22.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

L 49/22

(1)

Komisija je 5. oktobra 2011 s sklepom C(2011) 6961 final začela formalni postopek preiskave (2) v zvezi z več ukrepi, ki jih je sprejela Italija v korist družb nekdanje skupine Tirrenia (3) (v nadaljnjem besedilu: sklep iz leta 2011). Sklep iz leta 2011 je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije. Komisija je zainteresirane strani pozvala, naj predložijo svoje pripombe o ukrepih iz sklepa iz leta 2011.

(2)

Italija je 15. novembra 2011 predložila svoja opažanja o sklepu iz leta 2011. Komisija je od zainteresiranih strani prejela pripombe. Posredovala jih je Italiji in ji dala možnost, da odgovori nanje. Opažanja Italije v zvezi s pripombami, ki so jih predložile zainteresirane strani, so bila prejeta v dopisih z dne 24. aprila in 4. maja 2012.

(3)

Komisija je 4. oktobra 2011, 19. oktobra 2011, 2. decembra 2011, 27. januarja 2012, 17 februarja 2012 in 28. februarja 2012 prejela nove pritožbe o domnevnih pomočeh družbam nekdanje skupine Tirrenia in/ali njihovim kupcem. V nekaterih od teh pritožb se je trdilo, da je dežela Sardinija (v nadaljnjem besedilu: RAS) družbi Saremar – Sardegna Regionale Marittima (v nadaljnjem besedilu: družba Saremar) dodelila nove pomoči.

(4)

Komisija je 7. novembra 2012 razširila postopek preiskave med drugim v zvezi z nekaterimi podpornimi ukrepi, ki jih je RAS dodelila družbi Saremar. S sklepom C(2012) 9452 final z dne 19. decembra 2012 je Komisija sprejela spremembo sklepa, s katerim je razširila postopek preiskave (v nadaljnjem besedilu: sklep iz leta 2012) (4). Sklep iz leta 2012 je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije. Komisija je pozvala zainteresirane strani, naj predložijo svoje pripombe o ukrepih v okviru preiskave.

(5)

Pripombe RAS o ukrepih v zvezi z družbo Saremar so bile prejete 13. decembra 2012 in 26. februarja 2013.

(6)

Komisija je od upravičenca in konkurentov prejela pripombe o izrecno teh ukrepih. Posredovala jih je Italiji, ki je imela možnost, da nanje odgovori. Italija ni predložila pripomb o opažanjih zainteresiranih strani v zvezi z ukrepi, ki jih obravnava ta sklep.

(7)

RAS je z dopisom z dne 14. maja 2013 Komisijo pozvala, naj iz formalnega postopka preiskave, ki se je začel s sklepom iz leta 2011 in sklepom iz leta 2012, izvzame ukrepe v zvezi z družbo Saremar in te ukrepe obravnava prednostno, zlasti glede na neposredno privatizacijo družbe.

(8)

O zadevnih ukrepih se je razpravljalo na več sestankih med Komisijo, predstavniki RAS in družbo Saremar, ki so potekali 24. aprila 2012, 2. maja 2013, 10. julija 2013 in 10. oktobra 2013, ter na sestankih med Komisijo in pritožniki, ki so potekali 27. julija 2012, 20. novembra 2012 in 8. avgusta 2013.

(9)

Komisija je z dopisom z dne 6. avgusta 2013 pozvala Italijo, naj predloži dodatne informacije o ukrepih, ki se preiskujejo. Italija je na ta poziv odgovorila 26. septembra 2013 in 25. oktobra 2013.

(10)

Komisija je 3. septembra 2013, 24. oktobra 2013, 13. novembra 2013 in 21. novembra 2013 prejela dodatne informacije s strani RAS in družbe Saremar.

(11)

Ta sklep obravnava zahtevek RAS, naj se ukrepi v zvezi z družbo Saremar obravnavajo prednostno.

(12)

Formalna preiskava, ki se je začela na podlagi sklepa iz leta 2011 in sklepa iz leta 2012, zajema naslednje ukrepe:

(13)

Ta sklep zadeva le nekatere ukrepe, ki jih je RAS sprejela v korist družbe Saremar in bodo opredeljeni v nadaljevanju. Projekt Bonus Sardo – Vacanza bo ocenjen ločeno.

(14)

Skupino Tirrenia je prvotno sestavljalo šest družb, in sicer Tirrenia di Navigazione (v nadaljnjem besedilu: družba Tirrenia), Adriatica, Caremar, Saremar, Siremar in Toremar. Družbe so izvajale storitve pomorskega prometa v skladu z ločenimi pogodbami za opravljanje storitev po javnem naročilu, ki so bile sklenjene z državo leta 1991 in so veljale do konca leta 2008 (v nadaljnjem besedilu: prvotne pogodbe). Javna družba Fintecna – Finanziaria per i Settori Industriale e dei Servizi S.p.A. (v nadaljnjem besedilu: družba Fintecna) (5), ki je imela v lasti 100-odstotni delež družbe Tirrenia, ki pa je imela v lasti deželne družbe Adriatica, Caremar, Saremar, Siremar in Toremar.

(15)

Družba Tirrenia se je leta 2004 združila z družbo Adriatica. Istega leta so družbe Tirrenia, Caremar, Saremar, Siremar in Toremar ustanovile skupino Tirrenia (6).

(16)

Člen 19(b) zakonskega odloka št. 135/2009, preoblikovanega v zakon št. 166/2009 (v nadaljnjem besedilu: zakon iz leta 2009), je med drugim določil, da se deželne družbe Caremar, Saremar in Toremar zaradi privatizacije prenesejo na dežele Kampanija, Sardinija in Toskana. Določil je tudi, da se do 31. decembra 2009 med italijansko državo ter družbama Tirrenia in Siremar sklenejo nove pogodbe. Prav tako naj bi se opravljanje deželnih storitev vključilo v nove pogodbe za opravljanje storitev po javnem naročilu, ki naj bi se sklenile med družbami Saremar, Toremar in Caremar ter ustreznimi deželami do 31. decembra 2009 oziroma 28. februarja 2010. Nove pogodbe ali nove pogodbe za opravljanje storitev po javnem naročilu bi začele veljati ob privatizaciji vsake posamezne družbe nekdanje skupine Tirrenia (7).

(17)

Družba Saremar je bila s tem prenesena na RAS na podlagi zakona iz leta 2009. Družba v okviru prvotne pogodbe z državo tradicionalno upravlja zgolj lokalne kabotažne povezave med Sardinijo in otoki severovzhodno in jugozahodno od nje ter mednarodno povezavo s Korziko. Družba Saremar ni razvila nesubvencioniranih dejavnosti.

(18)

Na podlagi deželnega zakona št. 18 z dne 26. julija 2013 je bila objava razpisa za privatizacijo družbe Saremar preložena na 31. december 2013. Ta sklep ne posega v stališče Komisije o drugih ukrepih v korist družbe Saremar niti o katerih koli morebitnih vprašanjih državne pomoči zaradi privatizacije družbe. Vsi preostali ukrepi, zajeti v sklepu iz leta 2011 in sklepu iz leta 2012, vključno s projektom Bonus Sardo – Vacanza, se trenutno proučujejo v okviru zadev SA.32014, SA.32015 in SA.32016, zato niso zajeti v tem sklepu.

(19)

RAS je leta 2011 in 2012 sprejela več ukrepov za spodbujanje turizma in deželnega razvoja ter za zagotovitev ozemeljske kontinuitete. Po navedbah RAS so bile navedene spodbude upravičene zlasti zaradi dveh pomembnih sprememb na trgu za storitve prevoza na otok leta 2011.

(20)

Čeprav je bila matična družba Tirrenia na prodaj že leta 2010, jo je družba Compagnia Italiana di Navigazione (v nadaljnjem besedilu: družba CIN) pridobila in podpisala nov sporazum šele julija 2012. Vse do datuma, ko je bil podpisan nov sporazum, naj se ne bi zagotovo vedelo, ali bodo pomorske storitve med Sardinijo in celinsko Italijo še naprej subvencionirane in ali bo v skladu z novim sporazumom s kupcem družbe Tirrenia obseg javne storitve manjši.

(21)

Zasebne družbe, ki upravljajo linije med Sardinijo in celino, je preiskoval italijanski nacionalni organ, pristojen za konkurenco (v nadaljnjem besedilu: organ NCA), in sicer v zvezi z morebitno kršitvijo člena 101 PDEU, ker so se cene prevoza na določenih linijah med Sardinijo in celino znatno povišale. Organ NCA je svoje postopke zaključil 11. junija 2013 (8). Povišanje cen storitev (potniškega) prevoza, ki so ga stranke izvedle poleti leta 2011, se je opredelilo kot usklajeno ravnanje v nasprotju s členom 101 PDEU. Po ugotovitvah organa NCA se je kršitev izvajala najmanj v obdobju od septembra 2010 do konca septembra 2011.

(22)

Za nekatere ukrepe, ki jih je RAS sprejela v tem okviru, je Komisija na podlagi svojega sklepa iz leta 2012 začela formalni postopek preiskave. V nadaljevanju bo Komisija podrobno predstavila ukrepe, ki se preiskujejo.

(23)

RAS predvideva, da se upravljanje dveh poti, ki sta leta 2011 in 2012 povezovali Sardinijo in celinsko Italijo, in sicer Olbia (Golfo Aranci)–Civitavecchia in Vado Ligure–Porto Torres, s strani družbe Saremar uvršča med storitve splošnega gospodarskega pomena, za katera je gospodarski subjekt zakonito pooblaščen v skladu z več deželnimi sklepi (v nadaljnjem besedilu: akti o pooblastitvi), ki so podrobneje predstavljeni v nadaljevanju.

(24)

Po navedbah RAS so zasebne družbe, ki upravljajo povezave na Sardinijo in z nje, spomladi 2011 povišale cene na nevzdržne ravni. Deželni sklep 20/57 z dne 26. aprila 2011 (v nadaljnjem besedilu: sklep 20/57) je opozoril, da so potekale tehnične razprave z glavnimi gospodarskimi subjekti, ki na teh linijah delujejo od 1. marca 2011, o možnih načinih za kratko-, srednje- in dolgoročno „stabilizacijo voznin na sprejemljivih ravneh“. Po navedbah RAS pa zasebni gospodarski subjekti niso bili pripravljeni upoštevati njenega poziva k „skupnim prizadevanjem za povečanje turističnih tokov“ z nižjimi vozninami na teh linijah.

(25)

RAS se je zaradi znatnega zmanjšanja turističnega povpraševanja in pomislekov, ki so jih izrazili proizvodni sektorji, ki potrebujejo cenovno ugodne povezave s celino, soočila s potrebo po sprejetju „nujnih ukrepov za zagotovitev konkurenčne alternative vozninam, ki jih zaračunavajo zasebni gospodarski subjekti“. Sklenila je, da mora družba Saremar začeti upravljati celinske in mednarodne povezave „na glavnih turističnih in komercialnih poteh“ na Sardinijo in z nje „pod tržnimi pogoji“. Izvajalo naj bi se ločeno računovodstvo, da se zagotovi ekonomsko ravnovesje in s tem uravnoteženost povpraševanja po storitvah prevoza in ekonomske uspešnosti dejavnosti.

(26)

Družba Saremar naj bi zlasti preverila možnost, da bi najmanj dve od naštetih povezav (mešane storitve) začeli poskusno delovati v obdobju od 15. junija 2011 do 15. septembra 2011:

(27)

Družba Saremar bi lahko tudi prosto povečala število mednarodnih povezav.

(28)

Z Deželnim sklepom 25/69 z dne 19. maja 2011 (v nadaljnjem besedilu: sklep 25/69) se je odobrila tarifa, ki naj bi jo družba Saremar uporabljala za storitve prevoza potnikov in tovora na liniji Golfo Aranci–Civitavecchia v obdobju od15. junija 2011 do 15. septembra 2011. Zadevna linija se je domnevno opredelila kot „ena od linij z največjim povpraševanjem“.

(29)

Gospodarski subjekt bi lahko spremenil voznine, da bi zagotovil, da se pri obratovanju doseže pokritost stroškov in zagotovi najvišje zadovoljstvo strank. O vsaki taki spremembi bi bilo treba vnaprej obvestiti RAS. V visoki in nizki sezoni so se uporabljale različne stopnje. Za rezidente in nerezidente bi veljale enake voznine.

(30)

Z Deželnim sklepom 27/4 z dne 1. junija 2011 (v nadaljnjem besedilu: sklep 27/4) se je odobrila tarifa, ki naj bi jo družba Saremar uporabljala za storitve prevoza potnikov in tovora na poti Vado Ligure–Porto Torres v obdobju od 22. junija 2011 do 15. septembra 2011.

(31)

Poleg tega je sklep 27/4 določil popust v višini 15 % za rezidente Sardinije. Družba Saremar bi lahko spremenila voznine, da bi zagotovila, da se pri obratovanju doseže pokritost stroškov in zagotovi najvišje zadovoljstvo strank.

(32)

Deželni sklep 36/6 z dne 1. septembra 2011 (v nadaljnjem besedilu: sklep 36/6) je opozoril, da so se cene prevoza na linijah do celine povišale takrat, ko se je začela prodaja nekdanje matične družbe Tirrenia (glej uvodno izjavo 75).

(33)

Na podlagi tega naj bi RAS podprla ničnost postopka prodaje in izvzetje prodaje družbe Tirrenia iz javnega razpisnega postopka za odobritev nove pogodbe in s tem preprečitev de facto monopola v pomorski kabotaži na Sardinijo in z nje. Sprejeli naj bi se ukrepi za zagotovitev začetka odprtih razpisnih postopkov za uvedbo obveznosti javnih storitev, da se izbere najboljša ponudba v smislu števila linij in pristanišč, pogostosti, hitrosti, kakovosti storitve in voznin tako za potnike kot za tovor.

(34)

Če bi družba Saremar prekinila obratovanje linij do celine, bi to dejansko obnovilo prejšnji monopolni položaj. Dolgoročno naj bi bil glavni cilj na deželni ravni ohraniti učinkovito konkurenco na kabotažnem trgu. To bi se doseglo z uvedbo obveznosti javnih storitev na glavnih poteh, ki se štejejo za strateške za otok, za navedene gospodarske subjekte, ki nudijo najboljše pogoje za to storitev.

(35)

Sklep 36/6 določa, da mora družba Saremar na podlagi poslovnega načrta preveriti uspešnost poskusnega obratovanja za obdobje od 30. septembra 2011 do 30. septembra 2012 za najmanj eno od naslednjih mešanih poti: Olbia–Livorno, Porto Torres–Livorno ali Cagliari–Piombino.

(36)

Prav tako naj bi družba Saremar ponovno vzpostavila liniji Golfo Aranci (ali Olbia)–Civitavecchia in Porto Torres–Vado Ligure (ali Genova) v obdobju od 15. maja 2012 do 15. septembra 2012. Poti naj bi obratovali z dvema novo najetima trajektoma za križarjenje.

(37)

V sklepu 36/6 je bilo določeno tudi, da naj bi se družba Saremar dokapitalizirala z zneskom, enakim kot v njenem zahtevku pri družbi Tirrenia v stečaju (glej uvodno izjavo 89 in naslednje).

(38)

V skladu s sklepom 36/6 sta RAS in družba Saremar proučili uspešnost obratovanja ene od mešanih linij Olbia–Livorno, Porto Torres-Livorno ali Cagliari–Piombino v obdobju od 30. septembra 2011 do 30. septembra 2012. Zlasti so se ocenili sedanje in načrtovano povpraševanje po mešanih storitvah, voznine, predvideni stroški in prihodki ter dobičkonosnost alternativnih storitev. Analiza je razkrila:

(39)

V sklepu 36/6 je navedeno, da „obveznost ohranjanja ekonomskega ravnovesja ne dovoljuje takojšnjega začetka obratovanja drugih linij, da se prepreči dodeljevanje nezdružljivih državnih pomoči“. Obratovanje poti, ki so kratkoročno pokazale dobre možnosti uspešnosti, in začetek delovanja linij v visoki sezoni, ki so že imele pozitiven rezultat v poskusnem obdobju, se je štelo za nujno.

(40)

Zato je bilo družbi Saremar naročeno, naj takoj aktivira mešano linijo Olbia–Civitavecchia. Pot naj bi leta 2011 obratovala dnevno, na njej pa naj bi vozili trajekti družbe Saremar. Voznina v nizki sezoni, ki jo je zaračunavala družba Saremar leta 2011, je bila odobrena kot standardna voznina, ki jo je družba Saremar lahko upravičeno spremenila, da bi ustrezno upoštevala povpraševanje in zagotovila dosego ekonomskega ravnovesja.

(41)

Najmanj trije trajekti za križarjenje z visoko zmogljivostjo naj bi se najeli za izboljšanje zmogljivosti na poteh Olbia–Civitavecchia in Porto Torres–Vado Ligure (ali Genova) v obdobju od maja do septembra 2012.

(42)

Družba Saremar naj bi opredelila standardno voznino za vse linije, ne glede na sezono, da bi kot družba lahko dosegla dvojni cilj, in sicer ekonomsko ravnovesje obratovanja in najvišje zadovoljstvo strank.

(43)

Z Deželnim sklepom 12/28 z dne 20. marca 2012 (v nadaljnjem besedilu: sklep 12/28) RAS upošteva predlog družbe Saremar o tarifi za poletno sezono leta 2012 na poti Olbia–Civitavecchia, katere višina je bila določena glede na tržno preiskavo, ki jo je opravila družba.

(44)

Voznina naj bi se razlikovala v nizki sezoni, ob koncu tedna in v visoki sezoni. Kar zadeva voznino, ki se uporablja v visoki sezoni (avgusta), je družba Saremar predlagala tri različne možnosti, in sicer da se ohrani raven voznine v visoki sezoni iz leta 2011 ali da se voznina za ležišče („posto letto“) poviša za 5 ali pa 10 EUR.

(45)

S sklepom 12/28 se družba Saremar pooblasti, da med predlaganimi vozninami sprejme tisto, ki najbolje uravnovesi cilje v javnem interesu in nujnost zagotavljanja ekonomskega in finančnega ravnovesja obratovanja.

