(1)

Člen 43(3) Pogodbe določa, da Svet na predlog Komisije sprejme ukrepe o določitvi in dodelitvi ribolovnih možnosti.

(2)

Uredba (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (1) zahteva, da se ohranitveni ukrepi sprejmejo ob upoštevanju razpoložljivih znanstvenih, tehničnih in gospodarskih mnenj, kar vključuje, če je to ustrezno, poročila, ki jih pripravi Znanstveni, tehnični in gospodarski odbor za ribištvo (STECF).

(3)

Svet je zadolžen za sprejetje ukrepov o določitvi in dodelitvi ribolovnih možnosti, vključno in če je to potrebno z nekaterimi pogoji, ki so funkcionalno povezani s tem. Ribolovne možnosti bi bilo treba med države članice razdeliti tako, da se vsaki državi članici zagotovi sorazmerna stabilnost ribolovnih dejavnosti za vsak stalež ali ribolov, in ob upoštevanju ciljev skupne ribiške politike (SRP) iz Uredbe (EU) št. 1380/2013.

(4)

Celotne dovoljene ulove (TAC) bi bilo treba določiti na podlagi razpoložljivega znanstvenega mnenja ter ob upoštevanju bioloških in družbenogospodarskih vidikov, pri čemer bi bilo treba zagotoviti pošteno obravnavo med ribiškimi sektorji, pa tudi ob upoštevanju mnenj, izraženih med posvetovanjem z zainteresiranimi stranmi, zlasti z zadevnimi svetovalnimi sveti.

(5)

Če se TAC za določen stalež dodeli le eni državi članici, je ustrezno to državo članico v skladu s členom 2(1) Pogodbe pooblastiti za določitev stopnje takšnega TAC. Sprejeti bi bilo treba določbe za zagotovitev, da zadevna država članica pri določanju stopnje TAC v celoti upošteva načela in pravila SRP.

(6)

Z Uredbo Sveta (ES) št. 847/96 (2) so bili določeni dodatni pogoji za vsakoletno upravljanje TAC, vključno z določbami glede prilagodljivosti za previdnostne in analitske TAC iz členov 3 in 4 navedene uredbe. V skladu s členom 2 navedene uredbe Svet pri določanju TAC odloči, za katere staleže se člen 3 ali 4 navedene uredbe ne uporablja, zlasti na podlagi biološkega statusa staležev. Nedavno je bil s členom 15(9) Uredbe (EU) št. 1380/2013 uveden dodatni mehanizem vsakoletne prilagodljivosti za vse staleže, za katere velja obveznost iztovarjanja. Da bi se torej izognili prekomerni prilagodljivosti, ki bi spodkopala načelo razumnega in odgovornega izkoriščanja morskih bioloških virov, ovirala doseganje ciljev SRP in poslabšala biološki status staležev, bi bilo treba določiti, da se člena 3 in 4 Uredbe (ES) št. 847/96 za analitske TAC uporabljata le, kadar se ne uporablja vsakoletna prilagodljivost iz člena 15(9) Uredbe (EU) št. 1380/2013.

(7)

Obveznost iztovarjanja iz člena 15 Uredbe (EU) št. 1380/2013 se uvede glede na posamezno ribištvo. V regijah, ki jih zajema ta uredba, bi bilo treba vse vrste, za katere veljajo omejitve ulova, iztovarjati od 1. januarja 2019. Člen 16(2) Uredbe (EU) št. 1380/2013 določa, da se morajo ob uvedbi obveznosti iztovarjanja za ribji stalež ribolovne možnosti določiti tako, da se upošteva razlika med določanjem ribolovnih možnosti, ki odražajo iztovarjanje, in določanjem ribolovnih možnosti, ki odražajo ulove. Vendar se v skladu s členom 15(4) do (7) navedene uredbe odobrijo posebne izjeme od obveznosti iztovarjanja. Na podlagi skupnih priporočil, ki jih predložijo države članice, in v skladu s členom 15 navedene uredbe je Komisija sprejela več delegiranih uredb o posebnih načrtih za zavržke, ki se uporabljajo za začetno obdobje največ treh let in se lahko podaljšajo za dodatno skupno obdobje treh let, za izvajanje obveznosti iztovarjanja.

