PRILOGA

1.   UVOD

Direktiva 2010/31/EU (v nadaljnjem besedilu: direktiva o energetski učinkovitosti stavb) spodbuja izboljšanje energetske učinkovitosti stavb, vključno s tehničnimi stavbnimi sistemi. V direktivi so zlasti pojasnjeni sistemi, na katere se nanašajo zahteve, in navedene posebne določbe za zagotovitev, da so ti sistemi zasnovani, dimenzionirani, nameščeni in prilagojeni za čim boljše delovanje. V zvezi s sistemi, ki zlasti pomembno vplivajo na energetsko učinkovitost, je v direktivi določena tudi zahteva za preglede, s katerimi se redno spremlja učinkovitost sistemov. V direktivi sta elektronsko spremljanje in nadzor obravnavana kot možna alternativa pregledom.

Direktiva 2012/27/EU (v nadaljnjem besedilu: direktiva o energetski učinkovitosti) je vsebovala določbe o prenovi stavb in dolgoročnih strategijah za spodbujanje naložb v prenovo nacionalnega stavbnega fonda.

Direktiva o energetski učinkovitosti stavb in direktiva o energetski učinkovitosti sta bili spremenjeni z Direktivo (EU) 2018/844, ki je začela veljati 9. julija 2018 ter s katero so bili okrepljeni navedeni elementi in povečan obseg vrst sistemov, katerih delovanje je treba optimizirati. Poleg tega je navedena direktiva okrepila vlogo elektronskega spremljanja, avtomatizacije in nadzora ter uvedla dodatne zahteve, ki podpirajo namestitev infrastrukture za polnjenje električnih vozil na parkiriščih stavb.

Zaradi razširitve obsega opredelitve tehničnih stavbnih sistemov, da bi vključevala več sistemov, ter splošneje zaradi potrebe po upoštevanju razvoja stavb in energetskega sistema je treba nujno posodobiti okvir direktive o energetski učinkovitosti stavb za izračun energetske učinkovitosti stavb. To zlasti pomeni povečanje preglednosti izračunov energetske učinkovitosti in energetskih izkaznic, predvsem v zvezi z izračunom faktorjev primarne energije.

Cilj tega priporočila je prispevati k celovitemu izvajanju in izvrševanju energetske zakonodaje Unije. V njem so navodila za razumevanje in prenos direktive o energetski učinkovitosti stavb, zlasti določb, ki se nanašajo na tehnične stavbne sisteme in njihove preglede, med drugim glede: namestitve naprav za samoregulacijo ter sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb (členi 8, 14 in 15 direktive), elektromobilnosti, infrastrukture za polnjenje (člen 8 direktive) ter izračuna faktorjev primarne energije (Priloga I k direktivi).

Smernice iz te priloge predstavljajo stališče služb Komisije. Ne spreminjajo učinkov direktive in ne posegajo v zavezujočo razlago členov 2, 8, 14 in 15 ter Priloge I k direktivi o energetski učinkovitosti stavb, kot jo je podalo Sodišče.

2.   TEHNIČNI STAVBNI SISTEMI IN NJIHOVI PREGLEDI, VKLJUČNO Z ZAHTEVAMI GLEDE NAMESTITVE NAPRAV ZA SAMOREGULACIJO IN SISTEMOV ZA AVTOMATIZACIJO IN NADZOR STAVB

2.1   Namen: zagotoviti čim boljše delovanje tehničnih stavbnih sistemov ter podpreti upravljanje z energijo in notranjim okoljem

Direktiva o energetski učinkovitosti stavb vključuje določbe o zahtevah glede tehničnih stavbnih sistemov ter o oceni in dokumentiranju učinkovitosti sistemov, ki imata dva cilja. Prvič, cilj ocene in dokumentiranja učinkovitosti sistemov je zagotoviti, da so tehnični stavbni sistemi ustrezno zasnovani, vgrajeni in dani v obratovanje, da bi lahko čim bolje delovali. Drugič, prizadeva si zagotoviti sledenje in dokumentiranje vsakega posega, ki lahko vpliva na učinkovitost tehničnih stavbnih sistemov. To je pomembno, saj so te informacije dragocene za lastnika in pomembne za olajšanje ocene učinkovitosti stavbe kot celote (npr. v povezavi s certificiranjem energetske učinkovitosti).

Sprememba direktive o energetski učinkovitosti stavb razširja obseg rednih pregledov tehničnih stavbnih sistemov. Cilj teh pregledov je oceniti učinkovitost sistemov. V okviru pregledov bi bilo treba tudi opredeliti vprašanja ali težave, predlagati rešitve ali ukrepe za izboljšanje in v poročilu zabeležiti rezultate pregleda za prihodnjo uporabo.

Direktiva o energetski učinkovitosti stavb vključuje zahteve glede namestitve naprav za samoregulacijo, ki lahko regulirajo notranjo temperaturo stavb, da bi se izboljšalo upravljanje porabe energije, hkrati pa omejili stroški. Vključuje tudi zahtevo o namestitvi sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb v vseh (obstoječih in novih) nestanovanjskih stavbah, ki presegajo določeno nazivno izhodno moč ogrevalnih, prezračevalnih in klimatskih sistemov. Sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb namreč zagotovijo znatne prihranke energije, izboljšajo upravljanje notranjega okolja ter so kot taki koristni za lastnike in uporabnike stavb, zlasti velikih nestanovanjskih stavb.

2.2   Področje uporabe določb o tehničnih stavbnih sistemih in njihovih pregledih, napravah za samoregulacijo ter sistemih za avtomatizacijo in nadzor stavb

Ta pododdelek opozarja na področje uporabe in vsebino teh določb ter poudarja razlike, uvedene s spremembami iz Direktive (EU) 2018/844, če je to ustrezno.

2.2.1   Tehnični stavbni sistemi: zahteve za sisteme, ocena in dokumentiranje celotne energetske učinkovitosti (člen 2 ter člen 8(1) in (9) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

Pred spremembo: pred spremembo so morale države članice v skladu s členom 8(1) direktive o energetski učinkovitosti stavb določiti zahteve za sisteme glede celotne učinkovitosti, pravilne namestitve, ustrezne velikosti, prilagoditve in nadzora tehničnih stavbnih sistemov. Ta obveznost se je uporabljala za tehnične stavbne sisteme, nameščene v obstoječih stavbah, države članice pa so jo lahko uporabljale tudi za tehnične stavbne sisteme, nameščene v novih stavbah. Poleg tega je pred spremembo v skladu s členom 2(3) direktive o energetski učinkovitosti stavb tehnični stavbni sistem pomenil „tehnično opremo za ogrevanje, hlajenje, prezračevanje, toplo vodo, razsvetljavo, ali kombinacijo teh namenov, stavbe ali stavbne enote“.

Po spremembi: kar zadeva tehnične stavbne sisteme, je bil člen 8 direktive o energetski učinkovitosti stavb nadomeščen, pri čemer je treba opozoriti na naslednje:

(a)	določbe o zahtevah za tehnične stavbne sisteme iz člena 8(1) niso bistveno spremenjene (razen za sisteme, v zvezi s katerimi so se morale uporabljati zahteve za sisteme, navedene v pododstavku 2, ki je bil razveljavljen);

(b)	sprememba posodablja in razširja opredelitev „tehničnih stavbnih sistemov“ (člen 2(3));

(c)	sprememba uvaja nove določbe o oceni in dokumentaciji celotne učinkovitosti tehničnih stavbnih sistemov (člen 8(9)).

2.2.2   Tehnični stavbni sistemi: Pregledi (člena 14 in 15 direktive o energetski učinkovitosti stavb)

Pred spremembo:

Člen 14 direktive o energetski učinkovitosti stavb je določal zahteve glede pregledov za ogrevalne sisteme z nazivno izhodno močjo nad 20 kW. Države članice so morale določiti pogostnost pregledov glede na vrsto sistema, nazivno izhodno moč, stroške pregledov in ocenjene prihranke energije. Ogrevalne sisteme z nazivno izhodno močjo nad 100 kW je bilo treba pregledati najmanj vsaki dve leti. Države članice so lahko tudi določile manjšo pogostnost pregledov za sisteme, ki so vključevali elektronske sisteme za nadzor in spremljanje. Člen 14(4) je kot alternativo pregledom državam članicam omogočal, da sprejmejo ukrepe za zagotovitev svetovanja uporabnikom glede zamenjave kotlov, drugih sprememb ogrevalnega sistema in alternativnih rešitev zaradi ocene učinkovitosti in ustrezne velikosti kotla. Celotni učinek tega pristopa je moral biti enakovreden pričakovanemu učinku pregledov.

Člen 15 Direktive je določal zahteve glede pregledov za klimatske sisteme z nazivno izhodno močjo nad 12 kW. Države članice so morale določiti pogostnost pregledov glede na vrsto sistema, nazivno izhodno moč, stroške pregledov in ocenjene prihranke energije. Države članice so lahko določile manjšo pogostnost pregledov za sisteme, ki so vključevali elektronske sisteme za nadzor in spremljanje. Člen 15(4) je kot alternativo pregledom državam članicam omogočal, da sprejmejo ukrepe za zagotovitev svetovanja uporabnikom glede zamenjave klimatskega sistema ali drugih sprememb klimatskega sistema, k čemur spadajo tudi pregledi zaradi ocene učinkovitosti in ustrezne velikosti klimatskega sistema. Celotni učinek tega pristopa je moral biti enakovreden pričakovanemu učinku pregledov.

Po spremembi:

Člen 1(7) Direktive (EU) 2018/844 nadomešča določbe v zvezi s pregledi iz členov 14 in 15 direktive o energetski učinkovitosti stavb.

V skladu s členom 14 direktive o energetski učinkovitosti stavb ni več treba pregledovati ogrevalnih sistemov ter sistemov za kombinirano ogrevanje in prezračevanje z nazivno izhodno močjo 70 kW ali manj. V skladu z istim členom je še vedno treba redno pregledovati ogrevalne sisteme ter sisteme za kombinirano ogrevanje in prezračevanje z nazivno izhodno močjo nad 70 kW. Direktiva o energetski učinkovitosti stavb dovoljuje izvzetje: (a) sistemov, zajetih v pogodbenih ureditvah v zvezi z energetsko učinkovitostjo (ali podobnih ureditvah), v skladu s členom 14(2); (b) sistemov, ki jih upravljajo operaterji komunalnih storitev ali omrežja, v skladu s členom 14(2); (c) sistemov v nestanovanjskih stavbah, opremljenih s sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb, v skladu s členom 14(4) in (6); (d) sistemov v stanovanjskih stavbah s posebnimi funkcijami spremljanja in nadzora, v skladu s členom 14(5) in (6).

V skladu s členom 15 direktive o energetski učinkovitosti stavb ni več treba pregledovati klimatskih sistemov ter sistemov za kombinirano klimatizacijo in prezračevanje z nazivno izhodno močjo 70 kW ali manj. V skladu z istim členom je še vedno treba redno pregledovati klimatske sisteme ter sisteme za kombinirano klimatizacijo in prezračevanje z nazivno izhodno močjo nad 70 kW. Direktiva o energetski učinkovitosti stavb dovoljuje izvzetje: (a) sistemov, zajetih v pogodbenih ureditvah v zvezi z energetsko učinkovitostjo (ali podobnih ureditvah), v skladu s členom 15(2); (b) sistemov, ki jih upravljajo operaterji komunalnih storitev ali omrežja, v skladu s členom 15(2); (c) sistemov v nestanovanjskih stavbah, opremljenih s sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb, v skladu s členom 15(4) in (6); (d) sistemov v stanovanjskih stavbah s posebnimi funkcijami spremljanja in nadzora, v skladu s členom 15(5) in (6).

2.2.3   Zahteve glede namestitve naprav za samoregulacijo (člen 8(1) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

Pred spremembo: Se ne uporabljajo (te določbe so bile uvedene s spremembo).

Po spremembi: Člen 1 Direktive (EU) 2018/844 uvaja nove zahteve v zvezi z namestitvijo naprav za samoregulacijo ter sistemov za avtomatizacijo in nadzor v stavbah, ki izpolnjujejo določene pogoje. Natančneje, države članice morajo v skladu s tretjim pododstavkom člena 8(1) direktive o energetski učinkovitosti stavb zahtevati namestitev naprav za samoregulacijo v vseh novih in obstoječih stavbah ob zamenjavi kurilnih naprav, kadar je to tehnično in ekonomsko izvedljivo.

2.2.4   Zahteve glede namestitve sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb (člena 14(4) in 15(4) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

Pred spremembo: Se ne uporabljajo (te določbe so bile uvedene s spremembo).

Po spremembi: V skladu s členoma 14(4) in 15(4) direktive o energetski učinkovitosti stavb morajo države članice zahtevati namestitev sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb v vseh nestanovanjskih stavbah z nazivno izhodno močjo za ogrevanje, klimatizacijo, kombinirano ogrevanje in prezračevanje ter kombinirano klimatizacijo in prezračevanje nad 290 kW. V skladu z navedenima členoma je treba to izvesti do 31. decembra 2025, kadar je to tehnično in ekonomsko izvedljivo (glej oddelek2.3.4 za dodatne smernice o izvedljivosti izpolnjevanja zahtev).

2.3   Razlaga določb o tehničnih stavbnih sistemih in njihovih pregledih, napravah za samoregulacijo ter sistemih za avtomatizacijo in nadzor stavb

2.3.1   Zahteve za tehnične stavbne sisteme ter ocena in dokumentiranje celotne energetske učinkovitosti teh sistemov (člen 2 ter člen 8(1) in (9) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

2.3.1.1   Razširitev opredelitve „tehničnega stavbnega sistema“ (člen 2(3) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

Obveznosti, ki izhajajo iz člena 8(1) in (9) direktive o energetski učinkovitosti stavb, se uporabljajo za tehnične stavbne sisteme, kot so opredeljeni v členu 2(3). V skladu s to opredelitvijo „tehnični stavbni sistem“ pomeni „tehnično opremo stavbe ali stavbne enote, ki omogoča ogrevanje in hlajenje prostorov, prezračevanje, sanitarno toplo vodo, vgrajeno razsvetljavo, avtomatizacijo in nadzor stavbe, proizvodnjo električne energije na kraju samem ali kombinacijo navedenega, vključno s tistimi sistemi, ki uporabljajo energijo iz obnovljivih virov“.

„Tehnični stavbni sistem“ je bil v direktivi o energetski učinkovitosti stavb opredeljen že pred zadnjo spremembo. Direktiva o energetski učinkovitosti stavb posodablja to opredelitev, pri čemer za nekatere sisteme uporablja drugačno ubeseditev, da bi pojasnila njihovo področje uporabe, in razširja opredelitev, tako da zajema dodatne sisteme („tehnično opremo za avtomatizacijo in nadzor stavb“ ter „tehnično opremo za proizvodnjo električne energije na kraju samem“).

Spremembe opredelitve v okviru direktive o energetski učinkovitosti stavb so povzete v naslednji preglednici:

Preglednica 1

Spremembe opredelitve „tehničnega stavbnega sistema“, uvedene v okviru direktive o energetski učinkovitosti stavb

Pred spremembo	Sprememba	Vrsta spremembe
ogrevanje	ogrevanje prostorov	pojasnitev področja uporabe
hlajenje	hlajenje prostorov	pojasnitev področja uporabe
prezračevanje	prezračevanje	nespremenjeno
topla voda	sanitarna topla voda	pojasnitev področja uporabe
razsvetljava	vgrajena razsvetljava	pojasnitev področja uporabe (1)
n. r.	avtomatizacija in nadzor stavbe	nov tehnični stavbni sistem
n. r.	proizvodnja električne energije na kraju samem	nov tehnični stavbni sistem

Koncept „proizvodnje električne energije na kraju samem“ iz direktive o energetski učinkovitosti stavb bi bilo treba razlagati ob upoštevanju člena 15 direktive o električni energiji (2) o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo, ki ureja status, pravice in obveznosti odjemalcev električne energije, ki so hkrati lastniki proizvodnih enot, ter ob upoštevanju pojma „aktivnih odjemalcev“ v smislu navedene direktive.

2.3.1.2   Novi tehnični stavbni sistemi v direktivi o energetski učinkovitosti stavb (člen 2(3) in (3a) Direktive)

K opredelitvi tehničnih stavbnih sistemov sta bili dodani tehnična oprema za avtomatizacijo in nadzor stavb ter tehnična oprema za proizvodnjo električne energije na kraju samem.

(a)

„Sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb“ so opredeljeni v členu 2(3a) direktive o energetski učinkovitosti stavb: „‚sistem za avtomatizacijo in nadzor stavb‘ pomeni sistem, ki vključuje vse proizvode, programsko opremo in inženirske storitve, ki lahko s samodejnim nadzorom in omogočanjem ročnega upravljanja tehničnih stavbnih sistemov podpirajo energetsko učinkovito, gospodarno in varno delovanje teh tehničnih stavbnih sistemov“;

(b)

„sistemi za proizvodnjo električne energije na kraju samem“ se nanašajo na sisteme, ki so namenjeni proizvodnji električne energije, so nameščeni na posesti ali znotraj meja posesti, na kateri je stavba, ter so v določenem obsegu povezani s stavbo in njeno električno napeljavo (3). Taki sistemi vključujejo zlasti fotonapetostne panele (npr. nameščene na strehi), mikronaprave za soproizvodnjo toplote in električne energije ter majhne vetrne turbine.

2.3.1.3   Koristne opredelitve pojmov: „ogrevalni sistem“ in „klimatski sistem“ (člen 2(15a) in (15) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

Člen 2 direktive o energetski učinkovitosti stavb poleg opredelitve tehničnega stavbnega sistema vključuje opredelitvi ogrevalnega sistema in klimatskega sistema (4):

(a)	„‚ogrevalni sistem‘ pomeni kombinacijo komponent, potrebnih za določeno izvedbo obdelave zraka v zaprtih prostorih, s katero se dvigne temperatura“ (5);

(b)	„‚klimatski sistem‘ pomeni kombinacijo komponent, potrebnih za zagotovitev obdelave zraka v zaprtih prostorih, v katerih je temperaturo mogoče nadzorovati oziroma znižati“ (6).

2.3.1.4   Kdaj se obveznosti uporabljajo? (člen 8(1) in (9) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

Določbe o tehničnem stavbnem sistemu iz člena 8(1) in (9) direktive o energetski učinkovitosti stavb se uporabljajo pri namestitvi, zamenjavi ali nadgradnji tehničnega stavbnega sistema.

Opozoriti je treba, da se pogoji, katerih izpolnjevanje je potrebno za izvajanje teh obveznosti, nanašajo le na tehnične stavbne sisteme in ne vrste stavbe ali stavbne enote, ki se obravnava. Glede na opredelitev tehničnega stavbnega sistema je jasno, da je ta sistem oprema v stavbi ali stavbni enoti, kar pomeni, da se določbe, ki se uporabljajo za tehnične stavbne sisteme, uporabljajo v zadevnih stavbah ali stavbnih enotah, ne glede na vrsto stavbe ali njene lastnosti.

Vendar je določba o določitvi zahtev za sisteme obvezna le za tehnične stavbne sisteme v obstoječih stavbah. Države članice se same odločijo, ali bodo obveznost razširile na tehnične stavbne sisteme v novih stavbah.

2.3.1.5   Pomen izrazov (člen 8(1) in (9) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

Nove določbe o dokumentiranju učinkovitosti sistemov (člen 8(9) direktive o energetski učinkovitosti stavb) uporabljajo nekatere enake pojme kot določbe o določitvi zahtev za sisteme: „celotna energetska učinkovitost“, „namestitev“, „zamenjava“ in „nadgradnja“. Pomen teh izrazov je v novih določbah enak. Zato bi bilo treba te izraze na nacionalni ravni prenesti enako kot pri določbah o določitvi zahtev za sisteme.

Določbe o dokumentiranju učinkovitosti sistemov uporabljajo tudi izraz „spremenjeni del“, ki se nanaša na specifičen del (tj. komponento) sistema, na katerega vpliva nadgradnja sistema. To je upoštevno le v primeru nadgradnje sistema in ne pri namestitvi ali zamenjavi sistema.

2.3.2   Pregled ogrevalnih sistemov, klimatskih sistemov, sistemov za kombinirano ogrevanje in prezračevanje ter sistemov za kombinirano klimatizacijo in prezračevanje (člena 14 in 15 direktive o energetski učinkovitosti stavb)

2.3.2.1   Razvoj določb o pregledih v skladu z direktivo o energetski učinkovitosti stavb (člena 14 in 15 direktive)

Na kratko, glavne spremembe zahtev glede pregledov, ki so bile uvedene v okviru direktive o energetski učinkovitosti stavb, so: (1) različni pragovi za preglede, (2) uvedba pregledov prezračevalnih sistemov za sisteme za kombinirano ogrevanje (klimatizacijo) in prezračevanje, (3) večji poudarek na običajnih pogojih delovanja in (4) večja vloga sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb (BACS) ter elektronskih sistemov za nadzor in spremljanje.

Člena 14(3) in 15(3) direktive o energetski učinkovitosti stavb kot alternativo pregledom vključujeta možnost, da države članice sprejmejo alternativne ukrepe za zagotovitev svetovanja uporabnikom. Določbe iz navedene direktive o alternativnih ukrepih so podobne določbam iz direktive pred zadnjo spremembo.

Vendar morajo države članice, ki se odločijo uporabiti alternativne ukrepe, zagotoviti, da je njihov učinek enak učinku, ki bi ga imeli pregledi, izvedeni v skladu s členoma 14(1) in 15(1) direktive o energetski učinkovitosti stavb (to vključuje elemente, kot so novi pragovi, sistemi za kombinirano ogrevanje in prezračevanje, izjeme itd.).

Določbe iz člena 15 direktive o energetski učinkovitosti stavb so skoraj enake določbam iz člena 14. Edina razlika je, da se člen 14 nanaša na ogrevalne sisteme, člen 15 pa na klimatske sisteme. Zato bi morale države članice priporočila za preglede ogrevalnih sistemov v skladu s členom 14 uporabiti za preglede klimatskih sistemov v skladu s členom 15 (ali alternativne ukrepe, če je ustrezno). Iz tega sledi, da se sklici na ogrevalne sisteme nanašajo tudi na klimatske sisteme, sklici na kurilne naprave ali kotle pa tudi na hladilne agregate ali ohlajevalnike. Da bi se preprečile odvečne navedbe, naslednji oddelki obravnavajo predvsem preglede ogrevalnih sistemov v skladu s členom 14; ločeni sklici na klimatske sisteme v skladu s členom 15 so navedeni le po potrebi.

2.3.2.2   Nazivna izhodna moč (člen 2(17) ter člena 14 in 15 direktive o energetski učinkovitosti stavb)

Opredelitev „nazivne izhodne moči“ je navedena v členu 2(17) direktive o energetski učinkovitosti stavb.

Kar zadeva ogrevanje in klimatizacijo, nazivna izhodna moč pomeni največjo izhodno moč (v kW) med delovanjem, kot jo določi proizvajalec sistema (7):

(a)	nazivna izhodna toplotna moč za ogrevalni sistem;

(b)	nazivna izhodna hladilna moč za klimatski sistem.

Če je to ustrezno, se prag za nazivno izhodno moč uporablja za vsak sistem posebej (ogrevalni sistem, klimatski sistem, sistem za kombinirano ogrevanje oziroma klimatizacijo in prezračevanje).

V primeru že vzpostavljenih kombiniranih sistemov bi morala nazivna izhodna moč izražati zmogljivost kombinacije sistemov, kot je pojasnjeno v oddelkih 2.3.2.3 in 2.3.2.4.

Sistem običajno zajema več enot, ki delujejo skupaj. V tem primeru je nazivna izhodna moč enaka vsoti nazivnih izhodnih moči posameznih enot.

2.3.2.3   Ogrevalni sistemi ter sistemi za kombinirano ogrevanje in prezračevanje (člen 14 direktive o energetski učinkovitosti stavb)

Z zadnjo spremembo direktive o energetski učinkovitosti stavb se je razširil obseg pregledov, tako da vključujejo tudi prezračevalni del sistemov za kombinirano ogrevanje in prezračevanje.

V državah članicah, ki že imajo vzpostavljene ureditve pregledov, bi moral biti obseg v zvezi z ogrevalnim sistemom že opredeljen v okviru prenosa. V skladu s členom 14(1) direktive o energetski učinkovitosti stavb mora vključevati vse dostopne dele, kot so kurilna naprava, nadzorni sistem in obtočne črpalke.

V skladu z navedeno direktivo je treba pregledati tudi prezračevanje v sistemih za kombinirano ogrevanje in prezračevanje. Ker je to nova zahteva, bi morale države članice opredeliti vrste sistemov, ki se bodo obravnavali kot sistemi za kombinirano ogrevanje in prezračevanje.

Pojem sistemov za kombinirano ogrevanje in prezračevanje bi bilo treba razumeti, kot da vključuje naslednje kategorije:

(a)

vrsta 1: prezračevalni sistemi, povezani z ogrevalnim sistemom. Pri teh sistemih je prezračevalni sistem sestavljen iz ene ali več enot za obdelavo zraka, ki obdelani zrak dovajajo v ogrevane prostore, pri čemer so te enote povezane z eno ali več kurilnimi napravami, da bi lahko z njeno/njihovo toploto obdelale zrak. Primeri sistemov te vrste: kotel + enota za obdelavo zraka + končne enote (ventilatorski konvektorji / kaloriferji z ventilatorjem / radiatorji) ali kotel + sistem s spremenljivim zračnim pretokom;

(b)

vrsta 2: prezračevalni sistemi, usklajeni z ogrevalnim sistemom. Pri teh sistemih ena ali več enot za obdelavo zraka dovaja obdelani zrak v ogrevane prostore. Prezračevalni sistem je povezan s samostojnim virom toplote (npr. namenskim kotlom ali toplotno črpalko) ali uporablja notranji vir toplote (npr. električni upor). Prostore ogreva predvsem sistem, ki uporablja drug toplotni vir. Čeprav ogrevalni in prezračevalni sistemi nimajo skupnih toplotnih virov, delujejo celostno in usklajeno (npr. z vidika časovnega razporeda, temperatur zračnih tokov ali hitrosti kroženja). Primeri sistemov te vrste: strešne enote (sistem s spremenljivo količino hladilnega sredstva ali sistem s spremenljivim pretokom hladilnega sredstva) + enote za obdelavo zraka;

(c)	vrsta 3: prezračevalni sistemi, neodvisni od ogrevalnega sistema. Pri teh sistemih je prezračevalni sistem z vidika toplotnega vira in delovanja popolnoma neodvisen od ogrevalnega sistema. Primeri sistemov te vrste: odvodni sistemi, dovodni in odvodni sistemi (brez predgretja).

Sisteme vrste 1 bi bilo treba obravnavati kot sistem za kombinirano ogrevanje in prezračevanje. To pomeni, da se uporabljajo zahteve iz direktive o energetski učinkovitosti stavb (k temu sklepu prispeva uvodna izjava 35 Direktive (EU) 2018/844). Ne glede na delež toplote, ki ga uporabi prezračevalni sistem, sta v oskrbo stavbe s toploto v celoti vključena ogrevalni in prezračevalni sistem. Za sistem te vrste je potrebno skrbno povezovanje prezračevanja in ogrevanja, da bi se čim bolj učinkovito zagotovilo ustrezno notranje okolje, zlasti pri tipičnih ali povprečnih pogojih obratovanja. Pregledi teh sistemov so dobra priložnost za opredelitev načinov za prihranek energije z nižjimi stroški (lahko uresničljiv cilj).

Tudi sisteme vrste 2 bi bilo treba obravnavati kot sisteme za kombinirano ogrevanje in prezračevanje, predvsem zato, ker je treba ustrezno povezati delovanje ogrevalnih in prezračevalnih sistemov. Podobno kot pri sistemih vrste 1 je pregled dobra priložnost za opredelitev načinov za prihranek energije z nižjimi stroški izvedbe.

Sistemi vrste 3 se ne bi smeli obravnavati kot sistemi za kombinirano ogrevanje in prezračevanje. Ogrevalni sistem in prezračevalni sistem bi bilo treba obravnavati kot posamezna in ločena sistema za namene direktive o energetski učinkovitosti stavb.

Na splošno so sistemi vrst 1 in 2 pogostejši v nestanovanjskih stavbah (kot so pisarne, nakupovalna središča itd.), sistemi vrste 3 pa so pogostejši v stanovanjskih stavbah.

Nazivna izhodna moč sistema za kombinirano ogrevanje in prezračevanje bi morala biti vsota nazivnih izhodnih moči različnih kurilnih naprav, nameščenih v sistemu (8).

Izračun nazivne izhodne moči sistema je odvisen od vrste sistema. Pri sistemih vrst 1 in 3 je odločilni dejavnik velikost kurilne naprave. Pri sistemih vrste 2 bi bilo treba velikost kurilne naprave prišteti k velikosti ločene kurilne naprave v prezračevalnem sistemu (npr. električni grelci, sončni kolektorji itd.). Razlog je, da se z zmogljivostjo ogrevanja obeh elementov nadomestijo izgube toplote v ogrevanem prostoru.

V direktivi o energetski učinkovitosti stavb ni določeno, v kolikšnem obsegu pregled sistema zajema vidike krmiljenja pretoka in obdelave zraka (kot so napeljava, lopute ali zračni filtri). Vendar bi bila dobra praksa, da jih neodvisni strokovnjak vsaj v določenem obsegu kljub temu vključi v pregled na podlagi dostopnosti sistema in možnosti za prihranek energije. Pri sistemu za kombinirano ogrevanje in prezračevanje so različni deli sistema v praksi nameščeni skupaj ali v neposredni bližini. Ker pregledovalec fizično obišče stavbo, so dodatna delovna obremenitev in stroški omejeni, možnosti za prihranek energije pa dobre.

2.3.2.4   Sistemi za kombinirano ogrevanje oziroma klimatizacijo in prezračevanje (člena 14 in 15 direktive o energetski učinkovitosti stavb)

Prezračevalni sistem je pogosto povezan tako z ogrevalnim kot tudi s klimatskim sistemom.

V državah članicah, ki izvajajo preglede ogrevalnih in klimatskih sistemov, je prezračevalni sistem lahko pregledan dvakrat (enkrat pri pregledu ogrevalnega sistema in še enkrat pri pregledu klimatskega sistema). Temu dvojnemu pregledovanju bi se bilo treba izogniti, da bi se omejila obremenitev stavbe in uporabnikov.

Sisteme za kombinirano ogrevanje oziroma klimatizacijo in prezračevanje bi moral po možnosti v okviru enega obiska pregledati strokovnjak, usposobljen za pregled obojega. Če to ni mogoče, se priporoča, da prezračevalni sistem pregleda strokovnjak, usposobljen za pregledovanje klimatskih sistemov.

V državah članicah, ki izvajajo preglede za eno vrsto sistemov in alternativne ukrepe za drugo vrsto sistemov, tveganja za dvojno pregledovanje ni. Vendar bi bilo treba pri pregledu zagotoviti, da se cikla ogrevanja in hlajenja v prezračevalnem sistemu ne prekrivata.

Za ugotovitev, ali je sistem nad ali pod pragom 70 kW, bi bilo treba zadevno nazivno izhodno moč pri ogrevanju in hlajenju obravnavati ločeno. Sistem za kombinirano ogrevanje in klimatizacijo z nazivno izhodno močjo 50 kW pri ogrevanju in nazivno izhodno močjo 30 kW pri hlajenju na primer ne bi presegal praga niti pri pregledu ogrevalnega sistema niti pri pregledu klimatskega sistema. Kombinirani sistem z nazivno izhodno močjo 80 kW pri ogrevanju in nazivno izhodno močjo 30 kW pri hlajenju bi presegal prag pri pregledu ogrevalnega sistema, pri pregledu klimatskega sistema pa ne.