(46)

Z Deželnim sklepom 22/14 z dne 22. maja 2012 (v nadaljnjem besedilu: sklep 22/14) RAS upošteva predlog družbe Saremar o tarifi za poletno sezono leta 2012 (od 1. junija 2012 do 15. septembra 2012) na poti Porto Torres–Vado Ligure, katere višina je bila določena glede na tržno preiskavo, ki jo je opravila družba.

(47)

Družba je svetovala, naj se določijo različne voznine za nizko (od 1. do 14. junija in od 3. do 15. septembra), srednjo (od 15. junija do 13. julija) in visoko sezono (od 14. julija do 2. septembra). Za rezidente Sardinije naj bi veljal 15-odstotni popust.

(48)

Vendar v zadevnem sklepu niso določene natančne voznine, ki naj bi jih družba Saremar zaračunavala na zadevni poti. Družbi je bilo naročeno, naj stalno spremlja razvoj na trgu in prilagodi voznine tako, da bodo čim bolj uravnotežile cilje javnega interesa in zahtevo po doseganju ekonomskega in finančnega ravnovesja obratovanja. Poleg tega je RAS upoštevala najem trajekta Coraggio za obratovanje na zadevni poti v obdobju od 1. junija do 15. septembra 2012.

(49)

Deželni zakon št. 15 z dne 7. avgusta 2012 (v nadaljnjem besedilu: deželni zakon) med drugim določa takojšnjo objavo (v 60 dneh od datuma začetka veljavnosti deželnega zakona) razpisa za privatizacijo družbe Saremar.

(50)

Deželni zakon določa tudi, da naj bi RAS krila morebitni primanjkljaj v upravljanju povezav s celino s strani družbe Saremar. V ta namen je bila odobrena subvencija v višini 10 milijonov EUR.

(51)

Družba Saremar je bila pooblaščena za upravljanje obeh poti, ki povezujeta Sardinijo s celinsko Italijo, v skladu z akti, naštetimi v spodnji razpredelnici.

Razpredelnica 1

Deželni sklepi, ki družbo Saremar pooblaščajo za upravljanje obeh poti

(52)

Vendar se predhodno odobren urnik obratovanja ni upošteval v celoti.

(53)

Zlasti leta 2011 je družba Saremar dnevno upravljala pot Civitavecchia–Olbia (Golfo Aranci) v obdobju od 15. junija do 15. septembra 2011. Družbe Moby, Tirrenia, Grandi Navi Veloci (v nadaljnjem besedilu: GNV) in Forship (v nadaljnjem besedilu: Sardinia Ferries) so v tistem času prav tako upravljale navedeno pot.

(54)

Družba Saremar je leta 2012 upravljala pot v obdobju od 16. januarja 2012 do 15. septembra 2012. V poletni sezoni je družba Saremar dnevno upravljala pot v obdobju od 1. junija 2012 do 15. septembra 2012 (in ne od 15. maja 2012, kot je določeno v sklepu 36/6). Družbi Moby in CIN/Tirrenia sta bili prisotni na poti v poletnem obdobju. V zimskem obdobju (od 16. januarja 2012 do 30. maja 2012) je družba Saremar upravljala pot 6 dni na teden (9). Družba Tirrenia je prav tako upravljala pot, za katero veljajo obveznosti javnih storitev v okviru prvotnega sporazuma. Na tej poti v zimski sezoni ni bil prisoten noben zasebni gospodarski subjekt.

(55)

Družba Saremar je upravljala pot Vado Ligure–Porto Torres 4 dni na teden (10) od 22. junija 2011 do 15. septembra 2011 in od 1. junija 2012 (in ne od 15. maja 2012, kot je določeno v sklepu 36/6) do 15. septembra 2012. Družbe Moby, Tirrenia in GNV so bile na poti prisotne leta 2011. Družbe Moby, CIN/Tirrenia in GNV so bile prisotne na poti leta 2012.

(56)

Storitve na obeh poteh so se prenehale izvajati 15. septembra 2012.

(57)

RAS trdi, da so bile obveznosti javnih storitev uvedene ob upoštevanju voznin, ki jih zaračunava družba Saremar na obeh poteh do celine. Ustrezna utemeljitev uvedbe obveznosti javnih storitev je bilo povišanje cen na škodo skupnosti Sardinije kot rezultat protikonkurenčnega sporazuma med zasebnimi gospodarskimi subjekti na zadevnih poteh.

(58)

Posebne določbe za voznine v aktih o pooblastitvi so podrobno navedene v nadaljevanju:

(59)

Kar zadeva upravljanje obeh poti leta 2012, je RAS med preiskavo Komisiji predložila dopise, s katerimi je družba Saremar sporočila voznine, ki naj bi se zaračunale na poteh leta 2012, ki jih je uradno sprejela RAS s sklepoma 12/28 in 22/14. Kar zadeva pot Olbia–Civitavecchia, je družba Saremar sporočila, da bodo poti hkrati upravljale družbe Tirrenia, Moby in GNV, voznine pa se bodo razlikovale glede na sezono. Družba Saremar je potrdila tudi, da je med navedenimi gospodarskimi subjekti družba Tirrenia ponudila najboljše cene. Dopis podrobno navaja voznine, ki so se zaračunavale na poti poleti leta 2012 v nizki sezoni, ob koncih tedna in v visoki sezoni, in tri predloge za visoko sezono (eden ohranja tarifo iz leta 2011, v skladu z drugim in tretjim pa naj bi se tarifa povišala za 5 oziroma 10 EUR v smislu cene na prostor v kabini) ter potrjuje, da za rezidente ne bo veljala znižana voznina, kakor je bilo tudi leta 2011. Družba Saremar prav tako potrjuje, da njen predlog o tarifi temelji na primerjavi z vozninami družbe Tirrenia kot referenčnim merilom. Za pot Porto Torres–Vado Ligure je družba Saremar sporočila, da se je o začetku opravljanja storitev leta 2012 odločalo na podlagi pozitivnih rezultatov, zabeleženih leta 2011. Predlagano je bilo zmerno povišanje voznin v srednji in visoki sezoni, ki bi družbi omogočilo dosego gospodarskega ravnotežja.

(60)

Zaradi dokončanja Komisija ugotavlja, da Sklep 48/65 o začetku obratovanja poti Olbia–Civitavecchia januarja 2012 navaja, da naj bi družba Saremar upravljala pot dnevno s potniškimi trajekti. Po proučitvi aktov o pooblastitvi se je ugotovilo, da razen zagotavljanja mešanih storitev (potniški in tovorni prevoz) družbi Saremar ni bil naložen noben drug zavezujoč pogoj v zvezi obratovanjem obeh poti (na primer glede pogostosti). Prav tako italijanski organi med formalnim postopkom preiskave Komisiji niso predložili nobenih dokazov, da so bile uvedene druge zahteve v skladu z drugimi pravnimi instrumenti razen tistih iz prej navedenih aktov o pooblastitvi.

(61)

V nobenem od aktov o pooblastitvi ni bilo navedeno nadomestilo, ki naj bi se dodelilo družbi Saremar za upravljanje obeh poti do celine v letih 2011 in 2012. Nasprotno, na podlagi določb zadevnih aktov naj bi se storitve zagotavljale pod komercialnimi pogoji in družbi Saremar se je omogočil obsežen manevrski prostor, da bi prilagodila raven voznin za zagotovitev gospodarskega ravnotežja na obeh poteh.

(62)

Z Deželnim zakonom 15 z dne 7. avgusta 2012 je bila odobrena subvencija v višini 10 milijonov EUR iz deželnega proračuna za leto 2012, in sicer za pokritje „morebitnega primanjkljaja“ pri upravljanju povezav s celino s strani družbe Saremar. Po javno dostopnih informacijah (11) je bilo nadomestilo družbi Saremar dejansko izplačano v dveh obrokih, in sicer 6. novembra 2012 in 3. decembra 2012.

(63)

Po informacijah, prejetih med preiskavo, je družba Saremar pri upravljanju obeh poti leta 2011 zabeležila izgubo v višini 214 000 EUR, leta 2012 pa izgubo v višini 13 440 220 EUR.

(64)

Konkurenčne razmere na poteh, ki povezujejo Sardinijo in celinsko Italijo, so se v letih 2011 in 2012 precej spremenile.

(65)

Spomladi leta 2011 so na poteh na Sardinijo in z nje poleg javnega gospodarskega subjekta družbe Tirrenia delovali štirje zasebni gospodarski subjekti: Moby, Forship, SNAV (12) in GNV.

(66)

Družbo Moby nadzoruje družba Onorato Partecipazioni S.r.l. (v nadaljnjem besedilu: družba Onorato Partecipazioni). Družba Moby izvaja dejavnosti na trgu storitev pomorskega potniškega in tovornega prometa v Sredozemskem morju.

(67)

Družba GNV je zasebni gospodarski subjekt v skupni lasti družbe Marinvest, holdinške družbe skupine podjetij, ki delujejo na področju pomorskega prometa, in družbe Investitori Associati SGR. Družba upravlja številne poti v Sredozemskem morju.

(68)

Družbo SNAV v celoti nadzoruje družba Marinvest in upravlja skoraj izključno storitve potniškega prevoza na različnih poteh v Sredozemskem morju.

(69)

Družba Forship, ki jo nadzoruje francoska družba Lotta Maritime S.A., zagotavlja storitve potniškega prevoza in prevoza vozil v Sredozemskem morju, zlasti na Sardinijo in z nje, in sicer pod blagovnima znamkama Corsica Ferries in Sardinia Ferries.

(70)

Vse gospodarske subjekte razen družbe Tirrenia je maja 2011 preiskal organ NCA zaradi morebitne kršitve člena 101 PDEU v zvezi z upravljanjem poti do celinske Italije, vključno z obema potema, ki ju je v letih 2011 in 2012 upravljala družba Saremar. Organ NCA je svoje postopke zaključil 11. junija 2013 (13). Sklenil je, da je povišanje cen storitev potniškega prevoza s strani strank predstavljalo usklajeno ravnanje v nasprotju s členom 101 PDEU. Kršitev se je dogajala najmanj v obdobju od septembra 2010 do konca septembra 2011.

(71)

Po navedbah organa NCA sta bili družbi Moby (največ 40 %) in Tirrenia (največ 35 %) glavna gospodarska subjekta na poti Civitavecchia–Olbia (Golfo Aranci) v letih 2009 in 2010 z vidika prepeljanih potnikov. Družba Tirrenia je leta 2011 povečala svoj tržni delež na škodo družbe Moby, pri čemer je družba Saremar pridobila manj kot 10 % trga (14). Organ NCA je v zvezi z zadevno potjo ugotovil, da:

(72)

Na poti Genova (Vado Ligure)–Porto Torres so imele družbe Moby, Tirrenia in GNV podoben tržni delež v obdobju 2009–2010. Podobno se je tržni delež družbe Tirrenia leta 2011 povečal, delež družbe Moby pa zmanjšal. Družba GNV je svojo prisotnost na trgu zmanjšala za več kot polovico. Družba Saremar je zajela manj kot 10 % trga. Organ NCA je ugotovil tudi, da:

(73)

Zasebni gospodarski subjekti so med preiskavo organa NCA povišanje cen v poletni sezoni 2011 (na splošno več kot 85 % v primerjavi z letom 2010 na poti Olbia–Civitavecchia in 75 % na poti Genova–Porto Torres) upravičili z znatnim povišanjem cen goriva. Po navedbah organa NCA je družba Tirrenia cene povišala zmerneje, in sicer največ 30 % na poti Civitavecchia–Golfo Aranci in največ 15 % na poti Genova–Porto Torres.

(74)

Poleg tega sta se spomladi leta 2011 v skladu s sklepom organa NCA sklenila sporazuma med družbama Moby in GNV. Zlasti je bil sklenjen sporazum o prevozih pod skupno oznako med navedenima družbama na poti Civitavecchia–Olbia za obdobje april–december 2011, v skladu s katerim sta družbi skupaj upravljali pot in bili udeleženi pri rezultatih v skladu s predhodno določenim odstotkom, ne glede na prodane vozovnice. Na podlagi drugega sporazuma je družba GNV lahko podajala vozovnice družbe Moby na poti Genova–Porto Torres v obdobju od junija do decembra 2011. Tako je družba GNV v referenčnem obdobju na družbo Moby prenesla povpraševanje, ki ga sama ni mogla zadovoljiti, na škodo družb Tirrenia in Saremar. Na podlagi navedenih sporazumov je organ NCA sklenil, da družbi na zadevnih poteh nista imeli spodbude za konkurenčnost glede cen. Isti družbi sta sklenili podobne sporazume leta 2012.

(75)

Družba CIN je s pridobitvijo družbe Tirrenia 18. julija 2012 sklenila novo pogodbo z Italijo (glej uvodno izjavo 16), na podlagi katere je bila pooblaščena za izpolnjevanje obveznosti javnih storitev, med drugim tudi na poteh Civitavecchia–Olbia in Genova–Porto Torres. Družba CIN je konzorcij, ki so ga v času, ko se je začela prodaja družbe Tirrenia, sestavljale družbe Moby, SNAV in GNV (slednji dve prek družbe Marinvest) ter Grimaldi Compagnia di Navigazione, tj. glavni konkurenti družbe Tirrenia na poteh, ki so se tradicionalno upravljale z režimom javnih storitev (15).

(76)

Pridobitev družbe Tirrenia s strani družbe CIN je bilo priglašeno Komisiji, ki je 18. januarja 2012 sklenila začeti postopke v skladu s členom 6(1)(c) Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 (16). Postopke so stranke nato prekinile, organu NCA pa se je priglasila nova operacija z novim deležem družbe CIN. Organ NCA je odobril novo združitev s pogojnim sklepom 21. junija 2012 (17).

(77)

Družbi GNV in Forship sta leta 2012 prenehali z upravljanjem poti Civitavecchia–Olbia. Družba GNV je v svojih opombah med preiskavo trdila, da je bil njen odhod s trga neposredna posledica podpore, ki jo je RAS odobrila družbi Saremar, kar je slednji omogočilo, da je zaračunavala voznine, nižje od stroškov (glej uvodno izjavo 135).

(78)

Konkurenčne razmere na obeh poteh ob vstopu družbe Saremar na trg so bile naslednje:

Razpredelnica 2

Konkurenčne razmere na poteh

(79)

S sklepom, sprejetim 18. junija 2013 (19), je organ NCA začel formalne postopke preiskave zaradi morebitne kršitve pogojev, določenih s sklepom organa NCA, ki je odobril združitev družb Tirrenia/CIN, s strani družb Moby in CIN, med drugim pogoja za omejitev povišanja cen (v primerjavi z vozninami družbe Moby leta 2009) na treh poteh, ki povezujejo Sardinijo s celino, vključno z dvema potema, ki se preiskujeta v trenutnem primeru, v skladu s katerim se cene lahko povišajo največ toliko, kolikor so se povišali stroški goriva.

(80)

Na podlagi Deželnega sklepa 20/58 z dne 26. aprila 2011 (v nadaljnjem besedilu: sklep 20/58) naj bi Agenzia Sardegna Promozione (v nadaljnjem besedilu: Agencija) financirala trženje tako imenovanega projekta Bonus Sardo–Vacanza v višini 3 milijonov EUR (vključno z DDV) (20).

(81)

Z Deželnim sklepom 25/53 z dne 19. maja 2011 (v nadaljnjem besedilu: sklep 25/53) je RAS družbo Saremar pooblastila za izvajanje promocijskih dejavnosti, ki so zajemale predvsem prikazovanje logotipov in oglaševanje plovil družbe Saremar s ciljem promovirati Sardinijo kot turistično destinacijo, ne da bi se pri tem izrecno promoviral projekt Bonus Sardo–Vacanza. Sklep 25/53 je Agenciji tudi naložil, naj družbi Saremar dodeli znesek v višini 3 milijonov EUR, kot je določeno v sklepu 20/58, s takojšnjim vnaprejšnjim plačilom v višini 80 %.

(82)

Na podlagi Deželnega sklepa 23/2 z dne 12. maja 2011 (v nadaljnjem besedilu: sklep 23/2) je bila družba Saremar pooblaščena, da sklene pogodbo za posojilo v višini 3 milijonov EUR, pri čemer se zaračunajo obresti po „povprečni tržni stopnji“, z okvirno zapadlostjo osmih mesecev, da se obravnavajo njene likvidnostne potrebe.

(83)

Z Deželnim sklepom 31/24 z dne 20. julija 2011 (v nadaljnjem besedilu: sklep 31/24) je RAS kot edina delničarka družbe Saremar izdala priporočilno pismo v korist banke Banco di Sardegna S.p.A (v nadaljnjem besedilu: banka BS) kot predpogoj za odobritev kreditne linije.

(84)

RAS se v priporočilnem pismu zavezuje, da bo banko BS vnaprej obvestila o vsaki morebitni spremembi v njenem deležu družbe in si prizadevala za učinkovito upravljanje družbe.

(85)

Z Deželnim sklepom 12/15 z dne 20. marca 2012 (v nadaljnjem besedilu: sklep 12/15) je RAS javno objavila, da za kreditno linijo v višini 3 milijonov EUR, odobreno s sklepom 23/2, z družbo Saremar ni bila sklenjena pogodba, zato je priporočilno pismo, odobreno s sklepom 31/24, ob izteku roka poteklo.

(86)

Z Deželnim sklepom 52/119 z dne 23. decembra 2011 (v nadaljnjem besedilu: sklep 52/119) je RAS odobrila drugo priporočilno pismo, da se družbi Saremar omogoči pridobitev možnost prekoračitve v višini 5 milijonov EUR za zagotovitev zadostne likvidnosti v bližnji prihodnosti za upravljanje povezav s celino. Banka Monte dei Paschi di Siena (v nadaljnjem besedilu: banka MPS) je kot predpogoj za odobritev zmogljivosti zahtevala jamstvo.

