11.3.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

L 66/15

(1)

Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta (1) določa skupne standarde in postopke, ki jih je treba uporabljati v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav.

(2)

Schengenski ocenjevalni mehanizem (2) in informacije, zbrane prek Evropske migracijske mreže (3), so omogočili celovito oceno, kako države članice izvajajo politiko Unije na področju vračanja.

(3)

Ocene kažejo, da je zaradi manevrskega prostora, ki ga je Direktiva 2008/115/ES pustila državam članicam, prišlo do neskladnega prenosa v nacionalno zakonodajo, kar je negativno vplivalo na učinkovitost politike Unije na področju vračanja.

(4)

Od začetka veljavnosti Direktive 2008/115/ES in glede na vse večji migracijski pritisk na države članice so se izzivi, na katere se mora politika Unije na področju vračanja odzvati, povečali in usmerili pozornost na ta vidik evropske celovite migracijske politike. Evropski svet je v svojih sklepih z dne 20. in 21. oktobra 2016 (4) pozval k okrepitvi nacionalnih upravnih postopkov za vrnitve.

(5)

Voditelji držav ali vlad so v izjavi z Malte (5) z dne 3. februarja 2017 poudarili potrebo po pregledu politike EU na področju vračanja na podlagi objektivne analize načina uporabe pravnih, operativnih, finančnih in praktičnih orodij, ki so na voljo na ravni Unije in nacionalni ravni. Pozdravili so namero Komisije, da kmalu predloži posodobljen akcijski načrt EU o vračanju ter oblikuje smernice za uspešnejše vračanje s strani EU in držav članic ter učinkovitejši ponovni sprejem na podlagi veljavnega pravnega reda.

(6)

Glede na trenutno povečanje števila državljanov tretjih držav, ki nezakonito vstopijo v države članice in prebivajo v njih, ter za zagotovitev ustreznih zmogljivosti za zaščito tistih, ki potrebujejo pomoč, je treba v celoti izkoristiti prožnost, ki jo zagotavlja Direktiva 2008/115/ES. Z učinkovitejšim izvajanjem navedene direktive bi se zmanjšale možnosti za zlorabo postopkov in odpravile pomanjkljivosti, hkrati pa bi se zagotovilo varstvo temeljnih pravic, kot so določene v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah.

(7)

To priporočilo zagotavlja smernice o načinu uporabe določb Direktive 2008/115/ES za povečanje učinkovitosti postopkov vračanja ter poziva države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe za odpravo pravnih in praktičnih ovir za vračanje.

(8)

Učinkovita politika Unije na področju vračanja zahteva učinkovite in sorazmerne ukrepe za prijetje in identifikacijo nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, hitro obravnavanje njihovih primerov ter ustrezne zmogljivosti za zagotovitev njihove navzočnosti za namene vrnitve.

(9)

Pri organizaciji vračanja je treba usklajeno in celovito povezati večdisciplinarne sposobnosti na nacionalni ravni. Potrebni so tudi postopki in instrumenti, ki omogočajo, da so informacije nemudoma na voljo pristojnim organom, ter sodelovanje med vsemi akterji, ki so vključeni v različne postopke.

(10)

Poleg tega je potrebno večdisciplinarno izobraženo in usposobljeno osebje, ki združuje vse zadevne sposobnosti, da se zagotovi, da se lahko nacionalni organi odzovejo na potrebe, zlasti kadar se države članice soočajo z znatnim bremenom pri izpolnjevanju obveznosti glede vračanja nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. Pri oblikovanju tega celovitega in usklajenega pristopa bi morale države članice v celoti izkoristiti razpoložljive finančne instrumente, programe in projekte Unije na področju vračanja, zlasti Sklad za azil, migracije in vključevanje. V zvezi s tem bi morale tudi upoštevati migracijski pritisk, s katerim se soočajo pristojni organi.

