„1.2.12

‚Emisije izpušnih plinov‘ pomenijo emisije plinastih, trdnih in tekočih snovi iz izpušne cevi.“;

„1.2.18

‚Število delcev v emisijah‘ (PN) pomeni skupno število trdnih delcev, ki izhajajo iz izpuha vozila, ter je količinsko opredeljeno z metodami redčenja, vzorčenja in merjenja, kot je opredeljeno v Prilogi XXI.“;

„1.2.25

‚Določitev razpona‘ pomeni tako nastavitev instrumenta, da se pravilno odziva na kalibracijski standard, ki pomeni od 75 do 100 odstotkov največje vrednosti območja instrumenta ali predvidenega območja uporabe.“;

„1.2.40

‚Hibridno električno vozilo z zunanjim polnjenjem‘ (OVC-HEV) pomeni hibridno električno vozilo, ki se lahko polni iz zunanjega vira.

1.2.41

‚Hibridno električno vozilo brez zunanjega polnjenja‘ (NOVC-HEV) pomeni vozilo z vsaj dvema različnima pretvornikoma energije in dvema različnima sistemoma za shranjevanje energije, ki se uporabljata za pogon vozila in ju ni mogoče polniti iz zunanjega vira.“;

„3.1

„3.1.0

„3.1.0.3

„3.1.3.2

3.1.3.2.1

znamka, tip, varianta, izvedenka, trgovsko ime ali identifikacijska številka vozila iz izjave o skladnosti v skladu s Prilogo IX k Direktivi 2007/46/ES.

Pri iskanju se za vsa vozila zagotovijo naslednje informacije:

„4.2

4.3

„4.5

„5.2.1

„5.2.4

„5.2.5

„5.2.6

„5.4.2

5.5.2.1

5.5.2.2

5.5.2.3

Če se je med preskusom izvedla redna regeneracija, se rezultat, za katerega se ne uporabi niti Ki-faktor niti Ki-izravnava, preveri na podlagi zahtev iz točke 3.1.0. Če emisije, ki so rezultat tega, ne izpolnjujejo zahtev, se preskus na zahtevo proizvajalca razveljavi in enkrat ponovi. Proizvajalec lahko poskrbi za dokončanje regeneracije. Drugi preskus se šteje za veljavnega, tudi če se med njim izvede regeneracija.

5.5.2.4

„5.5.2.5

5.5.2.6

„6.2

„6.4

„6.5

„6.8

6.9

Območje hitrosti avtocestne vožnje z vozili kategorije M2, ki so v skladu z Direktivo 92/6/EGS opremljena z napravo, ki hitrost vozila omejuje na 100 km/h, ustrezno pokriva razpon med 90 in 100 km/h. Hitrost vozila presega 90 km/h najmanj 5 minut.

Območje hitrosti avtocestne vožnje z vozili kategorije N2, ki so v skladu z Direktivo 92/6/EGS opremljena z napravo, ki hitrost vozila omejuje na 90 km/h, ustrezno pokriva razpon med 80 in 90 km/h. Hitrost vozila presega 80 km/h najmanj 5 minut.“;

„6.11

„6.13

„7.6

„9.4

„9.6

Če se je vozilo kondicioniralo zadnje tri ure pred preskusom pri povprečni temperaturi na razširjenem temperaturnem območju v skladu s točko 5.2, se določbe točke 9.5 Priloge IIIA uporabljajo za obdobje hladnega zagona, tudi če obratovalni pogoji niso na razširjenem temperaturnem območju. Korekcijski faktor 1,6 se uporabi samo enkrat. Korekcijski faktor 1,6 se uporablja za emisije onesnaževal, vendar ne za CO2.“;

(a)

točka 3.2; vrstice 2–4 tabele 1 se spremenijo:

(b)

točke 3.4.1, 3.4.2 in 3.4.3 se nadomestijo z naslednjim:

„3.4.1   Splošno

Pri namestitvi prenosnega sistema za merjenje emisij se upoštevajo navodila proizvajalca zadevnega sistema ter lokalni zdravstveni in varnostni predpisi. Nameščen bi moral biti tako, da so elektromagnetne motnje ter izpostavljenost udarcem, tresljajem, prahu in spreminjanju temperature med preskusom čim manjši. Prenosni sistem za merjenje emisij je nameščen in deluje tako, da je neprepusten in da je toplotna izguba čim manjša. Namestitev in delovanje prenosnega sistema za merjenje emisij ne spremenita lastnosti izpušnega plina niti pretirano ne podaljšata izpušne cevi. Da se prepreči nastajanje delcev, so priključki toplotno stabilni pri temperaturah izpušnih plinov, pričakovanih med preskusom. Za povezavo izpušne odprtine vozila in povezovalne cevi se ne priporoča uporaba priključkov iz elastomera. Če se ti uporabijo, niso v stiku z izpušnimi plini, da se pri veliki obremenitvi motorja preprečijo izkrivljeni rezultati.

