(1)

Direktiva 90/427/EGS določa zootehniške pogoje, ki urejajo promet z enoprstimi kopitarji znotraj Unije. V skladu s to direktivo morajo države članice zagotoviti, da premike registriranih enoprstih kopitarjev spremlja identifikacijski dokument, ki ga izdajo odobrene rejske organizacije ali združenja rejcev iz navedene direktive.

(2)

Direktiva 2009/156/ES določa pogoje v zvezi z zdravjem živali za premikanje in uvoz enoprstih kopitarjev iz tretjih držav. Določa, da morajo biti registrirani enoprsti kopitarji identificirani z identifikacijskim dokumentom, izdanim v skladu z Direktivo 90/427/EGS, ali pa s strani mednarodnega združenja ali organizacije, ki se ukvarja s tekmovalnimi ali dirkalnimi konji. Enoprsti kopitarji za rejo in rabo morajo biti identificirani po metodi, ki jo določi Komisija.

(3)

Uredba Komisije (ES) št. 504/2008 (3), ki se uporablja od 1. julija 2009, določa pravila o identifikaciji enoprstih kopitarjev, rojenih v Uniji ali uvoženih v Unijo, in določa identifikacijski dokument (potni list) za enoprste kopitarje, ki je večnamenski dokument za zagotavljanje zdravja živali in ljudi ter za zootehniške potrebe in potrebe jahalnega športa. S poudarkom na identifikacijskem dokumentu kot sestavnem delu sistema za identifikacijo enoprstih kopitarjev navedena uredba določa le možnost, da se informacije iz podatkovnih zbirk številnih organov izdaje vključijo v osrednjo podatkovno zbirko ali da se njihove podatkovne zbirke povežejo z navedeno osrednjo podatkovno zbirko.

(4)

Države članice imajo težave pri izvajanju ukrepov iz Uredbe (ES) št. 504/2008. Te težave se večinoma nanašajo na metodo identifikacije enoprstih kopitarjev z identifikacijskim dokumentom.

(5)

Preiskave, ki so jih izvedle države članice, so pokazale, da so z identifikacijskimi dokumenti povezane številne goljufije. Glavno tveganje je nezakonit ponoven vstop v prehransko verigo enoprstih kopitarjev, ki so bili pred tem izključeni iz zakola za prehrano ljudi in ki so bili zdravljeni z zdravili, ki niso bila odobrena za zdravljenje živali za proizvodnjo hrane. Po sprejetju Odločbe Komisije 2000/68/ES (4) je bilo na tisoče enoprstih kopitarjev dokončno izključenih iz zakola za prehrano ljudi. Zaradi pomanjkanja alternativnih možnosti za vseživljenjsko rejo nepotrebnih in neželenih kopitarjev, ki so bili izključeni iz zakola za prehrano ljudi, je prišlo do zanemarjanja in zapustitve teh živali in s tem tudi do resnih posledic za zdravje in dobrobit živali. V trenutnih gospodarskih razmerah se je to stanje še poslabšalo, zaradi česar je v mnogih primerih postala reja enoprstih kopitarjev na koncu njihovega produktivnega življenja predraga. V nekaterih državah članicah so se težave povečale do te mere, da so pristojni organi začeli izvajati programe za zakol odvečnih enoprstih kopitarjev zunaj prehranske verige.

(6)

V zadnjih letih je prišlo do novega pojava, nezakonite paše (paše brez dovoljenja lastnika pašnika), kar vpliva na lastnike teh zemljišč, saj so tako pravno postali imetniki enoprstih kopitarjev in nenamerno pridobili odgovornosti v skladu z Uredbo (ES) št. 504/2008. Nejasen položaj teh enoprstih kopitarjev je lahko pomemben tudi za pravilno uporabo pravil Unije na drugih področjih.

(7)

Jasno je postalo, da informacije, shranjene v podatkovni zbirki organa izdaje ob izdaji identifikacijskega dokumenta hitro postanejo zastarele. Zato je zelo težko ali skrajno nepraktično, da pristojni organi v okviru izdajanja spričeval ali preverjanja identitete preverijo, ali je identifikacijski dokument pristen in ali so informacije v njem aktualne in verjetne ter da niso bile zlonamerno spremenjene, predvsem v zvezi s statusom živali, namenjenih za zakol, pa tudi zato, da bi se izkoristili ugodnejši pogoji za zdravje in dobrobit živali, ki veljajo za premike registriranih enoprstih kopitarjev.

(8)

V večini držav članic podatkovne zbirke različnih organov za izdajo potnih listov medsebojno niso povezane, iz pravnih in upravnih razlogov pa en organ za izdajo potnih listov še ni realna možnost. Zato vzpostavitev osrednje podatkovne zbirke velja za najučinkovitejšo rešitev za izmenjavo in usklajevanje podatkov med različnimi akterji v okviru direktiv 90/427/EGS in 2009/156/ES, kolikor je potrebno za upravljanje identifikacijskih dokumentov enoprstih kopitarjev, ne le da bi se zagotovila potrebna jamstva v zvezi z zdravjem živali, temveč tudi omogočila uporaba navedenih določb v zakonodaji Unije o dobrobiti živali in javnem zdravju, v kateri je kot prvi pogoj določena pravilna in zanesljiva identifikacija enoprstih kopitarjev.

