(1)

Komisija je 23. marca 2006 sprejela Uredbo Komisije (ES) št. 553/2006 (2) o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja („obutev“) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske („LRK“ ali „Kitajska“) in Vietnama (začasna uredba).

(2)

Z Uredbo (ES) št. 1472/2006 (3) je Svet uvedel dokončne protidampinške dajatve v višini od 9,7 % do 16,5 % na uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Vietnama in Ljudske republike Kitajske za dve leti („Uredba Sveta (ES) št. 1472/2006“ ali „izpodbijana uredba“).

(3)

Z Uredbo (ES) št. 388/2008 (4) je Svet dokončne protidampinške ukrepe za uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske razširil na uvoz izdelkov, poslanih iz Posebne upravne regije Macao, ne glede na to, ali so deklarirani kot izdelki s poreklom iz Posebne upravne regije Macao ali ne.

(4)

Po pregledu zaradi izteka ukrepov, ki se je začel 3. oktobra 2008 (5), je Svet z Izvedbeno uredbo (EU) št. 1294/2009 (6) protidampinške ukrepe podaljšal za 15 mesecev, tj. do 31. marca 2011, ko so ukrepi prenehali veljati („Izvedbena uredba (EU) št. 1294/2009“).

(5)

Družbe Brosmann Footwear (HK) Ltd, Seasonable Footwear (Zhongshan) Ltd, Lung Pao Footwear (Guangzhou) Ltd, Risen Footwear (HK) Co Ltd in Zhejiang Aokang Shoes Co. Ltd („vložniki“) so izpodbijano uredbo izpodbijale na Sodišču prve stopnje (zdaj Splošnem sodišču). S sodbama z dne 4. marca 2010 v zadevi T-401/06, Brosmann Footwear (HK) in drugi proti Svetu, ZOdl. 2010, str. II-671 ter z dne 4. marca 2010 v združenih zadevah T-407/06 in T-408/06, Zhejiang Aokang Shoes in Wenzhou Taima Shoes proti Svetu, ZOdl. 2010, str. II-747, jih je Splošno sodišče zavrnilo.

(6)

Vložniki so se na ti sodbi pritožili. V sodbah z dne 2. februarja 2012 v zadevi C-249/10 P Brosmann in drugi ter z dne 15. novembra 2012 v zadevi C-247/10P Zhejiang Aokang Shoes Co. Ltd („sodbi v zadevah Brosmann in Aokang“) je Sodišče Evropske unije navedeni sodbi razveljavilo. Menilo je, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je navedlo, da Komisija ni bila zavezana preučitvi zahtevkov za tržnogospodarsko obravnavo („TGO“), ki so temeljili na členu 2(7)(b) in (c) osnovne uredbe in so jih predložili trgovci, ki niso zajeti z vzorcem (točka 36 sodbe v zadevi C-249/10 P ter točki 29 in 32 sodbe v zadevi C-247/10 P).

(7)

Sodišče je nato razsodilo. Menilo je, da „[…] bi Komisija morala preučiti ustrezno utemeljene zahtevke, ki so ji jih pritožnice predložile na podlagi člena 2(7)(b) in (c) osnovne uredbe, da bi se jim v okviru protidampinškega postopka, na katerega se sporna uredba nanaša, odobrila TGO. Dalje, ugotoviti je treba, da ni izključeno, da bi jim bila zaradi take preučitve naložena dokončna protidampinška dajatev, ki bi bila drugačna od dajatve 16,5 %, ki se je zanje uporabila na podlagi člena 1(3) sporne uredbe. Iz iste določbe namreč izhaja, da je bila dokončna protidampinška dajatev 9,7 % naložena le kitajskemu gospodarskemu subjektu, ki je bil zajet z vzorcem in ki mu je bila odobrena TGO. Vendar, kot izhaja iz točke 38 te sodbe, če bi Komisija ugotovila, da pogoji tržnega gospodarstva prevladujejo tudi za pritožnice, bi se tem – če izračun individualne stopnje dampinga ne bi bil mogoč – prav tako morala odobriti ta zadnja stopnja“ (točka 42 sodbe v zadevi C-249/10 P in točka 36 sodbe v zadevi C-247/10 P).

(8)

Zato je razglasilo ničnost izpodbijane uredbe v tistem delu, ki se nanaša na zadevne vložnike.

(9)

Komisija je oktobra 2013 z obvestilom, objavljenim v Uradnem listu Evropske unije (7), sporočila, da je sklenila obnoviti protidampinški postopek na točki, na kateri je prišlo do nezakonitosti, in preučiti, ali so za vložnike prevladovali pogoji tržnega gospodarstva za obdobje od 1. aprila 2004 do 31. marca 2005, ter je zainteresirane strani pozvala, naj se ji javijo.

(10)

Svet je marca 2014 z Izvedbenim sklepom Sveta 2014/149/EU (8) zavrnil predlog Komisije za sprejetje Izvedbene uredbe Sveta o ponovni uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve na določeno obutev z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, ki jo proizvajajo družbe Brosmann Footwear (HK) Ltd, Seasonable Footwear (Zhongshan) Ltd, Lung Pao Footwear (Guangzhou) Ltd, Risen Footwear (HK) Co Ltd in Zhejiang Aokang Shoes Co. Ltd, postopke v zvezi s temi proizvajalci pa je ustavil. Svet je zavzel stališče, da so uvozniki, ki so obutev kupili od navedenih proizvajalcev izvoznikov in ki so jim pristojni carinski organi povrnili ustrezne uvozne dajatve na podlagi člena 236 Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 (9) („carinski zakonik Skupnosti“), imeli legitimna pričakovanja na podlagi člena 1(4) izpodbijane uredbe, ki prevzema določbe carinskega zakonika Skupnosti (10), zlasti člena 221, ki se uporablja za pobiranje dajatev.

(11)

Trije uvozniki zadevnega izdelka, in sicer družbe C&J Clark International Ltd („Clark“), Puma SE („Puma“) in Timberland Europe B.V. („Timberland“) („zadevni uvozniki“), so izpodbijali protidampinške ukrepe za uvoz določene obutve iz Kitajske in Vietnama, pri čemer so se pred svojimi nacionalnimi sodišči sklicevali na sodno prakso iz uvodnih izjav 5 do 7, ta pa so zadevo predložila Sodišču v predhodno odločanje.

(12)

Sodišče je v združenih zadevah C-659/13 C & J Clark International Limited in C-34/14 Puma SE Uredbo (ES) št. 1472/2006 in Izvedbeno uredbo (EU) št. 1294/2009 razglasilo za nični, ker Evropska komisija ni preučila zahtevkov za TGO in individualno obravnavo („IO“), ki so jih predložili proizvajalci izvozniki iz LRK in Vietnama, ki niso bili vzorčeni („sodbi“), kar je v nasprotju z zahtevami, določenimi v členu 2(7)(b) in členu 9(5) Uredbe Sveta (ES) št. 384/96 (11).

(13)

Sodišče je v zvezi s tretjo zadevo C-571/14, Timberland Europe B.V. proti Inspecteur van de Belastingdienst, kantoor Rotterdam Rijnmond, 11. aprila 2016 odločilo, da se zadeva izbriše iz registra na zahtevo nacionalnega predložitvenega sodišča.

(14)

Člen 266 PDEU določa, da morata instituciji sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodb Sodišča. Če je akt, ki sta ga instituciji sprejeli v okviru upravnega postopka, kot je protidampinški postopek, razglašen za ničnega, se v skladu s sodbo Sodišča nični akt zamenja z novim aktom, v katerem je odpravljena nezakonitost, ki jo je ugotovilo Sodišče (12).

(15)

V skladu s sodno prakso Sodišča se postopek za nadomestitev akta, razglašenega za ničnega, nadaljuje v točki, na kateri je nastala nezakonitost (13). To pomeni zlasti, da v primeru, ko je za ničnega razglašen akt, ki zaključuje upravni postopek, razglasitev ničnosti ne vpliva nujno na pripravljalne akte, kot je začetek protidampinškega postopka. V primeru, ko je za nično razglašena uredba o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev, to pomeni, da po razglasitvi ničnosti protidampinški postopek še vedno ni zaključen, saj je bil akt, ki je zaključil protidampinški postopek, odstranjen iz pravnega reda Unije (14), razen če je nezakonitost nastala v fazi začetka postopka.

(16)

Razen tega, da instituciji nista preučili zahtevkov za TGO in individualno obravnavo, ki so jih predložili proizvajalci izvozniki iz LRK in Vietnama, ki niso bili vzorčeni, vse druge ugotovitve iz Uredbe Sveta (ES) št. 1472/2006 in Izvedbene uredbe (EU) št. 1294/2009 ostajajo veljavne.

(17)

V tej zadevi je nezakonitost nastala po začetku postopka. Zato se je Komisija odločila, da bo sedanji protidampinški postopek obnovila v skladu s sodbo v točki, na kateri je prišlo do nezakonitosti, in preučila, ali so za zadevne proizvajalce izvoznike prevladali pogoji tržnega gospodarstva v obdobju med 1. aprilom 2004 in 31. marcem 2005, tj. obdobju preiskave, ki je privedla do uvedbe dokončnih dajatev, navedenih v uvodnih izjavah (1) in (2) („prvotna preiskava“). Komisija je v primerih, kjer je bilo to potrebno, prav tako preučila, ali so zadevni proizvajalci izvozniki izpolnjevali pogoje za IO v skladu s členom 9(5) Uredbe Sveta (ES) št. 1225/2009 (15) („osnovna uredba v obliki, kakršna je bila pred spremembo“) (16).

(18)

Komisija je z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2016/1395 (17) ponovno uvedla dokončno protidampinško dajatev in dokončno pobrala začasno dajatev na uvoz s strani družb Clark in Puma določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz LRK, ki jo proizvaja trinajst kitajskih proizvajalcev izvoznikov, ki so predložili zahtevke za TGO in IO v preiskavi, ki je privedla do uvedbe dokončnih dajatev („prvotna preiskava“), vendar ki niso bili vzorčeni v navedeni preiskavi.

(19)

Komisija je z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2016/1647 (18) ponovno uvedla dokončno protidampinško dajatev in dokončno pobiranje začasne dajatve na uvoz s strani družb Clark, Puma in Timberland določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Vietnama, ki jo proizvajajo določeni vietnamski proizvajalci izvozniki, ki so predložili zahtevke za TGO in IO v prvotni preiskavi, vendar ki niso bili vzorčeni v navedeni preiskavi.

(20)

Naknadno sta bila v Vietnamu odkrita dva dodatna dobavitelja družbe Puma, tj. Diamond Vietnam Co Ltd in Ty Hung Footgearmex/Footwear Co. Ltd („Ty Hung Co Ltd.“), ki sta predložila obrazce zahtevka za TGO/IO v prvotni preiskavi. Kar zadeva družbo Ty Hung Co Ltd., je bilo v dokumentaciji v zvezi z družbo Puma pred nacionalnim sodiščem ugotovljeno, da se je eden od vietnamskih dobaviteljev imenoval „Lac Hung Co. Ltd“, pri čemer so informacije, ki so bile na voljo, kazale na morebitno spremembo imena med prvotno preiskavo in uporabo pred nacionalnim sodiščem. Izkazalo se je, da se je zadevna družba prej imenovala „Ty Hung Footgearmex/Footwear Co. Ltd“ („Ty Hung Co Ltd“).

(21)

Kar zadeva uvoz s strani družbe Timberland, je imel eden od dveh kitajskih dobaviteljev, opredeljenih v zadevi C-571/14, tj. družba General Shoes Ltd, dejansko sedež v Vietnamu in je bil kot tak tudi ocenjen. Ugotovitve z zvezi s to družbo so bile objavljene v zgoraj omenjeni Izvedbeni uredbi (EU) 2016/1647 (uvodna izjava 19). To je pozneje izpodbijalo Združenje evropske industrije športnih izdelkov („združenje FESI“), ki je trdilo, da je družba General Shoes Ltd v resnici kitajski dobavitelj. Združenje FESI je trdilo, da bi moral zahtevek za TGO/IO kitajske družbe General Footwear Ltd prav tako biti ocenjen. Komisija ugotavlja, da čeprav je zadevni obrazec zahtevka za TGO/IO nejasen glede tega, ali je obravnavana družba dejansko kitajska ali vietnamska, je bil zaradi celovitosti ocenjen tudi obrazec zahtevka za TGO/IO družbe General Footwear Ltd.

(22)

Za uvoz s strani družb Puma in Timberland s Kitajske in iz Vietnama je Komisija preučila zahtevke za TGO in IO, ki so jih predložili zadevni zgoraj omenjeni nevzorčeni proizvajalci izvozniki v okviru prvotne preiskave.

(23)

Komisija ima možnost, da odpravi tiste vidike izpodbijane uredbe, ki so privedli do tega, da je bila razglašena za nično, dele ocene, ki jih sodba (19) ne zadeva, pa pusti nespremenjene.

(24)

Namen sedanje uredbe je popraviti vidike izpodbijane uredbe, za katere je bilo ugotovljeno, da niso v skladu z osnovno uredbo, in ki so zato privedli do razglasitve ničnosti v delu, ki zadeva nekatere proizvajalce izvoznike iz Vietnama in LRK.

(25)

Vse ostale ugotovitve iz izpodbijane uredbe, ki jih Sodišče ni razglasilo za nične, ostajajo v veljavi in so vključene v sedanjo uredbo.

(26)

Zato so naslednje uvodne izjave omejene na novo oceno, ki jo je treba izvesti za namene usklajenosti s sodbama.

(27)

Komisija je preučila, ali sta TGO in IO prevladovali za tri proizvajalce izvoznike, dobavitelje družb Puma in Timberland, iz uvodnih izjav 20 in 21, ki so predložili zahtevke za TGO/IO v prvotni preiskavi v obdobju od 1. aprila 2004 do 31. marca 2005. Namen te analize je bil ugotoviti obseg, v katerem sta zadevna uvoznika upravičena do povračila plačanih protidampinških dajatev glede na protidampinške dajatve, plačane za izvoz teh dobaviteljev.

(28)

Če bi analiza pokazala, da bi TGO ali IO morala biti odobrena zadevnim kitajskim in vietnamskim proizvajalcem izvoznikom, za izvoz katerih se je uporabljala protidampinška dajatev, plačana s strani enega od dveh zadevnih uvoznikov, bi bilo navedenemu proizvajalcu izvozniku treba priznati individualno stopnjo dajatve, povračilo dajatve pa bi bilo omejeno na znesek, ki bi ustrezal razliki med plačano dajatvijo in individualno stopnjo dajatve, tj. v primeru Kitajske razlika med 16,5 % in dajatvijo, uvedeno za edino vzorčeno izvozno družbo, ki ji je bila odobrena TGO, tj. družbo Golden Step, za katero je dajatev znašala 9,7 %; v primeru Vietnama pa razlika med 10 % in individualno stopnjo dajatve, izračunano za zadevnega proizvajalca izvoznika, kadar je to primerno.

(29)

Nasprotno, če bi analiza zahtevkov za TGO in IO pokazala, da bi bilo TGO in IO treba zavrniti, povračila protidampinških dajatev ni mogoče odobriti.

(30)

Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 12, je Sodišče izpodbijano uredbo in Izvedbeno uredbo (EU) št. 1294/2009 razglasilo za nični, in sicer glede izvoza določene obutve določenih trinajstih kitajskih in vietnamskih proizvajalcev izvoznikov („zadevni proizvajalci izvozniki“), saj Komisija ni preučila zahtevkov za TGO in IO, ki so jih predložili zadevni proizvajalci izvozniki.

(31)

Komisija je zato preučila zahtevke za TGO in IO zadevnih proizvajalcev izvoznikov, da bi določila stopnjo dajatve, ki se uporablja za njihov izvoz. Ocena je pokazala, da predložene informacije niso ustrezno dokazale, da so zadevni proizvajalci izvozniki delovali v pogojih tržnega gospodarstva ali da so izpolnjevali pogoje za individualno obravnavo (za podrobno razlago glej uvodno izjavo 32 in naslednje v nadaljevanju).

(32)

Poudariti je treba, da je dokazno breme na proizvajalcu, ki želi, da se mu na podlagi člena 2(7)(b) osnovne uredbe odobri zahtevek za TGO. Prvi pododstavek člena 2(7)(c) v ta namen določa, da mora zahtevek, ki ga tak proizvajalec predloži, vsebovati zadostne dokaze, kot so opredeljeni v tej določbi, da deluje v pogojih tržnega gospodarstva. Institucijama Unije zato ni treba dokazati, da proizvajalec ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za odobritev navedene obravnave. Nasprotno, instituciji Unije morata oceniti, ali podatki, ki jih je predložil zadevni proizvajalec, zadostujejo za dokaz, da so merila iz prvega pododstavka člena 2(7)(c) osnovne uredbe izpolnjena, tako da se mu lahko odobri navedena obravnava, sodišče Unije pa mora preveriti, ali je ta ocena očitno napačna (točka 32 sodbe v zadevi C-249/10 P in točka 24 sodbe v zadevi C-247/10 P).

(33)

V skladu s členom 2(7)(c) osnovne uredbe mora biti izpolnjenih vseh pet meril iz tega člena, da se proizvajalcu izvozniku lahko odobri TGO. Komisija je zato menila, da neizpolnjevanje vsaj enega merila zadostuje za zavrnitev zahtevka za TGO.

(34)

Nobeden od zadevnih proizvajalcev izvoznikov ni mogel dokazati, da izpolnjuje merilo 1 (poslovne odločitve). Natančneje, informacije, ki jih je predložil vsak od treh proizvajalcev izvoznikov, so pokazale, da se poslovne odločitve niso sprejemale kot odziv na tržne signale, ki odražajo ponudbo in povpraševanje, brez večjega vmešavanja države.