3.4.2   Dovoljeni protitlak

Namestitev in delovanje sond za vzorčenje prenosnega sistema za merjenje emisij ne povzročita prevelikega povečanja tlaka v izpušni odprtini, ki bi lahko vplivalo na reprezentativnost meritev. Zato se priporoča, naj se v posamezni ravnini namesti samo ena sonda za vzorčenje. Če je tehnično izvedljivo, ima morebitni podaljšek, potreben za vzorčenje ali povezavo z merilnikom masnega pretoka izpušnih plinov, enako ali večjo površino prereza kot izpušna cev. Če sonde za vzorčenje zavzamejo velik del preseka izpušne cevi in tako ovirajo prehod skoznjo, lahko homologacijski organ zahteva meritev protitlaka.

3.4.3   Merilnik masnega pretoka izpušnih plinov

Kadar se uporablja merilnik masnega pretoka izpušnih plinov, se priključi na izpušne cevi vozila v skladu s priporočili proizvajalca merilnika masnega pretoka izpušnih plinov. Merilno območje merilnika masnega pretoka izpušnih plinov se ujema z območjem masnega pretoka izpušnih plinov, ki se pričakuje med preskusom. Namestitev merilnika masnega pretoka izpušnih plinov in morebitnih adapterjev izpušnih cevi ali spojev ne vpliva negativno na delovanje motorja ali sistema za naknadno obdelavo izpušnih plinov. Na vsako stran elementa za zaznavanje pretoka se namesti ravna cev, dolga najmanj štiri premere cevi ali 150 mm, kar od tega je več. Pri preskušanju večvaljnega motorja z razvejanim izpušnim kolektorjem se priporoča, naj se merilnik masnega pretoka izpušnih plinov namesti za točko, kjer se združijo kolektorji, in naj se presek cevi poveča tako, da se dobi enaka ali večja površina preseka za vzorčenje. Če to ni izvedljivo, se lahko meritve pretoka izpušnih plinov opravijo z več merilniki masnega pretoka izpušnih plinov, če to odobrijo homologacijski organi. Zaradi širokega nabora različnih konfiguracij izpušnih cevi, mer in masnih pretokov izpušnih plinov je treba morda pri izbiri in namestitvi merilnikov masnega pretoka izpušnih plinov na podlagi dobre inženirske presoje sprejeti določene kompromise. Dovoljeno je namestiti merilnik masnega pretoka izpušnih plinov, ki ima manjši premer od izpušne odprtine ali skupne površine preseka več odprtin, če to izboljša točnost merjenja in ne vpliva negativno na delovanje ali naknadno obdelavo izpušnih plinov iz točke 3.4.2. Priporoča se, naj se nastavitev merilnika masnega pretoka izpušnih plinov dokumentira s fotografijami.“;

(c)

točka 3.5 se nadomesti z naslednjim:

„3.5   Vzorčenje emisij

Vzorčenje emisij je reprezentativno in se izvaja na mestih z dobro premešanimi izpušnimi plini, na katerih je vpliv zunanjega zraka za točko vzorčenja minimalen. Po potrebi se emisije vzorčijo za merilnikom masnega pretoka izpušnih plinov, pri čemer se upošteva oddaljenost vsaj 150 mm od elementa za zaznavanje pretoka. Sonde za vzorčenje se namestijo najmanj 200 mm ali toliko, kolikor znaša trikratnik notranjega premera izpušne cevi, kar od tega je več, pred točko, kjer se izpušni plini iz naprave za vzorčenje v prenosnem sistemu za merjenje emisij sprostijo v okolje. Če prenosni sistem za merjenje emisij dovaja tok nazaj v izpušno cev, to poteka za sondo za vzorčenje in tako, da med delovanjem motorja ne vpliva na lastnosti izpušnega plina na točkah vzorčenja. Če se dolžina cevi za vzorčenje spremeni, se preverijo in po potrebi popravijo časi prenosa v sistemu.