(9)

Preiskava, ki jo je Komisija izvedla v okviru dogodkov s konjskim mesom leta 2013, je pokazala, da je 23 držav članic vzpostavilo osrednjo podatkovno zbirko, dve državi članici pa imata ločeni podatkovno zbirko registriranih enoprstih kopitarjev in podatkovno zbirko enoprstih kopitarjev za rejo in rabo. Tri države članice, ki imajo približno 20 % od skupaj 6,7 milijona enoprstih kopitarjev v Uniji, nimajo osrednje podatkovne zbirke.

(10)

Zato je treba pregledati sistem Unije za identifikacijo enoprstih kopitarjev, da se zagotovi, da je varen in tudi prijazen za uporabnike.

(11)

Za uvoz enoprstih kopitarjev na ozemlja iz Priloge I k Uredbi (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (5) veljajo pogoji, ki so določeni v skladu z Direktivo 2009/156/ES; uvoz je odobren iz tretjih držav iz Priloge k Odločbi Komisije 2004/211/ES (6). Običajno je vsako leto v Unijo uvoženih približno 4 000 registriranih enoprstih kopitarjev ter enoprstih kopitarjev za rejo in rabo pod pogoji, določenimi v Odločbi Komisije 93/197/EGS (7).

(12)

Kadar se uporabljajo carinski postopki, določeni v Uredbi (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (8), se je treba sklicevati tudi na Uredbo Sveta (EGS) št. 706/73 (9). Uredba (EGS) št. 706/73 določa, da se od 1. septembra 1973 pravila Unije na področju veterinarske zakonodaje uporabljajo na Kanalskih otokih in otoku Manu.

(13)

Odločba Komisije 96/78/ES (10) določa pogoje za vpis in registracijo registriranih enoprstih kopitarjev v rodovniške knjige za pleme. Navedena odločba med drugim zahteva, da mora biti enoprsti kopitar za vpis v glavni del rodovniške knjige za svojo pasmo identificiran kot žrebe pred odstavitvijo v skladu s pravili te rodovniške knjige, za kar je potreben vsaj pripustni list. Zaradi doslednosti zakonodaje Unije in njene preproste uporabe pravila o identifikacijskem dokumentu ne bi smela ogroziti uporabe pravil o identifikaciji enoprstih kopitarjev za namene njihovega vpisa v rodovniške knjige.

(14)

Metode za identifikacijo enoprstih kopitarjev iz te uredbe bi morale biti tudi v skladu z načeli, ki jih določijo rejske organizacije, odobrene v skladu z Odločbo Komisije 92/353/EGS (11). V skladu z navedeno odločbo mora organizacija ali združenje, ki vodi izvorno rodovniško knjigo za posamezno pasmo, določiti načela za identifikacijo enoprstih kopitarjev, za razdelitev rodovniške knjige na razdelke in rodovniške linije, vpisane v rodovniško knjigo.

(15)

Da se zagotovi visoka kakovost identifikacijskih dokumentov in evidence vseh enoprstih kopitarjev v Uniji, bi morale države članice zagotoviti, da sistemi za identifikacijo registriranih enoprstih kopitarjev, vnesenih ali registriranih v rodovniške knjige, ki so jih vzpostavile odobrene ali priznane rejske organizacije ali združenja rejcev, izpolnjujejo, kar zadeva izdajanje identifikacijskih dokumentov, pogoje za imenovanje organov za izdajo identifikacijskih dokumentov za enoprste kopitarje za rejo in rabo s strani pristojnih organov.

(16)

Opredelitev „enoprstega kopitarja“, ki spada izključno na področje uporabe točke (b) člena 2 Direktive 2009/156/ES, bi morala biti v skladu s taksonomijo, uporabljeno v zakonodaji Unije, na primer v dodatkih k Uredbi Sveta (EGS) št. 3626/82 (12) in Uredbi Komisije (EU) št. 206/2010 (13).

(17)

Ker opredelitev gospodarstva iz Direktive Sveta 92/35/EGS (14) vključuje naravne rezervate, v katerih enoprsti kopitarji živijo svobodno, ter je tako obsežnejša od tiste iz Direktive 2009/156/ES, je primerno, da opredelitev gospodarstva v tej uredbi zajema tudi naravne rezervate, v katerih enoprsti kopitarji živijo svobodno.

(18)

Veterinarski nadzor, potreben za zagotavljanje jamstev za zdravstveno varstvo živali v skladu z Direktivo 2009/156/ES, se lahko zagotovi le, če pristojni organ pozna gospodarstvo, kakor je opredeljeno v navedeni direktivi. Podobne zahteve izhajajo iz uporabe dela A poglavja II oddelka I Priloge I k Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 854/2004 (15) v zvezi z enoprstimi kopitarji kot živalmi za proizvodnjo hrane. Vendar pa ob upoštevanju pogostosti premikov enoprstih kopitarjev ni primerno vzpostaviti sistema, po katerem bi morali biti enoprsti kopitarji sledljivi v realnem času. Namesto tega bi morali biti pristojnemu organu na voljo identifikacijski podatki in zato je osrednja podatkovna zbirka v vsaki državi članici ključna za upravljanje informacij o enoprstih kopitarjih, ki bivajo na njenem ozemlju.

(19)

Zakonodaja Unije razlikuje med lastniki in imetniki živali. Izraz „imetnik“ živali je opredeljen in se uporablja v Uredbi (ES) št. 1760/2000 Evropskega parlamenta in Sveta (16). Nasprotno pa se v Direktivi 2009/156/ES uporabljata izraza lastnik ali rejec živali. Skupna opredelitev lastnika in imetnika je določena v Direktivi 92/35/EGS. Ker v skladu z zakonodajo Unije in nacionalno zakonodajo lastnik enoprstega kopitarja ni nujno oseba, odgovorna za enoprstega kopitarja, je primerno pojasniti, da bi moral biti za identifikacijo enoprstega kopitarja v skladu s to uredbo odgovoren predvsem imetnik enoprstega kopitarja, ki je lahko (ali pa tudi ne) njegov lastnik.

(20)

V skladu z zakonodajo držav članic ali na zahtevo nekaterih organov izdaje morajo biti informacije o lastniku živali vnesene v identifikacijski dokument in posledično tudi v podatkovno zbirko, ki jo upravlja organ izdaje. Te informacije o lastništvu in tudi o spremembi lastništva se lahko predložijo v obliki različnih potrdil o lastništvu ali potrdil o registraciji, vključno s t. i. „carte d'immatriculation“, ki se uspešno uporabljajo v državi članici.

(21)

Direktiva Sveta 2008/73/ES (17) določa, da države članice pripravijo in posodabljajo sezname odobrenih obratov na veterinarskem in zootehniškem področju in jih dajo na voljo drugim državam članicam in javnosti. Da lahko druge države članice in javnost lažje dostopajo do seznamov odobrenih obratov, bi morale države članice dati sezname na voljo v elektronski obliki na informacijskih spletnih straneh. Komisija bi morala državam članicam pomagati pri zagotavljanju dostopnosti navedenih seznamov drugim državam članicam in javnosti, tako da jim zagotovi internetni naslov spletnega mesta, na katerem so navedene nacionalne povezave do informacijskih internetnih strani držav članic.

(22)

Za lažjo elektronsko izmenjavo informacij med državami članicami ter zagotavljanje preglednosti in razumljivosti je pomembno, da so seznami v celotni Uniji sestavljeni po enotni predlogi. Odločba Komisije 2009/712/ES (18) zato določa vzorce za predstavitev omenjenih seznamov na informacijskih spletnih straneh, ki so jih vzpostavile države članice.

(23)

Uredba (ES) št. 504/2008 določa, da se enoprsti kopitarji smejo rediti le, če so identificirani v skladu z navedeno uredbo. Komisija je morala odgovoriti na več pritožb v zvezi s populacijami domačih konj, ki živijo zunaj gospodarstev v pogojih, ki niso bili skladni s pogoji, opisanimi kot pogoji za delno udomačene konje v navedeni uredbi. Zato je treba najprej pojasniti, da je treba enoprste kopitarje, ki živijo v Uniji, identificirati, nato pa zagotoviti odstopanje, če tega pogoja ni mogoče izpolniti.

(24)

Enoprste kopitarje, ki živijo v Uniji, bi bilo treba identificirati z identifikacijskim dokumentom za celotno življenjsko dobo živali, ki zajema podroben besedilni in diagramski opis enoprstega kopitarja in podatke o individualnih znamenjih navedene živali, za namene preverjanja identitete. Ta znamenja so lahko podedovana, na primer več kot trije vrtinci, kostanjci, bela znamenja, redke očesne motnje pigmentacije, značilne mišične vdrtine, pa tudi podrobne strukture šarenice ali mrežnice, posebni genski označevalci (profil DNK), ali pridobljena, na primer depigmentacija zaradi pritiskov sedla in brazgotine, vključno s tistimi zaradi kastracije žrebcev, ali vžgani znaki.

(25)

Identifikacijski dokumenti se ne bi smeli izdati, če niso navedeni vsi zahtevani podatki o identifikaciji, ki morajo biti evidentirani v podatkovni zbirki organa izdaje v skladu s to uredbo.

(26)

Poleg tega bi morale biti v zootehniškem spričevalu iz Direktive 90/427/EGS, ki ga je treba vključiti v identifikacijski dokument, navedene vse potrebne informacije za zagotovitev, da se enoprsti kopitarji, ki se prepišejo iz ene rodovniške knjige v drugo, vpišejo v razdelek rodovniške knjige, za katerega izpolnjujejo merila.

(27)

V skladu z Odločbo Komisije 96/510/ES (19) mora biti zootehniško spričevalo za registrirane enoprste kopitarje v skladu z identifikacijskim dokumentom iz Odločbe Komisije 93/623/EGS (20). Ker sta bili odločbi 93/623/EGS in 2000/68/ES razveljavljeni z Uredbo (ES) št. 504/2008, je treba pojasniti, da bi bilo treba vsako sklicevanje na navedeni odločbi razumeti kot sklicevanje na to uredbo.

(28)

Organi, ki izdajajo identifikacijske dokumente za registrirane enoprste kopitarje, bi morale biti organizacije ali združenja, ki vodijo ali vzpostavijo rodovniške knjige za registrirane enoprste kopitarje, ki jih je uradno odobril ali priznal pristojni organ države članice v skladu z Odločbo 92/353/EGS, ali uradna agencija države članice, ki vodi rodovniško knjigo, v katero je enoprsti kopitar vpisan ali registriran za rejo v skladu z Odločbo 96/78/ES. Poleg tega bi morale imeti tudi nacionalne izpostave mednarodnih organizacij ali združenj, ki se ukvarjajo s tekmovalnimi ali dirkalnimi konji in imajo sedež v državi članici, možnost, da delujejo kot organ za izdajo identifikacijskih dokumentov za registrirane konje.

(29)

Države članice bi morale imeti več svobode v zvezi z organi za izdajo identifikacijskih dokumentov za enoprste kopitarje za rejo in rabo. Omogočiti bi bilo treba, da navedene identifikacijske dokumente izda pristojni organ za gospodarstvo, na katerem biva enoprsti kopitar v času njegove identifikacije, ali organ izdaje, ki ga imenuje in nadzira navedeni pristojni organ.

(30)

Pristojni organ, odgovoren za odobritev ali priznanje organizacij ali združenj, ki vzpostavljajo rodovniške knjige v skladu s Prilogo k Odločbi 92/353/EGS, bi moral sodelovati s pristojnim organom iz Uredbe (ES) št. 882/2004 za zagotovitev, po potrebi s čezmejnim sodelovanjem, da se identifikacijski dokumenti za enoprste kopitarje izdajajo in uporabljajo v skladu s to uredbo.

(31)

Ker je treba vse enoprste kopitarje, rojene v Uniji ali uvožene v Unijo, v skladu s to uredbo identificirani z enotnim identifikacijskim dokumentom, izdanim za celotno življenjsko dobo živali, so potrebne posebne določbe, kadar se status živali kot enoprstega kopitarja za rejo in rabo spremeni v status registriranega enoprstega kopitarja v smislu Direktive 2009/156/ES. Zaradi daljnosežnih posledic takšne spremembe za premike enoprstih kopitarjev, trgovino z njimi in njihov uvoz v Unijo iz tretjih držav glede veljavnih predpisov v zvezi z zdravjem živali iz Direktive 2009/156/ES, pa tudi glede pravil o dobrobiti živali, ki urejajo takšne premike v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 1/2005 (21), je nujno, da ima pristojni organ enotno točko dostopa, in sicer osrednjo podatkovno zbirko, da preveri identifikacijske podatke enoprstih kopitarjev, ki so potrebni za izdajo spričevala ali uradni nadzor.

(32)

Države članice bi morale imeti možnost vzpostaviti posebne ureditve za identifikacijo divjih ali delno udomačenih enoprstih kopitarjev na določenih območjih ali ozemljih, vključno z naravnimi rezervati, da se zagotovi skladnost z opredelitvijo gospodarstva iz Direktive 92/35/EGS. Toda kakršno koli tako odstopanje od splošne obveznosti identifikacije enoprstih kopitarjev bi bilo treba odobriti samo, kadar so navedene opredeljene populacije divjih ali delno udomačenih enoprstih kopitarjev dejansko ločene od enoprstih kopitarjev za kakršno koli domačo uporabo in sta njihovo preživetje in razmnoževanje ne le zunaj človekovega nadzora, temveč tudi zunaj področja uporabe Direktive Sveta 98/58/ES (22), ki se ne uporablja za živali, ki živijo v divjini.

(33)

Zaradi preverjanja identitete enoprstega kopitarja bi moral identifikacijski dokument predvsem vključevati kakovosten opis enoprstega kopitarja, ki zajema podroben opis enoprstega kopitarja in njegovih znamenj, ter podroben oris individualnih in značilnih znamenj živali.

(34)

Za zagotovitev, da so enoprsti kopitarji pravilno opisani v identifikacijskih dokumentih, ki jih spremljajo, bi si morali organi izdaje prizadevati, da upoštevajo dobre prakse in usposobijo osebje, zadolženo za opis živali, na primer z upoštevanjem smernic, ki sta jih objavila Fédération Équestre Internationale (23) in Weatherbys (24).

(35)

Znamenja enoprstega kopitarja in uporabljeni načini za njegovo identifikacijo, ki se skupaj uporabljajo za namen preverjanja identitete, bi morali ne le vzpostaviti nedvoumno povezavo med enoprstim kopitarjem in njegovim identifikacijskim dokumentom, temveč tudi pokazati, da je bil ta enoprsti kopitar identificiran v skladu s to uredbo, tako da je za eno žival izdan samo en identifikacijski dokument. Elektronski identifikatorji („transponderji“) za enoprste kopitarje se na mednarodni ravni že široko uporabljajo. Ta tehnologija bi se morala uporabljati za zagotavljanje tesne povezave med enoprstim kopitarjem in njegovim identifikacijskim dokumentom, čeprav bi bilo treba določiti, da se lahko za preverjanje identitete enoprstega kopitarja uporabljajo nadomestne metode, če zagotavljajo enakovredna jamstva za preprečevanje večkratnega izdajanja identifikacijskih dokumentov.

(36)

Transponderji, ki se uporabljajo za označevanje enoprstih kopitarjev, in čitalniki za prikaz kode, vgrajene v transponder, bi morali biti v skladu z mednarodno dogovorjenimi standardi. Navedeni standardi določajo dva različna sistema, da se zagotovi edinstvenost kode transponderja. Večina držav članic izvaja Uredbo (ES) št. 504/2008 tako, da uporablja trimestno črkovno-številčno kodo države in upravlja distribucijo transponderjev prek svojih pristojnih organov.

(37)

Navedeni sistem zagotavljanja edinstvenosti kode transponderja bi bilo treba vključiti v zasnovo podatkovnih zbirk, ki jih upravljajo organi izdaje, in osrednje podatkovne zbirke ter ga izvajati tako, da to ne bi ogrozilo trgovine in uvoza enoprstih kopitarjev v Unijo, ki so prav tako označeni s transponderjem s črkovno-številčno kodo druge oblike.

(38)

Direktiva Sveta 90/425/EGS (25) določa veterinarske preglede, ki jih je treba opraviti na nekaterih živalih in proizvodih v namembnem kraju. Zlasti določa, da morajo prejemniki, navedeni v spričevalu ali dokumentu, ki ga določa navedena direktiva, na zahtevo pristojnega organa namembne države članice vnaprej napovedati prihod živali in proizvodov iz druge države članice ter predvsem značaj pošiljke in predvideni čas prihoda, če je to potrebno za izvajanje navedenih pregledov. Navedena napoved se ne zahteva za registrirane konje, ki imajo identifikacijski dokument v smislu Direktive 90/427/EGS.

(39)

V skladu z veljavno zakonodajo Unije morajo enoprste kopitarje vedno spremljati identifikacijski dokumenti, vendar pa bi bilo treba določiti odstopanje od navedene zahteve, kadar ni mogoče ali je celo nepraktično v celotni življenjski dobi enoprstega kopitarja imeti ob njem identifikacijski dokument ali kadar tak dokument ni bil izdan ob upoštevanju, da bo žival zaklana, preden bo dosegla zahtevano najvišjo starost za identifikacijo.

(40)

Države članice morajo imeti tudi možnost, da dovolijo uporabo poenostavljenega identifikacijskega dokumenta za enoprste kopitarje, ki se premikajo na njihovem ozemlju. Plastične kartice z vgrajenimi računalniškimi čipi („pametne kartice“) so bile uvedene kot naprave za shranjevanje podatkov na različnih območjih. Izdajo takih pametnih kartic bi bilo treba omogočiti kot dodatno možnost poleg izdajanja identifikacijskega dokumenta in jih uporabljati v nekaterih pogojih namesto identifikacijskega dokumenta, ki spremlja registrirnega enoprstega kopitarja ali enoprstega kopitarja za rejo in rabo med premiki znotraj države članice.

(41)

Prav tako je treba predvideti primere, ko se izvirni identifikacijski dokument, izdan v skladu s to uredbo za celotno življenjsko dobo enoprstega kopitarja, izgubi, ni več čitljiv ali vsebuje nepravilne informacije, ki niso posledica nezakonitega ravnanja. Navedene določbe bi morale v največji možni meri preprečiti nezakonito posedovanje več kot enega identifikacijskega dokumenta zaradi pravilnega opisa statusa enoprstega kopitarja kot živali, namenjene za zakol za prehrano ljudi. Kadar so na voljo zadostne informacije, ki jih je mogoče preveriti, bi bilo treba izdati dvojnik identifikacijskega dokumenta, označen kot dvojnik, ki načeloma izključuje enoprstega kopitarja iz zakola za prehrano ljudi. V drugih primerih bi bilo treba izdati nadomestni identifikacijski dokument, označen kot nadomestni, ki izključuje enoprstega kopitarja iz zakola za prehrano ljudi, poleg tega pa bi morala biti v njem žival opredeljena kot enoprsti kopitar za rejo in rabo.

(42)

Navedeni postopki bi se morali uporabljati tudi za enoprste kopitarje, ki jih želijo imetniki identificirati po roku, določenem za prvo identifikacijo, saj ni mogoče izključiti goljufivih praks in namena pridobiti dodaten identifikacijski dokument.

(43)

V nekaterih primerih, ko so enoprsti kopitarji vpisani ali registrirani za vpis v rodovniške knjige, ki jih vodijo rejske organizacije v tretjih državah, so potrebne posebne določbe, ki omogočajo, da se ohrani vnos enoprstega kopitarja v navedeni rodovniški knjigi, in hkrati zagotovijo njegovo izključitev iz prehranske verige z ustreznimi vnosi v navedenem identifikacijskem dokumentu.

(44)

V skladu z Direktivo 2009/156/ES je identifikacijski dokument sredstvo za omejitev premikov enoprstih kopitarjev v primeru izbruha obvezno prijavljive bolezni na gospodarstvu, na katerem bivajo ali se redijo. Zato je treba zagotoviti začasni preklic veljavnosti navedenega identifikacijskega dokumenta za namene premikov v primeru izbruha nekaterih bolezni, tako da se v identifikacijski dokument vnese ustrezen vnos.

(45)

Direktiva 2009/156/ES poleg tega zahteva, da so registrirani enoprsti kopitarji, ko zapustijo gospodarstva, identificirani z identifikacijskim dokumentom, ki mora zlasti potrjevati, da enoprsti kopitarji ne prihajajo z gospodarstva, za katero so veljale nekatere prepovedi. Zato je primerno, da je poseben oddelek v vzorčnem identifikacijskem dokumentu obvezen za vse enoprste kopitarje in da se v skladu s tem spremeni njegovo besedilo.

(46)

Kadar enoprsti kopitarji poginejo drugače kot z zakolom v klavnici, mora organ, ki nadzira predelavo poginule živali v skladu z Uredbo (ES) št. 1069/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (26) ali sežig v sežigalnicah z nizko zmogljivostjo iz poglavja III Priloge III k Uredbi Komisije (EU) št. 142/2011 (27), vrniti identifikacijski dokument, če je priložen trupu v skladu z nacionalno zakonodajo, organu izdaje, zagotoviti pa bi bilo treba tudi, da transponderjev ali vseh nadomestnih metod, ki se uporabljajo za preverjanje identitete enoprstega kopitarja, ni mogoče ponovno uporabiti.