(87)

Priporočilno pismo opozarja, da je bila družba Saremar v celoti v lasti RAS, da je bila odobrena dokapitalizacija v višini 11,5 milijona EUR in da naj bi družba še naprej upravljala povezave s celino. RAS se zavezuje, da bo posojilodajalca vnaprej obveščala o vsaki morebitni spremembi v svojem deležu v družbi in da si bo prizadevala za učinkovito upravljanje družbe.

(88)

RAS je navedla, da priporočilno pismo, odobreno s sklepom 52/119, ni bilo izdano, in je banka MPS odobrila kreditno linijo v višini 2,5 milijona EUR po tržnih stopnjah brez jamstva RAS. RAS je v svojih pripombah na sklep o začetku postopka iz leta 2012 Komisiji zagotovila sporazum o kreditni liniji z banko MPS. Pogodba določa kreditno linijo do največ 2,5 milijona EUR, pri čemer se zaračunajo spremenljive obresti na podlagi enomesečne obrestne mere EURIBOR s pribitkom 5 %.

(89)

V skladu s sklepom 36/6 je bil zahtevek družbe Saremar v višini 11 546 403,59 EUR pri družbi Tirrenia v stečaju ustrezno registriran s strani stečajne zbornice civilnega sodišča v Rimu in razglašen za izvršljivega 1. aprila 2011. Odpis kredita za 5 773 201,80 EUR, tj. 50 %, ko je bila odobrena bilanca stanja družbe za leto 2010, je leta 2010 privedel do izgube v višini 5 253 530,05 EUR. Skupščina delničarjev družbe Saremar je 28. marca 2012 sklenila, da se pokrije izguba v višini 4 890 950,36 EUR (21), prenesena v leto 2012, z zmanjšanjem kapitala s 6 099 961 EUR na 1 209 010,64 EUR.

(90)

V skladu z italijanskim civilnim zakonikom morajo delničarji dokapitalizirati družbo, če se njen kapital zmanjša za več kot eno tretjino. Zato je skupščina delničarjev 15. junija 2012 sklenila povečati kapital družbe Saremar, ki je znašal 1 209 010,64 EUR, in sicer na 6 099 961 EUR, pri čemer je bil znesek v višini 824 309,69 EUR plačan 11. julija 2012, tj. minimalni znesek, potreben za uskladitev kapitala z zakonskimi zahtevami. Preostalo naj bi se izvedlo po predhodni priglasitvi ukrepa Komisiji.

(91)

Komisija še ni bila obveščena o nadaljnjih kapitalskih injekcijah.

(92)

Komisija je v svojem sklepu iz leta 2012 zavzela predhodno stališče, da akti, ki družbo Saremar pooblaščajo za upravljanje obeh poti na celino, zadevnih storitev ne uvrščajo izrecno med storitve splošnega gospodarskega pomena in tudi nikjer ne navajajo nadomestila družbi Saremar za izpolnjevanje obveznosti javnih storitev. Komisija je ugotovila tudi, da je na podlagi takratnih razpoložljivih informacij nadomestilo v višini 10 milijonov EUR, odobreno družbi Saremar, dozdevno presegalo operativne izgube.

(93)

Prav tako je Komisija zavzela predhodno stališče, da četrti pogoj iz zadeve Altmark (22) ni bil upoštevan, saj se za upravljanje dveh dodatnih poti, za kar je bila pooblaščena družba Saremar leta 2011, ni izvedel razpisni postopek. Komisija poleg tega ni imela dokazov v podporo trditvi, da je družba Saremar dejansko zagotavljala storitev po najnižjih stroških za skupnost.

(94)

Komisija je menila, da pomoči v okviru oblike javnega nadomestila družbi Saremar ni bilo mogoče opredeliti za združljivo z notranjim trgom in izvzeti iz zahteve o priglasitvi v skladu z Odločbo Komisije 2005/842/ES (23) (v nadaljnjem besedilu: odločba SSGP iz leta 2005), niti v skladu s Sklepom Komisije 2012/21/EU (24) (v nadaljnjem besedilu: sklep SSGP iz leta 2011).

(95)

Komisija je izrazila pomisleke glede združljivosti nadomestila na podlagi okvira Evropske unije za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve (leta 2011) (25) (v nadaljnjem besedilu: okvir SSGP iz leta 2011), in sicer zaradi vprašljive kvalifikacije storitev splošnega gospodarskega pomena SSGP in dejstva, da je družba Saremar morda prejela previsoko nadomestilo.

(96)

Komisija je še ugotovila, da morajo storitve splošnega gospodarskega pomena, da bi se štele za združljive z notranjim trgom, od 31. januarja 2012 naprej upoštevati dodatne pogoje iz odstavkov 14, 19, 20, 24, 39 in 60 okvira SSGP iz leta 2011. Komisija je menila, da navedeni pogoji v tem primeru niso bili upoštevani.

(97)

Komisija je Italijo pozvala, naj pojasni, kako se je določila cena promocijskih dejavnosti, in predloži dokaze, da se je njihova cena določila po tržni vrednosti, na primer z zagotovitvijo referenčnih vrednosti na voljo na trgu.

(98)

Komisija je zavzela predhodno stališče, da priporočilna pisma niso dodelila neupravičenih prednosti družbi Saremar, ker se na koncu niso uporabila za jamstvo nobenega posojila ali drugih finančnih obveznosti upravičenca. Italijo in zainteresirane strani je pozvala, naj v zvezi s tem predložijo pripombe.

(99)

Komisija je Italijo tudi pozvala, naj predloži dokaze, da je bilo posojilo v višini 3 milijonov EUR, ki ga je družba Saremar črpala iz banke BS, v skladu s tržnimi pogoji.

(100)

Kar zadeva kapitalizacijo družbe Saremar, je Komisija zavzela predhodno stališče, da je ukrep družbi dodelil gospodarsko prednost, saj ni bilo verjetno, da bi v podobnih okoliščinah zasebni delničar vpisal zadevni kapital. Italijo in zainteresirane strani je pozvala, naj v zvezi s tem predložijo pripombe.

(101)

Družba Saremar podpira in dopolnjuje trditve RAS v zvezi z nadomestilom, prejetim v letih 2011 in 2012 za upravljanje obeh poti, ki povezujeta Sardinijo in celino. Te pripombe se skupaj obravnavajo v nadaljevanju.

(102)

Družba ni predložila pripomb o drugih ukrepih, ki se preiskujejo.

(103)

RAS je trdila, da je nadomestilo, dodeljeno družbi Saremar za upravljanje obeh povezav s celino, v skladu z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Čeprav je upravljanje poti pred tem prinašalo izgubo, je bilo upravičeno domnevati, da bo dejavnost postala donosna. Pri sprejemanju zadevnih ukrepov je imela RAS vlogo preudarnega tržnega vlagatelja, saj so njeni sklepi o aktivaciji obeh zadevnih poti temeljili na predhodno pripravljenih poslovnih načrtih. Zlasti:

(104)

RAS je tudi poudarila, da so se v tem primeru upoštevala štiri merila iz zadeve Altmark, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

(105)

Nacionalni organi imajo veliko moč diskrecije, kar zadeva opredelitev storitev splošnega gospodarskega pomena. RAS so bile z Zakonom 296 z dne 7. decembra 2006 dodeljene pristojnosti v zvezi z ozemeljsko kontinuiteto, zato je RAS najprimernejši organ za opredelitev storitev splošnega gospodarskega pomena, kar zadeva povezave s Sardinije do celinske Italije. Na podlagi tega RAS poudarja svoj interes pri zagotavljanju ozemeljske kontinuitete po cenovno ugodnih vozninah. Poskusno zaupanje storitve družbi Saremar bi zadevalo potrebe splošnega interesa in bi bilo posledica nujnosti.

(106)

Zaradi dejanske potrebe po uvedbi obveznosti javnih storitev RAS najprej opozarja na hudo krizo nekdanje matične družbe Tirrenia, ki je tradicionalno upravljala povezave med Sardinijo in celinsko Italijo. Domnevna posledica finančnih težav družbe Tirrenia je bila izredna negotovost v zvezi z upravljanjem javne storitve, tako je bilo vsaj do julija 2012, ko je družba CIN podpisala novo pogodbo. RAS poudarja, da je prodajo družbe Tirrenia družbi CIN v njeni prvotni sestavi delničarjev ovirala Komisija.

(107)

RAS tudi navaja, da je povišanje cen prevoza na poteh s Sardinije na celino v naslednjih mesecih močno vplivalo na večino uporabnikov, zlasti na socialno šibkejši del skupnosti Sardinije.

(108)

Na podlagi tega je RAS aprila 2011 sklenila poskusno izvajati storitve javnega prevoza, da bi zagotovila ozemeljsko kontinuiteto s celino po ugodnih cenah. Zasebni upravljavci, ki so bili sicer vprašani za mnenje, po navedbah RAS niso pokazali pripravljenosti, da bi omejili cene, in so zavrnili vsako obliko obveznosti erga omnes za voznine.

(109)

Pooblastilo za izvajanje storitev splošnega gospodarskega pomena je bilo družbi Saremar podeljeno na podlagi več aktov o pooblastitvi, ki so jasno določili cilj javnega interesa. RAS poudarja, da je bila edina izvedljiva alternativa za preprečitev resnih motenj v ozemeljski kontinuiteti to, da je bila za zadevne storitve pooblaščena družba Saremar.

(110)

Družba Saremar je interni gospodarski subjekt RAS: RAS jo neposredno nadzoruje in je njen edini delničar; s statutom je bila pooblaščena za upravljanje povezav od Sardinije do manjših otokov in Korzike na eni strani ter do celine na drugi; nima nobene diskrecije v zvezi z upravljanjem storitev, za katere je pooblaščena in ki jih enostransko določi RAS; družba Saremar prav tako ne razvije nobene dejavnosti, ki je v nasprotju z interesi RAS. Zato RAS trdi, da ji v skladu s pravili o postopku oddaje javnega naročila ni bilo treba izvesti razpisnega postopka za storitev, temveč jo je lahko neposredno dodelila internemu gospodarskemu subjektu. Dokler nadomestilo ni preseglo stroškov, nastalih pri izvajanju storitev, državna pomoč ni bila vključena.

(111)

V tem smislu RAS poudarja, da Uredba (ES) št. 1370/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (26) izrecno določa, da lahko nacionalni organi opravljanje storitev prevoza zaupajo notranjemu izvajalcu ali službi, pri čemer jim ni treba izvesti razpisnega postopka za pogodbo za opravljanje storitev po javnem naročilu. Uredba (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (27) prav tako predvideva možnost, da javni organi lahko „sprejmejo nujne ukrepe v primeru prekinitve storitev ali neposrednega tveganja za nastanek takšnega položaja“, ti ukrepi pa so lahko „neposredna sklenitev ali formalni sporazum o podaljšanju pogodbe za opravljanje storitev po javnem naročilu“.

(112)

Po navedbah RAS je to stališče potrdila Komisija v okviru postopka za ugotavljanje kršitev Italije v zvezi z neupoštevanjem Uredbe Sveta (EGS) št. 3577/92 z dne 7. decembra 1992 o uporabi načela prostega pretoka storitev v pomorskem prometu med državami članicami (pomorska kabotaža) (28) (v nadaljnjem besedilu: uredba o pomorski kabotaži), v okviru katere je Komisija navedla, da „če naj bi dežele storitev opravljale interno v smislu sodne prakse v zadevi ANAV (C-410/04) ob upoštevanju vseh relevantnih zahtev, bi se štelo, da je to v skladu z uredbo o pomorski kabotaži“.

(113)

RAS poudarja, da so se poti, ki jih bo upravljala družba Saremar, izbrale na podlagi študije izvedljivosti, ki je ustrezno upoštevala potrebo po zagotovitvi ozemeljske kontinuitete in ekonomske uspešnosti dejavnosti. Kot je poudarjeno v naknadnih sklepih 25/69 in 27/4, sta bili na podlagi te študije in tržnih informacij, ki jih je zbrala družba Saremar, poti Civitavecchia–Golfo Aranci in Vado Ligure–Porto Torres aktivirani za visoko sezono, in sicer od 15. junija do 15. septembra 2011 oziroma od 22. junija do 15. septembra 2012.

(114)

RAS je poudarila tudi, da obratovanje poti Genova–Porto Torres in Civitavecchia–Olbia v poletni sezoni ne spada v področje uporabe novega sporazuma, sklenjenega med Italijo in družbo CIN, zato zanj obveznost javnih storitev za zagotavljanje cenovne dostopnosti storitev ne velja. Kakor koli že, ta nova pogodba omogoča revizijo cen, da se upoštevajo povišani stroški (zlasti stroški goriva), in zato rezidentom Sardinije ne bi jamčila cenovne dostopnosti storitev.

(115)

Po navedbah RAS je bilo poskusno obratovanje obeh poti na celino dokončno ukinjeno septembra 2012. RAS je nato izdelala natančno strukturiran projekt za upravljanje povezav s celino, ki je bil predhodno priglašen Komisiji, in sicer projekt Flotta Sarda. Nova družba Flotta Sarda S.p.A. (v nadaljnjem besedilu: družba Flotta Sarda), ki je v celoti v lasti RAS, ki jo tudi financira, bo ustanovljena, da se pooblasti za zagotavljanje v okviru režima javnih storitev za prevoze v pomorskem prometu na štirih poteh, ki povezujejo Sardinijo s celinsko Italijo. Družba Flotta Sarda bo prejela letno nadomestilo za pokritje stroškov javne storitve.

(116)

Dejstvo, da deželni sklepi, v skladu s katerimi mora družba Saremar začeti z upravljanjem zadevnih poti, ne zagotavljajo njene pravice do nadomestila, ne vpliva na spoštovanje drugega merila iz zadeve Altmark. Javnim organom ni treba predhodno opredeliti natančne količine nadomestila, ki ga je treba dodeliti za upravljanje javnih storitev. Zadostuje že, da vnaprej opredelijo način za izračun upravičenih stroškov do te mere, da se lahko ti stroški neposredno pripišejo izpolnjevanju storitev splošnega gospodarskega pomena. V sedanjem primeru, ko je RAS sklenila, da mora družba Saremar vzpostaviti povezave s celino, je dejansko predvidevala, da opravljanje teh storitev ne bo povzročilo izgub. Nadomestilo bi se teoretično lahko izkazalo na nepotrebno, vendar se ni izključilo.

(117)

RAS poudarja, da odkar se za opravljanje zadevnih storitev uporablja ločeno računovodstvo, je mogoče enostavno opredeliti neto stroške, ki so nastali pri zagotavljanju javne storitve.

(118)

Družba Saremar je zadevne javne storitve opravljala v okviru ločenega računovodstva. RAS meni, da to zadostuje za zagotovitev, da so se javna sredstva uporabila le za nadomestilo gospodarskemu subjektu za zabeleženi primanjkljaj. Po mnenju RAS družba Saremar torej ni prejela previsokega nadomestila.

(119)

RAS trdi, da je četrti pogoj iz zadeve Altmark izpolnjen, saj so bila plovila za uporabo na poteh najeta po tržnem posvetovanju in stroški goriva upoštevajo tržne stopnje. Vsi drugi sestavni deli stroškov (zavarovanje, pomožne storitve za navigacijo, pravice pristanišč) temeljijo na trgu.

(120)

RAS navaja, da uvrstitev družbe Saremar kot notranjega gospodarskega subjekta izključuje upoštevanje pogoja glede nediskriminacije iz uredbe o pomorski kabotaži in da dodelitev javne storitve družbi Saremar zato ne krši odločbe SSGP iz leta 2005 in sklepa SSGP iz leta 2011.

(121)

RAS pojasnjuje, da so bili vsi bistveni elementi ukrepa opredeljeni že aprila 2011. Vsaka pomoč, ki se je začela izvajati pred začetkom veljavnosti sklepa SSGP iz leta 2011, bi se morala oceniti na podlagi odločbe SSGP iz leta 2005. RAS predvideva, da so pogoji združljivosti iz navedenega sklepa upoštevani. Zlasti:

(122)

RAS navaja, da bi bil ukrep vsekakor usklajen tudi s sklepom SSGP iz leta 2011, saj:

(123)

RAS še navaja, da se za ukrep ne sme šteti, da izkrivlja konkurenco v obsegu, ki je v nasprotju z interesom Unije, saj je njegov cilj zagotoviti ozemeljsko kontinuiteto in je omejen na primanjkljaj, ki je nastal pri izvajanju storitev splošnega gospodarskega pomena.

(124)

Po navedbah RAS subvencija za promocijske dejavnosti ustreza storitvam, ki jih je izvajala družba Saremar, in zato družbi ne zagotavlja nobene neupravičene gospodarske prednosti.

(125)

RAS navaja, da je treba pri ocenjevanju skladnosti cene s tržnimi pogoji ustrezno upoštevati dejstvo, da zadevne promocijske dejavnosti niso bile omejene na visoko sezono leta 2011, kot se je sprva predvidelo, temveč so se postopoma podaljšale v leto 2012.

(126)

RAS je pozno v postopku, in sicer 28. junija 2013, Komisiji predložila strokovno mnenje, s katerim bi upravičila ceno promocijskih dejavnosti. Strokovnjak je ugotovil, da bi tržna vrednost promocijskih dejavnosti, ki jih je družba Saremar izvedla leta 2011 in 2012, znašala med 2 458 168 EUR in 2 609 631 EUR (brez DDV). Zato RAS meni, da je bila cena, ki jo je plačala družbi Saremar, upravičena. Kot referenčna vrednost za tržne stroške so se uporabili povprečni stroški oglaševanja na kvadratni meter, ocenjeni na podlagi parametrov, kot je trajanje (upoštevali so se določeni popusti za nadaljevanje oglaševalske kampanje leta 2012), vrsta oglaševanja (notranje ali zunanje) in lokacija (glavna mesta, pomemben pritok prebivalstva, področja mobilnosti).

(127)

RAS navaja, da če bi se cena, ki je bila plačana družbi Saremar za promocijske dejavnosti, štela za previsoko, bi se prednost, dodeljena tej družbi, omejila na razliko med dejansko plačano ceno in tržno vrednostjo storitev. RAS še meni, da bi se morala združljivost vsake take pomoči oceniti na podlagi člena 106(2) PDEU.