Če je motor opremljen s sistemom za naknadno obdelavo izpušnih plinov, se vzorec izpušnih plinov odvzame za sistemom za naknadno obdelavo izpušnih plinov. Pri preskušanju vozila z razvejanim izpušnim kolektorjem je vstop v sondo za vzorčenje dovolj daleč naprej, da se zagotovi, da je vzorec reprezentativen za povprečne emisije izpušnih plinov iz vseh valjev. Pri večvaljnih motorjih, ki imajo ločene skupine kolektorjev, na primer pri ‚V-motorju‘, se sonda za vzorčenje namesti za točko, kjer se združijo kolektorji. Če to ni tehnično izvedljivo, se lahko uporabi večtočkovno vzorčenje na mestih z dobro premešanimi izpušnimi plini, če to odobri homologacijski organ. V tem primeru se število in mesto sond za vzorčenje čim bolj ujemata s številom in mestom merilnikov masnega pretoka izpušnih plinov. V primeru neenakomernih pretokov izpušnih plinov se razmisli o sorazmernem vzorčenju ali vzorčenju z več analizatorji.

Če se merijo delci, se izpuh vzorči iz sredine toka izpušnih plinov. Če se za vzorčenje emisij uporablja več sond, bi bilo treba sondo za vzorčenje delcev namestiti pred druge sonde za vzorčenje. Sonda za vzorčenje delcev ne sme vplivati na vzorčenje plinastih onesnaževal. Vrsta sonde ter njene specifikacije in namestitev se podrobno dokumentirajo.

Če se merijo ogljikovodiki, se cev za vzorčenje segreje na 463 ± 10 K (190 ± 10 °C). Za merjenje drugih plinastih sestavin s hladilnikom ali brez njega je temperatura cevi za vzorčenje najmanj 333 K (60 °C), da se prepreči kondenzacija in zagotovijo ustrezne učinkovitosti penetracije različnih plinov. Pri nizkotlačnih sistemih za vzorčenje se lahko temperatura zniža skladno z znižanjem tlaka, če sistem za vzorčenje zagotavlja 95-odstotno učinkovitost penetracije za vsa pravno urejena plinasta onesnaževala. Če se vzorčijo delci, ki se pri izpušni cevi ne razredčijo, se cev za vzorčenje od točke vzorčenja nerazredčenih izpušnih plinov do točke redčenja ali detektorja delcev segreje na najmanj 373 K (100 °C). Čas zadrževanja vzorca v cevi za vzorčenje delcev je krajši od 3 sekund, dokler se ne doseže prvo redčenje ali detektor delcev.

Vsi deli sistema za vzorčenje, tj. od izpušne cevi do detektorja delcev, ki so v stiku z nerazredčenimi ali razredčenimi izpušnimi plini, so izdelani tako, da je odlaganja delcev čim manj. Vsi deli so izdelani iz antistatičnega materiala, da ne pride do elektrostatičnega učinka.“;

(d)

točki 4.2 in 4.3 se nadomestita z naslednjim:

„4.2   Zagon in stabiliziranje prenosnega sistema za merjenje emisij

Prenosni sistem za merjenje emisij se pred začetkom preskusa vklopi, ogreje in stabilizira v skladu s specifikacijami njegovega proizvajalca, dokler ključni funkcionalni parametri, na primer tlaki, temperature in pretoki, ne dosežejo nastavljenih vrednosti delovanja. Za zagotovitev pravilnega delovanja lahko prenosni sistem za merjenje emisij ostane prižgan ali pa se ogreje in stabilizira med kondicioniranjem vozila. Sistem deluje brez napak in kritičnih opozoril.

4.3   Priprava sistema za vzorčenje

Sistem za vzorčenje, ki ga sestavljajo sonda za vzorčenje in cevi za vzorčenje, se pripravi za preskušanje po navodilih proizvajalca prenosnega sistema za merjenje emisij. Zagotovi se, da je sistem za vzorčenje čist in brez kondenzacijske vlage.“;

(e)

točka 4.6 se spremeni:

„4.6   Preverjanje analizatorja za merjenje emisij delcev

Ničelna stopnja analizatorja se zapiše z vzorčenjem zunanjega zraka, filtriranega skozi filter HEPA, na ustrezni točki vzorčenja, običajno pri vstopu v cev za vzorčenje. Signal se zapisuje pri stalni frekvenci najmanj 1,0 Hz, kolikor znaša povprečje v obdobju dveh minut; končna koncentracija je v okviru specifikacij proizvajalca, vendar ne presega 5 000 delcev na kubični centimeter.“;