(35)

Kar zadeva merilo 2 (računovodstvo), ga nista izpolnili dve družbi (družbi 1 in 2). Računovodski izkazi obeh družb so pokazali pomanjkljivosti in niso bili v skladu z mednarodnimi računovodski izkazi. Tako so bili nekateri stroški napačno uvrščeni kot sredstva, pri čemer bi v zadevnem obdobju morali biti rezervirani kot strošek (družba 2), v drugem primeru pa so revizorji ugotovili, da računovodski izkazi niso bili v skladu z računovodskimi pravili in načeli v državah zunaj zadevne države. Družba 3 je predložila seznam osnovnih računovodskih evidenc, ki so bile neodvisno revidirane v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi.

(36)

Kar zadeva merilo 3 (sredstva in „prenos“), nobeden od treh zadevnih proizvajalcev izvoznikov ni mogel dokazati, da iz nekdanjega sistema netržnega gospodarstva niso bila prenesena izkrivljanja. Nobeden od proizvajalcev izvoznikov ni zagotovil popolnih informacij (npr. dokazilo o najemni ali zakupni pogodbi, informacije o pogojih, cenah in plačilih ali poročila o preveritvi kapitala), s katerimi bi dokazal, da iz sistema netržnega gospodarstva niso bila prenesena izkrivljanja.

(37)

Zaradi razlogov iz uvodne izjave 32 ter glede na to, da noben proizvajalec izvoznik ni izpolnil meril 1 in 3, dva proizvajalca izvoznika pa nista izpolnila merila 2, se merilo 4 (stečajno pravo in pravo lastninskih razmerij) in merilo 5 (pretvorbe glede menjalnega tečaja) nista ocenila.

(38)

Na podlagi navedenega je Komisija sklenila, da se nobenemu od treh zadevnih proizvajalcev izvoznikov ne odobri TGO, in o tem ustrezno obvestila zadevne proizvajalce izvoznike, ki so bili pozvani, naj predložijo pripombe. Komisija od nobenega od treh zadevnih proizvajalcev izvoznikov ni prejela pripomb.

(39)

Zato nobeden od zadevnih treh proizvajalcev izvoznikov ne izpolnjuje vseh pogojev iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe, zaradi česar se TGO zanje ne odobri.

(40)

Člen 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo, določa, da kadar se uporablja člen 2(7)(a) iste uredbe, se individualna dajatev določi za izvoznike, ki lahko dokažejo, da izpolnjujejo vsa merila iz člena 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo.

(41)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 32, je treba poudariti, da je dokazno breme na proizvajalcu, ki želi, da se mu na podlagi člena 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo, odobri IO. V ta namen prvi pododstavek člena 9(5) določa, da mora biti vloženi zahtevek ustrezno utemeljen. Institucijama Unije zato ni treba dokazati, da izvoznik ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za odobritev navedene obravnave. Nasprotno, ti instituciji Unije morata oceniti, ali podatki, ki jih je predložil zadevni izvoznik, zadostujejo za dokaz, da so merila iz člena 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo, izpolnjena, tako da se mu lahko odobri IO.

(42)

V skladu s členom 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo, morajo izvozniki na podlagi ustrezno utemeljenega zahtevka dokazati, da izpolnjujejo vseh pet meril iz navedenega člena, tako da se jim lahko odobri IO.

(43)

Komisija je zato menila, da neizpolnjevanje vsaj enega merila zadostuje za zavrnitev zahtevka za IO.

(44)

Uporablja se naslednjih pet meril:

(45)

Vsi trije zadevni proizvajalci izvozniki, ki so zahtevali TGO, so zahtevali tudi IO, v primeru da jim TGO ne bi bila odobrena.

(46)

Nobeden od treh zadevnih proizvajalcev izvoznikov ni mogel dokazati, da izpolnjuje merilo 2 (izvozne cene in količine so svobodno določene). Natančneje, za dva zadevna proizvajalca izvoznika (družbi 1 in 2) je dovoljenje za poslovanje določalo omejitev prodanih količin na posebnih trgih, medtem ko je za tretjo družbo (družbo 3) statut družbe določal omejitev proizvodnje ter omejitev prodanih količin na posebnih trgih. Zato niso mogli dokazati, da se poslovne odločitve, kot so na primer izvozne količine, sprejemajo svobodno in kot odziv na tržne signale, ki odražajo ponudbo in povpraševanje.

(47)

V zvezi z merilom 3 (ključni upravljavski položaji in deleži družbe so dovolj neodvisni od vmešavanja države) družba 1 ni mogla dokazati, da mora plačevati najemnino za uporabo zemljišča, pri čemer je računovodski izkaz pokazal, da je bila določeno obdobje oproščena takih plačil. Družba 2 je predložila nasprotujoče si informacije, pa tudi prispevek delničarja, kar zadeva tovarno, infrastrukturo in začetne stroške v zvezi z zemljiščem, je nejasen. Nazadnje, družba 3 ni zagotovila nobenega dokaza o najemni pogodbi za zemljišče ter nobenih informacij o pogojih, cenah in plačilih. Poleg tega je bilo za vse tri družbe ugotovljeno, da je bil obseg njihovega poslovanja omejen. V zvezi s tem ni nobeden od zadevnih treh proizvajalcev izvoznikov dokazal, da bi bil zadosti neodvisen pred vmešavanjem države.

(48)

Zato nobeden od zadevnih treh proizvajalcev izvoznikov ni izpolnjeval pogojev iz člena 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo, Komisija pa je zadevne proizvajalce izvoznike o tem ustrezno obvestila in jih pozvala k predložitvi pripomb. Komisija od nobenega od treh zadevnih proizvajalcev izvoznikov ni prejela pripomb, zaradi česar se IO zanje ni odobrila.

(49)

Preostalo protidampinško dajatev, ki se uporablja za Kitajsko, bi bilo zato treba uvesti za izvoz družbe General Footwear Ltd, preostalo dajatev, ki se uporablja za Vietnam, pa za izvoz družb Diamond Vietnam Co Ltd in Ty Hung Footgearmex/Footwear Co. Ltd („Ty Hung Co Ltd.“), in sicer za obdobje uporabe iz Uredbe (ES) št. 1472/2006. Prvotno obdobje uporabe te uredbe je bilo od 7. oktobra 2006 do 7. oktobra 2008. Po začetku pregleda zaradi izteka ukrepov je bilo 30. decembra 2009 podaljšano do 31. marca 2011. Nezakonitost, ki je bila ugotovljena v teh sodbah, je, da instituciji Unije nista ugotovili, ali bi morala za izdelke zadevnih proizvajalcev izvoznikov veljati preostala dajatev ali individualna dajatev. Na podlagi nezakonitosti, ki jo je ugotovilo Sodišče, ni pravne podlage za popolno oprostitev plačila protidampinške dajatve za izdelke zadevnih proizvajalcev izvoznikov. Z novim aktom, ki odpravlja nezakonitost, ki jo je ugotovilo Sodišče, je treba torej samo ponovno oceniti veljavno stopnjo protidampinške dajatve in ne samih ukrepov.

(50)

Ker je ugotovljeno, da bi bilo treba ponovno uvesti preostalo dajatev za zadevne proizvajalce izvoznike po isti stopnji, kot je bilo prvotno določeno v izpodbijani uredbi in Izvedbeni uredbi (EU) št. 1294/2009, spremembe Uredbe (ES) št. 388/2008 niso potrebne. Navedena uredba je še vedno veljavna.

(51)

Zadevni proizvajalci izvozniki in vse strani, ki so sodelovale v postopku, so bili obveščeni o bistvenih dejstvih in premislekih, na podlagi katerih se je nameravala priporočiti ponovna uvedba dokončne protidampinške dajatve na uvoz štirinajstih zadevnih proizvajalcev izvoznikov. Po razkritju so imeli na voljo obdobje za predložitev pripomb.

(52)

Zgoraj navedene ugotovitve in sklepi so bili razkriti zainteresiranim stranem, ki jim je bil določen rok za pripombe. Združenje FESI (20) ter družbe Wolverine Europe BV, Wolverine Europe Limited, Damco Netherlands BV (21) in Skechers so se javili in predložili pripombe.

(53)

Združenje FESI je trdilo, da je pri sedanjem izvajanju prišlo do številnih kršitev postopka. Opozorilo je na dejstvo, da so bili zahtevki za TGO zadevnih treh kitajskih in vietnamskih proizvajalcev izvoznikov že preverjeni in razkriti pred sodbo Sodišča v združenih zadevah C-659/13 C & J Clark International Limited in C-34/14 Puma SE, tj. dne 3. decembra 2015, kot tudi namen Komisije, da ponovno uvede dokončno protidampinško dajatev na uvoz obutve v višini 16,5 % oziroma 10 %. Te ocene naj bi bile torej opravljene brez pravne podlage in so predhodno posegale v prihajajočo sodbo Sodišča. V sklepu je združenje FESI trdilo, da je Komisija kršila osnovni pravni okvir EU in s tem povzročila zlorabo svojih pooblastil.

