(1)

Komisija je 23. marca 2006 sprejela Uredbo (ES) št. 553/2006 (2) o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja („obutev“) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske („LRK“ ali „Kitajska“) in Vietnama („začasna uredba“).

(2)

Z Uredbo (ES) št. 1472/2006 (3) je Svet uvedel dokončne protidampinške dajatve v višini od 9,7 % do 16,5 % na uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Vietnama in Ljudske republike Kitajske za dve leti („Uredba (ES) št. 1472/2006“ ali „izpodbijana uredba“).

(3)

Z Uredbo (ES) št. 388/2008 (4) je Svet dokončne protidampinške ukrepe za uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske razširil na uvoz izdelkov, poslanih iz Posebne upravne regije Macao, ne glede na to, ali so deklarirani kot izdelki s poreklom iz Posebne upravne regije Macao ali ne.

(4)

Po pregledu zaradi izteka ukrepov, ki se je začel 3. oktobra 2008 (5), je Svet z Izvedbeno uredbo (EU) št. 1294/2009 (6) protidampinške ukrepe podaljšal za 15 mesecev, tj. do 31. marca 2011, ko so ukrepi prenehali veljati („Uredba (EU) št. 1294/2009“).

(5)

Družbe Brosmann Footwear (HK) Ltd, Seasonable Footwear (Zhongshan) Ltd, Lung Pao Footwear (Guangzhou) Ltd, Risen Footwear (HK) Co Ltd in Zhejiang Aokang Shoes Co. Ltd („vložniki“) so izpodbijano uredbo izpodbijale na Sodišču prve stopnje (zdaj Splošnem sodišču). S sodbama z dne 4. marca 2010 v zadevi T-401/06, Brosmann Footwear (HK) in drugi proti Svetu, ZOdl. 2010, str. II-671 ter z dne 4. marca 2010 v združenih zadevah T-407/06 in T-408/06, Zhejiang Aokang Shoes in Wenzhou Taima Shoes proti Svetu, ZOdl. 2010, str. II-747, jih je Splošno sodišče zavrnilo.

(6)

Vložniki so se na ti sodbi pritožili. V sodbah z dne 2. februarja 2012 v zadevi C-249/10 P Brosmann in drugi ter z dne 15. novembra 2012 v zadevi C-247/10P Zhejiang Aokang Shoes Co. Ltd („sodbi v zadevah Brosmann in Aokang“) je Sodišče Evropske unije navedeni sodbi razveljavilo. Menilo je, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je navedlo, da Komisija ni bila zavezana preučitvi zahtevkov za tržnogospodarsko obravnavo („TGO“), ki so temeljili na členu 2(7)(b) in (c) osnovne uredbe in so jih predložili trgovci, ki niso zajeti z vzorcem (točka 36 sodbe v zadevi C-249/10 P ter točki 29 in 32 sodbe v zadevi C-247/10 P).

(7)

Sodišče je nato razsodilo. Menilo je, da „[…] bi Komisija morala preučiti ustrezno utemeljene zahtevke, ki so ji jih pritožnice predložile na podlagi člena 2(7)(b) in (c) osnovne uredbe, da bi se jim v okviru protidampinškega postopka, na katerega se sporna uredba nanaša, odobrila TGO. Dalje, ugotoviti je treba, da ni izključeno, da bi jim bila zaradi take preučitve naložena dokončna protidampinška dajatev, ki bi bila drugačna od dajatve 16,5 %, ki se je zanje uporabila na podlagi člena 1(3) sporne uredbe. Iz iste določbe namreč izhaja, da je bila dokončna protidampinška dajatev 9,7 % naložena le kitajskemu gospodarskemu subjektu, ki je bil zajet z vzorcem in ki mu je bila odobrena TGO. Vendar, kot izhaja iz točke 38 te sodbe, če bi Komisija ugotovila, da pogoji tržnega gospodarstva prevladujejo tudi za pritožnice, bi se tem – če izračun individualne stopnje dampinga ne bi bil mogoč – prav tako morala odobriti ta zadnja stopnja“ (točka 42 sodbe v zadevi C-249/10 P in točka 36 sodbe v zadevi C-247/10 P).

(8)

Zato je razglasilo ničnost izpodbijane uredbe v tistem delu, ki se nanaša na zadevne vložnike.

(9)

Komisija je oktobra 2013 z obvestilom, objavljenim v Uradnem listu Evropske unije (7), sporočila, da je sklenila obnoviti protidampinški postopek na točki, na kateri je prišlo do nezakonitosti, in preučiti, ali so za vložnike prevladovali pogoji tržnega gospodarstva za obdobje od 1. aprila 2004 do 31. marca 2005, ter je zainteresirane strani pozvala, naj se ji javijo.

(10)

Svet je marca 2014 z Izvedbenim sklepom 2014/149/EU (8) zavrnil predlog Komisije za sprejetje Izvedbene uredbe Sveta o ponovni uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve na določeno obutev z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, ki jo proizvajajo družbe Brosmann Footwear (HK) Ltd, Seasonable Footwear (Zhongshan) Ltd, Lung Pao Footwear (Guangzhou) Ltd, Risen Footwear (HK) Co Ltd in Zhejiang Aokang Shoes Co. Ltd, postopke v zvezi s temi proizvajalci pa je ustavil. Svet je zavzel stališče, da so uvozniki, ki so obutev kupili od navedenih proizvajalcev izvoznikov in ki so jim pristojni carinski organi povrnili ustrezne uvozne dajatve na podlagi člena 236 Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 (9) („carinski zakonik Skupnosti“), imeli legitimna pričakovanja na podlagi člena 1(4) izpodbijane uredbe, ki prevzema določbe carinskega zakonika Skupnosti, zlasti člena 221, ki se uporablja za pobiranje dajatev.

(11)

Trije uvozniki zadevnega izdelka, in sicer družbe C&J Clark International Ltd. („Clark“), Puma SE („Puma“) in Timberland Europe B.V. („Timberland“) („zadevni uvozniki“), so izpodbijali protidampinške ukrepe za uvoz določene obutve iz Kitajske in Vietnama, pri čemer so se pred svojimi nacionalnimi sodišči sklicevali na sodno prakso iz uvodnih izjav 5 do 7, ta pa so zadevo predložila Sodišču v predhodno odločanje.