(f)

v točki 4.8 se zadnji stavek nadomesti z naslednjim:

„Prenosni sistem za merjenje emisij deluje brez napak in kritičnih opozoril.“;

(g)

točke 5.1, 5.2 in 5.3 se nadomestijo z naslednjim:

„5.1   Začetek preskusa

Vzorčenje, merjenje in zapisovanje parametrov se začnejo pred vklopom stikala za vžig motorja. Priporoča se, naj se zaradi lažje časovne uskladitve parametri, ki jih je treba časovno uskladiti, zapišejo z eno napravo za zapisovanje podatkov ali s sinhroniziranim časovnim žigom. Pred vklopom stikala za vžig motorja in neposredno po njem se potrdi, da je zapisovalnik podatkov zapisal vse potrebne parametre.

5.2   Preskus

Vzorčenje, merjenje in zapisovanje parametrov se nadaljujejo med cestnim preskusom vozila. Motor se lahko ustavi in zažene, vendar pa se vzorčenje emisij in zapisovanje parametrov nadaljujeta. Morebitni opozorilni signali, ki opozarjajo na nepravilno delovanje prenosnega sistema za merjenje emisij, se dokumentirajo in preverijo. Če se med preskusom sprožijo signali, ki opozarjajo na napake, se preskus razveljavi. Zapisovanje parametrov doseže popolnost podatkov nad 99 %. Merjenje in zapisovanje podatkov je dovoljeno prekiniti za manj kot 1 % celotnega trajanja vožnje, vendar za največ 30-sekundno neprekinjeno obdobje, izključno v primeru nenamerne izgube signala ali vzdrževanja prenosnega sistema za merjenje emisij. Prekinitve se lahko zapišejo neposredno s prenosnim sistemom za merjenje emisij, ni pa dovoljeno povzročati prekinitev zapisanega parametra s predhodno obdelavo, izmenjavo ali naknadno obdelavo podatkov. Morebitno samodejno ničliranje se izvede na podlagi sledljivega standarda za ničliranje, podobnega tistemu, ki se uporablja za ničliranje analizatorja. Močno se priporoča, naj se vzdrževanje prenosnega sistema za merjenje emisij začne med obdobji ničelne hitrosti vozila.

5.3   Konec preskusa

Preskus je zaključen, ko vozilo zaključi vožnjo in se motor izklopi. Pretiranemu delovanju motorja v prostem teku po koncu vožnje se je treba izogibati. Zapisovanje podatkov se nadaljuje, dokler ne poteče odzivni čas sistemov za vzorčenje.“;

(h)

v točki 6.1 se tabela 2 nadomesti z naslednjim:

(i)

točka 6.2 se nadomesti z naslednjim:

„6.2   Preverjanje analizatorja za merjenje emisij delcev

Ničelna stopnja analizatorja se zapiše v skladu s točko 4.6.“;

(a)

v točki 2 se med ECO2 in EE doda naslednji parameter:

„E(dp)- učinkovitost analizatorja PEMS-PN“;

(b)

v točki 3.1. se prvi stavek nadomesti z naslednjim:

„Točnost in linearnost analizatorjev, merilnikov pretoka, tipal in signalov sta sledljivi po mednarodnih ali nacionalnih standardih.“;

(c)

v točki 3.2 se tabela 1 nadomesti z naslednjim:

„Merilni parameter/instrument		Naklon a1	Standardna napaka SEE	Determinacijski koeficient r2
Pretok goriva (1)	najv. ≤ 1 %	0,98–1,02	≤ 2 %	≥ 0,990
Pretok zraka (1)	najv. ≤ 1 %	0,98–1,02	≤ 2 %	≥ 0,990
Masni pretok izpušnih plinov	najv. ≤ 2 %	0,97–1,03	≤ 3 %	≥ 0,990
Analizatorji plina	najv. ≤ 0,5 %	0,99–1,01	≤ 1 %	≥ 0,998
Navor (2)	najv. ≤ 1 %	0,98–1,02	≤ 2 %	≥ 0,990
Analizatorji PN (3)	najv. ≤ 5 %	0,85–1,15 (4)	≤ 10 %	≥ 0,950

(d)

točka 3.3 se nadomesti z naslednjim:

„3.3   Pogostost preverjanja linearnosti

Zahteve za linearnost v skladu s točko 3.2 se preverjajo:

Zahteve za linearnost v skladu s točko 3.2 za tipala ali signale krmilne enote motorja, ki niso neposredno sledljivi, se izvedejo s sledljivo umerjeno merilno napravo na dinamometru z valji, in sicer enkrat za vsako konfiguracijo ‚prenosni sistem za merjenje emisij-vozilo‘.“;

(e)

v točki 4.2.6 se tabela 2 nadomesti z naslednjim:

(f)

točka 6 se nadomesti z naslednjim:

(g)

vstavijo se naslednje točke 6.1 do 6.4:

„6.1   Splošno

Analizator PN je sestavljen iz enote za predkondicioniranje in detektorja delcev s 50-odstotno učinkovitostjo štetja delcev, velikih vsaj približno 23 nm. Dovoljeno je, da detektor delcev predkondicionira tudi aerosol. Občutljivost analizatorjev za udarce, tresljaje, staranje, spreminjanje temperature in zračnega tlaka ter elektromagnetne motnje in druge vplive v zvezi z vozilom in delovanjem analizatorja, proizvajalec opreme jasno navede v podpornem gradivu in se omeji, kolikor je mogoče. Analizator PN se uporablja samo v okviru parametrov delovanja, ki jih je navedel proizvajalec.

Slika 1

Primer namestitve analizatorja PN: neobvezni deli so obkroženi s črtkanimi črtami. EFM = merilnik masnega pretoka izpušnih plinov, d = notranji premer, PND = naprava za redčenje števila delcev.

Analizator PN se s sondo za vzorčenje, ki odvzame vzorec s središčnice izpušne cevi, priključi na točko vzorčenja. Kot je določeno v točki 3.5 Dodatka 1, se cev za vzorčenje do točke prvega redčenja v analizatorju PN ali detektorja delcev v analizatorju ogreje na najmanj 373 K (100 °C), če se delci pri izpušni cevi ne razredčijo. Čas zadrževanja v cevi za vzorčenje je krajši od 3 sekund.

Temperatura vseh delov, ki so v stiku z vzorčenim izpušnim plinom, je vedno taka, da preprečuje kondenzacijo snovi v napravi. To je mogoče doseči na primer s segrevanjem na višjo temperaturo in redčenjem vzorca ali oksidacijo (srednje) hlapnih vrst.

Analizator PN vključuje ogrevani del s temperaturo sten ≥ 573 K. Enota uravnava ogrevane faze pri konstantnih nazivnih temperaturah delovanja, pri čemer je dovoljeno odstopanje ± 10 K, in prikazuje, ali se ogrevane faze izvajajo pri ustreznih delovnih temperaturah. Nižje temperature so sprejemljive, če je učinkovitost odstranjevanja hlapnih delcev skladna s specifikacijami iz točke 6.4.

Tipala tlaka in temperature ter druga tipala spremljajo pravilno delovanje instrumenta med obratovanjem in v primeru nepravilnega delovanja sprožijo opozorilo ali sporočilo.

Zakasnilni čas analizatorja PN je ≤ 5 sekund.

Čas vzpona analizatorja PN (in/ali detektorja delcev) je ≤ 3,5 sekunde.

Zapišejo se izmerjene koncentracije delcev, normalizirane na 273 K in 101,3 kPa. Za namene normaliziranja koncentracije delcev se po potrebi izmerita in sporočita tlak in/ali temperatura pri vstopu v detektor.

Sistemi PN, ki izpolnjujejo zahteve za kalibracijo iz Pravilnika UN/ECE št. 83 ali 49 ali globalnega tehničnega predpisa (GTR) št. 15, samodejno izpolnjujejo zahteve za kalibracijo iz te priloge.

6.2   Zahteve glede učinkovitosti

Celotni sistem analizatorja PN, vključno s cevjo za vzorčenje, izpolnjuje zahteve glede učinkovitosti iz tabele 3a.

Tabela 3a

Zahteve glede učinkovitosti sistema analizatorja PN (vključno s cevjo za vzorčenje)

Učinkovitost E(dp) je opredeljena kot razmerje med odčitki sistema analizatorja PN in koncentracijo števila delcev, izmerjeno z referenčnim kondenzacijskim števcem delcev (CPC) (d50 % = 10 nm ali manj, pri čemer se preveri linearnost, števec pa umeri z elektrometrom) ali elektrometrom, pri čemer se vzporedno izmeri monodisperzni aerosol s premerom mobilnosti dp, izmerjene vrednosti pa se normalizirajo pri enakih pogojih temperature in tlaka.

