(1)

Cilj Mednarodne konvencije o odgovornosti in nadomestilu škode v zvezi s prevozom nevarnih in zdravju škodljivih snovi po morju iz leta 1996 (v nadaljnjem besedilu: Konvencija HNS iz leta 1996) je zagotoviti primerno, hitro in učinkovito nadomestilo škode osebam, ki so utrpele škodo, povzročeno z razlitjem nevarnih in zdravju škodljivih snovi med prevozom po morju. Konvencija HNS iz leta 1996 je zapolnila pomembno vrzel v mednarodni ureditvi odgovornosti v pomorskem prometu.

(2)

Svet je leta 2002 sprejel Sklep 2002/971/ES (2). Države članice naj bi v skladu z navedenim sklepom v razumnem času, po možnosti do 30. junija 2006, sprejele potrebne ukrepe za ratifikacijo Konvencije HNS iz leta 1996 ali pristop k njej. Navedeno konvencijo so nato ratificirale štiri države članice. Konvencija HNS iz leta 1996 ni začela veljati.

(3)

Konvencija HNS iz leta 1996 je bila spremenjena s Protokolom iz leta 2010 h Konvenciji HNS iz leta 1996 (v nadaljnjem besedilu: Protokol iz leta 2010). V skladu s členom 2 in členom 18(1) Protokola iz leta 2010 morajo njegove pogodbenice Konvencijo HNS iz leta 1996 in Protokol iz leta 2010 brati, razlagati in izvajati skupaj kot en sam instrument.

(4)

Besedilo, s katerim sta bila konsolidirana Konvencija HNS iz leta 1996 in Protokol iz leta 2010 (v nadaljnjem besedilu: Konvencija HNS iz leta 2010), je pripravil sekretariat Mednarodne pomorske organizacije (IMO), odobril pa ga je pravni odbor IMO na svoji 98. seji. Konvencija HNS iz leta 2010 ni listina, ki bi bila na voljo za podpis ali ratifikacijo. Začela bo učinkovati, ko bo v državah članicah začel veljati Protokol iz leta 2010.

(5)

Če država sprejme Protokol iz leta 2010 kot zavezujoč, je v skladu s členom 20(8) Protokola iz leta 2010 nič več ne zavezuje Konvencija HNS iz leta 1996. Posledično bodo države članice, ki so pogodbenice Konvencije HNS iz leta 1996, prenehale biti pogodbenice v trenutku, ko priznajo Protokol iz leta 2010 kot zavezujoč v skladu s členom 20, zlasti odstavki 2, 3 in 4 navedenega člena Protokola.

(6)

Konvencija HNS iz leta 2010 je, enako kot njena predhodnica, posebno pomembna za interese Unije in njenih držav članic, saj zagotavlja večjo zaščito žrtev škode v povezavi s prevozom nevarnih in zdravju škodljivih snovi po morju, pa tudi žrtev okoljske škode, v skladu s Konvencijo Združenih narodov o pomorskem pravu iz leta 1982.

(7)

Da bi lahko države postale pogodbenice Protokola iz leta 2010 in s tem Konvencije HNS iz leta 2010, morajo generalnemu sekretarju IMO skupaj z listino o soglasju v skladu s členom 20(4) Konvencije HNS iz leta 2010 predložiti ustrezne podatke o skupnih količinah tovora, za katerega se plačuje prispevek v skladu s Konvencijo HNS iz leta 2010 (v nadaljnjem besedilu: tovor, za katerega se plačujejo prispevki v sklad HNS), za preteklo koledarsko leto. V ta namen morajo države, preden priznajo Protokol iz leta 2010 kot zavezujoč, vzpostaviti sistem za prijavo tovora, za katerega se plačujejo prispevki v sklad HNS.

(8)

Členi 38, 39 in 40 Konvencije HNS iz leta 2010 vplivajo na sekundarno zakonodajo Unije o pristojnosti ter priznavanju in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah iz Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (3).

(9)

Iz tega sledi, da ima Unija izključno pristojnost v zvezi s členi 38, 39 in 40 Konvencije HNS iz leta 2010 v delu, v katerem navedena konvencija vpliva na določbe iz Uredbe (EU) št. 1215/2012.

(10)

Izmenjava najboljše prakse med državami članicami o vzpostavitvi sistema za prijavo tovora, za katerega se plačujejo prispevki v sklad HNS, bi bila lahko državam članicam v pomoč pri razvoju takšnega sistema.

(11)

Enako, kot je veljalo za Konvencijo HNS iz leta 1996, so lahko tudi pogodbenice Protokola iz leta 2010 samo suverene države, saj v besedilu ni klavzule o organizaciji za regionalno gospodarsko povezovanje (REIO). Zato Unija ne more ratificirati Protokola iz leta 2010 in z njim Konvencije HNS iz leta 2010 ali pristopiti k njemu oziroma njej.

(12)

Ratifikacija Protokola iz leta 2010 s strani vseh držav članic v določenem roku bi morala zagotoviti, da se z izvajanjem Konvencije HNS iz leta 2010 v Uniji vzpostavijo enaki pogoji za vse zadevne udeležence.

(13)

Ob upoštevanju mednarodne narave ureditve HNS bi si bilo treba z izvajanjem Konvencije HNS iz leta 2010 prizadevati za enake pogoje za vse zadevne udeležence na mednarodni ravni. Protokol iz leta 2010 bi zato moral veljati za cel svet.

(14)

Zato bi bilo treba države članice pooblastiti, da ratificirajo Protokol iz leta 2010 ali pristopijo k njemu glede vidikov, povezanih s pravosodnim sodelovanjem v civilnih zadevah, ki so v izključni pristojnosti Unije. Določbe Konvencije HNS iz leta 2010, ki spadajo v pristojnost Unije, razen določb v zvezi s pravosodnim sodelovanjem v civilnih zadevah, bodo predmet sklepa, ki bo sprejet vzporedno s tem sklepom.

(15)

Ob ratifikaciji Protokola iz leta 2010 ali pristopu k njemu bi morale države članice podati izjavo o priznavanju in izvrševanju sodnih odločb, ki spadajo na področje uporabe Konvencije HNS iz leta 2010.

(16)

Združeno kraljestvo in Irska sta zavezani z Uredbo (EU) št. 1215/2012 in zato sodelujeta pri sprejetju in uporabi tega sklepa.

(17)

Skladno s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in k Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju tega sklepa, ki zato zanjo ni zavezujoč in se v njej ne uporablja –