(128)

RAS trdi, da kreditna linija v višini 3 milijonov EUR, ki jo je pridobila družba Saremar, ni vključevala deželnih skladov. Družbi Saremar jo je po tržnih vrednostih dodelila banka BS, ki je zasebna finančna ustanova. Vendar družba Saremar ni aktivirala kreditne linije, zaradi česar je priporočilno pismo iz julija 2011, izdano v skladu s sklepom 23/2, poteklo 30. novembra 2011. Glede na to, da priporočilno pismo ni bilo povezano z nobeno finančno obveznostjo družbe, ga ni mogoče obravnavati kot jamstvo.

(129)

Drugo priporočilno pismo, odobreno s sklepom 52/119, ni bilo izdano, zato RAS ni prejela nobene zavezujoče obveznosti v korist družbe Saremar. Finančna transakcija, določena v sklepu 52/119 (možnost prekoračitve v višini 5 milijonov EUR), se ni izvedla. Kot je poudarjeno v sklepu 12/15, je družba Saremar zaprosila za posojilo, za katerega je bila sklenjena pogodba z banko MPS, in ga pridobila, ne da bi RAS zanj zagotovila jamstvo.

(130)

RAS poudarja, da dokapitalizacija ni v noben povezavi z upravljanjem obeh poti do celinske Italije s strani družbe Saremar. Ta ukrep zadeva storitve, ki jih je družba Saremar izvajala na poteh do manjših otokov in Korzike v okviru prvotnega sporazuma, kot je bil podaljšan.

(131)

Znesek 11,5 milijonov EUR iz sklepa 36/6 ustreza zahtevku, vloženem pri družbi Tirrenia v stečajnih postopkih. Ta znesek pa se ne nanaša na finančne operacije v skupini Tirrenia, ki izvirajo iz obdobja pred letom 2009. Ta znesek je bil torej že odobren leta 2004, ko je Komisija sprejela svoj končni sklep o prvotnih sporazumih do konca leta 2008.

(132)

Dokapitalizacija se je do zdaj izvedla le delno. S sklepom z dne 15. junija 2012 je skupščina delničarjev družbe Saremar sklenila povečati kapital družbe, ki je znašal 1 209 010,64 EUR, na 6 099 961 EUR z izdajo 307 765 navadnih delnic z nominalno vrednostjo 19,82 EUR. RAS je 11. julija 2012 kapital družbe Saremar povečala le za 824 309,6 EUR. RAS je za vpis preostalega kapitala v znesku 4 066 640,67 EUR postavila pogoj, da se upošteva klavzula „standstill“ in da se operacija priglasi Komisiji.

(133)

RAS poudarja, da je bil namen dokapitalizacije le povračilo sredstev, ki so bila v vsakem primeru že na voljo družbi Saremar. Ukrep ne vključuje prenosa novih javnih sredstev in zato ne pomeni državne pomoči. Ukrep je treba obravnavati kot skladen z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu, saj temelji na predhodno pripravljenem poslovnem načrtu in je njegov cilj optimizirati izkupiček prodaje družbe z zanesljivimi možnostmi za uspešnost dejavnosti.

(134)

RAS še poudarja, da imajo zasebni gospodarski subjekti, zlasti družbi GNV in Moby, korist od povečanj kapitala zaradi nadomestila izgub iz operativnega tveganja. Nekatere od teh operacij so se domnevno izvedle hkrati z ukrepom, ki ga je RAS sprejela v korist družbe Saremar.

(135)

Družba Moby trdi, da je družba Saremar leta 2011 in 2012 obe povezavi do celine lahko upravljala po cenah, nižjih od stroškov, le zaradi subvencije, ki ji jo je dodelila RAS. Družba Moby navaja, da je bila struktura trga bistveno spremenjena zaradi presežno nizkih cen, ki jih je zaračunavala družba Saremar. Zasebni gospodarski subjekti, ki so bili dejavni na zadevnih poteh do leta 2011, kot npr. družbi GNV ali Forship (Sardinia Ferries), niso imeli druge možnosti, kot da zapustijo trg.

(136)

Po navedbah družbe Moby ukrepa ni mogoče upravičiti na podlagi javnega interesa iz najmanj dveh razlogov.

(137)

Prvič, Italija je pri novem sporazumu, ki ga je sklenila 18. julija 2012 z družbo CIN in ki je vključeval izpolnjevanje obveznosti javnih storitev na poteh med Sardinijo in celinsko Italijo, upoštevala vse zakonite interese javnih storitev. Novi sporazum je določil obveznosti javnih storitev v zvezi z upravljanjem poti Genova–Porto Torres in Civitavecchia–Olbia v nizki sezoni (skozi vse leto, razen od junija do septembra) najmanj enkrat dnevno. Navedeni sporazum je določil tudi najvišjo voznino in dodatna zmanjšanja voznine za rezidente na vseh poteh, ki obratujejo, v okviru režima javnih storitev. Uvedel je zahteve o minimalni zmogljivosti, opredeljene za vsako posamezno zadevno pot posebej.

(138)

Drugič, ukrep ne vključuje dejanskega interesa javne službe, saj sta zadevni poti komercialne narave. Družba Saremar poti ni upravljala le v nizki sezoni, temveč tudi v visokih sezonah v letih 2011 in 2012, ko so bili na trgu prisotni številni drugi gospodarski subjekti. Prav zaradi svoje komercialne narave v poletni sezoni sta bili zadevni poti izključeni iz področja uporabe novega sporazuma.

(139)

Poleg tega akti o pooblastitvi ne opredeljujejo izrecno zadevnih storitev kot storitev splošnega gospodarskega pomena in gospodarskemu subjektu ne dodeljujejo pravice do nadomestila. Poleg tega je RAS družbo Saremar neposredno pooblastila za zagotavljanje navedenih storitev, ne da bi pred tem izvedla razpisni postopek.

(140)

Družba Moby ugotavlja, da nadomestilo ni bilo upravičeno in vsekakor ni sorazmerno z izgubami, ki jih je družba Saremar utrpela pri izvajanju storitev.

(141)

Družba Moby trdi, da je subvencija v višini 2 479 000 EUR (brez DDV), dodeljena družbi Saremar za promocijske dejavnosti, jasno nesorazmerna. Poleg tega se takojšnje vnaprejšnje plačilo 80 % zneska ne more šteti za običajno poslovno prakso.

(142)

Družba Moby prav tako navaja, pri čemer se sklicuje na bilanco stanja družbe Saremar za leto 2011, da je Agencija poleg zneska v višini 3 milijonov EUR družbi Saremar odobrila 1 157 000 EUR (brez DDV) kot vračilo zneska, ki ga je domnevno vnaprej plačala družba Saremar na podlagi okvira kampanje za poletje 2011, ki se je imenovala „Poletje 2011 – kampanja Flotta Sarda“ (glej uvodno izjavo 80). Družba Moby trdi, da bi ta znesek prav tako pomenil pomoč za družbo Saremar.

(143)

Agencija predhodno ni izvedla razpisnega postopka za dodelitev promocijskih storitev.

(144)

Kar zadeva drugo priporočilno pismo (glej uvodno izjavo 87), družba Moby opozarja, da je RAS s sklepom 52/119 potrdila, da se je od banke MPS zahtevalo takojšnje posojilo za izvajanje storitve na poti Civitavecchia–Olbia in da je banka od RAS zahtevala jamstvo. Dejstvo, da je bilo priporočilno pismo uradno preklicano s sklepom 12/15, ni pomembno za opredelitev ukrepa kot državne pomoči, saj je banka MPS za to izrecno zaprosila in je že imelo učinke.

(145)

Družba Moby v celoti podpira predhodno stališče Komisije o dokapitalizaciji. Navaja, da zasebni vlagatelj ne bi izvedel enakega vlaganja zaradi težavnega finančnega stanja družbe in pomanjkanja predvidljivih možnosti, da se ponovno doseže rentabilnost. Prav tako je dokapitalizacija družbi Saremar učinkovito olajšala dostop do posojila banke MPS in ima zato podobne učinke kot jamstvo, s čimer je bila družbi Saremar dodeljena gospodarska prednost.

(146)

Družba Moby se tudi sklicuje na dodaten znesek v višini 4 milijonov EUR, ki ga je RAS dodelila družbi Saremar oktobra 2011. Ta znesek je domnevno nadomestil državne subvencije kot posledica povečanja operativnih stroškov na poteh na manjše otoke in Korziko, ki ju upravlja družba Saremar v okviru prvotnega sporazuma, kot je bil podaljšan. Družba Moby trdi, da ta ukrep pomeni dodatno pomoč za družbo Saremar, ki Komisiji ni bila priglašena vnaprej.

(147)

Po mnenju družbe Moby vsi ukrepi, ki se ocenjujejo, pomenijo nezakonito in nezdružljivo pomoč družbi Saremar.

(148)

Nobena druga stran ni predložila pripomb na ukrepe, ki so predmet tega sklepa, v postopkovnih rokih.

(149)

Pozneje v preiskavi, in sicer 3. julija 2013, je družba GNV Komisiji predložila dva dokumenta: (i) poročilo strokovnjaka, ki ga je imenovalo sodišče v okviru civilnega spora, ki ga je sprožila družba GNV zoper družbo Saremar pred sodiščem v Genovi, in (ii) sodno odločbo z dne 11. junija 2013, s katero je bilo poročilo priznano.

(150)

Strokovnjak je proučil tri vprašanja, pomembna za sedanjo oceno državne pomoči, ki jih je nato vključil v poročilo, in sicer: (i) ali je dokapitalizacija dodelila prednost podružnici, ki je upravljala obe povezavi s celino, (ii) skladnost dokapitalizacije z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu in (iii) skladnost subvencije, ki je bila plačana družbi Saremar za promocijske dejavnosti, s trgom.

(151)

V skladu s poročilom je bil namen dokapitalizacije ohranjanje preživetja družbe glede na negotovo podaljšanje prvotnega sporazuma za naslednjih 12 mesecev in s tem razpoložljivost nadomestila za naslednje leto. Poročilo temelji na dokumentu, odobrenem z bilanco stanja leta 2011 (29), ki opozarja, da je leta 2011 na obeh povezavah do celinske Italije nastala operativna izguba v višini 214 000 EUR in da so bile zaradi negotovosti v zvezi s privatizacijo družbe Tirrenia negotove tudi državne subvencije. Poročilo ugotavlja, da je bila dokapitalizacija potrebna za zagotovitev nadaljnjega delovanja. Pomenila je koristi za podružnico, ki je upravljala povezave do manjših otokov, in podružnico, ki je zagotavljala storitve prevoza do celine.

(152)

Poročilo v nadaljevanju navaja, da je imela družba Saremar leta 2011 skupni presežek v višini 2 523 439 EUR. Ta znesek je vključeval dobiček v višini 2 737 797 EUR na poteh, ki so se upravljale v okviru sporazuma z državo, in izgubo v višini 214 358 EUR na poteh na celino.

(153)

Strokovnjak je ugotovil tudi, da dokapitalizacija ni bila skladna z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu, glede na negotov položaj družbe, ki je izgubila več kot eno tretjino svojega registriranega kapitala, in visokokonkurenčni trg, na katerem je delovala družba, ter njene omejene prihodnje poslovne možnosti. Ugotovil je, da zasebni vlagatelj najverjetneje ne bi vložil v tako dejavnost.

(154)

Kar zadeva skladnost cene za promocijske dejavnosti s tržno vrednostjo, je strokovnjak ugotovil, da je družba Saremar glede na bilanco stanja družbe za leto 2011 prejela 2 479 000 EUR kot nadomestilo za zagotavljanje oglaševalskih storitev na plovilih, ki so se uporabljala na poteh do celine. Analizirana je bila tržna skladnost te cene, in sicer so se stroški, nastali pri izvajanju storitev prevoza, delili s številom prepeljanih potnikov. Rezultat je bil 18,47 EUR stroškov na potnika in se je štel za presežnega v primerjavi z normalnimi stroški za to vrsto oglaševanja, še zlasti glede na dejstvo, da je bilo oglaševanje namenjeno potnikom na krovu, ki so torej že izbrali Sardinijo kot turistično destinacijo. Za ceno, ki jo je plačala RAS, se je štelo, da ne izraža tržne vrednosti promocijskih dejavnosti, ki jih je izvajala družba Saremar.

(155)

Družba GNV je Komisiji predložila tudi pripombe družbe Saremar o poročilu, pripravljenem v okviru nacionalnih postopkov. Družba Saremar je v svojih pripombah poudarila, da je organ NCA že potrdil, da je bil njen delež trga za storitve pomorskega prevoza na povezavi od Sardinije do celinske Italije še naprej le obroben, zato ni mogla spremeniti že obstoječih tržnih pogojev. Družba Saremar je prav tako potrdila negativni rezultat leta 2011 (214 358 EUR) na poteh, ki Sardinijo povezujejo s celino. Navedla je, da bi družba za izravnavo izgub na obeh poteh do celine morala povišati voznine na ravni, ki jih zaračunavajo zasebni gospodarski subjekti.

(156)

Dejstvo, da so se storitve na obeh poteh nehale izvajati septembra 2011, je pripomoglo k omejitvi operativnih izgub. Nadaljnje obratovanje poti bi negativno vplivalo na rezultate in pripeljalo do posredovanja RAS, ki bi pokrila operativne izgube.

(157)

Družba Saremar je poudarila, da je bilo stanje družbe v času dokapitalizacije kritično, saj obstaja (ne ravno skromno) tveganje za znižanja javnih subvencij. Zaradi nezmožnosti države, da bi podprla družbo, tudi v poslovodnem smislu, je finančna situacije družbe zbujala veliko zaskrbljenost. Po mnenju družbe Saremar bi bila zaradi tega vsaka primerjava z zasebnimi gospodarskimi subjekti neprimerna.

(158)

Italija ni predložila pripomb o ugotovitvah zainteresiranih strani v zvezi z ukrepi, ki jih je RAS sprejela v korist družbe Saremar.

(159)

V skladu s členom 107(1) PDEU „je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli pomoč iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami“.

(160)

Merila iz člena 107(1) so kumulativna. Za določitev, ali priglašeni ukrepi pomenijo državno pomoč v smislu člena 107(1), morajo biti torej izpolnjeni vsi navedeni pogoji. Za finančno podporo namreč velja, da:

(161)

Pomoč pomeni državno pomoč, če jo je mogoče pripisati finančnemu ukrepu države in če je neposredno ali posredno dodeljena iz državnih sredstev.

(162)

Nadomestilo družbi Saremar za upravljanje obeh pomorskih poti črpa RAS iz deželnega proračuna. Zato se pripiše državi in je dodeljena iz državnih sredstev.

(163)

Subvencija, dodeljena družbi Saremar za promocijske dejavnosti, se lahko pripiše državi, saj je Agencija v celoti v lasti RAS in je njena naloga izvajati deželne politike v smislu turizma in deželnega razvoja. Niti Komisiji razpoložljive informacije niti pripombe zainteresiranih strani, predložene po začetku postopka, niso vsebovale pomislekov glede odgovornosti države za ta ukrep.

(164)

Kar zadeva priporočilna pisma, Komisija ugotavlja, da zgolj določajo zavezo RAS, da bo banke obvestila o vsaki spremembi svojega deleža v družbi, čemur bo dodala izjavo, da bo v okviru svoje zmogljivosti delničarke zagotovila, da se družba Saremar upravlja učinkovito, uspešno in gospodarno. Ker navedena priporočilna pisma niso jamčila nobene finančne obveznosti družbe Saremar, niso ustvarila morebitnega prihodnjega bremena za državna sredstva. Komisija na podlagi tega sklepa, da ne pomenijo državne pomoči.

(165)

Vse druge ukrepe RAS dodeli neposredno iz deželnega proračuna, zato pomenijo državna sredstva.

(166)

Vsi ukrepi, ki se ocenjujejo, vključno nadomestilo za upravljanje pomorskih poti, so dodeljeni enemu prejemniku, zaradi česar so jasno selektivni.

(167)

RAS je med formalnim postopkom preiskave najprej trdila, da je bilo nadomestilo za upravljanje obeh poti skladno z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Nato je RAS menila, da je izpolnjevalo merila iz zadeve Altmark.

(168)

Obseg, v katerem nadomestilo izpolnjuje merila iz zadeve Altmark, je ocenjeno v uvodni izjavi 180 in naslednjih. Komisija sicer na splošno ugotavlja, da je treba razlikovati med preskusom načela vlagatelja v tržnem gospodarstvu in izpolnjevanjem meril iz zadeve Altmark. Oba preskusa sta namenjena oceni obstoja prednosti za upravičenca, pri čemer pa se jasno nanašata a različne vloge, ki jih lahko imajo javni organi pri sprejemanju finančnih ukrepov v korist zadevnega podjetja. Načelo vlagatelja v tržnem gospodarstvu se uporabi, ko imajo javni organi vlogo delničarjev (tj. predvsem z namenom pridobiti dobiček iz upravljanja), medtem ko se zadeva Altmark uporabi, ko si javni organi prizadevajo za cilje javnega interesa, ki niso tipični za zasebni gospodarski subjekt (tj. možnost dobička je na drugem mestu, če sploh) (30). Trditve RAS, da bi upravičila nadomestilo za upravljanje obeh poti med Sardinijo in celinsko Italijo, se zato zdijo kontradiktorne.

(169)

Komisija poleg tega ugotavlja, da je ukrep lahko skladen z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu le, če temelji na razumnih možnostih za uspešnost dejavnosti za upravičenca. RAS trdi, da so postopek in koraki, ki jih je izvajala pred sprejetjem sklepa o pooblastitvi družbe Saremar za upravljanje zadevnih poti, primerljivi s tistimi, ki jih je na trgu izvajal zasebni gospodarski subjekt v podobnih okoliščinah. Kljub temu Komisiji med preiskavo ni bil predložen poslovni načrt ali tržna preiskava, ki jo je domnevno izvedla družba Saremar, preden je pridobila javno podporo, čeprav so bile države članice tiste, ki so morale zagotoviti nepristranske dokaze o tem, da se nadomestilo za upravljanje obeh poti med Sardinijo in celinsko Italijo pripiše državi v njeni vlogi delničarja (31). Nasprotno, RAS je z dopisom z dne 26. septembra 2013 potrdila, da se kljub temu, da je bila s sklepom 36/6 predvidena priprava poslovnega načrta, za upravljanje poti poleti 2012 tak načrt ni pripravil. Zato je vsaj glede poletne sezone 2012 RAS sprejela sklep o ponovnem začetku obratovanja obeh poti, preden je družba Saremar sploh pripravila poslovni načrt. Poleg tega je v skladu z bilanco stanja družbe Saremar, in kot je ta družba tudi potrdila v okviru nacionalnih civilnih postopkov, upravljanje obeh poti v poletni sezoni leta 2011 ustvarilo izgubo, zaradi česar ne more smiselno upravičiti sklepa o nadaljnjem obratovanju istih poti leta 2012, zlasti ker ni bilo poslovnega načrta ali napovedi, da bosta poti v prihodnosti postali precej dobičkonosni. Komisija končno ugotavlja, da nadomestila za upravljanje obeh poti med Sardinijo in celinsko Italijo ni mogoče pripisati državi v njeni vlogi delničarja, zato ni v skladu z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu.

(170)

Kar zadeva domnevno izpolnitev meril iz zadeve Altmark, Italija trdi, da je bila opredeljena dejavnost v javnem interesu upravljanje obeh navedenih kabotažnih poti po ugodnih cenah (32). V tem okviru Komisija ugotavlja, da storitve lahko pomenijo storitve splošnega gospodarskega pomena le, če jih trg ob odsotnosti javnega nadomestila ne bi zadovoljivo zagotavljal, in le pod pogoji (kot je cena), podobnimi tistim, ki so jih opredelili javni organi (33). Po navedbah RAS je bilo pooblastilo družbi Saremar za začasno upravljanje obeh poti kratkoročen ukrep, dokler se ne bi sprejeli učinkovitejši rešilni ukrepi proti nedelovanju trga pri zagotavljanju cenovno ugodnih povezav med Sardinijo in celinsko Italijo.

(171)

Akti o pooblastitvi sicer ne navajajo izrecno, da upravljanje obeh poti do celine pomeni storitev splošnega gospodarskega pomena, vendar navajajo, da so splošni predpogoj za upravljanje poti cenovno ugodne voznine. V celotnem formalnem postopku preiskave sta RAS in družba Saremar vztrajali pri utemeljitvi ukrepa kot storitve splošnega gospodarskega pomena. Ta utemeljitev je zlasti očitna v njunih pripombah o sklepu iz leta 2012, ne glede na dodatni argument o skladnosti z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu.

(172)

Komisija bo v okviru naslednjih ukrepov proučila domnevno upoštevanje pogojev, ki jih je določilo sodišče v svoji sodbi v zadevi Altmark, na podlagi česar bo ugotovila, ali nadomestilo, plačano družbi Saremar za izvajanje javnih storitev, pomeni prednost v smislu člena 107(1) PDEU. Navedeni pogoji so kumulativni, kar pomeni, da če le en od njih ni izpolnjen, se za nadomestilo šteje, da za upravičenca pomeni prednost v smislu člena 107(1) PDEU. Navedene pogoje je mogoče povzeti takole:

(173)

Zaradi večje jasnosti je po mnenju Komisije smotrneje, da svojo analizo začne pri drugem pogoju iz zadeve Altmark.

(174)

V zvezi s tem Komisija ugotavlja, da merila za izračun nadomestila niso bila določena vnaprej. Akti o pooblastitvi, in sicer sklepi 25/69, 48/65 in 36/6 za pot Golfo Aranci–Civitavecchia ter sklepa 27/4 in 36/6 za pot Vado Ligure–Porto Torres, dejansko ne navajajo izrecno kakršnega koli nadomestila, ki naj bi se dodelilo družbi Saremar za upravljanje zadevnih poti. RAS je sama priznala, da sprva ni bilo predvideno nobeno nadomestilo, ker sta se poti obravnavali kot poslovno uspešni, družba Saremar pa naj bi s pomočjo navedenih poti dosegla ekonomsko ravnovesje. RAS družbi Saremar dejansko ni nameravala dati nadomestila za zadevne storitve. Ker za upravljanje obeh zadevnih poti nadomestilo ni bilo predvideno in je bil poleg tega družbi Saremar dodeljen manevrski prostor za natančno prilagoditev voznin za dosego gospodarskega ravnotežja, Komisija ne more šteti, da so bila merila za izračun tega (neobstoječega) nadomestila določena vnaprej na objektiven in pregleden način.

(175)

Kot je navedeno v sklepu 20/57, naj bi se z obveznim ločenim računovodstvom zagotovilo, da družba Saremar doseže ekonomsko ravnovesje pri upravljanju poti, ne pa določila merila za prihodnje hipotetično nadomestilo, kar je bilo dejansko izključeno že na začetku.

(176)

Sklep RAS, da bo družbi Saremar namenila nadomestilo za upravljanje obeh zadevnih poti, je bil sprejet šele 7. avgusta 2012, zato je bil mehanizem nadomestila razvit naknadno, torej po pojavu primanjkljaja pri upravljanju poti. Kot je bilo že navedeno, ni bilo ne zneska nadomestila ne meril za njegov izračun mogoče določiti predhodno, saj se je upravljanje obeh poti, ki naj bi bili „glavni komercialni in turistični liniji“ (34), štelo za izvedljivo, zadevni poti pa naj bi družba Saremar uporabila za dosego ekonomskega ravnovesja. Komisija poudarja, da so akti o pooblastitvi jasno določili manevrski prostor družbe Saremar pri prilagoditvi voznin, da bi se zagotovilo gospodarsko uspešno upravljanje obeh poti. Komisija nadalje ugotavlja, da je bilo družbi Saremar dovoljeno spremeniti voznine z namenom doseganja cilja gospodarske uspešnosti, pri čemer je to tudi dejansko storila. Zlasti je bilo v predlogu družbe Saremar za voznine na poti Porto Torres–Vado Ligure leta 2012 navedeno, da so predlagane voznine odražale rahlo povišanje v primerjavi s tistimi, ki so se na isti poti zaračunavale leta 2011, in sicer z namenom, da bi družba dosegla pokritost stroškov. Na podlagi predlagane tarife je družba Saremar takrat predvidela, da bo upravljanje poti prineslo presežek v višini […] EUR (*1)

(177)

V sklepu 36/6 je poleg tega navedeno, da „obveznost ohranjanja ekonomskega ravnovesja ne dovoljuje takojšnjega začetka obratovanja drugih poti, da se preprečijo dodelitve nezdružljivih državnih pomoči“. Zato je bilo že v času izdaje aktov o pooblastitvi jasno, da RAS za zadevni poti ni nameravala dodeliti nadomestila. Poleg tega je jasno tudi, da se je RAS že takrat zavedala, da bi glede na prevladujoč tržni položaj subvencije, dodeljene za upravljanje kabotažnih poti do celinske Italije, verjetno pomenile nezdružljivo državno pomoč. Italijansko računsko sodišče je v svojem poročilu o računovodskih izkazih za leto 2012 sklenilo: „Upravljanje obeh poti […], pri čemer se ne bi upoštevala obveznost ohranjanja ekonomskega ravnovesja, da bi se preprečila dodelitev nezdružljivih državnih pomoči, kot je določeno v sklepu 48/65, bi brez 10 milijonov EUR, ki jih je plačala dežela, ustvarilo primanjkljaj, višji od 13 milijonov EUR“ (35).

(178)

Kot je pojasnjeno v nadaljevanju v zvezi z analizo prvega pogoja iz zadeve Altmark, Komisija meni, da v nekem delu obdobja, ki se proučuje v tem sklepu, družba Saremar ni bila pooblaščena za izvajanje obveznosti, ki jasno opredeljuje ravni voznin, ki se štejejo kot cenovno ugodne. Ker morajo biti merila za izračun nadomestila za izpolnjevanje obveznosti javnih storitev v zvezi s cenovno ugodnimi vozninami nujno povezana z ravnjo voznin, ki se štejejo za cenovno ugodne, pri čemer ta raven v tem primeru ni bila vedno jasno opredeljena, se za merila za izračun nadomestila ne more šteti, da so bila določena vnaprej na objektiven in pregleden način.

(179)

Komisija v sklepu meni, da se za drugi pogoj iz zadeve Altmark ne more šteti, da je v tem primeru izpolnjen, zato je nadomestilo družbi Saremar dodelilo prednost v smislu člena 107(1) PDEU.

(180)

Komisija prav tako močno dvomi, da je izpolnjen prvi pogoj iz zadeve Altmark.

(181)

V zvezi s tem je treba upoštevati, da ni enotne in natančne opredelitve storitve, ki lahko pomeni storitev splošnega gospodarskega pomena v skladu s pravom Unije, bodisi v smislu prvega pogoja iz zadeve Altmark bodisi v smislu člena 106(2) PDEU (36). Točka 46 Sporočila Komisije o uporabi pravil Evropske unije o državni pomoči za nadomestilo, dodeljeno za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena (37), se glasi:

„Ker ni posebnih pravil na ravni Unije, ki bi opredeljevala obseg za obstoj storitve splošnega gospodarskega pomena, imajo države članice visoko stopnjo diskrecije pri uvrščanju storitev med storitve splošnega gospodarskega pomena in dodeljevanju nadomestil izvajalcem zadevnih storitev. Pristojnost Komisije na tem področju je omejena na preverjanje, ali je država članica naredila očitno napako pri uvrščanju storitve med storitve splošnega gospodarskega pomena, in na ocenjevanje, ali gre pri dodelitvi nadomestila za državno pomoč. Če obstajajo specifična pravila Unije, mora država članica pri izvajanju diskrecijske pravice upoštevati tudi ta pravila, kar pa ne vpliva na dolžnost Komisije, da opravi oceno, ali je bila storitev splošnega gospodarskega pomena za namene nadzora državne pomoči pravilno uvrščena.“

(182)

Nacionalni organi torej lahko zavzamejo stališče, da so določene storitve v splošnem interesu in jih je treba opravljati v obliki obveznosti javnih storitev, da se zagotovi zaščita javnega interesa, kadar tržne sile ne morejo zagotoviti, da se opravljajo na zahtevani ravni ali pod zahtevanimi pogoji.

(183)

V tem primeru je bilo domnevno zagotavljanje javne storitve, ki ga je opredelila Italija, upravljanje dveh kabotažnih poti, ki povezujeta Italijo s Sardinijo, in sicer poti Civitavecchia–Olbia/Golfo Aranci in Vado Ligure–Porto Torres, po ugodnih cenah.

(184)

Na področju kabotaže so bila na ravni Unije določena natančna pravila o obveznostih javnih storitev, in sicer v uredbi o pomorski kabotaži in, da bi se proučila morebitna državna pomoč podjetjem, ki delujejo v pomorskem prometu, v Smernicah Skupnosti o državnih pomočeh za pomorski promet (v nadaljnjem besedilu: smernice o pomorskem prometu) (38).

(185)

Člen 4(1) uredbe o pomorski kabotaži navaja:

„Država članica lahko sklene pogodbe o gospodarski javni službi ali naloži obveznosti gospodarske javne službe kot pogoj za zagotavljanje pomorske kabotaže ladijskim prevoznikom, ki sodelujejo v rednih prevozih na otoke z otokov in med otoki. Kadar koli država članica sklene pogodbo o gospodarski javni službi ali naloži obveznosti gospodarske javne službe, to stori na nediskriminatorni podlagi za vse ladjarje Skupnosti.“

(186)

V skladu z oddelkom 9 smernic o pomorskem prometu „se lahko naložijo obveznosti javnih storitev ali dodelijo javna naročila storitev, in sicer za storitve iz člena 4 Uredbe (EGS) št. 3577/92“, tj. redni prevozi na otoke, z otokov in med njimi.

(187)

Iz uveljavljene sodne prakse izhaja, da se obveznosti javnih storitev lahko naložijo le, če to upravičuje potreba po zagotavljanju ustreznih rednih storitev pomorskega prevoza, ki jih ni mogoče zagotoviti zgolj s tržnimi silami (39). Sporočilo o razlaganju uredbe o pomorski kabotaži (40) potrjuje, da „so države članice (vključno z deželnimi in lokalnimi organi, kadar je primerno) tiste, ki določajo, na katerih poteh so potrebne obveznosti javnih storitev. Zlasti se obveznosti javne storitve lahko predvidijo za redne otoške kabotažne storitve v primeru nedelovanja trga za zagotavljanje ustreznih storitev.“ Poleg tega člen 2(4) uredbe o pomorski kabotaži obveznosti javnih storitev opredeljuje kot obveznosti, ki jih zadevni lastnik plovila ob upoštevanju lastnega komercialnega interesa ne bi predvidel ali jih ne bi predvidel v enakem obsegu ali pod enakimi pogoji.

(188)

Kot je bilo navedeno, RAS meni, da so bile obveznosti javnih storitev v tem primeru naložene v smislu zahteve, da družba Saremar zaračunava ugodne cene na obeh kabotažnih poteh do celinske Italije. Spodnja tabela kaže posebne voznine, ki naj bi jih družba Saremar zaračunala na poteh, kot je določeno v aktih o pooblastitvi. Glede na to, da akti o pooblastitvi ne navajajo natančnih voznin, so se za leto 2012 upoštevale voznine, ki jih je družba Saremar predlagala RAS.

Razpredelnica 3

Voznine za potnike (potniki na krovu), določene v aktih o pooblastitvi

(189)

Komisija ugotavlja, da akti o pooblastitvi ne nalagajo drugih obveznosti javnih storitev, kar zadeva pogostost, zmogljivost ali redno izvajanje (mešanih) storitev, ki jih opravlja družba Saremar, pri čemer je morda izjema sklep 48/65 o začetku obratovanja poti Olbia–Civitavecchia v zimski sezoni leta 2012, v skladu s katerim mora družba Saremar upravljati pot dnevno s potniškimi trajekti. Niti Italijani niso Komisiji med preiskavo sporočili, da so bile družbi Saremar naložene druge zahteve, ki niso bile določene v prej navedenih aktih o pooblastitvi.

(190)

Komisija meni, da je obveznost uporabe cenovno ugodnih voznin, tudi čisto samo po sebi, mogoče obravnavati kot obveznost javne storitve in bi bilo zato prizadevanje za javni interes v tem primeru upravičeno, zlasti v okviru povišanja cen storitev potniškega prometa do otoka poleti leta 2011, in sicer v obsegu, v katerem se lahko šteje, da trg še ni ponudil primerljive storitve za te voznine.

(191)

Da bi Komisija preverila obstoj obveznosti javnih storitev, za katere je bila pooblaščena Saremar, in ali je bilo treba tej družbi dati nadomestilo za dodatne stroške, nastale pri izpolnjevanju teh obveznosti, mora torej proučiti:

(192)

Komisija je na podlagi dejstev, podrobneje opisanih v nadaljevanju, sklenila, da se v tem primeru ti pogoji niso v celoti upoštevali.

(193)

Poleti leta 2011, ko je bila družba Saremar pooblaščena za upravljanje obeh poti, so na poti Civitavecchia–Olbia redne storitve opravljali štirje drugi gospodarski subjekti, na poti Genova–Porto Torres pa trije (41). Poleg tega je družba Tirrenia zagotavljala podobne storitve kot družba Saremar, ki so izpolnjevale precej nejasne obveznosti, določene v aktu ali aktih o pooblastitvi. Kot je bilo že opisano, je družba Tirrenia do julija 2012 dejansko zagotavljala mešane storitve tako na poti Genova–Porto Torres kot tudi na poti Civitavecchia–Olbia v okviru režima javnih storitev, za katerega so veljale obveznosti javnih storitev v zvezi z vrsto plovila, pogostostjo storitve in znižanimi cenami za rezidente Sardinije ter posebnimi kategorije v okviru prvotnih sporazumov (glej uvodno izjavo 14). Na začetku je prvotni sporazum, ki je veljal do junija 2012, določal tudi obveznosti javnih storitev v smislu voznin za zagotovitev cenovne ugodnosti zadevnih storitev. Glede na dejstvo, da so nekatere poti, zlasti pa obe poti, ki se ocenjujeta, „zagotavljali zlasti visoke ravni prometa“, so italijanski organi sklenili začasno prekiniti izvajanje obveznosti v zvezi z vozninami, naloženimi družbi Tirrenia v poletni sezoni (razen voznin za rezidente in drugih obveznosti v zvezi s pogostostjo storitev in vrsto plovila), da se družbi Tirrenia zagotovi popolna komercialna svoboda, kar zadeva cene za njene stranke (42). Enaka komercialna svoboda je bila dodeljena družbi Tirrenia/CIN z novim sporazumom v zvezi z vozninami na obeh zadevnih poteh od julija 2012 naprej (43). Zato odločitev italijanskih organov, da lahko družbi Tirrenia in Tirrenia/CIN prosto določita cene v poletni sezoni, ko so ravni prometa visoke in na teh poteh deluje več drugih ladijskih prevoznikov, ni nepremišljena, temveč je rezultat njihovih ocen v zvezi z ustreznostjo storitev, ki so jih zagotovile tržne sile v tistem letnem obdobju. Dejstvo, da je RAS prvotno menila, da bi lahko družba Saremar upravljala obe poti in zaračunavala ugodne cene ter dosegala ekonomsko ravnovesje, kaže, da so tržne sile glede na tržne pogoje na navedenih poteh zmožne zagotoviti zadovoljive storitve, predvsem poleti, ko je promet zlasti gost.

(194)

Po drugi strani RAS ni zagotovila objektivne utemeljitve, zakaj storitve, ki jih je družba Tirrenia že zagotavljala v okviru prvotnega sporazuma, ki je bil že podaljšan v času pooblastitve družbe Saremar, ne bi bile ustrezne za zagotavljanje ozemeljske kontinuitete. Trditev RAS v zvezi s povišanjem cene, zabeleženim leta 2011, v tem okviru ni relevantna. Sklep NCA o povišanju cen za prevoze na Sardinijo in z nje je dejansko sankcioniral zasebne gospodarske subjekte zaradi kršitve člena 101 PDEU. Sklep NCA je pojasnil, da čeprav je družba Tirrenia prav tako v določeni meri povišala cene v referenčnem obdobju, je bilo to povišanje znatno manjše od povišanja, ki so ga izvedli zasebni konkurenti.