Za zagotovitev, da učinkovitost analizatorjev PN ostane skladna s pribitkom PN, bo treba prilagoditi zahteve glede učinkovitosti. Material bi moral biti toplotno stabilen in podoben sajam (npr. grafit, ki nastaja pri iskrenju, ali saje, ki nastajajo v razpršenem plamenu in so predhodno toplotno obdelane). Če se krivulja učinkovitosti meri na podlagi drugega aerosola (npr. NaCl), je treba korelacijo s krivuljo za aerosol, podoben sajam, prikazati v obliki diagrama, na katerem je primerjana učinkovitost pri obeh preskusnih aerosolih. Razlike v učinkovitosti štetja je treba upoštevati s prilagoditvijo izmerjenih učinkovitosti na podlagi predloženega diagrama, da se dobijo učinkovitosti za aerosol, podoben sajam. Izvesti in dokumentirati bi bilo treba popravek za večkrat naelektrene delce, ki pa ne presega 10 %. Te učinkovitosti se nanašajo na analizatorje PN s cevjo za vzorčenje. Analizator PN se lahko umeri tudi po delih (tj. enota za predkondicioniranje se umeri ločeno od detektorja delcev), če se dokaže, da analizator PN in cev za vzorčenje skupaj izpolnjujeta zahteve iz tabele 3a. Izmerjeni signal detektorja za več kot dvakrat presega mejo zaznavnosti (ki je tu opredeljena kot ničelna stopnja plus trije standardni odkloni).

6.3   Zahteve za linearnost

Analizator PN, vključno s cevjo za vzorčenje, izpolnjuje zahteve za linearnost iz točke 3.2 Dodatka 2 pri uporabi monodisperznih ali polidisperznih delcev, podobnih sajam. Velikost delcev (premer mobilnosti ali srednji premer štetja) bi morala presegati 45 nm. Referenčni instrument je elektrometer ali kondenzacijski števec delcev (CPC) z d50 = 10 nm ali manj, pri katerem je bila linearnost preverjena. Namesto tega se lahko uporabi sistem za merjenje števila delcev, ki je skladen s Pravilnikom UN/ECE št. 83.

Poleg tega razlike v vrednostih med analizatorjem PN in referenčnim instrumentom na vseh preverjenih točkah (razen na ničelni točki) ne presegajo 15 % srednje vrednosti teh vrednosti. Preveri se vsaj pet enakomerno razporejenih točk (in ničelna točka). Največja preverjena koncentracija je največja dovoljena koncentracija analizatorja PN.

Če se analizator PN umeri po delih, se lahko linearnost preveri samo za detektor PN, vendar je treba pri izračunu naklona upoštevati učinkovitosti ostalih delov in cevi za vzorčenje.

6.4   Učinkovitost odstranjevanja hlapnih delcev

Sistem pri vstopni koncentraciji ≥ 10 000 delcev na kubični centimeter in najmanjši nastavitvi redčenja doseže več kot 99-odstotno odstranjevanje delcev tetrakontana (CH3(CH2)38CH3) s premerom električne mobilnosti ≥ 30 nm.

Sistem doseže tudi več kot 99-odstotno učinkovitost odstranjevanja polidisperznih alkanov (dekana ali višjih alkanov) ali korundovega olja (emery oil) s srednjim premerom štetja > 50 nm in maso > 1 mg/m3.

Učinkovitost odstranjevanja hlapnih delcev tetrakontana in/ali polidisperznih alkanov ali olja je treba za družino instrumentov dokazati samo enkrat. Vendar mora proizvajalec instrumenta navesti časovni interval vzdrževanja ali zamenjave, ki zagotavlja, da se učinkovitost odstranjevanja ne zmanjša toliko, da ne bi bila v skladu s tehničnimi zahtevami. Če te informacije niso zagotovljene, je treba pri vsakem instrumentu učinkovitost odstranjevanja hlapnih delcev preveriti vsako leto.“;

(a)

točka 4 se nadomesti z naslednjim:

„4.   Hladni zagon

Hladni zagon je obdobje od prvega zagona motorja z notranjim zgorevanjem do konca 5-minutnega neprekinjenega delovanja motorja. Če je temperatura hladilne tekočine določena, se obdobje hladnega zagona konča, ko hladilna tekočina prvič doseže 343 K (70 °C), vendar najpozneje ob koncu 5-minutnega neprekinjenega delovanja motorja z notranjim zgorevanjem po njegovem prvem zagonu.“;

