(1)

Euro je kot skupna enotna valuta držav članic euroobmočja postal pomemben dejavnik v gospodarstvu Unije in vsakodnevnem življenju njenih državljanov. Vendar pa je od njegove uvedbe leta 2002 njegovo ponarejanje povzročilo finančno škodo v višini najmanj 500 milijonov EUR, saj je ta valuta nenehno tarča organiziranih kriminalnih združb, ki se ukvarjajo s ponarejanjem denarja. V interesu Unije kot celote je, da nasprotuje vsaki dejavnosti, ki bi lahko ogrozila verodostojnost eura s ponarejanjem, in da jo preganja.

(2)

Ponarejeni denar zelo negativno vpliva na družbo. Povzroča škodo državljanom in podjetjem, ki za ponaredke ne prejmejo odškodnine, tudi če so jih prejeli v dobri veri. Pri potrošnikih bi lahko vzbudil pomisleke glede zadostne zaščite gotovine in strah pred tem, da bodo prejeli ponarejene bankovce in kovance. Zagotovitev zaupanja državljanov, podjetij in finančnih institucij v vseh državah članicah in v tretjih državah v pristnost bankovcev in kovancev je zato bistvenega pomena.

(3)

Pomembno je zagotoviti, da učinkoviti in uspešni kazenskopravni ukrepi v vseh državah članicah ustrezno ščitijo euro in vsako drugo valuto, katere obtok je pravno dovoljen.

(4)

Uredba Sveta (ES) št. 974/98 (4) zavezuje države članice, katerih valuta je euro, da zagotovijo primerne sankcije zoper ponarejanje in zlorabo bankovcev in kovancev eura.

(5)

Uredbi Sveta (ES) št. 1338/2001 (5) in (ES) št. 1339/2001 (6) določata ukrepe, potrebne za zaščito eura pred ponarejanjem, zlasti ukrepe za umik ponarejenih bankovcev in kovancev eura iz obtoka.

(6)

Mednarodna konvencija o preprečevanju ponarejanja denarja, podpisana v Ženevi 20. aprila 1929, skupaj s protokolom (v nadaljnjem besedilu: „Ženevska konvencija“) (7) določa pravila za učinkovito preprečevanje, pregon in kaznovanje kaznivega dejanja ponarejanja denarja. Zlasti je namenjena zagotavljanju, da se lahko naložijo stroge kazni in druge sankcije za kazniva dejanja ponarejanja denarja. Vse pogodbenice Ženevske konvencije morajo uporabljati načelo nediskriminacije valut, ki niso njihova domača valuta.

(7)

Ta direktiva dopolnjuje določbe Ženevske konvencije in olajšuje njeno uporabo v državah članicah. Zato je pomembno, da so države članice pogodbenice Ženevske konvencije.

(8)

Ta direktiva nadgrajuje in dopolnjuje Okvirni sklep Sveta 2000/383/PNZ (8). Okvirni sklep dopolnjuje s podrobnejšimi določbami o stopnji sankcij, o preiskovalnih orodjih in analizi ter o identifikaciji in odkrivanju ponaredkov bankovcev in kovancev eura med sodnimi postopki.

(9)

Ta direktiva bi morala ščititi vse bankovce in kovance, katerih obtok je pravno dovoljen, in sicer ne glede na to, ali so izdelani iz papirja, kovine ali katere koli druge snovi.

(10)

Zaradi zaščite eura in drugih valut je potrebna enotna opredelitev kaznivih dejanj v zvezi s ponarejanjem denarja ter enotne učinkovite, sorazmerne in odvračilne sankcije za fizične in pravne osebe. Da se zagotovi skladnost z Ženevsko konvencijo, bi morala ta direktiva določati, da so kazniva ista kazniva dejanja, kakor so določena v Ženevski konvenciji. Zato bi morala biti proizvodnja ponarejenih bankovcev in kovancev ter njihova distribucija kaznivo dejanje. Bistvena pripravljalna dejanja navedenih kaznivih dejanj, na primer proizvodnjo instrumentov in sestavin za ponarejanje, bi bilo treba kaznovati kot samostojno kaznivo dejanje. Skupni cilj navedenih opredelitev kaznivih dejanj bi moral biti, da odvračajo od kakršne koli dejavnosti v zvezi s ponarejenimi bankovci in kovanci, instrumenti in drugimi sredstvi za ponarejanje.

(11)

Kaznivo dejanje bi morala biti tudi zloraba zakonitih naprav ali materiala pooblaščenih tiskarn ali kovnic za proizvodnjo nezakonitih bankovcev in kovancev z namenom goljufive uporabe. Taka zloraba zajema primer, ko nacionalna centralna banka, kovnica ali drug pooblaščeni gospodarski subjekt proizvede bankovce ali kovance, ki presegajo kvoto, ki jo določi Evropska centralna banka (v nadaljnjem besedilu: ECB). To obsega tudi primere, ko zaposleni v zakoniti tiskarni ali kovnici zlorabi naprave za lastne namene. Takšno ravnanje bi bilo treba kaznovati kot kaznivo dejanje, tudi če dovoljene količine niso bile presežene, saj teh bankovcev in kovancev, ko bi bili dani v obtok, ne bi bilo mogoče razlikovati od zakonite valute.

(12)

Bankovce in kovance, ki jih ECB ali nacionalne centralne banke in kovnice še niso uradno izdale, bi prav tako morala varovati ta direktiva. Tako bi morali biti, na primer, kovanci eura z novimi nacionalnimi motivi na eni strani ali nove serije bankovcev eura zaščiteni, preden se jih uradno da v promet.

(13)

Če je to primerno, bi bilo treba kot kaznivo dejanje določiti tudi spodbujanje k storitvi temeljnih oblik kaznivih dejanj ponarejanja, pomoč pri njih, napeljevanje k njim in poskus storitve takšnih dejanj, vključno z zlorabo zakonitih naprav ali materiala ter s ponarejanjem neizdanih bankovcev in kovancev, namenjenih dajanju v obtok. Ta direktiva ne zahteva od držav članic, da kot kaznivo določijo tudi poskus storitve kaznivega dejanja v zvezi z instrumentom ali sestavino za ponarejanje.

(14)

Glede vseh temeljnih elementov kaznivih dejanj, določenih v tej direktivi, bi moral biti podan naklep.

(15)

Za ponarejanje denarja se v državah članicah tradicionalno nalagajo stroge sankcije. To je posledica resne narave in učinka kaznivega dejanja na državljane in podjetja ter potrebe po zagotovitvi zaupanja državljanov in podjetij v pristnost eura in drugih valut. To še zlasti velja za euro, ki je enotna valuta več kot 330 milijonov ljudi v euroobmočju in druga najpomembnejša mednarodna valuta.

(16)

Države članice bi morale glede na določbe prava Unije, ki se nanašajo na boj proti ponarejanju valute, v nacionalnem pravu določiti kazenske sankcije. Te sankcije bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne ter vključevati zaporno kazen. Najnižja stopnja najvišje zaporne kazni, iz te direktive za kazniva dejanja, ki jih vsebuje, bi se morala uporabljati vsaj za najhujše oblike teh kaznivih dejanj.

(17)

Stopnje sankcij bi morale biti učinkovite in odvračilne, ne bi pa smele presegati tistega, kar je sorazmerno s kaznivimi dejanji. Za namerno predajo ponarejene valute, ki je bila sprejeta v dobri veri, bi lahko nacionalno pravo držav članic sicer določilo različne vrste kazenskih sankcij, vključno z denarnimi kaznimi, vendar pa bi moralo zadevno nacionalno pravo predvideti zaporno kazen kot najstrožjo sankcijo. Zaporne kazni za fizične osebe bodo imele močan odvračilni učinek na morebitne storilce kaznivih dejanj po vsej Uniji.

(18)

Ker ta direktiva določa minimalna pravila, lahko države članice sprejmejo ali ohranijo strožja pravila za kazniva dejanja ponarejanja valute.

(19)

Ta direktiva ne posega v splošna pravila in načela nacionalnega kazenskega prava o izrekanju in izvrševanju kazenskih sankcij ob upoštevanju dejanskih okoliščin vsakega posameznega primera.

(20)

Ker lahko zaupanje v pristnost bankovcev in kovancev oslabi ali ogrozi tudi ravnanje pravnih oseb, bi morale biti pravne osebe odgovorne za kazniva dejanja, storjena v njihovem imenu.

(21)

Da bi bilo preiskovanje in pregon kaznivih dejanj ponarejanja denarja uspešno, bi morale imeti osebe, pooblaščene za preiskovanje in pregon takih kaznivih dejanj, možnost uporabe tako učinkovitih preiskovalnih orodij, kot se npr. uporabljajo v boju proti organiziranemu kriminalu ali drugim hudim kaznivim dejanjem. Taka orodja bi lahko po potrebi vključevala na primer prestrezanje komunikacij, tajno opazovanje, vključno z elektronskim nadzorom, spremljanje bančnih računov in druge finančne preiskave. Ob upoštevanju, med drugim, načela sorazmernosti bi morala uporaba teh orodij v skladu z nacionalnim pravom biti sorazmerna z naravo in težo preiskovanih kaznivih dejanj. Spoštovati bi bilo treba pravico do varstva osebnih podatkov.

(22)

Države članice bi se morale izreči za pristojne na način, ki je v skladu z Ženevsko konvencijo ter določbami o pristojnosti v drugih aktih kazenskega prava Unije, in sicer glede kaznivih dejanj, storjenih na njihovem ozemlju, in kaznivih dejanj, ki so jih storili njihovi državljani, pri čemer gre omeniti, da se kazniva dejanja na splošno najbolje obravnavajo v kazenskopravnem sistemu države, v kateri so bila storjena.

(23)

Zaradi vodilne vloge eura v gospodarstvu in družbi Unije ter posebne grožnje euru kot valuti svetovnega pomena, kar je razvidno iz obstoja velikega števila tiskarn v tretjih državah, so potrebni dodatni ukrepi za njegovo zaščito. Zato bi bilo treba določiti splošno pristojnost glede kaznivih dejanj v zvezi z eurom, ki so bila storjena zunaj ozemlja zadevne države članice, in sicer če je storilec na ozemlju te države članice in ni izročen ali če so bili ponarejeni bankovci ali kovanci eura, povezani s kaznivim dejanjem, odkriti v tej državi članici.

Glede na objektivno drugačne okoliščine v državah članicah, katerih valuta je euro, je primerno, da se obveznost določitve take pristojnosti uporablja le za te države članice. Pristojnost za pregon kaznivih dejanj iz točke (a) člena 3(1), člena 3(2) in (3), kadar se nanašata na točko (a) člena 3(1), ter spodbujanja k njim, pomoči pri njih, napeljevanja k njim in poskusa storitve takšnih dejanj ne bi smela biti odvisna od pogoja, ali so ta dejanja kazniva v kraju, kjer so bila storjena. Države članice bi morale pri izvajanju takšne pristojnosti upoštevati, ali se ta dejanja obravnavajo v kazenskopravnem sistemu države, v kateri so bila storjena, ter bi morale spoštovati načelo sorazmernosti, zlasti glede obsodb za isto ravnanje, izdanih v tretji državi.

(24)

Kar zadeva euro, sta analiza in prepoznavanje ponarejenih bankovcev in kovancev eura centralizirani v nacionalnih analitskih centrih oziroma v nacionalnih analitskih centrih za kovance, ki so pooblaščeni ali ustanovljeni v skladu z Uredbo (ES) št. 1338/2001. Ponarejene bankovce in kovance eura bi moralo biti mogoče analizirati, prepoznavati in odkrivati tudi med sodnim postopkom, da bi pri zadevni preiskavi in pregonu kaznivih dejanj hitreje odkrili vir izdelave ponaredkov ter bi preprečili in ustavili nadaljnji obtok takšnih vrst ponaredkov, ob ustreznem upoštevanju načela učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča. To bi pripomoglo k večji učinkovitosti boja proti kaznivim dejanjem ponarejanja, hkrati pa povečalo število predanih zaseženih ponaredkov med tekom kazenskih postopkov, razen v omejenem številu izjemnih primerov, ko bi moral biti mogoč samo dostop do ponaredkov. Na splošno bi morali pristojni organi dovoliti fizični prenos ponaredkov nacionalnim analitskim centrom in nacionalnim analitskim centrom za kovance. V nekaterih okoliščinah, na primer ko so dokaz v kazenskem postopku le maloštevilni ponarejeni bankovci ali kovanci ali kadar bi s fizičnim prenosom tvegali uničenje dokazov, kot so prstni odtisi, bi morali imeti pristojni organi namesto tega možnost odločitve o tem, ali bodo omogočili dostop do bankovcev in kovancev.

(25)

Zbrati je treba primerljive podatke o kaznivih dejanjih, določenih v tej direktivi. Da bi dobili celovitejši pregled nad problemom ponarejanja na ravni Unije in bi lahko oblikovali učinkovitejše rešitve, bi morale države članice Komisiji posredovati pomembne statistične podatke v zvezi s številom kaznivih dejanj ponarejanja bankovcev in kovancev ter številom kazensko preganjanih in kaznovanih oseb.

(26)

Za doseganje cilja boja zoper ponarejanje bankovcev in kovancev eura bi bilo treba v skladu z ustreznimi postopki iz Pogodbe skleniti sporazume s tretjimi državami, zlasti z državami, ki euro uporabljajo kot valuto.

(27)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in načela, ki jih priznava zlasti Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, in sicer predvsem pravico do svobode in varnosti, spoštovanje zasebnega in družinskega življenja, svobodo izbire poklica in pravico do dela, svobodo gospodarske pobude, lastninsko pravico, pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča, domnevo nedolžnosti in pravico do obrambe, načeli zakonitosti in sorazmernosti kaznivih dejanj in kazni, pa tudi prepoved, da se za isto kaznivo dejanje kazensko ne preganja ali kaznuje dvakrat. Namen te direktive je zagotovitev popolnega spoštovanja navedenih pravic in načel ter bi jo bilo treba temu ustrezno izvajati.

(28)

Cilj te direktive je sprememba in razširitev določb Okvirnega sklepa 2000/383/PNZ. Glede na veliko število in naravo sprememb, ki jih je treba narediti, bi bilo treba zaradi jasnosti ta okvirni sklep za države članice, za katere je zavezujoč, v celoti nadomestiti s to direktivo.

(29)

Ker cilja te direktive, in sicer zaščititi euro in druge valute pred ponarejanjem, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (v nadaljnjem besedilu: PEU). V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(30)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 22) o stališču Danske, ki je priložen PEU in Pogodbi o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: PDEU), Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja

(31)

V skladu s členom 3 Protokola (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, je Irska podala uradno obvestilo, da želi sodelovati pri sprejetju in uporabi te direktive.

(32)

V skladu s členi 1, 2 in 4a(1) Protokola (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola, Združeno kraljestvo ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanj ni zavezujoča in se v njem ne uporablja –