2.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 25/67

(1)

Davčni sporazumi so pomembni za spodbujanje učinkovitosti čezmejne trgovine, ker povečujejo varnost davčnih zavezancev pri njihovih mednarodnih poslih. Države pogodbenice s sklenitvijo davčnega sporazuma soglašajo z medsebojno podelitvijo pravic do obdavčenja v izogib dvojni obdavčitvi, s čimer se spodbujata gospodarska dejavnost in rast. Namen davčnih sporazumov ni ustvarjanje priložnosti za neobdavčenje ali znižano obdavčenje z izbiranjem najugodnejšega sporazuma ali drugimi strategijami zlorabe, ki so v nasprotju s tovrstnimi dogovori in znižujejo davčne prihodke držav pogodbenic. Evropska komisija v celoti podpira prizadevanja za preprečevanje zlorab davčnih sporazumov.

(2)

Po objavi poročila Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) o ukrepih proti eroziji davčne osnove in preusmerjanju dobička (BEPS) februarja 2013 so OECD in države skupine G20 septembra 2013 sprejele akcijski načrt v 15 točkah za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička. Na podlagi skupnega dela sta bili oktobra 2015 objavljeni končni poročili o ukrepu 6 (preprečevanje podeljevanja ugodnosti davčnih sporazumov v neprimernih okoliščinah) in 7 (preprečevanje umetnega izogibanja statusu stalne poslovne enote). Obe poročili predlagata spremembe k vzorčni konvenciji OECD in njihovo vključitev v večstranski instrument, s katerim se bodo uresničevali rezultati obravnave vprašanj v zvezi z davčnimi sporazumi v okviru projekta OECD in skupine G20, do konca leta 2016. Skupaj naj bi spremembe, predlagane v obeh poročilih, državam omogočile, da odpravijo težave z erozijo davčne osnove in preusmerjanjem dobička v okviru davčnih sporazumov.

(3)

V končnem poročilu o ukrepu 6 je kot pomemben vir težav z erozijo davčne osnove in preusmerjanjem dobička opredeljena zloraba davčnih sporazumov, zlasti izbiranje najugodnejšega davčnega sporazuma. Kot rešitev se predlaga pristop, ki temelji na različnih vrstah zaščitnih ukrepov zoper tovrstno zlorabo določb sporazumov in določeni meri prožnosti glede njihove uporabe. Poleg poskusa pojasnitve, da namen davčnih sporazumov ni ustvarjanje priložnosti za dvojno neobdavčenje, poročilo med drugim priporoča, da se v večstranski instrument vključi splošno pravilo o preprečevanju zlorab na podlagi „testa glavnega namena“ transakcij ali ureditev.

(4)

Končno poročilo o ukrepu 7 kot najpogostejše strategije za umetno izogibanje davčni zavezanosti na podlagi stalne poslovne enote izpostavlja zlasti dogovore o zastopništvu in uporabo posameznih izjem od opredelitve stalne poslovne enote. Kar zadeva sklepanje prodajnih pogodb, dogovori o zastopništvu navadno izkoriščajo relativno formalen pristop iz člena 5(5) vzorčne konvencije OECD. Posamezne izjeme od opredelitve stalne poslovne enote, ki se uporabljajo za pripravljalne ali pomožne dejavnosti, je mogoče zlorabiti s strategijami, ki temeljijo na razdrobljenih dejavnostih, poleg tega pa ne ustrezajo najbolje poslovnim modelom v digitalnem gospodarstvu. V poročilu se zato predlaga sprememba člena 5 vzorčne konvencije OECD, da bi se povečala njena odpornost pred umetnimi strukturami za izogibanje njeni uporabi.

(5)

Za dobro delovanje notranjega trga je bistveno, da so države članice sposobne voditi učinkovite davčne sisteme in preprečevati neupravičeno erozijo davčnih osnov zaradi nenamernega neobdavčenja in zlorab ter da rešitve, namenjene zaščiti njihovih davčnih osnov, ne ustvarjajo nepotrebnih neusklajenosti in izkrivljanja trga.

(6)

Prav tako je pomembno, da so ukrepi, s katerimi države članice uresničujejo zaveze na področju erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička, skladni z dogovorjenimi standardi po vsej Uniji, da se zagotovi pravna varnost za davčne zavezance in davčne uprave.

(7)

Z namenom zagotavljanja skladnosti s pravom EU je treba splošno pravilo o preprečevanju zlorab na podlagi testa glavnega namena, kot se predlaga v končnem poročilu o ukrepu 6, uskladiti s sodno prakso Sodišča Evropske unije kar zadeva zlorabo prava –