To ločeno obravnavanje izhaja iz dejstva, da so ogrevalni in klimatski sistemi v direktivi o energetski učinkovitosti stavb obravnavani ločeno (člen 14 oziroma 15). V navedeni direktivi ni nobenih določb o skupni obravnavi takih sistemov. Zato jih je treba, kljub temu da v praksi taki kombinirani sistemi lahko obstajajo, v skladu s členoma 14 in 15 navedene direktive obravnavati ločeno, ob upoštevanju ustreznih zahtev glede pregledov, obveznosti poročanja, pogostnosti, potrdil o usposobljenosti pregledovalcev itd.

2.3.2.5   Toplotne črpalke in strešne enote (člen 2(18) ter člena 14 in 15 direktive o energetski učinkovitosti stavb)

V skladu s členom 2(18) direktive o energetski učinkovitosti stavb toplotna črpalka pomeni „stroj, napravo ali sistem, ki prenaša toploto iz naravnega okolja (zrak, voda ali zemlja) v stavbo ali za uporabo v industriji s preusmeritvijo naravnega toka toplote, tako da potuje od nižje k višji temperaturi. Pri povratnih toplotnih črpalkah je možno tudi prehajanje toplote iz stavbe v naravno okolje“. Zato se lahko toplotne črpalke uporabljajo kot generatorji tako v ogrevalnih kot tudi v klimatskih sistemih, čeprav lahko pri nekaterih uporabah opravljajo le eno ali drugo funkcijo. Ker se lahko toplotne črpalke uporabljajo tako za ogrevanje kot tudi za hlajenje, lahko spadajo na področje uporabe tako člena 14 kot tudi člena 15.

Če se toplotna črpalka uporablja kot kurilna naprava v sistemu, ki zagotavlja le ogrevanje, bi moral sistem spadati na področje uporabe člena 14. To velja na primer v primeru, v katerem toplotna črpalka proizvaja toploto za ogrevanje in toplo sanitarno vodo.

Če se toplotna črpalka uporablja kot kurilna naprava ali hladilni agregat v sistemu, ki zagotavlja ogrevanje in klimatizacijo, bi moral sistem spadati na področje uporabe člena 15.

Strešne enote so posebna kategorija toplotne črpalke in se običajno uporabljajo v sorazmerno velikih nestanovanjskih stavbah. Delujejo kot toplotne črpalke, njihova dodatna zmogljivost pa je, da lahko zagotavljajo ogrevanje in hlajenje hkrati. Za te enote bi bilo treba vedno šteti, da spadajo na področje uporabe člena 15.

2.3.2.6   Učinkovitost pri tipičnih ali povprečnih pogojih obratovanja (uvodna izjava 36, člena 14(1) in 15(1) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

Pred spremembo je bilo v uvodni izjavi 26 direktive o energetski učinkovitosti stavb navedeno, da „[r]edno vzdrževanje in pregledovanje ogrevalnih in klimatskih sistemov s strani usposobljenega osebja prispeva skladno s tehničnimi specifikacijami k ohranjanju njihove pravilne nastavitve in na ta način zagotavlja optimalno delovanje z okoljskega, varnostnega in energetskega vidika“, v členu 14(1) pa, da mora pregled vključevati oceno velikosti kotla v primerjavi z zahtevami stavbe.

Spremenjena direktiva o energetski učinkovitosti stavb pa se ne navezuje le na kotel, ampak na celotni sistem in zlasti na kurilno napravo. Zato bolj poudarja običajne pogoje delovanja. V uvodni izjavi 36 Direktive (EU) 2018/844 je navedeno, naj bodo pregledi raje osredotočeni na dejanske pogoje uporabe, saj lahko spremenljivi pogoji obratovanja zahtevajo le del nazivne izhodne zmogljivosti. Razlog za to je, da le majhen del porabe energije v ogrevalnem sistemu poteka pod pogoji, ki se približajo projektnim pogojem. Največ energije se dejansko porabi, kadar sistem obratuje pri „delni obremenitvi“ (tj. ko sistem ne obratuje s polno zmogljivostjo). Zato bi bilo treba kot cilj določiti zagotovitev, da lahko sistem učinkovito in uspešno obratuje v vseh pogojih.

V skladu s členom 14(1) direktive o energetski učinkovitosti stavb pregled ogrevalnih sistemov po potrebi vključuje oceno zmogljivosti sistema za optimiziranje njegove učinkovitosti pri tipičnih ali povprečnih pogojih obratovanja. Države članice morajo posodobiti svojo zakonodajo za zagotovitev, da je ta ocena učinkovitosti po potrebi vključena v preglede.

Delovanje ogrevalnega sistema je odvisno od številnih dejavnikov, med drugim od zunanjih pogojev, značilnosti stavbe, uporabe stavbe in značilnosti sistema. Določitev tipičnih ali povprečnih pogojev obratovanja za vse možne kombinacije je zapletena in je lahko nepraktična.

Sistemi redko obratujejo s polno zmogljivostjo in običajno obratujejo s t. i. delno obremenitvijo. Zagotovijo se lahko nekatere splošne smernice o tipičnih ali povprečnih pogojih obratovanja na podlagi deleža projektne zmogljivosti sistema v danem obdobju. Praviloma na primer velja, da sistem pri tipičnih ali povprečnih pogojih v danem obdobju (npr. dnevu) obratuje pri 20 do 40 % projektne zmogljivosti. Vendar slika na podlagi teh informacij ni popolna. Tudi na tipičen ali povprečen dan se lahko najučinkovitejše nastavitve sistema čez dan bistveno razlikujejo. Zato ni priporočljivo, da so tipični ali povprečni pogoji obratovanja v nacionalni zakonodaji opredeljeni kot funkcija obremenitve sistema.

Lahko se zagotovijo tudi nekatere splošne smernice o opredelitvi tipičnih ali povprečnih pogojev obratovanja na podlagi zunanje temperature in lahko se natančno navede, kako se ti pogoji razlikujejo od projektnih pogojev. Če bi bili projektni pogoji na primer določeni na – 10 °C, bi se lahko tipični ali povprečni pogoji obratovanja opredelili kot funkcija manj zahtevne zunanje temperature (npr. med 5 in 10 °C) ali na podlagi razlike med notranjo in zunanjo temperaturo (npr. 60-odstotna razlika med notranjo in zunanjo temperaturo v projektnih pogojih). Vendar se lahko enak sistem vede popolnoma drugače, odvisno od stavbe, v kateri je nameščen, načina uporabe in trenutnega vremena. Zato ni priporočljivo, da so tipični ali povprečni pogoji obratovanja v nacionalni zakonodaji opredeljeni ali povzeti v obliki preglednice kot funkcija zunanjih pogojev (npr. običajen dan). Enako velja za značilnosti ali uporabo stavbe (npr. 80-odstotna zasedenost).

Tehnične podrobnosti v zvezi z izvedbo ocene se lahko navedejo pri usposabljanju ali v dokumentaciji, predloženi pregledovalcem.

Tehnični organi in združenja dobro razumejo potrebo po upoštevanju obratovanja sistemov pri tipičnih ali povprečnih pogojih. Objavljenih je več priročnikov in smernic, ki obravnavajo učinkovitost sistemov pri delni obremenitvi (v nasprotju s polno ali projektno obremenitvijo). Državam članicam se priporoča, da pri pripravi gradiva za usposabljanje upoštevajo ali uporabijo te smernice (9).

2.3.2.7   Elektronsko spremljanje in učinkovite nadzorne funkcije v stanovanjskih stavbah (člena 14(5) in 15(5) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

Namestitev elektronskega spremljanja in učinkovitih nadzornih funkcij v stanovanjskih stavbah lahko zagotovi znatne prihranke energije, izboljša upravljanje notranjega okolja ter je koristna za lastnike in uporabnike stavb. To velja zlasti za velike stavbe, v katerih je dostop do nadzora sistema in informacij sistema za večino uporabnikov omejen.

Člen 14(5) direktive o energetski učinkovitosti stavb o elektronskem spremljanju in nadzornih funkcijah zajema le stanovanjske stavbe. V skladu s tem členom države članice po lastni presoji določijo zahteve za zagotovitev, da se stanovanjske stavbe opremijo z navedenimi funkcijami, in jih vključijo v nacionalne ukrepe za prenos.

Člen 14(5)(a) direktive o energetski učinkovitosti stavb se nanaša na zagotovitev stalnega elektronskega spremljanja. Sistemi s to funkcijo merijo lastno porabo energije in jo upoštevajo pri izračunu učinkovitosti sistema, to informacijo pa bi bilo treba dati na voljo lastniku ali upravitelju sistema. Če se učinkovitost sistema znatno zmanjša ali če se pojavi potreba po servisiranju, sistem obvesti lastnika ali upravljavca sistema. Sistem bi moral obratovati stalno in ne periodično (npr. vsake tri mesece).

Člen 14(5)(b) direktive o energetski učinkovitosti stavb se nanaša na zagotovitev učinkovitih nadzornih funkcij, ki zagotavljajo optimalno proizvodnjo, distribucijo, shranjevanje in porabo energije. Pri teh nadzornih funkcijah bi se moral upoštevati scenarij večstanovanjske stavbe z enim ogrevalnim sistemom, v kateri lahko posamezni uporabniki nadzirajo sistem le v mejah svoje stavbne enote.

Člen 14(5) direktive o energetski učinkovitosti stavb se nanaša na nezavezujočo uvedbo obeh funkcij v stanovanjske stavbe.

V nasprotju s členom 14(1) in (4) direktive o energetski učinkovitosti stavb, ki določa specifične pragove za izpolnjevanje zavezujočih obveznosti, ki jih je treba vključiti v nacionalne ukrepe za prenos, ima člen 14(5) nezavezujoč značaj („lahko“) in zato ne vključuje podrobnosti o pragovih za nazivno izhodno moč in implicitno zajema vse stanovanjske stavbe, ne glede na njihovo velikost. Državam članicam se priporoča, da pri določitvi obveznosti upoštevajo razlike med vrstami sistema in stavbe.

2.3.2.8   Izvzetje iz pregledov (členi 14(2), 14(4), 14(5), 15(2), 15(4), in 15(5) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

Navedena direktiva je pred spremembo državam članicam omogočala, da zmanjšajo pogostost pregledov ali jih po potrebi omilijo, če obstajajo elektronski sistemi za nadzor in spremljanje.

Sprememba direktive o energetski učinkovitosti stavb dovoljuje izvzetja, če:

(a)	je tehnični stavbni sistem zajet v pogodbo za zagotavljanje prihranka energije (ali podobno) ali ga upravljajo operaterji komunalnih storitev ali omrežja (izvzetje določeno v členu 14(2)) ali

(b)	ima ogrevalni sistem posebne značilnosti nadzora in spremljanja v skladu s členom 14(4) in (5) (izvzetje iz člena 14(6)).

(a)   Tehnični stavbni sistemi, zajeti v pogodbo za zagotavljanje prihranka energije (ali podobno) (člena 14(2) in 15(2) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

Člen 14(2) direktive o energetski učinkovitosti stavb iz pregledov izvzema tehnične stavbne sisteme, ki so izrecno zajeti v dogovorjenem merilu energetske učinkovitosti ali pogodbeni ureditvi, ki določa dogovorjeno raven izboljšave energetske učinkovitosti. Te zahteve izpolnjuje pogodba za zagotavljanje prihranka energije, kot je določeno v členu 2(27) direktive o energetski učinkovitosti.

Izvzete so tudi stavbe, ki jih upravljajo operaterji komunalnih storitev ali omrežja in so zato predmet spremljanja učinkovitosti na strani sistema.

Izvzetja v skladu s členom 14(2) direktive o energetski učinkovitosti stavb se uporabljajo le, če je celotni učinek pristopa enakovreden učinku izvajanja pregledov v skladu s členom 14(1) navedene direktive.

V direktivi o energetski učinkovitosti stavb ni navedeno, kako določiti to enakovrednost. Ena možnost bi lahko bila ugotovitev, ali se tehnični stavbni sistem že redno pregleduje v okviru pogodbe ali sporazuma in ali je to pregledovanje po naravi podobno pregledom v skladu s členom 14(1). Če je tehnični stavbni sistem predmet takega pregledovanja, bi se lahko določilo izvzetje iz zahtev v skladu s členom 14(1).

Domneva se lahko, da večina pogodb ali sporazumov o zagotavljanju prihranka energije že vključuje določeno raven rednega pregledovanja. Vendar celoten obseg teh pregledov morda ni popolnoma v skladu z zahtevami iz direktive o energetski učinkovitosti stavb. Države članice v običajnih okoliščinah ne bi mogle preveriti vsake pogodbe o energetskih storitvah posebej, da bi ugotovile, ali so enakovredne ali ne. Poleg tega lahko te pogodbe podpišeta dve zasebni podjetji, zato se lahko pogoji med pogodbami bistveno razlikujejo. Posledično se lahko države članice odločijo, da bodo te pogodbe racionalizirale in standardizirale.

V členu 2(27) uredbe o energetski učinkovitosti je pogodbeno zagotavljanje prihranka energije opredeljeno kot „pogodbeni dogovor med koristnikom in ponudnikom ukrepa za izboljšanje energetske učinkovitosti, ki se preverja in spremlja v vsem obdobju pogodbe in v okviru katerega se naložbe (delo, dobava ali storitev) v ta ukrep plačujejo sorazmerno s stopnjo izboljšanja energetske učinkovitosti, dogovorjeno s pogodbo, ali drugim dogovorjenim merilom za energetsko učinkovitost, kot so finančni prihranki“.

Direktiva o energetski učinkovitosti med drugimi ukrepi uvaja tudi določbe o energetskih storitvah. V skladu s členom 16 navedene direktive morajo države članice po potrebi razviti sisteme potrjevanja in/ali akreditacije.

V skladu s členom 18 direktive o energetski učinkovitosti morajo države članice podpirati javni sektor, tako da zagotavljajo vzorčne pogodbe za pogodbeno zagotavljanje prihranka energije. V skladu z istim členom morajo te vzorčne pogodbe vsebovati vsaj točke, naštete v Prilogi XIII.

Za namene zahtev glede enakovrednosti iz člena 14(2) direktive o energetski učinkovitosti stavb bi se lahko za pogodbe za zagotavljanje prihranka energije, ki jih podpiše akreditirano/potrjeno podjetje, ki ustrezno upošteva vzorec, kot je vzorec iz Priloge XIII k direktivi o energetski učinkovitosti, štelo, da imajo enak učinek kot pregledi.

Zato bi morale države članice imeti javno dostopen seznam akreditiranih oziroma potrjenih podjetij in javno dostopne vzorčne pogodbe.

Zaradi vodenja evidenc bi bilo treba status sistema, ki je izvzet iz pregledov na podlagi pogodbe za zagotavljanje prihranka energije, zabeležiti v podatkovni zbirki pregledov. Ta navedba bi morala vključevati podatke o trajanju pogodbe in s tem o obdobju, na katero se nanaša izvzetje.

V državah članicah, kjer vzorčne pogodbe in seznam akreditiranih ali potrjenih podjetij niso javno dostopni, bodo morali organi pregledati vsako pogodbo posebej, da bi preverili, ali je učinek enakovreden ali ne. Pogodbenici bi lahko ta postopek olajšali, tako da bi pogodbi dodali prilogo, v kateri bi jasno in nedvoumno navedli vsaj naslednje podatke v skladu s Prilogo XIII k direktivi o energetski učinkovitosti:

(a)	zagotovljene prihranke, ki bodo doseženi z izvajanjem ukrepov iz pogodbe;

(b)	trajanje in ključne točke pogodbe, pogoje in odpovedni rok;

(c)	referenčni datum za določitev doseženih prihrankov;

(d)	obveznost, da se v celoti izvajajo ukrepi iz pogodbe, in dokumentiranje vseh sprememb med projektom;

(e)	jasne in pregledne določbe o merjenju in preverjanju doseženih zagotovljenih prihrankov, preverjanju kakovosti in jamstvih (po možnosti s sklici na nacionalne standarde ali standarde EU).

Za države članice je lahko koristno, da se sklicujejo na obstoječe standarde (10), smernice (11) in vzorčne pogodbe (12).

(b)   Sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb, stalno elektronsko spremljanje in učinkovite nadzorne funkcije (členi 14(4), 14(5), 15(4) in 15(5) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

V skladu s členom 14(6) direktive o energetski učinkovitosti stavb so iz pregledov iz člena 14(1) izvzete stavbe, ki izpolnjujejo zahteve iz člena 14(4) in (5).

V skladu s členom 14(4) direktive o energetski učinkovitosti stavb je treba nestanovanjske stavbe z ogrevalnimi sistemi ali sistemi za kombinirano ogrevanje in prezračevanje z nazivno izhodno močjo nad 290 kW do leta 2025 opremiti s sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb, kadar je to tehnično in ekonomsko izvedljivo (13).

Zahteva za namestitev sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb se ne uporablja za nestanovanjske stavbe s sistemi z nazivno izhodno močjo med 70 in 290 kW, čeprav se lahko države članice odločijo znižati prag in uvesti zahtevo, da je treba navedene sisteme namestiti tudi pri ogrevalnih sistemih z manjšimi sistemi. Stavbe, ki so zajete v novi zahtevi in v katerih so nameščeni sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb, bi bilo prav tako treba izvzeti iz pregledov.

Posamezni lastniki stavb se lahko odločijo za namestitev sistema za avtomatizacijo in nadzor stavb, ki izpolnjuje bistvene zahteve iz člena 14(4) direktive o energetski učinkovitosti stavb. V takih primerih lahko države članice te stavbe izvzamejo, tudi če njihovi sistemi ne dosegajo pragu 290 kW. Če se odločijo to storiti, morajo to izvzetje vključiti v ukrepe za prenos navedene direktive.

Člen 14(5) direktive o energetski učinkovitosti stavb za države članice uvaja možnost, da zagotovijo, da so stanovanjske stavbe opremljene s funkcijo stalnega elektronskega spremljanja in učinkovitimi nadzornimi funkcijami. Podobno kot pri sistemih za avtomatizacijo in nadzor stavb so lahko nekateri od teh elementov v taki ali drugačni obliki že prisotni na trgu. Vendar morda ne izpolnjujejo v celoti zahtev iz člena 14(5) direktive o energetski učinkovitosti stavb. Zato bi bilo treba razlike jasno upoštevati pri opredelitvi teh sistemov in njihovem vključevanju v nacionalno zakonodajo.

Kot je navedeno v uvodni izjavi 39 Direktive (EU) 2018/844, se države članice lahko odločijo, da bodo še naprej izvajale že vzpostavljene ureditve pregledov. Kljub temu bi bilo treba upoštevati izvzetja v skladu s členom 14(2) in (6).

2.3.2.9   Alternativni ukrepi

V členu 14(3) direktive o energetski učinkovitosti stavb so navedene določbe in obveznosti držav članic v zvezi z možnostjo sprejetja alternativnih ukrepov za ogrevalne sisteme ali sisteme za kombinirano ogrevanje in hlajenje. V takih primerih morajo države članice zagotoviti, da je celotni učinek takih ukrepov enakovreden učinku, ki bi bil dosežen, če bi bila vzpostavljena shema pregledov, kot je opisano v členu 14(1). To pomeni, da bi bilo treba izračunati osnovni učinek, ki bi bil dosežen z ukrepi iz člena 14(1), da bi opredelili, ali bo učinek alternativnih ukrepov enak.

Različni položaji, v katerih bi se lahko države članice znašle pri uporabi alternativnih ukrepov, so opisani v štirih scenarijih.

(a)   Scenarij 1: države članice so alternativne ukrepe uporabljale že pred spremembo in se odločijo, da jih bodo uporabljale še naprej

S spremembo direktive o energetski učinkovitosti stavb se določbe o alternativnih ukrepih, ki se lahko izvajajo namesto pregledov, bistveno ne spremenijo. Vendar pa nanje vplivajo spremembe določb iz drugih odstavkov člena 14. Te določbe različno vplivajo na člen 14(3) navedene direktive, kot je opisano v naslednjih odstavkih.

Z uvedbo novega praga (70 kW) v direktivi o energetski učinkovitosti stavb morajo države članice, ki se odločijo za uporabo alternativnih ukrepov, te ukrepe uporabljati v zvezi s sistemi, na katere se nanaša novi, zvišani prag. Na podlagi tega bi se lahko zmanjšalo število sistemov, za katere bi se uporabljali alternativni ukrepi, posledično pa bi se lahko zmanjšali doseženi prihranki energije.

Nasprotno pa bi se moral z novo zahtevo za pregledovanje prezračevalnega dela sistemov za kombinirano ogrevanje in prezračevanje povečati učinek v smislu prihrankov energije na pregled. Države članice bi morale to upoštevati pri določitvi osnovnega učinka, ki naj bi ga dosegle z alternativnimi ukrepi.

Poleg tega bi se lahko na podlagi določb o izvzetju iz člena 14(2) direktive o energetski učinkovitosti stavb (izvzetje sistemov, na katere se nanašajo merila energetske učinkovitosti) in člena 14(6) navedene direktive (izvzetje sistemov, ki so opremljeni s sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb) zmanjšalo število pregledov.

V skladu s členom 14(5) direktive o energetski učinkovitosti stavb lahko države članice določijo zahteve glede elektronskega spremljanja in izboljšanih nadzornih funkcij v stanovanjskih stavbah. V skladu s členom 14(6) navedene direktive bodo stavbe s sistemi, ki zagotavljajo te funkcije, izvzete iz pregledov. Zato bodo morale države članice, ki uporabljajo alternativne ukrepe, izvzeti to skupino stavb, če se bodo odločile uvesti te zahteve.

Obseg ukrepov, ki jih lahko države članice sprejmejo za izpolnjevanje člena 14(3) direktive o energetski učinkovitosti stavb, se s spremembo ni spremenil.

Ob upoštevanju navedenega morajo države članice, ki se odločijo, da bodo še naprej izvajale alternativne ukrepe v skladu z direktivo o energetski učinkovitosti stavb, zagotoviti, da je celotni učinek teh ukrepov enakovreden učinku, ki bi se dosegel, če bi bila vzpostavljena shema pregledov, kot je opisano v členu 14(1). Zato je treba osnovni učinek, ki bi se dosegel s shemo pregledov, vzpostavljeno v skladu s členom 14(1), ponovno izračunati ob upoštevanju člena 14(1) ter navedenih sprememb in zahtev iz direktive o energetski učinkovitosti stavb. Na podlagi tega ponovnega izračuna bo lahko zadevna država članica ugotovila, ali imajo alternativni ukrepi, ki jih je sprejela, enak učinek, kot bi ga imel pregled, oziroma ali učinek ni zadosten, in v skladu s tem spremenila ukrepe, da bi zagotovila enakovreden učinek.

Države članice bi morale rezultate tega procesa vključiti v poročilo, ki dokazuje enakovrednost in ki ga morajo v skladu s členom 14(3) predložiti Komisiji, preden začnejo izvajati alternativne ukrepe.

(b)   Scenarij 2: države članice, ki so že uporabljale alternativne ukrepe, se po prenosu odločijo, da bodo spremenile naravo alternativnih ukrepov

Ta scenarij odraža situacijo, ko se država članica po prvotnem prenosu člena 14(3) v nacionalno zakonodajo odloči, da bo spremenila področje uporabe in/ali naravo enakovrednih alternativnih ukrepov, ki jih je sprejela. Država članica, ki na primer izvaja ukrepe A, B in C, se odloči, da jih bo spremenila in začela izvajati ukrepe C, E in D.

Kot je pojasnjeno v scenariju 1 zgoraj, morajo države članice v skladu s členom 14(3) direktive o energetski učinkovitosti stavb Komisijo obvestiti, da nameravajo sprejeti alternativne ukrepe, preden jih začnejo izvajati. V ta namen mora država članica v skladu s členom 14(3) Komisiji predložiti dodatno poročilo, ki dokazuje, da je učinek spremenjenih alternativnih ukrepov enak učinku sheme pregledov iz člena 14(1). Komisija nato oceni to dodatno poročilo za zagotovitev, da zadevna država članica še naprej dosega enako raven prihrankov.

(c)   Scenarij 3: spremembe stavbnega fonda vplivajo na področje uporabe člena 14(1) in posledično vplivajo na področje uporabe alternativnih ukrepov

V skladu s spremembami in razvojem stavbnega fonda se bo spremenilo tudi področje uporabe sheme pregledov, kot je določeno v členu 14(1). Z vstopom vse večjega števila skoraj nič-energijskih stavb na trg se bo na primer verjetno zmanjšal delež stavb s sistemi z nazivno izhodno močjo nad 70 kW. Poleg tega bodo stavbe, opremljene s sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb (glej poglavje 2.8), izvzete iz pregledov. Sčasoma bi lahko ta elementa znatno vplivala na področje uporabe shem pregledov in s tem na vse enakovredne alternativne ukrepe, ki so jih države članice že sprejele.

Države članice lahko take spremembe ugotovijo na primer v okviru samostojne študije ali tekoče ocene sheme alternativnih ukrepov. Ugotovijo jih lahko tudi na podlagi celovitega nacionalnega energetskega in podnebnega poročila o napredku, ki ga morajo v skladu s členom 17 Uredbe (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta (14) (v nadaljnjem besedilu: Uredba (EU) 2018/1999) predložiti vsaki dve leti.

Če področje uporabe ali intenzivnost alternativnih ukrepov zaradi sprememb nacionalnega stavbnega fonda nista več enakovredna področju uporabe ali intenzivnosti sheme pregledov, bi morala zadevna država članica prilagoditi alternativne ukrepe. Države članice lahko to naredijo tako, da spremenijo obstoječe ukrepe ali uvedejo nove.

Države članice morajo v skladu s členom 14(3) direktive o energetski učinkovitosti stavb Komisijo obvestiti, da nameravajo sprejeti alternativne ukrepe, preden začnejo te ukrepe izvajati. Država članica bo morda morala zaradi sprememb stavbnega fonda spremeniti svoje enakovredne ukrepe; v takem primeru mora zadevna država članica v skladu s členom 14(3) navedene direktive Komisijo obvestiti o kakršnih koli spremembah, preden začne izvajati spremenjene alternativne ukrepe.

V skladu s členom 14(3) direktive o energetski učinkovitosti stavb morajo države članice Komisiji predložiti poročilo, ki dokazuje, da je učinek spremenjenih alternativnih ukrepov enakovreden učinku sheme pregledov iz člena 14(1). Komisija nato oceni to dodatno poročilo za zagotovitev, da zadevna država članica še naprej dosega enako raven prihrankov.

(d)   Scenarij 4: države članice se prvič odločijo za alternativne ukrepe

Ta scenarij se nanaša na situacijo, ko se država članica, ki je do zdaj uporabljala sheme pregledov, prvič odloči, da bo sprejela alternativne ukrepe.

Države članice morajo v skladu s členom 14(3) direktive o energetski učinkovitosti stavb Komisijo obvestiti, da nameravajo uporabiti to možnost, preden začnejo izvajati alternativne ukrepe. V ta namen morajo države članice v skladu s členom 14(3) navedene direktive Komisiji predložiti poročilo, ki dokazuje, da je učinek alternativnih ukrepov enakovreden učinku sheme pregledov iz člena 14(1). Komisija nato oceni poročilo, s čimer zagotovi, da bo zadevna država članica dejansko dosegla enako raven prihrankov.

(e)   Predložitev poročil

V skladu s členom 14(3) direktive o energetski učinkovitosti stavb mora država članica Komisiji predložiti poročilo o enakovrednosti, preden začne uporabljati kakršne koli alternativne ukrepe. Komisija bo ocenila poročilo in ustrezno ukrepala v zvezi z državo članico.

Države članice morajo v skladu s členom 14(3) direktive o energetski učinkovitosti stavb kakršno koli poročilo o enakovrednosti predložiti tudi kot del celovitega nacionalnega energetskega in podnebnega načrta. V skladu s členom 17 Uredbe (EU) 2018/1999 mora vsaka država članica to poročilo predložiti pri naslednjem ustreznem koraku cikla poročanja (15). Če se časovni razpored cikla poročanja ujema s časovnim razporedom uvedbe novih ali spremenjenih alternativnih ukrepov, lahko država članica predloži poročilo o enakovrednosti kot prilogo k nacionalnemu energetskemu in podnebnemu načrtu.

Če se časovna razporeda ne ujemata na zgoraj opisani način, mora država članica v vsakem primeru v skladu s členom 14(3) direktive o energetski učinkovitosti stavb Komisiji predložiti poročilo pred sprejetjem ukrepov. Države članice lahko poročilo predložijo neposredno GD za energetiko, čeprav ga morajo v skladu s členom 17 Uredbe (EU) 2018/1999 predložiti tudi v naslednjem ciklu nacionalnega energetskega in podnebnega načrta.

2.3.3   Zahteve glede namestitve naprav za samoregulacijo ter sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb (členi 8(1), 14(4) in 15(4) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

2.3.3.1   Sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb (člen 2(3a) ter člena 14(4) in 15(4) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

Sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb so splošno znan in uporabljan koncept, katerega pomen je lahko zelo različen. Pred obravnavanjem zahtev za te sisteme je treba poudariti, na kaj se ta izraz nanaša glede na področje uporabe členov 14 in 15 direktive o energetski učinkovitosti stavb.

Prvič, sistem za avtomatizacijo in nadzor stavb je sistem v skladu z naslednjo opredelitvijo pojma iz člena 2(3a) direktive o energetski učinkovitosti stavb (16):

„3a.

‚sistem za avtomatizacijo in nadzor stavb‘ pomeni sistem, ki vključuje vse proizvode, programsko opremo in inženirske storitve, ki lahko s samodejnim nadzorom in omogočanjem ročnega upravljanja tehničnih stavbnih sistemov podpirajo energetsko učinkovito, gospodarno in varno delovanje teh tehničnih stavbnih sistemov“.

Poleg tega morajo biti sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb s področja uporabe členov 14 in 15 direktive o energetski učinkovitosti stavb v skladu s členoma 14(4) in 15(4) navedene direktive sposobni:

(a)	„stalno spremljati, beležiti in analizirati porabo energije ter omogočati prilagajanje porabe energije;

(b)	primerjati energetsko učinkovitost stavbe glede na referenčne vrednosti, odkrivati izgube učinkovitosti tehničnih stavbnih sistemov in obveščati osebe, ki so odgovorne za stavbo ali tehnično upravljanje stavbe, o možnostih za izboljšanje energetske učinkovitosti ter

(c)	omogočati komunikacijo s povezanimi tehničnimi stavbnimi sistemi in drugimi napravami v stavbi ter biti interoperabilni s tehničnimi stavbnimi sistemi med različnimi vrstami zaščitenih tehnologij, naprav in proizvajalcev.“

Sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb, nameščeni v nestanovanjskih stavbah v skladu z obveznostmi iz členov 14(4) in 15(4) direktive o energetski učinkovitosti stavb, morajo biti skladni z opredelitvijo pojma iz člena 2(3a) navedene direktive in vključevati navedene zmogljivosti. Te zmogljivosti je treba zagotoviti vsaj pri tehničnih stavbnih sistemih, ki spadajo na področje uporabe členov 14 in 15 navedene direktive: ogrevalnih sistemih, klimatskih sistemih, sistemih za kombinirano ogrevanje in prezračevanje ter sistemih za kombinirano klimatizacijo in prezračevanje.

Čeprav so sistemi za avtomatizacijo in nadzor običajni za nekatere kategorije stavb (npr. nestanovanjske), večina stavb nima takih naprednih zmogljivosti, zato bo treba tiste stavbe, ki morajo izpolnjevati navedene obveznosti, posodobiti, kar je lahko velik projekt.

Zato je zlasti pomembno, da so zainteresirane strani (npr. upravljavci stavb, ki morajo izpolnjevati obveznosti) seznanjene z dejstvom, da obseg zahtev presega to, kar ti sistemi običajno vključujejo.

