20.5.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 148/17

(1)

Uporaba napredne metode za določitev kapitalskih zahtev za tveganje prilagoditve kreditnega vrednotenja (CVA) lahko vključuje nasprotne stranke, za katere razmik kreditne zamenjave ni na voljo. V takih primerih bi morale institucije uporabljati razmik, ki je ustrezen glede na bonitetno oceno, panogo in regijo nasprotne stranke („približek razmika“), v skladu s tretjim pododstavkom člena 383(1) Uredbe (EU) št. 575/2013.

(2)

Pravila za določitev približka razmika za tveganje CVA bi morala omogočati uporabo širokih kategorij bonitetne ocene, panoge in regije ter institucijam zagotavljati potrebno fleksibilnost za določitev najustreznejšega približka razmika na podlagi njihove strokovne presoje.

(3)

Pri podrobnejšem določanju, kako bi morale institucije upoštevati značilnosti bonitetne ocene, panoge in regije posameznih izdajateljev, ko izdelujejo oceno ustreznega približka razmika za določitev kapitalskih zahtev v skladu z zahtevami Uredbe (EU) št. 575/2013, bi bilo treba vzpostaviti pravila za upoštevanje navedenih značilnosti glede na minimalne kategorije za vsako značilnost, da bi se zagotovila usklajena uporaba navedenih pogojev.

(4)

V primeru posameznih izdajateljev, kadar obstaja povezava, kot je med enoto regionalne ali lokalne ravni države in državo, bi poleg tega moralo biti mogoče, da se dovoli ocena ustreznega približka razmika na podlagi kreditnega razmika posameznega izdajatelja, če to privede do ustreznejše ocene.

(5)

Za ustrezen izračun kapitalske zahteve za tveganje CVA bi bilo treba določiti približek razmika z uporabo podatkov, pridobljenih na likvidnem trgu, predpostavke v zvezi s podatki, kot sta interpolacija in ekstrapolacija podatkov glede na različne roke zapadlosti, pa bi morale biti konceptualno zanesljive.

(6)

Da bi se zagotovilo zbliževanje praks med institucijami in da bi se preprečila neskladja ter ob upoštevanju, da implicitne verjetnosti neplačila (PD), razmiki kreditne zamenjave (CSD) in izguba ob neplačilu (LGD) sestavljajo eno enačbo z dvema neznanima spremenljivkama in da se na trgu običajno uporablja fiksna vrednost za LGD, da se izpeljejo implicitne verjetnosti neplačila iz tržnih razmikov, bi morale institucije uporabiti vrednost za „LGDMKT“, ki je skladna s fiksno LGD, ki jo običajno uporabljajo udeleženci na trgu za določitev implicitnih verjetnosti neplačila iz navedenih likvidnih kreditnih razmikov, s katerimi se trguje, ki so se uporabili za določitev približka kreditnega razmika za zadevno nasprotno stranko.

(7)

Za namene dovoljenja za uporabo napredne metode CVA za omejeno število manjših portfeljev, je primerno, da se upoštevajo portfelj kot niz pobotov, kot je opredeljen v členu 272(4) Uredbe (EU) št. 575/2013, število poslov, ki jih ne zajame metoda notranjih modelov (IMM), za katere se uporablja kapitalska zahteva za tveganje CVA, in velikost nizov pobotov, ki jih ne zajame IMM, za katere se uporablja kapitalska zahteva za tveganje CVA, ter da se ti omejijo v smislu odstotka skupnega števila vseh poslov, za katere se uporablja kapitalska zahteva za tveganje CVA, ter odstotka skupne velikosti vseh nizov pobotov, za katere se uporablja kapitalska zahteva za tveganje CVA, da bi se upoštevale različne velikosti institucij.

(8)

Da bi se zmanjšale možne diskontinuitete pri uporabi napredne metode CVA za omejeno število manjših portfeljev, bi se napredna metoda CVA moralo nehati uporabljati samo, če so dve četrtletji zapored prekršene kvantitativne omejitve.

(9)

Da bi bilo pristojnim organom omogočeno, da učinkovito izvajajo svoje nadzorne naloge, bi morali biti seznanjeni s tem, kdaj zahteva po omejenem številu manjših portfeljev ni več izpolnjena; zato bi morale institucije v takih primerih obvestiti pristojne organe.

(10)

Ta uredba temelji na osnutkih regulativnih tehničnih standardov, ki jih je Komisiji predložil Evropski bančni organ.

(11)

Evropski bančni organ je opravil javna posvetovanja o osnutkih regulativnih tehničnih standardov, na katerih temelji ta uredba, analiziral morebitne povezane stroške in koristi ter prosil za mnenje interesno skupino za bančništvo, ustanovljeno v skladu s členom 37 Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (1) –

(a)

približek razmika je bil določen ob upoštevanju vseh značilnosti bonitetne ocene, panoge in regije nasprotne stranke, kot je določeno v točkah (b), (c) in (d);

(b)

značilnost bonitetne ocene je bila določena ob upoštevanju uporabe vnaprej določene hierarhije virov notranjih in zunanjih bonitetnih ocen. Bonitetne ocene se pripišejo stopnjam kreditne kakovosti iz člena 384(2) Uredbe (EU) št. 575/2013. Kadar je na voljo več zunanjih bonitetnih ocen, se pri njihovem pripisovanju stopnjam kreditne kakovosti uporabi pristop za več bonitetnih ocen, opisan v členu 138 navedene uredbe;

(c)

značilnost panoge je bila določena ob upoštevanju vsaj naslednjih kategorij:

(d)

značilnost regije je bila določena ob upoštevanju vsaj naslednjih kategorij:

(e)

približek razmika na reprezentativen način odraža razpoložljive razmike kreditnih zamenjav in razmike drugih likvidnih instrumentov kreditnega tveganja, s katerimi se trguje, ki ustrezajo relevantni kombinaciji veljavnih kategorij in izpolnjujejo merila v zvezi s kakovostjo podatkov iz odstavka 3;

(f)

ustreznost približka razmika se določi glede na nestanovitnost in ne glede na višino razmika.

(a)

enota regionalne ali lokalne ravni države in država imata enako bonitetno oceno;

(b)

za enoto regionalne ali lokalne ravni države ni bonitetne ocene.

(a)

število vseh poslov, ki jih ne zajame IMM, za katere se uporablja kapitalska zahteva za tveganje CVA, ne presega 15 % skupnega števila poslov, za katere se uporablja kapitalska zahteva za tveganje CVA;

(b)

velikost vsakega posameznega niza pobotov, ki ga ne zajame IMM, za katerega se uporablja kapitalska zahteva za tveganje CVA, ne presega 1 % skupne velikosti vseh nizov pobotov, za katere se uporablja kapitalska zahteva za tveganje CVA;

(c)

skupna velikost vseh nizov pobotov, ki jih ne zajame IMM, za katere se uporablja kapitalska zahteva za tveganje CVA, ne presega 10 % skupne velikosti vseh nizov pobotov, za katere se uporablja kapitalska zahteva za tveganje CVA.

(a)

število poslov, ki jih ne zajame IMM, glede na skupno število poslov;

(b)

posamezna velikost največjega niza pobotov, ki ga ne zajame IMM, glede na skupno velikost vseh nizov pobotov, in

(c)

skupna velikost vseh nizov pobotov, ki jih ne zajame IMM, glede na skupno velikost vseh nizov pobotov.