(11)

V skladu s členom 6(1) Direktive 2008/115/ES bi morale države članice sistematično izdajati odločbe o vrnitvi državljanom tretjih držav, ki nezakonito prebivajo na njihovem ozemlju. Zakonodaja in praksa v državah članicah ne zagotavljata polnega učinka te obveznosti v vseh okoliščinah, kar ogroža učinkovitost sistema Unije za vračanje. Nekatere države članice na primer ne izdajo odločb o vrnitvi po negativni odločitvi o prošnji za azil ali dovoljenju za prebivanje ali pa ne izdajo takih odločb nezakonito prebivajočim državljanom tretjih držav, ki nimajo veljavnega osebnega dokumenta ali potne listine.

(12)

Odvisno od institucionalne ureditve držav članic, zlasti kadar postopek obravnavajo različni organi, odločbi o vrnitvi ne sledi nujno ali takoj zahteva organom tretjih držav, da preverijo istovetnost nezakonito prebivajočega državljana tretje države in predložijo veljavno potno listino.

(13)

V skladu s členom 13 Zakonika o schengenskih mejah (6) se oseba, ki je nezakonito prestopila mejo in nima pravice do bivanja na ozemlju zadevne države članice, pridrži in se zanjo uporabi postopek, ki je v skladu z Direktivo 2008/115/ES.

(14)

Direktiva 2008/115/ES določa, da se pri njenem izvajanju upošteva zdravstveno stanje zadevnih državljanov tretjih držav ter da se pred vrnitvijo zagotovita nujna zdravstvena oskrba in osnovno zdravljenje. Vendar je bistveno zagotoviti, da se odstranijo nezakonito prebivajoči državljani tretjih držav in da se sprejmejo ukrepi za preprečevanje ravnanja, s katerim se ovira ali preprečuje vrnitev, kot so lažne nove navedbe glede zdravstvenega stanja. Poleg tega je treba sprejeti ukrepe za učinkovito obravnavanje prošenj za azil, ki so bile vložene samo zaradi odložitve ali onemogočanja izvršitve odločb o vrnitvi.

(15)

Direktiva 2008/115/ES zahteva, da nezakonito prebivajoči državljani tretjih držav zapustijo Unijo, hkrati pa tudi določa, da odločbe o vrnitvi izvršujejo le države članice izdajateljice. Postopek vračanja se lahko začne v vsaki državi članici, v kateri je prijet isti nezakonito prebivajoči državljan tretje države. Medsebojno priznavanje odločb o vrnitvi, kot je določeno v Direktivi Sveta 2001/40/ES (7) in Odločbi Sveta 2004/191/ES (8), bi pospešilo postopek vračanja in odvračalo od nedovoljenega sekundarnega gibanja znotraj Unije.

(16)

Pridržanje je lahko bistven element za povečanje učinkovitosti sistema Unije za vračanje, pri čemer bi se moralo uporabljati samo, če ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov v skladu s členom 15(1) Direktive 2008/115/ES. Poleg tega lahko pridržanje, kadar je potrebno za zagotovitev, da nezakonito prebivajoči državljani tretjih držav ne pobegnejo, omogoči uspešno pripravo in organizacijo operacij vračanja.

(17)

Najdaljše obdobje pridržanja, ki se trenutno uporablja v več državah članicah, je bistveno krajše od obdobja, ki ga določa Direktiva 2008/115/ES in ki je potrebno za uspešno dokončanje postopka vračanja. Ta krajša obdobja pridržanja preprečujejo učinkovite odstranitve.

(18)

Roki za vložitev pritožb zoper odločbe o vrnitvi se med državami članicami zelo razlikujejo, in sicer znašajo od nekaj dni do enega meseca ali več. V skladu s temeljnimi pravicami bi moral rok dopuščati dovolj časa, da se zagotovi dostop do učinkovitega pravnega sredstva, pri čemer bi bilo treba upoštevati dejstvo, da lahko dolgi roki negativno vplivajo na postopke vračanja.

(19)

Nezakonito prebivajoči državljani tretjih držav bi morali imeti pravico, da jih pred sprejetjem kakršnega koli posameznega ukrepa, ki na njih vpliva, zaslišijo pristojni organi.

(20)

V skladu z Direktivo 2008/115/ES bi bilo treba zagotoviti samodejni suspenzivni učinek pritožb zoper odločbe o vrnitvi, kadar obstaja nevarnost, da bo zadevni državljan tretje države v primeru vrnitve izpostavljen resničnemu tveganju, da bo obravnavan v nasprotju s členom 19(2) in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, kot ju razlaga Sodišče Evropske unije (9).