(8)

Ribolovne možnosti bi morale biti v skladu z mednarodnimi sporazumi in načeli, kot je Sporazum Združenih narodov glede ohranjanja in upravljanja čezconskih staležev rib in izrazito selivskih staležev rib iz leta 1995 (3), ter v skladu s podrobnimi načeli upravljanja iz mednarodnih smernic Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo v zvezi z upravljanjem globokomorskega ribolova na odprtih morjih iz leta 2008, v skladu s katerimi bi moral biti upravni organ zlasti previdnejši, kadar so informacije negotove, nezanesljive ali neustrezne. Pomanjkanje ustreznih znanstvenih informacij ne bi smelo biti razlog za odlaganje ali nesprejetje ukrepov ohranjanja in upravljanja.

(9)

TAC in kvote Unije za črni morski meč v vodah Unije ter mednarodnih vodah območij 5, 6, 7 in 12 bi bilo treba določiti ob upoštevanju, da tudi tretje države lovijo iz tega staleža in da bi ribolovne možnosti Unije morale ustrezati njenemu historičnemu deležu v ulovu iz tega staleža.

(10)

Glede na mnenje Mednarodnega sveta za raziskovanje morja (ICES) v zvezi z zmanjšanjem ribolovnih možnosti, ob upoštevanju visoke stopnje izkoriščanja kvote in uvedbe obveznosti celotnega iztovarjanja v letu 2019, usmerjeni ribolov ne bi smel biti dovoljen za sluzoglavke na podobmočjih 3 do 10, 12 in 14 (Severno morje, severozahodne in jugozahodne vode), TAC pa bi moral biti določen le za prilov.

(11)

Glede na mnenje ICES so omejena opazovanja na krovu pokazala, da je delež čebulastookega repaka v prijavljenem ulovu okroglonosega repaka manjši od 1 %. Na podlagi navedenega ICES priporoča, da se prepove usmerjeni ribolov čebulastookega repaka, vsi prilovi pa vštejejo v TAC za okroglonosega repaka, da bi se tako čim bolj zmanjšalo morebitno napačno poročanje o vrstah. Kot je navedel ICES, so na območjih, kjer je ribolov čebulastookega repaka dovoljen, razlike med relativnimi deleži okroglonosega in čebulastookega repaka, prijavljenimi v uradnih iztovarjanjih, ter nadzorovanimi ulovi in znanstvenimi raziskavami precejšnje, in zajemajo več kot en velikostni razred (so več kot desetkratne). Za to vrsto je na voljo zelo malo podatkov in pri nekaterih podatkih iz prijavljenega iztovora gre po mnenju ICES za napačno poročanje o vrstah. Zato ni mogoče sestaviti točne pretekle slike ulova okroglonosega repaka. V skladu z znanstvenim mnenjem bi bilo zato treba vsak prilov čebulastookega repaka omejiti na 1 % kvote vsake države članice za okroglonosega repaka in ga v navedeno kvoto tudi všteti. Če se čebulastooki repak obravnava le kot prilov pri ribolovu okroglonosega repaka in spada v isti TAC, ne bo več prišlo do napačnega poročanja.

(12)

Glede na mnenje ICES je primerno, da se TAC za okatega ribona na podobmočjih ICES 6, 7 in 8 (severozahodne vode) ohrani le kot prilovni TAC.

(13)

Ulov okatega ribona poteka na zadevnih območjih Odbora za ribištvo za vzhodni srednji Atlantik (CECAF) in Generalne komisije za ribištvo v Sredozemlju (GFCM), ki mejijo na podobmočje ICES 9. Ker so podatki ICES za navedena sosednja območja nepopolni, bi moral obseg TAC ostati omejen na podobmočje ICES 9. Vendar so bile za zagotovitev, da se odločitve o upravljanju sprejemajo na najboljši razpoložljivi podlagi, sprejete določbe za sporočanje podatkov za navedena sosednja območja.

(14)

Za okatega ribona na podobmočju 10 ni bilo podano mnenje ICES za leto 2020. Vendar bi bilo treba ribolovne možnosti določiti za leto 2019 in leto 2020. Mogoče je, da bo ob izdaji znanstvenega mnenja za leto 2020 potrebna ustrezna sprememba ribolovnih možnosti, ki jih določa ta uredba.

(15)

Zaradi majhnega izkoriščanja kvote in dejstva, da se usmerjeni ribolov ne izvaja, TAC za črnega morskega meča na podobmočjih ICES 1 do 4 (Severno morje in Skagerrak) ne bi bilo več treba določiti.

(16)

TAC za okroglonosega repaka na podobmočjih ICES 1, 2 in 4 (Severno morje) in za tabinjo belico na podobmočjih ICES 1 do 10, 12 in 14 ne bi bilo več treba določiti. Mnenje ICES določa, da bi nedoločitev TAC povzročila nizko tveganje netrajnostnega izkoriščanja oz. ne bi povzročila takega tveganja.

(17)

ICES priporoča, da bi bilo treba do leta 2020 prepovedati ulov oranžne sluzoglavke. Primerno je, da so ribolov, obdržanje na krovu, pretovarjanje ali iztovarjanje navedene vrste prepovedani, saj je stalež izčrpan in se ne obnavlja. ICES ugotavlja, da se usmerjeni ribolov Unije na oranžno sluzoglavko v severovzhodnem Atlantiku ni izvajal od leta 2010.

(18)

Po mnenju ICES bi bilo treba ribolovno umrljivost globokomorskih morskih psov čim bolj zmanjšati, ciljno usmerjeni ribolov pa ne bi smel biti dovoljen. Globokomorski morski psi so dolgožive vrste z nizko stopnjo reprodukcije in so hitro postali čezmerno izkoriščeni. Ribolovne možnosti za takšne vrste bi bilo zato treba popolnoma omejiti s splošno prepovedjo ribolova teh vrst. Vendar se pri usmerjenem malem globokomorskem ribolovu črnega morskega meča s parangalom neizbežno prilovijo globokomorski morski psi, ki se zdaj mrtvi zavržejo. Parangali veljajo za selektivno ribolovno orodje pri takem ribolovu. Vendar se niti s tem orodjem ni mogoče izogniti nenamernemu ulovu globokomorskih morskih psov. Zato bi bilo treba ohraniti restriktivni TAC za neizbežne prilove navedenih vrst pri usmerjenem ribolovu črnega morskega meča s parangali. Zadevne države članice bi morale nadgraditi ukrepe regionalnega upravljanja za ribolov črnega morskega meča, da bi se zmanjšal prilov globokomorskih morskih psov. Poleg tega bi morale oblikovati posebne ukrepe za zbiranje podatkov o globokomorskih morskih psih, da bi zagotovile pozorno spremljanje navedenih staležev. Določitev dovoljenega prilova Unije za globokomorske morske pse v vodah Unije in mednarodnih vodah podobmočij ICES 5 do 9, v vodah Unije in mednarodnih vodah podobmočja ICES 10 ter v vodah Unije območij CECAF 34.1.1, 34.1.2 in 34.2 ne posega v načelo relativne stabilnosti za globokomorske morske pse na teh območjih.

(19)

Da bi se izognili prekinitvi ribolovnih dejavnosti in zagotovili preživljanje ribičev Unije, bi se morala ta uredba uporabljati od 1. januarja 2019. Da se državam članicam omogoči pravočasna uporaba te uredbe, bi morala ta uredba začeti veljati takoj po objavi –