(195)

Kar zadeva trditve RAS, da naj bi uvedbo obveznosti javnih storitev upravičila negotovost v zvezi s privatizacijskim postopom družbe Tirrenia, Komisija ugotavlja, da je bil prvotni sporazum podaljšan do zaključka privatizacijskega postopka že leta 2010. Zato nobena zamuda pri prodaji podružnice, ki je izvajala javne storitve, ne bi mogla povzročiti prekinitve v upravljanju relevantnih poti.

(196)

Kar zadeva poletno sezono 2012, je bila družba Saremar s sklepom 36/6 z dne 1. septembra 2011 pooblaščena za upravljanje poti Golfo Aranci (Olbia)–Civitavecchia in Vado Ligure–Porto Torres, in sicer v obdobju od 15. maja do 15. septembra 2012. RAS je navedla, da je sklep o ponovnem začetku obratovanja poti leta 2012 temeljil na možnostih za uspešnost dejavnosti glede na rezultate, zabeležene poleti 2011. Obe poti sta začeli obratovati 1. junija 2012.

(197)

Od julija 2012, ko je začel veljati nov sporazum med italijansko državo in družbo CIN, je prisotnost družbe Tirrenia na obeh poteh nadomestila družba Tirrenia/CIN. Nova pogodba določa minimalne pogostosti in zmogljivost, pa tudi najvišje cene za zimsko sezono in znižane cene za rezidente Sardinije ter posebne kategorije skozi vse leto.

(198)

RAS trdi, da se za obratovanje nekaterih poti v poletni sezoni v okviru novega sporazuma, vključno s potema, ki se ocenjujeta, ne uporabljajo obveznosti javnih storitev za voznine, da se zagotovi cenovna ugodnost storitve. Po navedbah organa NCA je ministrstvo za infrastrukturo in promet potrdilo, da čeprav je nov sporazum določil posebne (najvišje) voznine v celotnem letu, vključno z obdobjem od junija do septembra, kot tudi posebne cene za rezidente Sardinije, obratovanje zadevnih poti v tem obdobju ne spada na področje novega sporazuma, zato se obveznosti javnih storitev niso uporabljale. Zato družba CIN upravlja poti Genova–Porto Torres in Civitavecchia–Olbia po komercialnih pogojih od 1. junija do 30. septembra.

(199)

Poleg že navedenega v uvodnih izjavah 193 in 194, Komisija ugotavlja, da je organ NCA junija 2012 odobril združitev Tirrenia/CIN, in sicer s pogojnim sklepom. Ta sklep je uvedel posebne pogoje za stranke, med drugim glede voznin, ki naj bi se zaračunavale na zadevnih poteh. Zlasti naj bi družbi CIN in Moby v poletni sezoni 2012 na poteh Civitavecchia–Olbia, Genova–Porto Torres in Genova–Olbia ohranili povprečni prihodek na enoto, ki ga je pridobila družba Moby poleti 2009 (razen povišanja, ki je mogoče neposredno pripisati povišanju stroškov goriva). Poleti leta 2013 naj bi družbi CIN in Moby ohranili povprečni prihodek na enoto iz leta 2012. Poleg tega naj bi v poletnih sezonah leta 2012 in 2013 za rezidente veljale posebne cene s popusti.

(200)

Zato sklep organa NCA o združitvi zagotavlja, da družba Tirrenia/CIN na obeh zadevnih poteh ne bo določila presežnih voznin. Res je, da ko je RAS družbo Saremar pooblastila za upravljanje obeh poti s sklepom 36/6 z dne 1. septembra 2011, ni mogla poznati morebitnih pogojev, ki jih je nameraval uvesti organ NCA: Vendar je bila družba Tirrenia septembra 2011 dejansko še vedno zavezana celoletnemu zagotavljanju mešanih storitev na poteh v okviru podaljšanja starega sporazuma, pri čemer je bilo na poteh v poletni sezoni prisotnih več gospodarskih subjektov. Enako so italijanski organi že sklenili, da glede na tržne pogoje v poletni sezoni družbi Tirrenia ni bilo treba naložiti obveznosti za voznine.

(201)

Organ NCA je 18. junija 2013 začel preiskavo, ker družbi Tirrenia in Moby poleti 2012 nista upoštevali sklepa organa NCA o združitvi Tirrenia/CIN. RAS in družba Saremar sta trdili, da bi bil to zadosten dokaz, da voznine, ki so jih na zadevnih poteh zaračunavali konkurenti, niso ustrezale zahtevi po cenovni ugodnosti s strani RAS. Komisija ne more sprejeti te trditve. Za upravljanje obeh poti poleti leta 2012 je bila pooblaščena družba Saremar, in sicer na podlagi sklepa 36/6 z dne 1. septembra 2011, ki je bil sprejet, preden so se začele rezervacije za poletno sezono 2012. RAS zato ni mogla predvideti, da bodo stranke povišale voznine tako, da bodo s tem kršile sklep organa NCA, v času izdaje pooblastila.

(202)

Poleg tega Komisija meni, da tudi če bi bila trditev RAS, da družbi CIN ni bilo treba ohraniti cenovno ugodnih voznin v poletni sezoni, sprejeta, bi to pomenilo, da bi bile obveznosti javnih storitev po cenovno ugodnih vozninah utemeljene v poletni sezoni, in ne v obdobju od januarja do maja 2012. Ta trditev torej ne bi upravičila uvedbe obveznosti javnih storitev v zimski sezoni.

(203)

Poleg tega primerjava med cenami, ki so jih potniki plačevali družbama Tirrenia in Saremar na obeh poteh, kaže, da so bile voznine na poti Olbia–Civitavecchia v poletni sezoni primerljive. Na poti Vado Ligure–Porto Torres so bile voznine družbe Saremar nižje od voznin družbe Tirrenia.

Razpredelnica 4

Voznine za potnike (na krovu) na poti Golfo Aranci (Olbia)–Civitavecchia

Razpredelnica 5

Voznine za potnike (na krovu) na poti Genova (Vado Ligure)–Porto Torres

(204)

Komisija zato meni, da italijanski organi niso dokazali, da obstaja resnična potreba po javni storitvi, kar zadeva uvedbo obveznosti za družbo Saremar, da uporabi cenovno ugodne voznine v poletnih sezonah leta 2011 in 2012. Vsekakor so bile voznine, ki jih je družba Saremar zaračunavala na poti Olbia–Civitavecchia, primerljive in včasih višje od voznin, ki sta jih že zaračunavali družbi Tirrenia in Tirrenia/CIN v odsotnosti obveznosti javnih storitev v zvezi z ravnjo voznin.

(205)

Leta 2011, in sicer od oktobra do decembra, je družba Saremar prekinila izvajanje storitve na poti Olbia–Civitavecchia. Ponovno jo je začela izvajati pozimi leta 2012, in sicer od 16. januarja do 31. maja. Hkrati je družba Tirrenia navedeno pot upravljala v okviru obveznosti javnih storitev, uvedenih v skladu s prvotnim sporazumom, kar je zlasti zadevalo tudi voznine, ki jih je ponujala družba Tirrenia. RAS ni predložila nobene jasne utemeljitve za potrebo po obveznostih javnih storitev v zvezi z vozninami, ki jih bo na zadevni poti zaračunavala družba Saremar v zimski sezoni.

(206)

Poleg tega primerjava med vozninami družbe Saremar in vozninami, ki jih je ponujala družba Tirrenia, kaže, da voznine družbe Saremar niso bile nižje. Zato za obveznosti v zvezi z vozninami, naložene družbi Saremar, ni mogoče šteti, da so se določile ob upoštevanju potreb javnih storitev, ki niso bile izpolnjene z obveznostmi, ki so bile že naložene družbi Tirrenia.

Razpredelnica 6

Voznine za potnike (na krovu) na poti Golfo Aranci (Olbia)–Civitavecchia

(207)

Komisija v zvezi z vozninami za tovorni promet ugotavlja, da sta bili družbi Tirrenia in Tirrenia/CIN pooblaščeni, da zagotavljata mešane storitve na zadevnih poteh. Poleg tega je leta 2011 pet gospodarskih subjektov (vključno z družbo Saremar) zagotavljalo storitve tovornega prometa na poti Olbia–Civitavecchia, trije pa na poti Vado Ligure–Porto Torres.

(208)

RAS ni zagotovila pojasnila, zakaj voznine za tovorni promet, ki so jih na zadevnih poteh zaračunavali družba Tirrenia in drugi gospodarski subjekti, niso zadostovale za izpolnitev potreb Sardinije po storitvah prevoza, niti Komisiji ni predložila primerljivih informacij o vozninah za prevoz tovora, ki so jih na zadevnih poteh zaračunavali družba Saremar in njeni konkurenti. Poleg tega povišanje cen, ki so jih na zadevnih poteh zaračunavali zasebni gospodarski subjekti v skladu s sankcijami organa NCA, velja le za leto 2011 in je omejeno na voznine za prevoz potnikov. Zato Komisija meni, da italijanski organi niso dokazali obstoja dejanske potrebe po javni storitvi v zvezi z uvedbo obveznosti javnih storitev za družbo Saremar, kar zadeva tovorni promet.

(209)

Komisija še ugotavlja, da družba Tirrenia/CIN na zadevnih poteh uporablja plovila primerljive kakovosti in zmogljivosti, kot jih imajo plovila družbe Saremar. RAS in družba Saremar med preiskavo nista trdili, da plovila družbe Tirrenia ne izpolnjujejo predhodno določenih standardov kakovosti.

(210)

Komisija glede na navedeno ugotavlja, da RAS ni jasno dokazala potrebe po uvedbi obveznosti javnih storitev v zvezi z uporabo cenovno ugodnih voznin na obeh zadevnih poteh in obsegom, v katerem bi bile te obveznosti potrebne.

(211)

Poleg tega, da bi se izpolnil prvi pogoj iz zadeve Altmark, je treba ponudnika storitve pooblastiti za izvajanje jasno določenih obveznosti javnih storitev.

(212)

Kar zadeva opredelitev dejavnosti v javnem interesu v aktih o pooblastitvi v tem primeru, Komisija ugotavlja:

(213)

Komisija zato ugotavlja, da tudi če nekateri akti o pooblastitvi v določeni meri urejajo višino zaračunanih voznin, je jasno, da se te določbe nanašajo le na majhen delež dejavnosti družbe Saremar. Za poletno sezono 2011 so bile na obeh poteh dejansko predhodno odobrene veljavne voznine. Kar zadeva obratovanje obeh poti v poletni sezoni 2012, akti o pooblastitvi ne določajo konkretnih voznin, ki jih mora zaračunati gospodarski subjekt. Proti koncu postopka preiskave je RAS Komisiji predložila dejanske voznine, ki jih je predlagala družba Saremar in so bile implicitno odobrene s sklepoma 25/69 in 27/4.

(214)

Komisija ugotavlja, da je bila kljub temu družbi Saremar prepuščena precejšnja diskrecijska pravica, da prilagodi voznine. Družba Saremar je ohranila možnost prilagoditve voznin, da bi zagotovila ekonomsko uspešnost dejavnosti in zadovoljstvo strank, kar je treba predhodno priglasiti RAS. Komisija ugotavlja, da so storitve splošnega gospodarskega pomena v osnovi storitve, ki zadevajo nedelovanje trga, saj jim trg samodejno ne zagotavlja standarda, ki ga zahteva javni organ. Komisija sicer meni, da se lahko v nekaterih primerih ponudnikom javnih storitev omogoči določena prožnost, ko se domnevna obveznost javnih storitev nanaša konkretno na potrebo po zagotovitvi cenovno ugodnih voznin, vendar morajo javni organi opredeliti najvišje voznine, ki jih lahko zaračuna gospodarski subjekt, ali to prožnost povezati z objektivnimi merili, ki omogočajo, da se z razumno stopnjo verjetnosti določi višina voznine, ki velja za cenovno ugodno, ali s predhodnim postopkom avtorizacije s strani organa, ki izdaja pooblastitve.

(215)

Vendar v sedanjem primeru določbe v zvezi z veljavnimi vozninami v aktih o pooblastitvi niso dovolj konkretne, da bi se štele za jasno določene obveznosti javnih storitev (razen sklepov 25/69 in 27/4). Manevrski prostor družbe Saremar ni bil povezan z objektivnimi merili ali vsaj z merili, ki so se uporabljala na objektiven način. Zahteva po uporabi poti v skladu z ekonomskim ravnovesjem ni bila jasno izpolnjena in zadovoljstvo strank se ni merilo (po podatkih Komisije). Prav tako je morala družba Saremar obvestiti RAS o spremembah višine voznin, vendar nič ne kaže na to, da je bilo soglasje RAS pogoj za uporabo spremenjene voznine.

(216)

Družba Saremar je med civilnimi postopki pred sodiščem v Genovi trdila, da bi morala družba za izravnavo izgub na obeh poteh povišati voznine. Vendar v sodnem spisu ni dokazov, da bi družba v okviru prizadevanj za doseganje cilja gospodarske uspešnosti kadar koli predlagala povišanje voznin, ki bi ga RAS zavrnila. Nasprotno, dokumenti v sodnem spisu dokazujejo, da je družba Saremar, vsaj za upravljanje poti Porto Torres–Vado Ligure, povišala voznine, da bi zagotovila, da bi družba dosegla pokritost stroškov. Zato se bolj zdi, da je družba lahko prosto določala svoje voznine.

(217)

Iz proučitve aktov o pooblastitvi je razvidno, da družbi Saremar ni bila naložena nobena obveznost glede voznin za upravljanje poti Olbia–Civitavecchia v obdobju od 1. do 30. maja 2012. Višina voznine, odobrena s sklepom 48/65, je veljala do konca aprila 2012, medtem ko je višina voznine, odobrena s sklepom 12/28, veljala od junija 2012. Ker se upravljanje poti ni prekinilo, se cene družbe Saremar vsaj maja 2012 niso urejale.

(218)

Komisija glede na navedeno meni, da družba Saremar ni bila pooblaščena za jasne obveznosti, kar zadeva višino voznine, z izjemo storitve, ki jo je opravljala leta 2011, v skladu s sklepoma 25/69 in 27/4.

(219)

Zato Komisija meni, da italijanski organi niso dokazali, da nadomestilo izpolnjuje prvi pogoj iz zadeve Altmark.

(220)

V skladu s tretjim pogojem iz zadeve Altmark nadomestilo, prejeto za izpolnjevanje obveznosti javnih storitev, ne sme presegati zneska, ki je nujen za kritje vseh stroškov ali dela stroškov, nastalih zaradi izpolnjevanja navedenih obveznosti, pri čemer je treba upoštevati realizirane prihodke in razumen dobiček za njihovo izpolnjevanje.

(221)

Kakor je Komisija že ugotovila, da RAS ni dokazala obstoja dejanske potrebe po javni storitvi na obeh zadevnih poteh v ustreznem obdobju, Komisija tudi meni, da družba Saremar ni bila upravičena do nadomestila v okviru sodne prakse v zadevi Altmark za stroške, nastale pri upravljanju obeh poti.

(222)

Vendar je RAS trdila, da je nadomestilo nižje od izgube, ki jo je imela družba Saremar pri opravljanju storitev na zadevnih poteh leta 2011 in 2012, ter da ne more koristiti nobeni drugi dejavnosti družbe Saremar, saj je bilo za zadevni poti izračunano glede na njuna ločena računa. Zato se mora šteti, da je v skladu s tretjim pogojem iz zadeve Altmark. Vendar Komisija ugotavlja, da brez jasne opredelitve obveznosti, naloženih družbi Saremar v celotnem obdobju pooblastitve, ni mogoče izračunati stroškov, ki izhajajo iz teh obveznosti.

(223)

Zato Komisija lahko ugotovi le, da tretji pogoj iz zadeve Altmark prav tako ni izpolnjen.

(224)

Glede na to, da prvi trije pogoji iz zadeve Altmark niso bili izpolnjeni, Komisija ugotavlja, da družbi Saremar nadomestilo, ki ji je bilo odobreno z deželnim zakonom 15/2012, zagotavlja gospodarsko prednost.

(225)

Nadomestilo, odobreno družbi Saremar na podlagi deželnega zakona 15/2012, zagotavlja upravičencu gospodarsko prednost.

(226)

V zvezi s promocijskimi dejavnostmi Komisija najprej ugotavlja, da se logotipi in oglaševanje na plovilih družbe Saremar niso nanašali na znižanje cen storitve pomorskega prevoza, temveč so bili namenjeni promoviranju Sardinije kot turistične destinacije. Zato se pojavi vprašanje, ali je družba Saremar prejela plačilo za navedene promocijske dejavnosti, ki je bilo višje od tržne cene.

(227)

RAS trdi, da je bila cena promocijskih dejavnosti, ki jih je izvajala družba Saremar, določena po tržnih stopnjah. Komisija naj bi predvidoma upoštevala dejstvo, da je družba Saremar navedene dejavnosti izvajala tako leta 2011 kot tudi leta 2012. Kot je bilo že navedeno, je bila Komisiji avgusta 2013 predložena študija strokovnjaka, ki ga je imenovala RAS. V študiji je bilo ugotovljeno, da je tržna vrednost promocijskih dejavnosti družbe Saremar v letih 2011 in 2012 znašala od 2 458 168 EUR do 2 609 631 EUR. Zato je bila cena 2 479 000 EUR, ki jo je določila RAS, utemeljena.

(228)

V sedanjem primeru ni bilo odprtega in brezpogojnega ponudbenega postopka niti ni bilo pripravljeno predhodno ovrednotenje neodvisnega strokovnjaka za odobritev storitev, da bi se zagotovilo, da bi cena ustrezno odražala tržno vrednost storitev. Ker se za zadevne dejavnosti ni izvedel razpisni postopek, se ne more šteti, da je cena, ki jo je plačala RAS, v skladu s tržnimi pogoji, s čimer bi se izločila možnost, da je za družbo Saremar pomenila prednost. Zgolj dejstvo, da je bil znesek prvotno dodeljen kot nadomestilo za izvajanje promocijskih dejavnosti le v letu 2011 in da naj družba Saremar leta 2012 ne bi izvajala oglaševanja, kaže na to, da cena ni temeljila na zanesljivem predhodnem ovrednotenju stroškov.

(229)

Vseeno pa ne gre izključiti, da se lahko v takih primerih uporabijo druge metode vrednotenja, dokler se zagotavlja, da cena, ki jo kupec dejansko plača na podlagi teh metod, čim bolj odraža tržno ceno storitve (46).

(230)

RAS je dejansko pripravila poročilo o vrednotenju, v skladu s katerim so bile cene storitev določene po tržni vrednosti. Strokovnjak je tržno vrednost storitev, ki jo je družba Saremar predložila RAS, izpeljal na podlagi referenčne vrednosti, pri čemer so se povprečni stroški oglaševanja na kvadratni meter ocenili na podlagi parametrov, kot so trajanje (upoštevali so se določeni popusti za nadaljevanje oglaševalske kampanje leta 2012), vrsta oglaševanja (notranje ali zunanje) in lokacija (glavna mesta, pomemben pritok prebivalstva, področja mobilnosti).

(231)

Ker se je vrednotenje izvedlo na podlagi splošno sprejetih standardov vrednotenja, ki jih v tem primeru sestavlja analiza transakcij, ki vključujejo podobne storitve, Komisija meni, da vrednotenje ustrezno odraža tržno vrednost zadevnih storitev.

(232)

Komisija meni, da se ne more zanesti na poročilo strokovnjaka, ki ga je naročilo sodišče v Genovi v okviru civilnih postopkov, in ugotavlja, da je bila določitev cen promocijskih dejavnosti presežna: v navedenem poročilu ni upoštevana ni nobena referenčna vrednost in ni navedena nobena tržna vrednost za primerljive oglaševalske dejavnosti. Poleg tega ni dokazov, da ima zadevni strokovnjak ustrezne izkušnje z opravljanjem podobnih nalog.

(233)

Komisija na podlagi tega ne more zaključiti, da cena, ki jo je RAS plačala za promocijske dejavnosti, vsebuje državno pomoč.

(234)

Komisija je v uvodni izjavi 164 ugotovila, da ni bilo nobenega prenosa državnih sredstev. Zlasti družba Saremar pred potekom roka prvega priporočilnega pisma ni črpala prvotno načrtovane kreditne linije v višini 3 milijonov EUR in RAS ni izdala drugega priporočilnega pisma, odobrenega s sklepom 52/119.

(235)

RAS je trdila, da (i) ukrep ni vključeval prenosa novih javnih sredstev, saj je določal le prenos finančnih sredstev, ki jih je družba Saremar že imela na voljo, (ii) ukrep je bil utemeljen zaradi predvidene dobičkonosnosti na podlagi predhodno pripravljenega poslovnega načrta in (iii) ukrep je bil namenjen čim večjemu povečanju izkupička prodaje in se je sprejel na podlagi finančnega stanja nekdanje matične družbe Tirrenia. RAS je trdila, da ukrep nikakor ni bil povezan z upravljanjem obeh poti do celine s strani družbe Saremar, temveč je bil povezan z zagotavljanjem storitev splošnega gospodarskega pomena v okviru prvotnega sporazuma z Italijo, kot je bil podaljšan.

(236)

Da se oceni, ali je dokapitalizacija vključevala prednost za družbo Saremar, mora Komisija oceniti, ali bi v podobnih okoliščinah zasebni vlagatelj v tržnem gospodarstvu vplačal kapitalske prispevke podobne velikosti (47), zlasti ob upoštevanju razpoložljivih informacij in predvidljivih razvojev dogodkov na datum izvedbe navedenih vložkov (48). Načelo vlagatelja v tržnem gospodarstvu bi bilo treba uporabiti predhodno, tj. določiti bi bilo treba, ali bi zasebni vlagatelj v tržnem gospodarstvu v času naložbe prevladal nad vplačilom takšnega kapitalskega vložka. Tržni vlagatelj bi moral ustrezno upoštevati tveganja, povezana z naložbami, da bi od bolj tveganih naložb pričakoval višjo donosnost. Če bi bila naložba na primer zaradi posebnih regulatornih zahtev, kot npr. za najnižji znesek kapitala ali likvidnosti, nedonosna, bi vlagatelj v tržnem gospodarstvu prekinil izvajanje naložb.

(237)

O dokapitalizaciji družbe Saremar je bil končni sklep sprejet 15. junija 2012, ko se je skupščina delničarjev odločila povečati kapital te družbe, in sicer z 1 209 010,64 EUR na 6 099 961 EUR, pri čemer je bilo od tega zneska 824 309,69 EUR plačanih 11. julija 2012.

(238)

Ker je bila družba dozdevno v negotovem finančnem položaju, je bilo predhodno stališče Komisije v sklepu iz leta 2012, da bi vlagatelj v tržnem gospodarstvu zahteval izvedbo načrta za obnovitev gospodarske uspešnosti družbe, tako da bi družba svojim delničarjem lahko zagotovila ustrezni donos. To stališče so med preiskavo podpirale zainteresirane strani.

(239)

RAS je Komisiji predložila poslovni načrt družbe Saremar za obdobje 2011–2022, odobren julija 2010. Poslovni načrt je ključnega pomena v tem smislu, saj bo zasebni vlagatelj vložil sveži kapital v družbo, katere kapital se je zmanjšal pod zakonito mejo, le, če pričakuje ustrezno raven donosnosti. Komisija meni, da poslovni načrt družbe Saremar za obdobje 2011–2022 ne temelji na realnih domnevah, ker (i) ni navedel kapitalizacije družbe s strani javnega delničarja, temveč kapitalski vložek, ki ga pari passu izvedeta prihodnji zasebni delničar in RAS po končani delni privatizaciji, prvotno predvideni za november 2010; kapitalski vložek, določen v poslovnem načrtu za leto 2010, naj bi zagotovil eno tretjino potrebnih finančnih sredstev za pridobitev dveh plovil, pri čemer bi se preostalih 70 % pridobilo z odplačilom posojila v višini 11,5 EUR družbe Tirrenia družbi Saremar (glej uvodno izjavo 89) in iz različnih finančnih institucij; (ii) zajema 12 let trajanja nove pogodbe za opravljanje storitev po javnem naročilu, ki se podpiše s kupcem družbe in ki naj bi se prvotno podpisala leta 2010. Ta načrt zato zadeva le ukrepe, ki se izvedejo po delni privatizaciji družbe. Skratka, poslovni načrt, ki ga je predložila RAS, je bil pripravljen dve leti pred sprejetjem zavezujočega sklepa o dokapitalizaciji družbe Saremar. Medtem so se tržne razmere pomembno spremenile: družba Tirrenia je avgusta 2010 postala del izrednega upravnega postopka in jo je sodišče razglasilo za plačilno nesposobno; nekdanjo matično družbo je nato pridobila družba CIN, ki je 18. julija 2012 podpisala nov sporazum o določitvi obveznosti javnih storitev za poti med Sardinijo in celinsko Italijo; privatizacija družbe Saremar je bila prestavljena. Komisija meni, da bi zasebni vlagatelj posodobil svoj poslovni načrt tako, da bi upošteval nove tržne razmere, preden bi se odločil vložiti zadevne vsote.

(240)

RAS in tudi družba Saremar sta potrdili, da je bil kapitalski vložek sprejet, da bi izpolnil regulatorne zahteve, s čimer je bilo družbi omogočeno nadaljnje poslovanje. Sodni spis ne vsebuje dokumenta, na podlagi katerega bi bilo razvidno, da je RAS upoštevala možnosti za donosnost družbe v spremenjenih tržnih razmerah, ko je sklenila vložiti kapital v družbo Saremar junija 2012.

(241)

Komisija meni, da skladnost z regulatornimi kapitalskimi zahtevami ne bi bila ustrezen razlog za zasebnega tržnega vlagatelja, da v družbo vloži še dodaten kapital. Kot je bilo določeno v sporočilu Komisije o uporabi členov 92 in 93 Pogodbe EGS [zdaj člena 107 in 108 PDEU] (v nadaljnjem besedilu: sporočilo o NVTG) (49), so vlagatelji pogosto zakonsko zavezani k prispevanju dodaten kapital družbam, katerih kapitalska osnova se je zaradi večkratnih izgub zmanjšala pod predhodno določeno raven. V odgovor na trditve držav članic, da teh kapitalskih vložkov ni mogoče obravnavati kot pomoč, saj so zgolj izpolnjevali pravno obveznost, sporočilo o NVTG navaja, da bi zasebni vlagatelji ob soočenju s takimi razmerami premislili o vseh drugih možnostih, vključno z likvidacijo in zmanjšanjem (50), ter izbrali tisto, ki s finančnega vidika prinaša največ prednosti.

(242)

Komisija lahko za namen ocene skladnosti z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu upošteva le informacije, ki so bile na voljo v času sprejetja sklepa o izvedbi naložbe, vključno z razvojem dogodkov, ki so bili takrat razumno predvidljivi. Zaradi informacij, ki so bile na voljo ob ustreznem času, sklep o dokapitalizaciji družbe dozdevno ne temelji na gospodarskih vrednotenjih, primerljivih s tistimi, ki bi jih v ustreznih okoliščinah v podobnih razmerah izvedel razumen zasebni vlagatelj, preden bi izvedel naložbo, in sicer da bi določil svojo prihodnjo donosnost. Komisija dejansko ugotavlja, da je bilo v času dokapitalizacije sklenjeno, da je bila družba soočena z akutnimi finančnimi težavami. Poleg tega, kot je navedla RAS sama, na tej stopnji ni bilo določeno, ali bo upravljanje poti na manjše otoke in Korziko še naprej subvencionirala država. V tistem času prav tako ni bilo določeno nadomestilo za kritje morebitnega operativnega primanjkljaja za upravljanje poti do celine (ki je bilo odobreno šele novembra 2012).

(243)

Komisija meni, da trditev RAS, po kateri je več tržnih vlagateljev prav tako vložilo kapital v svoje družbe, ki so tekmice družbe Saremar, s čimer so podprle njihove dejavnosti, ki ustvarjajo izgube, ni pomembna, kar zadeva obveznost ocenjevanja vsakega sklepa o vlaganju posebej. Tem zasebnim vlagateljem so bile v času njihovih naložb morda na voljo popolne napovedi donosnosti. Poleg tega so bile take družbe morda v boljšem finančnem položaju pred dokapitalizacijo, zaradi česar je bilo verjetneje, da bi se lahko ponovno dosegla donosnost.

(244)

Komisija mora prav tako zavrniti trditev RAS, da dokapitalizacija družbe nikakor ni bila povezana z upravljanjem poti do celinske Italije s strani družbe Saremar. Kot je poudarila RAS, je bil cilj ukrepa omogočiti družbi nemoteno delovanje tako, da bi kapital, ki se je zmanjšal za več kot eno tretjino, vrnila na raven zakonito odobrenih standardov. Zato je dokapitalizacija družbe Saremar nujno koristila vsem dejavnostim, ki jih nudi to podjetje.

(245)

Komisija zato ugotavlja, da sklep o dokapitalizaciji družbe ni v skladu z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu, zato za družbo Saremar pomeni prednost, ki je pod običajnimi tržnimi pogoji ne bi imela.

(246)

Finančni ukrep pomeni državno pomoč, če vpliva na trgovino med državami članicami in izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco. Komisiji v okviru njene pravne presoje ni treba dokazati dejanskega učinka pomoči na trgovino med državami članicami in dejanskega izkrivljanja konkurence, temveč mora dokazati samo, ali pomoči lahko negativno vplivajo na trgovino in izkrivljajo konkurenco (51). Če pomoč, ki jo dodeli država članica, okrepi položaj podjetja v razmerju do drugih konkurenčnih podjetij v trgovini znotraj Unije, je treba konkurenco označiti kot izkrivljeno zaradi pomoči.

(247)

V sedanjem primeru upravičenec deluje v konkurenci z drugimi podjetji, ki opravljajo storitve pomorskega prometa v Uniji, zlasti od začetka veljavnosti uredbe o pomorski kabotaži, ki je liberalizirala trg pomorske kabotaže. Zato ukrep, ki se proučuje, lahko vpliva na trgovino Unije in izkrivlja konkurenco na notranjem trgu. Dejstvo, da je delež družbe Saremar na tem trgu ostal mejen, ne vpliva na to ugotovitev.

(248)

Vsi ukrepi, ki so predmet tega sklepa, so se začeli izvajati pred uradno odobritvijo Komisije. Zato italijanski organi niso upoštevali obveznosti mirovanja v skladu s členom 108(3) PDEU.

(249)

Če zgoraj opredeljeni ukrepi pomenijo državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, se njihova združljivost lahko oceni ob upoštevanju izjem iz odstavkov 2 in 3 navedenega člena in člena 106(2) PDEU.

(250)

V skladu s sodno prakso Sodišča so države članice tiste, ki morajo zagotoviti možne razloge za združljivost in dokazati, da so pogoji za združljivost izpolnjeni (52). RAS meni, da nobeden od ukrepov, ki se ocenjujejo, ne pomeni državne pomoči, in zagotavlja le možne razloge za združljivost, kar zadeva nadomestilo za upravljanje obeh poti do celine in subvencijo za promocijske dejavnosti.

(251)

31. januarja 2012 je začel veljati novi sveženj SSGP. Od tega datuma naprej je treba združljivost pomoči v obliki nadomestila za javne storitve proučiti ob upoštevanju sklepa SSGP iz leta 2011 in merila okvira SSGP iz leta 2011.

(252)

Kot je veljalo že za odločbo SSGP iz leta 2005, se sklep SSGP iz leta 2011 uporablja le za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve, dodeljenega podjetjem v povezavi s storitvami splošnega gospodarskega pomena, ki je v skladu z uredbo o pomorski kabotaži. Komisija je v sklepu iz leta 2012 zavzela predhodno stališče, da italijanske oblasti s tem, ko so za opravljanje storitev neposredno pooblastile družbo Saremar, niso upoštevale člena 4(1) uredbe o pomorski kabotaži o nediskriminatornem obravnavanju lastnikov plovil.

(253)

RAS je med formalnim postopkom preiskave trdila, da je bila družba Saremar notranji gospodarski subjekt dežele. Po navedbah RAS je na podlagi sodne prakse (53) mogoče sklepati, da je uporaba načela nediskriminacije izključena, če je nadzor nad gospodarskim subjektom s strani javnega organa podoben tistemu, ki ga organ izvaja nad lastnimi oddelki, in gospodarski subjekt izvaja bistveni del svojih dejavnosti z nadzornim organom.

(254)

Zdi se, da družba Saremar dejansko deluje v imenu RAS kot instrument za izvajanje politik RAS na področju pomorskega prometa in deželnega razvoja. Vendar ni jasno, ali lahko ta okoliščina upraviči neposredno in izključno dodelitev nadomestila družbi Saremar. Komisiji se v nobenem primeru ni treba odločiti o tem vprašanju za ta primer, saj ukrep pomoči ni v skladu s sklepom SSGP iz leta 2011.

(255)

Sklep SSGP iz leta 2011 velja le za pomoč v obliki nadomestila za javne storitve v povezavi z dejanskimi storitvami splošnega gospodarskega pomena. Komisija na podlagi razlogov, opisanih v uvodnih izjavah od 180 do 218, ugotavlja, da RAS v zahtevanih pravnih standardih ni dokazala obstoja realne potrebe po javnih storitvah, ki upravičuje uvedbo obveznosti javnih storitev na zadevnih poteh, niti te obveznosti niso bile ustrezno natančno določene. Zato se subvencija, dodeljena družbi Saremar za upravljanje obeh poti, ne more šteti za združljivo pomoč v skladu s sklepom SSGP iz leta 2011.

(256)

Da bi se izvajanje storitev splošnega gospodarskega pomena štelo za združljivo in izvzeto iz zahteve po priglasitvi na podlagi sklepa SSGP iz leta 2011, mora biti nujno predmet pooblastitve v okviru enega akta o pooblastitvi ali več takih aktov, ki določajo:

(257)

Jasno je, da v tem primeru akti o pooblastitvi ne izpolnjujejo zahtev iz zgornjih točk (d), (e) in (f). Zato zadevne pomoči ni mogoče šteti za združljivo na podlagi sklepa SSGP iz leta 2011.

(258)

Po navedbah RAS so bili glavni elementi ukrepa opredeljeni pred začetkom veljavnosti novega svežnja storitev splošnega gospodarskega pomena, pri čemer bi se odločba SSGP iz leta 2005 in ne sklep SSGP iz leta 2011 lahko uporabila za namen ocene združljivosti. Vendar je bilo v tem primeru nadomestilo dodeljeno šele avgusta 2012, in sicer na podlagi Deželnega zakona 15 z dne 7. avgusta 2012, zato ni bilo dodeljeno pred začetkom veljavnosti sklepa SSGP iz leta 2011. Trditev RAS torej ni pravilna.

(259)

Pomoči družbi Saremar ni mogoče šteti za združljivo in izvzeto iz zahteve po priglasitvi na podlagi sklepa SSGP iz leta 2011.

(260)

Glede na odsotnost določb o nadomestilu za upravljanje obeh poti in ureditev za preprečitev kakršnega koli prekomernega nadomestila in njegovo izterjavo zadevnega nadomestila prav tako nikakor ni mogoče šteti za združljivega in izvzetega iz zahteve po priglasitvi na podlagi odločbe SSGP iz leta 2005.

(261)

Iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, Komisija meni, da je družbo Saremar v času, ko ji je bilo dodeljeno zadevno nadomestilo, mogoče šteti med podjetja v težavah v smislu smernic za reševanje in prestrukturiranje.

