(1)

Cilj Mednarodne konvencije o odgovornosti in nadomestilu škode v zvezi s prevozom nevarnih in zdravju škodljivih snovi po morju iz leta 1996 (Konvencija HNS iz leta 1996) je zagotoviti primerno, hitro in učinkovito nadomestilo škode osebam, ki so utrpele škodo, povzročeno z razlitjem nevarnih in zdravju škodljivih snovi med prevozom po morju. Konvencija HNS iz leta 1996 je zapolnila pomembno vrzel v mednarodni ureditvi odgovornosti v pomorskem prometu.

(2)

Svet je leta 2002 sprejel Sklep 2002/971/ES (2). Države članice naj bi v skladu z navedenim sklepom v razumnem času, po možnosti do 30. junija 2006, sprejele potrebne ukrepe za ratifikacijo Konvencije HNS iz leta 1996 ali pristop k njej. Navedeno konvencijo so nato ratificirale štiri države članice. Konvencija HNS iz leta 1996 ni začela veljati.

(3)

Konvencija HNS iz leta 1996 je bila spremenjena s Protokolom iz leta 2010 h Konvenciji HNS iz leta 1996 (Protokol iz leta 2010). V skladu s členom 2 in členom 18(1) Protokola iz leta 2010 morajo njegove pogodbenice Konvencijo HNS iz leta 1996 in Protokol iz leta 2010 brati, razlagati in izvajati skupaj kot en sam instrument.

(4)

Besedilo, s katerim sta bila konsolidirana Konvencija HNS iz leta 1996 in Protokol iz leta 2010 (Konvencija HNS iz leta 2010), je pripravil sekretariat Mednarodne pomorske organizacije (IMO), odobril pa ga je pravni odbor IMO na svoji 98. seji. Konvencija HNS iz leta 2010 ni listina, ki bi bila na voljo za podpis ali ratifikacijo. Začela bo učinkovati, ko bo v državah članicah začel veljati Protokol iz leta 2010.

(5)

Če država sprejme Protokol iz leta 2010 kot zavezujoč, je v skladu s členom 20(8) tega protokola nič več ne zavezuje Konvencija HNS iz leta 1996. Posledično bodo države članice, ki so pogodbenice Konvencije HNS iz leta 1996, prenehale biti pogodbenice v trenutku, ko priznajo Protokol iz leta 2010 kot zavezujoč v skladu s členom 20, zlasti odstavki 2, 3 in 4 navedenega člena Protokola.

(6)

Cilj Direktive 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3) je preprečiti in sanirati okoljsko škodo, ki jo povzročajo številne poklicne dejavnosti, vključno s prevozom nevarnega blaga po morju. Vendar se direktiva ne uporablja za primere telesne poškodbe, za škodo na zasebni lastnini ali za razne oblike gospodarske škode in ne vpliva na nobene pravice do nadomestila za tako škodo. Vsebina navedene direktive in vsebina Konvencije HNS iz leta 2010 se tako deloma, vendar ne v veliki meri, prekrivata. Države članice ohranijo pristojnost za zadeve, ki jih ureja Konvencija HNS iz leta 2010 in ne vplivajo na skupna pravila.

(7)

Konvencija HNS iz leta 2010 je, enako kot njena predhodnica, posebno pomembna za interese Unije in njenih držav članic, saj zagotavlja večjo zaščito žrtev škode v povezavi s prevozom nevarnih in zdravju škodljivih snovi po morju, pa tudi žrtev okoljske škode, v skladu s Konvencijo Združenih narodov o pomorskem pravu iz leta 1982.

(8)

Da bi lahko države postale pogodbenice Protokola iz leta 2010 in s tem Konvencije HNS iz leta 2010, morajo generalnemu sekretarju Mednarodne pomorske organizacije skupaj z listino o soglasju v skladu s členom 20(4) Konvencije HNS predložiti ustrezne podatke za preteklo koledarsko leto o skupnih količinah tovora, za katerega se plačuje prispevek v skladu s Konvencijo HNS (v nadaljnjem besedilu: tovor, za katerega se plačujejo prispevki v sklad HNS) iz leta 2010. V ta namen morajo države, preden priznajo Protokol iz leta 2010 kot zavezujoč, vzpostaviti sistem za HNS prijavo tovora, za katerega se plačuje prispevek.

(9)

Pravni odbor Mednarodne pomorske organizacije je na svoji 100. seji leta 2013 podprl smernice za prijavo tovora, za katerega se plačujejo prispevki v sklad HNS, ki so bile oblikovane v pomoč državam, ki so ratificirale Protokol iz leta 2010, pri sprejemanju zakonodaje o prijavi tovora, preden je protokol začel veljati, in kot prispevek h globalnemu, enotnemu in učinkovitemu izvajanju ustreznih zahtev Konvencije HNS iz leta 2010.

(10)

Da bi vsem ustreznim deležnikom zagotovili pravno varnost, bi morale države članice druga drugo ter Svet in Komisijo na primeren način obveščati o svojih sistemih za prijavo tovora, za katerega se plačujejo prispevki v sklad HNS. Takšne informacije bi lahko bile dostopne neformalno prek obstoječih mehanizmov komuniciranja, kot so pripravljalna telesa Sveta.

(11)

Izmenjava dobre prakse med državami članicami o vzpostavitvi sistema za prijavo tovora, za katerega se plačujejo prispevki v sklad HNS, bi bila lahko državam članicam v pomoč pri razvoju takšnega sistema prijave.

(12)

Enako, kot je veljalo za Konvencijo HNS iz leta 1996, so lahko tudi pogodbenice Protokola iz leta 2010 samo suverene države, saj v besedilu ni klavzule o REIO (organizaciji za regionalno gospodarsko povezovanje). Zato Unija ne more ratificirati Protokola iz leta 2010 in z njim Konvencije HNS iz leta 2010 ali pristopiti k njemu oziroma njej.

(13)

Ratifikacija Protokola iz leta 2010 s strani vseh držav članic v določenem roku naj bi zagotovila, da se z izvajanjem Konvencije HNS iz leta 2010 v Uniji vzpostavijo enaki pogoji za vse zadevne udeležence.

(14)

Ob upoštevanju mednarodne narave ureditve HNS bi si bilo treba z izvajanjem Konvencije HNS iz leta 2010 prizadevati za enake pogoje za vse zadevne udeležence na mednarodni ravni. Protokol iz leta 2010 bi zato moral veljati za cel svet.

(15)

Zato bi bilo treba države članice pooblastiti, da ratificirajo tiste dele Protokola iz leta 2010, ki so v izključni pristojnosti Unije ali k njim pristopijo, kar je ustrezno, z izjemo vidikov, povezanih s pravosodnim sodelovanjem v civilnih zadevah. Določbe Konvencije HNS iz leta 2010, ki spadajo v pristojnost Unije v okviru pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah, bodo predmet sklepa, sprejetega vzporedno s tem sklepom –