20.5.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

L 131/15

(1)

Direktiva 2014/59/EU od držav članic zahteva, da zagotovijo varstvo določenih razredov dogovorov med delnim prenosom sredstev, pravic in obveznosti institucije v postopku reševanja. Enaka raven varstva se zahteva, ko organ za reševanje izsili spremembo pogojev pogodbe, v kateri je institucija ena od strank. Cilj tega varstva je v primeru delnega prenosa ali spremembe pogodbe preprečiti ločitev sredstev, pravic in obveznosti, ki so medsebojno povezane na podlagi navedenih dogovorov.

(2)

Da bi se zagotovilo ustrezno izvajanje tega varstva, je pomembno natančno določiti vrste dogovorov, ki spadajo v vsakega od razredov, opredeljenih v Direktivi 2014/59/EU. Najprimernejša metoda za to določitev je zagotoviti podrobna pravila in opredelitve poleg tistih iz Direktive 2014/59/EU. To je primernejša možnost kot oblikovanje seznama specifičnih dogovorov, ki se lahko sklenejo v skladu z različnimi nacionalnimi zakoni držav članic, saj bi bilo tak seznam težko sestaviti in bi ga bilo treba nenehno posodabljati. Ta uredba bi morala tako pojasniti in po potrebi omejiti obseg uporabe različnih oblik varstva, ki jih zagotavlja Direktiva 2014/59/EU, za vsak razred dogovorov.

(3)

Različni razredi dogovorov iz člena 76(2) Direktive 2014/59/EU so opredeljeni z različnimi ravnmi podrobnosti: nekateri razredi so v celoti opredeljeni, drugi pa so opisani splošneje. Poleg tega se nekateri razredi nanašajo na eno vrsto pogodbenega razmerja in obveznosti ali na omejen niz pogodbenih razmerij in obveznosti, drugi pa zajemajo večje število in odprt nabor pogodbenih obveznosti, transakcij in razmerij. Ti slednji bi lahko potencialno obsegali vsa pravna in pogodbena razmerja med institucijo in eno ali več od njenih nasprotnih strank. Če bi bili ti razredi dogovorov popolnoma zaščiteni, bi organi za reševanje imeli težave pri izvrševanju delnih prenosov, če bi bili ti sploh mogoči. Zato je primerno preprečiti prekomerno zaščito, ki bi se lahko potencialno razširila na vsa sredstva, pravice in obveznosti med institucijo in njenimi nasprotnimi strankami.

(4)

Nekateri razredi zaščitenih dogovorov so v Direktivi 2014/59/EU opredeljeni bolj na široko. Da bi se povečala gotovost v smislu obsega, in sicer v zvezi z dogovori o jamstvu, dogovori o poravnavi, dogovori o pobotu ter strukturiranimi finančnimi dogovori, bi bilo treba navedene razrede podrobneje opredeliti. Ta delegirana uredba organom za reševanje ne bi smela preprečevati, da pri delnih prenosih podrobneje opredelijo tiste vrste dogovorov o poravnavi in pobotu, ki jih je treba varovati pri posameznih delnih prenosih, če se ti dogovori priznajo za namene zmanjševanja tveganj v skladu z relevantnimi bonitetnimi pravili in je zaščita, zlasti na podlagi neločljivosti, pogoj za to priznanje. Organom za reševanje bi moralo biti dovoljeno, da se odločijo o takšnem podaljšanjem varstvu v posameznih primerih reševanja.

(5)

Nasprotne stranke institucije se lahko dogovorijo o tako imenovanem „vseobsegajočem“ oziroma „vsezajemajočem“ dogovoru o poravnavi, ki vključuje čisto vse pravice in obveznosti med strankama. Pri tej vrsti sporazuma bi bile vse obveznosti med strankama zaščitene pred medsebojno ločitvijo. To bi pomenilo, da bi bilo delni prenos v zvezi s to nasprotno stranko nemogoče obvladovati in bi bila na splošno ogrožena uspešna uporaba orodja, saj organi za reševanje morda ne bi niti mogli razločiti, katere obveznosti so zajete s temi dogovori in katere niso. Zato bi bilo treba dodatno pojasniti, da se „vseobsegajoči“ oziroma „vsezajemajoči“ dogovori o pobotu in dogovori o poravnavi, ki vključujejo čisto vse pravice in obveznosti med strankama, ne bi smeli obravnavati kot zaščiteni dogovori.

(6)

Iz člena 80 Direktive 2014/59/EU izhaja, da kakršno koli zmanjšanje obsega opredelitev zaščitenih dogovorov v skladu s členom 76(2) Direktive 2014/59/EU ne bi smelo vplivati na delovanje sistemov trgovanja, klirinških sistemov in sistemov poravnave, v kolikor ti sistemi spadajo v področje uporabe člena 2(a) Direktive 98/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta (2). Organi za reševanje bi morali biti zato obvezani varovati vse vrste dogovorov iz člena 76(2) Direktive 2014/59/EU, ki so povezani z delovanjem nasprotne stranke kot centralne nasprotne stranke (CNS). To med drugim vključuje dejavnost jamstvenega sklada v skladu s členom 42 Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (3).

(7)

Isto velja za sredstva, pravice in obveznosti v zvezi s plačilnimi sistemi in sistemi poravnave vrednostnih papirjev. Ker so dogovori o pobotu, ki spadajo v področje uporabe Direktive 98/26/ES, zaščiteni v primeru insolventnosti, bi jih bilo treba zaradi doslednosti zaščititi tudi v členu 76 Direktive 2014/59/EU. Vendar je primerno, da se obseg zaščite v členu 76(2) navedene direktive razširi na vse dogovore s plačilnimi sistemi in sistemi poravnave vrednostnih papirjev ter povezane dejavnosti, kjer je relevantno.

(8)

Potreba po določitvi obsega dogovorov, ki bi se v nekaterih primerih varovali z zaščitnimi ukrepi, iz člena 76(2) Direktive 2014/59/EU, na splošno ne bi smela preprečevati organom za reševanje, da zaščitijo kateri koli razred dogovorov, ki se lahko uvrsti v eno od kategorij iz navedenega člena in ki je v insolvenčnih postopkih zaščiten pred ločitvijo sredstev, pravic in obveznosti, ki spadajo v te dogovore, v skladu z nacionalnim insolvenčnim pravom, vključno s preneseno Direktivo 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4).. To bi se zgodilo, če bi upnik še vedno užival pravice, ki izhajajo iz dogovora, razen če bi se v skladu z nacionalnim insolvenčnim pravom razveljavila celotna transakcija. To zlasti velja za dogovore o jamstvu ter dogovore o poravnavi in pobotu, ki so zaščiteni v okviru nacionalnega insolvenčnega prava –

1.

„listinjenje“ pomeni listinjenje, kot je opredeljeno členu 4(1)(61) Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (5);

2.

„pogodbeni pobot“ pomeni pogodbeni pobot, kot je opredeljen v členu 295 Uredbe (EU) št. 575/2013.

1.

dogovore, ki vsebujejo jamstva, osebna jamstva in garancije;

2.

zastavne pravice in druga realna jamstva;

3.

posle posojanja vrednostnih papirjev, ki ne predvidevajo prenosa polnega lastništva nad zavarovanjem s premoženjem in pri katerih ena stranka (posojilodajalec) posodi vrednostne papirje drugi stranki (posojilojemalcu) v zameno za nadomestilo ali plačilo obresti, posojilojemalec pa posojilodajalcu za obdobje trajanja posojila zagotovi zavarovanje s premoženjem.

(a)

če so dogovori povezani z dejavnostjo nasprotne stranke kot centralne nasprotne stranke, zlasti z dejavnostjo jamstvenega sklada iz člena 42 Uredbe (EU) št. 648/2012;

(b)

če so dogovori povezani s pravicami in obveznostmi do sistemov, kot so opredeljeni v členu 2(a) Direktive 98/26/ES, ali do drugih plačilnih sistemov ali sistemov poravnave vrednostnih papirjev in se nanašajo na njihovo dejavnost kot plačilni sistemi ali sistemi poravnave vrednostnih papirjev.

(a)

če so dogovori povezani z dejavnostjo nasprotne stranke kot centralne nasprotne stranke, zlasti z dejavnostjo jamstvenega sklada iz člena 42 Uredbe (EU) št. 648/2012;

(b)

če so dogovori povezani s pravicami in obveznostmi do sistemov, kot so opredeljeni v členu 2(a) Direktive 98/26/ES, ali do drugih plačilnih sistemov ali sistemov poravnave vrednostnih papirjev in se nanašajo na njihovo dejavnost kot plačilni sistemi ali sistemi poravnave vrednostnih papirjev.

(a)

varovanje vseh vrst dogovorov, ki se lahko uvrstijo v enega od razredov iz točk (a), (c), (d) in (f) člena 76(2) Direktive 2014/59/EU in ki so v običajnih insolvenčnih postopkih zaščiteni pred začasno ali trajno ločitvijo, mirovanjem ali preklicem sredstev, pravic in obveznosti, ki spadajo v te dogovore, v skladu z nacionalnim insolvenčnim pravom, vključno z Direktivo 2001/24/ES, preneseno v nacionalno pravo;

(b)

varovanje vseh vrst dogovorov, ki ne spadajo v okvir člena 76(2) Direktive 2014/59/EU in ki so v običajnih insolvenčnih postopkih zaščiteni pred začasno ali trajno ločitvijo, mirovanjem ali preklicem sredstev, pravic in obveznosti, ki spadajo v te dogovore, v skladu z nacionalnim insolvenčnim pravom, vključno z Direktivo 2001/24/ES, preneseno v nacionalno pravo.

(a)

listinjenja, pri katerih so bile osnovne izpostavljenosti razvrščene v tranše in so se s popolnim prenosom lastništva prenesle iz bilance stanja originatorja na institucijo ali subjekt v postopku reševanja (listinjenje na podlagi „prave prodaje“);

(b)

listinjenja na podlagi pogodbenih instrumentov, pri katerih sredstva, ki predstavljajo osnovo, ostanejo v bilanci stanja institucije ali subjekta v postopku reševanja (sintetično listinjenje).