(b)

točka 5 se nadomesti z naslednjim:

„5.   Meritve emisij med ustavitvijo motorja z notranjim zgorevanjem

Zapišejo se vse trenutne emisije ali meritve pretoka izpušnih plinov, pridobljene pri deaktiviranem motorju z notranjim zgorevanjem. V ločenem koraku se nato zapisane vrednosti z naknadno obdelavo podatkov nastavijo na nič. Šteje se, da je motor z notranjim zgorevanjem deaktiviran, če sta izpolnjena dva od naslednjih pogojev: zapisana vrtilna frekvenca motorja je < 50 vrt/min; masni pretok izpušnih plinov se meri pri < 3 kg/h; izmerjeni masni pretok izpušnih plinov pade na < 15 % značilnega masnega pretoka izpušnih plinov v ustaljenem stanju v prostem teku.“;

(c)

točka 12 se nadomesti z naslednjim:

„12.   Izračun trenutnega števila delcev v emisijah

Trenutno število delcev v emisijah [delci/s] se določi tako, da se trenutna koncentracija zadevnega onesnaževala [delci/cm3] pomnoži s trenutnim masnim pretokom izpušnih plinov [kg/s], pri čemer sta obe vrednosti popravljeni in usklajeni za transformacijski čas. Po potrebi se negativne trenutne vrednosti emisij vnesejo v vsa naslednja ocenjevanja podatkov. V izračun trenutnih emisij se vnesejo vse pomembne števke vmesnih rezultatov. Uporabi se naslednja enačba:

pri čemer je:

(d)

v točki 1 pod naslovom „Preverjanje dinamičnih pogojev vožnje in izračun končnih rezultatov emisij RDE z metodo 1 (okno drsečega povprečenja)“ se besede „Korak 1. Segmentacija podatkov in izključitev emisij med hladnim zagonom (oddelek 4 Dodatka 4)“ nadomestijo z besedami „Korak 1. Segmentacija podatkov;“;

(e)

v točki 3.1 pod naslovom „Preverjanje dinamičnih pogojev vožnje in izračun končnih rezultatov emisij RDE z metodo 1 (okno drsečega povprečenja)“ se zadnji stavek prvega odstavka spremeni:

„Izračun, opisan v tej točki, se izvede od prve točke (naprej).“;

(f)

v točki 3.1 pod naslovom „Preverjanje dinamičnih pogojev vožnje in izračun končnih rezultatov emisij RDE z metodo 1 (okno drsečega povprečenja)“ se črtata druga in četrta alinea drugega odstavka;

(g)

v točki 3.2 pod naslovom „Preverjanje dinamičnih pogojev vožnje in izračun končnih rezultatov emisij RDE z metodo 1 (okno drsečega povprečenja)“ se doda naslednji odstavek:

„Če se preskuša vozilo NOVC-HEV, se izračun okna začne ob vklopu stikala za vžig in vključuje dogodke med vožnjo, med katerimi se CO2 ne sprošča.“;

(h)

v točki 5 pod naslovom „Preverjanje dinamičnih pogojev vožnje in izračun končnih rezultatov emisij RDE z metodo 1 (okno drsečega povprečenja)“ se vstavi naslednji odstavek:

„Pri vozilih kategorije N2, ki so v skladu z Direktivo 92/6/EGS opremljena z napravo, ki hitrost vozila omejuje na 90 km/h, delež oken avtocestnega dela v celotnem preskusu znaša najmanj 5 %.“;

(i)

v točki 5.3 pod naslovom „Preverjanje dinamičnih pogojev vožnje in izračun končnih rezultatov emisij RDE z metodo 1 (okno drsečega povprečenja)“ se doda naslednji odstavek:

„Če se preskuša vozilo NOVC-HEV in samo če navedena zahteva za najmanj 50 % oken ni izpolnjena, se lahko zgornje pozitivno dovoljeno odstopanje tol1 povečuje v korakih po 1 odstotno točko, dokler ni dosežen cilj glede 50 % normalnih oken. Pri uporabi tega pristopa tol1 nikoli ne preseže 50 %.“;

(j)

v točki 6.1 pod naslovom „Preverjanje dinamičnih pogojev vožnje in izračun končnih rezultatov emisij RDE z metodo 1 (okno drsečega povprečenja)“ se doda naslednji odstavek:

„Funkcija tehtanja se za vsa okna povprečenja, vključno s podatkovnimi točkami za hladni zagon, kot je opredeljen v točki 4 Dodatka 4, nastavi na 1.“;

