|
(e) |
upravičene posamezne ukrepe, predvidene v ukrepih; |
|
(f) |
informacije o uporabi naslednjih določb Direktive 2012/27/EU:
|
|
(g) |
kadar je ustrezno, podatke o trgovanju s prihranki energije. |
3.2 Alternativni ukrepi iz člena 7b in člena 20(6) Direktive 2012/27/EU (razen obdavčitve):
|
(a) |
vrste ukrepa politike; |
|
(b) |
kratek opis vsakega priglašenega ukrepa politike, vključno z njegovimi značilnostmi; |
|
(c) |
pričakovane skupne in letne prihranke po posameznem ukrepu in/ali prihranke energije v vseh vmesnih obdobjih; |
|
(d) |
javne organe izvajalce, udeležene ali pooblaščene strani in njihove odgovornosti za izvajanje ukrepov politike; |
|
(e) |
ciljnih sektorjih; |
|
(f) |
upravičene posamezne ukrepe, predvidene v ukrepih, in |
|
(g) |
kadar je ustrezno, posebne ukrepe politike ali posamezne ukrepe na področju energetske revščine.“ |
9.4 Ukrepi obdavčitve
Države članice morajo v skladu s točko 5(k) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti (in v skladu z uredbo o upravljanju energetske unije) Komisijo uradno obvestiti o svoji metodologiji za izvajanje ukrepov obdavčitve. Uradno morajo sporočiti predvsem podrobnosti o:
|
„(i) |
ciljnih sektorjih in segmentu davkoplačevalcev; |
|
(ii) |
javnih organih izvajalcih; |
|
(iii) |
prihrankih, ki naj bi bili doseženi; |
|
(iv) |
trajanju ukrepa obdavčitve ter |
|
(v) |
metodologiji izračuna, vključno z dejavniki prožnosti cen in kako so bili ugotovljeni.“ |
Poleg tega morajo države članice v skladu z delom 3.3 Priloge III k uredbi o upravljanju energetske unije uradno sporočiti naslednje informacije o davčnih ukrepih:
|
„(a) |
kratek opis ukrepov; |
|
(b) |
trajanje ukrepov; |
|
(c) |
javni organ izvajalec; |
|
(d) |
pričakovane skupne in letne prihranke po posameznem ukrepu; |
|
(e) |
ciljne sektorje in segment davkoplačevalcev; |
|
(f) |
metodologijo izračuna, vključno z dejavniki prožnosti cen in kako so bili ugotovljeni, v skladu s točko 4 Priloge V Direktive 2012/27/EU.“ |
Države članice bi morale prikazati, kako so izračunale prožnosti cen ter katere najnovejše in reprezentativne uradne vire podatkov so uporabile (104).
10. OBDOBJE OBVEZNOSTI PRIHRANKA ENERGIJE PO LETU 2030
Države članice morajo v skladu z drugim pododstavkom člena 7(1) direktive o energetski učinkovitosti v desetletnih obdobjih po letu 2030 še naprej dosegati nove letne prihranke v skladu s točko (b) prvega pododstavka, razen če se v pregledih Komisije do leta 2027 in vsakih deset let zatem ugotovi, da to ni več potrebno za uresničitev dolgoročnih energetskih in podnebnih ciljev EU za leto 2050.
(1) Glej med drugim Economidou idr., Assessment of the Second National Energy Efficiency Action Plans under the Energy Efficiency Directive, EUR 29272 EN, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg, 2018, ISBN 978-92-79-87946-3, doi:10.2760/780472, JRC110304 (poročilo je na voljo na spletnem naslovu https://ec.europa.eu/jrc/en/publication/eur-scientific-and-technical-research-reports/assessment-second-national-energy-efficiency-action-plans-under-energy-efficiency-directive), in Tsemekidi-Tzeiranaki idr., Analysis of the Annual Reports 2018 under the Energy Efficiency Directive, EUR 29667 EN, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg, 2019, ISBN 978-92-79-00173-7, doi:10.2760/22313, JRC 115238 (poročilo je na voljo na spletnem naslovu http://publications.jrc.ec.europa.eu/repository/bitstream/JRC115238/kjna29667enn.pdf).
(1) „Poraba končne energije“ je v členu 2(3) direktive o energetski učinkovitosti opredeljena kot „vs[a] energij[a], ki se dobavi za industrijo, prevoz, gospodinjstva, storitve in kmetijstvo. Izključuje dobavo sektorju za pretvorbo energije in samemu energetskemu gospodarstvu.“ „Končna poraba“ v direktivi o energetski učinkovitosti ni opredeljena in bi jo bilo treba zato razlagati v skladu z načeli obveznosti prihranka energije. Cilj točke (b) prvega pododstavka člena 7(1) je zmanjšati porabo končne energije z zmanjšanjem količine energije za lastno končno porabo, ki jo porabijo fizične ali pravne osebe (če ni določeno drugače). Določeni so posebni pogoji za prihranke energije zaradi proizvodnje energije iz obnovljivih virov na stavbah ali v njih (glej uvodno izjavo 43 direktive o energetski učinkovitosti in oddelek 7.5 tega dokumenta).
(2) Glej oddelek 3.
(3) Glede na povprečje v obdobju 2016–2018 (glej točko (b) prvega pododstavka člena 7(1)).
(4) Glej tudi oddelek 2.3.
(5) V nasprotju s tem je v točki (a) prvega pododstavka člena 7(1) kot podlaga za določitev osnove za izračun za obdobje 2014–2020 navedena količina prodane energije končnim odjemalcem (glej SWD(2013) 451 final, str. 3).
(6) = 100 × 0,8 % × 55.
(7) https://unstats.un.org/unsd/energy/ires/
(8) https://ec.europa.eu/eurostat/documents/10186/6246844/Eurobase-changes-energy.pdf (glej str. 25).
(9) Revidirana metodologija Eurostata je opisana v dokumentu na povezavi
https://ec.europa.eu/eurostat/documents/10186/6246844/Eurobase-changes-energy.pdf.
(10) Uredba (ES) št. 1099/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o statistiki energetike (UL L 304, 14.11.2008, str. 1).
(11) Glej oddelka 3.2 in 3.4.
(12) „Skupna poraba energije za vse rabe energije“.
(13) „Končna energija“, kot je opredeljena v Uredbi (ES) št. 1099/2008.
(14) Glej oddelek 2.2.1 Nova metodologija Eurostata je opisana v dokumentu na povezavi
https://ec.europa.eu/eurostat/documents/10186/6246844/Eurobase-changes-energy.pdf.
(15) 0,24 % za Ciper in Malto.
(16) Glej Dodatek I ter oddelke 3.2, 3.3 in 3.4.
(17) Glej Dodatek I.
(18) Glej Prilogo III(2) k uredbi o upravljanju energetske unije.
(19) V mejah, določenih v drugem pododstavku člena 7(5).
(20) Glej oddelek 9.
(21) Direktiva 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 (UL L 275, 25.10.2003, str. 32).
(22) Namesto tega se lahko za določitev količin energije, porabljene v industrijah, ki niso zajete v EU ETS, sporočeni podatek o porabi končne energije za ustrezni industrijski sektor pomnoži z razmerjem emisij toplogrednih plinov med dejavnostmi v okviru EU ETS in dejavnostmi, ki niso vključene v EU ETS, kot so navedene v evidencah toplogrednih plinov.
(23) Glej oddelek 9.
(24) Glej oddelek 7.5 in Dodatek X.
(25) Direktiva o energetski učinkovitosti ne določa opredelitve „energije, ki je bila za lastno porabo proizvedena na ali v stavbah“. Vendar bi bilo treba ta pojem razumeti kot končnega odjemalca, ki deluje na ali v svoji stavbi, kot je opredeljena v členu 2(1) Direktive 2010/31/EU o energetski učinkovitosti stavb, ter proizvaja energijo iz obnovljivih virov za lastno porabo in jo lahko shranjuje na svoji posesti znotraj omejenih okvirov. Pojem „energija, ki je bila za lastno porabo proizvedena na ali v stavbah,“ izključuje lastno proizvedeno energijo, ki se proda ali pošlje nazaj v omrežje. Pri negospodinjskih samooskrbovalcih z energijo pojem izključuje tudi proizvodnjo energije, ki predstavlja osnovno poslovno ali poklicno dejavnost.
(26) Zato je bilo treba ukrepe uradno sporočiti do 30. aprila 2017, saj je bil člen 24(2) v skladu s členom 59 in členom 54(3)(b) uredbe o upravljanju energetske unije 24. decembra 2018 črtan.
(27) Sodba Sodišča z dne 7. avgusta 2018 v zadevi C-561/16, Saras Energía (ECLI:EU:C:2018:633, točka 35), ki se po analogiji sklicuje na sodbo z dne 26. septembra 2013 v zadevi C-195/12, IBV & Cie (ECLI:EU:C:2013:598, točki 62 in 70).
(28) V členu 2(14) je „zavezana stran“ opredeljena kot distributer energije ali podjetje za maloprodajo energije, ki ga zavezuje nacionalni sistem obveznosti energetske učinkovitosti. Države članice bi lahko pri oblikovanju sistemov obveznosti energetske učinkovitosti upoštevale tudi vlogo lokalnih skupnosti na področju energije ali energije iz obnovljivih virov.
(29) Glej točko v dela 3.2 Priloge I k uredbi o upravljanju energetske unije.
(30) Sodba v zadevi C-561/16, Saras Energía (CLI:EU:C:2018:633, točka 56).
(31) V skladu s členom 7a(4) bi bilo treba izbrano metodo, s katero se izrazi količina zahtevanih prihrankov energije, uporabiti tudi za izračun prihrankov, ki jih uveljavljajo zavezane strani.
(32) Glej uvodno izjavo 17 direktive o energetski učinkovitosti in oddelek 4.2.2.
(33) V členu 2(24) je „ponudnik energetskih storitev“ opredeljen kot fizična ali pravna oseba, ki opravlja energetske storitve ali druge ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti v objektu ali prostorih končnega odjemalca.
(34) Glej oddelek 8 in primere v Dodatku XII.
(35) Glej Dodatek XII.
(36) SWD(2016) 402 final, str. 46 in 47.
(37) Glej točko v dela 3.2 Priloge I k uredbi o upravljanju energetske unije.
(38) Glej Dodatek XII.
(39) Glej Dodatek III.
(40) „Pooblaščena stran“ je pravni subjekt, ki ga vlada ali drug javni organ pooblasti, da v njegovem imenu pripravi, upravlja ali vodi program financiranja.
(41) Sodba v zadevi C-561/16, Saras Energía (ECLI:EU:C:2018:633, točka 37 o členih 7 in 20 direktive o energetski učinkovitosti).
(42) Glej tudi sodbo Sodišča v zadevi C-561/16, Saras Energía (ECLI:EU:C:2018:633, točke 30–33).
(43) Dodatek III.
(44) Dodatek III.
(45) Uredba (EU) 2017/1369 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2017 o vzpostavitvi okvira za označevanje z energijskimi nalepkami in razveljavitvi Direktive 2010/30/EU (UL L 198, 28.7.2017, str. 1).
(46) Dodatek III.
(47) Dodatek III.
(48) Dodatek XII.
(49) Dodatek X.
(50) Glej Dodatek IV.
(51) Glej Dodatek IV.
(52) Glej Dodatek IV.
(53) Direktiva Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije (UL L 283, 31.10.2003, str. 51).
(54) Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, 11.12.2006, str. 1).
(55) Glej Dodatek IV.
(56) Dodatek V.
(57) Države članice bi morale v nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih oceniti število energetsko revnih gospodinjstev, ob tem pa upoštevati domače energetske storitve, ki so potrebne, da bi v ustreznih nacionalnih okoliščinah lahko zagotovili osnovni življenjski standard, obstoječe socialne in druge ustrezne politike ter okvirne smernice Komisije glede ustreznih kazalnikov, vključno z geografsko razpršenostjo, ki temeljijo na skupnem pristopu glede energetske revščine. Če država članica ugotovi, da ima veliko število energetsko revnih gospodinjstev, bi morala v svoj načrt vključiti okvirni nacionalni cilj za zmanjšanje energetske revščine.
(58) Direktiva 2010/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o energetski učinkovitosti stavb (UL L 153, 18.6.2010, str. 13).
(59) V uvodni izjavi 11 Direktive (EU) 2018/844 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 156, 19.6.2018, str. 75), s katero se spreminjata direktiva o energetski učinkovitosti stavb in direktiva o energetski učinkovitosti, je določeno, da bi bilo treba upoštevati „potrebo po zmanjšanju energetske revščine, in sicer v skladu z merili, ki jih opredelijo države članice. Države članice imajo pri zasnovanju nacionalnih ukrepov, ki bi prispevali k zmanjšanju energetske revščine, v svojih strategijah prenove pravico, da določijo tiste, za katere menijo, da so pomembni.“
(60) https://www.energypoverty.eu/policies-measures
(61) Glej dodatka II in III.
(62) V členu 2(9) direktive o energetski učinkovitosti stavb je „element stavbe“ opredeljen kot tehnični stavbni sistem ali element ovoja stavbe.
(63) Direktiva 2014/94/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2014 o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva (UL L 307, 28.10.2014, str. 1).
(64) Glej Economidou idr., Assessment of the Second National Energy Efficiency Action Plans under the Energy Efficiency Directive, EUR 29272 EN, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg, 2018, ISBN 978-92-79-87946-3, doi:10.2760/780472, JRC110304 (poročilo je na voljo na spletnem naslovu https://ec.europa.eu/jrc/en/publication/eur-scientific-and-technical-research-reports/assessment-second-national-energy-efficiency-action-plans-under-energy-efficiency-directive), in Tsemekidi-Tzeiranaki idr., 2019, Analysis of the Annual Reports 2019 under the Energy Efficiency Directive, EUR 29667 EN, Urad za publikacije Evropske unije.
(65) Dodatek VII.
(66) Uredba (ES) št. 443/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o določitvi standardov emisijskih vrednosti za nove osebne avtomobile kot del celostnega pristopa Skupnosti za zmanjšanje emisij CO2 iz lahkih tovornih vozil (UL L 140, 5.6.2009, str. 1).
(67) Uredba (EU) št. 510/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2011 o določitvi standardov emisijskih vrednosti za nova lahka gospodarska vozila kot del celostnega pristopa Unije za zmanjšanje emisij CO2 iz lahkih tovornih vozil (UL L 145, 31.5.2011, str. 1).
(68) Uredba (EU) 2019/631 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o določitvi standardov emisijskih vrednosti CO2 za nove osebne avtomobile in nova lahka gospodarska vozila ter razveljavitvi uredb (ES) št. 443/2009 in (EU) št. 510/2011 (UL L 111, 25.4.2019, str. 13).
(69) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2009/33/ES o spodbujanju čistih in energetsko učinkovitih vozil za cestni prevoz (še ni objavljena v Uradnem listu).
(70) Za več informacij glej publikacijo Skupnega raziskovalnega središča z naslovom „Water – Energy Nexus in Europe“ (Povezava med vodo in energijo v Evropi), 2019, http://publications.jrc.ec.europa.eu/repository/handle/JRC115853.
(71) Glej uvodno izjavo 22.
(72) Glej uvodno izjavo 22.
(73) Za več informacij glej poročilo Mednarodne agencije za energijo z naslovom „World Energy Outlook 2018“ (poročilo o energetski prihodnosti za leto 2018), https://www.iea.org/weo/water/.
(74) Glej uvodno izjavo 22.
(75) Glej opredelitve v oddelku 4.
(76) Glej Dodatek IV.
(77) SWD(2013) 451 final, uvodne izjave 47 in 49–52.
(78) SWD(2013) 451 final, uvodna izjava 53.
(79) SWD(2013) 451 final, uvodna izjava 54.
(80) SWD(2013) 451 final, uvodna izjava 55.
(81) Lees, E., in Bayer, E., Toolkit for energy efficiency obligations (Regulatory Assistance Project) (Zbirka orodij za obveznosti energetske učinkovitosti (projekt regulativne pomoči)), februar 2016, http://www.raponline.org/document/download/id/8029.
(82) Energijske lastnosti stavb – Postopek ekonomskega vrednotenja energijskih sistemov v stavbah – 1. del: Postopki za izračun, https://www.en-standard.eu/din-en-15459-1-energy-performance-of-buildings-economic-evaluation-procedure-for-energy-systems-in-buildings-part-1-calculation-procedures-module-m1-14/.
(83) Glej tudi dodatka VI in VIII.
(84) Za dodatna pojasnila in primere glej Dodatek VIII.
(85) Za dodatna pojasnila in primere glej Dodatek VIII.
(86) Glej tudi Dodatek VIII.
(87) Člen 7(1) direktive o energetski učinkovitosti stavb določa: „Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se pri večji prenovi stavb energetska učinkovitost stavbe ali njenih prenovljenih delov, z namenom izpolnitve minimalnih zahtev glede energetske učinkovitosti, določenih v skladu s členom 4, če je to tehnično, funkcionalno in ekonomsko izvedljivo, izboljša.“
V členu 2(10) direktive o energetski učinkovitosti stavb je „večja prenova“ opredeljena kot prenova stavbe, pri kateri:
|
(a) |
skupni stroški prenove ovoja stavbe ali tehničnih stavbnih sistemov presegajo 25 % vrednosti stavbe brez vrednosti zemljišča, na katerem ta stoji, ali |
|
(b) |
se prenavlja več kot 25 % površine ovoja stavbe. |
Države članice lahko izbirajo med možnostjo (a) ali (b).
(88) Glej uvodno izjavo 41 direktive o energetski učinkovitosti.
(89) Glej uvodno izjavo 41 direktive o energetski učinkovitosti.
(90) Direktiva 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o vzpostavitvi okvira za določanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo (UL L 285, 31.10.2009, str. 10).
(91) Seznam predpisov po kategorijah izdelkov je na voljo na spletnem naslovu:
https://ec.europa.eu/info/energy-climate-change-environment/standards-tools-and-labels/products-labelling-rules-and-requirements/energy-label-and-ecodesign/energy-efficient-products_sl.
(92) Za merila, ki se uporabljajo za dokazovanje pomembnosti v nacionalnih akcijskih načrtih za energetsko učinkovitost in uradnih obvestilih iz člena 7, glej Dodatek IX.
(93) Uredba (EU) 2018/842 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o zavezujočem letnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov za države članice v obdobju od 2021 do 2030 kot prispevku k podnebnim ukrepom za izpolnitev zavez iz Pariškega sporazuma ter o spremembi Uredbe (EU) št. 525/2013 (UL L 156, 19.6.2018, str. 26).
(94) Glej Dodatek XII.
(95) Pravni instrument, ki ga izda organ za izdajo dovoljenj in ki potrjuje, da je bila dosežena navedena količina prihrankov energije. Vsak certifikat je edinstven in sledljiv ter dokazuje lastninsko pravico nad neko količino dodatnih prihrankov energije in jamči, da se koristi teh prihrankov niso uveljavljale že drugje.
(96) Za ukrepe, s katerimi se spodbuja namestitev tehnologij za malo proizvodnjo energije iz obnovljivih virov na ali v stavbah, glej Dodatek X.
(97) Glej Dodatek X.
(98) Glej Dodatek VII.
(99) Uvodna izjava 15 direktive o energetski učinkovitosti.
(100) Glej Dodatek VII.
(101) Glej Dodatek XII.
(102) V skladu z drugim pododstavkom člena 59 uredbe o upravljanju energetske unije se člen 24(1) s 1. januarjem 2021 črta.
(103) Navedeni osnutek je bilo treba predložiti do 31. decembra 2018 (člen 9(1) uredbe o upravljanju energetske unije).
(104) Za nadaljnje predloge o prožnostih, ki jih je treba uporabiti za upoštevanje odzivnosti povpraševanja, glej Dodatek IV.