(262)

V skladu s točko 9 smernic za reševanje in prestrukturiranje se družba obravnava kot podjetje v težavah, če se iz težav ne more izkopati z lastnimi sredstvi ali potrebnih finančnih sredstev ne more pridobiti od delničarjev ali na trgu, in če bo brez posega javnih organov skoraj zagotovo prenehala poslovati. Zlasti se družba v skladu s točko 10 smernic za reševanje in prestrukturiranje šteje za podjetje v težavah:

(263)

Točka 11 smernic za reševanje in prestrukturiranje navaja, da tudi ko ni prisotna nobena od okoliščin iz točke 10, se družba še vedno lahko šteje za podjetje v težavah, in našteje nekatere običajne znake takšnih razmer, in sicer: naraščajoče izgub, upadanje prometa, kopičenje zalog, presežki prostih zmogljivosti, padanje denarnih tokov, naraščajoči dolgovi, naraščajoči stroški obresti ter zmanjševanje ali izguba vrednosti premoženja.

(264)

Družba Saremar je imela leta 2010 izgubo v višini 5 253 530 EUR. Kljub dejstvu, da je družba leta 2011 imela dobiček v višini 2 523 439 EUR, to ni bilo dovolj za pokritje izgub, nastalih leta 2010. Izgube iz leta 2010 so bile dejansko dvakrat višje od presežka v letu 2011. Izguba iz leta 2010 se je prenesla na leto 2012 in je bila pokrita z zmanjšanjem kapitala družbe v višini od 6 099 961 EUR do 1 209 010,64 EUR. Družba Saremar je leta 2011 torej izgubila več kot 80 % svojega kapitala in jo je treba šteti kot podjetje v težavah v skladu s točko 10 smernic za reševanje in prestrukturiranje.

(265)

V skladu z bilanco stanja družbe Saremar iz leta 2012 (54) je v navedenem letu družba še vedno beležila izgubo v višini 1,7 milijona EUR. Kot je navedeno v uvodni izjavi 157, Komisija ugotavlja, da je tudi družba Saremar sama menila, da je bil njen finančni položaj leta 2012 kritičen.

(266)

Tako stanje se je odražalo v sklepu 41/23, ki ga je 15. oktobra 2012 sprejela RAS. Sklep je navajal obvestilo z dne 4. oktobra 2012, ki ga je predložil predsednik družbe Saremar, da je RAS med drugim obvestil o tem, da če se določbe iz Deželnega zakona 15 z dne 7. avgusta 2012 o dodelitvi subvencije v višini 10 milijonov EUR družbi ne začnejo izvajati takoj, bo zaradi zadolženosti družbe vprašljivo nadaljevanje njene dejavnosti, kar bo pomembno vplivalo tako na javno storitev kot na predvideno privatizacijo družbe (55).

(267)

Glede na stalne izgube, likvidnostne težave in analizo, ki jo je opravila družba Saremar sama, Komisija ugotavlja, da je družbo treba šteti za podjetje v težavah tudi na podlagi člena 11 smernic za reševanje in prestrukturiranje.

(268)

Leta 2012 so se finančne težave družbe Saremar omilile, in sicer z dodelitvijo nadomestila novembra/decembra 2012, ki se trenutno ocenjuje. Če družba Saremar teh zneskov ne bi prejela, bi leta 2012 zabeležila izgubo v višini 13 milijonov EUR.

(269)

V skladu s točko 9 okvira SSGP iz leta 2011 je treba nadomestilo SSGP, dodeljeno podjetjem v težavah, oceniti na podlagi smernic za reševanje in prestrukturiranje. Ker pogoji iz sklepa SSGP iz leta 2011 niso izpolnjeni, je treba nadomestilo, ki ga je družba Saremar kot podjetje v težavah prejela za upravljanje zadevnih dveh poti, oceniti v skladu s smernicami za reševanje in prestrukturiranje, da se ugotovi, ali se lahko razglasi za združljivo z notranjim trgom v skladu s členom 107(3) PDEU.

(270)

Družba v zadnjih desetih letih ni prejela nobene pomoči za reševanje ali prestrukturiranje. Zato Komisija ugotavlja, da je družba v skladu z načelom „enkratne pomoči“ iz točke 72 in naslednjih smernic za reševanje in prestrukturiranje.

(271)

Vendar je treba upoštevati vse pogoje iz smernic za reševanje in prestrukturiranje, da se državna pomoč podjetju v težavah šteje za združljivo z notranjim trgom v skladu s členom 107(3)(c) PDEU.

(272)

V skladu s točko 13 smernic za reševaje in prestrukturiranje podjetje, ki pripada večji poslovni skupini, običajno ni upravičeno do pomoči za prestrukturiranje, razen če je mogoče dokazati, da je vzrok težav v podjetju samem in te niso posledica samovoljnega prerazporejanja stroškov v skupini ter da so težave prehude, da bi jih lahko odpravila skupina sama. Po prenosu iz matične družbe Tirrenia je družba Saremar v celoti v lasti RAS in zato ni del skupine.

(273)

Da bi ukrep veljal za združljivega v skladu s točkami od 34 do 37 smernic za reševanje in prestrukturiranje, je treba v načrtu za prestrukturiranje podrobno analizirati razloge, ki so privedli do težav, in predstaviti načine za ponovno vzpostavitev dolgoročne gospodarske uspešnosti in zdravega stanja podjetja v razumnem časovnem okviru. To je treba izvesti na podlagi realnih domnev glede prihodnjih pogojev upravljanja s scenariji, ki odražajo najbolj optimistična, najbolj pesimistična in vmesna predvidevanja, ter značilnih prednosti in pomanjkljivosti podjetja. Načrt, ki ga je treba predložiti Komisiji, mora vsebovati vse pomembne podrobnosti in zlasti vključevati tržno raziskavo.

(274)

Komisiji ni bil predložen noben tak načrt. RAS je sicer res predložila poslovni načrt družbe Saremar za obdobje 2011–2022, vendar ta načrt ni v skladu z zahtevami smernic za reševanje in prestrukturiranje.

(275)

V tem primeru je bil poslovni načrt družbe Saremar odobren julija 2010, preden je RAS dodelila nadomestilo, in ni temeljilo na zamisli, da bi bil tak ukrep sprejet v korist družbe Saremar. Načrt je temeljil na domnevi, da bo družba delno privatizirana (RAS je prvotno nameravala odprodati 49 % svojega deleža v družbi) do novembra 2010, in je zajemal dvanajstletno trajanje nove pogodbe za opravljanje storitev po javnem naročilu, ki naj bi se s kupcem podpisala konec leta 2010. Načrt ne vsebuje natančne predstavitve okoliščin, zaradi katerih se je družba znašla v težavah, niti ne opisuje sredstev za obnovitev njene dolgoročne gospodarske uspešnosti in sploh ne navaja upravljanja povezav med Sardinijo in celino s strani družbe Saremar.

(276)

Na podlagi tega Komisija meni, da pogoj za ukrep ni bilo izvajanje poslovnega načrta za izpolnitev zahtev iz smernic za reševanje in prestrukturiranje, ki zadostuje za izključitev njegove združljivosti z notranjim trgom.

(277)

Treba je tudi sprejeti ukrepe za zagotovitev, da se negativni učinki pomoči na trgovinske pogoje čim bolj ublažijo. Pomoč ne sme neupravičeno izkrivljati konkurence. To običajno pomeni omejitev prisotnosti, ki jo družba lahko uživa na svojih trgih, ob koncu obdobja prestrukturiranja. Nadomestni ukrepi bi morali biti sorazmerni z izkrivljajočimi učinki pomoči in zlasti z velikostjo in sorazmernim pomenom družbe na njenem trgu ali trgih. Stopnjo nadomestnih ukrepov je treba določiti za vsak primer posebej in ob upoštevanju cilja ponovne vzpostavitve dolgoročne gospodarske uspešnosti družbe. Poleg tega bo Komisija v skladu s točko 7 smernic za reševanje in prestrukturiranje zahtevala nadomestne ukrepe, ki čim bolj zmanjšajo učinke na tekmece. RAS ni predlagala nobenega nadomestnega ukrepa v zameno za morebitno izkrivljanje konkurence zaradi dodelitve pomoči.

(278)

Pomoč mora biti strogo omejena na najmanjšo potrebno za prestrukturiranje. Pričakuje se, da bo upravičenec znatno prispeval k načrtu prestrukturiranja iz lastnih virov, tudi s prodajo sredstev, ki niso bistvena za preživetje družbe, ali iz zunanjega financiranja po tržnih pogojih. Takšen prispevek mora biti realen, tj. dejanski, in ne sme vključevati nobenih prihodnjih dobičkov, kot je denarni tok, ker je to znak, da trgi verjamejo v ponovno vzpostavitev sposobnosti za preživetje družbe.

(279)

V tem primeru ni bil predviden noben lasten prispevek.

(280)

Komisija ugotavlja, da subvencija, dodeljena družbi Saremar za pokritje primanjkljaja, nastalega pri upravljanju obeh poti do celinske Italije leta 2011 in 2012, pomeni nezdružljivo pomoč družbi Saremar kot podjetju v težavah.

(281)

Zaradi dokončanja je Komisija preverila tudi, ali bi bila zadevna pomoč združljiva z okvirom SSGP iz leta 2011, če družba Saremar ne bi bila podjetje v težavah v trenutku, ko je bila ta pomoč dodeljena.

(282)

Kot je navedeno v točki 56 okvira SSGP iz leta 2011, imajo države članice visoko stopnjo diskrecije v zvezi z naravo storitev, ki bi se lahko uvrstile med storitve splošnega gospodarskega pomena. Naloga Komisije je zagotoviti, da se stopnja diskrecije uporabi brez očitne napake, kar zadeva opredelitev SSGP.

(283)

Na podlagi razlogov, navedenih v uvodnih izjavah od 188 do 210, Komisija meni, da se v tem primeru ta pogoj ni upošteval.

(284)

V skladu z oddelkom 2.3 okvira SSGP iz leta 2011 pojem storitev splošnega gospodarskega pomena v smislu člena 106 PDEU pomeni, da je bilo zadevno podjetje pooblaščeno za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena z uradnim aktom ali več uradnimi akti.

(285)

V teh aktih mora biti navedeno zlasti naslednje:

(286)

Komisija ugotavlja, da v tem primeru akti o pooblastitvi ne navajajo nobenega nadomestila družbi Saremar za izpolnjevanje obveznosti javnih storitev, zato niso v skladu z zahtevami iz zgornjih točk (d) in (e).

(287)

Kot je navedeno v oddelku 2.4 okvira SSGP iz leta 2011, mora biti „trajanje obdobja pooblastitve […] utemeljeno z navedbo objektivnih meril, kot je potreba po amortizaciji neprenosljivih stalnih sredstev. Trajanje obdobja pooblastitve načeloma ne sme biti daljše od obdobja, potrebnega za amortizacijo najpomembnejših sredstev, ki so potrebna za opravljanje storitve splošnega gospodarskega pomena.“

(288)

Ker je v tem primeru obdobje izvajanja storitev omejeno na leti 2011 in 2012, je ta pogoj izpolnjen.

(289)

Točka 21 okvira SSGP iz leta 2011 navaja, da „[…] znesek nadomestila ne sme presegati zneska, ki je nujen za kritje neto stroškov izpolnjevanja obveznosti javne storitve, vključno z zmernim dobičkom“. Ukrep pomoči se lahko šteje za nujnega, če sta njegova znesek in oblika takšna, da je nujen za doseganje cilja javnega interesa. Določen mora biti v minimalni višini, ki je nujna za doseganje cilja, in v obliki, ki je najbolj primerna za odpravo motnje. Zato je v tem primeru treba količinsko opredeliti dodatne stroške obveznosti javnih storitev, naložene družbi Saremar z akti o pooblastitvi, in primerjati te dodatne stroške s prednostmi, ki ji jih je dodelila RAS.

(290)

Nadomestilo za javno storitev, dodeljeno družbi Saremar, znaša 10 milijonov EUR. RAS je trdila, da so v ustreznem obdobju dodatni stroški, nastali pri zagotavljanju storitev, ustrezali finančni podpori, dodeljeni družbi Saremar, ne da bi se upošteval razumen dobiček. Preiskava je pokazala, da je imela družba Saremar leta 2011 na zadevnih poteh izgubo v višini 214 000 EUR, leta 2012 pa v višini 13 440 220 EUR.

(291)

Na podlagi teh rezultatov se zdi, da nadomestilo, ki ga je dodelila RAS, ne presega primanjkljaja, nastalega pri izvajanju storitev. Vendar, kot je bilo že ugotovljeno v zvezi s tretjim pogojem iz zadeve Altmark ter iz že navedenih razlogov, Komisija meni, da družba Saremar ni bila upravičena do prejetja nadomestila za stroške, nastale pri upravljanju obeh poti, in nadomestilo ni jasno izražalo opredeljenih obveznosti javnih storitev.

(292)

Ker je bila pomoč dodeljena po začetku veljavnosti novega okvira SSGP, je treba njeno združljivost prav tako oceniti na podlagi naslednjih pogojev:

(293)

RAS ni izvedla javnega posvetovanja niti ni objavila zahtevanih informacij v zvezi z obveznostmi javnih storitev ter vnaprej plačanim nadomestilom za njihovo izpolnjevanje. Kot je bilo že navedeno, se sprva dejansko ni zagotovilo nobeno nadomestilo, saj so se storitve štele za gospodarsko uspešne s komercialnega vidika.

(294)

V skladu z odstavkom 21 okvira SSGP iz leta 2012 „[z]nesek nadomestila ne sme presegati zneska, ki je nujen za kritje neto stroškov izpolnjevanja obveznosti javne storitve, vključno z zmernim dobičkom“. V skladu z odstavkom 24 okvira SSGP iz leta 2012 je treba neto stroške, potrebne za izpolnjevanje obveznosti javnih storitev, izračunati na podlagi primerjave stanja izvajalca, če izvaja obveznosti javnih storitev ali ne. V tem primeru se tak izračun ni opravil.

(295)

Poleg tega v aktih o pooblastitvi mehanizem za spodbujanje učinkovitosti ni bil določen. Prav tako RAS ni utemeljila neizvedljivosti ali neprimernosti uvedbe takih spodbud. Obveznosti glede preglednosti pa tudi niso bile izpolnjene.

(296)

Komisija zato sklene, da nadomestilo, dodeljeno družbi Saremar za izvajanje storitev, ni združljivo z notranjim trgom na podlagi okvira SSGP iz leta 2011.

(297)

Med preiskavo je RAS predložila dve glavni trditvi v zvezi z dokapitalizacijo: prvič, ukrep je bil izveden le delno, in drugič, zadeval je financiranje, do katerega je bila družba Saremar zakonito upravičena. Kot je bilo že navedeno, RAS ni trdila, da bi ukrep pomenil pomoč za prestrukturiranje v smislu smernic za reševanje in prestrukturiranje. Kot je bilo pojasnjeno, RAS dejansko ni imela pripomb glede združljivosti ukrepa z notranjim trgom.

(298)

Kljub temu Komisija meni, da je družba Saremar podjetje v težavah v smislu smernic za reševanje in prestrukturiranje in je zato upravičena do prejetja pomoči za prestrukturiranje. Dokapitalizacijo sestavlja pomoč za prestrukturiranje, ki mora biti ocenjena na podlagi smernic za reševanje in prestrukturiranje, da se določi, ali je lahko združljiva z notranjim trgom v skladu s členom 107(3) PDEU.

(299)

Ker merila o združljivosti iz smernic za reševanje in prestrukturiranje niso izpolnjena (glej zlasti razloge v uvodni izjavah od 272 do 279), Komisija sklepa, da nadomestilo, plačano družbi Saremar, pomeni pomoč za prestrukturiranje za podjetje v težavah. Ukrepa zato ni mogoče šteti za združljivega z notranjim trgom.

(300)

Naslednji ukrepi, ki jih je izvedla RAS v korist družbe Saremar, pomenijo državno pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom:

(301)

Plačilo promocijskih dejavnosti in priporočilna pisma ne vključujejo državne pomoči družbi Saremar.

(302)

Zadevni ukrepi pomoči so nezdružljivi z notranjim trgom. Italija je nezakonito izvedla zadevne pomoči, s čimer je kršila člen 108(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije.

(303)

V skladu s PDEU in ustaljeno sodno prakso Sodišča je Komisija pristojna za odločanje, ali mora zadevna država članica ukiniti ali spremeniti pomoč (56), za katero je ugotovila, da je nezdružljiva z notranjim trgom. Prav tako Sodišče dosledno meni, da je namen obveznosti države, da ukine pomoč, za katero Komisija meni, da ni združljiva z notranjim trgom, ponovna vzpostavitev prejšnjih razmer (57). V zvezi s tem je Sodišče navedlo, da je ta cilj dosežen, ko prejemnik odplača znesek, ki mu je bil dodeljen v okviru nezakonite pomoči, s čimer izgubi prednost, ki jo je užival glede na konkurente na trgu, ter se ponovno vzpostavijo razmere pred plačilom pomoči (58).

(304)

V skladu z navedeno sodno prakso je v členu 14 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 (59) določeno, da „če se v primerih nezakonite pomoči sprejmejo negativne odločbe, Komisija odloči, da mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč“.

(305)

Torej ker se ukrepi, opredeljeni v uvodni izjavi 300, štejejo za nezakonito in nezdružljivo državno pomoč, je treba že dodeljen znesek pomoči teh ukrepov, tj. 10 824 309,69 EUR, vrniti, da se ponovno vzpostavijo razmere, ki so obstajale na trgu pred dodelitvijo pomoči.

(306)

Ta sklep ne zadeva drugih vprašanj iz sklepov iz leta 2011 in 2012 ali posega vanje ali na katere so Komisijo opozorile zainteresirane strani med preiskavo, ki se je začela na podlagi navedenih sklepov, –

(a)

skupni znesek (glavnica in obresti), ki ga mora upravičenec vrniti;

(b)

podroben opis že sprejetih in načrtovanih ukrepov za uskladitev s tem sklepom;

(c)

dokumente, ki dokazujejo, da se je od upravičenca zahtevalo vračilo pomoči.