(a)

v točki 3.1 se doda naslednji odstavek:

„Določbe tega dodatka 6 se za vozila NOVC-HEV (kot so opredeljena v točki 1.2.40) uporabljajo le, če se je moč na kolesih določila z merjenjem navora na pestu kolesa.“;

(b)

točka 3.2 se nadomesti z naslednjim:

„3.2

Izračun drsečih povprečij trenutnih preskusnih podatkov Trisekundna drseča povprečja se izračunajo iz vseh ustreznih trenutnih preskusnih podatkov, da se zmanjša vpliv morebitne nepopolne časovne uskladitve med masnim pretokom emisij in močjo na kolesu. Vrednosti drsečih povprečij se izračunajo s frekvenco 1 Hz: pri čemer je: k časovni korak za vrednosti drsečih povprečij, i časovni korak za trenutne preskusne podatke.“;

(c)

v točki 3.3 se tabela 1-1 nadomesti z naslednjim:

„Tabela 1-1

Območja hitrosti za dodelitev preskusnih podatkov mestnim, izvenmestnim in avtocestnim pogojem v metodi diskretizacije glede na moč

(d)

v točki 3.4.2 se enačbe, ki sledijo besedam „Ustrezni rezultati (glej tabelo 2, tabelo 3):“, nadomestijo z naslednjim:

„

Pdrive = 18,25 kW“;

(e)

prvi odstavek v točki 3.5 se črta;

(f)

točka 3.6 se nadomesti z naslednjim:

„3.6   Preverjanje pokritosti razreda moči in normalnosti porazdelitve moči

Za veljaven preskus je treba ustreznim razredom moči dodeliti ustrezno število izmerjenih vrednosti emisij. Ta zahteva se preveri na podlagi števila 3-sekundnih povprečnih vrednosti (štetij), dodeljenih vsakemu razredu moči:

(g)

v točki 4 se besedilo pod sliko 2 nadomesti z naslednjim:

„Dejanska moč na kolesu se izračuna iz izmerjenega masnega pretoka CO2 z naslednjo enačbo:

pri čemer je:CO2 v [g/h],

Pw,j v [kW].

Zgornja enačba se lahko uporabi za izračun vrednosti PWi za razvrstitev izmerjenih emisij, kot je opisano v točki 3, pri čemer izračun vključuje naslednje dodatne pogoje:

(a)

točke 3 do 3.1.2 se nadomestijo z naslednjim:

„3.   SESTAVLJANJE DRUŽINE PRESKUSOV PEMS

Družina preskusov PEMS vključuje dokončana vozila s podobnimi značilnostmi emisij. Tipi vozila glede na emisije se lahko vključijo v družino preskusov PEMS samo, če so dokončana vozila v družini preskusov PEMS enaka v zvezi z značilnostmi iz točk 3.1 in 3.2.

3.1   Upravna merila

(b)

točka 4.2.7 se nadomesti z naslednjim:

(c)

vstavi se naslednja točka 4.2.8:

(a)

točka 3.1 se spremeni:

„3.1   Splošno

Vrednosti emisij in vsi drugi ustrezni parametri se sporočajo in izmenjujejo v podatkovni datoteki v obliki csv. Vrednosti parametrov so ločene z vejico, koda ASCII #h2C. Vrednosti podparametrov so ločene z dvopičjem, koda ASCII #h3B. Decimalno ločilo številskih vrednosti je pika, koda ASCII #h2E. Vrstice so zaključene s prehodom v novo vrstico, koda ASCII #h0D. Ločila tisočic se ne uporabljajo.“;

(b)

točka 3.3; prvi stavek drugega odstavka se spremeni:

„Proizvajalec vozila zapiše razpoložljive rezultate metod za ocenjevanje podatkov v ločene datoteke.“.

„48.2

Celotna vožnja za preskus RDE: NOx: …, delci (število): …

Mestna vožnja za preskus RDE: NOx: …, delci (število): …“;

„48.2

Celotna vožnja za preskus RDE: NOx: …, delci (število): …

Mestna vožnja za preskus RDE: NOx: …, delci (število): …“;

„48.2

Celotna vožnja za preskus RDE: NOx: …, delci (število): …

Mestna vožnja za preskus RDE: NOx: …, delci (število): …“;

„48.2

Celotna vožnja za preskus RDE: NOx: …, delci (število): …

Mestna vožnja za preskus RDE: NOx: …, delci (število): …“.