(1)

Odnosi med Evropsko unijo in Republiko Tunizijo (v nadaljnjem besedilu: Tunizija) se razvijajo v okviru evropske sosedske politike (ESP). Evro-mediteranski pridružitveni sporazum med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Tunizijo na drugi strani (2) (v nadaljnjem besedilu: pridružitveni sporazum EU-Tunizija) je začel veljati 1. marca 1998. V skladu s pridružitvenim sporazumom EU-Tunizija je Tunizija leta 2008 dokončno odpravila tarife za industrijske proizvode in tako postala prva južno-sredozemska država, ki je z Unijo sklenila sporazum o prosti trgovini. Dvostranski politični dialog in gospodarsko sodelovanje se še naprej razvijata v okviru akcijskih načrtov ESP, od katerih najnovejši, o katerem poteka razprava, zajema obdobje 2013–2017.

(2)

Na tunizijsko gospodarstvo so močno vplivali domači dogodki, povezani z dogodki v južnem Sredozemlju od konca leta 2010, znani kot „arabska pomlad“, in nemiri v regiji, ki so sledili, zlasti v sosednji Libiji. Ti dogodki in slabe gospodarske razmere na svetovni ravni, zlasti recesija v euroobmočju, ki je glavni trgovski in finančni partner Tunizije, izrazito negativno vplivajo na tunizijsko gospodarstvo; rast se upočasnjuje, nastajajo pa tudi velike vrzeli v zunanjem in proračunskem financiranju.

(3)

Potem ko je bil predsednik Ben Ali 14. januarja 2011 prisiljen zapustiti državo, je Tunizija 23. oktobra 2011 izvedla prve svobodne in demokratične volitve. Od takrat deluje nacionalna ustavodajna skupščina in čeprav politična tranzicija ni bila brez težav, si glavni politični akterji skupaj prizadevajo za nadaljnje reforme za vzpostavitev povsem demokratičnega sistema.

(4)

Ustava, ki jo je sprejela Nacionalna ustavodajna skupščina Tunizije, vsebuje določen napredek na področju osebnih pravic in svoboščin ter enakosti spolov, ki Tunizijo usmerja na pot k demokraciji in pravni državi.

(5)

Unija je od začetka arabske pomladi ob različnih priložnostih poudarila svojo zavezanost podpiranju Tunizije pri njenem procesu gospodarskih in političnih reform. Ta zavezanost je bila ponovno potrjena novembra 2012 v sklepih seje pridružitvenega sveta med Unijo in Tunizijo. Politična in gospodarska podpora Unije tunizijskemu reformnemu procesu je skladna s politiko Unije do regije južnega Sredozemlja, kakor je določena v okviru ESP.

(6)

V skladu s skupno izjavo Evropskega parlamenta in Sveta, sprejeto skupaj s Sklepom št. 778/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta (3), bi morala biti makrofinančna pomoč Unije izreden finančni instrument nevezane in nenamenske plačilnobilančne pomoči, namenjene ponovni vzpostavitvi vzdržnega stanja upravičenke na področju zunanjega financiranja in podpori pri izvajanju programa politik, ki vsebuje odločne prilagoditvene ukrepe in strukturne reforme, katerih cilj je, zlasti v programskem obdobju, izboljšati plačilnobilančno stanje ter okrepiti izvajanje zadevnih sporazumov in programov z Unijo.

(7)

Aprila 2013 so se tunizijski organi in Mednarodni denarni sklad (MDS) dogovorili o nepreventivnem triletnem aranžmaju „stand-by“ (v nadaljnjem besedilu: program MDS) v višini 1 146 milijonov SDR (posebne pravice črpanja) v podporo Tuniziji za program gospodarskih prilagoditev in reform. Cilji programa MDS so skladni z namenom makrofinančne pomoči Unije, tj. odpravo kratkoročnih težav s plačilno bilanco, izvajanje odločnih prilagoditvenih ukrepov pa je skladno s ciljem makrofinančne pomoči Unije.

(8)

Unija je dala na voljo 290 milijonov EUR v obliki nepovratnih sredstev za obdobje 2011–2013 na podlagi svojega rednega programa sodelovanja v podporo Tuniziji za program gospodarskih in političnih reform. Poleg tega je bilo Tuniziji za obdobje 2011–2013 dodeljenih 155 milijonov EUR v okviru programa za podporo partnerstvu, reformam in vključujoči rasti (SPRING).

(9)

Tunizija je avgusta 2013 zaradi slabšanja gospodarskih razmer in obetov zaprosila za makrofinančno pomoč Unije.

(10)

Ker je Tunizija država, ki jo zajema ESP, bi jo bilo treba šteti za upravičenko do makrofinančne pomoči Unije.

(11)

Ker je v plačilni bilanci Tunizije še vedno znatna preostala vrzel v zunanjem financiranju, ki presega sredstva, ki jih zagotavljajo MDS in druge večstranske institucije, ter čeprav Tunizija izvaja odločne programe gospodarske stabilizacije in reform, je makrofinančna pomoč Unije Tuniziji (v nadaljnjem besedilu: makrofinančna pomoč Unije) v trenutnih izrednih okoliščinah ustrezen odziv na prošnjo Tunizije za podporo gospodarski stabilizaciji v povezavi s programom MDS. Program makrofinančne pomoči Unije bi z dopolnjevanjem sredstev iz finančnega aranžmaja MDS podpiral gospodarsko stabilizacijo in program strukturnih reform Tunizije.

(12)

Makrofinančna pomoč Unije bi morala biti namenjena podpori ponovne vzpostavitve vzdržnega stanja v zunanjem financiranju Tunizije, kar bi podprlo njen gospodarski in socialni razvoj.

(13)

Določitev zneska makrofinančne pomoči Unije temelji na celoviti kvantitativni oceni preostalih potreb Tunizije po zunanjem financiranju in upošteva zmožnost države, da se financira z lastnimi sredstvi, zlasti mednarodnimi rezervami, ki so ji na voljo. Makrofinančna pomoč Unije bi morala dopolnjevati programe in sredstva, ki jih zagotavljata MDS in Svetovna banka. Pri določanju zneska pomoči se upoštevajo tudi pričakovani finančni prispevki večstranskih donatorjev, potreba po zagotavljanju pravične porazdelitve bremena med Unijo in drugimi donatorji, drugi instrumenti Unije za zunanje financiranje, ki se v Tuniziji že uporabljajo, in dodana vrednost splošnega ukrepanja Unije.

(14)

Komisija bi morala zagotoviti pravno in vsebinsko skladnost makrofinančne pomoči Unije s ključnimi načeli, cilji in ukrepi, sprejetimi na različnih področjih zunanjega delovanja, ter drugimi ustreznimi politikami Unije.

(15)

Makrofinančna pomoč Unije bi morala podpirati zunanjo politiko Unije do Tunizije. Službe Komisije in Evropska služba za zunanje delovanje bi morale v celotnem obdobju zagotavljanja makrofinančne pomoči tesno sodelovati, da bi usklajevale zunanjo politiko Unije in zagotavljale njeno doslednost.

(16)

Makrofinančna pomoč Unije bi morala podpirati zavezanost Tunizije vrednotam, ki jih deli z Unijo, vključno z demokracijo, pravno državo, dobrim upravljanjem, spoštovanjem človekovih pravic, trajnostnim razvojem in zmanjševanjem revščine, pa tudi njeno zavezanost načelom odprte in pravične trgovine, ki temelji na pravilih.

(17)

Predpogoj za dodelitev makrofinančne pomoči Unije bi moral biti, da Tunizija spoštuje učinkovite demokratične mehanizme, vključno z večstrankarskim parlamentarnim sistemom in pravno državo, ter zagotavlja spoštovanje človekovih pravic. Poleg tega bi morala biti posebna cilja makrofinančne pomoči Unije povečanje učinkovitosti, preglednosti in odgovornosti sistemov za upravljanje javnih financ v Tuniziji ter spodbujanje strukturnih reform, katerih cilj je podpiranje trajnostne in vključujoče rasti, ustvarjanja novih delovnih mest in fiskalne konsolidacije. Komisija bi morala redno spremljati izpolnjevanje predpogoja in uresničevanje navedenih ciljev.

(18)

Da bi zagotovili učinkovito zaščito finančnih interesov Unije, povezanih z makrofinančno pomočjo Unije, bi morala Tunizija sprejeti ustrezne ukrepe v zvezi s preprečevanjem goljufij, korupcije in drugih nepravilnosti, povezanih s pomočjo, ter bojem proti tem pojavom. Poleg tega bi bilo treba sprejeti določbe, na podlagi katerih bi Komisija izvajala preglede, Računsko sodišče pa revizije.

(19)

Sprostitev makrofinančne pomoči Unije ne posega v pristojnosti Evropskega parlamenta in Sveta.

(20)

Zagotovljeni zneski, potrebni za makrofinančno pomoč Unije, bi morali biti skladni z odobrenimi proračunskimi sredstvi iz večletnega finančnega okvira.

(21)

Makrofinančno pomoč Unije bi morala upravljati Komisija. Da bi zagotovili, da lahko Evropski parlament in Svet spremljata izvajanje tega sklepa, bi ju morala Komisija redno obveščati o razvoju dogodkov v zvezi s pomočjo in jima posredovati zadevne dokumente.

(22)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja tega sklepa bi bilo treba Komisiji podeliti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (4).

(23)

Za makrofinančno pomoč Unije bi morali veljati pogoji gospodarske politike, ki se določijo v memorandumu o soglasju. Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja in zaradi učinkovitosti bi bilo treba Komisijo pooblastiti za pogajanja o teh pogojih s tunizijskimi organi pod nadzorom odbora predstavnikov držav članic v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011. V skladu z navedeno uredbo bi se praviloma moral uporabljati svetovalni postopek, razen v primerih, ki so določeni v navedeni uredbi. Ob upoštevanju morebitnega pomembnega učinka pomoči, višje od 90 milijonov EUR, je ustrezno, da se za operacije, ki ta prag presegajo, uporablja postopek pregleda. Ob upoštevanju zneska makrofinančne pomoči Unije Tuniziji bi se moral za sprejetje memoranduma o soglasju in za kakršno koli zmanjšanje oziroma začasno ali trajno ukinitev pomoči uporabljati postopek pregleda –