2.3.3.2   Naprave za samoregulacijo (člen 8(1) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

V Direktivi o energetski učinkovitosti stavb je navedena „naprava za samoregulacijo“, ne da bi bila podana konkretna opredelitev tega pojma. Vendar je v členu 8(1) navedene direktive pojasnjeno, da mora ta naprava omogočati ločeno uravnavanje temperature v vsakem prostoru (ali, kjer je utemeljeno, v določeni coni) stavbne enote. Zato bi morale naprave, nameščene v okviru izvajanja teh določb, omogočati:

(a)	samodejno prilagajanje izhodne toplote glede na notranjo temperaturo (in po želji glede na dodatne parametre (17));

(b)	uravnavanje izhodne toplote v vsaki sobi (ali coni) v skladu z nastavitvami ogrevanja za zadevno sobo (ali cono).

To pomeni zlasti naslednje:

(a)	kakršna koli rešitev, ki temelji na ročnem uravnavanju izhodne toplote, ne bi izpolnjevala zahtev, tudi če se lahko prilagoditev izvede na ravni sobe (ali cone);

(b)	kakršna koli rešitev, ki omogoča samodejno uravnavanje temperature, vendar ne na ravni sobe (ali cone), na primer samodejno uravnavanje na ravni stanovanja, ne bi izpolnjevala zahtev.

Navesti je treba, da je ne glede na število ali vrste nameščenih sistemov pomembno to, da sistemi uporabnikom omogočajo prilagajanje nastavitev temperature in zagotavljajo, da se te nastavitve upoštevajo (18).

V naslednji preglednici je navedenih nekaj okvirnih primerov naprav, ki izpolnjujejo zahtevo za različne vrste sistemov (19):

Preglednica 2

Primeri naprav za samoregulacijo

Naprava	Vrsta sistema	Sposobnost regulacije
Termostatski radiatorski ventil	Vodni ogrevalni sistem in radiatorji	Regulacija toka tople vode v oddajnikih v skladu z nastavitvami temperature
Sobni termostat	Vodni ogrevalni sistem in površinsko ogrevanje (npr. talno ogrevanje)	Regulacija toka tople vode v sistemu za površinsko ogrevanje s sobnim mešalnim ventilom
Termostat ventilatorskega konvektorja	Vodni ogrevalni/hladilni sistem	Nadziranje toka tople/hladne vode in zraka v skladu z nastavitvami temperature
Individualni termostat	Samostojni grelniki ali klimatske naprave	Nadziranje izhodne toplote v skladu z nastavitvami temperature

(a)   Ogrevanje, klimatizacija ali oboje?

Drugi in tretji pododstavek člena 8(1) direktive o energetski učinkovitosti stavb se nanašata na tehnične stavbne sisteme v širšem smislu, tj. v skladu z opredelitvijo pojma iz člena 2 navedene direktive. Kar zadeva posebne določbe o napravah za samoregulacijo (pododstavek 3), v besedilu ni točno določena zadevna vrsta sistema, je pa navedeno uravnavanje temperature, ki se nanaša na ogrevanje in sisteme za hlajenje prostorov.

Zato izpolnjevanje zahtev v zvezi z napravami za samoregulacijo ne bi smelo biti obvezno le za ogrevalne sisteme, ampak tudi za klimatske sisteme in sisteme za hlajenje prostorov.

Zlasti se navedbe „ogrevane cone“ v besedilu ne bi smelo razlagati, kot da implicitno omejuje zahteve le na ogrevalne sisteme.

Vendar so te določbe dejansko usmerjene v ogrevanje, saj je velika večina klimatskih/hladilnih sistemov že opremljena s sistemom za spremljanje in nadzor na ravni sobe ali cone.

Poleg tega bi morala zahteva za namestitev naprave za samoregulacijo ob zamenjavi kurilnih naprav v obstoječih stavbah veljati le za ogrevalne sisteme (20).

Prav tako tretji pododstavek člena 8(1) direktive o energetski učinkovitosti stavb ne zahteva namestitve naprav za samoregulacijo v primeru zamenjave hladilnih agregatov v obstoječih stavbah. Vendar lahko države članice preučijo uvedbo take dodatne zahteve (21), saj bi bila v skladu s splošnim ciljem teh določb: zagotoviti ustrezno sposobnost regulacije in preprečiti izgube energije.

V naslednji preglednici so povzeti različni možni primeri.

Preglednica 3

Primeri, v katerih bi bilo treba uvesti zahtevo za namestitev naprav za samoregulacijo

Nova ali obstoječa stavba	Vrsta posega	Ali bi se morala uporabljati zahteva za namestitev naprav za samoregulacijo?
Nova	Namestitev ogrevalnega sistema	Da
Nova	Namestitev sistema za hlajenje prostorov	Da
Obstoječa	Zamenjava kurilnih naprav	Da, samo za ogrevalni sistem
Obstoječa	Zamenjava hladilnih agregatov	Odloči država članica

(b)   Raven sobe ali cone?

Glavna zahteva je možnost uravnavanja temperature na ravni sobe. Namestitev naprav za samoregulacijo na ravni cone pa je treba utemeljiti.

„Sobo“ je treba razlagati kot del stavbe, ki ga obdajajo stene, tla in strop.

„Ogrevano cono“ je treba razlagati kot cono stavbe ali stavbne enote v enem nadstropju z enotnimi toplotnimi parametri in ustreznimi potrebami po uravnavanju temperature (tj. enako kot „toplotna cona“, ki je pogost koncept na področju izračuna energetske učinkovitosti).

V nadaljevanju sta navedena primera (22), v katerih je morda upravičena uporaba zahtev na ravni cone namesto na ravni sobe:

(a)	sosednje pisarne v poslovni stavbi, ki imajo popolnoma enake zahteve glede notranjega okolja;

(b)	sosednje sobe/prostori, ki med seboj niso fizično ločeni (npr. kuhinja in dnevna soba brez predelnih sten v stanovanju).

Ocena najustreznejšega področja uporabe uravnavanja (soba ali cona) je na splošno odvisna od zasnove in predvidene uporabe določene stavbe ali stavbne enote ter prostorov v njej. Pri tej oceni je treba obravnavati zlasti vprašanje, ali ima več sob lahko enake zahteve glede notranjega okolja in se torej lahko združijo v eno cono (z vidika uravnavanja temperature). Take primere je treba dobro utemeljiti.

Vendar lahko države članice ob upoštevanju nekaterih nacionalnih, regionalnih ali lokalnih posebnosti dovolijo uravnavanje temperature na ravni cone za nekatere kategorije stavb ali stavbnih enot, če je to ustrezno utemeljeno. V teh primerih bi morale države članice jasno navesti ciljne kategorije stavb ali stavbnih enot in obravnavane nacionalne, regionalne ali lokalne posebnosti. Prav tako bi morale utemeljiti (23), zakaj dopuščajo odkrito odstopanje od glavne zahteve za te kategorije stavb ali stavbnih enot.

2.3.3.3   Kdaj se obveznosti uporabljajo? (členi 8(1), 14(4) in 15(4) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

(a)   Naprave za samoregulacijo (člen 8(1) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

Člen določa, da je treba nove stavbe opremiti z napravami za samoregulacijo. Enako določa za obstoječe stavbe ob zamenjavi kurilnih naprav.

Obveznosti se uporabljajo za vse vrste stavb in vse vrste sistemov, razen če izpolnjevanje teh obveznosti tehnično in ekonomsko ni izvedljivo (glej oddelek (b)).

Opredelitev pojma „kurilna naprava“ iz člena 2(15b) direktive o energetski učinkovitosti stavb je:

„ ‚kurilna naprava‘ pomeni del ogrevalnega sistema, ki z enim ali več naslednjih procesov ustvarja koristno toploto: (a) zgorevanje goriv, na primer v kotlu; (b) učinek na podlagi Joulovega zakona, do katerega pride v grelnih elementih ogrevalnega sistema z električno upornostjo; (c) zajemanje toplote iz okoliškega zraka, iz izpušnega zraka od prezračevanja, ali vodnih ali talnih virov toplote z uporabo toplotnih črpalk“.

Poudariti je treba, da ta opredelitev pojma ne razlikuje med kurilnimi napravami, ki se razlikujejo od oddajnikov toplote (npr. kotli in radiatorji), in kurilnimi napravami, ki so z oddajnikom toplote povezane v samostojnem ogrevalnem sistemu (npr. grelniki z električnim uporom). To pomeni, da se morajo obveznosti (glede samoregulacije) uporabljati tudi v slednjem primeru (tj. ob zamenjavi samostojnega ogrevalnega sistema v obstoječi stavbi).

Če so stavbe opremljene z več kurilnimi napravami, se lahko zgodi, da je zamenjan le del kurilnih naprav. Tudi v teh primerih bi se morala uporabljati zahteva za namestitev naprav za samoregulacijo, če je to tehnično in ekonomsko izvedljivo. Zahteva se zlasti uporablja, če je medsebojno povezanih več kurilnih naprav, ki ogrevajo isti prostor, in se zamenja vsaj ena od teh naprav. Če je stavba opremljena z več kurilnimi napravami, ki so samostojne in ogrevajo različne prostore, lahko države članice dovolijo, da se zahteva uporablja le za prostore, ki jih ogrevajo zamenjane kurilne naprave.

Če so obstoječe stavbe povezane z daljinskim ogrevanjem in na ravni stavbe niso opremljene z nobeno kurilno napravo, se zahteva glede namestitve naprav za samoregulacijo običajno uporablja ob zamenjavi daljinskih kurilnih naprav. V nekaterih primerih lahko nastopijo težave, na primer v zvezi z lastništvom (24) ali ekonomsko izvedljivostjo (25). Države članice lahko v takih primerih preučijo druge načine za zagotovitev namestitve naprav za samoregulacijo, kot so na primer:

(a)	zahteva o namestitvi naprav za samoregulacijo ob zamenjavi toplotnih izmenjevalnikov v stavbah;

(b)	priprava in izvajanje časovnega načrta za postopno nameščanje naprav za samoregulacijo, pri čemer je namen zajeti vse stavbe, vendar razporediti stroške prek dovolj dolgega obdobja.

Ob namestitvi novega ogrevalnega sistema v obstoječi stavbi ali stavbni enoti, ki je že opremljena z ogrevalnim sistemom (npr. namestitev sistema centralnega ogrevanja, ki bo nadomestil posamezne ogrevalne sisteme v stavbi), bi bilo treba uporabiti zahtevo o namestitvi naprav za samoregulacijo, saj gre za zamenjavo kurilnih naprav.

Zahtevo o namestitvi naprav za samoregulacijo bi bilo treba uporabiti tudi ob namestitvi ogrevalnega sistema v stavbi, ki predhodno ni bila stavba v smislu direktive o energetski učinkovitosti stavb, vendar na primer zaradi obnovitvenih del naknadno postane stavba v smislu direktive o energetski učinkovitosti stavb.

(b)   Sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb (člena 14(4) in 15(4) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

Določbe o namestitvi sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb se uporabljajo za vse (tj. nove in obstoječe) nestanovanjske stavbe z ogrevalnimi sistemi, klimatskimi sistemi, sistemi za kombinirano ogrevanje in prezračevanje ter sistemi za kombinirano klimatizacijo in prezračevanje z nazivno izhodno močjo nad 290 kW.

Prag v višini 290 kW velja za vsak sistem posebej, torej se obveznosti v skladu s členoma 14(4) in 15(4) uporabljajo v vseh naslednjih primerih:

(a)	če je nazivna izhodna moč ogrevalnega sistema nad 290 kW;

(b)	če je nazivna izhodna moč sistema za kombinirano ogrevanje in prezračevanje nad 290 kW;

(c)	če je nazivna izhodna moč klimatskega sistema nad 290 kW;

(d)	če je nazivna izhodna moč sistema za kombinirano klimatizacijo in prezračevanje nad 290 kW.

Dodatna pojasnila v zvezi z določitvijo nazivne izhodne moči so na voljo v oddelku 2.3.2.2.

2.3.4   Tehnična, ekonomska in funkcionalna izvedljivost (členi 8(1), 14(4) in 15(4) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

Pojem „izvedljivost“ se nanaša na:

(a)	uporabo zahtev za sistem v skladu s členom 8(1) direktive o energetski učinkovitosti stavb, v katerem je določeno, da je treba zahteve za sisteme uporabljati, „če so tehnično, ekonomsko in funkcionalno izvedljive“ (26), ter

(b)	namestitev naprav za samoregulacijo (člen 8(1)) direktive o energetski učinkovitosti stavb) ter sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb (člena 14(4) in 15(4) navedene direktive), saj se povezane zahteve uporabljajo le, „kadar je to tehnično in ekonomsko izvedljivo“.

Upoštevati je treba, da države članice določijo, v katerih specifičnih primerih izpolnjevanje zahtev ni izvedljivo s tehničnega, ekonomskega in/ali funkcionalnega vidika. Države članice bi morale zagotoviti, da so ti primeri jasno določeni, opredeljeni in utemeljeni (27).

O razlagi tehnične, ekonomske in funkcionalne izvedljivosti ne bi smele presojati le zainteresirane strani (npr. lastniki ali monterji sistemov (28)). Pogoje, pod katerimi se ocenjuje izvedljivost, bi bilo treba določiti na ravni države članice, če pa regionalni pogoji vplivajo le na del ozemlja države članice, pa na regionalni ravni. Vendar bi bilo treba v slednjem primeru regionalne pogoje določiti v nacionalnih ukrepih za prenos. V vseh primerih bi bilo treba te pogoje dokumentirati (npr. v okviru tehničnih smernic) in uporabljati enotno na nacionalnem ali, kjer je ustrezno, regionalnem ozemlju. Neuporabo zahtev za sistem bi bilo treba oceniti na podlagi jasnih postopkov, ki jih vzpostavijo in nadzirajo javni organi.

Ti postopki se lahko razlikujejo glede na različne vrste stavb, zlasti zaradi obravnavanja določenih vrst, pri katerih težavo predstavlja tehnična, ekonomska ali funkcionalna izvedljivost.

Eden od primerov so zgodovinske ali spomeniško zaščitene stavbe, pri katerih je zaradi posebnih omejitev težje uporabljati nekatere zahteve. V zvezi s tem je treba navesti, da izpolnjevanje teh zahtev načeloma ne bi spremenilo značaja ali videza teh stavb.

Da bi se izognili kakršnemu koli dvomu, je treba navesti tudi, da se zahteve uporabljajo tudi za vse kategorije stavb, v zvezi s katerimi direktiva o energetski učinkovitosti stavb državam članicam dovoljuje, da uvedejo odstopanja pri uporabi minimalnih zahtev glede energetske učinkovitosti (člen 4(2) navedene direktive).

Kljub temu se lahko pri oceni tehnične, ekonomske in/ali funkcionalne izvedljivosti izpolnjevanja zahtev upoštevajo posebnosti nekaterih stavb. V izjemnih primerih, v katerih je dokazano, da izpolnjevanje zahtev za določeno stavbo tehnično, ekonomsko ali funkcionalno ni izvedljivo, zahtev ni treba upoštevati. Taka odločitev se lahko sprejme le za vsak primer posebej, pri čemer države članice za nobeno kategorijo stavb ne bi smele uvesti sistematičnega izvzetja.

V naslednji preglednici je prikazano, kako razlagati posamezno vrsto izvedljivosti, in navedeni so primeri.

Preglednica 4

Razlaga tehnične, ekonomske in funkcionalne izvedljivosti

Vrsta izvedljivosti (29)	Pomen	Primeri
Tehnična izvedljivost	Tehnična izvedljivost pomeni, da tehnične značilnosti sistema in stavbe (ali stavbne enote) omogočajo uporabo zahtev. Tehnična neizvedljivost pa pomeni, da uporaba zahtev s tehničnega vidika ni mogoča, tj. če tehnične značilnosti sistema onemogočajo uporabo zahtev.	Tehnična izvedljivost lahko predstavlja težavo, če sistem ne omogoča namestitve naprav, potrebnih za izpolnjevanje zahtev, na primer: — za zahteve glede rekuperacije toplote za prezračevalne sisteme, če odprtina za dovod in izpušna odprtina nista na istem mestu; — za zahteve glede izolacije cevi, če deli cevi niso dostopni.
Ekonomska izvedljivost	Ekonomska izvedljivost se nanaša na stroške uporabe zahtev in na to, ali: (i) so ti stroški sorazmerni glede na stroške načrtovanega posega (npr. nadgradnja sistema); (ii) pričakovane koristi odtehtajo stroške (30), pri čemer se upošteva pričakovana življenjska doba sistema.	Ekonomska izvedljivost se lahko izračuna na primer na podlagi: — največjega razmerja med stroški uporabe zahtev in stroški načrtovanega posega (npr. zamenjava kurilne naprave); — najdaljšega obdobja povrnitve stroškov ob upoštevanju denarnih koristi uporabe zahtev.
Funkcionalna izvedljivost (31)	Uporaba zahtev ni funkcionalno izvedljiva, če bi to povzročilo spremembe, ki bi ovirale delovanje sistema ali uporabo stavbe (ali stavbne enote), ob upoštevanju posebnih omejitev (npr. predpisov), ki se morda uporabljajo za sistem in/ali stavbo.	Uporaba zahtev za sisteme morda ni funkcionalno izvedljiva, na primer če: — so zahteve v nasprotju z veljavnimi predpisi (npr. o varnosti); — bi se zaradi uporabe zahtev znatno zmanjšala uporabnost stavbe ali stavbne enote (npr. velika izguba prostora v stavbi).

(a)   Dodatni premisleki v zvezi s tehnično in ekonomsko izvedljivostjo namestitve naprav za samoregulacijo

V veliki večini primerov se vprašanje tehnične in ekonomske izvedljivosti namestitve naprav za samoregulacijo ne bo nanašalo na nove stavbe, saj se potreba po samoregulaciji temperature na ravni sobe (ali cone) lahko obravnava v fazi zasnove, s čimer se prepreči pojav tehničnih ovir pri naknadnih korakih in zagotovijo optimalni povezani stroški. Nedvoumen primer, ko namestitev naprav za samoregulacijo v sobi ali coni ne bi bila tehnično izvedljiva, je soba ali cona, ki se ne bo ogrevala (ali hladila).

Pri obstoječih stavbah lahko tehnična izvedljivost predstavlja težavo, če naprav za samoregulacijo ni mogoče namestiti, ne da bi se izvedle znatne spremembe sistema in/ali stavbe, ki bi neizogibno povzročile previsoke stroške (npr. pri nekaterih vrstah sistemov talnega ogrevanja v obstoječih stavbah).

Prav tako lahko težavo pri obstoječih stavbah predstavlja ekonomska izvedljivost, če so stroški namestitve naprav za samoregulacijo previsoki v primerjavi s stroški zamenjave kurilne naprave. Če se države članice odločijo, da bodo izvedljivost ocenile na podlagi stroškov, bi morale pojasniti izračun in primerjavo stroškov. Uporabita se lahko naslednja pristopa:

(a)

primerjava začetnih stroškov namestitve naprav za samoregulacijo s stroški zamenjave kurilnih naprav in določitev praga za največje razmerje med obema vrstama stroškov. Ta pristop je v skladu z uvodno izjavo 21 Direktive (EU) 2018/844, ki se glasi: „Treba bi bilo preučiti možnost namestitve naprav za samoregulacijo v obstoječe stavbe za ločeno uravnavanje temperature v vsakem prostoru ali, kjer je utemeljeno, v določeni ogrevani coni stavbne enote, kadar je to ekonomsko izvedljivo, na primer kadar bi strošek teh naprav znašal manj kot 10 % skupnih stroškov zamenjave kurilnih naprav.“;

(b)	primerjava začetnih stroškov namestitve naprav za samoregulacijo s pričakovanimi prihranki pri stroških energije, ki bi se zagotovili z namestitvijo teh naprav, in določitev praga za najdaljše obdobje povrnitve stroškov (npr. pet let).

Čeprav sta možna oba pristopa, bi bilo treba dati prednost drugemu, saj se bodo v veliki večini primerov začetni stroški povrnili v kratkem obdobju (običajno v dveh ali treh letih).

Preglednica 5

Možna razlaga tehnične in ekonomske izvedljivosti namestitve naprav za samoregulacijo

Vrsta izvedljivosti	Možna razlaga	Lahko velja za
		nove stavbe	obstoječe stavbe
Tehnična izvedljivost	Soba (cona) nima ogrevanja/hlajenja.	Da (vendar redko)	Da (vendar redko)
	Zaradi ogrevalnega sistema namestitev naprav za samoregulacijo ni mogoča.	Ne	Da (vendar ne pogosto)
Ekonomska izvedljivost	Začetni stroški so previsoki v primerjavi z drugimi stroški.	Ne	Da (vendar ne pogosto)
	Naložbe ni mogoče zadostno povrniti.	Ne	Da (vendar redko)

(b)   Dodatni premisleki v zvezi s tehnično in ekonomsko izvedljivostjo namestitve sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb

V veliki večini primerov se vprašanje, ali je namestitev sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb tehnično in ekonomsko izvedljiva, ne bo nanašalo na nove stavbe, ker:

(a)	lahko zasnova stavbe in sistema zagotovi, da ni tehničnih ovir za namestitev sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb;

(b)	lahko zasnova stavbe in sistema zagotovi, da so stroški namestitve sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb minimalni;

(c)	je namestitev sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb že del običajne prakse za nove velike nestanovanjske stavbe.

Tehnična izvedljivost lahko za obstoječe stavbe predstavlja težavo le, ko tehničnih stavbnih sistemov ni mogoče nadzirati ali ko bi bile za zagotovitev takega nadzora potrebne znatne spremembe sistema in/ali stavbe, ki bi neizogibno povzročile previsoke stroške. Take situacije so omejene na stavbe, opremljene s starimi sistemi, in ne bi smele biti pogoste.

Ekonomska izvedljivost namestitve sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb v obstoječih stavbah je lahko povezana tudi z vnaprejšnjimi in tekočimi stroški in/ali s potrebnim obdobjem za povrnitev stroškov. Možen pristop je ocena ekonomske izvedljivosti na podlagi pričakovanih prihrankov pri stroških energije, ustvarjenih s sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb, ki se primerjajo z začetnimi in tekočimi stroški namestitve navedenih sistemov v življenjski dobi sistema. Ta ocena se lahko dopolni z oceno sorazmernosti začetnih stroškov namestitve navedenih sistemov v zadevni stavbi, pri čemer se upoštevajo parametri, kot je na primer velikost stavbe ali poraba energije (32).

Preglednica 6

Možna razlaga tehnične in ekonomske izvedljivosti namestitve sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb

Vrsta izvedljivosti	Možna razlaga	Lahko velja za
		nove stavbe	obstoječe stavbe
Tehnična izvedljivost	Tehničnih stavbnih sistemov ni mogoče nadzirati brez znatnih sprememb.	Ne	Da (vendar redko)
Ekonomska izvedljivost	Začetni stroški so pretirani v primerjavi z značilnostmi stavbe.	Ne	Da (vendar redko)
	Naložbe ni mogoče zadostno povrniti.	Ne	Da (vendar redko)

2.4   Smernice o prenosu določb o tehničnih stavbnih sistemih in njihovih pregledih, napravah za samoregulacijo ter sistemih za avtomatizacijo in nadzor stavb

2.4.1   Zahteve za tehnične stavbne sisteme ter ocena in dokumentiranje celotne energetske učinkovitosti teh sistemov (člen 2, člen 8(1) ter člena 14 in 15 direktive o energetski učinkovitosti stavb)

2.4.1.1   Prenos opredelitev pojmov (člen 2 direktive o energetski učinkovitosti stavb)

Kjer je to ustrezno, bi morale države članice razmisliti o dodatnih pojasnilih, s katerimi bi dopolnile opredelitve pojmov tehničnih stavbnih sistemov, na primer podrobnejši opis zmogljivosti, ki naj bi jih dosegli sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb.

2.4.1.2   Določitev zahtev za sisteme (člen 8(1) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

(a)   Novi tehnični stavbni sistemi

Države članice bodo morale za sisteme, ki se pred spremembo niso obravnavali (sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb ter sistemi za proizvodnjo električne energije na kraju samem), opredeliti in določiti zahteve za sistem na nacionalni ravni in zagotoviti, da te zahteve zajemajo vse vidike iz člena 8(1) direktive o energetski učinkovitosti stavb: celotno energetsko učinkovitost, pravilno namestitev, ustrezno velikost, prilagoditev in nadzor. V naslednji preglednici je prikazan pomen posameznega področja zahtev in navedeni so primeri (samo za ponazoritev) za vrsti sistemov, ki sta bili dodani na seznam tehničnih stavbnih sistemov v navedeni direktivi.

Preglednica 7

Različna področja zahtev za sisteme

Vrsta zahteve	Se nanaša na	Primeri
		sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb	proizvodnja električne energije na kraju samem
Celotna energetska učinkovitost	Učinkovitost sistema kot celote (ki se ne sme zamenjevati z učinkovitostjo na ravni izdelka ali komponente in učinkovitostjo celotne stavbe)	Zmogljivosti za nadzor, ki vplivajo na energetsko učinkovitost stavbe (npr. v skladu s standardom EN 15232 (33))	Faktor učinkovitosti fotonapetostnega sistema (npr. v skladu s standardom EN 15316-4-6 (34))
Ustrezna velikost	Ustreznost velikosti ali zmogljivosti sistema glede na potrebe in značilnosti stavbe v pričakovanih pogojih uporabe	Določitev optimalnih zmogljivosti za nadzor glede na vrsto stavbe, pričakovano uporabo in možne prihranke energije	Določitev optimalne velikosti fotonapetostnega sistema glede na znižanje stroškov za električno energijo, razpoložljivo mesto pritrditve in druge morebitne omejitve
Pravilna namestitev	Način, na katerega bi moral biti sistem nameščen v stavbi, da bi pravilno deloval	Namestitev opravi usposobljen in/ali pooblaščen monter	Namestitev opravi usposobljen in/ali pooblaščen monter
Ustrezna prilagoditev	Po namestitvi sistema se izvedejo ukrepi preskušanja in natančnega nastavljanja v dejanskih pogojih uporabe	Zaporedje preskusov, ki se opravijo po namestitvi zaradi preverjanja, ali sistem obratuje v skladu s svojimi specifikacijami	Zaporedje preskusov, ki se opravijo po namestitvi zaradi preverjanja, ali sistem obratuje v skladu s svojimi specifikacijami
Ustrezen nadzor	Želene ali zahtevane zmogljivosti sistemov za nadzor	Obseg funkcij nadzora	(Če je ustrezno) nadzor dovajanja električne energije (npr. v omrežje, za lastno porabo ali shranjevanje)

(b)   Sistemi, zajeti že pred spremembo

Države članice bi lahko v zvezi s sistemi, zajetimi že pred spremembo, razmislile o tem, da bi prenos Direktive (EU) 2018/844 izkoristile kot priložnost za pregled in po možnosti posodobitev veljavnih zahtev za sisteme. Ta pregled bi lahko bil zlasti priložnost za preverjanje, ali veljavne zahteve ustrezno zajemajo različna področja iz direktive o energetski učinkovitosti stavb, in oceno, ali bi se lahko zahteve nadalje razvile. V povratnih informacijah evropske mreže za usklajeno ukrepanje na podlagi direktive o energetski učinkovitosti stavb (Concerted Action EPBD) (35) je navedeno: (i) da so veljavne zahteve na splošno osredotočene na zahteve glede učinkovitosti na ravni komponente in (ii) da se lahko druga področja (tj. pravilna namestitev, ustrezna velikost, prilagoditev in nadzor) v EU obravnavajo različno. Zato se države članice spodbuja k sodelovanju pri tem pregledu in k uporabi razpoložljivih dobrih praks, če je to ustrezno.

(c)   Upoštevanje uredb o posameznih izdelkih v okviru direktive o okoljsko primerni zasnovi

Tehnični stavbni sistemi vključujejo veliko izdelkov, zakonsko urejenih v okviru uredb o posameznih izdelkih, s katerimi se izvaja Direktiva 2009/125/ES (v nadaljnjem besedilu: direktiva o okoljsko primerni zasnovi). V zvezi z uredbami o posameznih izdelkih, s katerimi se izvaja direktiva o okoljsko primerni zasnovi, ki se nanaša na izdelke, ki so lahko del tehničnih stavbnih sistemov v skladu z opredelitvijo iz člena 2(3) direktive o energetski učinkovitosti stavb, je treba poudariti, da se zahteve iz člena 8(1) navedene direktive uporabljajo za celotne sisteme, kot so nameščeni v stavbah, in ne za učinkovitost samostojnih komponent, ki spada na področje uporabe uredb o posameznih izdelkih, s katerimi se izvaja direktiva o okoljsko primerni zasnovi. Področje uporabe zahtev iz člena 8(1) direktive o energetski učinkovitosti stavb za vodni ogrevalni sistem stavbe bi na primer zajemalo celoten sistem (kotle ter komponente za distribucijo in emisije), medtem ko bi bilo področje uporabe zahtev za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, ki so del istega sistema, omejeno na zahteve, ki se uporabljajo za kotle.

Na splošno je koristno spodbujati namestitev visoko učinkovitih izdelkov, vendar če bi se zahteve iz člena 8(1) direktive o energetski učinkovitosti stavb uporabljale za izdelke, ki so že zajeti v uredbah o posameznih izdelkih, s katerimi se izvaja direktiva o okoljsko primerni zasnovi, te zahteve ne smejo presegati zahtev iz navedenih uredb, saj so uredbe, s katerimi se izvaja direktiva o okoljsko primerni zasnovi, usklajevalni ukrepi, ki se uporabljajo neposredno.

Prepoved določenih vrst izdelkov, ki izpolnjujejo veljavne zahteve za okoljsko primerno zasnovo, bi presegla tisto, kar zahteva in dovoljuje direktiva o energetski učinkovitosti stavb, ker se izdelki iz drugih držav članic, ki izpolnjujejo vse zahteve za okoljsko primerno zasnovo, ne bi mogli prodajati na drugih nacionalnih trgih, kar krši osnovno načelo prostega pretoka blaga.

Države članice lahko v nekaterih primerih iz okoljskih razlogov omejijo prosti pretok blaga, vendar morajo prej o tem obvestiti Komisijo (36). To je v skladu z uvodno izjavo 35a (37) in členom 6 (38) direktive o okoljsko primerni zasnovi.

2.4.1.3   Prenos določb o oceni in dokumentiranju učinkovitosti sistemov (člen 8(1) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

(a)   Sistem ali spremenjeni del?

V skladu s členom 8(9) direktive o energetski učinkovitosti stavb je treba po namestitvi, zamenjavi ali nadgradnji tehničnega stavbnega sistema oceniti in dokumentirati celotno učinkovitost „spremenjenega dela in, kjer je ustrezno, celotnega spremenjenega sistema“.

To pomeni, da:

(a)	je treba v vseh primerih oceniti in dokumentirati učinkovitost spremenjenega dela. Če se na primer zamenja kurilna naprava v ogrevalnem sistemu, kar ustreza nadgradnji sistema, bi bilo treba oceniti in dokumentirati učinkovitost nove kurilne naprave;

(b)

je treba v nekaterih primerih (tj. „če je ustrezno“) oceniti in dokumentirati učinkovitost celotnega sistema. To bi bilo treba zahtevati v naslednjih treh situacijah: i. ob namestitvi novega sistema; ii. ob zamenjavi celotnega sistema; iii. ob večji nadgradnji dela ali delov sistema, ki lahko znatno vpliva na celotno učinkovitost sistema.

Primeri iz točk (i) in (ii) pododstavka (b) so nedvoumni: ob namestitvi ali zamenjavi celotnega novega sistema (bodisi v novi bodisi v obstoječi stavbi) je treba oceniti in dokumentirati učinkovitost celotnega (novega) sistema.