(21)

Veliko držav članic izvaja ponavljajoče se ocene nevarnosti vračanja v vseh različnih fazah azilnih postopkov in postopkov vračanja, kar lahko povzroči nepotrebne zamude pri vračanju nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav.

(22)

Vrnitev mladoletnika brez spremstva v tretjo državo izvora in ponovna združitev družine sta lahko v otrokovo korist. Prepoved izdaje odločb o vrnitvi mladoletnikom brez spremstva, ki obstaja v nacionalni zakonodaji več držav članic, ne zagotavlja polnega učinka obveznosti držav članic, da ustrezno upoštevajo otrokovo korist in okoliščine posameznega primera. Take prepovedi imajo lahko nepredvidene posledice za nezakonito priseljevanje, saj spodbujajo mladoletnike brez spremstva k nevarnim potovanjem v Unijo.

(23)

Odločitve o pravnem statusu in vračanju mladoletnikov brez spremstva bi morale vedno temeljiti na posameznih, večdisciplinarnih in zanesljivih ocenah otrokove koristi, vključno z iskanjem družine in oceno doma. Tako oceno bi bilo treba ustrezno dokumentirati.

(24)

V skladu s členom 17 Direktive 2008/115/ES, ki določa pogoje, pod katerimi lahko države članice pridržijo mladoletnike brez spremstva in družine z mladoletniki le, ko so izrabljena vsa druga sredstva in za najkrajše ustrezno obdobje, bi morale države članice zagotoviti razpoložljivost drugih možnosti za pridržanje otrok. Kadar pa ni nobenih takih možnosti, popolna prepoved pridržanja v takih primerih morda ne bi zagotovila polnega učinka obveznosti glede sprejetja vseh potrebnih ukrepov za zagotovitev vrnitve, kar bi lahko privedlo do preklica operacij vračanja zaradi pobega.

(25)

Do sprejetja predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o uporabi schengenskega informacijskega sistema za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (10) bi morale države članice v celoti izkoristiti možnost, da vnesejo razpis ukrepa zaradi prepovedi vstopa v skladu s členom 24(3) Uredbe (ES) št. 1987/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (11).

(26)

To priporočilo bi bilo treba nasloviti na vse države članice, ki jih zavezuje Direktiva 2008/115/ES.

(27)

Države članice bi morale svojim nacionalnim organom, pristojnim za opravljanje nalog v zvezi z vračanjem, naročiti, da pri tem uporabljajo to priporočilo.

(28)

To priporočilo spoštuje temeljne pravice in načela iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Zlasti zagotavlja popolno spoštovanje človekovega dostojanstva in uporabo členov 1, 4, 14, 18, 19, 24 in 47 Listine ter ga je treba ustrezno izvajati –

1.

Da bi države članice obravnavale postopkovne, tehnične in operativne ovire za učinkovitejše vrnitve, bi morale do 1. junija 2017 povečati zmogljivosti za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav z zagotavljanjem celovitega in usklajenega pristopa.

2.

Cilji takega celovitega in usklajenega pristopa na področju vračanja bi morali biti:

3.

V okviru celovitega in usklajenega pristopa na področju vračanja bi bilo treba zlasti:

4.

Države članice bi morale zagotoviti, da imajo enote ali organi, odgovorni za zagotavljanje celovitega in usklajenega pristopa, vse potrebne človeške, finančne in materialne vire.

5.

Za zagotovitev sistematičnega izdajanja odločb o vrnitvi državljanom tretjih držav, ki nimajo ali nimajo več pravice prebivati v Evropski uniji, bi morale države članice:

6.

Države članice bi morale zagotoviti, da so odločbe o vrnitvi časovno neomejene, tako da jih je mogoče izvršiti kadar koli, ne da bi bilo treba po določenem času ponovno začeti postopke vračanja. To ne bi smelo posegati v obveznost glede upoštevanja kakršnih koli sprememb položaja zadevnih državljanov tretjih držav, vključno z nevarnostjo vrnitve.

7.

Države članice bi morale v odločbah o vrnitvi sistematično uvajati informacije, da morajo državljani tretjih držav zapustiti ozemlje države članice in odpotovati v tretjo državo, z namenom odvračanja od nedovoljenega sekundarnega gibanja in njegovega preprečevanja.

8.

Države članice bi morale uporabiti odstopanje iz člena 2(2)(a) Direktive 2008/115/ES, kadar to lahko zagotovi učinkovitejše postopke, zlasti ko se soočajo z velikim migracijskim pritiskom.

9.

Za zagotovitev hitrih vrnitev nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav bi morale države članice:

10.

Za učinkovito zagotovitev odstranitev nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav bi morale države članice:

(11)

V zvezi z nezakonito prebivajočimi državljani tretjih držav, ki namerno ovirajo postopke vračanja, bi morale države članice razmisliti o uporabi sankcij v skladu z nacionalno zakonodajo. Te sankcije bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne ter ne bi smele ogroziti doseganja cilja Direktive 2008/115/ES.

(12)

Države članice bi morale:

13.

Za zagotovitev spoštovanja otrokovih pravic ter ob popolnem upoštevanju otrokove koristi in družinskega življenja v skladu s členom 5 Direktive 2008/115/ES bi morale države članice:

14.

Kar zadeva temeljne pravice in pogoje iz Direktive 2008/115/ES, države članice v nacionalni zakonodaji ne bi smele izključiti možnosti za pridržanje mladoletnikov, kadar je to nujno potrebno za zagotovitev izvršitve pravnomočne odločbe o vrnitvi, če ne morejo zagotoviti manj prisilnih ukrepov od pridržanja, ki bi se lahko učinkovito uporabili za zagotovitev učinkovite vrnitve.

15.

Vsaka od naslednjih objektivnih okoliščin bi morala predstavljati izpodbojno domnevo, da obstaja nevarnost pobega:

16.

Države članice bi morale zagotoviti, da se naslednja merila ustrezno upoštevajo kot pokazatelj, da za nezakonito prebivajoče državljane tretjih držav obstaja nevarnost pobega:

17.

Države članice bi morale prostovoljni odhod odobriti samo na zahtevo zadevnega državljana tretje države, hkrati pa zagotoviti, da je državljan tretje države dobro obveščen o možnosti predložitve take zahteve.

18.

Države članice bi morale v odločbi o vrnitvi določiti čim krajše obdobje za prostovoljni odhod, ki je potrebno za organizacijo in izvršitev vrnitve, ob upoštevanju okoliščin posameznega primera.

19.

Države članice bi morale pri določitvi trajanja obdobja za prostovoljni odhod oceniti okoliščine posameznega primera, zlasti možnosti vrnitve in pripravljenost nezakonito prebivajočega državljana tretje države k sodelovanju s pristojnimi organi za namene vrnitve.

20.

Obdobje, ki je daljše od sedmih dni, bi bilo treba odobriti samo, kadar nezakonito prebivajoči državljan tretje države dejavno sodeluje za namene vrnitve.

21.

Obdobje za prostovoljni odhod se ne bi smelo odobriti v primerih iz člena 7(4) Direktive 2008/115/ES, zlasti kadar za nezakonito prebivajočega državljana tretje države obstaja nevarnost pobega, kot je določeno v točkah 16 in 17 tega priporočila, in v primerih prejšnjih obsodb za huda kazniva dejanja v drugih državah članicah.

22.

Države članice bi morale do 1. junija 2017 vzpostaviti operativne programe za pomoč pri prostovoljnem vračanju, ki bi morali biti v skladu s skupnimi standardi o programih za pomoč pri prostovoljnem vračanju in ponovno vključevanje, ki jih je razvila Komisija v sodelovanju z državami članicami in ki jih je potrdil Svet (14).

23.

Države članice bi morale v sodelovanju z nacionalnimi izobraževalnimi, socialnimi in zdravstvenimi službami sprejeti ukrepe za izboljšanje razširjanja informacij o prostovoljnem vračanju in programih za pomoč pri prostovoljnem vračanju med nezakonito prebivajočimi državljani tretjih držav.

24.

Da bi države članice v celoti izkoristile prepovedi vstopa, bi morale: