19.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 428/1

(1)

Člen 209(1) pravil uporabe finančne uredbe je obravnavan v členu II.7 Priloge 2A in členu II.7 Priloge 2B k Sklepu predsedstva Evropskega parlamenta z dne 29. marca 2004 (4) (v nadaljnjem besedilu: sklep).

(2)

V zadnjih letih je Evropski parlament v skladu s členom 104 finančne uredbe in členom 137 pravil uporabe finančne uredbe zahteval, da stranke in fundacije pridobijo najmanj tri ponudbe za posamezna javna naročila, katerih vrednost je višja od 15 000 EUR.

(3)

V skladu s členom 209(2) pravil uporabe finančne uredbe, kadar izvajanje ukrepa ali delovnega programa zahteva oddajo javnega naročila v vrednosti več kot 60 000 EUR, lahko odgovorni odredbodajalec od upravičenca zahteva, da spoštuje posebna pravila poleg tistih iz člena 209(1) pravil uporabe finančne uredbe. Navedena posebna pravila temeljijo na pravilih iz finančne uredbe in se določijo ob dolžnem upoštevanju vrednosti zadevnih naročil, sorazmerne velikosti prispevka Unije glede na celoten strošek ukrepa in tveganj. Poleg tega se takšna posebna pravila vključijo v sklep ali sporazum o dodelitvi nepovratnih sredstev.

(4)

Posledično člen 209(2) pravil uporabe finančne uredbe predstavlja ustrezno pravno podlago za oddajo naročil v okviru financiranja nepovratnih sredstev v vrednosti več kot 60 000 EUR in je zato ustrezno, da se ga uporabi kot pravno podlago za dodelitev nepovratnih sredstev, med drugim političnim strankam in fundacijam na evropski ravni v presežku navedenega zneska.

(5)

Ugotovitve revizije Evropskega računskega sodišča za proračunsko leto 2014 (5) vključujejo pripombo o neizpolnjevanju zahteve, da se za naročila, katerih vrednost je višja od 15 000 EUR, pridobijo najmanj tri ponudbe. Ko so stranke in fundacije imele možnost, da o tem podajo svoje mnenje, so poudarile, da ni bilo jasno, ali se ta zahteva nanaša zgolj na nova naročila in ali velja na ravni izdaje računa ali ravni dobavitelja. Poleg tega so dejale, da bi pri letnih javnih razpisih za nekatera naročila storitev, na primer čiščenja ali vzdrževanja, to ustvarilo nepotrebno upravno breme.

(6)

Splošno pravilo javnega naročanja bi bilo treba v skladu s členom 209 pravil uporabe finančne uredbe ter navedenimi ugotovitvami revizije in pripomb podrobneje pojasniti in pri tem upoštevati, da imajo evropske politične stranke in fundacije omejene človeške vire in zmogljivosti upravljanja ter da imajo posebne politične in ideološke usmeritve, ki vplivajo na izbiro dobavitelja. Ta posebni značaj je priznan tudi v členu II.2.1 Priloge 2A k sklepu, kjer je določeno, da „[p]olitična naklonjenost ni razlog za navzkrižje interesov v primeru sporazumov, sklenjenih med politično stranko in organizacijami, ki zastopajo enake politične vrednote“.

(7)

Zlasti bi bilo treba za izvedbena naročila, katerih vrednost je višja od 60 000 EUR na dobavitelja letno za posamezno storitev ali izdelek, pridobiti najmanj tri ponudbe. Naročila bi morala biti oddana za največ pet let. Ocena naročil bi morala biti evidentirana, izbira končnega dobavitelja pa zadostno obrazložena. V nekaterih posebnih razmerah na trgu bi moralo biti omogočeno, da bi se v ustrezno utemeljenih primerih naročilo oddalo zgolj na podlagi ene ponudbe. V teh primerih bi moralo biti dokazno breme na strani stranke ali fundacije, ki je upravičena do nepovratnih sredstev –

1.

v Prilogi 2A se člen II.7 nadomesti z naslednjim:

„Člen II.7 – ODDAJA NAROČIL

Kadar upravičenec za namen izvajanja delovnega programa odda naročila za blago ali storitve, ki sodijo med upravičene odhodke operativnega proračuna, se je dolžan obrniti na več ponudnikov in izbrati ekonomsko najugodnejšo ponudbo, za katero se šteje, da ponuja najboljše razmerje med storitvijo in ceno. Upravičenec spoštuje načeli preglednosti in enake obravnave ponudnikov in poskrbi, da ne pride do navzkrižja interesov. Za naročila, katerih vrednost je višja od 60 000 EUR na dobavitelja letno za blago ali storitev, upravičenec pridobi najmanj tri ponudbe, ki odgovorijo na pisno povabilo k oddaji ponudb, v katerem so podrobno navedene zahteve za javno naročilo. Upravičenec vodi evidenco o oceni ponudb in pisno utemelji izbiro končnega dobavitelja. Če se na pisno povabilo k oddaji ponudb prejmejo manj kot tri ponudbe, mora upravičenec dokazati, da jih za zadevno javno naročilo ni bilo mogoče pridobiti več.

Naročila se ne smejo oddati za več kot pet let.

Upravičenec je edini odgovoren za izvajanje delovnega programa in ravnanje v skladu z določbami sklepa. Upravičenec se mora zavezati, da bo poskrbel, da se izvajalec naročila v razmerju do Evropskega parlamenta odpove vsem pravicam na podlagi tega sklepa.“;

2.

v Prilogi 2B se člen II.7 nadomesti z naslednjim:

„Člen II.7 – ODDAJA NAROČIL

Kadar upravičenec za namen izvajanja delovnega programa odda naročila za blago ali storitve, ki sodijo med upravičene odhodke operativnega proračuna, se je dolžan obrniti na več ponudnikov in izbrati ekonomsko najugodnejšo ponudbo, za katero se šteje, da ponuja najboljše razmerje med storitvijo in ceno. Upravičenec spoštuje načeli preglednosti in enake obravnave ponudnikov in poskrbi, da ne pride do navzkrižja interesov. Za naročila, katerih vrednost je višja od 60 000 EUR na dobavitelja letno za blago ali storitev, upravičenec pridobi najmanj tri ponudbe, ki odgovorijo na pisno povabilo k oddaji ponudb, v katerem so podrobno navedene zahteve za javno naročilo. Upravičenec vodi evidenco o oceni ponudb in pisno utemelji izbiro končnega dobavitelja. Če se na pisno povabilo k oddaji ponudb prejmejo manj kot tri ponudbe, mora upravičenec dokazati, da jih za zadevno javno naročilo ni bilo mogoče pridobiti več.

Naročila se ne smejo oddati za več kot pet let.

Upravičenec je edini odgovoren za izvajanje delovnega programa in ravnanje v skladu z določbami sklepa. Upravičenec se mora zavezati, da bo poskrbel, da se izvajalec naročila v razmerju do Evropskega parlamenta odpove vsem pravicam na podlagi tega sklepa.“