Dodatek I
Ponazoritveni primeri za letno stopnjo prihranka, če se uporabijo možnosti iz člena 7(2) do (4) (1)
|
|
Mtoe |
Letna stopnja prihranka (%) |
Razlaga |
|
Osnova (povprečna poraba končne energije) |
100 |
|
Povprečna poraba končne energije. |
|
Lastna proizvodnja za lastno porabo |
5 |
|
|
|
Poraba končne energije v prometu |
33 |
|
|
|
Prilagojena osnova |
62 |
|
|
|
Minimalna stopnja prihranka (člen 7(1)(b)) |
|
0,8 % |
Povprečna poraba končne energije (100) se pomnoži z 0,8 % in sešteje za desetletno obdobje (rezultat je 44 Mtoe skupnih prihrankov, ki jih je treba doseči v obdobju obveznosti). |
|
|
|
|
|
|
Možnost 1: polna uporaba izvzetij (35 %) |
|
|
|
|
Zahtevana stopnja lastnega prihranka pred uporabo izvzetij |
|
1,2 % |
Stopnja lastnih prihrankov, ki bi jo morala država članica uporabiti, če bi se odločila v celoti uporabiti možnosti iz odstavka 4 (35 %); to pomeni, da bi bilo treba izvzetje uporabiti za skupne prihranke v višini 68 Mtoe. |
|
|
|
|
|
|
Možnost 2: izključitev prometa in samooskrbe |
|
|
|
|
Prihranki po izključitvah iz osnove |
27,3 |
|
To so skupni prihranki, ki ostanejo pri uporabi 0,8 -odstotne stopnje prihrankov za porabo po vseh izključitvah. |
|
Potrebni dodatni prihranki |
16,7 |
|
To so prihranki, potrebni za dosego zahtevanih minimalnih prihrankov (44 Mtoe). |
|
Zahtevana lastna stopnja prihrankov, uporabljena pred izključitvami iz osnove |
|
1,3 % |
Lastna stopnja prihrankov, ki bi jo morala država članica uporabiti, če bi se odločila iz osnove za izračun izključiti porabo energije v prometu in samooskrbo. |
|
|
|
|
|
|
Možnost 3: polna uporaba izvzetij in izključitev iz osnove |
|
|
|
|
Prihranki po izključitvah iz osnove |
27,3 |
|
To so prihranki, ki ostanejo po uporabi vseh izključitev iz osnove. |
|
Prihranki po uporabi maksimalnih izvzetij |
17,7 |
|
To so prihranki, ki ostanejo po uporabi vseh izvzetij in možnosti iz člena 7(2) do (4). |
|
Potrebni dodatni prihranki |
26,3 |
|
To so prihranki, potrebni za dosego zahtevanih minimalnih prihrankov (44 Mtoe). |
|
Zahtevana lastna stopnja prihrankov, uporabljena pred izključitvami iz osnove in izvzetji |
|
2 % |
Lastna stopnja prihrankov, ki bi jo morala država članica uporabiti, če bi se odločila promet in samooskrbo izključiti iz osnove za izračun ter v celoti uporabiti možnosti iz odstavka 4 (35 %). |
(1) Podatki v preglednici se ne nanašajo na nobeno konkretno državo članico. Namen tega primera je prikazati možne posledice uporabe različnih možnosti iz člena 7(2) do (4) in njihov vpliv na prihranke energije, ki jih je treba doseči. Izračunana količina prihrankov se bo med posameznimi zadevnimi državami članicami razlikovala.
Dodatek II
SISTEMI OBVEZNOSTI ENERGETSKE UČINKOVITOSTI
Države članice bi morale pri oblikovanju in izvajanju sistemov obveznosti energetske učinkovitosti upoštevati vsaj naslednje vidike (1):
1. Cilji politike
Države članice bi morale zagotoviti, da so cilji politike v okviru sistema obveznosti energetske učinkovitosti preprosti, jasni in osredotočeni na doseganje prihrankov energije, pri tem pa upoštevati, kateri sektor končne rabe ima največji potencial za prihranke energije in kje bi lahko sistem najbolje pomagal premagovati ovire za naložbe v energetsko učinkovitost.
Če ima sistem več ciljev, je treba zagotoviti, da doseganje morebitnih ciljev, ki niso povezani z energijo, ne ovira doseganja cilja glede prihrankov energije.
Pri oblikovanju sistema morajo države članice (člen 7(11) direktive o energetski učinkovitosti) upoštevati potrebo po zmanjšanju energetske revščine (razen če se odločijo, da jo bodo obravnavale z drugimi ukrepi politike). Sistem obveznosti energetske učinkovitosti lahko na primer vključuje poseben cilj, povezan z energetsko revščino (npr. minimalni delež ali količino prihrankov energije, ki jo je treba doseči z ukrepi za gospodinjstva z nizkimi dohodki), ali bonus faktor za ukrepe, ki se izvajajo za gospodinjstva z nizkimi dohodki. Druga možnost bi lahko bila, da bi zavezane strani prispevale v sklad za financiranje programov za energetsko učinkovitost za gospodinjstva z nizkimi dohodki (2).
2. Pravna podlaga
Za vzpostavitev in delovanje sistema obveznosti energetske učinkovitosti uporabite skrbno izbrano kombinacijo zakonodaje, drugih predpisov ter ministrskih in upravnih postopkov. Z določitvijo široke zasnove sistema obveznosti energetske učinkovitosti na podlagi zakonskega pooblastila se zainteresiranim stranem zagotovi gotovost glede pravnega statusa sistema. Zaradi oblikovanja podrobnih izvedbenih postopkov na podlagi predpisov se lahko podrobnosti sistema spremenijo ob upoštevanju izkušenj.
Preden sistem obveznosti energetske učinkovitosti začne v celoti delovati, lahko preteče nekaj let (tri ali štiri, odvisno od zasnove sistema in pravnega okvira v državi članici), da se oceni potencial, načrtuje in oblikuje politika ter izvede preskus te politike na trgu.
3. Vključenost goriv
V skladu s splošnimi cilji politike in ocenami potenciala različnih goriv za energetsko učinkovitost se odločite, katera goriva bodo vključena v sistem obveznosti energetske učinkovitosti. V sistem obveznosti energetske učinkovitosti, vzpostavljen za izpolnjevanje obveznosti prihranka energije v skladu s členom 7, so lahko vključena najrazličnejša goriva. Vendar so številni uspešni programi na začetku vključevali eno ali dve gorivi, nato pa so bili razširjeni še na druga goriva ob upoštevanju izkušenj.
Pri vključevanju goriv bi bilo treba upoštevati tudi tveganja izkrivljanja trga, kjer lahko različne vrste energije konkurirajo za zagotavljanje iste energetske storitve (npr. ogrevanje prostorov).
4. Vključenost sektorjev in objektov
V skladu s splošnimi cilji politike in ocenami potenciala različnih sektorjev in objektov v zvezi z energetsko učinkovitostjo se odločite, kateri sektorji končne rabe in objekti bodo vključeni v sistem obveznosti energetske učinkovitosti. Če je namen strogo omejiti vključenost sektorjev in objektov, razmislite, ali bo ocenjevanje skladnosti postalo prezahtevno.
V jurisdikcijah, kjer delujejo energetsko intenzivne panoge, izpostavljene trgovini (npr. taljenje aluminija), se lahko vlade odločijo take panoge izključiti iz sistema obveznosti energetske učinkovitosti, ker bi lahko njihova vključitev negativno vplivala na njihovo konkurenčnost na mednarodnih trgih.
5. Cilj glede prihrankov energije
V skladu s splošnimi cilji politike določite raven cilja glede prihrankov energije v okviru sistema obveznosti energetske učinkovitosti ter si prizadevajte vzpostaviti ravnovesje med doseganjem napredka, stroški doseganja cilja za porabnike in tem, kar je praktično mogoče glede na oceno potenciala za energetsko učinkovitost.
Cilj določite v smislu končne energije (tj. količin energije, dobavljenih porabnikom, ki energijo porabijo), razen če sistem zajema več različnih goriv, saj bi bila v tem primeru morda ustreznejša primarna energija.
Izrazite ga v energijskih enotah, razen če ima sistem cilj politike, ki je povezan z nekim drugim ciljem (npr. zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov); v tem primeru razmislite o uporabi ekvivalenta CO2 kot enote.
Določite razmeroma dolg časovni okvir za cilj, po možnosti 10 do 20 let. Če se zavezanim stranem pošlje jasno sporočilo o zviševanju (ali ohranjanju istega) cilja skozi čas, lahko prilagodijo svoje poslovne modele, na primer v prvem obdobju začnejo z ukrepi za spremembo vedenja, v naslednjih obdobjih pa preidejo na kompleksnejše tehnologije za varčevanje z energijo.
Za vsak ukrep za energetsko učinkovitost izračunajte upravičene prihranke energije v ocenjenem obdobju trajanja učinkov.
Razmislite o določitvi podciljev, če ima sistem cilje politike, ki niso povezani samo z doseganjem prihrankov energije.
6. Zavezane strani
Določite zavezane strani v okviru sistema obveznosti energetske učinkovitosti glede na to, katera goriva so vključena v sistem, in glede na vrsto ponudnika energije, ki ima ustrezno infrastrukturo in zmogljivosti za upravljanje doseganja upravičenih prihrankov energije in/ali javna naročila za njihovo zagotovitev, pri tem pa upoštevajte zahtevo (člen 7a(2) direktive o energetski učinkovitosti), da mora imenovanje zavezanih strani temeljiti na objektivnih, nediskriminatornih merilih.
Razmislite o omejitvi obveznosti na večje ponudnike energije, ki so običajno sposobni sami izvajati projekte za energetsko učinkovitost v objektih odjemalcev ali v ta namen skleniti pogodbe s tretjimi stranmi. Na segmentiranih trgih energije in plina se lahko obveznosti naložijo podjetjem za maloprodajo energije in/ali upravljavcem prenosnih in distribucijskih sistemov. Odločiti se bo treba, kateri vrsti ponudnikov energije naložiti obveznosti. Obstoječa razmerja podjetij za maloprodajo energije s končnimi odjemalci lahko olajšajo začetek izvajanja sistema. Upravljavci prenosnih in distribucijskih sistemov so bolj oddaljeni od končnih odjemalcev, vendar je mogoče njihove spodbude (ker so regulirani monopoli) lažje uskladiti s cilji sistema obveznosti energetske učinkovitosti.
Vsaki zavezani strani dodelite posamezne cilje glede prihrankov energije na podlagi njenega tržnega deleža prodaje energije. Če obstajajo izvzetja za energetsko intenzivne panoge, izpostavljene trgovini, in/ali druge določene skupine končnih odjemalcev, se lahko prodaja tem končnim odjemalcem izključi iz izračuna tržnih deležev.
7. Ureditev zagotavljanja skladnosti
Kot sestavni del sistema obveznosti energetske učinkovitosti določite postopek, v skladu s katerim bodo zavezane strani ustreznemu organu poročale o upravičenih prihrankih energije, ki jih uveljavljajo, ter postopek za preverjanje in potrjevanje teh prihrankov.
Določite kazen za zavezane strani, ki ne bodo dosegle svojih posameznih ciljev glede prihrankov energije. Kazen naj bo dovolj visoka, da bo ponudnike energije spodbudila k doseganju ciljev.
Razmislite, ali bi bilo treba od ponudnikov energije poleg plačila kazni zahtevati, naj nadomestijo morebitni primanjkljaj pri prihrankih energije (3).
8. Spodbude za uspešnost
Razmislite, ali bi bilo v sistem obveznosti energetske učinkovitosti smiselno vključiti spodbude za uspešnost, ki bi se dodelile zavezanim stranem, ki bi presegle svoje cilje glede prihrankov energije. Če ponudniki energije, ki presežejo svoje cilje, iz spodbudnin za uspešnost prejmejo precejšnje prihodke, je pomembno imeti vzpostavljene zanesljive postopke merjenja, preverjanja in poročanja za zagotovitev, da so spodbudnine upravičene.
9. Upravičeni prihranki energije
Ponudnikom storitev omogočite izvajanje projektov za energetsko učinkovitost, da lahko dosežejo upravičene prihranke energije. Zavezane strani bodo nato lahko:
|
— |
najele specializirana podjetja, kot so podjetja za energetske storitve, da bodo v njihovem imenu izvajala projekte, |
|
— |
prispevale v nacionalni sklad za energetsko učinkovitost, ki podpira izvajanje projektov za energetsko učinkovitost, ali |
|
— |
v primeru „belih certifikatov“ (glej oddelek o trgovanju v nadaljevanju) kupile preverjene upravičene prihranke energije, ki so jih dosegle akreditirane nezavezane strani. |
10. Odpravljanje ovir za prihranke energije
Ne ustvarjajte ali podpirajte regulativnih ali neregulativnih ovir za izboljševanje energetske učinkovitosti.
Zagotovite spodbude za projekte za energetsko učinkovitosti ali ukrepe politike, ki se lahko izvedejo za zagotavljanje upravičenih prihrankov energije, pri tem pa zagotovite, da je mogoče prihranke preveriti.
Ovire odpravite na primer z:
|
— |
zagotovitvijo spodbud, |
|
— |
razveljavitvijo ali spremembo pravnih ali regulativnih določb, |
|
— |
sprejetjem smernic in razlagalnih sporočil ter/ali |
|
— |
poenostavitvijo upravnih postopkov. |
Ti ukrepi se lahko združijo z zagotavljanjem izobraževanja, usposabljanja in specifičnih informacij ter tehnične pomoči v zvezi z energetsko učinkovitostjo.
Ocenite ovire in ukrepe, sprejete za njihovo odpravo, delite ugotovitve s Komisijo in delite nacionalne dobre prakse v zvezi s tem.
11. Upravičeni ukrepi za energetsko učinkovitost
Razmislite o možnosti, da bi se v okviru sistema obveznosti energetske učinkovitosti določil razširjen, neizčrpen seznam odobrenih ukrepov za energetsko učinkovitost s predvidenimi vrednostmi prihrankov energije (nanaša naj se na čim več sektorjev, odvisno od cilja sistema, tako da se lahko spodbudi trg energetskih storitev).
Omogočite, da se za upravičene štejejo tudi ukrepi, ki jih ni na seznamu, da med zavezanimi stranmi in podjetji za energetske storitve spodbudite inovacije pri doseganju ciljev politike.
12. Vzajemno delovanje z drugimi ukrepi politike
Preučite načine, kako lahko sistem obveznosti energetske učinkovitosti pozitivno vzajemno deluje z drugimi ukrepi politike, kot so ukrepi za obveščanje in financiranje, ki lahko porabnikom omogočijo sodelovanje pri sprejemanju ukrepov za energetsko učinkovitost. S tem se lahko znižajo stroški, ki jih imajo zavezane strani zaradi izpolnjevanja svojih obveznosti, ter omogoči določitev ambicioznejših ciljev.
Zagotovite, da se pri poročanju o vplivih prepreči dvojno štetje prihrankov energije.
Preprečite, da bi bili drugi podobni ukrepi politike, kot so dražbe za energetsko učinkovitost, usmerjeni v sprejemanje istih ukrepov za energetsko učinkovitost. To povzroča konkurenco med ukrepi za razpoložljive priložnosti za energetsko učinkovitost, zaradi česar se višajo stroški zavezanih strani ali udeležencev dražb.
13. Ocenjevanje, merjenje, preverjanje in poročanje
Kot sestavni del sistema obveznosti energetske učinkovitosti vzpostavite zanesljiv sistem za merjenje, preverjanje in sporočanje prihrankov energije ter druge dejavnosti, ki prispevajo k doseganju ciljev sistema.
Vzpostavite postopke za oceno, ali prihranki presegajo tiste, ki bi bili doseženi brez sistema obveznosti energetske učinkovitosti.
Zagotovite, da se vzpostavijo postopki spremljanja in preverjanja, ki so neodvisni od vključenih strani, ter da se kot načini preverjanja poleg pregledov dokumentacije uporabljajo tudi inšpekcijski pregledi na kraju samem (4).
14. Trgovanje s prihranki energije
Preučite možnost trgovanja s prihranki energije med zavezanimi stranmi in tretjimi osebami. Namen trgovanja je razširiti nabor priložnosti za ustvarjanje upravičenih prihrankov energije in omogočiti tržnim silam, da prepoznajo stroškovno najučinkovitejše priložnosti.
S prihranki energije se lahko trguje dvostransko ali na trgu, ki ga vzpostavi vzdrževalec trga (ki je lahko skrbnik sistema, vendar običajno ni) ali pogosteje tretja stran.
V nekaterih sistemih obveznosti energetske učinkovitosti se zahteva razkritje cen, v drugih pa je razkritje prostovoljno.
S prihranki energije se pogosto trguje prek uvedbe in prodaje „belih certifikatov“, vendar lahko trgovanje z njimi poteka dvostransko, ne da bi bili potrebni certifikati.
15. Financiranje
V okviru sistema obveznosti energetske učinkovitosti vzpostavite ustrezen mehanizem, ki bo omogočal povračilo stroškov, ki zavezanim stranem nastanejo pri doseganju njihovih posameznih ciljev glede prihrankov energije.
16. Upravljanje sistema
Upravljanje sistema obveznosti energetske učinkovitosti bi moralo vključevati vsaj:
|
— |
dodeljevanje ciljev glede prihrankov energije zavezanim stranem, |
|
— |
odobritev upravičenih ukrepov za energetsko učinkovitost, ki se jim (po potrebi) dodelijo predvidene vrednosti prihrankov energije, |
|
— |
spremljanje, merjenje in preverjanje dejanskih prihrankov energije, vključno z revidiranjem rezultatov projektov za energetsko učinkovitost, |
|
— |
zagotavljanje izpolnjevanja obveznosti, med drugim s pregledovanjem uspešnosti zavezanih strani glede na njihove cilje in nalaganjem morebitnih kazni, |
|
— |
po potrebi pozivanje zavezanih strani, naj sporočijo:
|
|
— |
(po potrebi) registracijo uvedbe in lastništva „belih certifikatov“ ter |
|
— |
(po potrebi) vzpostavitev in upravljanje trga za trgovanje s prihranki energije. |
17. Rezultati sistema
Ključno vprašanje pri vzpostavitvi sistema obveznosti energetske učinkovitosti je, kako se bodo sporočali rezultati sistema. To bi bilo mogoče z objavo letnih poročil o delovanju sistema, ki bi vsebovala vsaj podatke o:
|
— |
spremembah v okviru sistema v zadevnem letu, |
|
— |
izpolnjevanju obveznosti zavezanih strani, |
|
— |
rezultatih glede na splošni cilj sistema glede prihrankov energije, vključno z razčlenitvijo prihrankov po vrstah ukrepov za energetsko učinkovitost, |
|
— |
rezultatih glede na morebitne podcilje sistema in zahteve glede portfelja, |
|
— |
rezultatih v zvezi z morebitnim trgovanjem s prihranki energije, |
|
— |
ocenjenih stroških izpolnjevanja obveznosti zavezanih strani ter |
|
— |
stroških upravljanja sistema. |
18. Področja, ki jih je treba izboljšati
Učinkoviti sistemi obveznosti energetske učinkovitosti vzpostavijo postopke za stalno izboljševanje delovanja in upravljanja. Kot del neprekinjenega cikla ocenjevanja in razvoja politike to vključuje tudi razmislek o načinih opredelitve področij, ki jih je treba izboljšati, in sprejemanja posebnih ukrepov za izboljšanje.
19. „Shranjevanje in izposojanje“
V skladu s členom 7a(6)(b) lahko sistem obveznosti energetske učinkovitosti zavezanim stranem omogoča, da upoštevajo prihranke, dosežene v danem letu, kot da bi bili doseženi v katerem koli od preteklih štirih ali naslednjih treh let. Glede na časovni okvir ciljev ali obdobij sistema obveznosti energetske učinkovitosti se lahko ta prožnost uporabi, da se zavezanim stranem omogoči, da presežejo svoj prihodnji cilj in s tem nadomestijo neizpolnitev trenutnega cilja (izposojanje) ali obratno.
Koristno je lahko na primer odpraviti negotovosti glede stopnje uspešnosti strategij, ki so jih vzpostavile zavezane strani, kar je med drugim pomembno za izogibanje kaznim, ki jih država članica naloži na podlagi člena 13.
Paziti bi bilo treba, da se ne ustvarijo cikli z nenehnimi zaustavitvami (v primeru prekomernega shranjevanja) ali ogrozi doseganje prihodnjih ciljev (v primeru prekomernega izposojanja). Temu se je mogoče izogniti z določitvijo največjih deležev ciljev ali prihrankov, za katere se lahko uporabi možnost izposojanja ali shranjevanja, in najdaljših obdobij, preko katerih se lahko to stori.
(1) Povzeto po RAP, Best practices in designing and implementing energy efficiency obligation schemes (Dobre prakse pri oblikovanju in izvajanju sistemov obveznosti energetske učinkovitosti), 2014 (https://www.raponline.org/knowledge-center/best-practices-in-designing-and-implementing-energy-efficiency-obligation-schemes/), vključene pa so tudi ugotovitve iz projekta ENSPOL (http://enspol.eu/); RAP (Lees, E., Bayer, E.), Toolkit for energy efficiency obligations (Zbirka orodij za obveznosti energetske učinkovitosti), 2016 (https://www.raponline.org/wp-content/uploads/2016/05/rap-leesbayer-eeotoolkit-2016-feb.pdf).
(2) Za dodatne predloge glede ukrepov za zmanjšanje energetske revščine glej Dodatek V.
(3) Glej tudi Dodatek IX o pomembnosti ter Dodatek XII o spremljanju in preverjanju.
(4) Glej tudi Dodatek IX o pomembnosti ter Dodatek XII o spremljanju in preverjanju.
Dodatek III
ALTERNATIVNI UKREPI POLITIKE
V skladu s členom 7b direktive o energetski učinkovitosti lahko države članice svoje cilje glede prihrankov energije dosežejo z izvajanjem alternativnih ukrepov politike. Kadar se države članice odločijo za to, bi morale brez poseganja v člen 7(4) in (5) direktive o energetski učinkovitosti zagotoviti, da se prihranki, ki se zahtevajo na podlagi člena 7(1) navedene direktive, dosežejo pri končnih odjemalcih in da so izpolnjene zahteve iz Priloge V (zlasti njenega dela 3) k navedeni direktivi.
Brez poseganja v pravne zahteve in oceno Komisije glede načrtovanih in obstoječih alternativnih ukrepov politike, ki jih uradno sporočijo države članice, lahko državam članicam pri oblikovanju alternativnih ukrepov (razen v sektorju prometa) pomaga (1)) naslednji okvirni in neizčrpni seznam ključnih značilnosti:
1. Programi in instrumenti financiranja ter davčne spodbude
1.1 Subvencije za prenovo stavb
Države članice bi lahko ponudile subvencije za prenovo stavb, na primer za izboljšanje energetske učinkovitosti obstoječih stanovanjskih stavb ter nadgradnjo njihovih sistemov ogrevanja in hlajenja.
Stopnja subvencije je lahko odvisna od:
|
— |
energetske učinkovitosti, ki jo je treba doseči (npr. določen razred energetske učinkovitosti), |
|
— |
doseženih prihrankov energije ali |
|
— |
učinkovitosti sistema ogrevanja/hlajenja (2). |
Subvencija bi lahko bila v obliki nepovratnih sredstev ali subvencioniranega posojila.
MSP so lahko primerna ciljna skupina za take subvencije. V vsakem primeru morajo biti subvencije v skladu s pravili o državni pomoči.
1.2 Sklepanje pogodb
Države članice lahko spodbujajo pogodbeno zagotavljanje prihranka energije, ki je oblika tržne energetske storitve, usmerjena v izvajanje ukrepov za energetsko učinkovitost.
Podjetja zagotavljajo storitve na področju energetske učinkovitosti, kot so:
|
— |
izboljšanje energetske učinkovitosti stavb, |
|
— |
obnova sistemov ogrevanja ali zamenjava potencialno neučinkovitih naprav ali |
|
— |
medsektorske tehnologije v industriji (elektromotorji itd.). |
Podjetja zagotovijo, da bodo zaradi ukrepov doseženi prihranki energije in/ali denarni prihranki, plačilo pogodbenih izvajalcev pa je povezano z uspešnostjo izvedenih ukrepov.
1.3 Znižanje DDV za ukrepe za energetsko učinkovitost
Države članice lahko za spodbujanje izvajanja ukrepov za energetsko učinkovitost uvedejo znižano stopnjo DDV za nekatere izdelke, materiale ali storitve.
Pri izvajanju takih ukrepov bi bilo treba posebno pozornost med drugim nameniti zahtevam iz Direktive 2006/112/ES glede znižane stopnje DDV za nekatere izdelke in storitve.
1.4 Pospešena amortizacija ukrepov za učinkovitost
Države članice lahko spodbujajo davčne olajšave, ki podjetjem, zavezanim za plačilo davka, omogočajo pospešeno amortizacijo za naložbe v energetsko učinkovite izdelke. Ta vrsta ukrepa je lahko primerna za povečanje uporabe opreme za energetsko učinkovitost, na primer v industrijskem sektorju.
Na podlagi posebnih tehnoloških meril bi se lahko oblikoval seznam upravičenih izdelkov, da bi bili vključeni samo energetsko najučinkovitejši izdelki, ki so na voljo na trgu. Ta seznam bi bilo treba stalno posodabljati, da bi upošteval tehnološki razvoj in razvoj trga ter da bi se vključile najnovejše tehnologije.
2. Nacionalni sklad za energetsko učinkovitost
Države članice bi lahko ustanovile nacionalne sklade za energetsko učinkovitost, da bi povezale več vrst ukrepov politike. Ureditve nacionalnega sklada za energetsko učinkovitost lahko vključujejo nepovratna sredstva in subvencije za ukrepe za energetsko učinkovitost v več sektorjih (npr. za podjetja, gospodinjstva in občine) ter informacijske kampanje kot spremljevalne ukrepe.
Za zagotovitev močnih učinkov vzvoda mora biti celotni dodeljevalni postopek oblikovan tako, da je čim učinkovitejši. To je mogoče učinkovito zagotoviti s sodelovanjem med vlado in bankami. Da bi bilo financiranje takih nacionalnih skladov za energetsko učinkovitost upravičeno v skladu s členom 7, mora izvirati iz javnih virov ali kombinacije javnih in zasebnih virov (npr. bank).
Pri izvajanju nacionalnega sklada za energetsko učinkovitost je treba posebno pozornost nameniti preprečevanju morebitnih prekrivanj in dvojnega štetja prihrankov, povezanih z drugimi finančnimi programi.
Zavezane strani v okviru sistema obveznosti energetske učinkovitosti lahko prispevajo v nacionalni sklad za energetsko učinkovitost, da bi v celoti ali delno izpolnile svojo obveznost prihranka energije.
3. Predpisi in prostovoljni sporazumi
Države članice bi lahko spodbujale prostovoljne ali regulirane sporazume med vlado in akterji v različnih sektorjih. Cilj bi lahko bil okrepiti prostovoljno ali zavezujoče izvajanje nekaterih tehnoloških ali organizacijskih ukrepov, kot je zamenjava neučinkovitih tehnologij.
4. Minimalni standardi učinkovitosti za industrijske postopke
Minimalni standardi učinkovitosti bi lahko bili primerno sredstvo za zmanjšanje povpraševanja po energiji v industriji, saj obravnavajo glavni oviri za sprejemanje stroškovno učinkovitih ukrepov za energetsko učinkovitost v industriji, ki sta nenaklonjenost tveganju in negotovost.
Ker pa so lahko industrijski postopki lastni le posameznim (pod)sektorjem, je lahko določanje standardov izziv. Poleg tega bi bilo treba standarde oblikovati ob upoštevanju možnega medsebojnega delovanja ali prekrivanj s sistemom EU za trgovanje z emisijami, da bi se zagotovila učinkovitost instrumentov politike, s katerimi se obravnavajo energetsko intenzivne panoge.
5. Sistemi za označevanje z energijskimi nalepkami
Označevanje z energijskimi nalepkami mora dopolnjevati označevanje, ki se zahteva s pravom EU, in strankam omogočati, da se pri izdelkih, povezanih z energijo, odločijo na podlagi podatkov o porabi energije. Zato je poleg nalepk, ki se zahtevajo za naprave v skladu z uredbo o označevanju z energijskimi nalepkami ali za stavbe prek energetskih izkaznic, le malo možnosti še za kaj drugega.
Poudarek je torej na končnih uporabah, ki niso zajete v uredbi o označevanju z energijskimi nalepkami, ali starih izdelkih, povezanih z energijo (glej npr. naslednji oddelek), saj je z navedeno uredbo zajeto označevanje izdelkov, ki so povezani z energijo in so na voljo na trgu, z energijskimi nalepkami.
6. Označevanje starih sistemov ogrevanja
S tem ukrepom se uvaja energijska nalepka za stare sisteme ogrevanja, opremljene z ogrevalnimi kotli, ki presegajo določeno starost. Porabnikom se zagotovijo informacije o stanju učinkovitosti njihovih ogrevalnih naprav, poleg tega lahko zaprosijo za energetsko svetovanje, ponudbe in subvencije. Namen označevanja je povečati hitrost zamenjave starih grelnikov in spodbujati porabnike k varčevanju z energijo.
Ta ukrep bi moral poleg označevanja novih ogrevalnih naprav z nalepkami pospešiti zamenjavo neučinkovitih starih sistemov ogrevanja.
7. Usposabljanje in izobraževanje, vključno s svetovalnimi programi za energetiko
Ti programi so običajno spremljevalni ukrepi, ki zagotavljajo ugodne pogoje za uspeh drugih alternativnih ukrepov (npr. programov financiranja). Zaradi preprečevanja dvojnega štetja se prihranki energije običajno sporočajo le za alternativni ukrep, pri katerem je mogoče neposredno spremljati udeležence (npr. prek postopka odobritve finančne pomoči). Kadar se prihranki energije sporočajo neposredno za programe usposabljanja in izobraževanja, bi bilo treba še posebej paziti, da se utemelji pomembnost (3).
8. Program energetskih pregledov za MSP
Energetski pregledi so pomembno orodje za opredelitev ukrepov za povečanje energetske učinkovitosti in znižanje stroškov energije. Pri takih pregledih se z določitvijo, koliko energije se porabi na katerih področjih v podjetju, opredeli, kje bi bilo mogoče doseči prihranke, zato lahko prinesejo velike ekonomske koristi.
Čeprav lahko energetski pregledi zagotovijo velike potencialne prihranke, se v MSP običajno ne izvajajo. Sprejeli bi se lahko različni ukrepi (npr. informacijske kampanje, subvencije ali davčne olajšave za te storitve) za povečanje njihove privlačnosti za MSP.
9. Mreže za učenje o energetski učinkovitosti
S to vrsto ukrepa se vzpostavijo mreže za posamezne panoge za podporo izvajanju ukrepov za energetsko učinkovitost v podjetjih ter vzpostavitev trajnega sodelovanja in izmenjave informacij med udeleženci. V številnih primerih se sodelovanje nadaljuje po koncu financiranja, kar vpliva na celovite spremembe na področju energetske učinkovitosti v podjetjih.
10. Drugi alternativni ukrepi
10.1 Dražbe za energetsko učinkovitost
S tem ukrepom se na podlagi tehničnih in ekonomskih meril (npr. velikosti projekta, prihranjene energije ali znižanja moči) v okviru mehanizma obrnjene dražbe določi dodelitev nepovratnih sredstev za projekte za energetsko učinkovitost.
Dražbe so lahko odprte (določene so samo količine prihrankov, ki jih je treba doseči) ali zaprte (določena je vrsta tehnologije). Od udeležencev je morda treba zahtevati, naj opravijo energetski pregled in/ali po izvedbi spremljajo prihranke. Posebne zahteve za ponudnike bi lahko pomagale pri reševanju težave gospodinjstev z nizkimi dohodki.
10.2 Nacionalni sistem trgovanja z emisijami za sektorje, ki niso vključeni v sistem trgovanja z emisijami
S tem ukrepom se vzpostavi ločen sistem trgovanja z emisijami višje v verigi za vse sektorje ali njihove dele (npr. promet in ogrevanje v stavbah), ki še niso zajeti v sistemu EU za trgovanje z emisijami.
V nasprotju s sistemom trgovanja z emisijami nižje v verigi, kot je EU ETS, sistem trgovanja z emisijami višje v verigi zajema emisije v zgornjem delu vrednostne verige, tj. vire primarne energije, kot so zemeljski plin in nafta ali njeni derivati, kot sta bencin ali dizelsko gorivo.
Učinek je dosežen z enakimi mehanizmi kot pri sistemu nižje v verigi, in sicer se z določitvijo največje količine emisij in letnih znižanj te zgornje meje ustvari politično vzpostavljeno pomanjkanje, na podlagi katerega se oblikujejo cene CO2. Rezultat so spodbude za ukrepe za zmanjšanje emisij.
10.3 Davki na energijo in CO2 (4)
Informacije o nadaljnjih vrstah alternativnih ukrepov so na voljo v iskalniku „Successful Measures“ (Uspešni ukrepi) projekta ODYSSEE-MURE (5). V okviru projekta ENSPOL (6) je na voljo podpora za izvajanje in revizijo zanesljivih alternativnih ukrepov politike. Zbirki podatkov Mednarodne agencije za energijo (IEA) (7) in Evropske agencije za okolje (EEA) (8) zagotavljata splošnejše zbirke informacij o ukrepih za energetsko učinkovitost.
Zaradi zahteve glede dodatnosti je bistveno, da se za preprečitev dvojnega štetja upošteva vzajemno delovanje nekaterih vrst ukrepov. Iskalnik „Policies Interaction“ (Vzajemno delovanje politik) projekta ODYSSEE-MURE (9) zagotavlja pregled takega medsebojnega delovanja in njegovega vpliva na povečanje ali zmanjšanje. To lahko pomaga pri oceni učinkov v primeru kombiniranja alternativnih ukrepov politike.
Študija IEA (10) zagotavlja koristne informacije o možnih načinih financiranja izvajanja alternativnih ukrepov politike, vključno z javno-zasebnimi pristopi.
(1) Za dodatne predloge glede sektorja prometa glej Dodatek VII.
(2) Države članice morajo v skladu s členom 10(6) direktive o energetski učinkovitosti stavb svoje finančne ukrepe za izboljšavo energetske učinkovitosti pri prenovi stavb povezati z želenimi ali doseženimi prihranki energije, in sicer z eno ali več metodami, kot so:
|
— |
energetska učinkovitost opreme ali materiala za prenovo, |
|
— |
standardne vrednosti za izračun prihrankov energije v stavbah, |
|
— |
energetske izkaznice, izdane pred prenovo in po njej, |
|
— |
rezultati energetskega pregleda ter |
|
— |
druge ustrezne, pregledne in sorazmerne metode. |
(3) Glej tudi Dodatek IX.
(4) Za dodatne podrobnosti o tovrstnih alternativnih ukrepih glej tudi Dodatek III.
(5) Zbirka podatkov MURE o uspešnih ukrepih,
http://www.measures-odyssee-mure.eu/successful-measures-energy-efficiency-policy.asp.
(6) http://enspol.eu/
(7) https://www.iea.org/policiesandmeasures/energyefficiency/
(8) https://www.eea.europa.eu/themes/climate/national-policies-and-measures/policies-and-measures
(9) http://www.odyssee-mure.eu/
(10) https://www.iea.org/publications/freepublications/publication/finance.pdf
Dodatek IV
UKREPI OBDAVČITVE
DAVEK NA ENERGIJO ALI CO2, VKLJUČNO S PROŽNOSTMI ZA UPOŠTEVANJE ODZIVNOSTI POVPRAŠEVANJA
Ne glede na to, ali države članice uporabljajo obstoječe davčne ukrepe (izvedene pred katerim koli obdobjem obveznosti) ali nove davčne ukrepe (uvedene med obdobjem), morajo izpolnjevati vse zahteve iz točk 2(a) in 4 Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti.
Pri izračunu prihrankov energije, ki izhajajo iz davčnih ukrepov, izvedenih kot alternativni ukrepi politike v skladu s členom 7b direktive o energetski učinkovitosti, bi morale upoštevati naslednje:
1. Osnovni izračun za vsako leto, za katero je vzpostavljen davčni ukrep
Za izračun vpliva posameznih ukrepov, sprejetih v obdobju obveznosti, na porabo energije morajo države članice analizirati porabo brez davka na energijo ali CO2 (hipotetična poraba energije).
Kot je določeno v točki 4(b) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti (DEU), bi morale države članice uporabiti prožnosti cen, ki predstavljajo odzivnost povpraševanja po energiji na spremembe cen (glej oddelek 3 v nadaljevanju). Priporočljivo je, da se prožnosti cen uporabljajo letno na podlagi ugotovljene porabe energije, da se oceni hipotetična poraba energije ob upoštevanju dejanskih odstotnih sprememb cen za končne odjemalce, ki jih povzroči ukrep obdavčitve (glej oddelek 2).
Nato je treba hipotetično porabo energije primerjati z ugotovljeno porabo energije, ki izhaja iz ukrepa, da se za vsako leto dobi ocena zmanjšanja porabe energije zaradi davčnega ukrepa (glej spodnjo sliko):
Opomba: Δp = sprememba cene; δe / δp = cenovna prožnost povpraševanja.
Vir: Europe Economics, 2016.
Če se za različne skupine končnih porabnikov ali vrste goriva uporabljajo različne davčne stopnje ali oprostitve, bi bilo treba hipotetično porabo energije izračunati ločeno za vsako skupino ali vrsto.
2. Izračun odstotnih sprememb cen za končne odjemalce
Upravičena stopnja davka na enoto energije za obračun prihrankov energije je določena z razliko (ali delto) med ravnjo obdavčitve v državi članici in minimalnimi ravnmi po pravu EU. Prizadevati si je treba za razumevanje in utemeljitev obsega, v katerem se davek prenese na končne porabnike, ter morebitnih oprostitev ali razlik v davčnih stopnjah za določene skupine končnih porabnikov ali vrste energije, pri čemer je treba upoštevati tudi morebitne vzporedne subvencije.
Če se stopnje razlikujejo, bi bilo treba za vsako skupino in vrsto energije izvesti ločene analize. Vpliv na cene za končne porabnike bi bilo treba izraziti kot odstotno spremembo glede na ceno energije, ki vključuje davek.
Če obstaja olajšava za gospodinjstva z nizkimi dohodki (za ublažitev vpliva povišanja davka), bi bilo treba oceniti tehtano povišanje davka, ki se prenese na končne porabnike. Če se na primer cene energije zaradi uvedbe davka zvišajo za 1 EUR/kWh in če 30 % prizadetih porabnikov prejme olajšavo v višini 0,2 EUR/kWh, bo tehtano povišanje znašalo:
1 EUR/kWh × 70 % + ((1 EUR/kWh – 0,2 EUR/kWh) × 30 %) = 0,94 EUR/kWh
Te ocene se lahko opravijo na podlagi nacionalnih študij o spremembah cen energije zaradi davkov, subvencij, davčnih oprostitev ali stroškov primarne energije (goriva) v celotnem zadevnem letu.
3. Izračun prožnosti cen
Ustrezne prožnosti cen se ocenijo tako, da se za spremenljivke, ki vplivajo na povpraševanje po energiji, uporabi ekonometrično modeliranje, da se izolira vpliv sprememb cen energije. Potrebna je dovolj dolga časovna vrsta (vsaj 15 do 20 let, uporabljena za izračun dolgoročnih prožnosti) ali obsežen vzorec držav članic, da se zagotovi, da imajo ocene dobre statistične lastnosti in da so vse ustrezne pojasnjevalne spremenljivke vključene v okvir modeliranja. Za kratkoročne prožnosti, ki kažejo kratkoročne spremembe vedenja, zadostuje 2–3-letno obdobje opazovanja.
Ustrezne pojasnjevalne spremenljivke so odvisne od sektorja, za katerega velja davčni ukrep. V stanovanjskem sektorju bi bilo treba pri modelu na primer upoštevati:
|
— |
dohodek (po potrebi razčlenjen na regionalne ali dohodkovne skupine), |
|
— |
prebivalstvo, |
|
— |
tlorisno površino, |
|
— |
tehnološki razvoj, |
|
— |
avtonomno stopnjo izboljšanja energetske učinkovitosti in |
|
— |
potrebo po ogrevanju in hlajenju (prek temperaturne spremenljivke). |
Z vključitvijo drugih ukrepov politike v analizo bo mogoče oceniti morebitno prekrivanje in razlikovati med ločenimi prispevki ukrepov k doseženim prihrankom energije (glej oddelek 4).
Ocenjene prožnosti cen se bodo skozi čas spreminjale. V kratkoročnem obdobju na začetku obdobja obveznosti 2021–2030 ali ob uvedbi novega ukrepa politike bodo manjše. To kaže omejene možnosti (npr. okvirni ukrepi za spremembo vedenja ali odločitve o nadomestitvi goriva), ki jih imajo porabniki, ko se prilagajajo spremembam cen. Prožnosti se skozi čas povečujejo, saj vse več porabnikov sprejema naložbene odločitve na podlagi višjih cen, ki ponujajo boljšo donosnost naložb v učinkovitejše blago in storitve.
Pri obstoječih davčnih ukrepih bi bilo treba učinke ukrepov za energetsko učinkovitost v obdobju obveznosti ločiti od učinkov ukrepov, sprejetih v prejšnjih obdobjih. Zlasti bi bilo treba naložbene odločitve v obdobju 2014–2020, ki so temeljile na cenah energije, ki so se zvišale zaradi uvedbe davka, odšteti od prihrankov energije, ki se uveljavljajo v obdobju 2021–2030.
Kadar se davčne stopnje med vrstami goriva razlikujejo, bi bilo treba oceniti navzkrižno prožnost cen (s katero se merijo učinki cene na povpraševanje po drugem gorivu), da bi se upoštevala nadomestitev vrst goriva, katerih cena se je razmeroma zvišala (zaradi obdavčitve), z vrstami goriva, katerih cena se ni zvišala. Primer navzkrižne prožnosti cen bi meril odzivnost dizelskega goriva na spremembe cene bencina.
4. Prekrivanje z drugimi ukrepi politike
Prožnosti se ocenjujejo v daljših obdobjih, da se vključijo učinki davčnega ukrepa in drugih preteklih ukrepov politike. Poleg tega se davčni in drugi ukrepi pogosto dopolnjujejo; programi subvencij na primer končnim porabnikom olajšajo prilagajanje na višje cene, zaradi davčnih ukrepov pa so programi subvencij privlačnejši za končne porabnike.
To pomeni, da bodo dolgoročnejše prožnosti vključevale rezultate podpornih ukrepov politike, izvedenih v obdobju ocenjevanja, tj. čim ambicioznejši in učinkovitejši so drugi ukrepi, tem večje bodo prožnosti.
Glede na visoko stopnjo prekrivanja med davčnimi in drugimi ukrepi politike je priporočljiva uporaba enega od naslednjih pristopov:
|
— |
vpliv ukrepa obdavčitve energije ali ogljikovega dioksida naj se oceni z uporabo samo kratkoročnih prožnosti v celotnem obdobju obveznosti (npr. 2021–2030), vplivi drugih ukrepov politike pa naj se ocenijo ločeno na podlagi pristopov od spodaj navzgor ali |
|
— |
vpliv ukrepa obdavčitve energije ali CO2 naj se oceni z uporabo kratkoročnih prožnosti v letu 2021 (če pa je ukrep uveden po letu 2021, od trenutka njegove uvedbe) in nato s postopnim prehodom na dolgoročne prožnosti do leta 2030. V tem primeru bi bilo treba odšteti prihranke energije, ki izhajajo iz drugih ukrepov politike, ki vplivajo na porabo obdavčene končne energije, saj so rezultat pristopov od spodaj navzgor v skladu s tehničnimi zahtevami iz direktive o energetski učinkovitosti, vključno s samostojnimi posameznimi ukrepi (glej spodnjo sliko):
|
Enaki pristopi se lahko uporabijo za obdobje obveznosti 2014–2020.
5. Prekrivanje s pravom EU
5.1 Prekrivanje s standardi emisijskih vrednosti za nove osebne avtomobile in nova lahka gospodarska vozila (uredbi (ES) št. 443/2009 in (EU) št. 510/2011)
Vpliv ukrepov obdavčitve energije ali CO2 na porabo energije pri osebnih avtomobilih in lahkih gospodarskih vozilih je mogoče izračunati z regresijsko analizo, pri čemer se cene energije (vključno z učinkom povišanja davka) povežejo s prodajo novih osebnih avtomobilov in novih lahkih gospodarskih vozil, ki presegajo minimalne standarde emisijskih vrednosti EU. Pri regresijski analizi je treba uporabiti nacionalne vrednosti. V nacionalni študiji se lahko oceni, kakšen delež prodaje ustreza učinku obdavčitve, prihranki energije pa se lahko ocenijo od spodaj navzgor ob upoštevanju merila dodatnosti.
5.2 Prekrivanje z zahtevami za umik nekaterih izdelkov, povezanih z energijo, s trga (izvedbeni ukrepi na podlagi direktive o okoljsko primerni zasnovi)
Vpliv ukrepov na podlagi direktive o okoljsko primerni zasnovi je mogoče izračunati z regresijsko analizo, pri čemer se cene energije (vključno z učinkom povišanja davka) povežejo s prodajo izdelkov, ki presegajo minimalne standarde iz navedene direktive. S tem pristopom na podlagi časovnih vrst se lahko uvedejo tudi navidezne spremenljivke, da se ugotovijo vplivi standardov za izdelke na porabo energije. V vsakem primeru bi bilo treba pri oceni prihrankov energije od spodaj navzgor zagotoviti, da se upošteva dodatnost.
6. Zahteve glede virov
Za ocenjevanje prožnosti je potrebno strokovno znanje na področju modeliranja. Če ni notranjih skupin za modeliranje, ki bi imele potrebne zmogljivosti, bi morale države članice zagotoviti izvedbo metodološko doslednih in preglednih študij za pripravo ocen na podlagi najnovejših in reprezentativnih uradnih virov podatkov. Zagotoviti bi morale tudi, da imajo dostop do vseh potrebnih podatkov, predpostavk in metodologij, ki se uporabljajo za izpolnjevanje zahtev glede poročanja iz točke 5(k) Priloge V.
Kadar ni na voljo dovolj podatkov za pripravo zanesljivih ocen prožnosti, bi se lahko uporabili rezultati podobnega modeliranja s ciljnimi skupinami končnih porabnikov ali vrst goriva, da bi dobili približke. Izbira primerljivih ocen bi morala biti dobro utemeljena in bi lahko med drugim izhajala iz:
|
— |
rezultatov iz strokovne literature, objavljenih v priznani in strokovno preverjeni reviji, ki temelji na najnovejših podatkih in modelih, ki odražajo trenutno politično stanje, ter |
|
— |
rezultatov regresije za določen sektor v podobni državi članici (izbiro države članice bi bilo treba jasno utemeljiti). |
Kot zadnja možnost, ki se lahko uporabi le, če je mogoče dokazati, da zgornjih možnosti ni možno uporabiti, se lahko rezultati za en sektor uporabijo za druge sektorje, če je to ustrezno. Tudi v tem primeru je treba podati jasno utemeljitev.
Dodatek V
ZMANJŠANJE ENERGETSKE REVŠČINE
OKVIRNI, NEIZKLJUČNI PRIMERI UKREPOV POLITIKE ZA ZMANJŠANJE ENERGETSKE REVŠČINE
Večina držav članic izvaja politike za zmanjšanje energetske revščine. Opisati jih je mogoče kot ukrepe politike, s katerimi se obravnava poraba energije specifične ciljne skupine, tj. ranljivih gospodinjstev, gospodinjstev, ki jih je prizadela energetska revščina, ali tistih v socialnih stanovanjih. Te politike glede na njihovo pomembnost za člen 7(1) in (11)2 direktive o energetske učinkovitosti spadajo v dve skupini:
|
— |
socialne politike, s katerimi se obravnava poraba energije – te so usmerjene v hitro zmanjševanje učinkov energetske revščine, vendar ne obravnavajo energetske učinkovitosti. Primeri so oprostitve plačila računov za energijo, neposredna plačila, znižane tarife in izplačila za socialno varnost. Take politike niso pomembne v okviru člena 7(11) direktive o energetski učinkovitosti, v skladu s katerim so upravičeni samo ukrepi politike, izvedeni za izpolnitev obveznosti prihranka energije (npr. z zmanjšanjem porabe energije), in |
|
— |
politike na področju energetske učinkovitosti, ki so posebej usmerjene v gospodinjstva z nizkimi dohodki, in sicer bodisi prek posebnega sestavnega dela bodisi z izključnim osredotočanjem na to skupino – te politike so v okviru člena 7(11) direktive o energetski učinkovitosti pomembne, saj so njihovi cilji odprava ovir in spodbujanje naložb za energetsko učinkovitost ter zmanjšanje energetske revščine. |
Spodnja preglednica vsebuje pregled nekaterih vrst politik na področju energetske učinkovitosti, namenjenih gospodinjstvom z nizkimi dohodki, ki se že izvajajo v več državah članicah; primeri so okvirni in neizčrpni:
Okvirni primeri politik za zmanjšanje energetske revščine (1)
|
Vrsta politike |
Politika na področju energetske učinkovitosti, namenjena gospodinjstvom z nizkimi dohodki |
Zadevne države članice (2) |
|
Ukrepi, sprejeti v okviru sistemov obveznosti energetske učinkovitosti (člen 7a direktive o energetski učinkovitosti) |
||
|
Tržni instrument |
Poseben cilj, povezan z energetsko revščino (ali z gospodinjstvi z nizkimi dohodki), ali bonus faktor za ukrepe, ki se izvajajo za gospodinjstva z nizkimi dohodki |
AT, FR, IE, UK |
|
Ukrepi, sprejeti v okviru alternativnih ukrepov politike (člen 7b direktive o energetski učinkovitosti) |
||
|
Programi in instrumenti financiranja |
Spodbude za energetsko učinkovite prenove stavb, ki so osredotočene na primer na gospodinjstva z nizkimi dohodki ali stanovanja z najslabšimi razredi energetske učinkovitosti (npr. G in F) ali ponujajo višje spodbujevalne stopnje glede na dohodek ali socialna merila |
BE, BG, CY, DE, DK, EL, ES, FR, IE, LT, LV, MT, NL, RO, SI, UK |
|
Programi in instrumenti financiranja |
Spodbude za zamenjavo naprav, ki so osredotočene na primer na gospodinjstva z nizkimi dohodki ali ponujajo višje spodbujevalne stopnje glede na dohodek ali socialna merila |
AT, BE, DE, HU |
|
Davčne spodbude |
Davčna olajšava na dohodek/zmanjšanje davka na dohodek, pri čemer se na primer ponujajo višje spodbujevalne stopnje glede na dohodek ali socialna merila |
EL, FR, IT |
|
Usposabljanje in izobraževanje |
Informacijske kampanje in informacijski centri |
AT, DE, FR, IE, HU, MT, SI, UK |
|
Usposabljanje in izobraževanje |
Energetski pregledi (3) |
BE, DE, FR, IE, LV, SI |
Te politike se izvajajo kot poseben sestavni del v okviru sistema obveznosti energetske učinkovitosti in kot izbrane vrste alternativnih ukrepov politike (4). Finančni instrumenti, sestavljeni iz posojil in nepovratnih sredstev za prenovo stavb, so najširše uveljavljeni ukrepi za spodbujanje energetske učinkovitosti v gospodinjstvih z nizkimi dohodki. Vzpostavljene so tudi politike zamenjave naprav in informacijski ukrepi, vendar le v nekaj državah članicah. Poleg tega so nekatere države članice uvedle posebne programe energetskih pregledov, namenjene gospodinjstvom z nizkimi dohodki.
V naslednjih virih so na voljo podrobnejši primeri politik na področju energetske učinkovitosti, namenjenih gospodinjstvom z nizkimi dohodki:
|
— |
evropska opazovalnica za energijsko revščino: https://www.energypoverty.eu/policies-measures, |
|
— |
zbirka podatkov MURE v okviru projekta ODYSSEE-MURE pod okriljem Obzorja 2020: http://www.measures-odyssee-mure.eu/, |
|
— |
Energy efficiency for low-income households (Energetska učinkovitost za gospodinjstva z nizkimi dohodki) (študija za Odbor Evropskega parlamenta za industrijo, raziskave in energetiko), http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/STUD/2016/595339/IPOL_STU(2016)595339_EN.pdf. |
(1) Ugarte, S., idr., Energy efficiency for low-income households (Energetska učinkovitost za gospodinjstva z nizkimi dohodki) (študija za odbor ITRE, 2016),
http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/STUD/2016/595339/IPOL_STU(2016)595339_EN.pdf.
(2) Stanje sredi leta 2016.
(3) Vrsta politike „usposabljanje in izobraževanje“ je splošna vrsta posredovanja politike. Vrsta politike na področju energetske učinkovitosti, imenovana „energetski pregledi“, je ena od možnih podvrst za to kategorijo. Energetski pregledi za gospodinjstva z nizkimi dohodki so na primer dejansko namenjeni informiranju teh gospodinjstev o virih porabe energije in njihovemu usposabljanju o tem, kako lahko porabo teh virov učinkovito optimizirajo ali zmanjšajo. Poleg tega nekateri od teh programov vključujejo tudi usposabljxanje brezposelnih, da postanejo energetski svetovalci (na primer program Caritas v Nemčiji).
(4) Zato so tukaj pomembna tudi splošna pojasnila iz dodatkov II (sistemi obveznosti energetske učinkovitosti) in III (alternativni ukrepi politike).
Dodatek VI
IZRAČUN PRIHRANKOV ENERGIJE, KI IZHAJAJO IZ UKREPOV ZA SPREMEMBO VEDENJA
„Ukrepi za spremembo vedenja“ zajemajo vsako vrsto ukrepa politike ali posega, katerega cilj je prihraniti energijo s spremembo vedenja končnih odjemalcev, tj. načina, kako uporabljajo energijo, izdelke, ki rabijo energijo (npr. aparate, tehnične naprave, vozila), ali sisteme (npr. stanovanjske in nestanovanjske stavbe). Med takimi ukrepi so lahko energetsko svetovanje, ciljno usmerjene informacijske kampanje, prikaz porabe energije v realnem času ali povratne informacije o njej, usposabljanje za okolju prijazno vožnjo in kampanje za varčevanje z energijo na delovnem mestu.
Za ukrepe za spremembo vedenja je potrebna posebna ocena, saj je pomembnost spremembe vedenja težje dokazati kot na primer pomembnost namestitve tehnične rešitve. Poleg tega se lahko spremembe vedenja hitro opustijo, zato je težje določiti trajanje učinkov ukrepov in količino prihrankov skozi čas.
1. Pristopi k ocenjevanju
1.1 Naključni nadzorovani preskusi
Državam članicam se za reševanje zgornjih težav priporoča, naj po potrebi uporabijo pristop z naključnimi nadzorovanimi preskusi (1), ki vključuje zbiranje podatkov o izmerjeni ali spremljani porabi energije pred posegom in po njem. S primerjavo sprememb porabe energije (pred posegom/po njem) med eksperimentalno in kontrolno skupino je mogoče preveriti, ali so dejanski prihranki energije blizu pričakovanim.
Priporočljivo je, da se eksperimenti na podlagi tega pristopa izvedejo, preden se ta pristop uporabi v polnem obsegu, saj bo tako mogoče:
|
— |
primerjati več različic, |
|
— |
izboljšati zasnovo in učinkovitost ter |
|
— |
strogo oceniti učinke. |
1.2 Kvazieksperimentalni pristop
Kadar ni mogoče uporabiti pristopa z naključnimi nadzorovanimi preskusi, je alternativa kvazieksperimentalni pristop (2), pri katerem se eksperimentalna skupina primerja s primerjalno skupino. Glavna razlika v primerjavi s pristopom z naključnimi nadzorovanimi preskusi je, da posamezniki niso naključno razvrščeni v skupine. Zato je treba nadzorovati ali čim bolj zmanjšati možne pristranskosti pri vzorčenju ali izbiri, na primer s pomočjo metod ujemanja. Poleg tega je pomembno dokumentirati statistične preskuse, uporabljene za preverjanje veljavnosti in pomembnosti rezultatov.
1.3 Merjenje ali spremljanje porabe energije
Če ni mogoče uporabiti nobenega od zgoraj navedenih pristopov, se lahko prihranki energije ocenijo z merjenjem ali spremljanjem porabe energije udeležencev pred posegom in po njem. Ta pristop je lažje izvajati, vendar pri njem obstaja veliko večja negotovost, ker je spremembe zaradi posega težko ločiti od sprememb zaradi drugih dejavnikov. Zato je treba pojasniti, kako so se upoštevali drugi dejavniki (npr. z normalizacijo porabe energije glede na vremenske razmere) in kako se obravnavajo negotovosti (npr. z uporabo zadržanih predpostavk).
2. Metoda za izračun učinka s „predvidenim prihrankom energije“
Z ocenami na podlagi enega od zgoraj navedenih pristopov se dobijo rezultati, ti pa se lahko nato uporabijo kot referenčno merilo za „predvideni prihranek“ (glej točko 1(a) Priloge V), če se ta prihranek uporablja za isto vrsto posega (enaki pogoji izvajanja) in podobne ciljne skupine. Rezultati ukrepov za spremembo vedenja se lahko zelo razlikujejo glede na vrsto posega (in pogoje izvajanja) in vrsto ciljne skupine, zato rezultatov, dobljenih za določeno vrsto posega za določeno ciljno skupino, ni mogoče ekstrapolirati na drugo vrsto posega ali drugo skupino.
Primer splošne formule za izračun z uporabo predvidenega prihranka v primeru ukrepov za spremembo vedenja je naveden spodaj:
Število udeležencev je mogoče dobiti:
|
— |
neposredno prek sistema spremljanja (npr. če se udeleženci registrirajo za program ali poročajo o svojih ukrepih) ali |
|
— |
prek anket v celotni ciljni populaciji; v tem primeru je treba glede metode vzorčenja pojasniti, kako je zagotovljena reprezentativnost vzorca, da se omogoči ekstrapolacija na celotno populacijo. |
„Porabo končne energije na enoto“ (tj. na udeleženca) je mogoče dobiti:
|
— |
neposredno iz podatkov, ki jih sporočijo udeleženci (npr. računi za električno energijo, lastne meritve udeležencev), ali |
|
— |
z oceno povprečne porabe energije na udeleženca za ciljno skupino (npr. na podlagi nacionalne statistike ali preteklih študij); v tem primeru je treba pojasniti, kako je zagotovljeno, da je povprečna poraba energije reprezentativna za porabo energije v ciljni skupini. |
„Delež predvidenega prihranka“ je delež prihranka energije na podlagi predhodnih ocen (glej zgornje pristope). Pojasniti je treba, kako je zagotovljeno, da so pogoji posega, za katerega se uporabi delež, podobni tistim, za katere je bilo pridobljeno merilo.
„Faktor dvojnega štetja“ (v %) se uporablja, če se ukrep politike izvede večkrat, pri čemer je usmerjen v isto skupino, udeleženci pa se ne spremljajo neposredno. Pri njem se upošteva dejstvo, da je ukrep politike na delež udeležencev, na katere vpliva, vplival že pri prejšnjih izvedbah (prekrivanje učinkov).
V primeru ukrepa politike s ciljno usmerjenim pristopom in neposrednim spremljanjem udeležencev (npr. program usposabljanja) je mogoče dvojno štetje udeležencev neposredno odkriti, zato morda ni treba uporabiti faktorja dvojnega štetja.
Če se trajanje prihrankov energije vzame kot trajanje med dvema izvedbama ukrepa politike (npr. med dvema kampanjama obveščanja), prav tako ni tveganja dvojnega štetja (3).
(1) Pristop z naključnimi nadzorovanimi preskusi, ki se običajno uporablja v zdravstvenih vedah, obsega naključno razvrščanje posameznikov (iz celotne ciljne populacije) v eksperimentalne skupine ali kontrolno skupino. Pri eksperimentalnih skupinah se bo izvedel poseg (eksperiment), ki se ocenjuje, pri kontrolni skupini pa ne. Predpostavi se, da se z naključnim razvrščanjem posameznikov zagotovijo strogi pogoji za primerjavo, pri čemer je edina statistično pomembna razlika med skupinami v tem, ali se pri njih izvede eksperiment ali ne. Kadar je cilj primerjati različne vrste posegov, se lahko uporabijo različne eksperimentalne skupine.
Za podrobne smernice o pristopu z naključnimi nadzorovanimi preskusi glej na primer:
|
— |
Vine, E., Sullivan, M., Lutzenhiser, L., Blumstein, C., in Miller, B., „Experimentation and the evaluation of energy efficiency programs“ (Eksperimentiranje in ocenjevanje programov za energetsko učinkovitost), 2014, v: Energy Efficiency, 7(4), str. 627–640, |
|
— |
Frederiks, E. R., Stenner, K., Hobman, E. V., in Fischle, M., „Evaluating energy behavior change programs using randomised controlled trials: Best practice guidelines for policymakers“ (Ocenjevanje programov za spremembe vedenja v zvezi z energijo z naključnimi nadzorovanimi preskusi: smernice za dobro prakso za oblikovalce politike), 2016, Energy research & social science, 22, str. 147–164. |
(2) Za več informacij o kvazieksperimentalnem pristopu glej na primer:
|
— |
Hannigan, E., in Cook, J., „Matching and VIA: quasi-experimental methods in a world of imperfect data“ (Ujemanje in razlike pri sprejemanju: kvazieksperimentalne metode v svetu nepopolnih podatkov), zbornik IEPEC 2015 (https://www.iepec.org/wp-content/uploads/2018/02/2015paper_hannigan_cook-1.pdf); |
|
— |
Voswinkel, F., Broc, J. S., Breitschopf, B., in Schlomann, B., Evaluating net energy savings – a topical case study of the EPATEE project (Ocenjevanje neto prihrankov energije – aktualna študija primera projekta EPATEE), 2018, financirano v okviru programa Obzorje 2020 (https://epatee.eu/sites/default/files/files/epatee_topical_case_study_evaluating_net_energy_savings.pdf). |
(3) Za dodatne podrobnosti o vprašanju trajanja učinkov glej Dodatek VIII.
Dodatek VII
POLITIKE V SEKTORJU PROMETA, KI PRESEGAJO ZAHTEVE PRAVA EU
V sektorju prometa bi se lahko z nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi politikami (poleg ukrepov obdavčitve energije/CO2) prihranki energije zagotovili z:
|
— |
zmanjšanjem potrebe po prevozu, |
|
— |
preusmeritvijo prevoza na energetsko učinkovitejše načine in/ali |
|
— |
izboljšanjem učinkovitosti načinov prevoza. |
1. Ukrepi za spodbujanje energetsko učinkovitejših cestnih vozil
1.1 Povečanje povprečne učinkovitosti novih voznih parkov
Med ukrepi politike, s katerimi se spodbuja nakup učinkovitejših novih vozil, so:
|
— |
finančne spodbude ali predpisi za nakup električnih ali drugih energetsko učinkovitih vozil, |
|
— |
druge spodbude, kot je prednostna obravnava na cestah ali pri parkiranju, in |
|
— |
obdavčitev vozil na podlagi emisij CO2 ali meril energetske učinkovitosti. |
Prihranki energije bodo sicer verjetno omejeni na vozila, ki niso zajeta v standardih EU glede emisijskih vrednosti, prihranki energije, ki izhajajo iz javnih naročil, pa morajo biti doseženi poleg tistih, ki se zahtevajo z revidirano direktivo o čistih vozilih.
V skladu z revidirano direktivo o čistih vozilih morajo države članice zagotoviti, da so javna naročila nekaterih vozil za cestni prevoz v dveh referenčnih obdobjih (od začetka veljavnosti do 31. decembra 2025 in od 1. januarja 2026 do 31. decembra 2030) v skladu z minimalnimi cilji javnega naročanja za čista vozila in vozila brez emisij. Pri upoštevanju prihrankov energije, ki izhajajo iz ukrepov politike, usmerjenih v spodbujanje javnega naročanja učinkovitejših vozil, bi morale države članice dokazati dodatnost teh prihrankov glede na tiste, ki izhajajo iz zahtev iz direktive o čistih vozilih; prihranki bi bili dodatni na primer, če bi bil delež čistih vozil pri javnem naročanju zaradi ukrepov politike večji od tistega, ki ga določa navedena direktiva. Ker minimalni cilji javnega naročanja iz direktive o čistih vozilih niso opredeljeni za posamezna leta, ampak za večletno obdobje, bi bilo treba prihranke, ki izhajajo iz tovrstnega ukrepa, upoštevati v zadnjem letu vsakega obdobja, da bi bilo mogoče smiselno oceniti njihovo dodatnost in da bi se upoštevala prožnost, ki je posameznim javnim organom zagotovljena z direktivo o čistih vozilih (1).
Ker morajo v skladu s točko 2(b) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti prihranki energije dopolnjevati tiste, ki izhajajo iz izvajanja obveznega prava EU, morajo države članice v zvezi z veljavnimi standardi emisijskih vrednosti skrbno preučiti veljavno pravo EU, vključno z uredbama (ES) št. 443/2009 in (EU) št. 510/2011 ter Uredbo (EU) 2019/631 (standardi emisijskih vrednosti za nova osebna vozila in lahka gospodarska vozila).
V skladu z uredbama (ES) št. 443/2009 in (EU) št. 510/2011 morajo proizvajalci osebnih avtomobilov oziroma lahkih gospodarskih vozil zagotoviti, da povprečne specifične emisije CO2 iz njihovih vozil ne presegajo ustreznega cilja specifičnih emisij, določenega v skladu s Prilogo I k uredbama ali morebitnim odstopanjem, ki jim je bilo odobreno. V skladu z Uredbo (EU) 2019/631 mora vsak proizvajalec osebnih avtomobilov in/ali lahkih gospodarskih vozil zagotoviti, da povprečne specifične emisije CO2 iz njegovih vozil ne presegajo njegovih ciljev specifičnih emisij za obdobje od leta 2025 in od leta 2030, določenih v skladu s Prilogo I k navedeni uredbi ali v skladu z morebitnim odstopanjem, ki je bilo odobreno proizvajalcu.
Vse tri uredbe proizvajalcem omogočajo, da se odločijo, kako bodo izpolnili svoje cilje, in določijo povprečje emisij za svoj novi vozni park, namesto da bi cilje glede CO2 izpolnili za vsako vozilo. Poleg tega se lahko proizvajalci združujejo na odprti, transparentni in nediskriminatorni podlagi. Cilji posameznih proizvajalcev se nadomestijo s skupnim ciljem, ki ga morajo člani doseči skupaj.
Če bi država članica uvedla nacionalne ukrepe politike, bi se od proizvajalcev pričakovalo, da bodo prilagodili svoje strategije oblikovanja cen na vseh trgih EU, da bi dosegli svoje cilje na ravni EU. Države članice bi morale pokazati, da prihranki energije, pripisani takim ukrepom, niso le nadomestili prizadevanj, ki se zahtevajo od proizvajalcev, in da so bile zaradi teh prihrankov presežene ciljne vrednosti v ciljnih letih ali razumna krivulja vrednosti emisij med ciljnimi leti (2021, 2025 in 2030). Prihranke energije, povezane z novimi vozili, zajetimi v standardih EU glede emisijskih vrednosti, bi bilo mogoče doseči z ukrepi, s katerimi se spodbuja predčasna zamenjava (glej oddelka 1.2 in 1.3).
Pričakuje se, da bo prihodnje pravo EU o tovornjakih podobno vplivalo na sposobnost doseganja upravičenih prihrankov energije zaradi zamenjave vozil (2). S predlagano zakonodajo bi se od vsakega proizvajalca velikih tovornih vozil zahtevalo, naj zagotovi, da povprečne specifične emisije CO2 iz njegovih vozil ne presegajo njegovega cilja specifičnih emisij za obdobje od leta 2025. V okviru predlaganega pregleda prihodnjega prava Unije o težkih vozilih se bo verjetno preučila možnost določitve ciljev za leto 2030 za večja tovorna vozila, manjša tovorna vozila in avtobuse.
Pri vozilih, ki niso zajeta v standardih EU glede emisijskih vrednosti (npr. motorna kolesa, manjša tovorna vozila, avtobusi (in do leta 2025 večja tovorna vozila)), se lahko letni prihranki izračunajo s primerjavo letne porabe energije vozil, kupljenih zaradi ukrepa, s povprečno letno porabo energije povprečnega vozila na trgu v istem razredu vozil (glede na velikost in moč).
Okvirni primer (razred vozil, ki ni zajet v standardih Unije glede emisijskih vrednosti)
TFES = ∑n_affected × (FEC_average – FEC_affected),
pri čemer je:
|
TFES |
= |
končni (bruto) letni prihranek energije; |
|
n_affected |
= |
število vozil, kupljenih zaradi programa; |
|
FEC_average |
= |
tržno povprečje letne porabe končne energije in |
|
FEC_affected |
= |
povprečna letna poraba končne energije vozil, kupljenih zaradi programa. |
1.2 Zvišanje stopnje nadomeščanja manj učinkovitih vozil v voznih parkih z učinkovitejšimi vozili
Med ukrepi politike, s katerimi se zvišuje stopnja uvedbe učinkovitejših vozil, so programi za razgradnjo vozil in ukrepi politike za zamenjavo voznega parka. Zaradi drugih ukrepov, s katerimi se spodbuja uvajanje učinkovitejših vozil (glej oddelek 1.1), lahko pride do zgodnejšega nakupa vozil, na primer kadar so finančne spodbude časovno omejene.
V točki 2(f) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti je pojasnjeno, da se lahko ukrepi politike, ki pospešujejo uvedbo učinkovitejših vozil, upoštevajo v celoti, „pod pogojem, da se prikaže, da do uvedbe pride pred potekom povprečne pričakovane življenjske dobe […] vozila oziroma pred običajno zamenjavo […] vozila“.
Zato bi bilo treba izračun prihrankov energije razdeliti na dva dela:
|
(i) |
izračun celotnih prihrankov (za število let do običajnega konca življenjske dobe starega vozila ali do trenutka, ko bi se vozilo običajno zamenjalo) in |
|
(ii) |
izračun prihrankov za preostalo življenjsko dobo novega vozila po predpostavljenem koncu življenjske dobe ali običajni zamenjavi starega vozila ob upoštevanju dodatnosti. |
Pričakuje se, da bi se z zamenjavo najbolj neučinkovitih vozil z najdaljšo povprečno pričakovano življenjsko dobo ustvarili večji prihranki energije. Države članice bi morale v svojih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih opisati metodo, uporabljeno za oceno povprečnih življenjskih dob, in navesti, na čem temelji ta metoda, vključno z raziskavami za zagotovitev zanesljivosti metodologije. V zvezi s tem bi lahko predložile dokaze o povprečni pričakovani življenjski dobi vozil, v katera so usmerjene politike za pospešeno uvedbo, na primer statistične podatke o razgradnji vozil. Če so te politike usmerjene v vozila, katerih starost presega povprečno pričakovano življenjsko dobo, so morda potrebne raziskave, da se ugotovi njihova povprečna pričakovana življenjska doba.
Okvirni primer izračuna za izračun prihrankov energije zaradi predčasne zamenjave (vozilo, ki ni zajeto v standardih EU glede emisijskih vrednosti)
Spodnja slika prikazuje primer izračuna prihrankov energije (v poljubnih enotah) v primeru predčasne zamenjave vozila, ki ni zajeto v standardih EU glede emisijskih vrednosti (npr. motorno kolo), v masovnem tržnem razredu s predvideno življenjsko dobo 15 let.
Domneva se, da povprečno vozilo tega razreda v voznem parku porabi 100 enot in da se zamenja ob koncu sedmega leta (tj. osem let pred koncem življenjske dobe). Domneva se, da povprečna referenčna poraba povprečnega vozila na trgu znaša 80 enot, poraba učinkovite rešitve pa 60 enot. Dodatni prihranki energije torej znašajo (100 – 60) × 8 + (80 – 60) × 7 = 460 enot.
V tem primeru se ob neobstoju podatkov o dejanski porabi zamenjanih vozil povprečna poraba vozil v voznem parku uporabi kot referenčna vrednost, na podlagi katere se izračunajo prihranki za prvih osem let; povprečna tržna referenčna poraba povprečnega vozila na trgu ob nakupu nadomestnega vozila se šteje za osnovo za izračun prihrankov energije za preostanek predvidene življenjske dobe nadomestnega vozila.
Pri novih osebnih avtomobilih in lahkih gospodarskih vozilih, zajetih v standardih EU glede emisijskih vrednosti na podlagi izvajanja uredb (ES) št. 443/2009, (EU) št. 510/2011 in (EU) 2019/631, bi bilo treba kot referenčno vrednost za nadomestna vozila uporabiti porabo energije, povezano s povprečnimi emisijami CO2 v letu nakupa. S tem se upoštevajo izravnalni učinki na prizadevanja, ki bi jih morali proizvajalci izvesti, da bi dosegli zavezujoče cilje, kot se zahteva v točki 2(b) Priloge V, v kateri je navedeno, da morajo prihranki energije dopolnjevati tiste, ki izhajajo iz izvajanja obveznega prava EU.
Prihodnje pravo EU o tovornjakih bo morda podobno vplivalo na sposobnost doseganja upravičenih prihrankov energije z zamenjavo vozil (3).
Primer izračuna prihrankov energije zaradi predčasne zamenjave (vozila, zajeta v standardih EU glede emisijskih vrednosti)
Spodnja slika prikazuje izračun prihrankov energije (v poljubnih enotah) v primeru predčasne zamenjave vozila, zajetega v standardih EU glede emisijskih vrednosti (npr. osebni avtomobil), v masovnem tržnem razredu s predvideno življenjsko dobo 15 let. Domneva se, da povprečno vozilo tega razreda v voznem parku porabi 100 enot in da se zamenja ob koncu sedmega leta (tj. osem let pred koncem življenjske dobe).
Domneva se, da povprečna referenčna poraba vozil na trgu znaša 80 enot, poraba učinkovite rešitve pa 60 enot. Vendar pa so zaradi izravnalnega učinka prava EU upravičeni le prihranki energije v zgodnjem obdobju zamenjave, ki bi jih bilo treba izračunati glede na povprečje na trgu in ne glede na nadomestno vozilo. Dodatni prihranki torej znašajo (100 – 80) × 8 = 160 enot.
Za vse ukrepe politike za pospešeno uvedbo bi bilo treba predložiti dokaze o tem, da nadomeščena vozila ne vstopijo ponovno na trg rabljenih izdelkov, da se zagotovi, da se prihranki energije ne izničijo zaradi dodatne porabe pri uporabi neučinkovitih vozil.
1.3 Povečanje energetske učinkovitosti obstoječih vozil
Z ukrepi politike, ki imajo naslednje učinke, se lahko prihranki energije dosežejo z zmanjšanjem porabe energije na potnika/tonski kilometer:
|
— |
izboljšanje učinkovitosti obstoječih vozil (npr. s spodbujanjem uvajanja energetsko učinkovitejših pnevmatik ali maziv za varčevanje z energijo), |
|
— |
izboljšanje prometne infrastrukture in delovanja prometnega sistema (npr. z zmanjšanjem obremenjenosti cest), |
|
— |
povečanje povprečnih obremenitev (npr. s spodbujanjem souporabe avtomobilov ali logistike tovornega prometa) in |
|
— |
vpliv na vedenje voznikov (npr. z znižanjem omejitev hitrosti ali kampanjami za okolju prijazno vožnjo). |
Za izračun prihrankov energije, ki izhajajo iz teh ukrepov, je treba oceniti število udeležencev, na katere so ukrepi vplivali (npr. število vozil, voznikov, potnikov ali ton tovora), ter pričakovane prihranke na udeleženca in trajanje učinkov ukrepov.
Okvirni primer kampanje za okolju prijazno vožnjo:
TFES = ∑n_affected × FEC_average × Sawar × (1 – Et) × (1 – Pt)
pri čemer je:
|
TFES |
= |
končni (bruto) letni prihranek energije; |
|
n_affected |
= |
število usposobljenih udeležencev zaradi programa; |
|
FEC_average |
= |
povprečna letna poraba končne energije; |
|
Sawar |
= |
odstotni delež prihrankov na udeleženca programa; |
|
Et |
= |
odstotno izboljšanje novih tehnologij vozil, zaradi katerih je poraba energije manj občutljiva na vozne navade (npr. regenerativno zaviranje na električnih vozilih) in se sčasoma poveča, ter |
|
Pt |
= |
odstotno zmanjšanje učinka usposabljanja na udeleženca po zaključku usposabljanja (faktor amortizacije, ki se sčasoma povečuje). |
2. Zmanjšanje potrebe po prevozu ali preusmeritev prevoza v energetsko učinkovitejše načine
Ukrepi politike, namenjeni zmanjšanju potrebe po prevozu ali preusmeritvi prevoza v učinkovitejše načine prevoza, lahko vključujejo:
|
— |
naložbe v prometno infrastrukturo (npr. železnice, avtobuse, trajekte, vozne pasove za avtobuse, kolesarske pasove, uvajanje con za pešce), da se zagotovi več možnosti, vključno z:
|
|
— |
fiskalne instrumente, kot so subvencije za množični prevoz, |
|
— |
zaračunavanje cestnin na podlagi ravni obremenjenosti cest in/ali emisij CO2, |
|
— |
reformo obstoječih predpisov ali ukrepov obdavčitve, na primer s celostnim načrtovanjem rabe tal za spodbujanje razvoja blizu infrastrukture za javni prevoz, ter |
|
— |
spremembo predpisov o službenih avtomobilih ali obdavčitvi, da se zaposlenim ponudijo alternative za stroške z množičnim prevozom ali kolesarjenjem. |
Okvirni primer izračuna prihrankov energije na podlagi zaračunavanja pristojbin za preobremenjenost cest
če mesto uvede pristojbino za preobremenjenost cest, se lahko prihranki energije izračunajo tako, da se pričakovana poraba energije pri obsegu prometa, ki bi bil dosežen, če se pristojbina ne bi zaračunavala, primerja s porabo energije pri obsegu prometa, ki je posledica zaračunavanja pristojbine. Podatki o obsegu prometa bi se lahko zbirali s cestninsko infrastrukturo.
Države članice bi morale upoštevati izravnalne učinke, ki so na primer posledica večje uporabe javnega prevoza, sprememb v prometni dejavnosti zunaj območja zastojev in sprememb v porabi energije zaradi spremenjenih prometnih tokov.
(1) Glej http://www.europarl.europa.eu/thinktank/sl/document.html?reference=EPRS_BRI%282018%29614690 in https://ec.europa.eu/transport/themes/sustainable/consultations/2016-clean-vehicles_sl.
(2) Glej http://europa.eu/rapid/press-release_IP-19-1071_en.htm.
(3) Glej http://europa.eu/rapid/press-release_IP-19-1071_en.htm.
Dodatek VIII
TRAJANJE UČINKOV UKREPOV IN HITROST ZMANJŠEVANJA PRIHRANKOV SKOZI ČAS
Države članice bi morale najprej razlikovati med zahtevama, da se upoštevata:
|
— |
trajanje učinkov ukrepa in |
|
— |
hitrost zmanjševanja prihrankov energije v zadevnem obdobju obveznosti. |
1. Trajanje učinkov ukrepov
Za namene točke 2(i) Priloge V lahko države članice uporabijo okvirne vrednosti trajanja učinkov za posamezne vrste ukrepa politike, kot so določene v neizčrpnem seznamu v spodnji preglednici (1). Uporabijo lahko tudi druge vrednosti, vendar morajo v svojem celovitem nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu v vsakem primeru opisati uporabljeno trajanje učinkov ukrepov za posamezne vrste ukrepov in navesti, kako je to trajanje izračunano ali na čem temelji (2).
Okvirno trajanje prihrankov energije na vrsto ukrepa
|
Vrsta ukrepa (po ciljnem sektorju) |
Okvirno trajanje prihrankov (v letih) |
|
STAVBE |
|
|
Energetsko učinkovita gradnja |
> 25 |
|
Izolacija ovoja stavbe (votle stene, polne stene, podstrešje, streha, tla) |
> 25 |
|
Okna/zasteklitev |
> 25 |
|
Izolacija toplovodnih cevi |
20 |
|
Novo/nadgrajeno daljinsko ogrevanje |
20 |
|
Odbojniki toplote za radiatorje (izolacijski material, ki se namesti med radiatorjem in steno, da toploto odbija nazaj v sobo) |
18 |
|
Kotli z visokim izkoristkom (< 30 kW) |
20 |
|
Sistemi za rekuperacijo toplote |
17 |
|
Toplotna črpalka |
10 (zrak–zrak); 15 (zrak–voda); 25 (geotermalna) |
|
Obtočna črpalka (distribucija toplote) |
10 |
|
Učinkovita žarnica (LED) |
15 |
|
Svetila s predstikalnimi napravami (svetilne enote z namenskimi učinkovitimi napeljavami za svetilke) |
15 |
|
Učinkoviti hladilni aparati |
15 |
|
Učinkoviti aparati, ki za delovanje rabijo vodo |
12 |
|
Pipe za varčevanje s toplo vodo z omejevalniki pretoka |
15 |
|
Izoliran zalogovnik za toplo vodo |
15 |
|
Učinkovita ohlajevalna naprava ali sobna klimatska naprava |
10 |
|
Hidravlično uravnoteženje distribucije toplote (za sisteme centralnega ogrevanja) |
10 |
|
Regulacija ogrevanja |
5 |
|
Zaščita pred prepihom (material za zapolnitev špranj okrog vrat, oken itd., da se izboljša zračna neprepustnost stavb) |
5 |
|
Potrošniški elektronski izdelki |
3 |
|
STORITVE |
|
|
Energetsko učinkovita gradnja |
> 25 |
|
Izolacija ovoja stavbe (votle stene, polne stene, podstrešje, streha, tla) |
> 25 |
|
Okna/zasteklitev |
> 25 |
|
Kotli (> 30 kW) |
25 |
|
Toplotne črpalke |
10 (zrak–zrak); 15 (zrak–voda); 25 (geotermalna) |
|
Sistemi za rekuperacijo toplote |
17 |
|
Učinkoviti centralni klimatski sistemi in ohlajevalne naprave |
17 |
|
Učinkoviti prezračevalni sistemi |
15 |
|
Sistemi javne/ulične razsvetljave |
13 |
|
Nova/prenovljena pisarniška razsvetljava |
12 |
|
Komercialno hlajenje |
8 |
|
Krmilne naprave za svetila s senzorji za zaznavanje gibanja |
10 |
|
Energetsko učinkovite pisarniške naprave |
3 |
|
Sistemi upravljanja z energijo (glej ISO 50001) |
2 |
|
PREVOZ |
|
|
Učinkovita vozila |
(100 000 km) (*1) |
|
Pnevmatike z nizkim kotalnim uporom za avtomobile |
(50 000 km) (*1) |
|
Pnevmatike z nizkim kotalnim uporom za tovornjake |
(100 000 km) (*1) |
|
Stranski usmerniki zraka na tovornjakih (aerodinamični dodatki za težka tovorna vozila) |
(50 000 km) (*1) |
|
Nadzor tlaka v pnevmatikah na tovornjakih (naprave za samodejni nadzor tlaka v pnevmatikah) |
(50 000 km) (*1) |
|
Dodatki za gorivo |
2 |
|
Prehod na druge načine prevoza |
2 |
|
Vrsta ukrepa |
Okvirno trajanje prihrankov energije (v letih) |
|
INDUSTRIJA |
|
|
Soproizvodnja toplote in električne energije (SPTE) |
10 |
|
Ponovna uporaba odpadne toplote |
10 |
|
Učinkoviti sistemi na stisnjen zrak |
10 |
|
Učinkoviti elektromotorji/pogoni s spremenljivo hitrostjo |
8 |
|
Učinkoviti črpalni sistemi |
10 |
|
Učinkovit prezračevalni sistem |
10 |
|
Sistemi upravljanja z energijo (glej ISO 50001) |
2 |
Če je ustrezno, bi morala energetska učinkovitost posameznih zgoraj navedenih vrst ukrepov presegati minimalno energetsko učinkovitost, zahtevano s pravom EU, na primer točko 2(c) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti.
„Okvirno trajanje prihrankov energije“ je obdobje, za katero je ukrep vzpostavljen in deluje. To obdobje je lahko zaradi učinkov neohranitve (npr. odstranitve ali zastarelosti izdelka) krajše od tehnične življenjske dobe (kot jo navaja proizvajalec), kar lahko velja zlasti:
|
— |
za posamezne ukrepe za spremembo vedenja, |
|
— |
če obstajajo težave v zvezi s kakovostjo ali vzdrževanjem nameščenega izdelka ali posameznega ukrepa in |
|
— |
za sektorje dejavnosti z negotovimi poslovnimi cikli (npr. trgovine, ki se zaprejo nekaj let po odprtju). |
Pri izračunu skupnega prihranka energije za namen člena 7 direktive o energetski učinkovitosti je treba upoštevati tudi upravičeno obdobje prihrankov energije. To pomeni, da se lahko upoštevajo samo prihranki, doseženi v ustreznem obdobju obveznosti (od začetka izvajanja posameznega ukrepa do konca obdobja obveznosti).
Kar zadeva ukrepe za spremembo vedenja, lahko države članice predpostavijo, da je uporabljeno trajanje učinkov v vsakem primeru enako trajanju posega, s katerim se spodbuja energetsko učinkovito vedenje. Uveljavljajo lahko tudi drugo vrednost, vendar morajo v svojem celovitem nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu v vsakem primeru opisati uporabljeno trajanje učinkov in navesti, kako je izračunano ali na čem temelji (3).
2. Hitrost zmanjševanja prihrankov energije v zadevnem obdobju obveznosti
2.1 Splošni premisleki
Poleg trajanja učinkov posameznega ukrepa morajo države članice v skladu s točko 2(i) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti upoštevati hitrost zmanjševanja prihrankov energije skozi čas. Pri tem bi morale upoštevati:
|
— |
število let, v katerih posamezni ukrepi učinkujejo (tj. upoštevati bi morale trajanje učinkov ukrepa), |
|
— |
čas, ko se je/se bo posamezni ukrep začel izvajati, |
|
— |
trajanje obdobja obveznosti in |
|
— |
svojo namero, da bodo uporabile možnosti iz člena 7(4) in/ali (8) direktive o energetski učinkovitosti, če je ustrezno. |
Na splošno je treba pri oceni hitrosti zmanjševanja prihrankov skozi čas upoštevati trajanje obdobij obveznosti. Če država članica ne namerava uporabiti možnosti iz člena 7(4)(d), (e) ali (g) in/ali člena 7(8) direktive o energetski učinkovitosti, je najdaljše trajanje:
|
— |
sedem let za prvo obdobje obveznosti (2014–2020) ter |
|
— |
deset let za drugo (2021–2030) in naslednja obdobja obveznosti. |
Če države članice nameravajo uporabiti navedene možnosti, bi lahko najdaljše trajanje znašalo do 22 let (glej spodnjo preglednico).
|
Primer |
Obdobje, v katerem se ukrepi začnejo izvajati |
Prihranki, doseženi v obdobju: |
Obdobje obveznosti, na katero se nanašajo prihranki |
Pogoji |
|
1 |
1.1.2014 do 31.12.2020 |
2014–2020 |
2014–2020 |
ni posebnih pogojev |
|
2 |
1.1.2021 do 31.12.2030 |
2021–2030 |
2021–2030 |
ni posebnih pogojev |
|
3 |
po 31.12.2008 do 31.12.2013 |
2011–2013 |
2014–2020 |
glej člen 7(8) |
|
4 |
po 31.12.2008 do 31.12.2013 |
2014–2020 |
2014–2020 |
glej člen 7(4)(d) + omejitve iz člena 7(5) |
|
5 |
po 31.12.2008 do 31.12.2013 |
2021–2030 |
2021–2030 |
glej člen 7(4)(d) + omejitve iz člena 7(5) |
|
6 |
1.1.2014 do 31.12.2020 |
2014–2020 |
2021–2030 |
glej člen 7(4)(g) + omejitve iz člena 7(5) |
|
7 |
1.1.2018 do 31.12.2020 |
2021–2030 |
2021–2030 |
glej člen 7(4)(e) + omejitve iz člena 7(5) |
Od zgornjih primerov bi samo primeri 4, 5 in 7 bi lahko vključevali več kot desetletno trajanje učinkov. Opozoriti bi bilo treba tudi, da je uporaba teh možnosti s členom 7(5) omejena na največ:
|
— |
25 % prihrankov, upoštevanih za obdobje obveznosti 2014–2020 (primer 4), ali |
|
— |
30 % prihrankov, izračunanih v skladu s členom 7(2) in (3) direktive o energetski učinkovitosti za obdobje obveznosti 2021–2030 (primera 5 in 7). |
Države članice morajo v svojem celovitem nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu v vsakem primeru opisati uporabljeno trajanje učinkov ukrepov in navesti, kako je to trajanje izračunano ali na čem temelji (4).
2.2 Ohranjanje prihrankov energije
Poleg tega se prihranki energije skozi čas spreminjajo, in sicer predvsem zaradi dveh vrst dejavnikov:
|
— |
zmanjšanja učinkovitosti posameznega ukrepa (ki ga je treba primerjati z možnim zmanjšanjem, ki bi se zgodilo tudi v izhodiščnem scenariju), in |
|
— |
sprememb pri pogojih uporabe (npr. obsegu proizvodnje). |
Dokazna podlaga za hitrost zmanjševanja prihrankov skozi čas je omejena. Vendar se lahko zmanjšanje učinkovitosti še pospeši zaradi slabe ali neustrezne kakovosti in vzdrževanja ali neučinkovitega vedenja. Zato je lahko pomembno, ali se izvršujejo določbe o kakovosti in vzdrževanju, na primer točka 2(g) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti ali člena 14 in 15 direktive o energetski učinkovitosti stavb (pregledi ogrevalnih in klimatskih sistemov). Podobno sistemi upravljanja z energijo omogočajo odkrivanje in hitro odpravljanje nepričakovane prevelike porabe energije ali drugih napak, s čimer zmanjšujejo tveganje, da bi se prihranki energije sčasoma zmanjšali.
Poenostavljen pristop bi lahko bil določitev privzete hitrosti zmanjševanja (enakovredne tehničnemu diskontnemu faktorju). Kadar je mogoče upravičiti izvrševanje določb o kakovosti in vzdrževanju in če ni mogoče prikazati nobenega pomembnega zmanjšanja prihrankov energije v ustreznem obdobju obveznosti, se lahko določi nizka ali celo ničelna hitrost, če je to mogoče upravičiti.
Posebno pozornost bi bilo treba nameniti posameznim vrstam ukrepov, katerih učinki trajajo manj kot deset let, zlasti ukrepom z majhnimi stroški, pri katerih je verjetneje, da se bodo z njimi povezani prihranki energije v obdobju obveznosti zmanjševali.
Kar zadeva trajanje učinkov ukrepa, so ukrepi za spremembo vedenja poseben primer, saj se lahko obseg uporabe energetsko učinkovitega vedenja skozi čas spreminja. Zato je priporočljivo, da države članice raziščejo dejanske učinke ukrepov za spremembo vedenja (5).
3. Metode za raziskovanje trajanja učinkov in ohranjanja prihrankov
Ob upoštevanju obveznosti obveščanja iz točke 5(h) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti se države članice spodbuja, naj po možnosti vzpostavijo ureditve za merjenje za povečanje znanja o tem, kako se prihranki energije skozi čas spreminjajo.
Primeri metod za raziskovanje trajanja učinkov, ohranitve in zmanjšanja učinkovitosti so na kratko predstavljeni v spodnji preglednici:
|
Vrsta metode |
Zajeta vprašanja |
Opombe |
|
Preverjanje naprav na kraju samem |
Trajanje učinkov/ohranitev |
Težave z vzorčenjem (velikost + izgube vzorca ali doslednost skozi čas): doseganje statistično pomembnih rezultatov je lahko drago (razen če se spremljanje izvaja za več namenov). Pravna vprašanja (dostop do lokacij po več letih). |
|
Merjenje in preskušanje na kraju samem |
Zmanjšanje učinkovitosti |
Težave z vzorčenjem (vendar se lahko uporabljata za ciljno usmerjeno preverjanje); visoki stroški (razen če se že izvajata v druge namene, npr. za upravljanje kakovosti ali nadzor trga). Ni vedno tehnično izvedljivo. |
|
Laboratorijsko testiranje |
Zmanjšanje učinkovitosti |
Visoki stroški (vendar bi lahko obstajale sinergije, npr. med državami, z nadzorom trga itd.). Težko je replicirati dejanske pogoje uporabe (ali simulirati staranje). |
|
Raziskave/razgovori |
Trajanje učinkov/ohranitev Zmanjšanje učinkovitosti |
Nižji stroški. Ustrezni glede na vrsto ukrepa. Vprašanje zanesljivosti pri podatkih, ki jih sporočijo udeleženci (vprašalnike je treba skrbno oblikovati). |
|
Analiza zaračunavanja |
Ohranitev Zmanjšanje učinkovitosti |
Težko je najti ustrezno kontrolno skupino (če je potrebna). Težko je dobiti dovolj dolgo časovno vrsto. Zbrati je treba dopolnilne podatke za analizo sprememb porabe energije. Visoki stroški (razen če udeleženci sporočajo podatke v okviru ukrepa). |
|
Primerjalna analiza in pregled sekundarne literature |
Trajanje učinkov/ohranitev Zmanjšanje učinkovitosti |
Zanašanje na razpoložljive podatke. Pomagata lahko doseči soglasje. Pomagata lahko ugotoviti, na katerih področjih so potrebne dodatne raziskave. |
|
Modeliranje zalog |
Trajanje učinkov/ohranitev |
Podatki o prodaji (potrebni za oceno stopnje obnove) so pogosto dragi. Alternativni viri podatkov so lahko organi za zbiranje/recikliranje odpadkov (ne velja za vse vrste ukrepov). |
(1) Viri, uporabljeni za določitev teh okvirnih vrednosti:
|
— |
CWA 15693:2007, Saving lifetimes of energy efficiency improvement measures in bottom-up calculations (Trajanje prihrankov, ki izhajajo iz ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti, pri izračunih od spodaj navzgor), dogovor na delavnici CEN, april 2007; |
|
— |
Evropska komisija, Izvleček iz predhodnega predloga – Priporočila o metodah meritev in preverjanja v okviru Direktive 2006/32/ES o učinkovitosti rabe končne energije in o energetskih storitvah, 2010 (neobjavljeno). |
(2) Glej točko 5(h) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti.
(*1) Potrebni so podatki o povprečnih prevoženih razdaljah.
(3) Glej točko 5(h) Priloge V.
(4) Glej točko 5(h) Priloge V.
(5) Za nadaljnje predloge o ukrepih za spremembo vedenja glej tudi Dodatek VI.
Dodatek IX
MERILA ZA DOKAZOVANJE POMEMBNOSTI
Države članice morajo v skladu s točko 5(g) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti in točko 4(d) Priloge III k uredbi o upravljanju uradno sporočiti svojo metodologijo za izračun, vključno z:
|
— |
informacijami o tem, kako so določile dodatnost in pomembnost, ter |
|
— |
metodologijami in merili, ki so jih uporabile za predvideni in skalirani prihranek. |
Brez poseganja v oceno Komisije glede načrtovanih ali obstoječih ukrepov politike lahko naslednji neizključni seznam meril državam članicam pomaga določiti metodologijo za dokumentiranje pomembnosti. Ustreznost merila ali kombinacije meril bi morale oceniti za vsak ukrep posebej.
1. Primeri meril za dokumentiranje pomembnosti (sistem obveznosti energetske učinkovitosti)
|
— |
Merila, ki se uporabljajo za odobritev ali zavrnitev upravičenosti prispevkov, ki jih uradno sporočijo zavezane strani (ali druge strani, ki lahko uveljavljajo prihranke), in kako se to preverja Okvirni primer Vnaprej določene vrste upravičenih prispevkov (npr. finančna pomoč, ciljno usmerjeno energetsko svetovanje, tehnična podpora za oblikovanje ali izvedbo ukrepa) in ustrezne zahteve (npr. minimalna spodbujevalna stopnja, prag za obdobje povračila, minimalna vsebina energetskih nasvetov); pogodba za izvedbo projekta, sklenjena z odjemalcem, plačani računi in projektna dokumentacija. |
|
— |
Merila, ki se uporabljajo za odobritev ali zavrnitev veljavnosti prispevkov za sporočene ukrepe, na podlagi pogojev, pod katerimi so bili zagotovljeni, in kako se to preverja Okvirni primer Zahteva, da je prispevek dogovorjen z upravičencem pred izvedbo ukrepa (in ustrezne vrste dokazil, npr. standardizirani obrazec za izjavo, ki ga izpolni in podpiše upravičenec). Če stik s končnimi upravičenci vzpostavijo posredniki, zahteva, da so že pred izvedbo ukrepa veljale pogodbe ali sporazumi, ki so zajemali celotno verigo od zavezanih strani (ali drugih strani, ki lahko uveljavljajo prihranke) do končnih upravičencev (in ustrezne vrste dokazil). |
|
— |
Merila, ki se uporabljajo za preprečevanje dvojnega štetja sporočenih ukrepov in z njimi povezanih prihrankov energije, ter kako se to preverja Okvirni primer Zahteva, da se končni upravičenci strinjajo, da se prihranki energije v njihovem imenu uveljavljajo samo enkrat za določen ukrep (in ustrezna vrsta dokazil). Zahteva, da se podatki o vsakem ukrepu vnesejo v spletno zbirko podatkov, ki omogoča avtomatizirano preverjanje podvajanj, na primer s standardnim obrazcem za izjavo, ki ga izpolni in podpiše upravičenec. |
2. Primeri meril za dokumentiranje pomembnosti (alternativni ukrepi politike)
Pomembnost alternativnega ukrepa bi bilo treba dokumentirati vsaj s pojasnitvijo pričakovane vzročne verige od začetka izvajanja krovnega ukrepa do namestitve ali izvedbe ukrepov s strani ciljnih skupin. Na spodnji sliki je predstavljena osnovna, splošna utemeljitev in intervencijska logika politik na področju energetske učinkovitosti v okviru člena 7 direktive o energetski učinkovitosti:
Vzročna veriga ni nujno linearna in lahko vključuje več vzročnih poti ali razmerij med vzroki in učinki.
V zbirki orodij za boljše pravno urejanje (1) je zagotovljen opis intervencijske logike. Če država članica opredeli ovire, bi morala pojasniti, kako je ukrep politike oblikovan za odpravo teh ovir v praksi (2). Nadaljnje smernice o oblikovanju ukrepov in analizi ovir so na voljo v končnem poročilu za projekt AID-EE (3) v okviru programa Inteligentna energija – Evropa.
Države članice bi lahko za namene člena 7(1) direktive o energetski učinkovitosti preučile uporabo naslednjega neizčrpnega seznama vprašanj za dokazovanje pomembnosti. Če se na primer uporabljajo finančne spodbude, bi lahko razlaga intervencijske logike vključevala pojasnilo, kakšna predhodna analiza je bila opravljena za oblikovanje finančnih spodbud, da bi se pojasnila izbira vrste (nepovratna sredstva, ugodna posojila, finančna jamstva itd.) in ravni spodbud (stopnja nepovratnih sredstev, obrestna mera za posojila itd.).
Okvirni in neizčrpni seznam:
|
— |
Kateri razlogi obstajajo za ukrep politike? Zlasti katere ovire (za doseganje prihrankov energije) naj bi odpravil? |
|
— |
Kateri so možni vzajemni učinki z drugimi ukrepi politike? |
|
— |
Kateri so operativni cilji ukrepa? |
|
— |
Katere (kvalitativne ali kvantitativne) spremembe naj bi se dosegle z izvajanjem ukrepa? |
|
— |
Kako bo ukrep zagotovil te spremembe (kako naj bi ukrep v kvalitativnem smislu povzročil spremembe v zvezi s ciljnimi ovirami)? |
|
— |
Katera sredstva je javni organ izvajalec (in njegova pooblaščena stran, če je ustrezno) namenil za ukrep (proračun, osebje, oprema itd.)? |
|
— |
Kdo naj bi sodeloval pri izvajanju politike in kako (npr. partnerstva, posredniki/vmesni akterji, ciljne skupine)? |
|
— |
Katere dejavnosti naj bi se uvedle/zagotovile z ukrepom (npr. finančna pomoč, energetsko svetovanje, usposabljanje)? Kakšni rezultati se pričakujejo (npr. izvedbe ukrepov, usposobljene osebe)? |
Poleg tega bi lahko države članice razmislile o naknadni oceni ukrepa politike in zbiranju podatkov za oceno predpostavk glede učinkov intervencijske logike.
Kar zadeva posebno vprašanje ločevanja učinkov ukrepa od učinkov drugih ukrepov politike, usmerjenih v iste skupine ali vrste ukrepov, obstajata dva splošna primera:
|
— |
država članica se odloči, da bo poročala le o enem ukrepu politike na (pod-)sektor – v tem primeru lahko zadostujeta dokumentacija o intervencijski logiki za ta ukrep in analiza njenih učinkov, ali |
|
— |
država članica se odloči, da bo poročala o več ukrepih politike, ki se lahko prekrivajo – v tem primeru mora pojasniti, kako je preprečeno dvojno štetje. |
3. Primeri meril za dokumentiranje pomembnosti dejavnosti udeležene strani, pooblaščene strani ali javnih organov izvajalcev
Prostovoljni sporazumi
Čeprav se lahko izvajanje prostovoljnih sporazumov načeloma šteje za zadosten dokaz pomembnosti, se lahko določijo posebna merila za zagotovitev, da sporazumi dejansko vključujejo pomembno sodelovanje udeleženih strani.
Ta merila se lahko nanašajo na primer na:
|
— |
seznam upravičenih ukrepov ali merila za upravičenost za ukrepe, o katerih morajo poročati udeležene strani, |
|
— |
zahtevo, naj imajo udeležene strani vzpostavljen certificiran sistem upravljanja z energijo, |
|
— |
izvajanje ustreznih postopkov spremljanja in preverjanja ter |
|
— |
sankcije ali izključitve v primeru kršitve itd. (4). |
Informacije in energetsko svetovanje
Obsežno svetovanje ponudnika energetskih storitev o energiji končnim odjemalcem energije se na splošno ne more šteti za zadosten dokaz pomembnega sodelovanja. Taki ukrepi pogosto obsegajo le določeno vrsto povratnih informacij (npr. informacije, posredovane prek spletišč) o tem, kako lahko končni odjemalci zmanjšajo svojo porabo energije.
Zaradi velike raznovrstnosti posameznih konkretnih ukrepov, v katere so lahko na splošno usmerjeni enotni krovni ukrepi, visoke stopnje negotovosti, ki vpliva na ocene z njimi povezanih prihrankov energije, in omejenega obsega prihrankov (5) so za zagotovitev dejanskega izvajanja večjega števila konkretnih ukrepov in dejanskega pomembnega sodelovanja udeleženih strani, pooblaščenih strani ali javnih organov izvajalcev na splošno potrebne dejavnosti na kraju samem ali določena vrsta ekonomske spodbude. Podobno velja tudi za informacijske kampanje.
Pri določitvi metode za dokazovanje pomembnosti teh vrst ukrepov bi se lahko upošteval naslednji neizčrpen seznam meril:
|
— |
odgovori/povratne informacije, zagotovljeni v okviru tematske ankete (dejansko število anketirancev), |
|
— |
sodelovanje ciljnih skupin na tematskih delavnicah/seminarjih, uporabniki/sledilci spletne platforme/aplikacije ali |
|
— |
porabniki, ki so na namenski točki „vse na enem mestu“ dobili nasvete (o prenovi itd.), kot so registrirani v zbirki podatkov (kjer je navedeno zastavljeno vprašanje, npr. kje dobiti posojilo, kako pripraviti vlogo za nepovratna sredstva, informacije o pooblaščenih gradbenih podjetjih itd.) (6). |
(1) Zbirka orodij za boljše pravno urejanje, Evropska komisija,
https://ec.europa.eu/info/files/better-regulation-toolbox-46_sl.
(2) Za več podrobnosti o intervencijski logiki ter tem, kako jo oblikovati in analizirati, glej orodje št. 46 v oddelku 3.3 zbirke orodij za boljše pravno urejanje.
(3) „Active implementation of the European Directive on Energy Efficiency“ (Dejavno izvajanje evropske direktive o energetski učinkovitosti),
https://ec.europa.eu/energy/intelligent/projects/sites/iee-projects/files/projects/documents/aid-ee_guidelines_en.pdf.
(4) V okviru prostovoljnih sporazumov med industrijskimi proizvajalci (npr. proizvajalci hladilnikov) bi bilo treba vzpostaviti ustrezne protokole, na primer glede rednega preverjanja energetske učinkovitosti izdelkov s strani tretjih oseb, poleg tega bi se lahko določila določba o kaznih, če je preverjena učinkovitost manjša od navedene, itd.
(5) Glede gospodinjstev je v literaturi navedeno, da lahko prihranki energije, ki jih je mogoče pričakovati od tovrstnega ukrepa, dosežejo 2–3 % predhodno ocenjene skupne porabe (Gaffney, K., Calculating energy savings from measures related to information and advice on energy efficiency (Izračun prihrankov energije, ki izhajajo iz ukrepov, povezanih z informacijami in nasveti o energetski učinkovitosti), 2015, predstavitev na delavnici o skupnih metodah in načelih za izračun učinka sistemov obveznosti energetske učinkovitosti ali drugih ukrepov politike iz člena 7; http://iet.jrc.ec.europa.eu/energyefficiency/node/9080.
(6) Glej tudi Dodatek VI.
Dodatek X
IZRAČUN PRIHRANKOV, KI IZHAJAJO IZ UKREPOV, S KATERIMI SE SPODBUJA NAMESTITEV TEHNOLOGIJ ZA MALO PROIZVODNJO ENERGIJE IZ OBNOVLJIVIH VIROV IN DRUGIH OGREVALNIH TEHNOLOGIJ NA ALI V STAVBAH
1. Prihranki, ki izhajajo iz ukrepov, s katerimi se spodbuja namestitev tehnologij za malo proizvodnjo energije iz obnovljivih virov
Kot je pojasnjeno v oddelku 7.5, so lahko ukrepi, s katerimi se spodbuja namestitev tehnologij za malo proizvodnjo energije iz obnovljivih virov na ali v stavbah, upravičeni, da se upoštevajo pri izpolnjevanju zahteve prihranka energije iz člena 7(1) direktive o energetski učinkovitosti, če je prihranek energije, ki je posledica takega ukrepa, preverljiv in merljiv ali ga je mogoče oceniti.
Spodnji primeri prikazujejo, kako se lahko prihranki izračunajo v skladu s točko 2(e) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti. Podatki so okvirni in ne predstavljajo resničnih vrednosti. Izbrani so za ponazoritev logike izračuna.
1.1 Zamenjava starega kotla na kurilno olje z novim kotlom na kurilno olje
|
|
Potreba po toploti |
Učinkovitost pretvorbe |
Potreba po končni energiji (1) |
Prihranki končne energije glede na stari kotel (2) |
Prihranki končne energije glede na minimalno učinkovitost (3) |
||
|
Prejšnje stanje Kotel na kurilno olje |
10 000 kWh |
0,77 |
12 987 kWh |
|
|
||
|
Kotel na fosilna goriva z minimalno učinkovitostjo (4) |
10 000 kWh |
0,86 |
11 628 kWh |
|
|
||
|
Možnosti za energetsko učinkovitost |
|
|
|
|
|
||
|
10 000 kWh |
0,975 |
10 526 kWh |
2 731 kWh |
1 371 kWh |
||
|
10 000 kWh |
|
10 474 kWh |
2 731 kWh |
1 371 kWh |
||
|
Sončna toplotna naprava |
1 000 kWh |
1 |
1 000 kWh |
|
|
||
|
Plinski kondenzacijski kotel |
9 000 kWh |
0,95 |
9 474 kWh |
|
|
1.2 Zamenjava starega kotla na kurilno olje z novim kotlom na biomaso
|
|
Potreba po toploti |
Učinkovitost pretvorbe |
Potreba po končni energiji (5) |
Prihranki končne energije glede na stari kotel (6) |
Prihranki končne energije glede na minimalno učinkovitost (7) |
||
|
Prejšnje stanje Kotel na kurilno olje |
10 000 kWh |
0,77 |
12 987 kWh |
|
|
||
|
Minimalni standard |
|
|
|
|
|
||
|
Kotel na biomaso z minimalno učinkovitostjo (8) |
10 000 kWh |
0,75 |
13 333 kWh |
|
|
||
|
Možnosti za energetsko učinkovitost |
|
|
|
|
|
||
|
10 000 kWh |
0,92 |
10 870 kWh |
2 117 kWh |
2 464 kWh |
1.3 Nadomestitev električnega grelnika s toplotno črpalko
|
|
Potreba po toploti |
Učinkovitost pretvorbe |
Potreba po končni energiji (9) |
Prihranki končne energije glede na stari kotel (10) |
Prihranki končne energije glede na minimalno učinkovitost (11) |
||
|
Prejšnje stanje Kotel na kurilno olje |
10 000 kWh |
0,77 |
12 987 kWh |
|
|
||
|
Minimalni standard |
|
|
|
|
|
||
|
Toplotna črpalka, ki izpolnjuje minimalni standard (12) |
10 000 kWh |
3,1 |
3 225 kWh |
9 762 kWh |
0 |
||
|
Možnosti za energetsko učinkovitost |
|
|
|
|
|
||
|
10 000 kWh |
3,5 |
2 857 kWh |
10 130 kWh |
368 kWh |
1.4 Fotonapetostna naprava
|
|
|
|
Potreba po končni energiji (13) |
Prihranki končne energije (14) |
|
Prejšnje stanje |
|
|
|
|
|
Električna energija iz omrežja |
3 500 kWh |
|
3 500 kWh |
|
|
Možnost za energetsko učinkovitost |
|
|
|
|
|
Fotonapetostna naprava |
3 500 kWh |
|
3 500 kWh |
0 kWh |
Primer kaže, da se električna energija iz fotonapetostne naprave šteje za končno energijo, zagotovljeno stavbi za izpolnitev njene potrebe po končni energiji.
2. Prihranki, ki izhajajo iz ukrepov, ki spodbujajo namestitev naprav za mikrosoproizvodnjo
Enote za soproizvodnjo toplote in električne energije (SPTE), nameščene na kraju samem, so lahko pomembne za zahtevano količino prihrankov energije na podlagi člena 7(1) direktive o energetski učinkovitosti, če porabijo manj energije kot naprava, ki jo nadomestijo. Skupna učinkovitost sistema v smislu toplote in energije iz SPTE (tj. proizvedene električne energije in koristne toplote) glede na porabljeno gorivo bi morala biti večja od učinkovitosti nadomeščene ogrevalne napeljave.
Čeprav je mogoče s SPTE ustvariti znatne prihranke primarne energije (odvisno od nabora virov električne energije), je njen potencial za zmanjšanje porabe končne energije manjši. V smislu končne energije ima električna energija enako vrednost kot fosilna goriva ali obnovljivi viri.
V skladu s členom 7(1) direktive o energetski učinkovitosti se lahko upoštevajo le končni prihranki, ki izhajajo iz povečanja učinkovitosti sistema na kraju samem, kot je prikazano spodaj:
Primer:
Predpostavlja se, da:
|
— |
je referenčni primer kotel na kurilno olje s toplotnim izkoristkom (eta, toplota) v višini 0,77 (izkoristek glede na kurilnost), |
|
— |
ker se s SPTE proizvaja tudi električna energija, bo treba v osnovnem primeru v stavbo dovesti enako količino električne energije, |
|
— |
primer SPTE je plinska naprava za SPTE z izkoristkom eta, toplota = 0,70 in eta, električna energija = 0,30, |
|
— |
dovedena toplota znaša 10 000 kWh, toplota. |
Za izračun skupnih prihrankov je treba najprej izračunati količino električne energije, proizvedeno z napravo za SPTE. Najprej se izračuna količina fosilnega goriva, ki ga porabi naprava, tako da se dobavljena toplota deli s toplotnim izkoristkom naprave. Na podlagi tega je mogoče ugotoviti količino proizvedene električne energije.
Primer SPTE:
10 000 kWh, toplota/eta, toplota = 14 285 kWh, plin
14 285 kWh, plin × eta, električna energija = 4 285 kWh, električna energija
V stavbo se dovede skupno 14 285 kWh končne energije (samo zemeljski plin).
Pri osnovnem primeru je izračun drugačen. Količina plina se izpelje iz toplotnega izkoristka in dovedene toplote kotla:
Osnovni primer:
10 000 kWh, toplota/eta, toplota = 12 987 kWh, plin
Poleg tega je treba iz omrežja v stavbo dovesti 4 285 kWh električne energije.
V stavbo se dovede skupno 17 273 kWh končne energije (zemeljski plin in električna energija).
V tem primeru bi se z namestitvijo SPTE prihranilo 2 988 kWh končne energije.
(1) Potreba po toploti, deljena s predpostavljeno učinkovitostjo pretvorbe.
(2) Razlika med potrebo po končni energiji, kakršna je bila v prejšnjem stanju, in potrebo po končni energiji pri možnosti, ki zagotavlja prihranke. Za izračun prihrankov končne energije glej tudi pojasnila o načelu dodatnosti.
(3) Razlika med potrebo po končni energiji pri kotlu z minimalno učinkovitostjo in potrebo po končni energiji pri možnosti, ki zagotavlja prihranke. Za izračun prihrankov končne energije glej tudi pojasnila o načelu dodatnosti.
(4) V skladu z Uredbo Komisije (EU) št. 813/2013 z dne 2. avgusta 2013 o izvajanju Direktive 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede zahtev za okoljsko primerno zasnovo grelnikov prostorov in kombiniranih grelnikov (UL L 239, 6.9.2013, str. 136).
(5) Potreba po toploti, deljena s predpostavljeno učinkovitostjo pretvorbe.
(6) Razlika med potrebo po končni energiji, kakršna je bila v prejšnjem stanju, in potrebo po končni energiji pri možnosti, ki zagotavlja prihranke.
(7) Razlika med potrebo po končni energiji pri kotlu z minimalno učinkovitostjo in potrebo po končni energiji pri možnosti, ki zagotavlja prihranke.
(8) V skladu z Uredbo Komisije (EU) 2015/1189 z dne 28. aprila 2015 o izvajanju Direktive 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede zahtev za okoljsko primerno zasnovo kotlov na trdno gorivo (UL L 193, 21.7.2015, str. 100).
(9) Potreba po toploti, deljena s predpostavljeno učinkovitostjo pretvorbe.
(10) Razlika med potrebo po končni energiji, kakršna je bila v prejšnjem stanju, in potrebo po končni energiji pri možnosti, ki zagotavlja prihranke.
(11) Razlika med potrebo po končni energiji pri kotlu z minimalno učinkovitostjo in potrebo po končni energiji pri možnosti, ki zagotavlja prihranke.
(12) V skladu z Uredbo (EU) 2015/1189.
(13) Potreba po električni energiji, deljena s predpostavljeno učinkovitostjo pretvorbe.
(14) Razlika med potrebo po končni energiji, kakršna je bila v prejšnjem stanju, in potrebo po končni energiji pri možnosti, ki zagotavlja prihranke.
Dodatek XI
DODATNOST
Točka 2(a) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti
Prihranki se prikažejo kot dodani tistim, do katerih bi v vsakem primeru prišlo brez dejavnosti zavezane, udeležene ali pooblaščene strani ali javnih organov izvajalcev. Pri določitvi, kateri prihranki se lahko uveljavljajo kot dodatni, države članice upoštevajo, kako bi se poraba energije in povpraševanje po njej razvijala, če se zadevni ukrep politike ne bi izvajal, pri čemer se oprejo na vsaj naslednje elemente: trendi porabe energije, spremembe vedenja porabnikov, tehnološki napredek in spremembe, ki jih povzročajo drugi ukrepi, izvedeni na ravni Unije ali na nacionalni ravni.
Za določitev, kako bi se poraba energije in povpraševanje po njej razvijala, če se ukrep politike ne bi izvajal, je pomembno oceniti izdelek, ki bi se namestil, na primer z:
|
— |
upoštevanjem povprečne porabe energije izdelkov na trgu kot osnove, |
|
— |
analizo trendov porabe energije in |
|
— |
izvedbo raziskav s primerjanjem odgovorov udeležencev in kontrolnih skupin. |
Tako se dobi osnova, ki je predstavljena spodaj:
Splošna predstavitev osnove za izračun dodatnih prihrankov energije
V točki 2(b) Priloge V je pojasnjeno, da se „[p]rihranki, ki izhajajo iz izvajanja obveznega prava Unije, štejejo za prihranke, do katerih bi prišlo v vsakem primeru“. Točka 2(c) Priloge V med drugim določa, da bi bilo treba pri osnovi za izračun prihrankov energije upoštevati minimalne zahteve iz uredb (ES) št. 443/2009 in (EU) št. 510/2011 (za nove osebne avtomobile in nova lahka gospodarska vozila) ter izvedbene ukrepe na podlagi direktive o okoljsko primerni zasnovi za izdelke, povezane z energijo.
Osnova za izračun prihrankov energije, ki izhajajo iz namestitve izdelkov, povezanih z energijo in zajetih v direktivi o okoljsko primerni zasnovi (npr. sistemov ogrevanja), bi morala biti na primer vsaj enakovredna minimalnim zahtevam glede energetske učinkovitosti iz ustrezne direktive, ki veljajo ob namestitvi posamezne naprave. Če se zadevne minimalne zahteve na podlagi prava EU spremenijo, revidirajo ali posodobijo, je treba to upoštevati pri pregledu osnove.
Spodnja slika prikazuje tako osnovo, ki je opredeljena kot poraba energije izdelka, katerega energetska učinkovitost ustreza minimalnim zahtevam iz direktive o okoljsko primerni zasnovi:
Osnova, opredeljena na podlagi direktive o okoljsko primerni zasnovi
V praksi bi se lahko zahteve nanašale na letno porabo energije izdelka ali druge kazalnike energetske učinkovitosti (npr. izkoristek kotla). Osnova se lahko določi v skladu s tem, na primer z upoštevanjem zahtev glede izkoristka kotla skupaj z drugimi podatki za izračun potrebe po ogrevanju, ki jo bo moral kotel izpolnjevati.
Ti podatki bi lahko bili:
|
— |
značilni za stavbo, v katero se namesti novi kotel (npr. uporabijo se podatki iz energetskih izkaznic ali energetskih pregledov), ali |
|
— |
povprečne vrednosti, reprezentativne za stavbni fond, v katerega je usmerjen ukrep politike (npr. če se uporabljajo predvideni prihranki). |
Države članice bi morale upoštevati tudi informacije o vsaki kategoriji izdelkov, ki so na voljo na spletišču Komisije (1).
V točki 2(a) Priloge V so navedeni dodatni dejavniki, ki bi jih bilo treba vključiti v osnovo, kot so:
|
— |
spremembe vedenja porabnikov skozi čas, |
|
— |
tehnološki napredek in |
|
— |
učinki drugih nacionalnih ukrepov politike, ki so bili že izvedeni in še vedno vplivajo na porabo energije, vključno z morebitnimi prekrivanji z drugimi politikami, uradno sporočenimi v skladu s členom 7 direktive o energetski učinkovitosti. |
Za preprečitev dvojnega štetja člen 7(12) direktive o energetski učinkovitosti določa, da „[d]ržave članice dokažejo, da se v primeru prekrivanja učinka ukrepov politike ali posameznih ukrepov prihranek energije ne šteje dvojno“.
Splošneje bi bilo treba pri osnovi po možnosti upoštevati predpostavke (stopnja prenove brez ukrepa politike, sprememba povprečne starosti voznega parka avtomobilov, življenjska doba obstoječih kotlov itd.) v skladu z nacionalno strategijo za energetsko učinkovitost ali podobnim okvirom politike. Prav tako bi morale države članice, kadar poročajo o več ukrepih politike, zagotoviti doslednost predpostavk, uporabljenih za določitev osnov.
V točki 2(f) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti je pojasnjen poseben primer ukrepov politike, s katerimi se pospešuje uvedba učinkovitejših izdelkov in vozil. V navedenem okviru je lahko osnova poraba energije nadomeščenega izdelka ali vozila (glej spodnjo sliko), če je mogoče dokazati predčasno zamenjavo izdelka ali vozila:
Osnova za posebni primer predčasne zamenjave
Ta posebni primer se nanaša samo na „obdobje predčasne zamenjave“, tj. obdobje od namestitve nove opreme do konca povprečne pričakovane življenjske dobe nadomeščene opreme.
Osnovo za izračun dodatnih prihrankov energije je treba uporabiti za preostalo življenjsko dobo nove opreme. Tako se dobi različno visoka osnova, kot je prikazana spodaj:
Različno visoka osnova za posebni primer predčasne zamenjave
V tem primeru je bila obstoječa oprema zamenjana tri leta pred koncem njene pričakovane življenjske dobe. Ta tri leta ustrezajo obdobju predčasne zamenjave. Pričakovana življenjska doba nove opreme je osem let. Zato se osnova za izračun dodatnih prihrankov energije za preostalih pet let določi, kot je pojasnjeno zgoraj.
Namesto različno visoke osnove bi se lahko izračunali tehtani prihranki energije, ki bi se uporabili za celotno trajanje učinkov ukrepa. Posledica tega ne sme biti, da sporočeni prihranki energije presegajo različno visoko osnovo. Poleg tega bi bilo treba pojasniti izračun tehtanih prihrankov energije.
V primeru odstopanja od zahteve glede dodatnosti za obstoječe stavbe (točka 2(b) Priloge V k direktivi o energetski učinkovitosti) bi se lahko kot osnova upoštevalo stanje pred prenovo stavbe. Države članice lahko uporabijo:
|
— |
podatke, značilne za stavbo (npr. podatke z računov za energijo, iz energetske izkaznice ali energetskega pregleda), ali |
|
— |
povprečne vrednosti, reprezentativne za stavbni fond, v katerega je usmerjen ukrep politike (npr. če se uporabljajo predvideni prihranki). |
Dodatnost se lahko nato oceni ob upoštevanju obnovitvenih del, ki bi se izvedla v vsakem primeru. Odvisno od nacionalnih okoliščin imajo lahko finančne spodbude za zamenjavo oken denimo znatne učinke neupravičenega okoriščanja, kar pomeni na primer, da udeleženci izkoristijo finančne spodbude, čeprav so nameravali okna zamenjati v vsakem primeru (ne zaradi energetske učinkovitosti, ampak iz drugih razlogov, npr. zaradi zaščite pred hrupom ali estetskih razlogov).
V nekaterih primerih je postopek določitve osnove bolj zapleten. Ti primeri so navedeni v spodnji preglednici skupaj s predlogi, kako jih obravnavati:
|
Stanje |
Težave |
Smernice |
|
Politike se izvajajo že vrsto let |
Težko je ugotoviti stanje, če politike ne bi bilo. Trenutni trendi (npr. trend tržnega povprečja) so lahko deloma posledica vpliva politike na preoblikovanje trga v preteklih letih. |
Osnovo določite na podlagi minimalnih ravni iz zakonodaje EU. Sicer uporabite iste predpostavke kot v uradnem nacionalnem scenariju „brez sprememb“, ki se uporablja kot podlaga za nacionalno strategijo za energetsko učinkovitost ali podoben okvir politike. |
|
Lokalne prometne politike, ki spodbujajo prehod na druge načine prevoza, upravljanje mobilnosti itd. (to se lahko nanaša tudi na druge politike, s katerimi se lahko na enem območju zmanjša poraba energije, na drugem pa se poveča) |
Posamezne spremembe je težko spremljati. Stranske učinke je težko upoštevati (npr. nov javni prevoz na eni poti lahko povzroči zastoje na drugi). |
Za primerjavo scenarijev brez politik/s politikami uporabite modeliranje lokalnega prometa (pri čemer naj bodo modeli umerjeni na podlagi raziskav o prometu). |
|
Kompleksni industrijski postopki brez jasno opredeljenega trga |
Pri kompleksnih sistemskih postopkih, ki so posebej zasnovani za določeno industrijsko napravo, je težko določiti tržno povprečje (saj ni pravega trga). |
Kot osnova se lahko načrtuje referenčna naložba. Pristop bi moral temeljiti na tehnološkem sistemu z najnižjimi stroški naložbe in proizvodnjo, ki je primerljiva s proizvodnjo pri učinkoviti možnosti. |
Splošneje bi se lahko pri ocenjevanju neto ali dodatnih prihrankov upoštevale naslednje metode (2):
|
— |
naključni nadzorovani preskusi in možnosti za naključne pristope (3), |
|
— |
kvazieksperimentalne zasnove, vključno z ujemanjem (4), |
|
— |
pristopi na podlagi raziskav, |
|
— |
analize podatkov o prodaji na trgu, |
|
— |
strukturirani pristopi na podlagi strokovne presoje, |
|
— |
predvidena ali določena razmerja „neto/bruto“, |
|
— |
metoda sledenja skozi čas (ali študije primera), |
|
— |
osnovni pristopi na podlagi običajne prakse, |
|
— |
ocene od zgoraj navzdol (ali makroekonomski modeli). |
(1) https://ec.europa.eu/info/energy-climate-change-environment/standards-tools-and-labels/products-labelling-rules-and-requirements/energy-label-and-ecodesign/energy-efficient-products_sl
(2) Za več podrobnosti glej na primer: Voswinkel, F., Broc, J. S., Breitschopf, B., in Schlomann, B., Evaluating net energy savings – a topical case study of the EPATEE project (Ocenjevanje neto prihrankov energije – aktualna študija primera projekta EPATEE), 2018, financirano v okviru programa Obzorje 2020,
https://epatee.eu/sites/default/files/files/epatee_topical_case_study_evaluating_net_energy_savings.pdf.
(3) Glej tudi Dodatek VI.
(4) Glej tudi Dodatek VI.
Dodatek XII
SPREMLJANJE IN PREVERJANJE
1. Preverjanje ukrepov in prihrankov energije
Pri vzpostavljanju sistema za spremljanje in preverjanje je lahko koristno razlikovati med preverjanjem ukrepov na eni strani in preverjanjem prihrankov energije na drugi strani. To ne pomeni, da morajo ta dva vidika preveriti različni subjekti. Z razlikovanjem naj bi se zagotovilo, da se obravnavajo vprašanja, značilna za vsako vrsto preverjanja.
Ukrepi se preverjajo za zagotovitev, da so bili vzpostavljeni ali izvedeni v skladu z zahtevami glede kakovosti, učinkovitosti ali drugimi zahtevami v okviru ukrepa politike.
Sporočeni prihranki energije se preverijo, da se zagotovi njihova skladnost s pravili za izračun ali metodologijo ukrepa politike.
Odvisno od nacionalnih okoliščin in vrste ukrepa politike lahko postopki spremljanja in preverjanja vključujejo različne strani z različnimi stališči. V spodnji preglednici so navedene vloge vsake vrste strani ob upoštevanju posebnosti vsakega ukrepa:
|
|
Javni organi izvajalci |
Udeležene ali pooblaščene strani/pogodbeni izvajalci/zavezane strani |
|||||||||||||
|
Ukrepi ali projekti, ki jih je treba odobriti/zavrniti |
Cilj: zagotoviti kakovost ukrepov in projektov (skladnost z vnaprej določenimi zahtevami) + zagotoviti ključne podatke za upravljanje in ocenjevanje politike |
Cilj: zagotoviti, da bodo ukrepi/projekti upravičeni do vključitve v sistem (npr. za zagotovitev finančne spodbude ali dobropisov za prihranke energije) + zagotavljati zadovoljstvo odjemalcev (za pogodbene izvajalce ali zavezane strani) ali prihranke energije (za končne odjemalce) |
|||||||||||||
|
Vloge:
|
Vloge:
|
||||||||||||||
|
Prihranki energije, ki jih je treba upoštevati (ali knjižiti v dobro)/razveljaviti |
Cilj: zagotavljati kakovost ocenjevanja prihrankov energije in poročanja o njih (skladnost z vnaprej določenimi pravili za izračun in/ali zahtevami glede ocenjevanja), tako da spremljani prihranki energije kažejo vplive politike v skladu s cilji politike in zahtevami iz direktive o energetski učinkovitosti + zagotoviti ključne podatke za upravljanje in ocenjevanje politike |
Cilj: zagotoviti, da bodo prihranki energije upravičeni do vključitve v sistem (npr. za zagotovitev dobropisov za prihranke energije) + zagotavljati zadovoljstvo odjemalcev (za pogodbene izvajalce ali zavezane strani) ali prihranke energije (za končne odjemalce) |
|||||||||||||
|
Vloge:
|
Vloge:
|
2. Statistično pomemben delež in reprezentativni vzorec
S členom 7a(5) (za sisteme obveznosti energetske učinkovitosti) in členom 7b(2) direktive o energetski učinkovitosti (za alternativne ukrepe) se zahteva, da „[d]ržave članice vzpostavijo sisteme za merjenje, nadziranje in preverjanje, v okviru katerih se dokumentirano preveri vsaj statistično pomemben delež in reprezentativen vzorec ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti“.
Cilj te zahteve je preveriti, ali se prihranki energije dejansko dosegajo, kot je bilo sporočeno. Zato je bistveno izbrati statistično reprezentativen vzorec, ki dovolj natančno predstavlja značilnosti celotne populacije (tj. ukrepov za energetsko učinkovitost).
Kaj je „statistično reprezentativno“, je v veliki meri odvisno od števila obravnavanih ukrepov in drugih okvirnih pogojev za posamezne ukrepe, ki se izvajajo. Zato ni mogoče zagotoviti splošno veljavne opredelitve, na primer odstotnih deležev ali števila primerov. Naslednje predpostavke so zgolj okvirne in ne morejo nadomestiti posebne analize statističnih lastnosti ukrepa za posamezne primere:
Naslednji neizčrpni, okvirni seznam bi lahko državam članicam pomagal pri preučitvi, kaj bi lahko sestavljalo statistično pomemben delež in reprezentativen vzorec:
|
— |
celovita raziskava za manjše število primerov (n < 20), |
|
— |
pri povprečnem številu primerov bi lahko bil ustrezen vzorec, ki obsega 10 % populacije, vendar vsaj n = 20, |
|
— |
pri velikih vzorcih bi se lahko vzorec ~100 štel za zadostnega za 1-odstotno verjetnost napake pri 5-odstotnem deležu poročil z nepravilnostmi (tj. domneva se, da 5 % poročil o ukrepih vsebuje nepravilnosti). Pri vzorcih z večjim deležem poročil z nepravilnostmi zadostuje manjši vzorec (glej preglednico):
Opomba: 1–10-odstotni razpon verjetnosti napake je uporabljen za ponazoritev. Verjetnost napake je lahko večja, odvisno od vrste ukrepa politike, posameznih ukrepov in tega, ali se izvršujejo postopki za zagotavljanje kakovosti in kazni ali sankcije. |
||||||||||||||||||||||||
Pri določitvi reprezentativnega vzorca bi bilo treba upoštevati druge vidike. Morda je treba uporabiti na primer stratificirani vzorec, če je mogoče pri različnih vrstah stavb izvajati isto vrsto posameznih ukrepov (kot so opredeljeni v členu 2(19)). Ta pristop bi zagotovil, da je število vzorčenih stavb v vsaki kategoriji sorazmerno s številom stavb v zadevni kategoriji (v populaciji ukrepov, sporočenih v zvezi z ocenjevanim ukrepom). Če obstaja razlog za domnevo, da bi se lahko z ukrepom dosegel širok nabor prihrankov energije v različnih vrstah stavb, je morda primerno vzorčiti vsako kategorijo posebej.
Velikost vzorca se nanaša na preverjanje in ne na merjenje. V okviru istega ukrepa politike se lahko izvajajo različni posamezni ukrepi (kot so opredeljeni v členu 2(19)), vendar je za smiselno merjenje potrebna homogenost. Zato bi moral biti prvi korak v postopku vzorčenja določitev, katere dejavnike ali merila bi bilo treba upoštevati za določitev homogenih skupin (ukrepov ali udeležencev), pri katerih je mogoče rezultate meritev ekstrapolirati na reprezentativni vzorec (na skupino).
Glede na vrsto ukrepa politike so lahko v tej fazi potrebna druga merila. Zavezane strani ali tretje strani, ki lahko spodbujajo posamezne ukrepe med končnimi odjemalci, lahko na primer za sisteme obveznosti energetske učinkovitosti uporabljajo zelo različne strategije ter različno zbirajo podatke in izračunavajo prihranke. Zato bi bilo treba vzorce izbrati za vsako stran.
3. Ponazoritve, kako vzpostaviti sistem za spremljanje in preverjanje
Spodnji okvirni primeri vsebujejo osnovne informacije o tem, kako zagotoviti:
|
— |
da se nadziranje in preverjanje izvajata neodvisno od zavezanih, udeleženih ali pooblaščenih strani ter |
|
— |
da se preverita vsaj statistično pomemben delež in reprezentativni vzorec ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti. |
3.1 Sistem obveznosti energetske učinkovitosti (predvideni prihranek)
Vidiki preverjanja ukrepov v okviru sistema obveznosti energetske učinkovitosti vključujejo naslednje:
|
— |
od zavezanih strani bi se lahko zahtevalo, naj za preverjanje vzorcev ukrepov pooblastijo neodvisne tretje strani. Takšno preverjanje bi se lahko opravilo med obiski na kraju samem, da bi se preverilo, ali ukrepi izpolnjujejo zahteve sistema obveznosti energetske učinkovitosti ter ali so ukrepi in pogoji njihove namestitve/izvedbe (po potrebi vključno s primerjavo stanja pred namestitvijo/izvedbo in po njej) skladni s podatki, ki so jih v zvezi z izračuni prihrankov energije sporočile zavezane strani, |
|
— |
od neodvisnih tretjih strani bi se lahko zahtevalo, da so registrirane pri javnem organu in da plačajo takso za registracijo. Zahtevalo bi se lahko tudi, naj javnemu organu in zavezani strani poročajo o rezultatih preverjanja, |
|
— |
javni organ bi lahko določil protokole preverjanja (npr. kontrolni seznam za vsako vrsto ukrepov) za uskladitev praks preverjanja med tretjimi stranmi, |
|
— |
javni organ bi lahko skupaj z akreditacijskimi organi določil merila, ki jih morajo tretje strani izpolnjevati za registracijo pri javnem organu, ter |
|
— |
akreditacijski organi bi lahko redno nadzorovali tretje strani (za zagotovitev, da delujejo neodvisno in ravnajo v skladu s protokoli preverjanja). To preverjanje bi se lahko financiralo s taksami za registracijo, ki jih plačajo tretje strani. Akreditacijski organi bi nato javnemu organu poročali o svojih rezultatih. |
Za zagotovitev neodvisnega izvajanja preverjanj bi morale biti tretje strani organizacije, ki niso delno ali v celoti v lasti zavezane strani ali njenega holdinga. To bi moral preverjati akreditacijski organ.
Namen teh ureditev je znižanje stroškov in zmanjšanje upravnega bremena za javni organ; zlasti:
|
— |
preverjanja bi lahko organizirale in plačale zavezane strani ter |
|
— |
nadzor bi lahko organizirali akreditacijski organi, plačale pa bi ga tretje strani. |
Zato bi morala biti vloga javnega organa osredotočena na:
|
— |
določitev pravil o vzorčenju, meril za tretje strani, protokolov preverjanja itd., |
|
— |
pregledovanje ugotovitev v poročilih akreditacijskih organov in |
|
— |
na podlagi tega pregleda:
|
Vzorčenje preveritev ukrepov bi lahko temeljilo na statističnih merilih (za reprezentativnost) ali pristopu na podlagi tveganja, saj se preverjanje uporablja tudi za zagotovitev varstva potrošnikov in boj proti goljufijam.
Javni organ bi moral prihranke energije v okviru sistemov obveznosti energetske učinkovitosti preverjati neodvisno od zavezanih strani. V okviru tega bi javni organ:
|
— |
moral določiti:
|
|
— |
lahko bi s preverjanjem dokumentacije preveril podatke in izračune na podlagi statistično pomembnega deleža in reprezentativnega vzorca (1) sporočenih ukrepov, v ta namen pa bi od zavezanih strani zahteval, naj predložijo ustrezne dokaze; |
|
— |
nato bi lahko na podlagi rezultatov zgoraj navedenih korakov opravil nadzore na kraju samem za nadaljnje preverjanje. |
Spletna podatkovna platforma pomeni začetne stroške za sistem obveznosti energetske učinkovitosti, vendar nato olajša zbiranje in obdelavo podatkov ter verjetno zmanjša upravno breme za zavezane strani in javni organ.
Na podlagi rezultatov različnih korakov preverjanja bi lahko javni organ:
|
— |
od zavezanih strani zahteval, naj zagotovijo dodatna pojasnila ali utemeljitve, |
|
— |
v celoti ali delno razveljavil prihranke energije, sporočene v zvezi s primeri, ki se preiskujejo, in |
|
— |
izvrševal sankcije ali kazni. |
3.2 Prostovoljni sporazum (skalirani prihranek)
Ob sklenitvi prostovoljnega sporazuma bi se morale udeležene strani zavezati k določitvi akcijskega načrta in cilja glede prihrankov energije na podlagi zanesljive metodologije, na primer energetskega pregleda. V akcijskem načrtu bi morale določiti ukrepe, ki jih je treba izvesti v razumnem roku (odvisno od posebnosti posameznega sporazuma) in jih v razumnem obdobju redno pregledovati.
Ker imajo udeležene strani neposredno korist od ukrepov, ki se jih obvežejo izvesti (ker so tudi končni odjemalci), bi lahko same preverile njihovo kakovost. Vendar bi moral javni organ zagotoviti jasne smernice za preverjanje kakovosti najpogostejših vrst ukrepov. V tem primeru je poudarek na preverjanju izvedenih ukrepov. Za zagotovitev popolne skladnosti pa bi moral organ za spremljanje preverjati ukrepe in prihranke energije neodvisno od sopodpisnikov sporazuma (javnega organa in udeleženih strani).
Vzorčenje preveritev prihrankov bi moralo temeljiti na zanesljivem statističnem pristopu za zagotovitev reprezentativnosti, da je mogoče rezultate ekstrapolirati na celotni sistem.
Spodaj so navedeni okvirni vidiki preverjanja ukrepov in prihrankov energije na podlagi prostovoljnih sporazumov:
|
— |
javni organ (ministrstvo, ki je sopodpisnik sporazuma) bi lahko imenoval neodvisen organ za spremljanje (npr. nacionalno agencijo za energijo), s katerim bi lahko določil:
|
|
— |
organ za spremljanje bi lahko vzpostavil spletno podatkovno platformo, ki bi omogočala sistematično in avtomatizirano preverjanje verodostojnosti sporočenih podatkov. Kadar bi se odkrili osamelci, bi moral organ za spremljanje preveriti ustrezne podatke in izračune, |
|
— |
od udeleženih strani bi bilo treba zahtevati, naj prek spletne platforme redno sporočajo podatke o ukrepih, ki so jih izvedle, in hranijo ustrezne dokaze (npr. račune), |
|
— |
organ za spremljanje bi moral preveriti statistično pomemben delež in reprezentativni vzorec sporočenih ukrepov, na primer s preverjanjem dokumentacije, ki vsebuje sporočene podatke in izračune. Od udeleženih strani bi moral zahtevati, naj predložijo ustrezne dokaze, |
|
— |
nato bi lahko organ za spremljanje na podlagi rezultatov zgoraj navedenih korakov opravil nadzore na kraju samem za nadaljnje preverjanje, |
|
— |
na podlagi rezultatov preverjanja bi moral organ za spremljanje od udeleženih strani zahtevati sprejetje ukrepov za odpravo morebitnih ugotovljenih težav ali razveljaviti sporočene prihranke energije. Javni organ bi lahko naložil sankcije (npr. izključitev iz sporazuma) ali globe, če je ustrezno, ter |
|
— |
organ za spremljanje bi moral pripravljati letna poročila o rezultatih izvajanja sporazuma ter opravljenih preveritvah in nadzorih. Ta poročila bi bilo treba objaviti. |
3.3 Subvencijska shema (izmerjeni prihranek)
Subvencijska shema bi se lahko nanašala na prenovo hiš do določene ravni učinkovitosti. Ukrepe in prihranke energije bi bilo treba preverjati neodvisno od pooblaščene strani, tj. preverjati bi jih moral drug pogodbeni izvajalec.
Vzorčenje za preveritev kakovosti ukrepov bi moralo temeljiti na:
|
— |
pristopu na podlagi tveganja, da se odkrijejo morebitne goljufije, ter |
|
— |
statističnem pristopu za zagotovitev reprezentativnosti, da je mogoče rezultate ekstrapolirati na celotni sistem. |
Spodaj so navedeni okvirni vidiki preverjanja prihrankov energije in ukrepov v okviru subvencijskih shem:
|
— |
gradbeni strokovnjaki, ki izvajajo dela, bi morali biti ustrezno usposobljeni in registrirani pri javnem organu, |
|
— |
pri vložitvi vloge za subvencijo bi bilo treba od gospodinjstev zahtevati (ob upoštevanju ustreznih določb o varstvu potrošnikov in njihovih podatkov), naj na zahtevo omogočijo dostop do svojih računov za energijo in odgovorijo na anketni vprašalnik (če so vključeni v vzorec za preverjanje), ter |
|
— |
raven energetske učinkovitosti, dosežena po prenovi, bi morala biti potrjena z energetsko izkaznico, ki jo izda pooblaščeni ocenjevalec. |
Shemo bi lahko upravljala pooblaščena stran.
Preverjanje izvajanja projektov prenove in ravni energetske učinkovitosti ali doseženih prihrankov energije bi se lahko upravljalo, kot sledi:
|
— |
pooblaščeni organ bi lahko vzdrževal zbirko podatkov s podrobnostmi o odobrenih projektih prenove, kar bi omogočilo oblikovanje statistično pomembnega deleža in reprezentativnega vzorca projektov prenove, |
|
— |
javni organ bi lahko pooblastil pogodbenega izvajalca spremljanja, ki bi imel dostop do navedene zbirke podatkov ali drugih potrebnih podatkov ali zbirke podatkov (npr. zbirke podatkov o energetskih izkaznicah). Na podlagi prvega koraka preverjanja bi moral pogodbeni izvajalec izbrati podvzorec za inšpekcijski pregled na kraju samem ter |
|
— |
preverjanje prihrankov energije ali raven energetske učinkovitosti, dosežena po prenovi, bi morala biti pregledno potrjena z energetsko izkaznico, ki jo izda pooblaščeni ocenjevalec, ali na drug pregleden in ustrezen način (glej Dodatek III, oddelek 1.1). |
Pogodbeni izvajalec spremljanja bi moral zbrati vse potrebne podatke, odvisno od metodologije, ki se uporablja za statistično zanesljiv vzorec (energetske izkaznice, računi za energijo itd.), in opraviti nadaljnjo analizo za ugotovitev:
|
— |
ocenjenih ali izmerjenih prihrankov ali |
|
— |
izboljšanja energetske učinkovitosti. |
4. Smernice ter primeri sistemov za spremljanje in preverjanje
Državam članicam se priporoča, naj preučijo dodatne vire, na primer:
|
— |
projekt multEE (Obzorje 2020) (2), |
|
— |
predstavitve sistemov za spremljanje sistema obveznosti energetske učinkovitosti (3) in |
|
— |
študijo primera projekta EPATEE, ki vsebuje primere sistemov za spremljanje, ki se uporabljajo za oceno prihrankov energije (4). |
(1) Vzorčenje preveritev prihrankov energije bi moralo temeljiti na statističnem pristopu za zagotovitev reprezentativnosti, da je mogoče rezultate ekstrapolirati na celotni sistem.
(2) https://multee.eu/
(3) http://atee.fr/sites/default/files/part_3-_monitoring_verification_and_evaluation.zip
(4) https://epatee.eu/sites/default/files/files/epatee_topical_case_study_linkage_between_monitoring_and_evaluation.pdf