(54)

Vendar pa se Komisija ne strinja z zgornjimi trditvami, saj je samo pripravljala izvajanje morebitne prihodnje sodbe. Takšna priprava zagotavlja dobro vodenje iz naslednjih razlogov: Prvič, nesporno je, da bi Komisija morala preučiti zahtevke za TGO/IO. Edino sporno vprašanje, ki je še bilo v postopku pred Sodiščem, je bilo, ali se lahko nepovezani uvozniki, kot sta družbi Puma in Timberland, sklicujejo na to nezakonitost. Ker gre za binarno odločitev da/ne, se Komisija lahko izjemoma pripravi na morebitno negativno sodbo o tem vprašanju. Drugič, hitro izvajanje je bilo potrebno, da se nacionalnim carinskim organom omogoči, da hitro obravnavajo nerešene zahtevke za povračilo, ter da se zagotovi pravna varnost za vse gospodarske subjekte. Kakršno koli vplivanje na sodbo Sodišča je bilo izključeno, saj se je navedena sodba nanašala na drug predmet urejanja (tj. ali se uvozniki lahko sklicujejo na pravico, da so ocenitve zahtevkov za TGO/IO v pristojnosti proizvajalcev izvoznikov).

(55)

Zato so bile vse trditve v zvezi z nepravilnostmi v postopku zavrnjene.

(56)

Združenje FESI je trdilo, da ni bilo pravne podlage za sedanje izvajanje. Združenje FESI je zlasti trdilo, da člena 266 PDEU ni mogoče uporabiti na podlagi dejstva, da so dokončni ukrepi za obutev potekli 31. marca 2011 in da torej ni nobenih nadaljevalnih učinkov, ki izhajajo iz nezakonitosti teh ukrepov. Združenje FESI je trdilo, da člen 266 PDEU ni namenjen retroaktivnemu popravljanju nezakonitosti pretečenih ukrepov. To stališče bi bilo okrepljeno s členoma 263 in 265 PDEU, ki določata roke za vložitev tožbe zaradi nezakonitih dejanj in nedelovanja institucij Unije. Združenje FESI je nadalje trdilo, da trenutni pristop nima precedensov in da tudi Komisija ni zagotovila obrazložitve ali predhodne sodne prakse, ki bi podprla njeno razlago člena 266 PDEU.

(57)

Združenje FESI je tudi trdilo, da v tem primeru preiskave ni mogoče nadaljevati na točki, kjer je prišlo do nezakonitosti na podlagi člena 266 PDEU, ker Sodišče ni ugotovilo zgolj odsotnosti obrazložitve, ampak nezakonitost zadeva jedro zakonske določbe osnovne uredbe in vpliva na celotno oceno dampinga, povezanega z zadevnimi proizvajalci izvozniki.

(58)

Združenje FESI je nadalje trdilo, da retroaktivni popravek pretečenih ukrepov krši načelo varstva legitimnih pričakovanj. Združenje FESI je sprva trdilo, da bi strani dobile zagotovilo, da so ukrepi pretekli 31. marca 2011 in da glede na čas, ki je pretekel od prvotne preiskave, upravičeno pričakujejo, da se prvotna preiskava ne bo nadaljevala ali ponovno začela. Drugič, že samo dejstvo, da v prvotni preiskavi zahtevki za TGO niso bili preiskani v roku 3 mesecev, vietnamskim in kitajskim proizvajalcem izvoznikom ponuja pravno zagotovilo, da njihovi zahtevki za TGO dejansko ne bodo pregledani. V zaključku so strani trdile, da glede na dolgo časovno obdobje nadaljevanje preiskave predstavlja kršitev splošnega načela zastaranja ali omejitve, ki se uporablja v vseh pravnih okvirih.

(59)

Združenje FESI je trdilo, da niti člen 266 PDEU niti osnovna uredba ne dovoljujeta retroaktivne ponovne uvedbe dokončne dajatve v višini 10 % oziroma 16,5 % na uvoz zadevnih vietnamskih in kitajskih proizvajalcev izvoznikov.

(60)

Glede trditve, da so zadevni ukrepi potekli 31. marca 2011, Komisija ne vidi razloga, zakaj bi iztek ukrepov kakor koli vplival na možnost Komisije, da po sodbi, ki razveljavlja prvotni akt, sprejme nov akt, ki bi zamenjal razveljavljeni akt. V skladu s sodno prakso iz uvodne izjave 15 bi se moral upravni postopek nadaljevati v točki, ko je prišlo do nezakonitosti.

(61)

Protidampinški postopki zato še vedno niso zaključeni, saj je bil akt, ki je sklenil postopke, razglašen za ničnega. Komisija mora zaključiti navedene postopke; člen 9 osnovne uredbe določa, da mora biti preiskava zaključena z aktom Komisije.

(62)

Kar zadeva trditev glede retroaktivnosti na podlagi člena 10 osnovne uredbe in člena 10 Protidampinškega sporazuma Svetovne trgovinske organizacije („PDS STO“), člen 10(1) osnovne uredbe, v katerem je prevzeto besedilo člena 10(1) PDS STO, navaja, da se začasni ukrepi in dokončne protidampinške dajatve uporabijo samo za izdelke, ki vstopajo v prosti promet od trenutka, ko prične veljati odločitev, sprejeta v skladu s členom 7(1) ali členom 9(4) osnovne uredbe, kar je odvisno od konkretne zadeve. V tej zadevi so se zadevne protidampinške dajatve nanašale samo na izdelke, ki so v prosti promet vstopili po začetku veljavnosti začasne in izpodbijane (dokončne) uredbe, sprejete v skladu s členom 7(1) oziroma 9(4) osnovne uredbe. Vendar se retroaktivnost v smislu člena 10(1) osnovne uredbe nanaša samo na stanje, v katerem je bilo blago sproščeno v prosti promet, preden so bili uvedeni ukrepi, kot je mogoče razbrati iz samega besedila navedene določbe, kakor tudi iz odstopanja, ki ga določa člen 10(4) osnovne uredbe.

(63)

Komisija ugotavlja tudi, da v obravnavanem primeru ni prisotna niti retroaktivnost niti kršitev pravne varnosti in legitimnih pričakovanj.

(64)

Kar zadeva retroaktivnost, sodna praksa Sodišča pri ocenjevanju, ali je ukrep retroaktiven, razlikuje med dodelitvijo novega pravila okoliščinam, ki so postale dokončne (tudi obstoječ ali dokončni pravni položaj) (22), in okoliščinami, ki so nastale pred začetkom veljavnosti novega predpisa, vendar še niso dokončne (tudi začasne okoliščine) (23).

(65)

V tej zadevi okoliščine uvoza zadevnih izdelkov, do katerih je prišlo med obdobjem uporabe Uredbe (ES) št. 1472/2006, še niso postale dokončne, ker zaradi razglasitve ničnosti izpodbijane uredbe protidampinška dajatev, ki velja za te izdelke, še ni bila dokončno določena. Hkrati so bili uvozniki obutve z objavo obvestila o začetku postopka (24) in začasne uredbe opozorjeni glede morebitne uvedbe takšne dajatve. Ustaljena sodna praksa sodišč Unije je, da gospodarski subjekti ne morejo imeti legitimnih pričakovanj, dokler instituciji nista sprejeli akta, s katerim se zaključi upravni postopek, ki je postal dokončen (25).

(66)

Ta uredba predstavlja neposredno uporabo za bodoče učinke položaja, ki je v teku: Nacionalni carinski organi so pobrali dajatve na obutev. Zaradi zahtevkov za povračilo, o katerih še ni bilo dokončno odločeno, ti predstavljajo položaj, ki je v teku. Ta uredba določa stopnjo dajatve, ki se uporablja za navedeni uvoz, s čimer ureja bodoče učinke položaja, ki je v teku.

(67)

V vsakem primeru, tudi če bi šlo za retroaktivnost v smislu prava Unije, quod non, bi bila ta retroaktivnost upravičena iz naslednjih razlogov:

(68)

Materialnopravni predpisi Unije se lahko uporabljajo za dejanska stanja, ki so nastala pred začetkom njihove veljavnosti, če iz njihovega besedila, cilja ali strukture jasno izhaja, da se jim lahko prizna tak učinek (26). Zlasti v zadevi C-337/88 Società agricola fattoria alimentare (SAFA) (27) je Sodišče menilo, da: [Č]eprav načelo pravne varnosti praviloma nasprotuje temu, da bi akt Skupnosti začel veljati pred objavo, je lahko izjemoma drugače, če to zahteva cilj, ki ga je treba doseči, in če se ustrezno upoštevajo upravičena pričakovanja zainteresiranih oseb.

(69)

V tej zadevi je namen skladnost z obveznostjo Komisije v skladu s členom 266 PDEU. Ker je Sodišče v sodbah iz uvodne izjave 12 ugotovilo nezakonitost samo glede določanja veljavne stopnje dajatve in ne glede uvedbe ukrepov (tj. glede ugotovitve o dampingu, škodi in interesu Unije), zadevni proizvajalci izvozniki niso mogli legitimno pričakovati, da dokončni protidampinški ukrepi ne bodo uvedeni. Zato za uvedbo, tudi če bi bila retroaktivna, quod non, ni mogoče trditi, da krši legitimna pričakovanja.

(70)

Poleg tega se glede zaščite pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj najprej ugotavlja, da v skladu s sodno prakso uvozniki ne morejo zahtevati zaščite pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj v primerih, ko so bili obveščeni o skorajšnji spremembi trgovinske politike Unije (28). V tej zadevi so bili uvozniki z objavo obvestila o začetku postopka in začasne uredbe v Uradnem listu, ki sta oba še vedno del pravnega reda Unije, opozorjeni na tveganje, da bi za izdelke zadevnih proizvajalcev izvoznikov lahko bila uvedena protidampinška dajatev. Zadevni proizvajalci izvozniki se zato ne morejo sklicevati na pravno varnost in legitimna pričakovanja.

(71)

Nasprotno, gospodarski subjekti so se pri uvozu obutve iz LRK in Vietnama v celoti zavedali, da se za uvoz pobirajo dajatve. Navedene dajatve so upoštevali pri določanju prodajnih cen in ocenjevanju ekonomskih tveganj. Zato niso pridobili pravne varnosti ali legitimnih pričakovanj, da bo uvoz prost dajatev, stroške dajatev pa so običajno prenesli na svoje stranke. Zato je v interesu Unije, da raje zdaj določi stopnjo dajatve, kot da zadevnim uvoznikom zagotovi nepričakovan dobiček, s katerim bi se neupravičeno obogatili.

(72)

Zato ne gre za kršitev načel zastaranja, pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj, kakor tudi ne določb osnovne uredbe in PDS STO.

(73)

Glede trditve, da bi bilo treba TGO določiti v treh mesecih po začetku, je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso drugi pododstavek člena 2(7)(c) osnovne uredbe ne navaja nobenih posledic, če Komisija ne upošteva trimesečnega roka. Splošno sodišče zato meni, da odločitev o TGO, ki je sprejeta pozneje, ne vpliva na veljavnost uredbe o uvedbi dokončnih ukrepov, če seveda vložniki ne dokažejo, da bi Svet, če Komisija ne bi presegla trimesečnega roka, morda sprejel drugačno uredbo, ki bi bila za varstvo njihovih interesov ugodnejša od izpodbijane uredbe (29). Poleg tega je Sodišče ugotovilo, da lahko instituciji oceno TGO spreminjata do sprejetja končnih ukrepov (30).

(74)

Sodbi Brosmann in Aokang iz uvodne izjave 6 nista spremenili zgoraj navedene sodne prakse. V sodbah Brosmann in Aokang se Sodišče sklicuje na obveznost Komisije, da mora oceno sprejeti v treh mesecih, da bi dokazalo, da ta obveznost glede ocene obstaja neodvisno od tega, ali Komisija uporabi vzorčenje ali ne. Sodišče se ni opredelilo glede vprašanja, kakšna je pravna posledica, če Komisija oceno TGO izvede v poznejši fazi preiskave. Sodišče je samo presodilo, da instituciji ne moreta popolnoma prezreti zahtevkov za TGO, ampak jih morata oceniti najpozneje ob uvedbi dokončnih ukrepov. Sodbi potrjujeta sodno prakso, navedeno v prejšnji uvodni izjavi.

(75)

V tej zadevi zadevni proizvajalci izvozniki niso dokazali, da bi v primeru, če bi Komisija oceno TGO sprejela v treh mesecih po začetku protidampinškega postopka leta 2005, Svet morda sprejel drugačno uredbo, ki bi bila za varstvo njihovih interesov ugodnejša od izpodbijane uredbe. Zahtevek na podlagi zastaranja roka za oceno zahtevka za TGO se zato zavrne.

(76)

Združenje FESI, ki se sklicuje na sodbo Splošnega sodišča v zadevi IPS proti Svetu, T-2/95, je opozorilo na formalne razlike med „preiskavo“ in „postopkom“ ter trdilo, da ko je postopek zaključen, kot v trenutnem primeru, ga ni mogoče več nadaljevati.

(77)

Komisija ne vidi nobene bistvene razlike med izrazoma „preiskava“ in „postopek“ v okviru izvrševanja zadevnih sodb. Sodbe se nanašajo na nepravilnost v zvezi s posebno preiskavo kot del postopka, ki jo je Komisija dolžna odpraviti, kot je pojasnjeno v uvodnih izjavah 23 do 31. V vsakem primeru je sodbo v zadevi T-2/95 potrebno brati v luči sodbe o pritožbi v tej zadevi.

(78)

Združenje FESI je tudi trdilo, da člen 266 PDEU ne omogoča delnega izvajanja sodbe Sodišča in, v sedanji zadevi, obrnjenega dokaznega bremena. Zato je združenje FESI trdilo, da je Komisija napačno ocenila samo zahtevke za TGO/IO tistih proizvajalcev izvoznikov, ki so bili dobavitelji uvoznikov, ki so vložili zahtevek za povračilo. Združenje FESI je svojo trditev utemeljilo na razumevanju, da je učinek sodbe Sodišča v združenih primerih C-659/13 C & J Clark International Limited in C-34/14 Puma SE erga omnes in da ne more biti izključeno, da imajo rezultati trenutne ocene zahtevkov za TGO/IO vpliv tudi na preostalo dajatev, ki se uporablja za vse kitajske in vietnamske proizvajalce izvoznike. Združenje FESI je zato trdilo, da bi morala Komisija oceniti vse zahtevke za TGO/IO, ki so bili predloženi med prvotno preiskavo.

(79)

Poleg tega se združenje FESI ne strinja, da leži dokazno breme na proizvajalcu, ki želi vložiti zahtevek za TGO/IO, in trdi, da so proizvajalci temu dokaznemu bremenu zadostili v letu 2005, ko so med prvotno preiskavo izpolnili zahtevke za TGO/IO. Prav tako se združenje FESI ni strinjalo, da je sodba Sodišča v združenih zadevah C-659/13 C & J Clark International Limited in C-34/14 Puma SE lahko izvedena s preprosto oceno zahtevkov za TGO/IO s strani nevzorčenih proizvajalcev izvoznikov, saj Sodišče ni izrecno določilo, da je ugotovljena razveljavitev dejansko omejena na ta vidik.

(80)

Komisija meni, da je izvajanje sodbe obvezno samo za tiste proizvajalce izvoznike, za katere vse uvozne transakcije niso postale dokončne. Ko je poteklo obdobje treh let, kot predpisuje člen 236 carinskega zakonika Skupnosti, je dajatev postala dokončna, kot je bilo potrjeno v sodbah. Kakršen koli vpliv na preostale dajatve je izključen, ker je bil zahtevek za TGO/IO za družbe v vzorcu ocenjen, in dejstvo, da je bil odobren zahtevek za TGO/IO eni od družb zunaj vzorca ne vpliva na stopnjo preostale dajatve.

(81)

Dokazno breme ni omejeno na vložitev zahtevka. Nanaša se na vsebino zahtevka, ki mora dokazati, da so izpolnjeni vsi pogoji za TGO/IO.

(82)

Edina nezakonitost, opredeljena v sodbah, je odsotnost ocene zahtevkov za TGO/IO. Te trditve se zato zavrnejo.

(83)

Združenje FESI je trdilo, da Komisija ne bi smela uporabljati dveh različnih pravnih režimov, tj. osnovne uredbe pred spremembo za ocenjevanje zahtevkov za IO proizvajalcev izvoznikov na eni strani (31) in sedanje osnovne uredbe na drugi strani (32), ki je vključevala spremembe Uredbe (EU) št. 1168/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (33), in uvedla postopke komitologije na področju, med drugim, trgovinske zaščite ter s tem prenesla odločanje na Komisijo.

(84)

Združenje FESI je hkrati ponovno poudarilo, da člen 266 PDEU ne dovoljuje uvedbe retroaktivnih protidampinških dajatev, kar bi bilo potrjeno tudi s sodbo Sodišča v zadevi C-459/98P, IPS proti Svetu, in Uredbo Sveta (ES) št. 1515/2001 (34). Združenje FESI je trdilo, da Komisija ni podala nobenega utemeljenega razloga za odstopanje od načela prepovedi retroaktivnosti in je zato kršila načelo upravičenih pričakovanj.

(85)

Združenje FESI je tudi trdilo, da ponovna uvedba dokončnih protidampinških ukrepov na uvoz kitajskih in vietnamskih proizvajalcev izvoznikov, ki jih zadeva sedanje izvajanje, pomeni (i) diskriminacijo uvoznikov, ki jih zadeva trenutno izvajanje napram uvoznikom, ki jih zadeva sedanje izvajanje sodb Brosmann in Aokang iz uvodne izjave 6 in ki so jim bile povrnjene dajatve, plačane za uvoz obutve od petih proizvajalcev izvoznikov, ki so jih prav tako zadevale te sodbe, kot tudi (ii) diskriminacijo proizvajalcev izvoznikov, ki jih zadeva sedanje izvajanje napram petim proizvajalcem izvoznikom, ki jih zadevajo sodbe Brosmann in Aokang, ki niso postale predmet nobene dajatve v skladu z Izvedbenim sklepom Sveta 2014/149/EU.

(86)

Trdile so, da to diskriminatorno vedenje odraža pomanjkanje enotne razlage in uporabe prava EU, kar je v nasprotju s temeljno pravico do učinkovitega sodnega varstva.

(87)

V zvezi z domnevno uporabo različnih pravnih režimov Komisija meni, da to izhaja iz razlik v prehodnih pravilih treh uredb, ki spreminjajo trenutno osnovno uredbo.

(88)

Prvič, Uredba (EU) št. 765/2012 (tako imenovana „Pritrdilna sprememba“ o IO) v členu 2 določa, da „se uporablja za vse preiskave, začete v skladu z Uredbo (ES) št. 1225/2009 po začetku veljavnosti te uredbe“. Ker se je sedanja preiskava začela pred tem datumom, se spremembe te uredbe osnovne uredbe v obravnavanem primeru ne uporabljajo.

(89)

Drugič, Uredba (EU) št. 1168/2012 (tako imenovana „sprememba Brosmann“ o TGO) v členu 2 določa, da „se ta uredba uporablja za vse nove in vse preiskave v teku od 15. decembra 2012“. Če bi Komisija torej uporabila strog pristop, zahtevkov za TGO nevzorčenih družb sploh ne bi bilo več treba ocenjevati, saj so izgubile pravico do ocene TGO z dnem 15. decembra 2012. Vendar pa Komisija meni, da bi bilo takšno ravnanje težko uskladiti z njenimi obveznostmi do izvajanja sodb. Uredba (EU) št. 1168/2012 očitno tudi ne uvaja popolne prepovedi analiziranja zahtevkov za TGO zunaj vzorca, saj v primeru individualne obravnave dovoli takšno preiskavo. Po analogiji bi lahko rekli, da to odstopanje velja v tem primeru. Podredno Komisija meni, da bi rezultat uporabe Uredbe (EU) št. 1168/2012 v obravnavanem primeru vodil do istega rezultata, saj bi bili vsi zahtevki za TGO samodejno zavrnjeni, ne da bi bili ocenjeni.

(90)

Tretjič, v zvezi s postopkom komitologije, člen 3 Uredbe (EU) št. 37/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (35) določa, da Svet še naprej ostaja pristojen za dejanja, ko je Komisija sprejela akt, se je začelo posvetovanje ali pa je Komisija sprejela predlog. V obravnavani zadevi ni bilo izvedeno nobeno takšno dejanje v zvezi z izvajanjem sodbe pred začetkom veljavnosti Uredbe (EU) št. 37/2014.

(91)

Glede retroaktivne uvedbe dokončnih protidampinških dajatev se navaja sklicevanje na ugotovitve, opisane v zgornjih uvodnih izjavah 62 do 69, kjer so te trditve že bile obsežno obravnavane.

(92)

Kar zadeva trditev glede diskriminacije, Komisija ugotavlja, da imajo proizvajalci izvozniki in nekateri zadevni uvozniki, na katere se obravnavana uredba nanaša, pravico do sodnega varstva pred sodišči Unije zoper obravnavano uredbo. Drugi uvozniki uživajo tako varstvo prek nacionalnih sodišč, ki delujejo kot sodniki na področju splošnega prava Unije.

(93)

Trditev o diskriminaciji je prav tako neutemeljena. Uvozniki, ki uvažajo od družbe Brosmann in ostalih štirih proizvajalcev izvoznikov, so v drugačnem dejanskem in pravnem položaju, ker so se njihovi proizvajalci izvozniki odločili izpodbijati izpodbijano uredbo in ker so jim bile plačane dajatve povrnjene, tako da so zaščiteni s členom 221(3) carinskega zakonika Skupnosti. Do izpodbijanja in povrnitve dajatev pri drugih ni prišlo. Komisija je začela s pripravo izvajanja za kitajske in vietnamske proizvajalce izvoznike družb Clark, Puma in Timberland; vsi ostali nevzorčeni proizvajalci izvozniki iz LRK in Vietnama ter njihovi uvozniki se bodo obravnavali na isti način v poznejši fazi v skladu s postopkom, določenim v tej uredbi.

(94)

Združenje FESI je trdilo tudi, da člen 14 osnovne uredbe ne more biti pravna podlaga za poseg v uporabo člena 236 carinskega zakonika Skupnosti in da je izvajanje člena 236 carinskega zakonika Skupnosti neodvisno od vseh odločitev, sprejetih v skladu z osnovno uredbo ali obveznosti Komisije v skladu s členom 266 PDEU.

(95)

V zvezi s tem je združenje FESI trdilo, da je uporaba člena 236 carinskega zakonika Skupnosti v izključni pristojnosti nacionalnih carinskih organov, v sklopu katere so ti dolžni povrniti plačane dajatve, ki niso bile zakonito dolgovane. Združenje FESI je nadalje trdilo, da člen 236 carinskega zakonika Skupnosti ne more biti predmet člena 14 osnovne uredbe, prav tako pa ne more biti subsidiaren glede na ta člen, ker sta oba sekundarna zakonodaja in zato noben ne nadomesti drugega. Poleg tega se obseg člena 14 osnovne uredbe nanaša na posebne določbe, ki pokrivajo preiskave in postopke v okviru osnovne uredbe, in ga ni mogoče uporabiti za kateri koli drugi pravni instrument, kot je carinski zakonik Skupnosti.

(96)

Komisija ugotavlja, da se carinski zakonik Skupnosti na uvedbo protidampinških dajatev ne nanaša samodejno, ampak zgolj na podlagi sklicevanja na uredbo o uvedbi protidampinških dajatev. V skladu s členom 14 osnovne uredbe se lahko Komisija odloči, da ne uveljavlja posameznih določb tega zakonika in namesto tega oblikuje posebna pravila. Ker se carinski zakonik Skupnosti uporablja samo na podlagi sklicevanja v izvedbenih uredbah Sveta in Komisije, v primerjavi s členom 14 osnovne uredbe ni na isti ravni v hierarhiji predpisov, ampak je podrejen in lahko postane neuporaben ali se uporablja na drugačen način. Zato je bila tudi ta trditev zavrnjena.

(97)

Združenje FESI je nadalje trdilo, da v nasprotju s členom 296 PDEU Komisija ni zagotovila ustrezne obrazložitve in navedbe pravne podlage, na osnovi katere so bile retroaktivno ponovno uvedene dajatve ter s tem zavrnjena povračila dajatev uvoznikom, ki jih zadeva sedanje izvajanje.

(98)

Domnevna odsotnost ustrezne obrazložitve zadeva zlasti naslednja vprašanja: (i) odsotnost pravne podlage in obrazložitve, ki bi Komisiji omogočili delno izvrševanje zadevnih sodb, zgolj z ocenjevanjem zahtevkov za TGO/IO navedenih proizvajalcev izvoznikov, pri katerih so bili zahtevki za povračilo vloženi s strani uvoznikov; (ii) odsotnost pravne podlage za ponovni začetek preiskave in za ponovno oceno zahtevkov za TGO/IO zadevnih treh kitajskih in vietnamskih proizvajalcev izvoznikov, potem ko so ukrepi marca 2011 potekli; (iii) odsotnost pravne podlage, v skladu s katero dobijo carinski organi EU navodilo, naj ne povrnejo protidampinških dajatev, ki so v obravnavi pred sodiščem; (iv) odsotnost pravne podlage za odstopanje od načela prepovedi retroaktivnosti; (v) odsotnost obrazložitve glede uporabe ustreznega pravnega instrumenta za ocenjevanje zahtevkov za TGO/IO in za predlaganje ponovne uvedbe protidampinških dajatev; (vi) odsotnost odziva na pravne argumente, ki so jih posredovale te strani po razkritju Komisije v zvezi z oceno zahtevkov za TGO zadevnih kitajskih in vietnamskih proizvajalcev izvoznikov z dne 15. decembra 2015 ter 6. oziroma 16. junija 2016.

(99)

Pri delnem izvrševanju sodb je vprašanje, ali in v kolikšnem obsegu morata instituciji izvrševati sodbo, odvisno od konkretne vsebine sodbe. Ali je mogoče potrditi uvedbo dajatev na uvoz, do katerega je prišlo pred sodbo, je zlasti odvisno od tega, ali je zaradi nezakonitosti, ugotovljene v sodbi, prizadeta ugotovitev škodljivega dampinga ali le izračun natančne stopnje dajatev. V slednjem primeru, za kar gre tudi pri obravnavani zadevi, ni razloga za povračilo vseh dajatev. Nasprotno, zadostuje, da se določi ustrezna stopnja dajatve in povrne morebitna razlika (saj stopnje dajatve ne bi bilo mogoče povečati, ker bi to pomenilo retroaktivno uvedbo).

(100)

Prejšnje razglasitve ničnosti, na katere so se sklicevale zainteresirane strani, so se nanašale na ugotovitve o dampingu, škodi in interesu Unije (in sicer v zvezi z ugotavljanjem dejstev, oceno dejstev ali pravico do obrambe).

(101)

Navedene razglasitve ničnosti so bile delne ali popolne.

(102)

Sodišča Unije uporabijo tehniko razglasitve delne ničnosti, kadar lahko na podlagi dejstev iz spisa sama sklenejo, da bi morali instituciji odobriti določeno prilagoditev ali uporabiti drugačno metodo za izračun, s katero bi prišli do uvedbe nižje dajatve (vendar ne izpodbijajo ugotovitve o dampingu, škodi in interesu Unije). (Nižja) dajatev ostaja v veljavi za čas pred razglasitvijo ničnosti in čas po razglasitvi ničnosti (36). Da bi instituciji ravnali skladno s sodbo, ponovno izračunata stopnjo dajatve in ustrezno spremenita uredbo o uvedbi dajatve za nazaj in za naprej. Poleg tega nacionalnim carinskim organom naročita, naj povrnejo razliko pri tistih zahtevkih, ki so bili vloženi v ustreznem roku (37).

(103)

Sodišča Unije razglasijo popolno ničnost, kadar na podlagi dejstev iz spisa sama ne morejo ugotoviti, ali sta instituciji upravičeno izhajali iz tega, da je prišlo do dampinga, škode in interesa Unije, saj sta instituciji morali ponovno opraviti del svoje preiskave. Ker sodišča Unije niso pristojna za izvedbo preiskave namesto Komisije, so uredbe o uvedbi dokončnih dajatev razglasila za nične v celoti. Zato sta instituciji ustrezno dokazali prisotnost treh pogojev, potrebnih za uvedbo ukrepov, šele po sodbi o razglasitvi ničnosti dajatev. Za uvoz, ki se je zgodil pred ustrezno ugotovitvijo dampinga, škode in interesa Unije, je uvedba dokončnih dajatev prepovedana tako z osnovno uredbo kot PDS STO. Zato akti, ki sta jih instituciji sprejeli za zaključitev navedenih preiskav, uvajajo dokončne dajatve le za prihodnost (38).

(104)

Ta zadeva se razlikuje od preteklih (delnih ali popolnih) razglasitev ničnosti, saj ne zadeva samega obstoja dampinga, škode in interesa Unije, temveč le izbiro ustrezne stopnje dajatve. Sporno torej ni samo načelo uvedbe dajatve, temveč le natančen znesek (z drugimi besedami: vrsta) dajatve. Morebitna prilagoditev je možna le navzdol.

(105)

V nasprotju s preteklimi primeri razglasitve delne ničnosti, obravnavanimi v uvodni izjavi 103, sodišče ni moglo odločiti, ali je treba določiti novo (znižano) stopnjo dajatve, saj je za tako odločitev najprej potrebna ocena zahtevka za TGO/IO. Ocenjevanje zahtevka za TGO/IO spada v pristojnosti Komisije. Zato Sodišče tega dela preiskave ne more opraviti namesto Komisije, saj bi s tem prekoračilo svoje pristojnosti.

(106)

V nasprotju s preteklimi primeri razglasitve popolne ničnosti ugotovitve glede dampinga, škode, vzročnosti in interesa Unije niso bile razglašene za nične. Zato je bil obstoj dampinga, škode, vzročne zveze in interesa Unije ustrezno ugotovljen ob sprejetju Uredbe (ES) št. 1472/2006. Zato ni nobenega razloga, da se ponovna uvedba dokončnih protidampinških dajatev omeji na prihodnost.

(107)

Obravnavana uredba se torej v nobenem primeru ne oddalji od prakse odločanja institucij, tudi če bi bila ta relevantna.

(108)

Zaradi odsotnosti kakršne koli pravne podlage za ponovni začetek preiskave Komisija opozarja na sodno prakso, navedeno v uvodni izjavi 15, v skladu s katero lahko nadaljuje preiskavo v točki, na kateri je prišlo do nezakonitosti.

(109)

V skladu s sodno prakso je treba zakonitost protidampinške uredbe ocenjevati z vidika objektivnih norm prava Unije in ne glede na prakso odločanja, tudi če takšna praksa obstaja (v obravnavanem primeru temu ni tako) (39). Zato dejstvo, da je Komisija v preteklosti v nekaterih primerih morebiti ravnala drugače ne more ustvariti legitimnih pričakovanj. To še toliko bolj velja, ker navedena prejšnja praksa ne ustreza dejanskemu in pravnemu položaju obravnavane zadeve, razlike pa je mogoče pripisati dejanskim in pravnim razlikam v primerjavi z obravnavano zadevo.

(110)

Navedene razlike so naslednje: Nezakonitost, ki jo je ugotovilo Sodišče, se ne nanaša na ugotovitve o dampingu, škodi ter interesu Unije in s tem na načelo naložitve dajatve, temveč le na določeno stopnjo dajatve. Prejšnje razglasitve ničnosti, na katere so se sklicevale zainteresirane strani, pa so se nasprotno nanašale na ugotovitve o dampingu, škodi in interesu Unije. Po mnenju institucij je bilo zato primerneje, da se za prihodnost sprejmejo novi ukrepi.

(111)

Zlasti v obravnavani zadevi ni bilo potrebno pridobiti dodatnih informacij od zainteresiranih strani. Komisija je morala namesto tega oceniti informacije, ki so bile vložene pri njej, vendar niso bile ocenjene pred sprejetjem Uredbe (ES) št. 1472/2006. V vsakem primeru nekdanje prakse v drugih primerih ne predstavljajo natančnega in brezpogojnega zagotovila za obravnavani primer.

(112)

Vse strani, na katere se nanaša postopek, tj. zadevni proizvajalci izvozniki in strani v zadevah pred sodiščem ter združenje, ki zastopa eno od teh strani, so bile z razkritjem obveščene o pomembnih dejstvih, na podlagi katerih namerava Komisija sprejeti sedanjo oceno TGO/IO. S tem so njihove pravice do obrambe zaščitene. V zvezi s tem je treba zlasti poudariti, da nepovezani uvozniki v okviru protidampinškega postopka niso deležni pravice do obrambe, saj ti postopki niso usmerjeni proti njim (40).

(113)

V zvezi z domnevnim odstopanjem od načela prepovedi retroaktivnosti se sklicuje na uvodne izjave 62 do 69, kjer je bilo to obsežno obravnavano.

(114)

V zvezi z domnevno uporabo dveh različnih pravnih režimov pri trenutnem izvajanju se sklicuje na uvodne izjave 87 do 90, kjer je bilo to obsežno obravnavano.

(115)

Nazadnje, kar zadeva pripombe združenja FESI po razkritju ocene TGO zadevnih kitajskih in vietnamskih proizvajalcev izvoznikov, jih je Komisija v celoti obravnavala v sedanji uredbi v uvodnih izjavah 32 in 39.

(116)

Združenje FESI je trdilo, da bi morale biti zadevnim proizvajalcem izvoznikom glede trenutnega izvajanja zagotovljene enake procesne pravice, kot so bile zagotovljene vzorčnim proizvajalcem izvoznikom med prvotno preiskavo. Združenje FESI je trdilo, da zlasti kitajskim proizvajalcem izvoznikom niso bile zagotovljene nobene možnosti, da bi dopolnili obrazce zahtevka za TGO/IO prek pozivov k dopolnitvam, in da je bila opravljena le teoretična analiza, ne pa tudi preveritveni obisk na kraju samem. Poleg tega je združenje FESI dodalo, da Komisija ni zagotovila ustrezne dostave razkritja ocene zahtevkov za TGO/IO zadevnih proizvajalcev izvoznikov.

(117)

Združenje FESI je nadalje trdilo, da proizvajalcem izvoznikom, ki jih to izvajanje zadeva, niso bila zagotovljena enaka postopkovna jamstva kot tista, ki se uporabljajo v standardnih protidampinških preiskavah, ampak so bili uporabljeni strožji standardi. Združenje FESI je trdilo, da Komisija ni upoštevala časovnega zamika med vložitvijo zahtevkov za TGO/IO v prvotni preiskavi in oceno teh zahtevkov. Poleg tega je bilo proizvajalcem izvoznikom med prvotno preiskavo zagotovljenih le 15 dni, da vložijo zahtevke za TGO/IO, namesto običajnih 21 dni.

(118)

Prav tako je združenje FESI trdilo, da je Komisija uporabila de facto razpoložljiva dejstva v skladu s členom 18(1) osnovne uredbe, vendar pa Komisija ni delovala skladno s procesnimi pravili, navedenimi v členu 18(4) osnovne uredbe.

(119)

Komisija opozarja, da mora biti na podlagi sodne prakse dokazno breme na proizvajalcu, ki želi, da se mu na podlagi člena 2(7)(b) osnovne uredbe odobri TGO/IO. Prvi pododstavek člena 2(7)(c) v ta namen določa, da mora zahtevek, ki ga tak proizvajalec predloži, vsebovati zadostne dokaze, kot so opredeljeni v tej določbi, da deluje v pogojih tržnega gospodarstva. V skladu z mnenjem Sodišča v sodbah v zadevah Brosmann in Aokang institucijama zato ni treba dokazati, da proizvajalec ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za odobritev navedene obravnave. Nasprotno, Komisija mora oceniti, ali podatki, ki jih je predložil zadevni proizvajalec, zadostujejo za dokaz, da so merila iz prvega pododstavka člena 2(7)(c) osnovne uredbe izpolnjena, tako da se mu lahko odobri TGO/IO (glej uvodno izjavo 32). Pravica do zaslišanja se nanaša na možnost, da strani izrazijo svoja mnenja in da jih Komisija preuči.

(120)

Glede tega je treba opozoriti, da Komisiji od proizvajalca izvoznika ni treba zahtevati, naj dopolni zahtevek za TGO/IO. Kot omenjeno v predhodni uvodni izjavi, lahko Komisija svojo oceno utemelji na podlagi informacij, ki jih je proizvajalec izvoznik že predložil. V vsakem primeru zadevni proizvajalci izvozniki niso izpodbijali ocene njihovih zahtevkov za TGO/IO, ki jih je sprejela Komisija, prav tako pa niso navedli, na katere dokumente ali osebe se ne morejo več sklicevati. Ta trditev je zato tako abstraktna, da Komisija teh težav pri ocenjevanju zahtevkov za TGO/IO ne more upoštevati. Ker navedena trditev temelji na domnevah in ni podprta z natančnimi navedbami o tem, kateri dokumenti in osebe niso več na voljo ter kakšen pomen imajo ti dokumenti in ljudje za oceno zahtevka za TGO/IO, jo je treba zavrniti.

(121)

Kar zadeva člen 18(1) osnovne uredbe, je Komisija v obravnavani zadevi sprejela informacije, ki so jih predložili zadevni proizvajalci izvozniki, teh informacij torej ni zavrnila, pač pa je svojo oceno utemeljila na njih. Komisija zato ni uporabila člena 18. Iz tega sledi, da ni treba slediti postopku iz člena 18(4) osnovne uredbe. Postopek iz člena 18(4) se uporablja v primerih, ko namerava Komisija zavrniti nekatere informacije, ki so jih zagotovile zainteresirane strani, in namesto tega uporabiti razpoložljiva dejstva.

(122)

V zvezi z merilom 1 je združenje FESI izpodbijalo oceno Komisije v zvezi z zahtevki za TGO zadevnih kitajskih in vietnamskih dobaviteljev. Združenje FESI je pozvalo Komisijo, naj predloži podrobnejše informacije, na podlagi katerih je bilo sklenjeno, da poslovne odločitve treh kitajskih in vietnamskih dobaviteljev niso bile sprejete v skladu s tržnimi signali brez znatnega vmešavanja države. V zvezi s tem je združenje FESI opozorilo, da mora v skladu z merilom 1 člena 2(7)(c) osnovne uredbe vmešavanje države preseči zgolj vplivanje.

(123)

V zvezi z merilom 2 je združenje FESI opozorilo, da ne more razumeti osnovnih razlogov za zavrnitev TGO, ker je ocena Komisije nejasna.

(124)

Združenje FESI v zvezi z merilom 3, ki se sklicuje na sodbo Sodišča v zadevi T-586/14 Xinyi OV proti Komisiji, trdi, da davčne spodbude ali preferenčni davčni režimi niso kazali na morebitno izkrivljanje ali netržno ekonomsko vedenje.

(125)

Na podlagi tega so strani trdile, da je Komisija storila očitno napako pri uporabi člena 2(7)(c) osnovne uredbe in prav tako ni ustrezno obrazložila zavrnitve zahtevkov za TGO proizvajalcev izvoznikov.

(126)

Kar zadeva zahtevek po podrobnejših informacijah, vključenih v zahtevke za TGO/IO treh kitajskih in vietnamskih dobaviteljev, na podlagi katerih je Komisija zavrnila merilo 1, je treba opozoriti, da so bile te informacije Komisiji predložene zaupno, saj so vsebovale poslovne skrivnosti. Teh informacij kot takih zato ni mogoče razkriti, zainteresiranim stranem je mogoče predložiti le nezaupni povzetek.

(127)

V zvezi z merilom 3 Komisija potrjuje, da davčne spodbude ali preferenčni davčni režimi (če obstajajo) niso bili upoštevani kot razlog za zavrnitev zahtevka za TGO.

(128)

Nazadnje, kar zadeva merilo 2, člen 2(7)(c) osnovne uredbe jasno določa, da morajo imeti podjetja jasno določeno zbirko računovodskih evidenc, ki se revidirajo neodvisno v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi in se uporabljajo za vse namene. Nobeden od zadevnih kitajskih ali vietnamskih dobaviteljev ni izpolnil teh zahtev. Kot je bilo poudarjeno v uvodni izjavi 35, so bile ugotovljene pomanjkljivosti naslednje: odsotnost revidiranih računovodskih izkazov ali revizorjevih mnenj, revizorji so v svojem mnenju opozorili na resna vprašanja (kot so neskladnost z mednarodnimi računovodskimi standardi) ter protislovja glede posojil med nekaterimi izjavami v obrazcu zahtevka za TGO in računovodskih izkazih.

(129)

Vse trditve združenja FESI so se zato zavrnile, ugotovitve iz uvodnih izjav 32 do 39 pa potrdile.

(130)

Združenje FESI je najprej s sklicevanjem na merilo 2 za IO trdilo, da Komisija ni dokazala, da izvozne cene niso bile svobodno določene, in da bi morala Komisija ugotoviti, ali in kako je na izvozne cene vplivalo vmešavanje države.

(131)

Poleg tega je združenje FESI trdilo, da je ugotovitev, da izvozne cene niso bile določene svobodno, v nasprotju z ugotovitvami prvotne preiskave, povezane s prodajo s strani proizvajalcev originalne opreme, kjer je bilo ugotovljeno, da so uvozniki, kot sta družbi Puma in Timberland, opravljali lastne R&R in iskanje surovin, ko so kupovali od svojih dobaviteljev (41). Na podlagi tega je združenje FESI trdilo, da imata družbi Puma in Timberland pomemben nadzor nad proizvodnim procesom in specifikacijami ter da zato ni bilo možnosti vmešavanja države.

(132)

Kot je navedeno v zgornji uvodni izjavi 41, je dokazno breme na proizvajalcu, ki želi odobritev IO. Kot je tudi pojasnjeno v uvodni izjavi 46, proizvajalcem izvoznikom ni uspelo dokazati, da so bile poslovne odločitve sprejete brez vmešavanja države. Omenjeno je tudi, da se merilo 2 za IO ne nanaša le na izvozne cene, ampak na splošno na izvozno prodajo, vključno z izvoznimi cenami in količinami ter drugimi pogoji prodaje, ki bi morali biti določeni svobodno, brez vmešavanja države.

(133)

V podporo trditvi, da so bile izvozne cene svobodno določene, se je združenje FESI sklicevalo na uvodno izjavo 269 Uredbe (ES) št. 553/2006 (začasna uredba). Vendar pa se ta uvodna izjava nanaša na cene pri nadaljnji prodaji uvoznikov v Uniji in zato ne more biti obravnavana kot primerna osnova za vzpostavitev zanesljivosti izvoznih cen s strani proizvajalcev izvoznikov. Prav tako se sklicevanje na uvodno izjavo 132 začasne uredbe in uvodno izjavo 135 Uredbe (ES) št. 1472/2006 (izpodbijana uredba) nanaša na prilagoditve normalne vrednosti v primerjavi z izvozno ceno in ne dopušča kakršnih koli zaključkov o tem, ali je bil izvoz vietnamskih družb določen svobodno.

(134)

Poleg tega je združenje FESI trdilo, da Komisija prav tako ni pojasnila, kako je prišla do zaključkov, da bi obstajalo tveganje izogibanja protidampinškemu ukrepu, če bi bila zadevnim proizvajalcem izvoznikom odobrena individualna stopnja dajatve, ki pa bi bila osnovni namen merila za IO.

(135)

Kar zadeva tveganje izogibanja, je to le eno merilo od petih, naštetih v členu 9(5) osnovne uredbe pred njeno spremembo. V skladu s tem členom bi moralo biti dokazano, da proizvajalec izvoznik izpolnjuje vseh 5 meril. Neizpolnjevanje enega ali več meril zadostuje za zavrnitev zahtevka za IO brez preučevanja, ali so druga merila izpolnjena.

(136)

Ob upoštevanju pripomb in njihovi analizi je bilo sklenjeno, da bi bilo treba za obdobje uporabe izpodbijane uredbe v primeru družbe General Footwear Ltd. ponovno uvesti preostalo protidampinško dajatev, ki se uporablja za Kitajsko, tj. 16,5 %, v primeru družb Diamond Vietnam Co Ltd in Ty Hung Footgearmex/Footwear Co. Ltd („Ty Hung Co Ltd.“) pa preostalo protidampinško dajatev, ki se uporablja za Vietnam, tj. 10 %.

(137)

Ta uredba je v skladu z mnenjem odbora, ustanovljenega s členom 15(1) Uredbe (EU) 2016/1036 –