(12)

Sodišče je dne 4. februarja 2016 v združenih zadevah C-659/13 C & J Clark International Limited in C-34/14 Puma SE uredbi (ES) št. 1472/2006 in (EU) št. 1294/2009 razglasilo za nični, ker Evropska komisija ni preučila zahtevkov za TGO in individualno obravnavo („IO“), ki so jih predložili proizvajalci izvozniki iz LRK in Vietnama, ki niso bili vzorčeni („sodbi“), kar je v nasprotju z zahtevami, določenimi v členu 2(7)(b) in členu 9(5) Uredbe Sveta (ES) št. 384/96 (10).

(13)

Sodišče je v zvezi s tretjo zadevo C-571/14, Timberland Europe B.V. proti Inspecteur van de Belastingdienst, kantoor Rotterdam Rijnmond, 11. aprila 2016 odločilo, da se zadeva izbriše iz registra na zahtevo nacionalnega predložitvenega sodišča.

(14)

Člen 266 PDEU določa, da morata instituciji sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodb Sodišča. Če je akt, ki sta ga instituciji sprejeli v okviru upravnega postopka, kot je protidampinški postopek, razglašen za ničnega, se v skladu s sodbo Sodišča nični akt zamenja z novim aktom, v katerem je odpravljena nezakonitost, ki jo je ugotovilo Sodišče (11).

(15)

V skladu s sodno prakso Sodišča se postopek za nadomestitev akta, razglašenega za ničnega, nadaljuje v točki, na kateri je nastala nezakonitost (12). To pomeni zlasti, da v primeru, ko je za ničnega razglašen akt, ki zaključuje upravni postopek, razglasitev ničnosti ne vpliva nujno na pripravljalne akte, kot je začetek protidampinškega postopka. V primeru, ko je za nično razglašena uredba o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev, to pomeni, da po razglasitvi ničnosti protidampinški postopek še vedno ni zaključen, saj je bil akt, ki je zaključil protidampinški postopek, odstranjen iz pravnega reda Unije (13), razen če je nezakonitost nastala v fazi začetka postopka.

(16)

Razen tega, da instituciji nista proučili zahtevkov za TGO in individualno obravnavo, ki so jih predložili proizvajalci izvozniki iz LRK in Vietnama, ki niso bili vzorčeni, vse druge ugotovitve iz uredb (ES) št. 1472/2006 in (EU) št. 1294/2009 ostajajo veljavne.

(17)

V tej zadevi je nezakonitost nastala po začetku postopka. Zato se je Komisija odločila, da bo sedanji protidampinški postopek obnovila v skladu s sodbo v točki, na kateri je prišlo do nezakonitosti, in preučila, ali so za zadevne proizvajalce izvoznike prevladali pogoji tržnega gospodarstva v obdobju med 1. aprilom 2004 in 31. marcem 2005, tj. obdobju preiskave („obdobju preiskave“). Komisija je v primerih, kjer je bilo to potrebno, prav tako preučila, ali so zadevni proizvajalci izvozniki izpolnjevali pogoje za IO v skladu s členom 9(5) Uredbe Sveta (ES) št. 1225/2009 (14) („osnovna uredba v obliki, kakršna je bila pred spremembo“) (15).

(18)

Komisija je z Izvedbeno uredbo (EU) 2016/1395 (16) ponovno uvedla dokončno protidampinško dajatev in dokončno pobiranje začasne dajatve na uvoz s strani družb Clark in Puma določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz LRK, ki jo proizvaja trinajst kitajskih proizvajalcev izvoznikov, ki so predložili zahtevke za TGO in IO, vendar niso bili vzorčeni.

(19)

Komisija je z Izvedbeno uredbo (EU) 2016/1647 (17) ponovno uvedla dokončno protidampinško dajatev in dokončno pobiranje začasne dajatve na uvoz s strani družb Clark, Puma in Timberland določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Vietnama, ki jo proizvajajo nekateri vietnamski proizvajalci izvozniki, ki so predložili zahtevke za TGO in IO, vendar niso bili vzorčeni.

(20)

Komisija je z Izvedbeno uredbo (EU) 2016/1731 (18) ponovno uvedla dokončno protidampinško dajatev in dokončno pobiranje začasne dajatve na uvoz s strani družb Puma in Timberland določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, ki jo proizvaja družba General Footwear Ltd., ter določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Vietnama, ki jo proizvajata družbi Diamond Vietnam Co Ltd in Ty Hung Footgearmex/Footwear Co. Ltd (v nadaljnjem besedilu: Ty Hung Co Ltd.), ki so predložile zahtevke za TGO in IO, vendar niso bile vzorčene.

(21)

V zvezi z izvajanjem sodbe v združenih zadevah C-659/13 C & J Clark International Limited in C-34/14 Puma SE, navedene v uvodni izjavi 12, je Komisija sprejela Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2016/223 (19). V členu 1 te uredbe je Komisija nacionalnim carinskim organom naročila, naj ji prepošljejo vse zahtevke za povračilo protidampinških dajatev, plačanih za uvoz obutve s poreklom iz Kitajske in Vietnama, ki so jih vložili uvozniki na podlagi člena 236 carinskega zakonika Skupnosti in ki temeljijo na dejstvu, da je nevzorčeni proizvajalec izvoznik zahteval TGO ali IO v prvotni preiskavi. Komisija oceni zadevni zahtevek za TGO ali IO in ponovno uvede ustrezno stopnjo dajatve. Na podlagi tega bi nacionalni carinski organi morali naknadno odločiti o zahtevku za povračilo in odpust protidampinških dajatev.

(22)

Veljavnost Izvedbene uredbe (EU) 2016/223 je predmet predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je dne 9. maja 2016 vložilo finančno sodišče v Düsseldorfu (Finanzgericht Düsseldorf) (Deichmann SE proti Hauptzollamt Duisburg; Zadeva C-256/16). Navedeni predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil vložen v okviru spora med družbo Deichmann SE, nemškim uvoznikom obutve, in zadevnim nacionalnim carinskim organom, Hauptzollamt Duisburg. Spor se je nanašal na vračilo protidampinških dajatev, ki jih je plačala družba Deichmann SE za uvoz obutve od svojega kitajskega dobavitelja družbe Chengdu Sunshine Shoes Co. Ltd., ki je vložila zahtevek za TGO in IO, vendar ni bila vzorčena.

(23)

Francoski carinski organi so 20. aprila 2016 v skladu s členom 1 Izvedbene uredbe (EU) 2016/223 Komisiji posredovali zahtevke za povračilo dajatev, ki so jih vložili uvozniki v Uniji, in predložili podporno dokumentacijo. Priglasitev francoskih carinskih organov je vključevala 46 dobaviteljev obutve s poreklom iz Kitajske in Vietnama.

(24)

Za večino teh družb (36 družb, navedenih v Prilogi III k tej uredbi) Komisija nima evidence, da bi v prvotni preiskavi predložile zahtevek za TGO ali IO. Med temi družbami so tudi take, ki niso vključene v preiskavo, saj se na primer ne nahajajo na Kitajskem in v Vietnamu, ali pa gre za trgovinske družbe, ki v nobenem primeru niso upravičene do individualne stopnje dampinga. Zadevni zahtevki za povračilo dajatev uvoznikom v Uniji se zato ne bi smeli odobriti, saj izpodbijana uredba ni bila razglašena za nično v delu, ki se nanaša nanje.

(25)

Od preostalih 10 družb so se štiri ocenile posamično ali kot del skupine družb, izbran iz vzorca proizvajalcev izvoznikov v prvotni preiskavi (navedene so v Prilogi IV k tej uredbi). Ker nobena od teh družb ni prejela individualne stopnje dajatve, se je stopnja dajatve za Kitajsko višini 16,5 % uporabljala za uvoz obutve od družbe Feng Tay Chine, stopnja preostale dajatve za Vietnam v višini 10 % pa se je uporabljala za uvoz od družb Pou Yuen Vietnam Enterprise in Pou Yuen Vietnam Company Ltd ter Sky High Trading Limited. Sodba, navedena v uvodni izjavi 12, ni vplivala na te stopnje. Zadevni zahtevki za povračilo dajatev uvoznikom v Uniji se zato ne bi smeli odobriti, saj izpodbijana uredba ni bila razglašena za nično v delu, ki se nanaša nanje.

(26)

Tri od preostalih šestih družb (navedene so v Prilogi V k tej uredbi) so se ocenile že posamično ali kot del skupine družb v okviru izvrševanja sodbe iz uvodne izjave 12, in sicer v Uredbi (EU) 2016/1647 iz uvodne izjave 19. Zadevni zahtevki za povračilo dajatev uvoznikom v Uniji se zato ne bi smeli odobriti, saj so se za njih ponovno uvedle dajatve.

(27)

Od preostalih treh družb sta bili družbi Fujian Sunshine Footwear Co Ltd in Foshan Nanhai Shyang Yuu Footwear Ltd (v priglasitvi francoskih carinskih organov je bila družba imenovana Shyang Yuu Footwear) kitajska proizvajalca izvoznika, ki nista bila vzorčena in ki sta vložila obrazec za zahtevek za TGO/IO. Komisija je zato presodila zahtevke za TGO in IO, ki so jih vložile te družbe.

(28)

Zadnja družba „Capital Concord Enterprises Ltd“ je bila povezana z eno od družb, navedenih v uvodni izjavi 27, vendar ni proizvajala ali prodajala obutve. Zato ni upravičena do individualne stopnje dajatve.

(29)

Skratka, Komisija je v tej uredbi ocenila obrazce za zahtevke za TGO/IO treh kitajskih proizvajalcev izvoznikov, tj. Chengdu Sunshine Shoes Co. Ltd., Fujian Sunshine Footwear Co Ltd in Foshan Nanhai Shyang Yuu Footwear Ltd, ki so predložili obrazce za zahtevke in ki niso bili vzorčeni.

(30)

Komisija ima možnost, da odpravi tiste vidike izpodbijane uredbe, ki so privedli do tega, da je bila razglašena za nično, dele ocene, ki jih sodba ne zadeva, pa pusti nespremenjene (20).

(31)

Namen sedanje uredbe je popraviti vidike izpodbijane uredbe, za katere je bilo ugotovljeno, da niso v skladu z osnovno uredbo in so zato privedli do razglasitve ničnosti v delu, ki zadeva proizvajalce izvoznike, navedene v uvodni izjavi 29.

(32)

Vse ostale ugotovitve iz izpodbijane uredbe in Izvedbene uredbe (EU) št. 1294/2009, ki jih Sodišče ni razglasilo za nične, ostajajo v veljavi in so vključene v sedanjo uredbo.

(33)

Zato so naslednje uvodne izjave omejene na novo oceno, ki jo je treba izvesti za namene usklajenosti s sodbama.

(34)

Komisija je proučila, ali sta TGO ali IO prevladovali za proizvajalce izvoznike iz uvodne izjave (29) („zadevni proizvajalci izvozniki“), ki so predložili zahtevke za TGO/IO za obdobje preiskave. Namen te analize je bil ugotoviti obseg, v katerem so zadevni uvozniki upravičeni do povračila plačanih protidampinških dajatev glede na protidampinške dajatve, plačane za izvoz teh dobaviteljev.

(35)

Če bi analiza pokazala, da bi TGO morala biti odobrena zadevnim proizvajalcem izvoznikom, za izvoz katerih se je uporabljala protidampinška dajatev, plačana s strani zadevnih uvoznikov, bi bilo navedenemu proizvajalcu izvozniku treba priznati individualno stopnjo dajatve, povračilo dajatve pa bi bilo omejeno na znesek, ki bi ustrezal razliki med plačano dajatvijo (tj. 16,5 %) in dajatvijo, uvedeno za edino vzorčeno izvozno družbo, ki ji je bila odobrena TGO, tj. družbo Golden Step, za katero je dajatev znašala 9,7 %.

(36)

Če bi analiza pokazala, da bi bilo treba IO odobriti kitajskemu proizvajalcu izvozniku, za katerega je bila zavrnjena TGO, bi se morala zadevnemu proizvajalcu izvozniku odobriti individualna stopnja dajatve, povračilo dajatve pa bi bilo omejeno na znesek, ki ustreza morebitni razliki med plačano dajatvijo, tj. 16,5 %, in individualno dajatvijo, izračunano za zadevnega proizvajalca izvoznika.

(37)

Nasprotno, če bi analiza zahtevkov za TGO in IO pokazala, da bi bilo TGO in IO treba zavrniti, povračila protidampinških dajatev ni mogoče odobriti.

(38)

Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 12, je Sodišče izpodbijano uredbo in Uredbo (EU) št. 1294/2009 razglasilo za nični, in sicer glede izvoza določene obutve določenih kitajskih in vietnamskih proizvajalcev izvoznikov, saj Komisija ni preučila zahtevkov za TGO in IO, ki so jih predložili ti proizvajalci izvozniki.

(39)

Komisija je zato preučila zahtevke za TGO in IO zadevnih proizvajalcev izvoznikov, da bi določila stopnjo dajatve, ki se uporablja za njihov izvoz. Ocena je pokazala, da predložene informacije niso dokazale, da so zadevni proizvajalci izvozniki delovali v pogojih tržnega gospodarstva ali da izpolnjujejo pogoje za individualno obravnavo (za podrobno razlago glej uvodno izjavo 40 in naslednje v nadaljevanju).

(40)

Poudariti je treba, da je dokazno breme na proizvajalcu, ki želi, da se mu na podlagi člena 2(7)(b) osnovne uredbe odobri zahtevek za TGO. Prvi pododstavek člena 2(7)(c) v ta namen določa, da mora zahtevek, ki ga tak proizvajalec predloži, vsebovati zadostne dokaze, kot so opredeljeni v tej določbi, da deluje v pogojih tržnega gospodarstva. Institucijama Unije zato ni treba dokazati, da proizvajalec ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za odobritev navedene obravnave. Nasprotno, instituciji Unije morata oceniti, ali podatki, ki jih je predložil zadevni proizvajalec, zadostujejo za dokaz, da so merila iz prvega pododstavka člena 2(7)(c) osnovne uredbe izpolnjena, tako da se mu lahko odobri navedena obravnava, sodišče Unije pa mora preveriti, ali je ta ocena očitno napačna (točka 32 sodbe v zadevi C-249/10 P in točka 24 sodbe v zadevi C-247/10 P).

(41)

V skladu s členom 2(7)(c) osnovne uredbe mora biti izpolnjenih vseh pet meril iz tega člena, da se proizvajalcu izvozniku lahko odobri TGO. Komisija je zato menila, da neizpolnjevanje vsaj enega merila zadostuje za zavrnitev zahtevka za TGO.

(42)

Dva od zadevnih proizvajalcev izvoznikov (družbi 4 in 6) (21) nista mogla dokazati, da izpolnjujeta merilo 1 (poslovne odločitve). Natančneje, informacije, ki jih je predložila družba 4, so razkrile omejitve glede količine prodaje na domačem trgu in na izvoznih trgih. Družba ni dokazala, da se, kljub tem omejitvam, poslovne odločitve sprejemajo kot odziv na tržne signale, ki odražajo ponudbo in povpraševanje, brez večjega vmešavanja države. Kar zadeva družbo 6, ta ni razvidno pokazala, kako se v družbi sprejemajo odločitve, s čimer ni dokazala, da se te odločitve sprejemajo v skladu s tržnimi razmerami brez večjega vmešavanja države.

(43)

Nobena od teh treh družb ni mogla dokazati, da izpolnjuje merilo 2 (računovodstvo). Računovodski izkazi vseh družb so pokazali pomanjkljivosti in niso bili v skladu z mednarodnimi računovodski izkazi. Na primer, družba 4 ni navedla stanja osnovnih sredstev kakor tudi ne metode amortizacije in vrste osnovnih sredstev družbe. Poleg tega ni navedla davka od dohodkov, čeprav je bil dosežen dobiček, v bilanci staja pa niso bile navedene prejete subvencije. Pri družbi 6 so bile prisotne neskladnosti med zneski, evidentiranimi v bilancah stanja zaporednih let. Poleg tega se je pojavilo tudi več pomanjkljivosti v računovodskih izkazih družbe 5, zlasti v zvezi z zneskom kapitalskega presežka. Družba 5 ni predložila informacij o izvoru kapitalskega presežka ali o tem, kako je bil ta ocenjen.

(44)

Kar zadeva merilo 3 (sredstva in „prenos“), nobeden od treh zadevnih proizvajalcev izvoznikov ni mogel dokazati, da iz nekdanjega sistema netržnega gospodarstva niso bila prenesena izkrivljanja. Nobena od družb ni predložila prepričljivih informacij o tem, ali so bile zadevne pravice do rabe zemljišča prenesene in/ali kakšni so bili pogoji in vrednost pravic do rabe zemljišča.

(45)

Zaradi razlogov, navedenih v uvodni izjavi 40, za nobenega od zadevnih proizvajalcev izvoznikov nista bila predmet ocene merilo 4 (stečajno pravo in pravo lastninskih razmerij) in 5 (pretvorbe glede menjalnih tečajev).

(46)

Na podlagi navedenega je Komisija sklenila, da se nobenemu od treh zadevnih proizvajalcev izvoznikov ne odobri TGO, in o tem ustrezno obvestila zadevne proizvajalce izvoznike, ki so bili pozvani, naj predložijo pripombe. Komisija od nobenega od treh zadevnih proizvajalcev izvoznikov ni prejela pripomb.

(47)

Zato nobeden od zadevnih treh proizvajalcev izvoznikov ne izpolnjuje vseh pogojev iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe, zaradi česar se TGO zanje ne odobri.

(48)

Člen 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo, določa, da kadar se uporablja člen 2(7)(a) iste uredbe, se individualna dajatev določi za izvoznike, ki lahko dokažejo, da izpolnjujejo vsa merila iz člena 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo.

(49)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 40, je treba poudariti, da je dokazno breme na proizvajalcu, ki želi, da se mu na podlagi člena 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo, odobri IO. V ta namen prvi pododstavek člena 9(5) določa, da mora biti vloženi zahtevek ustrezno utemeljen. Institucijama Unije zato ni treba dokazati, da izvoznik ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za odobritev navedene obravnave. Nasprotno, ti instituciji Unije morata oceniti, ali podatki, ki jih je predložil zadevni izvoznik, zadostujejo za dokaz, da so merila iz člena 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo, izpolnjena, tako da se mu lahko odobri IO.

(50)

V skladu s členom 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo, morajo izvozniki na podlagi ustrezno utemeljenega zahtevka dokazati, da izpolnjujejo vseh pet meril iz navedenega člena, tako da se jim lahko odobri IO.

(51)

Komisija je zato menila, da neizpolnjevanje vsaj enega merila zadostuje za zavrnitev zahtevka za IO.

(52)

Uporablja se naslednjih pet meril:

(53)

Vsi trije zadevni proizvajalci izvozniki, ki so zahtevali TGO, so zahtevali tudi IO, v primeru da jim TGO ne bi bila odobrena.

(54)

Eden od treh zadevnih proizvajalcev izvoznikov (podjetje 4) ni mogel dokazati, da izpolnjuje merilo 2 (izvozne cene in količine so svobodno določene). Natančneje, statut družbe navedenega proizvajalca izvoznika je določal omejitev količine prodaje na posameznih trgih. Zato ni mogel dokazati, da se poslovne odločitve, kot so na primer izvozne količine, sprejemajo svobodno in kot odziv na tržne signale, ki odražajo ponudbo in povpraševanje.

(55)

Poleg tega nobeden od treh proizvajalcev izvoznikov ni mogel dokazati, da izpolnjuje merilo 3 (ključni upravljavski položaji in deleži družbe so dovolj neodvisni od vmešavanja države). Nobena od družb ni mogla dokazati, da so bile nanjo prenesene zadevne pravice do rabe zemljišč ali pod kakšnimi pogoji je bilo to storjeno. Družba 6 poleg tega ni predložila nobenih informacij o sestavi njenih odborov in o tem, kako se v družbi sprejemajo odločitve. V zvezi s tem ni nobeden od zadevnih treh proizvajalcev izvoznikov dokazal, da bi bil dovolj neodvisen od vmešavanja države.

(56)

Zato nobeden od zadevnih treh proizvajalcev izvoznikov ni izpolnjeval pogojev iz člena 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo, Komisija pa je zadevne proizvajalce izvoznike o tem ustrezno obvestila in jih pozvala k predložitvi pripomb. Komisija od nobenega od treh zadevnih proizvajalcev izvoznikov ni prejela pripomb, zaradi česar se IO zanje ni odobrila.

(57)

Zato bi bilo za izvoz treh zadevnih proizvajalcev izvoznikov treba uvesti preostalo protidampinško dajatev, ki velja za Kitajsko, za obdobje uporabe Uredbe (ES) št. 1472/2006. Prvotno obdobje uporabe te uredbe je bilo od 7. oktobra 2006 do 7. oktobra 2008. Po začetku pregleda zaradi izteka ukrepov je bilo 30. decembra 2009 podaljšano do 31. marca 2011. Nezakonitost, ki je bila ugotovljena v teh sodbah, je, da instituciji Unije nista ugotovili, ali bi morala za izdelke zadevnih proizvajalcev izvoznikov veljati preostala dajatev ali individualna dajatev. Na podlagi nezakonitosti, ki jo je ugotovilo Sodišče, ni pravne podlage za popolno oprostitev plačila protidampinške dajatve za izdelke zadevnih proizvajalcev izvoznikov. Z novim aktom, ki odpravlja nezakonitost, ki jo je ugotovilo Sodišče, je treba torej samo ponovno oceniti veljavno stopnjo protidampinške dajatve in ne samih ukrepov.

(58)

Ker je ugotovljeno, da bi bilo treba ponovno uvesti preostalo dajatev za zadevne proizvajalce izvoznike po isti stopnji, kot je bilo prvotno določeno v izpodbijani uredbi in Uredbi (EU) št. 1294/2009, spremembe Uredbe Sveta (ES) št. 388/2008 niso potrebne. Navedena uredba je še vedno veljavna.

(59)

Ob upoštevanju pripomb in njihovi analizi je bilo sklenjeno, da bi bilo treba za obdobje uporabe izpodbijane uredbe za Kitajsko ponovno uvesti preostalo protidampinško dajatev v višini 16,5 %.

(60)

Zadevni proizvajalci izvozniki in vse strani, ki so sodelovale v postopku, so bili obveščeni o bistvenih dejstvih in premislekih, na podlagi katerih se je nameravala priporočiti ponovna uvedba dokončne protidampinške dajatve na izvoz treh zadevnih proizvajalcev izvoznikov. Po razkritju so imeli na voljo obdobje za predložitev pripomb.

(61)

Po razkritju je Komisija prejela pripombe v imenu (i) Združenja evropske industrije športnih izdelkov („združenje FESI“) in koalicije za obutev; (ii) skupine družb Deichmann („Deichmann“) ter (iii) družbe Skechers SARL („Skechers“), obe družbi sta uvoznici obutve v Unijo.

(62)

V pripombah v zvezi z razkritjem sta združenje FESI in koalicija za obutev najprej navedla, da sedanje izvajanje temelji na istih pravnih podlagah in razlogih, na katerih so temeljile tudi uredbe, ki jih je Komisija že sprejela v zvezi z istim postopkom izvajanja, tj. Uredba (EU) 2016/1395, Uredba (EU) 2016/1647 in Uredba (EU) 2016/1731. Zato sta se v svojem odgovoru na razkritje zgolj sklicevala na svoje pripombe (ter vključila sklice), ki sta jih predložila v zvezi z zgornjimi uredbami dne 16. decembra 2015, 6. junija 2016, 16. junija 2016 oziroma 11. avgusta 2016, brez da bi navedla podrobnosti teh pripomb in zahtevkov.

(63)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta ponovno poudarila, da bi ponovni začetek postopka in retroaktivna ponovna uvedba protidampinške dajatve (i) bila brez kakršne koli pravne podlage ter da Komisija ne bi bila pristojna za sprejetje dodatnih ukrepov za domnevno skladnost z obveznostjo iz člena 266 PDEU; (ii) kršila načela pravne varnosti, varovanja upravičenih pričakovanj in neretroaktivnosti; (iii) bila nesorazmerna in bi kršila člen 5(4) PEU in člen 266 PDEU ter (iv) bila v nasprotju z načelom nediskriminacije.

(64)

V odgovor na te pripombe se Komisija sklicuje na Uredbo (EU) 2016/1395, Uredbo (EU) 2016/1647 in Uredbo (EU) 2016/1731, ki zaobsegajo vse pripombe združenja FESI in koalicije za obutev v zvezi s sedanjim izvajanjem. Ker združenje FESI in koalicija za obutev nista dodatno opredelila svojih trditev, Komisija meni, da je na trditve že v celoti odgovorila v zgoraj navedenih uredbah, sklepi v zvezi z njimi iz navedenih uredb pa se s tem potrdijo.

(65)

Poleg tega sta združenje FESI in koalicija za obutev trdila, da Komisija v interesu pravne varnosti ne bi smela sprejeti ter objaviti kakršnih koli nadaljnjih pravnih aktov o izvajanju sodbe Sodišča v združenih zadevah C-659/13 in C-34/14, dokler Sodišče ne bo odločilo v predhodni odločbi, predlog katere je vložilo finančno sodišče v Düsseldorfu (Finanzgericht Düsseldorf) (Zadeva C-256/16), iz uvodne izjave 22 glede veljavnosti Izvedbene uredbe (EU) 2016/223.

(66)

V skladu s členom 278 PDEU sodni postopki zoper pravne akte, ki so jih sprejele institucije, nimajo odložilnega učinka. Poleg tega lahko Sodišče v skladu s sodno prakso začasno odloži izvajanje pravnega akta samo, kadar so izpolnjena merila iz sodb Zuckerfabrik Süderdithmarschen/Altana. Predložitveno sodišče v Zadevi C-256/16 ni začasno odložilo izvajanja Izvedbene uredbe (EU) 2016/223. Komisija zato nima nobene podlage za opustitev izvajanja navedene uredbe. V vsakem primeru veljavnost te uredbe ni odvisna od veljavnosti Izvednbene uredbe (EU) 2016/223.

(67)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta nazadnje trdila, da je Komisija kršila načelo dobrega upravljanja in izvedla površno oceno statusa družb, navedenih v Prilogi III k tej uredbi, saj ni pregledala zaupnih informacij, ki so ji na voljo, ter je napačno opredelila družbe v navedeni prilogi, čeprav so te pravilno vložile zahtevke za TGO/IO v postopku v zvezi z obutvijo iz leta 2005.

(68)

Komisija s tem potrjuje, da za nobeno od družb, navedenih v Prilogi III, nima kakršne koli evidence o prejemu zahtevka za TGO ali IO v okviru prvotne preiskave. Združenje FESI in koalicija za obutev nista predložila nobenega dokaza o obstoju takih zahtevkov. Kot je navedeno v uvodni izjavi 24, so med družbami, navedenimi v Prilogi III, tudi take, ki niso vključene v preiskavo, saj se na primer ne nahajajo na Kitajskem ali v Vietnamu, ali pa gre za trgovinske družbe, ki v nobenem primeru niso upravičene do individualne stopnje dampinga. Komisija je zato zgornjo trditev zavrnila.

(69)

Kar zadeva družbo Deichmann, je ta najprej trdila, da Komisija nima pravne podlage za preučitev zahtevkov za TGO/IO, ki so jih predložili proizvajalci izvozniki v prvotni preiskavi. Družba Deichmann je trdila, da postopek, ki je bil zaključen z iztekom ukrepov dne 31. marca 2011, ni bil razveljavljen s sodbo Sodišča v združenih zadevah C-659/13 in C-34/14 ter da ga zato ni mogoče ponovno odpreti.

(70)

Glede trditve, da so zadevni ukrepi potekli 31. marca 2011, Komisija ne vidi razloga, zakaj bi iztek ukrepov kakor koli vplival na možnost Komisije, da sprejme nov akt, ki bi zamenjal razveljavljeni akt. Sodba, ki razveljavlja prvotni akt, v skladu s sodno prakso ponovno začne upravni postopek, ki se lahko nadaljuje v točki, ko je prišlo do nezakonitosti.

(71)

Protidampinški postopki zato še vedno niso zaključeni, saj je bil akt, ki je sklenil postopke, razglašen za ničnega. Komisija mora zaključiti te postopke, saj osnovna uredba določa, da mora biti preiskava zaključena z aktom Komisije.

(72)

Drugič, družba Deichmann je trdila, da sedanji postopek krši načeli neretroaktivnosti in pravne varnosti ter člen 10 osnovne uredbe.

(73)

Kar zadeva trditev glede retroaktivnosti na podlagi člena 10 osnovne uredbe in člena 10 Protidampinškega sporazuma Svetovne trgovinske organizacije („PDS STO“), člen 10(1) osnovne uredbe, v katerem je prevzeto besedilo člena 10(1) PDS STO, navaja, da se začasni ukrepi in dokončne protidampinške dajatve uporabijo samo za izdelke, ki vstopajo v prosti promet od trenutka, ko prične veljati odločitev, sprejeta v skladu s členom 7(1) ali členom 9(4) osnovne uredbe, kar je odvisno od konkretne zadeve. V tej zadevi so se zadevne protidampinške dajatve nanašale samo na izdelke, ki so v prosti promet vstopili po začetku veljavnosti začasne in izpodbijane (dokončne) uredbe, sprejete v skladu s členom 7(1) oziroma 9(4) osnovne uredbe. Vendar se retroaktivnost v smislu člena 10(1) osnovne uredbe nanaša samo na stanje, v katerem je bilo blago sproščeno v prosti promet, preden so bili uvedeni ukrepi, kot je mogoče razbrati iz samega besedila navedene določbe, kakor tudi iz odstopanja, ki ga določa člen 10(4) osnovne uredbe.

(74)

Komisija ugotavlja tudi, da v obravnavanem primeru ni prisotna niti retroaktivnost niti kršitev pravne varnosti in legitimnih pričakovanj.

(75)

Kar zadeva retroaktivnost, sodna praksa Sodišča pri ocenjevanju, ali je ukrep retroaktiven, razlikuje med dodelitvijo novega pravila okoliščinam, ki so postale dokončne (tudi obstoječ ali dokončni pravni položaj) (22), in okoliščinami, ki so nastale pred začetkom veljavnosti novega predpisa, vendar še niso dokončne (tudi začasne okoliščine) (23).

(76)

V tej zadevi okoliščine uvoza zadevnih izdelkov, do katerih je prišlo med obdobjem uporabe Uredbe (ES) št. 1472/2006, še niso postale dokončne, ker zaradi razglasitve ničnosti izpodbijane uredbe protidampinška dajatev, ki velja za te izdelke, še ni bila dokončno določena. Hkrati so bili uvozniki obutve z objavo obvestila o začetku postopka (24) in začasne uredbe opozorjeni glede morebitne uvedbe takšne dajatve. Ustaljena sodna praksa sodišč Unije je, da gospodarski subjekti ne morejo imeti legitimnih pričakovanj, dokler instituciji nista sprejeli akta, s katerim se zaključi upravni postopek, ki je postal dokončen (25).

(77)

Ta uredba predstavlja neposredno uporabo za bodoče učinke položaja, ki je v teku: Nacionalni carinski organi so pobrali dajatve na obutev. Zaradi zahtevkov za povračilo, o katerih še ni bilo dokončno odločeno, ti predstavljajo položaj, ki je v teku. Ta uredba določa stopnjo dajatve, ki se uporablja za navedeni uvoz, s čimer ureja bodoče učinke položaja, ki je v teku.

(78)

V vsakem primeru, tudi če bi šlo za retroaktivnost v smislu prava Unije, quod non, bi bila ta retroaktivnost upravičena iz naslednjih razlogov:

(79)

Materialnopravni predpisi Unije se lahko uporabljajo za dejanska stanja, ki so nastala pred začetkom njihove veljavnosti, če iz njihovega besedila, cilja ali strukture jasno izhaja, da se jim lahko prizna tak učinek (26). Zlasti v zadevi C-337/88 Società agricola fattoria alimentare (SAFA) (27) je Sodišče menilo, da: [Č]eprav načelo pravne varnosti praviloma nasprotuje temu, da bi akt Skupnosti začel veljati pred objavo, je lahko izjemoma drugače, če to zahteva cilj, ki ga je treba doseči, in če se ustrezno upoštevajo upravičena pričakovanja zainteresiranih oseb.

(80)

V tej zadevi je namen skladnost z obveznostjo Komisije v skladu s členom 266 PDEU. Ker je Sodišče v sodbah iz uvodne izjave 12 ugotovilo nezakonitost samo glede določanja veljavne stopnje dajatve in ne glede uvedbe ukrepov (tj. glede ugotovitve o dampingu, škodi in interesu Unije), zadevni proizvajalci izvozniki niso mogli legitimno pričakovati, da dokončni protidampinški ukrepi ne bodo uvedeni. Zato za uvedbo, tudi če bi bila retroaktivna, quod non, ni mogoče trditi, da krši legitimna pričakovanja.

(81)

Tretjič, družba Deichmann je trdila, da izjava Komisije iz uvodne izjave 38, da je Sodišče izpodbijano uredbo in Uredbo (EU) št. 1294/2009 razglasilo za nični, in sicer glede izvoza določene obutve določenih kitajskih in vietnamskih proizvajalcev izvoznikov, ni pravilna, saj sodba v zadevah C-659/13 in C-34/14 uredb (ES) št. 1472/2006 in (EU) št. 1294/2009 ni razglasila za nični v zvezi s tremi zadevnimi proizvajalci izvozniki, temveč je uredbi razglasila za nični z učinkom erga omnes. Po mnenju družbe Deichmann bi v primeru, če bi Komisija ponovno uvedla protidampinško dajatev samo na uvoz treh zadevnih proizvajalcev izvoznikov in ne na uvoz drugih proizvajalcev izvoznikov, na katere enako vpliva sodba Sodišča v združenih zadevah C-659/13 C & J Clark International Limited in C-34/14 Puma SE, to pomenilo neupravičeno diskriminacijo v razmerju do uvoza teh drugih proizvajalcev izvoznikov, kar bi bilo tudi v nasprotju s členom 266 PDEU.

(82)

V zvezi s trditvijo diskriminacijske obravnave v razmerju do uvoza drugih proizvajalcev izvoznikov, na katere vpliva sodba Sodišča v združenih zadevah C-659/13 C & J Clark International Limited in C-34/14 Puma SE, Komisija ugotavlja, da imajo proizvajalci izvozniki in nekateri uvozniki, ki jih zadeva sedanja uredba, pravico do sodnega varstva pred sodišči Unije zoper sedanjo uredbo. Drugi uvozniki uživajo tako varstvo prek nacionalnih sodišč, ki delujejo kot sodniki na področju splošnega prava Unije.

(83)

Trditev o diskriminaciji je prav tako neutemeljena. Kot je navedeno v uvodni izjavi 21, je Komisija v zvezi z izvajanjem sodbe v združenih zadevah C-659/13 C & J Clark International Limited in C-34/14 Puma SE sprejela Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2016/223 o uvedbi postopka za oceno nekaterih zahtevkov za tržnogospodarsko obravnavo ter individualno obravnavo kitajskih in vietnamskih proizvajalcev izvoznikov ter izvajanju sodbe Sodišča v združenih zadevah C-659/13 in C-34/14. V členu 1 te uredbe je Komisija nacionalnim carinskim organom naročila, naj ji prepošljejo vse zahtevke za povračilo protidampinških dajatev, plačanih za uvoz obutve s poreklom iz Kitajske in Vietnama, ki so jih vložili uvozniki na podlagi člena 236 carinskega zakonika Skupnosti in ki temeljijo na dejstvu, da je nevzorčeni proizvajalec izvoznik zahteval TGO ali IO v prvotni preiskavi. Komisija oceni zadevni zahtevek za TGO ali IO in ponovno uvede ustrezno stopnjo dajatve. Na podlagi tega bi nacionalni carinski organi morali naknadno odločiti o zahtevku za povračilo in odpust protidampinških dajatev.

(84)

Zato bo Komisija za ves uvoz obutve, kjer bodo izpolnjena zgoraj navedena merila, preučila zahtevke za TGO in IO ter ponovno uvedla protidampinške dajatve na podlagi objektivnih meril, določenih v členih 2(7)(b) in 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo. Zato se bodo vsi ostali nevzorčeni proizvajalci izvozniki iz LRK in Vietnama ter njihovi uvozniki obravnavali na isti način v poznejši fazi v skladu s postopkom, določenim v Izvedbeni uredbi (EU) 2016/223. Ocena zahtevka za TGO in IO se ne bo izvedla samo, če ne obstajajo nerešeni nacionalni postopki, saj to ne bi imelo praktičnega smisla.

(85)

Četrtič, družba Deichmann je trdila, da bi bila ponovna uvedba protidampinških dajatev za tri zadevne proizvajalce izvoznike diskriminatorna, glede na to, da po sodbah Brosmann in Aokang protidampinška dajatev ni bila ponovno uvedena.

(86)

Ta trditev je neutemeljena. Uvozniki, ki uvažajo od družbe Brosmann in ostalih štirih proizvajalcev izvoznikov, ki jih zadeva sodba v zadevah C-247/10P in C-249/10P, so v drugačnem dejanskem in pravnem položaju, ker so se njihovi proizvajalci izvozniki odločili izpodbijati izpodbijano uredbo in ker so jim bile dajatve povrnjene, tako da so zaščiteni s členom 221(3) carinskega zakonika Skupnosti. Do izpodbijanja in povrnitve dajatev pri drugih ni prišlo.

(87)

Petič, družba Deichmann je trdila, da je v okviru te preiskave prišlo do več postopkovnih nepravilnosti. Najprej je trdila, da zadevni proizvajalci izvozniki morebiti ne morejo več podati smiselnih pripomb ali predložiti dodatnih dokazov, ki bi podprli njihove zahtevke za TGO/IO izpred več let. Na primer, družbe morda ne obstajajo več ali pa ustrezni dokumenti niso več na voljo.

(88)

Poleg tega je družba Deichmann trdila, da bi v nasprotju s prvotno preiskavo, ukrepi Komisije de facto in de jure vplivali le na uvoznike, saj ti ne morejo zagotoviti relevantnih informacij in od svojih dobaviteljev zahtevati, da sodelujejo s Komisijo.

(89)

Komisija ugotavlja, da nobena določba osnovne uredbe od Komisije ne zahteva, da izvoznim družbam, ki zahtevajo TGO/IO, omogoči dopolnitev manjkajočih stvarnih informacij. Opozarja, da mora biti na podlagi sodne prakse dokazno breme na proizvajalcu, ki želi, da se mu na podlagi člena 2(7)(b) osnovne uredbe odobri TGO/IO. Prvi pododstavek člena 2(7)(c) v ta namen določa, da mora zahtevek, ki ga tak proizvajalec predloži, vsebovati zadostne dokaze, kot so opredeljeni v tej določbi, da deluje v pogojih tržnega gospodarstva. V skladu z mnenjem Sodišča v sodbah v zadevah Brosmann in Aokang institucijama zato ni treba dokazati, da proizvajalec ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za odobritev navedene obravnave. Nasprotno, Komisija mora oceniti, ali podatki, ki jih je predložil zadevni proizvajalec, zadostujejo za dokaz, da so merila iz prvega pododstavka člena 2(7)(c) osnovne uredbe izpolnjena, tako da se mu lahko odobri TGO/IO (glej zgoraj navedeno uvodno izjavo 40). Pravica do zaslišanja se nanaša na presojo dejstev, vendar ne vključuje pravice do dopolnitve pomanjkljivih informacij. V nasprotnem primeru bi proizvajalec izvoznik oceno lahko neomejeno podaljševal z zagotavljanjem informacij po kosih.

(90)

Glede tega je treba opozoriti, da Komisiji od proizvajalca izvoznika ni treba zahtevati, naj dopolni zahtevek za TGO/IO. Kot je navedeno v predhodni uvodni izjavi, lahko Komisija svojo oceno utemelji na podlagi informacij, ki jih je proizvajalec izvoznik že predložil. V vsakem primeru zadevni proizvajalci izvozniki niso izpodbijali ocene njihovih zahtevkov za TGO/IO, ki jih je sprejela Komisija, prav tako pa niso navedli, na katere dokumente ali osebe se ne morejo več sklicevati. Ta trditev je zato tako abstraktna, da instituciji teh težav pri ocenjevanju zahtevkov za TGO/IO ne moreta upoštevati. Ker navedena trditev temelji na domnevah in ni podprta z natančnimi navedbami o tem, kateri dokumenti in osebe niso več na voljo ter kakšen pomen imajo ti dokumenti in ljudje za oceno zahtevka za TGO/IO, se jo zavrne.

(91)

V zvezi s trditvijo, da uvozniki ne morejo zagotoviti relevantnih informacij, Komisija ugotavlja naslednje: prvič, uvozniki nimajo pravice do obrambe, saj protidampinški ukrep ni usmerjen zoper njih, temveč zoper proizvajalce izvoznike. Drugič, uvozniki so imeli možnost, da pripombe v zvezi s tem predložijo že v upravnem postopku pred sprejetjem izpodbijane uredbe. Tretjič, če so uvozniki menili, da je v zvezi s tem prišlo do nepravilnosti, bi s svojimi dobavitelji morali sprejeti potrebne pogodbene dogovore, da bi zagotovili razpolaganje s potrebno dokumentacijo. Zato se ta trditev zavrne.

(92)

Šestič, družba Deichmann je trdila, da Komisija ni preučila, ali bi bila uvedba protidampinških dajatev v interesu Unije, ter trdila, da bi bili ukrepi v nasprotju z interesom Unije, saj (i) so ukrepi že imeli želeni učinek, ko so bili prvič uvedeni; (ii) ukrepi ne bi prinesli nobene dodatne koristi za industrijo Unije; (iii) ukrepi ne bi vplivali na proizvajalce izvoznike in (iv) ukrepi bi pomenili pomemben strošek za uvoznike v Uniji.

(93)

V obravnavanem primeru gre le za zahtevke za TGO/IO, saj je to edina točka, na kateri je bila storjena pravna napaka, ugotovljena s strani sodišč Unije. V interesu Unije ostaja ocena iz Uredbe (ES) št. 1472/2006 v celoti veljavna. Hkrati je ta ukrep upravičen z namenom zaščite finančnega interesa Unije.

(94)

Nazadnje je družba Deichmann trdila, da protidampinške dajatve, če bi se ponovno uvedla, ne bi bilo več mogoče pobirati, saj je zastaralni rok iz člena 103 carinskega zakonika Skupnosti potekel. Po mnenju družbe Deichmann bi to stanje pomenilo zlorabo pooblastil s strani Komisije.

(95)

Komisija opozarja, da v skladu s členom 103 carinskega zakonika Skupnosti zastaralni rok ne velja, če je bila vložena pritožba v skladu s členom 44 carinskega zakonika Skupnosti, kot je to v vseh obravnavanih zadevah, ki se nanašajo na pritožbe na podlagi člena 236 carinskega zakonika Skupnosti.

(96)

Kar se tiče družbe Skechers, je ta priznala, da nobeden od proizvajalcev izvoznikov, ki jih zadeva sedanje izvrševanje, ni bil njen dobavitelj in je zato menila, da sklepi za njen položaj niso pomembni. Ta stran je trdila, da sklepi o sedanjem izvrševanju torej ne morejo biti podlaga za zavrnitev njenih zahtevkov za povračilo, vloženih pri nacionalnih carinskih organih. V nadaljevanju je uvoznik zahteval preiskavo zahtevkov njegovih dobaviteljev za TGO/IO na podlagi dokumentov, ki so bili Komisiji predloženi s strani ustreznih belgijskih carinskih organov.

(97)

Glede na zgoraj naveden zahtevek se Komisija sklicuje na Izvedbeno uredbo (EU) 2016/223 o uvedbi postopka za oceno nekaterih zahtevkov za tržnogospodarsko obravnavo ter individualno obravnavo kitajskih in vietnamskih proizvajalcev izvoznikov ter izvajanju sodbe Sodišča v združenih zadevah C-659/13 in C-34/14, ki določa postopek v tej zadevi. Še posebej v skladu s členoma 1 in 2 navedene uredbe, bo Komisija proučila ustrezne zahtevke za TGO/IO, takoj ko bo prejela ustrezno dokumentacijo od carinskih organov. Opozoriti je treba, da so belgijski carinski organi Komisiji že predložili seznam nevzorčenih proizvajalcev izvoznikov iz Kitajske in Vietnama, ki naj bi zahtevali TGO ali IO v prvotni preiskavi in ki so bili dobavitelji uvoznikom, ki so zahtevali povračilo dajatev. Komisija trenutno izvaja oceno teh zahtevkov, kjer je to primerno. Ta preiskava še poteka.

(98)

Ta uredba je v skladu z mnenjem odbora, ustanovljenega s členom 15(1) Uredbe (EU) 2016/1036 –