V primeru iz točke (iii) pododstavka (b) se zamenjajo ali nadgradijo deli sistema, s čimer se izboljša njihova energetska učinkovitost. Zaradi pomembnosti zadevnega dela se izboljša učinkovitost celotnega sistema. V tem scenariju bi bilo treba oceniti učinkovitost celotnega sistema. Na primer:

(a)	zamenjavo pomembne komponente (npr. kurilne naprave v sistemu) ali velikega števila manj pomembnih komponent (npr. vseh oddajnikov toplote v stavbi) bi bilo treba načeloma obravnavati kot večjo nadgradnjo, saj bi lahko znatno vplivala na celotno učinkovitost;

(b)	spremembo vidikov celotnega sistema (npr. izboljšanje izolacije cevi, zamenjava cevi, zamenjava vseh svetlobnih virov, zamenjava vseh radiatorjev) bi bilo treba načeloma obravnavati kot večjo nadgradnjo;

(c)	enako velja za vsako nadgradnjo ali spremembo, ki vpliva na ravnovesje sistema.

Obveznost ocene se ne bi smela uporabiti v naslednjih primerih:

(a)	vzdrževanje in popravila, katerih edini namen je zagotoviti varno in optimalno delovanje sistema;

(b)	zamenjava manj pomembne komponente sistema (npr. zamenjava oddajnika toplote).

V vsakem primeru morajo države članice (in ne lastniki stavb in stanovanj) v nacionalnih zakonodajah določiti primere, v katerih je treba oceniti učinkovitost celotnega sistema, za razliko od primerov, v katerih je treba oceniti le učinkovitost spremenjenega dela.

V zvezi s tem lahko države članice razlikujejo med različnimi stavbami in stavbnimi enotami, na katere lahko vplivajo te določbe. To se lahko nanaša na primer na vrsto stavb (npr. stanovanjska ali nestanovanjska stavba, stavba z enim samim stanovanjem ali večstanovanjska stavba). To se lahko nanaša tudi na velikost sistema, saj je izvedba podrobnejše ocene morda primernejša, če je sistem večji in bolj zapleten.

(b)   Celotna učinkovitost

V skladu s področjem uporabe določb o oceni in dokumentiranju učinkovitosti sistema pomeni ocena celotne učinkovitosti (spremenjenega dela ali celotnega sistema) sprejetje potrebnih korakov za oceno in navedbo energetske učinkovitosti (spremenjenega dela ali celotnega sistema).

Izraz „celotna“ poudarja potrebo, kjer je ustrezno, da se oceni učinkovitost sistema kot celote, za razliko od učinkovitosti na ravni izdelka ali komponente. To je manj pomembno pri oceni učinkovitosti spremenjenega dela.

Države članice bi morale zagotoviti, da področje uporabe celotne energetske učinkovitosti tehničnega stavbnega sistema iz člena 8(9) direktive o energetski učinkovitosti stavb za namene ocene in dokumentacije vključuje vsaj področje uporabe celotne energetske učinkovitosti iz člena 8(1) v zvezi z zahtevami za sisteme in tudi tiste vidike, ki lahko vplivajo na celotno energetsko učinkovitost v okviru drugih področij zahtev (zlasti nadzora). Tako se bosta zagotovila ocena in dokumentiranje skladnosti z zahtevami za sisteme, seznanjenost lastnika s to skladnostjo in dokazljivost skladnosti (npr. če se stavba ali stavbna enota proda novemu lastniku).

Učinkovitost se lahko oceni na različne načine, zato bi morale države članice pojasniti, kateri pristop bi bilo treba uporabiti. Ti se lahko razlikujejo glede na različne dejavnike (npr. vrsta zadevnega sistema, vrsta posega: namestitev, zamenjava, nadgradnja itd.). Pri nadgradnjah, katerih obseg in učinek sta omejena, bi se lahko uporabil manj strog pristop k oceni, na primer evidentiranje posega in zagotovitev, da so zbrani vsi ustrezni tehnični dokumenti o zadevnih komponentah. Pri obsežnejših posegih (običajno pri namestitvi ali zamenjavi) bi lahko bila potrebna natančnejša ocena učinka na sistem kot celoto, na primer na podlagi simulacije učinkovitosti sistema ob njegovi zasnovi in preverjanje ključnih zmogljivosti sistema po namestitvi.

Pri določitvi pristopa k oceni učinkovitosti bi morale države članice zagotoviti skladnost z zahtevami iz členov 14 in 15 direktive o energetski učinkovitosti stavb glede pregledov ogrevalnih, klimatskih in prezračevalnih sistemov, zlasti v zvezi z zahtevo za oceno (če je ustrezno) zmogljivosti sistema pri tipičnih ali povprečnih pogojih obratovanja. Če so na primer na voljo smernice ali predloge za pregled tehničnih stavbnih sistemov v skladu s členoma 14 in 15 navedene direktive, se lahko sklici na te smernice ali predloge vključijo v oceno učinkovitosti v skladu s členom 8 navedene direktive.

(c)   Dokumentiranje učinkovitosti sistema

V skladu s členom 8(9) direktive o energetski učinkovitosti stavb je treba rezultate ocene učinkovitosti sistema (ali njegovega spremenjenega dela) dokumentirati in posredovati lastniku stavbe. Države članice lahko same določijo obliko in vsebino te dokumentacije, ki se lahko razlikuje glede na vrsto zadevnega posega. Vendar bi morale države članice v zvezi s tem zagotoviti, da dokumentiranje zajema področje uporabe izvedene ocene ter je lahko uporabno pri preverjanju skladnosti z minimalnimi zahtevami glede energetske učinkovitosti, ki so določene v skladu s členom 8(1) direktive o energetski učinkovitosti stavb, in pri certificiranju energetske učinkovitosti (glej naslednji pododdelek). Države članice same določijo tudi, kako se dokumentacija posreduje lastniku stavbe.

(d)   Povezava z zahtevami za energetsko učinkovitost stavb in energetskimi izkaznicami

Namen obveznosti iz člena 8(9) direktive o energetski učinkovitosti stavb v zvezi z dokumentacijo učinkovitosti sistema (ali spremenjenega dela) je zagotoviti, da se lastnikom stavb dajo na voljo posodobljene informacije o učinkovitosti tehničnih stavbnih sistemov. Te informacije se lahko uporabijo na primer za certificiranje energetske učinkovitosti ali preverjanje skladnosti z minimalnimi zahtevami glede energetske učinkovitosti (npr. v primeru večje prenove stavbe). Države članice same določijo, ali bo treba na podlagi ocene energetske učinkovitosti tehničnega stavbnega sistema (ali njegovega spremenjenega dela) izdati novo energetsko izkaznico.

2.4.2   Pregled ogrevalnih sistemov, klimatskih sistemov, sistemov za kombinirano ogrevanje in prezračevanje ter sistemov za kombinirano klimatizacijo in prezračevanje (člena 14 in 15 direktive o energetski učinkovitosti stavb)

2.4.2.1   Pregledi ogrevalnega sistema ter sistema za kombinirano ogrevanje in prezračevanje (člen 14 direktive o energetski učinkovitosti stavb)

(a)   Sistemi, ki jih je treba pregledati

S spremembo direktive o energetski učinkovitosti stavb se je razširil obseg sistemov, ki jih je treba pregledati v skladu s členom 14(1), tako da vključujejo sisteme za kombinirano ogrevanje in prezračevanje.

Države članice bi morale v nacionalno zakonodajo vključiti opredelitev pojma „sistem za kombinirano ogrevanje in prezračevanje“.

Države članice bi morale zagotoviti, da opredelitev teh sistemov vključuje toplotne črpalke, in določiti, ali spadajo na področje uporabe člena 14 ali 15 direktive o energetski učinkovitosti stavb (glej oddelek 2.3.2.4).

(b)   Nazivna izhodno moč

V členu 14(1) direktive o energetski učinkovitosti se zahtevajo pregledi sistemov z nazivno izhodno močjo nad 70 kW. Pred spremembo navedene direktive je prag, ki je bil v členu 14(1) navedene direktive določen za preglede nazivne izhodne moči kotlov, znašal le 20 kW.

Ta sprememba vpliva tako na prag za izhodno moč (ki se je z 20 kW zvišal na 70 kW) in na obseg, ki ga je treba upoštevati pri določanju izhodne moči. Pred spremembo se je nazivna izhodna moč nanašala le na kotel, zdaj pa se v okviru direktive o energetski učinkovitosti stavb nanaša na sistem kot celoto. Obveznost iz člena 14(1) navedene direktive bi se morala uporabljati tudi za sisteme z več kurilnimi napravami (npr. sisteme vrste 1 in 2, kot so opisani v oddelku 2.2), če skupna nazivna izhodna moč več kurilnih naprav, ki ogrevajo isto območje ali stavbno enoto, presega 70 kW.

Kot je navedeno v uvodni izjavi 39 Direktive (EU) 2018/844, se lahko države članice odločijo, da bodo še naprej izvajale že vzpostavljene ureditve pregledov, vključno s pregledi manjših ogrevalnih sistemov (tj. s pragom za nazivno izhodno moč med 20 in 70 kW). Če bi se države članice odločile, da bodo še naprej izvajale navedene ureditve, jim o teh strožjih zahtevah ne bi bilo treba uradno obvestiti Komisije.

(c)   Učinkovitost pri tipičnih ali povprečnih pogojih obratovanja

V skladu s členom 14(1) direktive o energetski učinkovitosti stavb morajo države članice razširiti področje uporabe pregleda, tako da po potrebi vključuje oceno sistema pri tipičnih ali povprečnih pogojih obratovanja.

Države članice bi morale določiti, katere spremembe v zvezi z metodologijo pregledov so potrebne. Pri tem bi se morale upoštevati zlasti zahteve in smernice glede pregledov.

(d)   Izvzetja na podlagi energetskih pogodb ali sporazumov

Države članice lahko posodobijo nacionalno zakonodajo, tako da vključuje izvzetja stavb, ki so zajete v dogovorjenem merilu energetske učinkovitosti ali pogodbeni ureditvi, ki določa dogovorjeno raven izboljšave energetske učinkovitosti. Vključijo lahko tudi izvzetja stavb, ki jih upravljajo operaterji komunalnih storitev ali omrežja.

Če se države članice odločijo, da bodo dovolile ta izvzetja, bi morale zagotoviti, da nova zakonodaja obravnava opredelitev pojma „merilo energetske učinkovitosti“ ali „pogodbena ureditev, ki določa dogovorjeno raven izboljšave energetske učinkovitosti“.

Če se države članice odločijo, da bodo vključile izvzetja iz člena 14(2) direktive o energetski učinkovitosti stavb, morajo zagotoviti, da je celotni učinek pristopa enakovreden učinku pregledov na podlagi člena 14(1) navedene direktive.

Za zagotovitev te enakovrednosti se državam članicam priporoča, da izkoristijo možnosti za izvajanje člena 18 direktive o energetski učinkovitosti, tako da oblikujejo javno dostopen seznam potrjenih/pooblaščenih podjetij. Poleg tega bi morale države članice pripraviti javno dostopne vzorce pogodb za zagotavljanje prihranka energije v skladu s Prilogo XIII navedene direktive.

Za države članice brez seznama potrjenih/pooblaščenih podjetij ali brez javno dostopnih vzorcev pogodb za zagotavljanje prihranka energije bi bilo treba enakovrednost določiti za vsak primer posebej. V tem primeru bi pogodbenici lahko olajšali postopek, tako da bi pogodbi dodali prilogo, v kateri bi jasno opredelili naslednje točke iz Priloge XIII k direktivi o energetski učinkovitosti:

(a)	zagotovljene prihranke, ki bodo doseženi z izvajanjem ukrepov iz pogodbe;

(b)	trajanje in ključne točke pogodbe, pogoji in odpovedni rok;

(c)	referenčni datum za določitev doseženih prihrankov;

(d)	obveznost, da se v celoti izvajajo ukrepi iz pogodbe, in dokumentiranje vseh sprememb med projektom;

(e)	jasne in pregledne določbe o merjenju in preverjanju doseženih zagotovljenih prihrankov, preverjanju kakovosti in jamstvih (po možnosti s sklici na nacionalne standarde ali standarde EU).

(e)   Neobvezne zahteve za stanovanjske stavbe

V členu 14(5) direktive o energetski učinkovitosti stavb je obravnavana možnost uvedbe obeh funkcij (tj. elektronskega spremljanja in učinkovite nadzorne funkcije) v stanovanjskih stavbah.

Države članice, ki se odločijo, da bodo uvedle zahteve za stanovanjske stavbe, bi morale vključiti jasno opredelitev pojmov stalnega elektronskega spremljanja in učinkovitih nadzornih funkcij.

Člen 14(5) direktive o energetski učinkovitosti stavb izraža neobveznost (tj. ubeseditev vključuje izraz „lahko“) in ne določa podrobnosti o pragovih v zvezi z nazivno izhodno močjo. Namesto tega se implicitno sklicuje na vse stanovanjske stavbe, ne glede na njihovo velikost. Državam članicam se priporoča, da pri določitvi obveznosti upoštevajo razlike med vrstami sistemov ali stavb.

(f)   Izvzetja na podlagi sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb ali stalnega elektronskega spremljanja in učinkovitih nadzornih funkcij

Na podlagi direktive o energetski učinkovitosti stavb so iz pregledov izvzeti tehnični stavbni sistemi, skladni s členoma 14(4) (sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb) in 14(5) (neobvezne zahteve za stanovanjske stavbe).

Države članice morajo posodobiti nacionalno zakonodajo, tako da bo vključevala opredelitev pojma sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb.

Države članice lahko znižajo prag za zahtevo glede namestitve sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb, ki je naveden v členu 14(4) direktive o energetski učinkovitosti stavb. Stavbe, ki so zajete v novi zahtevi in v katerih so nameščeni sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb, bi bilo prav tako treba izvzeti iz pregledov.

Države članice lahko izvzetje razširijo na preglede lastnikov posameznih stavb s sistemi z nazivno močjo pod 290 kW, v katerih so nameščeni sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb v skladu s členom 14(4) direktive o energetski učinkovitosti stavb. Tiste, ki razširijo to izvzetje, bi morale o tem obvestiti Komisijo ob priglasitvi ukrepov za prenos.

Države članice, ki se odločijo uvesti zahteve za stanovanjske stavbe, bi morale razmisliti tudi o izvzetju iz pregledov.

(g)   Alternativni ukrepi

Na prenos člena 14 direktive o energetski učinkovitosti stavb v državah članicah, ki se odločijo uporabljati alternativne ukrepe, vplivajo predvsem spremembe področja uporabe, pragov in izvzetij (glej oddelek 2.3.2.8). Države članice lahko še naprej uporabljajo enak nabor ukrepov.

Države članice, ki že uporabljajo alternativne ukrepe, morajo v skladu s členom 14(3) direktive o energetski učinkovitosti stavb zagotoviti, da so sprejeti ukrepi enakovredni ukrepom iz člena 14(1) navedene direktive. Pri tem bo morda potrebna prilagoditev alternativnih ukrepov. Države članice morajo v skladu s členom 14(3) navedene direktive v poročilu Komisiji dokumentirati enakovrednost ukrepov in poročilo predložiti pred sprejetjem kakršnih koli novih ali spremenjenih ukrepov.

Če se država članica po prenosu direktive o energetski učinkovitosti stavb odloči, da bo spremenila razpon ali področje uporabe obstoječih ukrepov ali uvedla nove ukrepe, mora o teh spremembah obvestiti Komisijo. V ta namen morajo države članice poročilo o enakovrednosti ukrepov predložiti pred sprejetjem novih ali spremenjenih ukrepov.

V skladu z Uredbo (EU) 2018/1999 mora vsaka država članica poročilo o enakovrednosti, kot se zahteva v skladu z direktivo o energetski učinkovitosti stavb, predložiti v okviru nacionalnega energetskega in podnebnega načrta. Roki za predložitev teh načrtov in poročil o napredku so navedeni v oddelku 2.3.2.9.

Če rok za predložitev nacionalnega energetskega in podnebnega načrta državi članici ne ustreza, lahko poročilo o enakovrednosti predloži neposredno Komisiji. Država članica pa mora zagotoviti, da je to poročilo vključeno tudi v naslednji korak navedenega načrta.

2.4.2.2   Pregledi klimatskih sistemov ter sistemov za kombinirano klimatizacijo in prezračevanje (člen 15 direktive o energetski učinkovitosti stavb)

Enako kot zahteve iz člena 14 je treba v nacionalno zakonodajo vključiti tudi zahteve iz člena 15 direktive o energetski učinkovitosti stavb. Obveznosti iz člena 14 so enake obveznostim iz člena 15. Določbe iz te priloge v zvezi s členom 14 bi bilo treba po analogiji uporabljati tudi v zvezi s členom 15.

Informacije o načinu prenosa člena 15 direktive o energetski učinkovitosti stavb so navedene v oddelkih od 2.4.2.1(a) do 2.4.2.1(g) te priloge:

(a)	sistemi, ki jih je treba pregledati (oddelek 2.4.2.1(a));

(b)	nazivna izhodna moč (2.4.2.1(b));

(c)	učinkovitost pri tipičnih pogojih obratovanja (2.4.2.1(c));

(d)	izvzetja na podlagi energetskih pogodb ali sporazumov (2.4.2.1(d));

(e)	neobvezne zahteve za stanovanjske stavbe (2.4.2.1(e));

(f)	izvzetja na podlagi sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb ali stalnega elektronskega spremljanja in učinkovitih nadzornih funkcij (2.4.2.1(f));

(g)	zagotovitev prenosa člena 14(3) direktive o energetski učinkovitosti stavb – alternativni ukrepi (2.4.2.1(g)).

2.4.3   Zahteve glede namestitve naprav za samoregulacijo ter sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb (členi 8(1), 14(4) in 15(4) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

2.4.3.1   Prenos zahtev glede namestitve naprav za samoregulacijo (člen 8(1) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

V skladu z obveznostjo namestitve naprav za samoregulacijo (člen 8(1) direktive o energetski učinkovitosti stavb):

(a)	je treba od roka za prenos vsako novo stavbo opremiti z napravami za samoregulacijo. To bi bilo treba zagotoviti v zvezi s stavbami, katerih vloga za gradbeno dovoljenje je bila vložena po roku za prenos;

(b)	morajo biti vse obstoječe stavbe, v katerih so kurilne naprave zamenjane po datumu prenosa teh obveznosti v nacionalno zakonodajo, opremljene z napravami za samoregulacijo.

Zadevne obveznosti se uporabljajo, razen v manj pogostih/redkih primerih, v katerih namestitev navedenih naprav ni tehnično ali ekonomsko izvedljiva.

Države članice bi morale te zahteve objaviti dovolj zgodaj, da bi jih lahko strokovnjaki pravočasno upoštevali pri zasnovi novih stavb in pripravah na zamenjavo kurilnih naprav v obstoječih stavbah.

Države članice bi morale pri prenosu zahtev glede namestitve naprav za samoregulacijo zagotoviti, da je pričakovana zmogljivost takih naprav za samoregulacijo jasno izražena in v skladu z zmogljivostjo, določeno v členu 8(1) direktive o energetski učinkovitosti stavb, kot je podrobno navedeno v oddelku 2.3.3 te priloge.

V direktivi o energetski učinkovitosti stavb je ta zmogljivost za samoregulacijo izražena tehnološko nevtralno. To omogoča prožnost v zvezi s posebnimi rešitvami, ki se lahko uporabijo za doseganje te zmogljivosti. Čeprav se lahko ta prožnost šteje za ugodno (saj oblikovalcem in monterjem omogoča, da izberejo najboljšo rešitev za dano stavbo ali stavbno enoto), se države članice spodbuja tudi k zagotovitvi nadaljnjih tehničnih smernic o izvedbi samoregulacije za različne možne sisteme, zlasti najpogostejše. Nekaj primerov je navedenih v preglednici v oddelku 2.3.3.2.

Kar zadeva področje regulacije (tj. soba ali cona), se države članice spodbuja tudi k zagotovitvi tehničnih smernic o primerih, v katerih bi lahko regulacija na ravni cone pomagala strokovnjakom pri oceni in bi lahko podprla dosledno izvajanje zahtev na nacionalnem (ali regionalnem, če je to ustrezno) ozemlju.

Če države članice dopuščajo regulacijo na ravni cone za natančno opredeljene kategorije stavb ali stavbnih enot (glej oddelek 2.3.3.2(b)), je treba to jasno navesti pri prenosu zahtev ali v tehničnih smernicah, ki podpirajo njihovo izvajanje.

2.4.3.2   Prenos zahtev glede namestitve sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb (člena 14(4) in 15(4) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

V členih 14(4) in 15(4) direktive o energetski učinkovitosti stavb je leto 2025 navedeno kot rok, do katerega morajo biti nestanovanjske stavbe opremljene s sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb, ki izpolnjujejo pogoje iz navedenih členov. Vendar je treba zahteve, ki zagotavljajo namestitev, prenesti do roka za prenos, tj. do 10. marca 2020.

Pri prenosu zahtev glede namestitve sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb morajo države članice zagotoviti, da so zmogljivosti zahtevanih sistemov v skladu z: (i) opredelitvijo sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb iz člena 2(3a) direktive o energetski učinkovitosti stavb ter (ii) zmogljivostmi iz točk (a), (b) in (c) členov 14(4) in 15(4) navedene direktive (glej oddelek 2.3.3.1).

Medtem ko skladnost z opredelitvijo sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb ne bi smela biti posebej težavna, je lahko – za dano stavbo – težko opredeliti razpoložljive zmogljivosti in njihovo usklajenost z zmogljivostmi iz direktive o energetski učinkovitosti stavb. To se lahko olajša na primer z vzporejanjem teh zmogljivosti s funkcijami in razredi sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb, kot so opredeljeni v razpoložljivih standardih, zlasti v standardu EN 15232 (39).

Vsekakor se države članice spodbuja, da strokovnjakom zagotovijo namenske tehnične smernice. Te smernice bi strokovnjakom pomagale pri oceni zmogljivosti sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb ter opredelitvi morebitnih vrzeli, pri čemer bi zagotovile tudi priporočila v zvezi s tem, kako učinkovito zapolniti take vrzeli.

2.5   Dodatni premisleki o zahtevah za sisteme, oceni in dokumentiranju učinkovitosti sistemov, pregledih ter sistemih za avtomatizacijo in nadzor stavb

V tem oddelku so izpostavljene dobre prakse. Tukaj navedene informacije in sklici niso niti izčrpni niti normativni – njihov namen je zgolj informativen.

2.5.1   Možne razlage zahtev za tehnične stavbne sisteme (člen 8(1) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

2.5.1.1   Novi tehnični stavbni sistemi

Direktiva o energetski učinkovitosti stavb uvaja dve vrsti novih tehničnih stavbnih sistemov: (i) sisteme za avtomatizacijo in nadzor stavb ter (ii) sisteme za proizvodnjo električne energije na kraju samem. V naslednjih preglednicah je povzeto, kako bi se lahko te zahteve razlagale pri izvajanju navedene direktive.

V zvezi s proizvodnjo električne energije na kraju samem se predvideva, da so glavni cilj fotonapetostni paneli. Vendar področje uporabe direktive o energetski učinkovitosti stavb zajema tudi vetrne turbine (če je uporaba na kraju samem možna glede na njihovo velikost) ter mikronaprave za soproizvodnjo toplote in električne energije.

Preglednica 8

Možne razlage zahtev za sisteme za avtomatizacijo in nadzor stavb

Vrsta zahteve	Možne razlage za sisteme za avtomatizacijo in nadzor stavb	Uporabni viri (40)
celotna energetska učinkovitost	Minimalne zahteve glede zmogljivosti za nadzor, ki vplivajo na energetsko učinkovitost stavbe. Te zahteve se lahko nanašajo na obseg nadzora (tj. kateri sistemi se nadzirajo), poglobljenost (ali razdrobljenost) nadzora ali oboje. Pri določitvi teh zahtev se lahko navedejo sklici na razpoložljive standarde, na primer na energijske razrede sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb, kot so opredeljeni v standardu EN 15232. Zahteve se lahko razlikujejo glede na vrsto stavb (npr. stanovanjske ali nestanovanjske) in glede na nekatere značilnosti stavb (npr. površino).	EN 15232 (41), EN 16947-1:2017 (42) in TR 16947-2 (43)
ustrezna velikost	Velikost v tem smislu se ne nanaša na velikost sistema (kot bi se v primeru nekaterih drugih sistemov), ampak bolj na to, kako se lahko zasnova sistema za avtomatizacijo in nadzor stavb prilagodi določeni stavbi. Cilj ustrezne velikosti je doseči najboljši kompromis med stroški in zmogljivostmi ob upoštevanju posebnih potreb zadevne stavbe. V okviru zahtev o velikosti so navedeni pomembni vidiki, ki bi jih bilo treba upoštevati pri zasnovi sistema za avtomatizacijo in nadzor stavb za določeno stavbo (npr. pričakovana ali izmerjena poraba energije, uporaba stavbe, tehnični stavbni sistemi, nameščeni v stavbi, zahteve glede delovanja in vzdrževanja), da bi se dosegel ta najboljši kompromis. V okviru teh zahtev je lahko koristno navesti sklice na zadevne standarde ali smernice.	ISO 16484-1:2010 (44)
pravilna namestitev	Zahteve glede pravilne namestitve splošno izražajo potrebo po zagotovitvi, da namestitev sistema (v tem primeru sistema za avtomatizacijo in nadzor stavb) zagotavlja varno in optimalno delovanje. To je običajno povezano z zahtevami glede usposobljenosti monterja (npr. pooblaščen monter) in s posebnimi tehničnimi smernicami.	EN 16946-1:2017 (45) in TR 16946-2 (46)
ustrezna prilagoditev	Prilagoditev se nanaša na: (i) preskus sistema po namestitvi, da se preveri pravilno delovanje, in (ii) natančno nastavljanje, ko sistem obratuje v realnih pogojih. Ti ukrepi bi običajno zahtevali človekovo posredovanje, vendar sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb omogočajo, da se preučijo tudi tekoči pristopi prevzema, pri katerih je ta proces delno avtomatiziran (47).	EN 16946-1:2017 (45) in TR 16946-2 (46); standard ISO 50003 (48)
ustrezen nadzor	Ta kategorija se nanaša večinoma na tehnične stavbne sisteme, ki se nadzirajo (npr. ogrevalne sisteme), in ne na sisteme za avtomatizacijo in nadzor stavb, katerih glavni namen je nadzirati druge sisteme. Vendar se lahko ustrezen nadzor tukaj nanaša na funkcije, ki jih lahko sistem za avtomatizacijo in nadzor stavb zagotovi za podporo človekovemu nadzoru ali olajšanje tega nadzora (npr. prikaz podatkov o porabi ali kakršna koli druga interakcija z upraviteljem in stanovalci stavbe).	EN 15232 (41), EN 16947-1:2017 (42) in TR 16947-2 (43)

Preglednica 9

Možne razlage zahtev za sisteme za proizvodnjo električne energije na kraju samem

Vrsta zahteve	Možne razlage za sisteme za proizvodnjo električne energije na kraju samem	Uporabni viri (49)
celotna energetska učinkovitost	Minimalne zahteve glede učinkovitosti sistema (kot je nameščen) v zvezi s proizvodnjo električne energije pri tipičnih pogojih obratovanja. Države članice se spodbuja, da pri določitvi teh zahtev upoštevajo veljavne standarde, zlasti s seznama standardov o energetski učinkovitosti stavb (glej tretji stolpec), ter zadevne uredbe o okoljsko primerni zasnovi in označevanju z energijskimi nalepkami (50).	EN 15316-4-6 (51), EN 61724 (52) in IEC 61853-2:2016 (53) za fotonapetostne sisteme, EN 15316-4-4 (54) za sisteme za soproizvodnjo, ki so vgrajeni v stavbo, EN 15316-4-10 (55) in IEC 61400-12-1 (56) za sisteme za izkoriščanje vetrne energije
ustrezna velikost	Velikost se lahko nanaša predvsem na zmogljivost zadevnega sistema za proizvodnjo energije. Eden od ciljev je lahko zagotoviti, da je ta zmogljivost zadostna glede na zadevne potrebe (npr. nazivna obremenitev za ogrevanje za grelnike prostorov s soproizvodnjo). Velikost se lahko nanaša tudi na fizične mere komponent sistema, pri čemer se upoštevajo omejitve v zvezi z določeno stavbo (57) (npr. položaj, usmeritev, naklon fotonapetostnih panelov, konfiguracija sledenja točke največje moči, velikost kabla itd.).	Izračun projektne toplotne obremenitve: EN 12831-1 (58), ISO 15927-5:2004 (59)
pravilna namestitev	Zahteve glede pravilne namestitve splošno izražajo potrebo po zagotovitvi, da namestitev sistema zagotavlja varno in optimalno delovanje. To je običajno povezano z zahtevami glede usposobljenosti monterja (npr. pooblaščen monter) in s posebnimi tehničnimi smernicami. Za fotonapetostne sisteme so lahko v zvezi s tem pomembni standardi, ki se uporabljajo za fotonapetostne sisteme, vgrajene v konstrukcijo.	EN 50583-2 (60) za fotonapetostne sisteme, vgrajene v konstrukcijo
ustrezna prilagoditev	Prilagoditev se nanaša na: (i) preskus sistema po namestitvi, da se preveri pravilno delovanje, in (ii) natančno nastavljanje, ko sistem obratuje v realnih pogojih.	IEC/EN 62446 (61) za fotonapetostne sisteme
ustrezen nadzor	V zvezi s tem se nadzor nanaša na zmožnost sistema, da nadzira svoje delovanje ob upoštevanju parametrov iz okolja in stavbe. To zaradi sočasne proizvodnje toplote in električne energije najbolj zadeva mikronaprave za soproizvodnjo toplote in električne energije.	N. r.

(a)   Vgrajeni sistemi razsvetljave

Sistemi razsvetljave so bili del tehničnih stavbnih sistemov že pred spremembo, vendar niso bili zajeti v določbah o zahtevah za sisteme. Od spremembe pa je treba določiti zahteve za sisteme v zvezi z „vgrajenimi“ sistemi razsvetljave. Kot je pojasnjeno v oddelku 2.3.1.1, posodobitev besedila samo pojasnjuje področje uporabe. V novem besedilu o področju uporabe je poudarjeno, da zajema le opremo za razsvetljavo, ki je nameščena zaradi izvajanja specifikacij o razsvetljavi, določenih ob zasnovi, in izpolnjevanja povezanih zahtev.

Preglednica 10

Možne razlage zahtev za sisteme za vgrajeno razsvetljavo

Vrsta zahteve	Možne razlage za sisteme razsvetljave	Uporabni viri
celotna energetska učinkovitost	Minimalne zahteve glede učinkovitosti vgrajenega sistema razsvetljave kot celote ob upoštevanju zadevnih parametrov. Z indikatorjem LENI (numerični indikator energije za razsvetljavo), kot je opredeljen v standardu EN 15193-1:2017, se lahko na primer izrazijo zahteve glede učinkovitosti sistema razsvetljave.	EN 15193-1:2017 (62), CEN/TR 15193-2:2017 (63)
ustrezna velikost	Ustrezna velikost se v zvezi s sistemi razsvetljave nanaša na: (i) določitev zahtev glede ravni osvetlitve ob upoštevanju zadevnih parametrov (zlasti predvidene uporabe stavbe in njenih prostorov) in (ii) pretvorbo teh zahtev v specifikacije o zasnovi sistemov razsvetljave.	EN 12464-1 (64), CEN/TS 17165 (65)
pravilna namestitev	Namestitev električne opreme, vključno z razsvetljavo, v skladu z veljavnimi uredbami na nacionalni ravni.	N. r.
ustrezna prilagoditev	V zvezi s tem se lahko prilagoditev nanaša na: (i) preverjanje, ali so zmogljivosti sistemov razsvetljave skladne s specifikacijami o zasnovi, zlasti z vidika nadzora, in (ii) izvajanje kakršnega koli ustreznega natančnega nastavljanja.	Enako kot spodaj
ustrezen nadzor	V zvezi s tem se nadzor nanaša na zmožnost sistema razsvetljave, da nadzira raven osvetlitve ob upoštevanju parametrov iz okolja (npr. dnevna svetloba) in stavbe (npr. uporaba).	CEN/TR 15193-2 (66), CIE 222:2017 (67)

2.5.1.2   Sistemi, zajeti že pred spremembo

Sistemi za ogrevanje prostorov, hlajenje prostorov, toplo sanitarno vodo in prezračevanje so bili v okviru direktive o energetski učinkovitosti stavb že zajeti v določbah o zahtevah za sisteme. Vendar je prenos navedene direktive priložnost za posodobitev teh zahtev.

Preglednica 11

Možne razlage zahtev za sisteme za ogrevanje prostorov

Vrsta zahteve	Možne razlage za sisteme za ogrevanje prostorov (68)	Uporabni viri (69)
celotna energetska učinkovitost	V zvezi s tem se celotna učinkovitost nanaša na učinkovitost celotnega procesa pretvorbe energije v kurilnih napravah, distribucije toplote v stavbi, oddajanja toplote v posameznih sobah ali prostorih stavbe in shranjevanja toplote, če je to ustrezno. Ni omejena na učinkovitost kurilnih naprav in lahko vključuje zahteve, ki vplivajo na druge dele sistema (npr. izolacijo mreže cevovodov za distribucijo).	Serija standardov EN 15316, npr. EN 15316-1 (70), EN 15316-2 (71), EN 15316-3 (72), EN 15316-4-1 (73), EN 15316-4-2 (74), EN 15316-4-5 (75), EN 15316-4-8 (76), EN 15316-5 (77)
ustrezna velikost	V zvezi z ogrevalnimi sistemi se ustrezna velikost nanaša na: (i) določitev potreb po ogrevanju ob upoštevanju zadevnih parametrov (zlasti predvidene uporabe stavbe in njenih prostorov) in (ii) pretvorbo teh zahtev v projektne specifikacije ogrevalnih sistemov.	EN 12831-1 (78), EN 12831-3 (79), modul M8-2, M8-3EN 12828 (80), EN 14337 (81), EN 1264-3:2009 (82)
pravilna namestitev	Pravilna namestitev se nanaša na potrebo po zagotovitvi, da bo sistem lahko deloval v skladu s projektnimi specifikacijami. Pravilna namestitev se lahko zagotovi na primer na podlagi nacionalnih tehničnih smernic, dokumentacije proizvajalca izdelka ali potrdil o usposobljenosti monterjev.	EN 14336 (83), EN 1264-4 (84), EN 14337 (81)
ustrezna prilagoditev	Prilagoditev se tukaj nanaša na preskušanje in natančno nastavljanje sistema v dejanskih pogojih (85), zlasti zaradi preveritve in morebitne prilagoditve funkcij sistema, ki lahko vplivajo na učinkovitost (npr. zmogljivosti za nadzor – glej spodaj).	EN 15378-1 (86), EN 14336 (83), EN 15378-3 (87)
ustrezen nadzor	Nanaša se na zmogljivosti za nadzor, ki jih lahko ogrevalni sistemi vključujejo za optimiziranje učinkovitosti, na primer samodejno prilagajanje proizvodnje toplote pri oddajnikih toplote v posameznih sobah ali prostorih, prilagajanje temperature sistema na podlagi zunanje temperature (upoštevanje vremenskih razmer) ali časovnih razporedov, dinamično in statično razporejanje vode, spremljanje delovanja sistema, prilagajanje pretoka vode/zraka glede na potrebe.	EN 15500-1 (88), EN 15316-2 (71), EN 15232 (89), predpisi o označevanju grelnikov prostorov z energijskimi nalepkami (90)

Preglednica 12

Možne razlage zahtev za sisteme za hlajenje prostorov

Vrsta zahteve	Možne razlage za sisteme za hlajenje prostorov (91)	Uporabni viri
celotna energetska učinkovitost	V zvezi s tem se celotna učinkovitost nanaša na učinkovitost celotnega procesa pretvorbe energije v hladilnih agregatih, distribucije hladu v stavbi, oddajanja hladu v posameznih sobah ali prostorih stavbe in shranjevanja hladu, če je to ustrezno. Ni omejena na učinkovitost hladilnih agregatov, ampak lahko vključuje zahteve, ki vplivajo na druge dele sistema (npr. izolacijo mreže cevovodov za distribucijo).	Serije standardov o hladilnih sistemih EN 16798, npr. EN 16798-9 (92), EN 16798-13 (93), EN 16798-15 (94)
ustrezna velikost	Velikost se nanaša na optimalno velikost hladilnega sistema glede na potrebe stavbe in njenih prostorov po hlajenju.	EN 1264-3:2009 (95)
pravilna namestitev	Pravilna namestitev se nanaša na potrebo po zagotovitvi, da bo sistem lahko deloval v skladu s projektnimi specifikacijami. Pravilna namestitev se lahko zagotovi na primer na podlagi nacionalnih tehničnih smernic, dokumentacije proizvajalca izdelka ali potrdil o usposobljenosti monterjev.	EN 1264-4 (96)
ustrezna prilagoditev	Prilagoditev se tukaj nanaša na preskušanje in natančno nastavljanje sistema v dejanskih pogojih (97), zlasti zaradi preveritve in morebitne prilagoditve funkcij sistema, ki lahko pomembno vplivajo na učinkovitost (npr. zmogljivosti za nadzor – glej spodaj).	EN 16798-17 (98)
ustrezen nadzor	Nanaša se na zmogljivosti za nadzor, ki jih lahko sistemi za hlajenje prostorov vključujejo za optimiziranje učinkovitosti, na primer samodejno prilagajanje proizvodnje hladu pri oddajnikih hladu v posameznih sobah ali prostorih.	EN 15500-1 (99), EN 15316-2 (100), EN 15232 (101)

Preglednica 13

Možne razlage zahtev za prezračevalne sisteme

Vrsta zahteve	Možne razlage za prezračevalne sisteme	Uporabni viri (102)
celotna energetska učinkovitost	Nanaša se na energetsko učinkovitost prezračevalnega sistema kot celote ob upoštevanju na primer energetske učinkovitosti ventilatorjev, značilnosti mreže prezračevalnih vodov ali rekuperacije toplote.	EN 16798-3 (103), EN 16798-5-1 (104), EN 16798-5-2 (105)
ustrezna velikost	Velikost se nanaša na optimalno velikost prezračevalnega sistema glede na potrebe stavbe in njenih prostorov po prezračevanju.	EN 16798-7 (106), CEN/TR 14788 (107), CR 1752 (108)
pravilna namestitev	Pravilna namestitev se nanaša na potrebo po zagotovitvi, da bo sistem lahko deloval v skladu s projektnimi specifikacijami. Pravilna namestitev se lahko zagotovi na primer na podlagi nacionalnih tehničnih smernic, dokumentacije proizvajalca izdelkov ali potrdil o usposobljenosti monterjev.	N. r.
ustrezna prilagoditev	Prilagoditev se tukaj nanaša na preskušanje in natančno nastavljanje sistema v dejanskih pogojih (109), zlasti zaradi preveritve komponent in funkcij sistema, ki lahko vplivajo na učinkovitost (npr. zračna tesnost napeljave).	EN 12599 (110), EN 16798-17 (111), EN 14134 (112)
ustrezen nadzor	Nanaša se na zmogljivosti za nadzor, ki jih lahko prezračevalni sistemi vključujejo za optimiziranje učinkovitosti, na primer prilagajanje pretoka zraka.	EN 15232 (113), EN 15500-1 (114)

2.5.2   Ocena in dokumentiranje učinkovitosti sistemov (člen 8(9) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

2.5.2.1   Obseg ocene učinkovitosti

Oddelek 2.4.1.3(a) vključuje navodila v zvezi s tem, kako razlagati obseg ocene učinkovitosti (spremenjeni del v primerjavi s celotnim sistemom) v skladu s členom 8(9) direktive o energetski učinkovitosti stavb. Dodatni premislek je, da bo koristno zagotoviti stopnjo usklajenosti med odstavkoma 1 in 9 člena 8 navedene direktive. To zlasti pomeni, da če ni utemeljeno drugačno ravnanje, bi morala biti nadgradnja sistema v skladu s členom 8(1) navedene direktive na splošno tudi nadgradnja sistema v skladu s členom 8(9) navedene direktive. Vendar bi države članice morda želele odstopati od tega pristopa v primeru manjših, manj pomembnih nadgradenj, pri čemer bi se lahko dokumentirala učinkovitost spremenjenega dela sistema, ne bi pa se sprožila uporaba kakršnih koli zahtev za sisteme.

2.5.2.2   Celotna učinkovitost

Oddelek 2.4.1.3(b) vključuje navodila v zvezi s tem, kako razlagati celotno učinkovitost in kako zasnovati oceno celotne učinkovitosti. Poudarjena je zlasti potreba po zagotovitvi skladnosti s praksami pregledov iz členov 14 in 15 direktive o energetski učinkovitosti stavb za zadevne tehnične stavbne sisteme. Dodatni premislek je, da bi lahko bilo pri namestitvi, zamenjavi in nadgradnjah sistemov, v zvezi s katerimi se uporabljajo zahteve za sisteme, za države članice koristno zagotoviti stopnjo usklajenosti med preskusi, opravljenimi zaradi izpolnjevanja zahtev za prilagoditev sistema, in preskusi, ki so morda potrebni za oceno celotne energetske učinkovitosti za namene dokumentiranja.

2.5.2.3   Dokumentiranje učinkovitosti sistema

Kot je navedeno v oddelku 2.4.1.3(c), lahko države članice same določijo obliko in vsebino dokumentacije (o učinkovitosti sistema), ki je posredovana lastnikom stavb, če ta dokumentacija zajema obseg ocene celotne učinkovitosti sistema. Koristno bi bilo tudi, če bi te informacije poudarjale usklajenost tehničnega stavbnega sistema z veljavnimi zahtevami. To bi bilo mogoče na podlagi kontrolnega seznama, ki določa veljavne zahteve za sisteme in navaja, kako so bile ocenjene, ter povzema rezultate ocene (vključno s preskusi pri povprečnih ali tipičnih pogojih).

Kot je navedeno v oddelku 2.4.1.3(d), se države članice same odločijo, ali bo treba na podlagi ocene energetske učinkovitosti tehničnega stavbnega sistema (ali njegovega spremenjenega dela) izdati novo energetsko izkaznico. Vendar se države članice spodbuja, da zahtevajo novo energetsko izkaznico, kadar bi ukrep lahko vplival na učinkovitost celotnega sistema (tj. v primerih, ki vključujejo namestitev, zamenjavo ali pomembne nadgradnje), saj bo ukrep v teh primerih verjetno vplival na učinkovitost celotne stavbe.

Države članice bi lahko za koristno štele tudi upoštevanje obstoječih smernic na nacionalni ravni (115) in rezultatov zadevnih projektov EU (116).

2.5.3   Pregledi (člena 14 in 15 direktive o energetski učinkovitosti stavb)

2.5.3.1   Določitev potreb po usposabljanju

Države članice bi morale zaradi razširitve področja uporabe direktive o energetski učinkovitosti stavb oceniti, ali je potrebno novo ali dodatno usposabljanje. To velja zlasti za področja pristojnosti, povezana s tipičnimi ali povprečnimi pogoji obratovanja.

Države članice bi se morale tudi odločiti, ali je za to usposabljanje potrebna ponovna akreditacija. Prav tako bi bilo treba pripraviti koledar usposabljanj.

2.5.3.2   Spremembe metodologije poročanja

Države članice bi morale oceniti, ali je treba posodobiti metodologijo poročanja, predloge poročil, podatkovne zbirke itd.

2.5.3.3   Spremembe podatkovne zbirke

Države članice bi morale oceniti, ali je treba posodobiti ali nadgraditi podatkovno zbirko poročil (če obstaja) in mehanizme poročanja.

V primeru sistemov, ki so izvzeti v skladu s členom 14(2) ali (6) direktive o energetski učinkovitosti stavb, bi morale podatkovne zbirke omogočati evidentiranje obdobja veljavnosti teh izvzetij.

2.5.3.4   Spremembe mehanizma zagotovil

Države članice bi morale oceniti potrebo po posodobitvi ali nadgradnji postopka zagotavljanja skladnosti. Poročila bodo verjetno daljša, zaradi česar bodo morda potrebni dodatni viri.

2.5.4   avtomatizacija in nadzorni sistemi stavb: zahteve glede stavb za raznovrstno uporabo in vzdrževanja (člena 14(4) in 15(4) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

2.5.4.1   Stavbe za raznovrstno uporabo

Zahteve za namestitev sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb se uporabljajo le za nestanovanjske stavbe. To so stavbe, ki se ne uporabljajo za stanovanjske namene (tj. poslovne stavbe, stavbe za zdravstveno oskrbo, stavbe za veleprodajo in maloprodajo, stavbe za izobraževalne namene, hoteli in restavracije itd.)

Kar zadeva stavbe z mešano uporabo, tj. stavbe, ki vključujejo stanovanjske in nestanovanjske enote (npr. stanovanjska stavba s trgovinami v pritličju), lahko države članice določijo najustreznejši pristop. Vendar bi morale, da bi se izognile pravnim vrzelim, upoštevati smernice v nadaljevanju.

Če so sistemi povezani (tj. nestanovanjske in stanovanjske enote uporabljajo iste sisteme) in nazivna izhodna moč presega prag, imajo države članice na voljo naslednje možnosti:

(a)	uporaba zahtev za celotno stavbo;

(b)	uporaba zahtev le za nestanovanjske enote;

(c)	uporaba zahtev le za nestanovanjske enote, če povezana „nestanovanjska“ nazivna izhodna moč presega prag (117).

Če so sistemi ločeni (tj. imajo nestanovanjske in stanovanjske enote različne sisteme) in nazivna izhodna moč sistemov nestanovanjskih enot presega prag, bi se morale zahteve uporabljati vsaj za nestanovanjske enote.

2.5.4.2   Vzdrževanje sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb

Tako kot vsak tehnični stavbni sistem je treba tudi sisteme za avtomatizacijo in nadzor stavb ustrezno vzdrževati, da se zagotovi njihovo pravilno delovanje, zlasti v zvezi z njihovo zmožnostjo napovedovanja, zaznavanja in obravnavanja neoptimalnega delovanja ali nepravilnega delovanja drugih tehničnih stavbnih sistemov.

Zato je pomembno, da se sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb tako kot drugi tehnični stavbni sistemi spremljajo med njihovo celotno življenjsko dobo, da se tako preverja njihova učinkovitost in izvedejo vse potrebne spremembe. To vprašanje je dobro znano in obstajajo različne sheme, ki jih izvajajo različni akterji, od industrije (118) do nacionalnih organov (119), in ustrezni standardi (120) za podporo pravilnemu vzdrževanju teh sistemov.

3.   DOLOČBE O ELEKTROMOBILNOSTI

3.1   Namen: podpreti vzpostavitev infrastrukture za polnjenje električnih vozil

Pomanjkanje infrastrukture za polnjenje ovira prodor električnih vozil v EU. Cilj novih določb je pospešiti razvoj gostejše mreže te infrastrukture. Stavbe lahko učinkovito spodbujajo elektromobilnost, zlasti z osredotočanjem na zasebni sektor (parkirišča v zasebnih stavbah ali neposredno ob njih), v katerem poteka 90 % polnjenja. Direktiva o energetski učinkovitosti stavb dopolnjuje Direktivo 2014/94/EU Evropskega parlamenta in Sveta (121), ki med drugim določa tehnične specifikacije za infrastrukturo za alternativna goriva, vključno s polnilnimi mesti, in od držav članic zahteva, da sprejmejo nacionalne okvire politike za zagotovitev vzpostavitve te infrastrukture.

3.2   Področje uporabe določb o elektromobilnosti

Člen 1 Direktive (EU) 2018/844 uvaja nove določbe o elektromobilnosti v člen 8 direktive o energetski učinkovitosti stavb. Te določbe se nanašajo na zahteve za namestitev polnilnih mest in infrastrukture za napeljavo vodov, kot so povzete v naslednji preglednici.

Preglednica 14

Povzetek zahtev glede elektromobilnosti

Področje uporabe		Obveznosti držav članic
Nove stavbe in stavbe v postopku večje prenove	Nestanovanjske stavbe z več kot desetimi parkirnimi mesti	Zagotoviti namestitev vsaj enega polnilnega mesta Zagotoviti namestitev infrastrukture za napeljavo vodov za vsaj petino parkirnih mest
	Stanovanjske stavbe z več kot desetimi parkirnimi mesti	Zagotoviti namestitev infrastrukture za napeljavo vodov za vsako parkirno mesto
Obstoječe stavbe	Nestanovanjske stavbe z več kot 20 parkirnimi mesti	Določitev zahtev za namestitev najmanjšega števila polnilnih mest – uporabljajo se od leta 2025.

Države članice morajo tudi določiti ukrepe za poenostavitev nameščanja polnilnih mest v novih in obstoječih stavbah ter obravnavati morebitne regulativne ovire.

Vse obveznosti iz direktive o energetski učinkovitosti stavb, ki se nanašajo na elektromobilnost, so nove obveznosti. Cilj tega oddelka je državam članicam pojasniti pravilen prenos teh določb v nacionalno zakonodajo.

3.3   Razlaga določb o elektromobilnosti

3.3.1   Parkirna mesta (člen 8(2) do (8) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

Področje uporabe obveznosti iz direktive o energetski učinkovitosti stavb je razširjeno na nekatera parkirna mesta – in sicer tista na parkiriščih:

(a)	z minimalnim številom parkirnih mest in

(b)	v določeni vrsti stavb ali neposredno ob njih.

3.3.2   Kdaj se obveznosti uporabljajo? (člen 8(2) in (5) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

3.3.2.1   Osnovna merila

Obveznosti za namestitev polnilnih mest ali infrastrukture za napeljavo vodov se uporabljajo glede na to, ali je stavba nova, v postopku večje prenove ali obstoječa. V direktivi ni določeno, kdo je odgovoren za namestitev polnilnih mest in infrastrukture za napeljavo vodov (tj. lastnik ali najemnik). To bi morale države članice določiti v svoji zakonodaji za prenos. V primeru večje prenove se obveznosti lahko uporabljajo tudi, če je električna infrastruktura stavbe ali parkirišča vključena v prenovitvena dela.

Zahteve za nove stavbe in stavbe v postopku večje prenove se uporabljajo le za stavbe:

(a)	s parkirišči z več kot desetimi parkirnimi mesti in

(b)	parkirišči, ki so v stavbi ali neposredno ob njej.

V primeru večje prenove se zahteva uporablja le, če prenovitvena dela zajemajo parkirišče ali električno infrastrukturo stavbe (če je parkirišče v stavbi (122)). Države članice lahko preučijo določitev minimalnih zahtev glede informacij za postopke izdajanja dovoljenj, ki bi omogočile preverjanje, ali je ta pogoj treba izpolniti ali ne.

3.3.2.2   Stavbe, ki so hkrati stanovanjske in nestanovanjske

Direktiva o energetski učinkovitosti stavb ne vsebuje nobene izrecne določbe, ki ureja uporabo zahtev glede elektromobilnosti za stavbe, ki so hkrati stanovanjske in nestanovanjske (npr. stanovanjska stavba s trgovinami v pritličju), zato lahko države članice določijo najustreznejši pristop za take primere (123).

3.3.3   Pomen izrazov (člen 8(2) do (8) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

Več izrazov je še posebno pomembnih in niso vedno izrecno opredeljeni.

Parkirišče – direktiva o energetski učinkovitosti stavb ne vsebuje izrecne opredelitve tega pojma. Vendar bi moralo „parkirišče“ v okviru navedene direktive izključevati na primer parkirna mesta na javnih ulicah.

Stanovanjska/nestanovanjska – direktiva o energetski učinkovitosti stavb vključuje to razlikovanje, vendar ni opredeljeno. „Stanovanjska“ bi bilo treba razumeti kot stavbo z enim ali več stanovanji. „Nestanovanjska“ zajema stavbe, ki se ne uporabljajo za stanovanjske namene (tj. poslovne stavbe, stavbe za zdravstveno oskrbo, stavbe za veleprodajo in maloprodajo, stavbe za izobraževalne namene, hoteli in restavracije itd.).

Električna infrastruktura (stavbe/parkirišča) – direktiva o energetski učinkovitosti stavb ne vsebuje izrecne opredelitve tega pojma. Vendar bi ga bilo treba razumeti kot električno napeljavo (bodisi celotno napeljavo bodisi njen del) stavbe ali parkirišča – vključno z električnimi vodniki, aparaturo in povezano opremo.

Večja prenova je opredeljena v členu 2(10) direktive o energetski učinkovitosti stavb (124). Ta opredelitev se uporablja za določbe o elektromobilnosti iz navedene direktive.

Neposredno ob – direktiva o energetski učinkovitosti stavb ne vsebuje izrecne opredelitve tega pojma.

Pojem neposredne bližine je pomemben, kadar parkirišče ni v stavbi, vendar je kljub temu jasno povezano s stavbo.

Neposredna bližina pomeni, da je območje parkirišča vsaj na enem mestu povezano z območjem stavbe.

Ko države članice v nacionalnih zakonodajah opredelijo področje uporabe obveznosti za namestitev polnilnih mest in vzpostavitev infrastrukture za napeljavo vodov v stavbah s parkirišči, ki so neposredno ob njih, bi lahko upoštevale več dodatnih meril, na primer:

(a)	Ali sta parkirišče in stavba fizično/tehnično povezana?

(b)	Ali parkirišče uporabljajo samo oziroma predvsem stanovalci stavbe?

(c)	Ali sta parkirišče in stavba v kakršnem koli skupnem lastništvu?

Države članice imajo nekaj prožnosti pri razlagi pojma neposredne bližine in načinu obravnavanja določenih primerov ter se jih spodbuja, da pri prenosu in izvajanju obveznosti upoštevajo navedena tri merila.

V nekaterih primerih parkirišče strogo gledano morda ni neposredno ob stavbi (npr. je na drugi strani ulice ali od stavbe ločeno z zeleno površino), je pa jasno povezano s stavbo z vidika lastništva in/ali uporabe. V teh primerih bi bila uporaba obveznosti ustrezna in primerna (npr. stanovalci večstanovanjske stavbe so lastniki parkirnih mest in jih tudi uporabljajo).

V naslednji preglednici so navedeni primeri situacij, v katerih bi se lahko uporabila predlagana merila.

Preglednica 15

Možne povezave med stavbami in parkirišči

Merilo	Situacija	Pripomba	Primeri
Fizična/tehnična povezanost
	Parkirišče in stavba imata skupno električno infrastrukturo	Običajno je uporaba obveznosti ustrezna: velika verjetnost, da so lastniki stavbe tudi lastniki parkirišča.	Parkirišče za nakupovalno središče ali večstanovanjsko stavbo.
	Parkirišče je poleg stavbe in ima ločeno električno infrastrukturo	Ocena je odvisna od lastništva in/ali uporabe.	Javno ali zasebno skupno parkirišče v bližini več stavb.
Uporaba
	Uporabniki stavbe so uporabniki parkirišča	Običajno je uporaba obveznosti za parkirišče ustrezna.	Parkirišče podjetja, ki ga uporabljajo uslužbenci podjetja.
Lastništvo
	Lastniki stavbe so tudi lastniki parkirišča	V takih primerih se obveznosti običajno uporabljajo za parkirišče.	Nestanovanjska stavba in parkirišče v lasti podjetja: parkirna mesta pripadajo stanovanjem v večstanovanjski stavbi.
	Lastniki stavbe niso lastniki parkirišča	Odvisno od uporabe parkirišča: v večini primerov je uporaba obveznosti za parkirišče ustrezna.	Nestanovanjska stavba v lasti podjetja in parkirišče, ki ga uporabljajo samo ali predvsem uslužbenci podjetja; parkirišče je najeto.

3.3.4   Zahteve za namestitev najmanjšega števila polnilnih mest (člen 8(3) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

Poleg zahtev za namestitev iz člena 8(2) in (5) direktive o energetski učinkovitosti stavb morajo države članice v skladu s členom 8(3) določiti zahteve za namestitev najmanjšega števila polnilnih mest za vse nestanovanjske stavbe z več kot dvajsetimi parkirnimi mesti. Te zahteve morajo izpolniti do 1. januarja 2025.

Zahteve, ki jih je treba opredeliti do 10. marca 2020, morajo določati vsaj najmanjše število polnilnih mest na nestanovanjsko stavbo z več kot dvajsetimi parkirnimi mesti. Države članice imajo tudi diskrecijsko pravico za sprejetje zahtev s širšim področjem uporabe (ki na primer vključujejo tudi zahteve za namestitev infrastrukture za napeljavo vodov ali določitev najmanjšega števila polnilnih mest za nestanovanjske stavbe z dvajsetimi parkirnimi mesti ali manj ali za stanovanjske stavbe).

S sprejetjem teh zahtev do 10. marca 2020 se lastnikom stavb (125) zagotovi skoraj petletno obdobje (od 10. marca 2020 do 31. decembra 2024), v katerem lahko izvedejo potrebne ukrepe za zagotovitev skladnosti stavb z zahtevami.

Da bi države članice zagotovile sorazmerno in ustrezno namestitev polnilnih mest, bi morale pri določitvi najmanjšega števila upoštevati različne dejavnike (126):

(a)	zadevne nacionalne, regionalne in lokalne razmere ter

(b)	dejstvo, da se potrebe in okoliščine morda razlikujejo glede na območje, tipologijo gradnje, razvejanost javnega prevoza in druga ustrezna merila.

Države članice lahko izvedejo popis parkirišč z več kot dvajsetimi parkirnimi mesti, da bi določile tista, za katera bi se uporabljale zadevne zahteve.

Zahteve, ki jih države članice določijo v skladu s členom 8(3) direktive o energetski učinkovitosti stavb, se bodo uporabljale za vsako nestanovanjsko stavbo, ki bo 1. januarja 2025 imela parkirišče z več kot dvajsetimi parkirnimi mesti.

Države članice bi lahko pri določitvi najmanjšega števila polnilnih mest med drugim upoštevale ocenjeno število registriranih električnih vozil v državi članici ob koncu leta 2024 (po tem datumu se uporabljajo zahteve v skladu s členom 8(3) direktive o energetski učinkovitosti stavb (127)).

V primeru novih stavb in stavb v postopku večje prenove z več kot dvajsetimi parkirnimi mesti, v zvezi s katerimi se zahteve iz člena 8(2) direktive o energetski učinkovitosti stavb, tudi glede infrastrukture za napeljavo vodov, razlikujejo od zahtev, ki so jih države članice določile v skladu s členom 8(3) navedene direktive, se uporabljata in upoštevata oba sklopa zahtev.

3.3.5   Direktiva 2014/94/EU

Direktiva o energetski učinkovitosti stavb in Direktiva 2014/94/EU sta zakonodajna instrumenta, ki se dopolnjujeta. Obe vključujeta določbe o namestitvi polnilnih mest za električna vozila, njuno področje uporabe in obveznosti, ki jih nalagata državam članicam, pa se razlikujejo.

Direktiva 2014/94/EU določa splošen zakonodajni okvir (128) za standardizacijo in vzpostavitev infrastrukture za alternativna goriva (ki vključuje infrastrukturo za polnjenje električnih vozil), vključno z obveščanjem uporabnikov, direktiva o energetski učinkovitosti stavb pa določa specifične zahteve za namestitev infrastrukture za električna vozila v nekaterih stavbah.

Direktiva 2014/94/EU se nanaša na vsa polnilna mesta (129) (javna in zasebna in tudi tista, ki niso nujno v stavbi ali neposredno ob njej). Člen 8 direktive o energetski učinkovitosti stavb se nanaša le na elektromobilnost v zvezi s parkirnimi mesti na parkiriščih, ki so v stavbah (javnih in zasebnih) ali neposredno ob njih.

Direktiva 2014/94/EU opredeljuje polnilna mesta (vključno z običajnim polnilnim mestom in polnilnim mestom visoke moči), določa enotne tehnične specifikacije za polnilna mesta in Komisiji omogoča, da na podlagi delegiranih aktov sprejme dodatne standarde in zahteve v zvezi s tem (130). Direktiva o energetski učinkovitosti stavb se sklicuje na te opredelitve pojmov in specifikacije.

Države članice morajo v skladu z Direktivo 2014/94/EU sprejeti nacionalne okvire politike ter vanje vključiti nacionalne cilje za namestitev javnih in zasebnih polnilnih mest (131). V členu 4 Direktive 2014/94/EU je določenih več minimalnih zahtev glede namestitve, delovanja in uporabe polnilnih mest.

V direktivi o energetski učinkovitosti stavb so določene posebne zahteve glede namestitve (za nestanovanjske in stanovanjske stavbe, ki so nove ali v postopku večje prenove), države članice pa morajo v skladu s to direktivo določiti zahteve za najmanjše število polnilnih mest za določene obstoječe stavbe.

V skladu z Direktivo 2014/94/EU so morale države članice o svojih nacionalnih okvirih politike uradno obvestiti Komisijo do 18. novembra 2016. V njih določeni nacionalni cilji morajo zagotoviti, da se do 31. decembra 2020 vzpostavi ustrezno število javno dostopnih polnilnih mest, da bi lahko električna vozila krožila vsaj v strnjenih mestnih/predmestnih naseljih in na drugih gosto poseljenih področjih ter – kjer je to ustrezno – v omrežjih, ki jih opredelijo države članice. Zahteve glede namestitve iz direktive o energetski učinkovitosti stavb, ki se nanašajo na nove stavbe in večje prenove, se bodo uporabljale od 10. marca 2020, zahteve, ki jih določijo države članice in se nanašajo na obstoječe stavbe, pa se bodo uporabljale do 1. januarja 2025.

Komisija mora v skladu z Direktivo 2014/94/EU spremljati, da bodo do 31. decembra 2025 v vsaki državi članici vsaj v jedrnem omrežju TEN-T, mestnih/primestnih naseljih in na drugih gosto poseljenih področjih vzpostavljena dodatna javno dostopna polnilna mesta. Države članice morajo v svojih nacionalnih okvirih politike sprejeti tudi ukrepe za spodbujanje in olajšanje nameščanja polnilnih mest, ki niso javno dostopna.

Direktiva 2014/94/EU zajema vse vrste infrastrukture za polnjenje: za električna vozila ter avtobuse (132), tovorna vozila in plovila. Direktiva o energetski učinkovitosti stavb se po definiciji nanaša le na infrastrukturo za polnjenje osebnih avtomobilov in kombiniranih vozil.

Čeprav se Direktiva 2014/94/EU nanaša predvsem na „javno dostopna polnilna mesta“, vključuje tudi več določb, ki se uporabljajo za vsa polnilna mesta, javna in zasebna (vključno s tistimi, ki so dostopna javnosti, in tistimi, ki niso). Za polnilna mesta, nameščena v skladu z direktivo o energetski učinkovitosti stavb, se uporabljajo naslednje zahteve:

(a)	v skladu s členom 4(3) Direktive 2014/94/EU morajo države članice spodbujati in olajšati vzpostavljanje polnilnih mest, ki niso javno dostopna;

(b)	v skladu s členom 4(4) Direktive 2014/94/EU morajo države članice zagotoviti, da vsa običajna polnilna mesta in polnilna mesta visoke moči izpolnjujejo tehnične specifikacije iz Priloge II k Direktivi 2014/94/EU;

(c)	v skladu s členom 4(12) Direktive 2014/94/EU morajo države članice zagotoviti, da pravni okvir dovoljuje možnost dobave električne energije za vsa polnilna mesta, povezana z gospodinjstvom ali objektom.

3.4   Smernice za prenos določb o elektromobilnosti

3.4.1   Zagotovitev pravilnega prenosa (člen 8(2) do (8) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

Države članice morajo do roka za prenos, tj. 10. marca 2020, prenesti vse zadevne obveznosti. To vključuje določitev nacionalnih zahtev glede najmanjšega števila polnilnih mest za električna vozila za parkirna mesta na parkiriščih v obstoječih nestanovanjskih stavbah, čeprav ni treba, da te zahteve začnejo veljati pred letom 2025 (133).

Nekatere opredelitve pojmov izhajajo iz Direktive 2014/94/EU in bi zato že morale biti prenesene v nacionalno zakonodajo, med drugim:

Električno vozilo (ali priključno električno vozilo (134)) je opredeljeno v členu 2(2) Direktive 2014/94/EU. Električno vozilo je „motorno vozilo, opremljeno s pogonskim sklopom, ki vključuje vsaj en neobroben električni stroj kot pretvornik energije z električnim sistemom za shranjevanje energije z možnostjo ponovnega polnjenja, ki ga je mogoče zunanje polniti“. Ta opredelitev pojma vključuje različne vrste električnih vozil, vključno z električnimi osebnimi avtomobili in lahkimi električnimi vozili, na primer motornimi kolesi.

Polnilno mesto je v členu 2(3) Direktive 2014/94/EU opredeljeno kot: „vmesnik, na katerem je mogoče polniti po eno električno vozilo ali zamenjati akumulator po enega električnega vozila hkrati“. V Direktivi 2014/94/EU sta opredeljena tudi „običajno polnilno mesto“ (člen 2(4)) in „polnilno mesto visoke moči“ (člen 2(5)). Države članice imajo pri prenosu določb iz člena 8 direktive o energetski učinkovitosti stavb diskrecijsko pravico, da določijo (ali da ne določijo), ali bodo nameščena polnilna mesta običajna polnilna mesta ali polnilna mesta visoke moči v skladu z opredelitvama pojmov iz Direktive 2014/94/EU.

Vendar direktiva o energetski učinkovitosti stavb vsebuje naslednjo novo opredelitev pojma, ki jo je treba prenesti:

Infrastruktura za napeljavo vodov  (135) pomeni „vode za električne kable“ (člen 8(2) direktive o energetski učinkovitosti stavb). Tukaj bi bilo treba besedilo razumeti v širšem smislu, vključno z vodi, pričvrščenimi na stene.

3.4.2   Izvzetja (neuporaba) (člen 8(4) in (6) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

Zahteve za vzpostavitev polnilnih mest in infrastrukture za napeljavo vodov so predmet številnih možnih izvzetij (neuporaba). Ta so določena v členu 8(4) in (6) direktive o energetski učinkovitosti stavb.

3.4.2.1   Diskrecijska pravica držav članic, da ne določijo ali uveljavijo zahtev v zvezi z MSP

V skladu s členom 8(4) direktive o energetski učinkovitosti stavb se lahko države članice odločijo, da ne določijo ali uveljavijo zahtev iz člena 8(2) in (3) navedene direktive za stavbe v lasti in uporabi malih in srednjih podjetij (MSP). Ta so opredeljena v naslovu I Priloge k Priporočilu Komisije 2003/361/ES (136), kot je navedeno v členu 8(4) navedene direktive.

3.4.2.2   Diskrecijska pravica držav članic, da ne uporabijo določenih zahtev za posebne kategorije stavb

Države članice se lahko med prenosom odločijo, da v posebnih situacijah ne bodo uporabile obveznosti iz člena 8(2), (3) in (5). Ti primeri so izčrpno opisani v členu 8(6) direktive o energetski učinkovitosti stavb.

3.4.3   Opredelitev in določitev zahtev za namestitev polnilnih mest (člen 8(2), (3) in (5) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

3.4.3.1   Tehnične zahteve za polnilna mesta

Polnilna mesta, nameščena v okviru direktive o energetski učinkovitosti stavb, morajo izpolnjevati tehnične specifikacije iz Priloge II Direktive 2014/94/EU in kakršne koli dodatne tehnične standarde, sprejete na podlagi delegiranih aktov v okviru Direktive 2014/94/EU – vključujejo običajna polnilna mesta in polnilna mesta visoke moči ter polnilna mesta za motorna vozila kategorije L (dvo- in trikolesna vozila ter štirikolesniki) (137).

V skladu s členom 4(4) Direktive 2014/94/EU morajo države članice zagotoviti, da vsa običajna polnilna mesta in polnilna mesta visoke moči izpolnjujejo vsaj tehnične specifikacije iz točke 1.1 Priloge II in posebne varnostne zahteve, veljavne na nacionalni ravni.

Države članice imajo pri prenosu direktive o energetski učinkovitosti stavb (zlasti člena 8(2), (3) in (5)) diskrecijsko pravico, da določijo (ali da ne določijo), ali bodo nameščena polnilna mesta običajna polnilna mesta ali polnilna mesta visoke moči v skladu z opredelitvama pojmov iz Direktive 2014/94/EU.

3.4.3.2   Druge zahteve

Uporabljajo se lahko dodatne zahteve, odvisno od stavbe in v veliko primerih od tega, ali bo polnilno mesto dostopno javnosti ali ne (138).

Zahteve glede elektromobilnosti bi bilo treba obravnavati tudi v povezavi z Direktivo 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta (139), ki določa tržni okvir za učinkovito vključitev baterij (vključno z baterijami vozil) v elektroenergetski sistem. Da bodo vozila sistemu zagotovila potrebno prožnost na podlagi pametnega polnjenja ter povezave med vozilom in omrežjem (140), pa bi morali infrastruktura za polnjenje in temeljna elektroenergetska infrastruktura ustrezati namenu.

Če so prenesene zahteve iz direktive o energetski učinkovitosti stavb, bi lahko v nacionalno zakonodajo vključili naslednje dodatne elemente (vrste elementov):

(a)	specifikacije za infrastrukturo za napeljavo vodov (141);

(b)	specifikacije, ki se nanašajo na požarno varnost (142);

(c)	specifikacije za polnilna mesta (143), vključno v zvezi z dostopnostjo za invalide (144);

(d)	zahteve v zvezi z namensko parkirno infrastrukturo za električna kolesa, vključno z (električnimi) tovornimi kolesi, in za vozila oseb z zmanjšano mobilnostjo (145);

(e)	zahteve v zvezi s pametnimi/inteligentnimi merilnimi sistemi (146);

(f)	zahteve v zvezi s pametnim polnjenjem (147);

(g)	zahteve, ki bi olajšale uporabo avtomobilskih baterij kot vira električne energije (povezava med vozilom in omrežjem) (148);

(h)	za javno dostopna polnilna mesta, zahteve v zvezi z ad hoc polnjenjem in preglednostjo cen polnjenja (149);

(i)

zahteve v zvezi s tem, da lahko upravljavci polnilih mest prosto kupujejo električno energijo od katerega koli dobavitelja električne energije iz EU (150) in da lahko uporabniki sklenejo pogodbo z dobaviteljem, ki se razlikuje od subjekta, ki dobavlja električno energijo gospodinjstvu ali objektu (151).

Države članice bi morale določiti, v kakšnem obsegu je treba te specifične tehnične zahteve za namestitev opredeliti v nacionalni zakonodaji.

Poenostavitev nameščanja polnilnih mest

Države članice morajo v skladu s členom 8(7) direktive o energetski učinkovitosti stavb določiti ukrepe za poenostavitev nameščanja polnilnih mest v novih in obstoječih stanovanjskih in nestanovanjskih stavbah ter obravnavati morebitne regulativne ovire, vključno s postopki za izdajo dovoljenj in odobritev (152). To obveznost je treba izpolniti s prenosom navedene direktive v nacionalno zakonodajo najpozneje do roka za prenos.

3.4.3.3   Razdeljene spodbude in upravni zapleti (153)

Dolgotrajni in zapleteni postopki za odobritev lahko lastnike in najemnike močno ovirajo pri nameščanju polnilnih mest v obstoječih stanovanjskih in nestanovanjskih stavbah z več najemniki. Pridobivanje potrebnih odobritev lahko povzroči zamude ali prepreči namestitev.

Zahteve glede „pravice do priključka“ ali „pravice do polnjenja“ zagotavljajo, da lahko vsak najemnik ali solastnik namesti polnilno mesto za električno vozilo, ne da bi mu bilo treba pridobiti soglasje najemodajalca ali drugih solastnikov (ki ga je morda težko pridobiti).

Španska zakonodaja na primer omogoča, da solastnik namesti polnilno mesto za zasebno uporabo, če je mesto namestitve posamezno parkirno mesto in je bilo združenje solastnikov o tem vnaprej obveščeno. Solastniki ne morejo preprečiti namestitve. Stroške namestitve in naknadne porabe električne energije krije oseba, ki je namestila polnilno mesto.

3.4.4   Trajnostnost (člen 8(8) direktive o energetski učinkovitosti stavb)

Države članice morajo v skladu s členom 8(8) direktive o energetski učinkovitosti stavb upoštevati potrebo po usklajenih stavbnih politikah, mehki (ali aktivni) in zeleni mobilnosti ter urbanističnem načrtovanju.

Pobuda o načrtovanju trajnostne mobilnosti v mestih je temelj politike EU o mobilnosti v mestih. Vključitev elektromobilnosti v zgodnji fazi razvoja načrtov o mobilnosti, sprejetih v okviru načrtovanja trajnostne mobilnosti v mestih, lahko pripomore k doseganju ciljev iz člena 8(8) direktive o energetski učinkovitosti stavb.

Načrtovanje trajnostne mobilnosti v mestih zagotavlja dolgoročen, večdisciplinaren in celovit pristop, ki zajema vse načine prevoza, za lažje obravnavanje težav, kot so zastoji, onesnaženost zraka, obremenitev s hrupom, podnebne spremembe, prometne nesreče, vpliv na zdravje, dostopnost za invalide in starejše ljudi, neučinkovita uporaba javnega prostora in izboljšana kakovost življenja. Dopolnjujejo ga smernice in obsežne informacije o načrtovanju trajnostne mobilnosti v mestih, ki so na voljo v oddelku „Mobility Plans“ (načrti o mobilnosti) spletišča Eltis – opazovalne skupine za mobilnost v mestih (154). Več kot 1 000 mest je že izvedlo načrte trajnostne mobilnosti v mestih in koncept je dokazal svojo vrednost, saj je v načrtovanju mobilnosti v mestih združil različne javne in zasebne deležnike.

V zvezi s tem je bila v okviru medvladnega sodelovanja leta 2016 sprejeta agenda EU za mesta, katere splošni cilj je bil vključiti mestno razsežnost v politike, ki vplivajo na mesta, da bi se dosegli boljša pravna ureditev, boljše financiranje in boljše znanje za mesta v Evropi. Agenda se izvaja v okviru partnerstev na podlagi upravljanja na več ravneh, pri čemer eno od partnerstev obravnava zlasti mobilnost v mestih. Njen cilj je predlagati rešitve za izboljšanje okvirnih pogojev za mobilnost v evropskih mestih, vključno s težavami, povezanimi s tehnološkim napredkom, pri čemer spodbuja uporabo aktivnih načinov prevoza in izboljšuje javni prevoz.

Države članice, ki nimajo zahtev ali smernic o parkirnih mestih za kolesa, bi morale razviti vsaj smernice za lokalne organe o vključitvi zahtev glede parkirnih mest za kolesa v gradbene predpise in politike urbanističnega načrtovanja. Te smernice bi morale vključevati kvantitativne (tj. število parkirnih mest) in kvalitativne elemente.

3.4.5   Dolgoročni ukrepi politike in finančni ukrepi (člen 2a direktive o energetski učinkovitosti stavb)

Države članice se poleg tega spodbuja, da v okviru svojih dolgoročnih strategij prenove upoštevajo tudi ukrepe politike in finančne ukrepe (člen 2a direktive o energetski učinkovitosti stavb). Te strategije lahko podprejo in pospešijo vzpostavitev infrastrukture za elektromobilnost v obstoječih stavbah, ki so v postopku večje prenove (člen 8(2) in (5)), ter izpolnjevanje minimalnih zahtev za nestanovanjske stavbe iz člena 8(3), ob upoštevanju, da se bodo razmere na zadevnih trgih verjetno sčasoma razvile in da bodo nekatere trenutne tržne nepopolnosti postopno odpravljene.

4.   DOLOČBE O IZRAČUNU FAKTORJEV PRIMARNE ENERGIJE

4.1   Namen: preglednost izračuna faktorjev primarne energije

Energetska učinkovitost stavbe mora biti izražena z numeričnim indikatorjem porabe primarne energije, ki je energija, potrebna za zadovoljitev potreb stavbe po energiji. „Primarna energija“ je izračunana na podlagi količin dobavljenih tokov energije, pri čemer se uporabijo faktorji pretvorbe primarne energije ali utežni faktorji (155). Tokovi energije vključujejo električno energijo iz omrežja, plin iz omrežja, nafto ali pelete (vključno z ustreznimi faktorji pretvorbe primarne energije), dobavljene stavbi za oskrbo tehničnega stavbnega sistema, ter toploto ali električno energijo, proizvedeno na kraju samem.

Države članice so v skladu z direktivo o energetski učinkovitosti stavb odgovorne za izračun faktorjev primarne energije za različne nosilce energije, ki se uporabljajo v stavbah. Na izračun teh faktorjev lahko vplivajo različne nacionalne mešanice virov električne energije, učinkovitost deleža elektrarn, delež energije iz obnovljivih virov in različne metode izračuna. Glede na izkušnje se podatki, ki jih sporočijo države članice, močno razlikujejo in postopki za določitev faktorjev primarne energije niso vedno pregledni.

Za izpolnitev ciljev politike energetske učinkovitosti stavb bi bilo treba izboljšati preglednost energetskih izkaznic z zagotavljanjem, da so vsi potrebni parametri za izračune, tako za minimalne zahteve glede energetske učinkovitosti kot tudi za potrebe certificiranja, določeni in se dosledno uporabljajo.

Cilji iz točke 2 Priloge I k direktivi o energetski učinkovitosti stavb so uvesti stopnjo preglednosti pri izračunu faktorjev primarne energije, zagotoviti osrednjo vlogo ovoja stavbe ter obravnavati vlogo obnovljivih virov energije na kraju samem in zunaj objekta (156).

4.2   Področje uporabe določb o izračunu faktorjev primarne energije

Priloga I k direktivi o energetski učinkovitosti stavb je bila spremenjena, da bi se izboljšala preglednost in usklajenost 33 različnih regionalnih in nacionalnih metodologij za izračun energetske učinkovitosti, ki se trenutno uporabljajo.

Spremenjena je bila zlasti točka 2 Priloge I k direktivi o energetski učinkovitosti stavb, da bi (i) bolje izražala energetske potrebe, povezane s tipično uporabo stavbe, ob upoštevanju razvoja v gradbeništvu in (ii) da bi se navedli dodatni elementi, ki jih je treba upoštevati pri določitvi faktorjev primarne energije.

V skladu s členom 3 je treba sprejeti nacionalne metodologije za izračun energetske učinkovitosti stavb. Določbe iz člena 3 in določbe v zvezi z izračunom stroškovno optimalnih ravni (člena 4 in 5 (157)) so nespremenjene.

4.3   Razlaga določb o izračunu faktorjev primarne energije

4.3.1   Energetske potrebe, ki jih je treba upoštevati (prvi odstavek točke 2 Priloge I k direktivi o energetski učinkovitosti stavb)

Da bi se lahko izračunala energetska učinkovitost stavbe, bi bilo treba najprej določiti energetske potrebe. Te potrebe se nanašajo na količino energije (ne glede na njen vir), ki jo je treba dobaviti, da bi se lahko vzdrževali predvideni notranji pogoji. Določitev energetskih potreb stavbe je pomembna za izračun njene energetske učinkovitosti v skladu s stroškovno optimalno metodologijo. Tako se sistemska meja postopno širi od energetskih potreb do uporabe energije, nato do dobavljene energije in nazadnje primarne energije.

V direktivi o energetski učinkovitosti stavb je določeno, da je treba zajeti energetske potrebe za ogrevanje in hlajenje prostorov, sanitarno toplo vodo, prezračevanje, razsvetljavo in po možnosti druga področja, kar izraža razširjeno opredelitev pojma „tehničnih stavbnih sistemov“ (člen 2(3) direktive o energetski učinkovitosti stavb). Kot pri določitvi uporabe energije v stavbi države članice same določijo, ali se bodo pri izračunu energetske učinkovitosti upoštevale dodatne energetske potrebe iz širše opredelitve tehničnih stavbnih sistemov. Države članice so tudi pozvane k upoštevanju, da vgrajena razsvetljava pomeni pomembno uporabo energije za vse stavbe, zlasti za nestanovanjski sektor.

Ta določba poudarja, da je treba z izračunom energetskih potreb zagotoviti optimizacijo zdravja, kakovosti zraka v zaprtih prostorih in ravni udobja, kot so jih države članice opredelile na nacionalni ali regionalni ravni v zvezi z izračunom energetskih potreb (158). Ti elementi (159) so ključni, saj so stavbe v direktivi o energetski učinkovitosti stavb opredeljene kot konstrukcije, v katerih se energija uporablja za zagotavljanje notranjih klimatskih pogojev. Poleg tega učinkovitejše stavbe zagotavljajo višje ravni udobja in dobrega počutja za stanovalce ter izboljšujejo zdrave notranje klimatske pogoje. Te zahteve niso nove, saj je direktiva o energetski učinkovitosti stavb že (pred spremembo) vključevala zahtevo, da je treba pri določitvi minimalnih zahtev glede energetske učinkovitosti upoštevati splošne notranje klimatske pogoje (člen 4).

Zasnova stroškovno optimalnega izračuna bi morala zagotavljati preglednost razlik v kakovosti zraka in udobju v skladu z Delegirano uredbo (EU) št. 244/2012. Da se prepreči poslabšanje kakovosti zraka v notranjih prostorih, udobja in zdravstvenih pogojev v evropskem stavbnem fondu, bi bilo treba postopno zviševanje minimalnih zahtev glede energetske učinkovitosti zaradi skoraj nič-energijskih stavb v celotni Evropi izvesti skupaj z ustreznimi strategijami za notranje okolje (160).

4.3.2   Opredelitev faktorjev primarne energije (drugi odstavek točke 2 Priloge I k direktivi o energetski učinkovitosti stavb)

V direktivi o energetski učinkovitosti stavb je pojasnjeno, da lahko faktorji primarne energije ali utežni faktorji na nosilec energije temeljijo na ponderiranem nacionalnem, regionalnem ali lokalnem letnem, sezonskem ali mesečnem povprečju ali podrobnejših informacijah, ki so na voljo za posamezen daljinski sistem. To izrecno priznava trenutno prožnost držav članic pri določitvi faktorjev primarne energije.

Eden od primerov se nanaša na obravnavanje omrežja električne energije (in v določenem obsegu omrežja za daljinsko ogrevanje), pri katerem je lahko v primeru ogrevanja primernejša uporaba sezonskih ali mesečnih faktorjev za električno energijo namesto ene same letne povprečne vrednosti. Podobno je fotonapetostna komponenta proizvodnje bolje opisana na sezonski ravni. Pri določitvi faktorjev primarne energije za izračun energetske učinkovitosti stavb se lahko upoštevajo tudi lokalni pogoji.

4.3.3   Upoštevanje optimalne energetske učinkovitosti ovoja stavbe (tretji odstavek točke 2 Priloge I k direktivi o energetski učinkovitosti stavb)

Države članice morajo v skladu s tretjim odstavkom točke 2 Priloge I k direktivi o energetski učinkovitosti stavb zagotoviti, da se pri uporabi faktorjev primarne energije in utežnih faktorjev upošteva optimalna energetska učinkovitost ovoja stavbe. Zmanjšanje splošnega povpraševanja po energiji je ključna komponenta optimizacije energetske učinkovitosti stavbe. V zvezi s tem se ne sme podcenjevati upoštevanja ovoja (161). Poleg tega imajo tehnični stavbni sistemi ter sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb večji učinek in jih je najlažje optimizirati, če so zagotovljeni zelo učinkoviti ovoji.

V skladu s priporočilom Komisije za spodbujanje stavb s skoraj nično porabo energije (162) so ukrepi za energijo iz obnovljivih virov in učinkovitost povezani.

4.3.4   Obnovljivi viri energije na kraju samem in zunaj objekta (četrti odstavek točke 2 Priloge I k direktivi o energetski učinkovitosti stavb)

V direktivi o energetski učinkovitosti stavb je določeno, da lahko države članice pri določitvi faktorjev primarne energije upoštevajo obnovljive vire energije, dobavljene prek nosilca energije, in obnovljive vire energije, ki se proizvedejo in uporabijo na kraju samem. Določba ne predpisuje obravnavanja obnovljivih virov energije na kraju samem ali zunaj objekta, kar državam članicam omogoča, da faktorje primarne energije izračunajo na podlagi lokalnih ali nacionalnih pogojev (163).

Direktiva o energetski učinkovitosti stavb izrecno omogoča, da se pri določitvi faktorjev primarne energije upoštevajo obnovljivi viri energije. V zvezi s tem je treba opozoriti na več premislekov:

(a)	energija, proizvedena na kraju samem, zmanjšuje primarno energijo, povezano z dobavljeno energijo;

(b)	izračun faktorjev primarne energije vključuje neobnovljivo in obnovljivo energijo, dobavljeno stavbi (skupni faktor primarne energije);

(c)	ločevanje primarne energije na neobnovljivo in obnovljivo komponento omogoča primerjavo rezultatov med električno energijo iz različnih obnovljivih virov energije, pa tudi proizvodnjo električne energije iz fosilnih goriv;

(d)	razlikovanje med obnovljivimi in neobnovljivimi faktorji primarne energije lahko pomaga ljudem razumeti porabo energije v stavbi.

V direktivi o energetski učinkovitosti stavb je nadalje pojasnjeno, da se lahko upoštevajo obnovljivi viri energije (dobavljeni prek nosilca energije in proizvedene na kraju samem), če se izračun faktorjev primarne energije uporablja na nediskriminatorni osnovi.

Na splošno načelo nediskriminacije določa, da se podobne situacije ne bi smele obravnavati različno in da se različne situacije ne bi smele obravnavati enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena. To državam članicam omogoča, da izberejo ureditve, ki najbolj ustrezajo njihovi konkretni situaciji, ob upoštevanju posebnih nacionalnih okoliščin (164).

Odbitek deleža obnovljive energije od skupnega faktorja primarne energije (neobnovljivi faktor) je eden od možnih načinov za zagotovitev primerljive obravnave obnovljive energije, proizvedene na kraju samem in zunaj objekta, kar preprečuje, da bi omejitve za izračun energetske učinkovitosti stavb vplivale na nacionalno ali regionalno politiko energije iz obnovljivih virov.

Države članice lahko podobno zagotovijo skladnost z načelom nediskriminacije obnovljivih virov energije v primerjavi z neobnovljivimi viri energije. Eden od možnih načinov zagotovitve nediskriminatorne obravnave je zagotovitev preglednosti podatkov, konvencij (tj. načinov, na katere države članice obravnavajo določene vidike izračuna faktorja primarne energije, kot so pogostnost revizij vrednosti, izbira med preteklimi in predvidenimi vrednostmi, opredelitev omejitev omrežja, spreminjanje faktorja primarne energije skozi čas itd.) ter temeljnih predpostavk za izračun faktorjev primarne energije iz obnovljivih in neobnovljivih virov.

V naslednji preglednici so opisane možne situacije ter navedeni primeri nediskriminatorne obravnave obnovljivih virov energije na kraju samem in zunaj objekta:

Preglednica 16

Obravnava obnovljivih virov energije na kraju samem in zunaj objekta – primeri

Primeri		Ali so primerljivi?	Ali je obravnava obnovljivih virov energije primerljiva/nediskriminatorna?
Obnovljiv vir energije na kraju samem	Obnovljiv vir energije zunaj objekta	Situacije, ki niso popolnoma primerljive. Obnovljiv vir energije zunaj objekta je povezan z omrežjem, ki najverjetneje dobavlja električno energijo stavbi iz nabora različnih virov. Tudi z isto tehnologijo (npr. fotonapetostni paneli) bi rezultati lahko bili drugačni.	Rezultati se lahko znatno razlikujejo glede na obravnavo obnovljivega vira energije zunaj objekta. Nekatera vprašanja, ki jih je treba upoštevati, so: — energija, dobavljena iz katerega koli omrežja (npr. električna energija ali daljinsko ogrevanje), je pogosto dobavljena iz mešanice različnih virov; — pri primerjavi situacij se ne upošteva le tehnologija (ali mešanica tehnologij), ampak tudi kakovost mešanice (tj. komponenta obnovljivih virov energije). Zato bi bilo treba obnovljiv vir energije upoštevati v izračunu faktorjev primarne energije; — odbitek deleža obnovljive energije od faktorjev primarne energije (faktorjev primarne energije iz neobnovljivih virov) bi lahko prispeval k zagotovitvi podobne pozitivne obravnave obnovljivih virov energije na kraju samem in zunaj objekta; — pomembna je preglednost podatkov, konvencij in temeljnih predpostavk za izračun faktorjev primarne energije iz obnovljivih in neobnovljivih virov.
Npr. fotonapetostni paneli Faktor primarne energije = 0 Obnovljivi viri energije, proizvedeni na kraju samem, se odbijejo od dobavljene energije	Velik delež obnovljivih virov energije v omrežju (npr. park fotonapetostnih panelov) Faktor primarne energije = 1
	Npr. omrežje za daljinsko ogrevanje z velikim deležem obnovljivih virov energije (npr. sončna, vetrna) Faktor primarne energije = 0,5	Situacije, ki niso popolnoma primerljive.

4.4   Prenos določb o izračunu faktorjev primarne energije

Države članice se spodbuja, da pregledajo svoje gradbene predpise in da v zadevnih ukrepih za prenos do roka za prenos pojasnijo energetske potrebe, če te niso že navedene v njihovih veljavnih nacionalnih metodologijah za izračun.

5.   PREVERJANJE IN IZVRŠEVANJE

Države članice bodo morale v okviru svoje širše odgovornosti in dela za zagotovitev učinkovitega izvajanja in izvrševanja direktive o energetski učinkovitosti stavb preučiti tudi, kako bodo preverjale izpolnjevanje in izvrševanje:

(a)	zahtev za sisteme, določenih v skladu s členom 8(1) direktive o energetski učinkovitosti stavb;

(b)	zahtev glede namestitve naprav za samoregulacijo v skladu s členom 8(1) direktive o energetski učinkovitosti stavb;

(c)	zahtev glede namestitve sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb v skladu s členoma 14(4) in 15(4) direktive o energetski učinkovitosti stavb;

(d)	zahtev glede elektromobilnosti v skladu s členom 8 direktive o energetski učinkovitosti stavb.

Pomembno je, da so lastniki, upravljavci stavb ali energetski upravljavci stavb, za katere se uporabljajo navedene zahteve, vnaprej obveščeni o začetku veljavnosti zahtev, da bi lahko čim bolje načrtovali in opravili potrebno delo.

Poleg tega v zvezi z zahtevami glede namestitve naprav za samoregulacijo velja naslednje:

(a)	če se navedene zahteve uporabljajo za nove stavbe, se lahko države članice oprejo na obstoječe postopke v zvezi z gradbenimi dovoljenji;

(b)

če se navedene zahteve uporabljajo za obstoječe stavbe, v katerih se zamenjajo kurilne naprave, se lahko države članice oprejo na obstoječe postopke preverjanja skladnosti ogrevalnih sistemov z zahtevami iz člena 8(1), saj zamenjava kurilnih naprav na splošno pomeni nadgradnjo sistema in sproži uporabo zahtev.

Poleg tega v zvezi z zahtevami glede namestitve sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb velja naslednje:

(a)

ker so vse države članice že pred spremembo direktive o energetski učinkovitosti stavb uvedle preglede ogrevalnih in klimatskih sistemov ali enakovredne alternativne ukrepe, bi lahko države članice razmislile o uporabi teh shem za preverjanje in izvrševanje zahtev glede namestitve sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb, saj so vse stavbe, za katere se uporabljajo te zahteve, tudi predmet obveznih pregledov (ali alternativnih ukrepov) v skladu s členoma 14 in 15 navedene direktive;

(b)

države članice bi lahko razmislile tudi o tem, da bi nadzor in izvrševanje teh zahtev povezale z izvrševanjem zahtev za sisteme iz člena 8(1) direktive o energetski učinkovitosti stavb, saj je lahko namestitev, zamenjava ali nadgradnja ogrevalnega, klimatskega in/ali prezračevalnega sistema priložnost, da se namestijo tudi sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb.

6.   POVZETEK PRIPOROČIL

6.1   Priporočila v zvezi s tehničnimi stavbnimi sistemi in njihovimi pregledi, napravami za samoregulacijo ter sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb

(1)

Sprememba direktive o energetski učinkovitosti stavb posodablja in razširja opredelitev tehničnih stavbnih sistemov, pri čemer uvaja dodatne opredelitve specifičnih sistemov (npr. sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb). Države članice se spodbuja, da pri prenosu teh opredelitev predložijo dodatne podrobnosti o zadevnih sistemih, pri čemer zagotovijo popolno skladnost z navedeno direktivo in se, če je to ustrezno, sklicujejo na kakršne koli veljavne standarde ali tehnične smernice, da bi strokovnjakom olajšale razumevanje. Oddelki 2.2.1, 2.3.1.1, 2.3.1.2, 2.3.1.3, 2.3.1.5 in 2.4.1.1 tega dokumenta.

(2)

V skladu z direktivo o energetski učinkovitosti stavb je treba v zvezi z vsemi zahtevami za tehnične stavbne sisteme pripraviti zahteve za sisteme. To pomeni predvsem določitev zahtev za sisteme, za katere pred spremembo zahteve niso bile potrebne. Pri tem je treba zajeti vsa področja zahtev za sisteme: celotno energetsko učinkovitost, pravilno namestitev, ustrezno velikost, prilagoditev in nadzor. Upoštevati bi bilo treba tudi veljavne standarde in tehnične smernice na ravni EU in nacionalni ravni, zlasti standarde o energetski učinkovitosti stavb, ki jih je pripravil CEN (165) v okviru pooblastila M/480 (166). Oddelki 2.2.1, 2.3.1.1, 2.3.1.2, 2.4.1.2 in 2.5.1 tega dokumenta.

(3)

Države članice se spodbuja, da podprejo ozaveščanje in razumevanje lastnikov stavb, monterjev sistemov in drugih vpletenih strani o posegih, zaradi katerih se uporabljajo zahteve za sisteme, ter o ocenjevanju in dokumentiranju učinkovitosti sistemov v vseh stavbah (člen 8(1) in (9) direktive o energetski učinkovitosti stavb). Ti posegi so namestitev, zamenjava in nadgradnja sistema. Države članice so zlasti pozvane, naj zagotovijo dodatne podrobnosti v zvezi s tem, kaj bi bilo treba šteti za nadgradnjo sistema, pri čemer naj po možnosti razlikujejo med različnimi vrstami sistemov in obravnavajo predvsem tiste sisteme, ki so v nacionalnem stavbnem fondu najpogostejši. Oddelki 2.3.1.4, 2.4.1.3 in 2.5.2 tega dokumenta.

(4)

Koncept „naprav za samoregulacijo“ je mogoče razlagati na različne načine. Pri prenosu določb o namestitvi naprav za samoregulacijo bo za države članice koristno, da zagotovijo dodatne podrobnosti v zvezi s tem, katere naprave lahko zadovoljijo zadevne potrebe, zlasti za tiste sisteme, ki se najpogosteje uporabljajo v nacionalnem stavbnem fondu. Države članice bi morale v zvezi z istimi določbami pojasniti situacije, v katerih bi se lahko zmogljivost za samoregulacijo uporabila na ravni cone (namesto na ravni sobe). Koristno bi bilo tudi, da bi države članice podprle ozaveščanje in razumevanje lastnikov stavb, monterjev sistemov in drugih vpletenih strani o situacijah, v katerih se uporablja zahteva za namestitev naprav za samoregulacijo v obstoječih stavbah, predvsem z zagotovitvijo dodatnih podrobnosti v zvezi s tem, kaj se v dvoumnih primerih obravnava kot zamenjava kurilnih naprav. Oddelki 2.2.3, 2.3.3.2, 2.3.3.3(a) in 2.4.3.1 tega dokumenta.

(5)

Sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb, nameščeni v nestanovanjskih stavbah v skladu z obveznostmi iz členov 14(4) in 15(4) direktive o energetski učinkovitosti stavb, morajo biti skladni z opredelitvijo pojma iz člena 2(3a) in vključevati zmogljivosti iz členov 14(4) in 15(4), vsaj za tehnične stavbne sisteme, ki spadajo na področje uporabe členov 14 in 15. Te zmogljivosti presegajo pričakovane zmogljivosti običajnih sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb. Zato bi morale države članice pri prenosu teh zahtev zagotoviti, da so zainteresirane strani podrobno seznanjene s posledicami teh zahtev, in navesti jasna navodila v zvezi s tem, kako oceniti zmogljivosti sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb glede na zahteve ter, če je ustrezno, kako izvesti potrebne nadgradnje. Glej oddelke 2.2.4, 2.3.3.1, 2.3.3.3(b), 2.4.3.2 in 2.5.4 tega dokumenta.

(6)

Nekatere določbe se uporabljajo le, če so izpolnjeni pogoji izvedljivosti: tehnična in ekonomska izvedljivost zahtev za namestitev naprav za samoregulacijo in sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb ter tehnična, ekonomska in funkcionalna izvedljivost zahtev za sisteme. Države članice so odgovorne za zagotovitev, da je ocena izvedljivosti ustrezno opredeljena in nadzorovana v okviru mehanizmov izvrševanja in preverjanja. Državam članicam se priporoča, da pri tem podprejo razlago in oceno izvedljivosti, na primer z namenskimi navodili in postopki. Glej oddelka 2.3.4 in 5 tega dokumenta.

(7)

Pregledi tehničnih stavbnih sistemov se že izvajajo v številnih državah članicah, vendar se je zaradi spremembe direktive o energetski učinkovitosti stavb znatno spremenilo področje uporabe teh pregledov. To zlasti velja za prag nazivne izhodne moči, pri preseganju katerega so potrebni pregledi, in vrste sistemov, ki bi jih bilo treba pregledati. Države članice se spodbuja, da podprejo razumevanje teh sprememb in njihovih posledic za vse zainteresirane strani. Zlasti bo za države članice koristno, da podprejo opredelitev kombiniranih sistemov, ki bi jih bilo treba pregledati, in zagotovijo navodila o pregledovanju prezračevalnih sistemov, če je to ustrezno. Glej oddelka 2.2.2, 2.3.2.1 do 2.3.2.5, 2.4.2.1(a) in 2.4.2.1(b), 2.4.2.2, in 2.5.3 tega dokumenta.

(8)

Pomembna sprememba pregledov tehničnih stavbnih sistemov v skladu s členoma 14 in 15 direktive o energetski učinkovitosti stavb je tudi potreba po tem, da se upošteva (če je to ustrezno) učinkovitost sistema pri tipičnih ali povprečnih pogojih obratovanja. Na podlagi tega bi se morale spremeniti prakse pregledovanja in s tem povezani okvir, na primer sheme usposabljanja. Za olajšanje tega prehoda se državam članicam priporoča, da v skladu s to splošno zahtevo pripravijo tehnične smernice, s katerimi bi podprle upoštevanje učinkovitosti različnih vrst sistemov, ki jih sprememba zadeva, v praksi pri tipičnih ali povprečnih pogojih obratovanja. Glej oddelka 2.3.2.6 in 2.4.2.1(c) tega dokumenta.

(9)

Državam članicam se priporoča, da pri prenosu določb o pregledovanju ogrevalnih in klimatskih sistemov ustrezno upoštevajo oblikovanje in nadzor izvzetij, ki se lahko uporabljajo. Za države članice bo zlasti koristno, da kot alternativo pregledom določijo zmogljivosti, ki se pričakujejo od sistemov za stalno elektronsko spremljanje v stanovanjskih stavbah, in da zagotovijo, da so pogodbe za zagotavljanje prihranka energije, ki zajemajo tehnične stavbne sisteme, kadar ti vodijo do izvzetij, skladne z veljavnimi zahtevami in dobrimi praksami. Glej oddelke 2.3.2.7, 2.3.2.8, 2.3.2.9, in 2.4.2.1(d) do 2.4.2.1(g) tega dokumenta.

6.2   Priporočila v zvezi z elektromobilnostjo

(10)

Določbe o elektromobilnosti v večini držav članic uvajajo nove izraze in koncepte v gradbene predpise. Države članice se spodbuja k oblikovanju smernic za razlago teh novih izrazov in konceptov, da bi zagotovile pravilno izvajanje. To se nanaša zlasti na področje uporabe zahtev, povezavo med stavbami in parkirišči (npr. pojem neposredne bližine) in področje uporabe prenovitvenih del, pri katerih se sprožijo zahteve (npr. parkirišče ali električna infrastruktura). Glej oddelke 3.2, 3.3.1, 3.3.3 in 3.4.1 tega dokumenta.

(11)

Zahteve za namestitev najmanjšega števila polnilnih mest v nestanovanjskih stavbah (člen 8(3)) so pomemben vidik določb o elektromobilnosti. Opredelitev in izvajanje teh zahtev bi morala temeljiti na skrbnem načrtovanju, da bi se zagotovila optimalna pokritost ciljnih stavb, nato pa nemoteno nameščanje. Države članice se zlasti spodbuja, da pri določanju teh zahtev upoštevajo izkušnje držav članic EU, ki so že oblikovale podobne zahteve. Glej oddelek 3.3.4 tega dokumenta.

(12)

Določbe o elektromobilnosti iz direktive o energetski učinkovitosti stavb dopolnjujejo Direktivo 2014/94/EU. Državam članicam se priporoča, da so zlasti pozorne na usklajeno izvajanje teh dveh direktiv, zlasti v zvezi z oblikovanjem zahtev za namestitev najmanjšega števila polnilnih mest v nestanovanjskih stavbah. Pri tem bo morda potrebno tesno sodelovanje z ministrstvom in skupinami, pristojnimi za izvajanje Direktive 2014/94/EU, ter uporaba večdisciplinarnega celovitega pristopa na različnih področjih politike, kot so stavbe, urbanistično načrtovanje, promet in mobilnost. Glej oddelka 3.3.4 in 3.3.5 tega dokumenta.

(13)

Določbe iz direktive o energetski učinkovitosti stavb dopolnjujejo tudi Direktivo 2009/72/ES, ki spodbuja razvoj prilagodljivega elektroenergetskega sistema. Za učinkovito vključitev novih obremenitev, kot so električna vozila, v elektroenergetski sistem je treba omogočiti tehnologije za pametno polnjenje in za povezave med vozilom in omrežjem. Ta koncepta sta zlasti pomembna za polnjenje doma, v pisarnah in na parkiriščih, kjer so osebni avtomobili pogosto parkirani več ur in kjer se lahko zato zagotavljajo storitve upravljavcu omrežja. Naložbe v infrastrukturo za polnjenje v skladu z direktivo o energetski učinkovitosti stavb bi morale ustrezno upoštevati obstoječe in prihodnje standarde o pametnem polnjenju in povezavi med vozilom in omrežjem (npr. ISO 15118) ter temeljiti na povsem delujočih pametnih merilnih sistemih. Glej oddelek 3.4.3 tega dokumenta.

(14)

Države članice se spodbuja, da pojasnijo tehnične specifikacije in druge zahteve glede polnilnih mest, ki bodo nameščena v okviru določb o elektromobilnosti iz člena 8 direktive o energetski učinkovitosti stavb, vključno s tistimi iz člena 8(3) navedene direktive. Premisleki, kot so specifikacije v zvezi z najmanjšo zmogljivostjo za polnjenje, infrastrukturo za napeljavo vodov, požarno varnostjo, dostopnostjo za osebe z zmanjšano mobilnostjo, vključno z invalidi, in pametnim polnjenjem, lahko olajšajo zagotavljanje učinkovitega izvajanja in podprejo uveljavljanje električnih vozil. Glej oddelek 3.4.3 tega dokumenta.

(15)

Regulativne ovire in tržne nepopolnosti lahko ovirajo vzpostavljanje infrastrukture za elektromobilnost in posledično uveljavljanje električnih vozil. Za obravnavanje teh izzivov so morda potrebni regulativna poenostavitev, dolgoročno načrtovanje in finančne spodbude. Države članice se spodbuja, da za poenostavitev nameščanja polnilnih mest (člen 8(7) direktive o energetski učinkovitosti stavb) zagotovijo „pravico do priključka“, s čimer bi se obravnavale razdeljene spodbude in upravni zapleti, zlasti v primeru večstanovanjskih stavb. Poleg tega se države članice spodbuja, da ukrepe politik in finančne ukrepe upoštevajo tudi v okviru svojih dolgoročnih strategij prenove (člen 2a navedene direktive), ki lahko podprejo in pospešijo vzpostavitev infrastrukture za elektromobilnost v obstoječih stavbah, ki so v postopku večje prenove (člen 8(2) in (5) navedene direktive), ter izpolnjevanje minimalnih zahtev za nestanovanjske stavbe iz člena 8(3), ob upoštevanju, da se bodo razmere na zadevnih trgih sčasoma verjetno razvile in da bodo nekatere trenutne tržne nepopolnosti postopno odpravljene. Glej oddelka 3.4.3.3 in 3.4.5 tega dokumenta.

6.3   Priporočila v zvezi z izračunom faktorjev primarne energije

(16)

Faktorje primarne energije bi bilo treba redno pregledovati, da bi izražali spremembe nacionalnih mešanic virov energije in spremembe na energetskem trgu skozi čas ter spremembe temeljnih metodologij za izračun. Glej oddelka 4.2 in 4.3.2 tega dokumenta.

(17)

Države članice bi si morale pri določanju nacionalne metodologije za izračun vedno prizadevati za opredelitev najboljše kombinacije energetske učinkovitosti in ukrepov za energijo iz obnovljivih virov. Vedno bi morale zagotavljati optimalno energetsko učinkovitost ovoja stavbe, zato bi bilo treba rešitve v zvezi z energijo iz obnovljivih virov uporabljati skupaj z optimalnimi prihranki energije, ki izhajajo iz ovoja stavbe in njenih tehničnih stavbnih sistemov. Glej oddelke 4.3.1, 4.3.3 in 4.3.4 tega dokumenta.

(18)

Na nacionalni ali regionalni ravni bi se lahko zagotovile tehnične smernice v zvezi s tem, kako izboljšati kakovost notranjega okolja stavb s preprečevanjem toplotnih mostov, neustrezne izolacije in nenačrtovanih zračnih tokov, ki lahko temperaturo površine znižajo pod temperaturo rosišča in povzročajo nabiranje vlage. Glej oddelek 4.3.3 tega dokumenta.

6.4   Medsektorska priporočila

(19)

Kar zadeva vse druge določbe iz direktive o energetski učinkovitosti stavb, bosta izvrševanje in nadzor zelo pomembna za učinkovito izvajanje določb, obravnavanih v tej prilogi. Države članice bi morale biti pri prenosu teh določb zlasti pozorne na izvršilne in nadzorne ukrepe, vključno s preverjanjem in nadzorom izvzetij, če je to ustrezno. Če je ustrezno, bo za države članice koristna uporaba že vzpostavljenih shem (npr. shem pregledov za tehnične stavbne sisteme). Glej oddelke 2.3.1.4, 2.3.2.8, 2.3.3.3, 2.3.4, 3.3.2, 3.4.2 in 5 tega dokumenta.

---

(1)  Vgrajena razsvetljava je bila v direktivi navedena že pred spremembo (upoštevala se je v metodologiji za izračunavanje energetske učinkovitosti stavb). To je tudi skladno z obravnavanjem vgrajene razsvetljave v okviru uporabe energije, ki vpliva na energetsko učinkovitost stavb (glej Prilogo I k direktivi o energetski učinkovitosti stavb).

(2)  Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih pravilih notranjega trga električne energije (prenovitev) je Evropski parlament odobril v prvi obravnavi 26. marca 2019 po začasnem dogovoru, doseženem na medinstitucionalnih pogajanjih. Svet jo bo sprejel predvidoma maja 2019, sledila pa bo objava v Uradnem listu Evropske unije.

(3)  Države članice se bodo morale odločiti, kako prenesti pojem „na kraju samem“, kadar sistem ni v stavbi ali na njej. K razlikovanju med sistemi na kraju samem in zunaj objekta bi lahko prispevalo dejstvo, ali je sistem za proizvodnjo električne energije povezan z električnim omrežjem ali ne.

(4)  Opredelitev „klimatskega sistema“ je bila določena že pred spremembo in v direktivi o energetski učinkovitosti stavb ni bila spremenjena. Opredelitev „ogrevalnega sistema“ v direktivi o energetski učinkovitosti stavb je nova.

(5)  Direktiva o energetski učinkovitosti stavb se nanaša na „ogrevalni sistem“ in „sistem za ogrevanje prostorov“ – ta izraza sta v okviru direktive enakovredna.

(6)  Direktiva o energetski učinkovitosti stavb se nanaša na „klimatski sistem“ in „sistem za hlajenje prostorov“ – ta izraza sta v okviru direktive enakovredna.

(7)  Take informacije so vključene v informacijah o izdelku, ki jih je treba zagotoviti v skladu z različnimi uredbami o okoljsko primerni zasnovi za izdelke za ogrevanje in hlajenje.

(8)  Na primer: kotel, toplotna črpalka, električni upor, sončni kolektorji itd. To je treba upoštevati pri določitvi, ali sistem presega prag za preglede, ki znaša 70 kW, ali pa je pod njim.

(9)  Na primer navodila za opravljanje pregledov klimatskih sistemov, pripravljena v okviru projekta iSERV, ki ga je financirala Komisija („Inspection methodology – Air conditioning maintenance tasks – Identifying energy services“, http://www.iservcmb.info/sites/default/files/results/Physical-Inspections/Public-report-Methodology-for-HVAC-System-Inspections.pdf), ali tehnični dokument o izboljšanju učinkovitosti toplotnih črpalk v delovnih pogojih, ki ga je pripravilo združenje REHVA („Capacity control of heat pumps“, https://www.rehva.eu/publications-and-resources/rehva-journal/2012/052012/capacity-control-of-heat-pumps-full-version.html).

(10)  Na primer italijanski standard UNI CEI 11352, ki vključuje splošne zahteve, kontrolne sezname za preverjanje zahtev organizacije in vsebine ponudbe storitev ter kontrolni seznam in izrecne sklice na Prilogo XIII k direktivi o energetski učinkovitosti, ali španski standard UNE 216701 „Clasificación de proveedores de servicios energéticos“ za razvrstitev ponudnikov energetskih storitev.

(11)  Na primer navodila za pripravo osnutkov dokumentov z upravnimi in tehničnimi določbami o pogodbenem zagotavljanju prihranka energije z zagotovljenimi prihranki na podlagi usklajenih predpisov (pogodbe o storitvah). To so navodila za postopke za oddajo javnega naročila v zvezi s pogodbami za zagotavljanje prihranka energije (na voljo na http://icaen.gencat.cat/web/.content/10_ICAEN/18_actuacio_internacional/Enllacos/Arxius/20180717_EPC_Public_Tendering_GUIDE.pdf).

(12)  Na primer v Španiji „Modelo de contrato de rendimiento energético con inversión adaptado a la le 9/2017 y a la guía de tratamiento estadístico de Eurostat“, v Sloveniji pa „Oris vzorca pogodbe“ (na voljo na http://www.energetika-portal.si/podrocja/energetika/energetska-prenova-javnih-stavb/projektna-pisarna/).

(13)  Glej oddelke 2.2.4, 2.3.3.1 in 2.3.3.3(b).

(14)  Uredba (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, spremembi uredb (ES) št. 663/2009 in (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv 94/22/ES, 98/70/ES, 2009/31/ES, 2009/73/ES, 2010/31/EU, 2012/27/EU in 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 2009/119/ES in (EU) 2015/652 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 328, 21.12.2018, str. 1).

(15)  Države članice morajo svoj prvi končni nacionalni energetski in podnebni načrt predložiti do konca leta 2019. Ta načrt nato posodobijo leta 2023 (osnutek) in leta 2024 (končna posodobitev). Od marca 2023 morajo države članice vsaki dve leti predložiti tudi poročilo o napredku v zvezi z navedenim načrtom.

(16)  Ta opredelitev pojma je podobna opredelitvi pojma iz standarda EN 15232.

(17)  V zvezi s tem „samodejno“ pomeni, da naprava omogoča samodejno uravnavanje izhodne toplote, kadar se temperatura okolice spremeni na podlagi vnaprej določenih nastavitev. Prilagoditev samih nastavitev pa je običajno ročna in jo opravijo uporabniki (npr. ročna prilagoditev nastavitev temperature s termostatskim radiatorskim ventilom).

(18)  Kadar je stavba ali stavbna enota opremljena z na primer več kot enim ogrevalnim sistemom, bi zahteva lahko veljala za samo enega od sistemov, če bi bila zagotovljena pričakovana sposobnost.

(19)  Naprave za samoregulacijo so lahko elektronske ali ne (npr. termostatski radiatorski ventil); pomembna je sposobnost samoregulacije, ne sama tehnologija.

(20)  To zlasti pomeni, da se zahteva za namestitev naprav za samoregulacijo na ravni sobe ali cone ob zamenjavi kurilnih naprav v obstoječi stavbi, opremljeni s sistemom za hlajenje prostorov, ki na ravni sobe ali cone nima samoregulacije, ne bi razširila na sistem za hlajenje prostorov.

(21)  Večina sistemov za hlajenje prostorov bo kljub temu imela sposobnost samoregulacije, vendar to ni zahteva iz uredb o okoljsko primerni zasnovi.

(22)  Ta primera sta okvirna. Uravnavanje na ravni cone je lahko upravičeno tudi v drugih primerih.

(23)  Ta utemeljitev lahko temelji na primer na znanstvenih študijah, katerih rezultati bi podprli oceno, da je v obravnavanih primerih ustreznejše uravnavanje na ravni cone.

(24)  Kadar daljinski ogrevalni sistem in stavbe, povezane z njim, nimajo istega lastnika.

(25)  Kadar se zahteva uporablja za veliko število stavb hkrati, kar bi lahko povzročilo nesorazmerne stroške. V takih primerih bi bilo treba upoštevati pogoje ekonomske izvedljivosti, ki jih določijo države članice.

(26)  Ta navedba je bila vključena že pred spremembo.

(27)  Priporočljivo je, da države članice zagotovijo ustrezno vključevanje deležnikov v določitev pogojev za tehnično, ekonomsko in funkcionalno izvedljivost.

(28)  To pomeni, da mora v primerih, ko so te strani odgovorne za oceno izvedljivosti, njihova razlaga temeljiti na smernicah in postopkih, ki jih določijo javni organi. S tem naj bi se zagotovila tudi ustrezna stopnja skladnosti, nadzora in kontrole pri uporabi smernic in postopkov.

(29)  Prvi dve vrstici (tehnična in ekonomska izvedljivost) se nanašata na zahteve za sisteme iz člena 8(1) direktive o energetski učinkovitosti stavb ter na zahteve za namestitev naprav za samoregulacijo (člen 8(1)) ter sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb (člena 14(4) in 15(4) navedene direktive), medtem ko se tretja vrstica (funkcionalna izvedljivost) nanaša le na zahteve za sisteme iz člena 8(1).

(30)  To pomeni, da bi se izvedla ocena stroškov in koristi. Ta pristop na podlagi ocene stroškov in koristi je verjetno najustreznejši, saj bodo z uporabo zahtev stroški na splošno povrnjeni (zlasti zaradi prihrankov pri stroških energije).

(31)  Nanaša se le na zahteve za sisteme iz člena 8(1) direktive o energetski učinkovitosti stavb.

(32)  Francoski zakon „décret tertiaire“ (2017) na primer določa najvišji prag za naložbe, ki znaša 200 EUR/m2, in najdaljše obdobje povračila, ki za javne stavbe znaša deset let, za druge (hotele, pisarne itd.) pa pet let.

(33)  EN 15232 „Energy performance of buildings – Impact of Building Automation, Controls and Building Management“ (Energetska učinkovitost stavb – Vpliv avtomatizacije, regulacije in upravljanja stavb).

(34)  EN 15316-4-6 „Heating systems in buildings – Method for calculation of system energy requirements and system efficiencies – Part 4-6: Heat generation systems, photovoltaic systems“ (Grelni sistemi v stavbah – Metoda za preračun energijskih zahtev in učinkovitosti sistem – 4-6. del: Sistemi za gretje prostora, fotonapetostni sistemi).

(35)   „Book: 2016 – Implementing the Energy Performance of Buildings Directive (EPBD) – Featuring Country Reports“ (Knjiga: 2016 – Izvajanje direktive o energetski učinkovitosti stavb – predstavitev poročil držav), Concerted Action EPBD, 2016, https://www.epbd-ca.eu/ca-outcomes/2011-2015.

(36)  Za več informacij glej člen 114(4) in (5) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

(37)  V tej uvodni izjavi je navedeno: „Z Direktivo 2010/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o energetski učinkovitosti stavb se od držav članic zahteva, da določijo energetske učinkovitosti elementov stavb, ki so del ovoja stavbe, ter zahteve za sisteme glede celotne energetske učinkovitosti, pravilne namestitve in ustrezne velikosti, prilagoditve in nadzora tehničnih stavbnih sistemov, ki se namestijo v obstoječe stavbe. S cilji te direktive je združljivo, da lahko te zahteve v določenih okoliščinah omejujejo namestitev izdelkov, povezanih z energijo, ki ustrezajo tej direktivi in njenim izvedbenim ukrepom, če takšne zahteve ne povzročijo neupravičenih tržnih ovir.“

(38)  Direktiva o energetski učinkovitosti k členu 6 direktive o okoljsko primerni zasnovi („Prosti pretok“) dodaja naslednji stavek: „To ne posega v zahteve glede energetske učinkovitosti ter zahteve za sisteme, ki jih določijo države članice v skladu s členom 4(1) in členom 8 Direktive 2010/31/EU.“

(39)  Glede na prvo oceno bi lahko zmogljivosti sistemov za avtomatizacijo in nadzor stavb, ki se zahtevajo v skladu s členoma 14 in 15, ustrezale sistemom razreda B iz standarda EN 15232.

(40)  Vsi navedeni viri se nanašajo na standarde. Poleg tega lahko države članice razmislijo o upoštevanju praks nekaterih sistemov, ki jih vodi industrija, bodisi evropskih, na primer shema certificiranja „eu.bac“ (https://www.eubac.org/system-audits/index.htm), bodisi nacionalnih, na primer nemški program VDMA 24186-4, tj. program storitev za vzdrževanje tehničnih sistemov in opreme v stavbah – del 4: Oprema za merjenje in nadzor ter sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb.

(41)  EN 15232 „Energy performance of buildings – Impact of Building Automation, Controls and Building Management“ (Energetska učinkovitost stavb – Vpliv avtomatizacije, regulacije in upravljanja stavb).

(42)  EN 16947-1:2017 „Energy Performance of Buildings – Building Management System – Part 1“ (Energijske lastnosti stavb – Sistem upravljanja stavb – 1. del).

(43)  TR 16947-2 „Building Management System – Part 2: Accompanying prEN 16947-1:2015“ (Sistem upravljanja stavb – 2. del: Razlaga in utemeljitev prEN 16947-1:2015).

(44)  ISO 16484-1:2010 predogled, „Building automation and control systems (BACS) – Part 1: Project specification and implementation“ (Sistemi za avtomatizacijo stavb in regulacijo – 1. del: Specifikacija projekta in izvedba).

(45)  EN 16946-1:2017 „Energy Performance of Buildings. Inspection of Automation, Controls and Technical Building Management“ (Energijske lastnosti stavb – Pregled avtomatike, regulacije in tehničnega upravljanja stavb).

(46)  TR 16946-2 „Inspection of Building Automation, Controls and Technical Building Management – Part 2: Accompanying TR to EN 16946-1“ (Pregled avtomatike, regulacije in tehničnega upravljanja stavb – 2. del: Razlaga in utemeljitev prEN 16946-1).

(47)  Ta pripomba se v določenem obsegu nanaša tudi na vse tehnične stavbne sisteme, ki se spremljajo in nadzirajo s sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb.

(48)  ISO 50003:2014 „Energy management systems – Requirements for bodies providing audit and certification of energy management systems“ (Sistemi upravljanja z energijo – Zahteve za organe, ki presojajo in certificirajo sisteme upravljanja z energijo).

(49)  Viri zajemajo predvsem standarde EU. Države članice se poziva, naj poleg teh upoštevajo razpoložljive vire na nacionalni ravni, na primer „Spécifications techniques (STS)“ v Belgiji v zvezi s fotonapetostnimi sistemi: https://economie.fgov.be/sites/default/files/Files/Publications/files/STS/STS-72-1-systemes-photovoltaiques.pdf.

(50)  Najpomembnejša uredba o proizvodnji električne energije na kraju samem doslej je uredba o grelnikih in grelnikih vode, ki zajema grelnike prostorov s soproizvodnjo; glej Uredbo Komisije (EU) št. 813/2013 z dne 2. avgusta 2013 o izvajanju Direktive 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede zahtev za okoljsko primerno zasnovo grelnikov prostorov in kombiniranih grelnikov. Poleg tega je v Delovnem načrtu za okoljsko primerno zasnovo za obdobje 2016–2019 (COM(2016) 773 final) navedeno, da bodo sončni paneli in inverterji vključeni v pripravljalne študije, kar pomeni, da bi lahko bili ti sistemi v prihodnje zajeti v uredbah o okoljsko primerni zasnovi in/ali označevanju z energijskimi nalepkami. Za več podrobnosti glej http://susproc.jrc.ec.europa.eu/solar_photovoltaics/projectplan.html.

(51)  EN 15316-4-6 „Heating systems in buildings – Method for calculation of system energy requirements and system efficiencies – Part 4-6: Heat generation systems, photovoltaic systems“ (Grelni sistemi v stavbah – Metoda za preračun energijskih zahtev in učinkovitosti sistem – 4-6. del: Sistemi za gretje prostora, fotonapetostni sistemi).

(52)  IEC/EN 61724: „Photovoltaic system performance monitoring – Guidelines for measurement, data exchange and analysis“ (Spremljanje zmogljivost fotonapetostnega sistema – Smernice za merjenje, izmenjavo podatkov in analizo).

(53)  IEC 61853-2:2016 „Photovoltaic (PV) module performance testing and energy rating – Part 2: Spectral responsivity, incidence angle and module operating temperature measurements“ (Preskušanje zmogljivosti in energijske učinkovitosti fotonapetostnega (PV) modula – 2. del: Meritve spektralnega odziva, vpadnega kota in obratovalne temperature modula).

(54)  EN 15316-4-4 „Heating systems in buildings — Method for calculation of system energy requirements and system efficiencies – Part 4-4: Heat generation systems, building-integrated cogeneration systems“ (Grelni sistemi v stavbah – Metoda za izračun energijskih zahtev in učinkovitosti sistema – 4-4. del: Sistemi za pridobivanje toplote, v stavbo vgrajeni sistemi soproizvodnje toplote in električne energije).

(55)  EN 15316-4-10 „Energy performance of buildings – Method for calculation of system energy requirements and system efficiencies – Part 4-10: Wind power generation systems“ (Energijske lastnosti stavb – Metoda za izračun energijskih zahtev in učinkovitosti sistema – 4-10. del: Sistemi za izkoriščanje vetrne energije).

(56)  IEC 61400-12-1 Ed. 2.0 b:2017 „Wind energy generation systems – Part 12-1: Power performance measurements of electricity producing wind turbines“ (Vetrne turbine – 12-1. del: Preskušanje zmogljivosti vetrnih turbin za proizvodnjo električne energije).

(57)  Cilj je zagotoviti optimalno delovanje sistema v njegovi življenjski dobi. Neoptimalna velikost lahko povzroči slabo delovanje, kar gre v škodo lastniku stavbe.

(58)  EN 12831-1 „Energy performance of buildings – Method for calculation of the design heat load“ (Energijske lastnosti stavb – Metoda za izračun projektnih toplotnih obremenitev).

(59)  ISO 15927-5:2004 „Hygrothermal performance of buildings – Calculation and presentation of climatic data – Part 5: Data for design heat load for space heating“ (Higrotermične značilnosti stavb – Izračun in predstavitev klimatskih podatkov – 5. del: Podatki za določitev računske potrebne toplote za ogrevanje prostorov).

(60)  EN 50583-2:2016 „Photovoltaics in buildings. BIPV systems“ (Fotonapetostni elementi v stavbah – Fotonapetostni sistemi, vgrajeni v konstrukcijo (BIPV)).

(61)  IEC/EN 62446 „Grid connected photovoltaic systems – Minimum requirements for system documentation, commissioning tests and inspection“ (Fotonapetostni sistemi, priključeni na omrežje – Minimalne zahteve za sistemsko dokumentacijo, prevzemne preskuse in nadzor).

(62)  EN 15193-1:2017 „Energy performance of buildings — Energy requirements for lighting – Part 1: Specifications“ (Energetska učinkovitost stavb – Energijske zahteve za razsvetljavo – 1. del: Specifikacije).

(63)  CEN/TR 15193-2 „Energy performance of buildings — Energy requirements for lighting – Part 2: Explanation and justification of EN 15193-1, Module M9“ (Energetska učinkovitost stavb – Energijske zahteve za razsvetljavo – 2. del: Obrazložitev in utemeljitev EN 15193-1, Modul M9).

(64)  EN12464-1:2011 „Light and lighting – Lighting of workplaces Part 1: Indoor work places“ (Svetloba in razsvetljava – Razsvetljava na delovnem mestu – 1. del: Notranji delovni prostori).

(65)  CEN/TS 17165 „Light and Lighting – Lighting System Design Process“ (Svetloba in razsvetljava – Postopek načrtovanja sistemov za razsvetljavo).

(66)  CEN/TR 15193-2:2017 „Energy performance of buildings – Energy requirements for lighting – Part 2: Explanation and justification of EN 15193-1, Module M9“ (Energetska učinkovitost stavb – Energijske zahteve za razsvetljavo – 2. del: Obrazložitev in utemeljitev EN 15193-1, Modul M9).

(67)  CIE 222:2017 „Decision Scheme for Lighting Controls in Non-Residential Buildings“ (Shema odločanja za nadzor razsvetljave v nestanovanjskih stavbah).

(68)  Večina informacij v tej preglednici se nanaša tudi na sisteme za sanitarno toplo vodo.

(69)  Viri zajemajo predvsem standarde EU. Države članice so pozvane, naj poleg teh upoštevajo razpoložljive vire na nacionalni ravni, na primer „Spécifications techniques (STS)“ v Belgiji v zvezi s toplotnimi sončnimi sistemi: https://economie.fgov.be/sites/default/files/Files/Publications/files/STS/STS-72-3-systemes-solaires-thermiques.pdf.

(70)  EN 15316-1:2017 „Energy performance of buildings – Method for calculation of system energy requirements and system efficiencies – Part 1: General and Energy performance expression, Module M3-1, M3-4, M3-9, M8-1, M8-4“ (Energijske lastnosti stavb – Metoda za izračun energijskih zahtev in učinkovitosti sistema – 1. del: Splošno in opredelitev energijske učinkovitosti – Moduli M3-1, M3-4, M3-9, M8-1 in M8-4).

(71)  EN 15316-2:2017 „Energy performance of buildings – Method for calculation of system energy requirements and system efficiencies – Part 2: Space emission systems (heating and cooling), Module M3-5, M4-5“ (Energijske lastnosti stavb – Metoda za izračun energijskih zahtev in učinkovitosti sistema – 2. del: Sistemi za prenos toplote (ogrevanje in hlajenje prostora) – Modula M3-5 in M4-5).

(72)  EN 15316-3:2017 „Energy performance of buildings – Method for calculation of system energy requirements and system efficiencies – Part 3: Space distribution systems (DHW, heating and cooling), Module M3-6, M4-6, M8-6“ (Energijske lastnosti stavb – Metoda za izračun energijskih zahtev in učinkovitosti sistema – 3. del: Sistemi za distribucijo toplote (priprava tople sanitarne vode, ogrevanje in hlajenje prostora) – Moduli M3-6, M4-6 in M8-6).

(73)  EN 15316-4-1:2017 „Energy performance of buildings – Method for calculation of system energy requirements and system efficiencies – Part 4-1: Space heating and DHW generation systems, combustion systems (boilers, biomass), Module M3-8-1, M8-8-1“ (Energijske lastnosti stavb – Metoda za izračun energijskih zahtev in učinkovitosti sistema – 4-1. del: Sistemi za pridobivanje toplote za ogrevanje in pripravo tople sanitarne vode, kurilne naprave (kotli, biomasa) – Modula M3-8-1 in M8-8-1).

(74)  EN 15316-4-2:2017 „Energy performance of buildings – Method for calculation of system energy requirements and system efficiencies – Part 4-2: Space heating generation systems, heat pump systems, Module M3-8-2, M8-8-2“ (Energijske lastnosti stavb – Metoda za izračun energijskih zahtev in učinkovitosti sistema – 4-2. del: Sistemi za pridobivanje toplote za ogrevanje, toplotne črpalke – Modula M3-8-2 in M8-8-2).

(75)  EN 15316-4-5:2017 „Energy performance of buildings – Method for calculation of system energy requirements and system efficiencies – Part 4-5: District heating and cooling, Module M3-8-5, M4-8-5, M8-8-5, M11-8-5“ (Energijske lastnosti stavb – Metoda za izračun energijskih zahtev in učinkovitosti sistema – 4-5. del: Sistemi za daljinsko ogrevanje in hlajenje – Moduli M3-8-5, M4-8-5, M8-8-5 in M11-8-5).

(76)  EN 15316-4-8:2017 „Energy performance of buildings – Method for calculation of system energy requirements and system efficiencies – Part 4-8: Space heating generation systems, air heating and overhead radiant heating systems, including stoves (local), Module M3-8-8“ (Energijske lastnosti stavb – Metoda za izračun energijskih zahtev in učinkovitosti sistema – 4-8. del: Sistemi za pridobivanje toplote za ogrevanje, toplozračni in sevalni sistemi, vključno z lokalnimi pečmi – Modul M3-8-8).

(77)  EN 15316-5:2017 „Energy performance of buildings – Method for calculation of system energy requirements and system efficiencies – Part 5: Space heating and DHW storage systems (not cooling), Module M3-7, M8-7“ (Energijske lastnosti stavb – Metoda za izračun energijskih zahtev in učinkovitosti sistema – 5. del: Sistemi za ogrevanje prostora in shranjevanje tople sanitarne vode (brez hlajenja) – Modula M3-7 in M8-7).

(78)  EN 12831-1:2017 „Energy performance of buildings – Method for calculation of the design heat load – Part 1: Space heating load, Module M3-3“ (Energijske lastnosti stavb – Metoda za izračun projektnih toplotnih obremenitev – 1. del: Toplotne obremenitve prostora – Modul M3-3).

(79)  EN 12831-3 „Energy performance of buildings – Method for calculation of the design heat load – Part 3: Domestic hot water systems heat load and characterisation of needs, Module M8-2, M8-3“ (Energijske lastnosti stavb – Metoda za izračun projektnih toplotnih obremenitev – 3. del: Sistemi za pripravo tople sanitarne vode, toplotna obremenitev in opredelitev potreb – Modula M8-2 in M8-3).

(80)  EN 12828:2012+A1:2014 „Heating systems in buildings – Design for water-based heating systems“ (Ogrevalni sistemi v stavbah – Projektiranje toplovodnih ogrevalnih sistemov).

(81)  EN 14337:2005 „Heating Systems in buildings – Design and installation of direct electrical room heating systems“ (Grelni sistemi v stavbah – Načrtovanje in vgradnja neposrednih električnih sistemov za gretje prostorov).

(82)  EN 1264-3:2009 „Water based surface embedded heating and cooling systems – Part 3: Dimensioning“ (Ploskovni sistemi za gretje in hlajenje z vodo – 3. del: Dimenzioniranje).

(83)  EN 14336:2004 „Heating systems in buildings – Installation and commissioning of water based heating systems“ (Ogrevalni sistemi v stavbah – Vgradnja in zagon toplovodnih sistemov).

(84)  EN 1264-4:2009 „Water based surface embedded heating and cooling systems – Part 4: Installation“ (Ploskovni sistemi za gretje in hlajenje z vodo – 4. del: Vgradnja).

(85)  Države članice lahko preučijo zagotavljanje stopnje usklajenosti med metodami, ki se uporabljajo za prilagoditev ogrevalnih sistemov zaradi skladnosti s členom 8(1) o zahtevah za ogrevalne sisteme, in metodami, ki se uporabljajo za oceno učinkovitosti ogrevalnih sistemov pri tipičnih ali povprečnih pogojih obratovanja v skladu s členoma 14 in 15, če je ustrezno.

(86)  EN 15378-1:2017 „Energy performance of buildings – Heating systems and DHW in buildings – Part 1: Inspection of boilers, heating systems and DHW, Module M3-11, M8-11“ (Energijske lastnosti stavb – Sistemi za ogrevanje stavb in pripravo tople sanitarne vode – 1. del: Pregled kotlov, sistemov za ogrevanje in pripravo tople sanitarne vode – Modula M3-11, M8-11).

(87)  EN 15378-3 „Energy performance of buildings – Heating and DHW systems in buildings – Part 3: Measured energy performance, Module M3-10 and M8-10“ (Energijske lastnosti stavb – Sistemi za ogrevanje stavb in pripravo tople sanitarne vode – 3. del: Izmerjena energijska učinkovitost – Modula M3-10 in M8-10).

(88)  EN 15500-1:2017 „Energy Performance of Buildings – Control for heating, ventilating and air conditioning applications – Part 1: Electronic individual zone control equipment – Modules M3-5, M4-5, M5-5“ (Energijske lastnosti stavb – Naprave za regulacijo sistemov za ogrevanje, prezračevanje in klimatizacijo – 1. del: Elektronske naprave za regulacijo posameznih con – Moduli M3-5, M4-5, M5-5).

(89)  EN 15232 „Energy performance of buildings – Impact of Building Automation, Controls and Building Management“ (Energetska učinkovitost stavb – Vpliv avtomatizacije, regulacije in upravljanja stavb).

(90)  Delegirana uredba Komisije (EU) št. 811/2013 z dne 18. februarja 2013 o dopolnitvi Direktive 2010/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta glede energijskega označevanja grelnikov prostorov, kombiniranih grelnikov, kompletov grelnika prostorov, naprave za uravnavanje temperature in sončne naprave ter kompletov kombiniranega grelnika, naprave za uravnavanje temperature in sončne naprave (UL L 239, 6.9.2013, str. 1).

(91)  Ta preglednica se v skladu s členom 2(3) in členom 8(1) direktive o energetski učinkovitosti osredotoča na aktivno hlajenje v stavbah. Upoštevati je treba, da je učinkovito tudi pasivno hlajenje, npr. hlajenje s senco, čeprav tukaj ni zajeto.

(92)  EN 16798-9 „Energy performance of buildings – Ventilation for buildings – Part 9: Calculation methods for energy requirements of cooling systems (Modules M4-1, M4-4, M4-9) – General“ (Energijske lastnosti stavb – Prezračevanje stavb – 9. del: Metode za izračun potrebne energije za hladilne sisteme – Moduli M4-1, M4-4, M4-9 – Splošno).

(93)  EN 16798-13 „Energy performance of buildings – Ventilation for buildings – Part 13: Calculation of cooling systems (Module M4-8) – Generation“ (Energijske lastnosti stavb – Prezračevanje stavb – 13. del: Izračun za hladilne sisteme – Modul M4-8 – Proizvodnja).

(94)  EN 16798-15 „Energy performance of buildings – Ventilation for buildings – Part 15: Calculation of cooling systems (Module M4-7) – Storage“ (Energijske lastnosti stavb – Prezračevanje stavb – 15. del: Izračun za hladilne sisteme – Modul M4-7 – Shranjevanje).

(95)  EN 1264-3:2009 „Water based surface embedded heating and cooling systems – Part 3: Dimensioning“ (Ploskovni sistemi za gretje in hlajenje z vodo – 3. del: Dimenzioniranje).

(96)  EN 1264-4:2009 „Water based surface embedded heating and cooling systems – Part 4: Installation“ (Ploskovni sistemi za gretje in hlajenje z vodo – 4. del: Vgradnja).

(97)  Države članice lahko preučijo zagotavljanje stopnje usklajenosti med: (a) metode za prilagoditev sistemov za hlajenje prostorov, da bi bile izpolnjene določbe člena 8(1) o zahtevah za sisteme za hlajenje prostorov; in (b) metode za oceno učinkovitosti klimatskih sistemov pri tipičnih ali povprečnih pogojih obratovanja, kjer je ustrezno, v skladu s členoma 14 in15.

(98)  EN 16798-17 „Energy performance of buildings – Ventilation for buildings – Part 17: Guidelines for inspection of ventilation and air conditioning systems (Module M4-11, M5-11, M6-11, M7-11)“ (Energijske lastnosti stavb – Prezračevanje stavb – 17. del: Smernice za pregled sistemov prezračevanja in klimatizacije – Moduli M4-11, M5-11, M6-11, M7-11).

(99)  EN 15500-1:2017 „Energy Performance of Buildings – Control for heating, ventilating and air conditioning applications – Part 1: Electronic individual zone control equipment – Modules M3-5, M4-5, M5-5“ (Energijske lastnosti stavb – Naprave za regulacijo sistemov za ogrevanje, prezračevanje in klimatizacijo – 1. del: Elektronske naprave za regulacijo posameznih con – Moduli M3-5, M4-5, M5-5).

(100)  EN 15316-2:2017 „Energy performance of buildings – Method for calculation of system energy requirements and system efficiencies – Part 2: Space emission systems (heating and cooling), Module M3-5, M4-5“ (Energijske lastnosti stavb – Metoda za izračun energijskih zahtev in učinkovitosti sistema – 2. del: Sistemi za prenos toplote (ogrevanje in hlajenje prostora) – Modula M3-5 in M4-5).

(101)  EN 15232 „Energy performance of buildings – Impact of Building Automation, Controls and Building Management“ (Energetska učinkovitost stavb – Vpliv avtomatizacije, regulacije in upravljanja stavb).

(102)  Viri zajemajo predvsem standarde EU. Države članice se poziva, naj poleg teh upoštevajo razpoložljive vire na nacionalni ravni, na primer standard NF DTU 68.3 „Installations de ventilation mécanique“ v Franciji.

(103)  EN 16798-3 „Energy performance of buildings – Ventilation for buildings – Part 3: For non-residential buildings – Performance requirements for ventilation and room-conditioning systems (Modules M5-1, M5-4)“ (Energijske lastnosti stavb – Prezračevanje stavb – 3. del: Prezračevanje nestanovanjskih stavb – Zahtevane lastnosti za sisteme prezračevanja in klimatizacije prostorov – Modula M5-1, M5-4).

(104)  EN 16798-5-1 „Energy performance of buildings – Ventilation for buildings – Part 5-1: Calculation methods for energy requirements of ventilation and air conditioning systems (Modules M5-6, M5-8, M6-5, M6-8, M7-5, M7-8) – Method 1: Distribution and generation“ (Energijske lastnosti stavb – Prezračevanje stavb – 5-1. del: Metode za izračun potrebne energije za sisteme prezračevanja in klimatizacije – Moduli M5-6, M5-8, M6-5, M6-8, M7-5, M7-8 – Metoda 1: Distribucija in proizvodnja).

(105)  EN 16798-5-2 „Energy performance of buildings – Ventilation for buildings – Part 5-2: Calculation methods for energy requirements of ventilation systems (Modules M5-6, M5-8, M6-5, M6-8, M7-5, M7-8) – Method 2: Distribution and generation“ (Energijske lastnosti stavb – Prezračevanje stavb – 5-2. del: Metode za izračun potrebne energije za sisteme prezračevanja – Moduli M5-6, M5-8, M6-5, M6-8, M7-5, M7-8 – Metoda 2: Distribucija in proizvodnja).

(106)  EN 16798-7 „Energy performance of buildings – Ventilation for buildings – Part 7: Calculation methods for the determination of air flow rates in buildings including infiltration (Module M5-5)“ (Energijske lastnosti stavb – Prezračevanje stavb – 7. del: Metode za izračun in določanje količine zraka v stavbah, vključno z infiltracijo – Modul M5-5).

(107)  CEN/TR 14788:2006 „Ventilation for buildings – Design and dimensioning of residential ventilation systems“ (Prezračevanje stavb – Projektiranje in dimenzioniranje stanovanjskih prezračevalnih sistemov).

(108)  CR 1752:1998 „Ventilation for buildings – Design criteria for the indoor environment“ (Prezračevanje zgradb – Merila za projektiranje notranjega okolja).

(109)  Države članice lahko preučijo zagotavljanje stopnje usklajenosti med metodami, ki se uporabljajo za prilagoditev ogrevalnih sistemov zaradi izpolnjevanja določb iz člena 8(1) o zahtevah za prezračevalne sisteme, in metodami, ki se uporabljajo za oceno učinkovitosti sistemov za kombinirano ogrevanje/klimatizacijo in prezračevanje pri tipičnih ali povprečnih pogojih obratovanja v skladu s členoma 14 in 15, če je ustrezno.

(110)  EN 12599:2012 „Ventilation for buildings – Test procedures and measurement methods to hand over air conditioning and ventilation systems“ (Prezračevanje stavb – Preskusni postopki in merilne metode za predajo klimatskih in prezračevalnih sistemov).

(111)  EN 16798-17 „Energy performance of buildings – Ventilation for buildings – Part 17: Guidelines for inspection of ventilation and air conditioning systems (Module M4-11, M5-11, M6-11, M7-11)“ (Energijske lastnosti stavb – Prezračevanje stavb – 17. del: Smernice za pregled sistemov prezračevanja in klimatizacije – Moduli M4-11, M5-11, M6-11, M7-11).

(112)  EN 14134:2004 „Ventilation for buildings – Performance testing and installation checks of residential ventilation systems“ (Prezračevanje stavb – Preskušanje lastnosti in kontrola vgrajenih stanovanjskih prezračevalnih sistemov).

(113)  EN 15232 „Energy performance of buildings – Impact of Building Automation, Controls and Building Management“ (Energetska učinkovitost stavb – Vpliv avtomatizacije, regulacije in upravljanja stavb).

(114)  EN 15500-1:2017 „Energy Performance of Buildings – Control for heating, ventilating and air conditioning applications – Part 1: Electronic individual zone control equipment – Modules M3-5, M4-5, M5-5“ (Energijske lastnosti stavb – Naprave za regulacijo sistemov za ogrevanje, prezračevanje in klimatizacijo – 1. del: Elektronske naprave za regulacijo posameznih con – Moduli M3-5, M4-5, M5-5).

(115)  Na primer smernice organizacije AMEV v Nemčiji (https://www.amev-online.de/AMEVInhalt/Infobereich/Aktuelles/technisches-monitoring-2017.docx).

(116)  V okviru projekta QUANTUM (https://www.quantum-project.eu) je bil razvit pristop k ustreznemu in stroškovno učinkovitemu postopku upravljanja kakovosti za oceno in dokumentiranje učinkovitosti stavbe in sistemov. Cilj projekta je zlasti oblikovati priporočila o podatkih, ki jih zagotavljajo tehnični stavbni sistemi, da bi se lahko preskusila učinkovitost.

(117)  V slednjem primeru lahko nazivna izhodna moč, povezana z nestanovanjskimi enotami, temelji na deležu nestanovanjskih enot v stavbi. Ta se lahko izračuna na podlagi porabe energije ali (čeprav je verjetno manj pomembna) površine. Na primer: v stavbi z mešano uporabo z nazivno izhodno močjo za ogrevanje 500 kW, v kateri nestanovanjske stavbe predstavljajo 70 % celotne porabe energije, bi nestanovanjska nazivna izhodna moč znašala 0,7 × 500 = 350 kW, kar presega prag.

(118)  Na primer shema certificiranja eu.bac (https://www.eubac.org/system-audits/index.html) ali nemški program VDMA 24186-4, tj. program storitev za vzdrževanje tehničnih sistemov in opreme v stavbah – del 4: Oprema za merjenje in nadzor ter sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb (https://www.vdma.org/en/v2viewer/-/v2article/render/15979771).

(119)  Na primer AMEV Wartung (https://www.amev-online.de/AMEVInhalt/Betriebsfuehrung/Vertragsmuster/Wartung%202014/) v Nemčiji.

(120)  Na primer standard EN 16946-1:2017 „Energy Performance of Buildings. Inspection of Automation, Controls and Technical Building Management“ (Energijske lastnosti stavb – Pregled avtomatike, regulacije in tehničnega upravljanja stavb).

(121)  Direktiva 2014/94/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2014 o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva (UL L 307, 28.10.2014, str. 1).

(122)  V odstavku (a) se sklic na „električno infrastrukturo“ nanaša na stavbo, kadar je treba razlikovati med parkiriščem in električno infrastrukturo stavbe. V odstavku (b) se sklic na „električno infrastrukturo“ nanaša na parkirišče. V tem primeru razlikovanje med parkiriščem in električno infrastrukturo parkirišča ni potrebno, saj je električna infrastruktura parkirišča del parkirišča.

(123)  V uvodni izjavi 24 Direktive (EU) 2018/844 je navedeno, da bi morale države članice pri uresničevanju zahtev glede elektromobilnosti upoštevati morebitne raznolike okoliščine, kot v primeru stavb, ki so hkrati stanovanjske in nestanovanjske.

(124)   „Večja prenova“ pomeni prenovo stavbe, kjer: (a) skupni stroški prenove ovoja stavbe ali tehničnih stavbnih sistemov presegajo 25 % vrednosti stavbe brez vrednosti zemljišča, na katerem ta stoji, ali (b) se prenavlja več kot 25 % površine ovoja stavbe. Države članice lahko izbirajo med uporabo možnosti (a) ali (b).

(125)  V direktivi o energetski učinkovitosti stavb ni določeno, ali bi moral polnilno mesto in infrastrukturo za napeljavo vodov v skladu s členom 8(3) namestiti lastnik, upravljavec ali najemnik nestanovanjske stavbe. Lahko pa se uporablja tudi standardna zakonodaja na področju najema in/ali pogodbeno pravo. Države članice imajo pri prenosu pravnih obveznosti iz direktive o energetski učinkovitosti stavb določeno stopnjo prožnosti pri opredelitvi področja obveznosti.

(126)  Uvodna izjava 26 Direktive (EU) 2018/844.

(127)  To je podobno pristopu iz člena 4(1) Direktive 2014/94/EU.

(128)  Direktiva 2014/94/EU vključuje opredelitev alternativnih goriv in določa minimalne zahteve za izgradnjo infrastrukture za alternativna goriva, za katere je potrebna posebna infrastruktura (električna energija, zemeljski plin in vodik), ki jih je treba izvesti na podlagi nacionalnih okvirov politike držav članic. Pomembno je navesti, da morajo države članice sprejeti nacionalne okvire politike za razvoj trga v zvezi z alternativnimi gorivi v prometnem sektorju ter za vzpostavitev infrastrukture.

(129)   „Običajno polnilno mesto“ je v členu 2(4) Direktive 2014/94/EU opredeljeno kot „polnilno mesto, ki omogoča prenos električne energije na električno vozilo z močjo, ki je manjša ali enaka 22 kW, razen naprav z močjo, manjšo ali enako 3,7 kW, ki so nameščene v zasebnih gospodinjstvih ali katerih prvotni namen ni polnjenje električnih vozil in ki niso dostopne javnosti“. Ob skupni obravnavi člena 4(4) Direktive 2014/94/EU so iz izpolnjevanja standardov iz Priloge II direktive o energetski učinkovitosti stavb izključena polnilna mesta, ki izpolnjujejo vse naslednje pogoje: imajo moč največ 3,7 kW; so nameščena v zasebnih gospodinjstvih ali njihov prvotni namen ni polnjenje električnih vozil in niso dostopna javnosti. Opredelitev pojma „polnilno mesto visoke moči“ iz člena 2(5) Direktive 2014/94/EU ne vsebuje podobne izključitve polnilnih mest, ki niso dostopna javnosti. Dejstvo, da polnilno mesto ni dostopno javnosti, samo po sebi ne zadostuje za izključitev tega polnilnega mesta iz izpolnjevanja tehničnih specifikacij iz Priloge II k Direktivi 2014/94/EU. Iz teh opredelitev pojmov so izključene le običajne vtičnice, ki so nameščene v zasebnih gospodinjstvih in niso dostopne javnosti. Tako je vsa infrastruktura za polnjenje, nameščena v skladu z direktivo o energetski učinkovitosti stavb, dejansko zajeta v standardih in zahtevah iz Direktive 2014/94/EU, razen če so navedena merila kumulativno izpolnjena.

(130)  Komisija je to naredila na primer za motorna vozila kategorije L: Delegirana uredba Komisije (EU) 2018/674 (UL L 114, 4.5.2018, str. 1), na voljo na: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:32018R0674&from=SL.

(131)  Glej drugo alineo člena 3(1) v povezavi s členom 4(1) do (3) Direktive 2014/94/EU.

(132)  Zadevni standardi v zvezi s polnilnimi mesti za električne avtobuse so v pripravi v okviru pooblastila M/533. Sprejeti bodo predvidoma do konca leta 2019 ali v začetku leta 2020.

(133)  Besedilo uvodne izjave 26 Direktive (EU) 2018/844 izključuje hipotetično alternativno razlago, v skladu s katero bi se datum leta 2025 iz člena 8(3) nanašal na prenos in ne na izvajanje te zahteve.

(134)  Priključna električna vozila vključujejo dve kategoriji: električna baterijska vozila in priključne hibride.

(135)  Direktiva o energetski učinkovitosti stavb zajema polnilna mesta in infrastrukturo za napeljavo vodov, Direktiva 2014/94/EU pa se ne sklicuje izrecno na infrastrukturo za napeljavo vodov.

(136)  Priporočilo Komisije 2003/361/ES z dne 6. maja 2003 o opredelitvi mikro, malih in srednjih podjetij (UL L 124, 20.5.2003, str. 36).

(137)  Delegirana uredba Komisije (EU) 2018/674.

(138)  Nekatere od teh zahtev so v določenih situacijah obvezne v skladu z Direktivo 2014/94/EU.

(139)  Direktiva 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES (UL L 211, 14.8.2009, str. 55).

(140)   „Pametno polnjenje“ pomeni možnost, da se polnjenje prestavi na čas, ko je električna energija lahko dostopna in omrežja niso prezasedena. Pametno polnjenje lahko olajša optimizacijo obremenitve električnega sistema, zlasti če se lahko obremenitev poveča zaradi sočasnega polnjenja večjega števila električnih vozil. „Povezava med vozilom in omrežjem“ pomeni možnost dovajanja električne energije iz avtomobilske baterije nazaj v omrežje.

(141)  Glej na primer avstrijsko zakonodajo.

(142)  Za obravnavanje kakršnih koli požarnih tveganj v zvezi z električnimi vozili in infrastrukturo za polnjenje.

(143)  Tehnične specifikacije iz Priloge II k Direktivi 2014/94/EU, ki vključuje sklic na standard EN 62196-2.

(144)  V okviru dostopnosti polnilnih mest za invalide bi bilo treba obravnavati naslednje komponente: uporabniški vmesnik polnilnika, vključno z vmesnikom za plačilo, dostopnost vtiča in povezav z vozilom ter vse informacije, ki jih uporabnik potrebuje za uporabo samega polnilnika (v skladu z začasnim dogovorom, ki je bil na podlagi medinstitucionalnih pogajanj sklenjen 19. decembra 2018, o predlogu Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o zahtevah glede dostopnosti proizvodov in storitev (COM(2015) 615 – C8-0387/2015 – 2015/0278(COD))), lokacija polnilnega mesta mora biti dostopna (da ga lahko uporabi na primer oseba na invalidskem vozičku); dostopno bi moralo biti tudi parkirno mesto za vozila, ki potrebujejo dostopno polnilno mesto, pri čemer je zagotovljenega dovolj manevrskega prostora; minimalno število polnilnih mest bi morala biti „dostopna polnilna mesta“. Zadevna pooblastila za standardizacijo organizacijam za standardizacijo CEN, Cenelec in ETSI vključujejo: pooblastilo M/420 v podporo evropskim zahtevam glede dostopnosti pri javnih naročilih za grajeno okolje in pooblastilo M/473, da v ustrezne pobude za standardizacijo vključijo načelo „univerzalnega oblikovanja“.

(145)  Uvodna izjava 28 Direktive (EU) 2018/844.

(146)  Glej člen 4(7) Direktive 2014/94/EU.

(147)  V uvodni izjavi 22 Direktive (EU) 2018/844 je navedeno, da se lahko stavbe izkoristijo za pametno polnjenje električnih vozil. Za pametno polnjenje so lahko potrebne zmogljivosti za prenos podatkov. Več držav članic je v svojo zakonodajo vključilo sklice na pametno polnjenje. Glej na primer zakonodajo Združenega kraljestva – Automated and Electric Vehicles Act 2018 (Chapter 15 in part II) (Zakon iz leta 2018 o avtomatiziranih in električnih vozilih) (poglavje 15 v delu II) /http://www.legislation.gov.uk/ukpga/2018/18/section/15/enacted; Francije – Arrêté du 19 juillet 2018 relatif aux dispositifs permettant de piloter la recharge des véhicules électriques; in Finske – https://www.finlex.fi/fi/laki/alkup/2017/20170478

(148)  Uvodna izjava 22 Direktive (EU) 2018/844 – osnova, na podlagi katere države članice uporabljajo avtomobilske baterije kot vir energije.

(149)  Glej člen 4(9) oziroma (10) Direktive 2014/94/EU.

(150)  Glej člen 4(8) Direktive 2014/94/EU.

(151)  Glej člen 4(12) Direktive 2014/94/EU.

(152)  Ti ukrepi ne smejo posegati v pravo o lastninskopravnih in najemnih razmerjih držav članic.

(153)  Uvodna izjava 23 Direktive (EU) 2018/844 – Gradbeni predpisi lahko postanejo učinkovito sredstvo za uvedbo ciljno usmerjenih zahtev v podporo nameščanju infrastrukture za polnjenje električnih vozil na parkiriščih stanovanjskih in nestanovanjskih stavb. Države članice bi morale določiti ukrepe za poenostavitev nameščanja infrastrukture za polnjenje električnih vozil, da bi odpravili ovire, kot so razdeljene spodbude in upravni zapleti, s katerimi se srečujejo posamezni lastniki, kadar želijo na svojem parkirnem mestu namestiti polnilno mesto.

(154)  http://www.eltis.org/mobility-plans

(155)   „Utežni faktor“ je izraz, ki se uporablja v krovnem standardu CEN pri sklicevanju na faktorje primarne energije, zato se šteje, da imajo „faktorji primarne energije“ in „utežni faktorji“ enak pomen. Države članice uporabljajo oba izraza.

(156)  Kar zadeva privzeto vrednost faktorja pretvorbe primarne energije (2,1) za proizvodnjo električne energije iz direktive o energetski učinkovitosti, je treba navesti, da lahko države članice v skladu z direktivo o energetski učinkovitosti stavb uporabljajo svoje faktorje primarne energije, tudi za električno energijo iz omrežja in celo na podnacionalni ravni.

(157)  Pri izračunu energetske učinkovitosti stavb za določitev minimalnih zahtev glede energetske učinkovitosti je treba upoštevati tudi skupni metodološki okvir iz Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 244/2012 z dne 16. januarja 2012 o dopolnitvi Direktive 2010/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta o energetski učinkovitosti stavb z določitvijo primerjalnega metodološkega okvira za izračunavanje stroškovno optimalnih ravni za minimalne zahteve glede energetske učinkovitosti stavb in elementov stavb (UL L 81, 21.3.2012, str. 18).

(158)  Referenčni pogoji udobja so navedeni v standardu o energetski učinkovitosti stavb EN 16798-1 (revizija standarda EN 15251) „Indoor environmental input parameters for design and assessment of energy performance of buildings addressing indoor air quality, thermal environment, lighting and acoustics“ (Vstopni podatki notranjega okolja za projektiranje in ocenjevanje energijskih lastnosti stavb glede kakovosti notranjega zraka, toplotnega okolja, razsvetljave in akustike). V Prilogi B.7 k temu standardu so navedena z zdravjem povezana merila SZO za zrak v zaprtih prostorih ter priporočene vrednosti za onesnaževalce zraka v zaprtih prostorih in na prostem.

(159)  Skupaj z opredelitvijo zunanjih pogojev (klimatskih pogojev).

(160)  Priporočilo Komisije (EU) 2016/1318 z dne 29. julija 2016 o smernicah za spodbujanje stavb s skoraj nično porabo energije in najboljših praks, da se zagotovi, da bodo do leta 2020 vse nove stavbe stavbe s skoraj nično porabo energije (UL L 208, 2.8.2016, str. 46).

(161)  Upoštevanje elementov ovoja stavbe in njihovega vpliva na energetsko učinkovitost stavb je odvisno tudi od uporabljene metodologije izračuna. Tako na primer nekatere države članice za upoštevanje pogojev izpostavljenosti soncu (v povezavi s točko 4 Priloge I k uredbi o energetski učinkovitosti stavb) uporabljajo pristop „energijske bilance“, ki v izračunu energetske učinkovitosti stavbe ali stavbnega elementa v ovoju stavbe upošteva tako energetske izgube (povezane s toplotnimi izgubami) kot tudi energetske dobičke (iz pasivnega zajemanja sončnega sevanja v stavbah ali elementih stavb).

(162)  Priporočilo (EU) 2016/1318.

(163)  V skladu s standardom EN ISO 52000 obstajajo tri vrste faktorjev primarne energije: faktor neobnovljive primarne energije, faktor obnovljive primarne energije in skupni faktor primarne energije.

(164)  Zadeva C-195/12, Industrie du bois de Vielsalm & Cie SA („IBV“) proti Région wallonne (Valonska regija) [2013], točke 50–52, 62.

(165)  Evropski odbor za standardizacijo (https://www.cen.eu/Pages/default.aspx).

(166)  Pooblastilo M/480 organizacijam CEN, Cenelec in ETSI za pripravo in sprejetje standardov za metodologijo izračuna celovite energetske učinkovitosti stavb in spodbujanje energetske učinkovitosti stavb v skladu s pogoji iz prenovljene direktive o energetski učinkovitosti stavb (Direktiva 2010/31/EU).