(47)

Da se prepreči vstop transponderjev v prehransko verigo, bi bilo treba meso enoprstih kopitarjev, pri katerih ob zakolu ni mogoče odstraniti transponderja, označiti kot neustrezno za prehrano ljudi v skladu s poglavjem V oddelka II Priloge I k Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 854/2004. Da bi lažje našli vstavljene transponderje, bi bilo treba mesto vstavitve standardizirati in zabeležiti v identifikacijskih dokumentih.

(48)

V skladu z Uredbo (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta (28) so žive živali, pripravljene za dajanje na trg za prehrano ljudi, opredeljene kot živilo. Navedena uredba določa obsežne pristojnosti nosilcev živilske dejavnosti na vseh ravneh proizvodnje živil, vključno s sledljivostjo živali, namenjenih za proizvodnjo hrane.

(49)

Enoprsti kopitarji za rejo in rabo ter registrirani enoprsti kopitarji lahko v nekem starostnem obdobju postanejo enoprsti kopitarji za zakol, kakor je določeno v Direktivi 2009/156/ES. Meso enoprstih kopitarjev je opredeljeno v točki 1 Priloge I k Uredbi (ES) št. 853/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (29) o posebnih higienskih pravilih za živila živalskega izvora.

(50)

Potem ko so prehodne ureditve za izvajanje uredb (ES) št. 853/2004, (ES) št. 854/2004 in (ES) št. 882/2004 prenehale veljati v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 2076/2005 (30), se zahteve glede informacij o prehranski verigi za enoprste kopitarje izvajajo od 1. januarja 2010.

(51)

Uredba (ES) št. 853/2004 določa, da mora upravljavec klavnice sprejemati, preverjati in upoštevati informacije o prehranski verigi, ki vključujejo podrobne podatke o izvoru in zgodovini živali, namenjenih za proizvodnjo hrane, ter ravnanju z njimi. Pristojni organ lahko omogoči, da se informacije o prehranski verigi za domače enoprste kopitarje pošljejo klavnici hkrati z živalmi in ne vnaprej. Identifikacijski dokument, ki spremlja enoprste kopitarje za zakol, bi moral zato biti del navedenih informacij o prehranski verigi.

(52)

Uredba (ES) št. 854/2004 določa, da mora uradni veterinar preveriti, ali nosilec živilske dejavnosti izpolnjuje svojo dolžnost zagotoviti, da so živali, sprejete za zakol za prehrano ljudi, ustrezno identificirane.

(53)

Uredba (ES) št. 853/2004 določa, da morajo nosilci živilske dejavnosti preveriti potne liste, ki spremljajo domače enoprste kopitarje, za zagotovitev, da je žival namenjena za zakol za prehrano ljudi; če sprejmejo žival za zakol, morajo potni list dati uradnemu veterinarju.

(54)

Glede na poseben položaj enoprstih kopitarjev, ki so rojeni kot živali iz vrst za proizvodnjo hrane, vendar jih v vseh primerih primarno ne redijo za navedeni namen in jih večinoma celo življenje ne redijo nosilci živilske dejavnosti, kakor so opredeljeni v točki 3 člena 3 Uredbe (ES) št. 178/2002, je treba določiti postopek, ki zagotavlja neovirano povezanost med pregledi identifikacijskega dokumenta zaradi zagotavljanja javnega zdravja in upravljanjem navedenega dokumenta v skladu z Direktivo 2009/156/ES. Osrednja podatkovna zbirka v vsaki državi članici je zato bistvena za preverjanje nekaterih podatkov identifikacijskega dokumenta oz. v identifikacijskem dokumentu, preden se sprejme odločitev, da se žival sprejme za zakol za prehrano ljudi. Kadar se informacije v zvezi z izključitvijo iz zakola za prehrano ljudi v oddelku II identifikacijskega dokumenta ne ujemajo z informacijami iz osrednje podatkovne zbirke, bi morale biti odločilne tiste informacije iz katerega koli od njiju, ki vodijo do izključitve enoprstega kopitarja iz zakola za prehrano ljudi.

(55)

Direktiva Sveta 96/22/ES (31) se uporablja za živali na kmetiji, vključno z domačimi enoprstimi kopitarji ter divjimi živalmi navedenih vrst, ki so bile vzrejene na gospodarstvu. V skladu s členom 7 navedene direktive je trgovina z registriranimi enoprstimi kopitarji, ki so jim bila v zootehniške namene dana zdravila za uporabo v veterinarski medicini, ki vsebujejo aliltrenbolon ali beta-agoniste, mogoča še pred koncem karence, če so izpolnjeni pogoji za dajanje zdravila in če sta vrsta in datum zdravljenja vnesena v spričevalo ali potni list, ki spremlja navedene živali.

(56)

V točki (b) člena 2 Uredbe (ES) št. 470/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (32) so živali za proizvodnjo hrane opredeljene kot „živali, ki se vzrejajo, redijo, gojijo, zakoljejo ali nabirajo za proizvodnjo hrane“. Člen 16 navedene uredbe določa, da se samo farmakološko aktivne snovi, razvrščene v skladu s členom 14(2)(a), (b) ali (c) navedene uredbe, lahko dajejo živalim za proizvodnjo hrane v Uniji, če je taka uporaba v skladu z določbami Direktive 2001/82/ES Evropskega parlamenta in Sveta (33).

(57)

Člen 6 Direktive 2001/82/ES določa, da zdravilo za uporabo v veterinarski medicini ne more biti predmet dovoljenja za promet za namen dajanja eni ali več vrstam živali za proizvodnjo hrane, če niso zdravilne učinkovine, ki jih to zdravilo vsebuje, navedene v Prilogi I, II ali III k Uredbi (EGS) št. 2377/90. Pravila iz navedenih prilog so zdaj določena v Uredbi Komisije (EU) št. 37/2010 (34). Z odstopanjem pa se zdravilo za uporabo v veterinarski medicini, ki vsebuje farmakološko aktivne snovi, ki niso vključene v Prilogo I, II ali III k Uredbi (EGS) št. 2377/90, lahko dovoli za posebne živali iz družine enoprstih konjev, ki so bile v skladu z zakonodajo Unije na področju zdravja živali opredeljene kot živali, ki niso namenjene za zakol za prehrano ljudi. Taka zdravila za uporabo v veterinarski medicini ne smejo vsebovati niti zdravilnih učinkovin iz Priloge IV k Uredbi (EGS) št. 2377/90 niti ne smejo biti namenjena za uporabo pri zdravljenju bolezenskih stanj, kot so navedena v odobrenem povzetku glavnih značilnosti zdravila za uporabo v veterinarski medicini z dovoljenjem za promet za živali iz družine enoprstih kopitarjev. Zato bi bilo treba določiti, da se enoprsti kopitar lahko izključi iz zakola za prehrano ljudi po presoji lastnika živali.

(58)

Člen 10(2) in (3) Direktive 2001/82/ES določa posebna odstopanja od člena 11 navedene direktive za enoprste kopitarje v zvezi z zdravljenjem živali za proizvodnjo hrane z zdravili z ugotovljeno mejno vrednostjo ostankov za vrste, ki niso ciljne, ali z zdravili, ki so dovoljena za zdravljenje drugih bolezni, če so ti kopitarji identificirani v skladu z zakonodajo Unije in je v identifikacijskem dokumentu posebej označeno, da niso namenjeni za zakol za prehrano ljudi ali za zakol za prehrano ljudi po obdobju karence, ki traja najmanj šest mesecev po zdravljenju s snovmi iz Uredbe Komisije (ES) št. 1950/2006 (35).

(59)

V skladu z Direktivo 2001/82/ES morajo države članice zagotoviti, da lastniki ali imetniki živali za proizvodnjo hrane lahko predložijo dokazilo o nakupu, posedovanju in dajanju zdravil za uporabo v veterinarski medicini takim živalim v petih letih po njihovem dajanju in tudi takrat, ko je žival zaklana med tem petletnim obdobjem. Zato je treba za uporabo navedene zakonodaje zakol enoprstega kopitarja ustrezno vnesti v osrednjo podatkovno zbirko države članice, v kateri se nahaja gospodarstvo, na katerem žival biva.

(60)

Da se ohrani nadzor nad izdajanjem identifikacijskih dokumentov, bi bilo treba v podatkovno zbirko, ki jo vodi organ izdaje, zabeležiti najmanjši niz ustreznih podatkov v zvezi z izdajanjem takšnih dokumentov.

(61)

O sistemu enotnih življenjskih številk enoprstih kopitarjev (UELN) so se dogovorile glavne organizacije za rejo konj in tekmovanje z njimi po vsem svetu. Vzpostavil se je na pobudo Svetovne rejske zveze za toplokrvne konje (WBFSH), Mednarodnega odbora za vodenje rodovniške knjige (ISBC), Svetovne organizacije za arabske konje (WAHO), Evropske konference organizacij za arabske konje (ECAHO), Mednarodne konference za angloarabce (CIAA), Mednarodne konjeniške zveze (FEI) in Evropske kasaške unije (UET), informacije o njem pa je mogoče dobiti na spletnem mestu UELN (36).

(62)

Sistem enotnih življenjskih številk enoprstih kopitarjev je primeren za registracijo registriranih enoprstih kopitarjev in enoprstih kopitarjev za rejo in rabo ter omogoča postopno uvajanje računalniških mrež, s čimer se zagotavlja, da se lahko v primeru registriranega enoprstega kopitarja identiteta živali še naprej preverja v skladu s členom 6 Direktive 90/427/EGS.

(63)

Kadar se za podatkovne zbirke določijo kode, navedene kode in oblika zapisa identifikacijskih številk posameznih živali ne smejo v nobenem primeru biti v nasprotju z uveljavljenim sistemom enotnih življenjskih številk enoprstih kopitarjev. Zato bi bilo treba pred določitvijo vsake nove kode v podatkovni zbirki preveriti seznam dodeljenih kod enotnih življenjskih številk enoprstih kopitarjev.

(64)

Direktiva 2009/156/ES določa, da mora uradni veterinar zabeležiti identifikacijsko številko ali številko identifikacijskega dokumenta zaklanega enoprstega kopitarja in pristojnemu organu kraja pošiljanja na njegovo zahtevo poslati potrdilo, da je bila žival zaklana. Zato bi bilo treba pojasniti, da se morajo v takih primerih identifikacijski dokumenti uničiti na kraju zakola za preprečevanje zlorabe identifikacijskih dokumentov zaklanih enoprstih kopitarjev.

(65)

Navedena direktiva tudi določa, da je po zakolu ali usmrtitvi registriranih konjev zaradi obvladovanja bolezni njihove identifikacijske dokumente treba vrniti organu, ki jih je izdal. Navedene zahteve bi se morale uporabljati tudi za identifikacijske dokumente, izdane za registrirane enoprste kopitarje, ki niso registrirani konji, in za enoprste kopitarje za rejo in rabo.

(66)

Za zagotovitev, da podatkovne zbirke organov izdaje vsebujejo posodobljene informacije, je treba vzpostaviti pretok informacij o poginu ali izgubi živali v podatkovno zbirko organa, ki je dokument izdal, in osrednjo podatkovno zbirko v državi članici, v kateri se nahaja gospodarstvo, na katerem je enoprsti kopitar bival.

(67)

Evidentiranje življenjske številke, ki je skladna z enotno življenjsko številko enoprstega kopitarja, in njena uporaba za identifikacijo organov, ki so izdali identifikacijski dokument, bi morala olajšati izpolnjevanje navedenih zahtev. Kadar je mogoče, bi morale države članice uporabiti organe za zvezo, ki so jih imenovale v skladu z Uredbo (ES) št. 882/2004.

(68)

Z obveznim evidentiranjem vložnika vloge za izdajo identifikacijskega dokumenta, ki je v obdobju, krajšem od 12 mesecev po rojstvu živali, rejec in običajno lastnik živali, za katero je bil izdan identifikacijski dokument, in obveznim obveščanjem organa izdaje o spremembi države običajnega prebivališča enoprstega kopitarja, se lahko oblikuje niz informacij za sledenje živali, kadar je to potrebno.

(69)

V skladu z Uredbo (ES) št. 504/2008 mora identifikacijske podatke v identifikacijskem dokumentu posodobiti organ izdaje, ki je dokument izdal. Države članice poročajo o nepripravljenosti lastnikov enoprstih kopitarjev, da organom izdaje po pošti pošljejo identifikacijski dokument zaradi posodobitve identifikacijskih podatkov, zlasti če je organ izdaje v tujini. Ta nepripravljenost temelji na bojazni, da bodo izgubili identifikacijski dokument in posledično morali enoprstega kopitarja identificirati z dvojnikom identifikacijskega dokumenta ali nadomestnim identifikacijskim dokumentom, ki izključuje žival iz zakola za prehrano ljudi in bistveno zmanjša vrednost živali.

(70)

Za lažje upravljanje identifikacijskega dokumenta v celotni življenjski dobi živali je treba uvesti postopke za registracijo identifikacijskega dokumenta v državi članici običajnega prebivališča, zlasti kadar je bil identifikacijski dokument izdan v drugi v državi članici. Nujna komunikacija z organom izdaje, ki je opravil prvotno identifikacijo, je najučinkovitejša z izmenjavo informacij med osrednjimi podatkovnimi zbirkami zadevnih držav članic.

(71)

Poleg tega lahko organi izdaje izgubijo dovoljenje ali se njihovo imenovanje prekliče, izdani identifikacijski dokumenti pa ostanejo veljavni dokumenti za namene zagotavljanja zdravja živali in javnega zdravja. Zato je nujno informacije iz identifikacijskega dokumenta shraniti tudi v podatkovno zbirko, ki je dostopna pristojnim organom na področju zdravja živali in javnega zdravja ter dobrobiti živali.

(72)

Ker je običajno v vsaki državi članici več kot en organ izdaje, se enoprsti kopitarji pogosto premikajo z enega gospodarstva na drugo in iz ene države članice v drugo, se njihov status enoprstih kopitarjev za rejo in rabo spreminja v status registriranih enoprstih kopitarjev ali iz živali za pridobivanje hrane v živali, ki so izključene iz zakola za prehrano ljudi, in ker lahko registrirane enoprste kopitarje identificira organizacija, ki vodi rodovniško knjigo, s sedežem v drugi državi članici, je za učinkovito izvajanje direktiv 90/427/EGS in 2009/156/ES neizogibno, potrebno in primerno, da se vzpostavi osrednja podatkovna zbirka v vsaki državi članici, ki vsebuje evidenco identifikacijskih podatkov o vseh enoprstih kopitarjih, ki bivajo na gospodarstvih v zadevni državi članici.

(73)

Vendar bi bilo dopustno, da navedene države članice, ki so vzpostavile eno podatkovno zbirko za registrirane enoprste kopitarje ter drugo za enoprste kopitarje za rejo in rabo, še naprej uporabljajo tak sistem, če je zagotovljena izmenjava podatkov med podatkovnimi zbirkami in imajo veterinarski organi popoln dostop do obeh zbirk.

(74)

V ta namen bi se morale osrednje podatkovne zbirke v različnih državah članicah povezovati v skladu z Direktivo Sveta 89/608/EGS (37) za lažjo izmenjavo podatkov o živali in identifikacijskem dokumentu, izdanem zanjo.

(75)

Za zagotovitev enotne uporabe zakonodaje Unije o identifikaciji enoprstih kopitarjev v državah članicah ter jasnosti in preglednosti te zakonodaje bi bilo treba Uredbo (ES) št. 504/2008 razveljaviti ter nadomestiti s to uredbo.

(76)

V skladu s točko 24 Priloge k Uredbi Komisije (EU) št. 519/2013 (38) se enoprsti kopitarji, ki so rojeni na Hrvaškem najpozneje do 30. junija 2013, vendar niso identificirani v skladu z Uredbo (ES) št. 504/2008, identificirajo v skladu s slednjo uredbo najpozneje do 31. decembra 2014.

(77)

Ta uredba bi se morala uporabljati od 1. januarja 2016, da bi imele države članice in gospodarski subjekti dovolj časa za prilagoditev novim pravilom. Vendar bi se morala zahteva za vzpostavitev in upravljanje osrednje podatkovne zbirke v Grčiji, na Švedskem in v Združenem kraljestvu uporabljati od 1. julija 2016.

(78)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –