o odobritvi jamstva EU Evropski investicijski banki za izgube pri financiranju v podporo naložbenim projektom zunaj Unije

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije ter zlasti členov 209 in 212 Pogodbe,

1. Unija odobri Evropski investicijski banki (v nadaljnjem besedilu: EIB) proračunsko jamstvo za financiranje zunaj Unije (v nadaljnjem besedilu: jamstvo EU). Jamstvo EU se odobri kot splošno jamstvo za plačila, ki jih EIB ne prejme, vendar so ji dolgovana, v zvezi s posojili, jamstvi za posojila in dolžniškimi instrumenti kapitalskega trga, ki so odobreni ali izdani v korist naložbenim projektom EIB, upravičenim v skladu z odstavkom 2.

2. Do jamstva EU so upravičena posojila, posojilna jamstva in dolžniški instrumenti kapitalskega trga EIB, ki so odobreni ali izdani v korist naložbenim projektom, ki se izvajajo v upravičenih državah v skladu s pravili in postopki EIB, vključno z izjavo EIB o socialnih in okoljskih načelih in standardih, ter v podporo ustreznim zunanjepolitičnim ciljem Unije, kjer je bilo financiranje EIB odobreno v skladu s podpisanim sporazumom, ki ni niti potekel niti ni bil preklican (v nadaljnjem besedilu: financiranje EIB).

3. Financiranje EIB v podporo zunanjim politikam Unije se še naprej upravlja v skladu z načeli dobre bančne prakse.

4. Jamstvo EU se omeji na 65 % skupnega zneska, izplačanega in zajamčenega v okviru financiranja EIB, zmanjšanega za povrnjene zneske in povečanega za vse povezane zneske.

5. Jamstvo EU krije financiranje EIB, podpisane v obdobju od 1. januarja 2014 do 31. decembra 2020.

6. Če do izteka obdobja iz odstavka 5 Evropski parlament in Svet ne sprejmeta sklepa, s katerim se EIB odobri novo jamstvo EU za izgube pri njenem financiranju zunaj Unije, se navedeno obdobje enkrat samodejno podaljša za šest mesecev.

1. Zgornja meja financiranja EIB v okviru jamstva EU za obdobje 2014–2020 ne sme preseči 30 000 000 000 EUR. Zneski, ki so bili sprva rezervirani za financiranje, a pozneje preklicani, se ne upoštevajo pri zgornji meji.

Evropski parlament in Svet v skladu z rednim zakonodajnim postopkom odločita o aktiviranju celotnega ali delnega zneska iz točke (b) in njegove regionalne razdelitve po vmesnem pregledu, kot je določen v členu 19.

2. Fiksna zgornja meja iz točke (a) odstavka 1 se razdeli na regionalne zgornje meje in podomejitve, kakor je opredeljeno v Prilogi I. Znotraj regionalnih zgornjih mej EIB postopoma zagotovi uravnoteženo razdelitev med državami znotraj regij, ki so zajete z jamstvom EU.

1. Jamstvo EU se odobri samo za financiranje EIB, ki ima na podlagi lastne ocene EIB dodano vrednost, in podpira enega od naslednjih splošnih ciljev:

2. Financiranje EIB, izvedeno v skladu s tem sklepom, ohranja jasni značaj EIB kot investicijske banke ter hkrati prispeva k splošnim interesom EU, zlasti k načelom, ki usmerjajo zunanje delovanje Unije in so navedena v členu 21 PEU, ter k izvajanju mednarodnih okoljskih sporazumov, katerih pogodbenica je Unija. Upravljavski organi EIB naj sprejmejo potrebne ukrepe za prilagoditev dejavnosti EIB zaradi učinkovitega prispevanja k zunanji politiki Unije ter ustrezno izpolnjujejo zahteve iz tega sklepa.

3. Regionalno povezovanje med državami, vključno zlasti z gospodarskim povezovanjem med predpristopnimi državami, sosednjimi državami in Unijo, je temeljni cilj za financiranje EIB na področjih splošnih ciljev iz odstavka 1. EIB izvaja financiranje v državah upravičenkah na področjih splošnih ciljev, in sicer s podporo tujih neposrednih naložb, ki spodbujajo gospodarsko povezovanje z Unijo.

4. V državah v razvoju, kakor so opredeljene na seznamu prejemnikov uradne razvojne pomoči Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj, financiranje EIB v skladu s členoma 208 in 209 PDEU posredno prispeva k doseganju ciljev politike Unije na področju razvojnega sodelovanja, na primer k zmanjševanju revščine z vključujočo rastjo in trajnostnim gospodarstvom, pa tudi k okoljskemu in socialnemu razvoju.

5. Da se zagotovi kar največji razvojni učinek naložb zasebnega sektorja, si EIB s podporo lokalnim naložbam, kot je določeno v točki (a) odstavka 1, prizadeva za okrepitev lokalnega zasebnega sektorja v državah upravičenkah. Financiranje EIB, ki podpira splošne cilje iz odstavka 1, stremi tudi k vključitvi podpore naložbenim projektom MSP iz Unije. Za učinkovito spremljanje porabe sredstev v korist zadevnih MSP EIB določi ustrezne pogodbene zahteve s finančnimi posredniki, vključno s standardi za poročila upravičencev.

EIB sodeluje s finančnimi posredniki, ki lahko izpolnijo posebne potrebe MSP v državah delovanja in ne sodelujejo pri financiranju EIB, ki se izvaja v upravičeni državi prek nosilcev s sedežem v tuji nesodelujoči jurisdikciji, kot je določeno v členu 13.

6. Financiranje EIB, ki podpira splošne cilje iz točke (b) odstavka 1, podpira naložbene projekte v glavnem na področjih prometa, energije, okoljske infrastrukture, informacijske in komunikacijske tehnologije, zdravstva in šolstva. To vključuje proizvodnjo in vključitev energije iz obnovljivih virov, preoblikovanje energetskih sistemov, ki omogoča prehod na tehnologije in goriva z nizko intenzivnostjo ogljika, trajnostno energetsko varnost in energetsko infrastrukturo, vključno za proizvodnjo plina in prevoz na energetski trg Unije, pa tudi elektrifikacijo podeželskih območij, okoljsko infrastrukturo, na primer vodno, komunalno in zeleno infrastrukturo, telekomunikacije in širokopasovno omrežno infrastrukturo.

7. Financiranje EIB, ki podpira splošne cilje iz točke (c) odstavka 1, podpira naložbene projekte za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje, ki prispevajo k skupnemu cilju Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah, zlasti z izogibanjem emisijam toplogrednih plinov ali njihovim zmanjševanjem na področjih obnovljive energije, energetske učinkovitosti in trajnostnega prometa ali s povečanjem odpornosti ranljivih držav, sektorjev in skupnosti na škodljive posledice podnebnih sprememb. Merila za upravičenost projektov v zvezi s podnebnimi ukrepi so opredeljena v strategiji EIB o podnebnih spremembah, ki bo posodobljena pred koncem leta 2015. Zato bi bilo treba v postopek okoljske presoje vključiti analizo ogljičnega odtisa, da se ugotovi, ali predlagani projekti izboljšujejo energetsko učinkovitost. V obdobju, zajetem s tem sklepom, obseg navedenega financiranja predstavlja najmanj 25 % celotnega financiranja EIB.

8. V skladu s cilji Unije in mednarodnimi cilji glede podnebnih sprememb EIB v sodelovanju s Komisijo pred koncem leta 2015 posodobi svojo strategijo o podnebnih spremembah v zvezi s financiranjem EIB. Ta posodobitev med drugim vključuje konkretne ukrepe za zagotovitev usklajenosti naložbenih projektov iz tega sklepa s cilji glede podnebnih sprememb Unije in za pospešitev prizadevanj za podporo obnovljivim virom energije in energetski učinkovitosti.

9. Jamstvo EU krije samo financiranje EIB, ki se izvaja v upravičenih državah, ki so z EIB sklenile okvirni sporazum, v katerem so določeni pravni pogoji, pod katerimi se izvaja takšno financiranje.

1. Seznam držav, ki bi lahko bile upravičene do financiranja EIB v sklopu jamstva EU, je v Prilogi II. Seznam držav, ki so upravičene do financiranja EIB v sklopu jamstva EU, je v Prilogi III in vsebuje le države, ki so naštete v Prilogi II. Za države, ki jih ni v Prilogi II, se o upravičenosti do financiranja EIB v sklopu jamstva EU odloča za vsak primer posebej v skladu z rednim zakonodajnim postopkom.

2. Komisija je pooblaščena, da v skladu s členom 18 sprejme delegirane akte glede sprememb Priloge III. Odločitve Komisije so utemeljene s celovito presojo, med drugim gospodarskih, socialnih, okoljskih in političnih vidikov, zlasti tistih, ki so povezani z demokracijo, človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, pa tudi z ustreznimi resolucijami Evropskega parlamenta in sklepi Sveta.

3. Ob upoštevanju odstavka 4 delegirani akti o spremembi Priloge III ne vplivajo na jamstvo EU za kritje financiranja EIB, sklenjenega pred začetkom veljavnosti delegiranih aktov.

4. Izplačila financiranja EIB, ki imajo koristi od skupnega jamstva, kot je navedeno v členu 8(1), se ne izvajajo v državah, ki niso naštete v Prilogi III.

5. Jamstvo EU ne krije financiranja EIB v določeni državi, če je bil sporazum, ki se nanaša na takšno financiranje, podpisan po pristopu te države k Uniji.

1. Komisija skupaj z EIB v enem letu po začetku veljavnosti tega sklepa posodobi veljavne regionalne tehnične operativne smernice za financiranje EIB.

Regionalne tehnične operativne smernice so skladne s širšim okvirom regionalne politike Unije iz Priloge IV. Regionalne tehnične operativne smernice zlasti zagotovijo, da financiranje EIB, ki se izvaja v skladu s tem sklepom, dopolnjuje ustrezne politike, programe in instrumente pomoči Unije v različnih regijah.

Komisija in EIB pri posodabljanju regionalnih tehničnih operativnih smernic upoštevata ustrezne resolucije Evropskega parlamenta in sklepe Sveta. Regionalne tehnične operativne smernice so skladne s prednostnimi nalogami iz nacionalnih in regionalnih programov, če so ti na voljo in če so jih države upravičenke pripravile, ob ustreznem upoštevanju posvetovanj z lokalno civilno družbo med pripravo teh programov.

Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu nemudoma pošlje dokončane posodobljene regionalne tehnične operativne smernice.

V okviru, določenem v regionalnih tehničnih operativnih smernicah, EIB opredeli ustrezne strategije financiranja in zagotovi njihovo izvajanje.

Financiranje EIB je skladno z regionalnimi tehničnimi operativnimi smernicami in strategijami države upravičenke.

Regionalne tehnične operativne smernice se pregledajo po vmesnem pregledu iz člena 19.

2. V okviru postopka iz člena 19 Protokola (št. 5) poda Komisija mnenje o financiranju EIB. Če da Komisija negativno mnenje o financiranje EIB, ki spada v okvir tega sklepa, se zanj ne da jamstvo EU.

1. Da bi se financiranje EIB in proračunska sredstva Unije kar najbolj dopolnjevala, se dodatno okrepi skladnost zunanjih ukrepov EIB z zunanjepolitičnimi cilji Unije, zlasti s posodobitvijo regionalnih tehničnih operativnih smernic iz člena 5, pri čemer se o političnih vprašanjih po potrebi opravi ustrezno posvetovanje z ESZD, ter z rednim in sistematičnim dialogom in zgodnjo izmenjavo informacij o:

2. Sodelovanje poteka različno v različnih regijah, vključno na ravni delegacij Unije, glede na vlogo EIB in politike Unije v posameznih regijah.

1. Financiranje EIB poteka po potrebi v sodelovanju z drugimi evropskimi večstranskimi finančnimi institucijami ali finančnimi institucijami držav članic (v nadaljnjem besedilu: evropske finančne institucije) in mednarodnimi finančnimi institucijami, vključno z regionalnimi razvojnimi bankami (v nadaljnjem besedilu: mednarodne finančne institucije), da se kar najbolj poveča medsebojno dopolnjevanje, sodelovanje in učinkovitost, da se ob sodelovanju razvijejo inovativni finančni instrumenti, da se zagotovijo preudarna in smiselna delitev tveganj ter enotni pogoji za projekte in sektorje ter da se čim bolj zmanjša morebitno podvajanje stroškov in nepotrebno prekrivanje.

2. Sodelovanje iz odstavka 1 se omogoča z usklajevanjem, ki poteka v okviru memorandumov o soglasju ali znotraj drugih okvirov regionalnega sodelovanja Unije, kadar je to ustrezno, med Komisijo, EIB ter ustreznimi evropskimi in mednarodnimi finančnimi institucijami, ki delujejo v različnih regijah.

1. Razen financiranja EIB, sestavljenega iz dolžniških instrumentov kapitalskega trga, krije pri financiranju EIB, ki se sklene z državo ali za katero jamči država, in pri drugih oblikah financiranja EIB, sklenjenega z regionalnimi ali lokalnimi organi, javnimi podjetji ali zavodi v državni lasti ali pod državnim nadzorom, če je bila za takšne druge oblike financiranja EIB opravljena ustrezna ocena kreditnega tveganja EIB ob upoštevanju okoliščin kreditnega tveganja v zadevni državi, jamstvo EU vsa plačila, ki jih EIB ne prejme, vendar so ji dolgovana (v nadaljnjem besedilu: skupno jamstvo).

2. Za namene odstavka 1 Palestino zastopa Palestinska oblast, Kosovo (13) pa zastopajo kosovske oblasti.

3. Pri financiranju EIB, ki ni zajeto v odstavku 1, jamstvo EU krije vsa plačila, ki jih EIB ne prejme, vendar so ji dolgovana, če je izpad plačila povzročila uresničitev enega od naslednjih političnih tveganj (v nadaljnjem besedilu: jamstvo pri političnem tveganju):

4. Pri financiranju EIB, sestavljenem iz dolžniških instrumentov kapitalskega trga, se uporablja le jamstvo pri političnem tveganju.

5. V sporazume o financiranju, povezane s financiranjem EIB, s posameznimi nosilci se vključijo tudi ustrezne okoljske in socialne določbe v skladu s pravili in postopki EIB.

6. Komisija in EIB v sporazumu o jamstvu iz člena 14 določita jasno in pregledno politiko razdeljevanja, ki EIB omogoči, da v sklopu svojega zunanjega delovanja določi dejavnosti, ki bodo financirane na podlagi tega sklepa, da se zagotovi kar najbolj učinkovita uporaba jamstva EU. Politika razdeljevanja temelji na kreditni sposobnosti financiranja EIB, kakor jo oceni EIB, zgornjih mejah, kakor so opredeljene v Prilogi I, naravi udeleženca, ki je lahko suverena država ali subjekt na poddržavni ravni iz odstavka 1 tega člena ali zasebni subjekt, zmogljivosti EIB za prevzem tveganj in drugih ustreznih merilih, vključno z dodano vrednostjo jamstva EU. Evropski parlament in Svet sta obveščena o politiki razdeljevanja v skladu s členom 14.

7. Pri uveljavljanju jamstva EU Unija prevzame vse ustrezne pravice EIB v zvezi s kakršno koli obveznostjo glede njenega financiranja v skladu s sporazumom o jamstvu iz člena 14.

1. EIB opravi temeljit postopek skrbnega pregleda in po potrebi od nosilcev projektov zahteva, da se v skladu s socialnimi in okoljskimi načeli Unije v fazi načrtovanja projekta in v fazi njegovega izvajanja na lokalni ravni javno posvetujejo z ustreznimi nacionalnimi in lokalnimi deležniki ter civilno družbo o socialnih vidikih, vidikih, povezanih s človekovimi pravicami, okoljskih, gospodarskih in razvojnih vidikih naložbenih projektov, zajetih v jamstvo EU, ter da priskrbijo informacije, potrebne za oceno prispevka k uresničevanju zunanjepolitičnih in strateških ciljev Unije.

Kadar je to ustrezno, ta ocena vključuje presojo tega, kako se lahko zmogljivosti upravičencev do financiranja EIB v času trajanja projekta okrepijo s tehnično pomočjo. Pravila in postopki EIB vključujejo potrebne določbe o ocenjevanju okoljskega in socialnega učinka naložbenih projektov ter vidikov v zvezi s človekovimi pravicami in preprečevanjem konfliktov, s čimer se zagotovi, da so naložbeni projekti, ki se podpirajo na podlagi tega sklepa, okoljevarstveni in socialno trajnostni.

2. Poleg predhodne ocene razvojnih vidikov EIB spremlja tudi izvajanje financiranja. EIB zlasti zahteva od nosilcev projektov, da izvajajo temeljito spremljanje v času izvajanja projekta in vse do zaključka, med drugim glede gospodarskega, razvojnega, socialnega in okoljskega učinka naložbenega projekta ter njegovega učinka na spoštovanje človekovih pravic. EIB redno preverja informacije, ki jih posredujejo nosilci projektov, in jih objavi, če se nosilec projekta s tem strinja. Poročila o zaključku projektov, povezanih s financiranjem EIB, se po možnosti objavijo, z izjemo tajnih podatkov.

3. V spremljanje EIB se po možnosti vključi tudi izvajanje posrednega financiranja in uspešnost finančnih posrednikov pri podpori MSP.

4. EIB vzpostavi celovit sistem za predhodno ocenjevanje relativnih in absolutnih emisij toplogrednih plinov, povezanih s financiranjem EIB, v primerih, ko emisije dosežejo visoke pragove za emisije, kot so določeni v ustrezni metodologiji, vključeni v strategijo EIB o podnebnih spremembah, in ko obstajajo razpoložljivi podatki.

5. Kadar je mogoče, so rezultati spremljanja javni, če so izpolnjene zahteve po varstvu tajnosti in če se ustrezne strani s tem strinjajo.

Vračila in prihodki v znesku 110 000 000 EUR, ki izvirajo iz transakcij, zaključenih pred letom 2007, in vključujejo vračila glavnice, sproščena jamstva in vračila glavnice posojil, dividende, kapitalske dobičke, provizije za jamstvo ter obresti na posojila in na zneske na fiduciarnih računih, nakazane na fiduciarni račun, odprt za Sklad za evro-sredozemske naložbe in partnerstvo, in ki se lahko povežejo s podporo iz splošnega proračuna Unije, so zunanji namenski prejemki v skladu s členom 21(4) Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 in se uporabljajo za jamstveni sklad.

Zneski nad 110 000 000 EUR, ki so bili nakazani nazaj na fiduciarni račun, odprt za Sklad za evro-sredozemske naložbe in partnerstvo, se vnesejo v splošni proračun Unije po odbitku stroškov in provizij za upravljanje.

1. Komisija vsako leto poroča Evropskemu parlamentu in Svetu o financiranju EIB, izvedenem na podlagi tega sklepa. Poročilo se objavi in vključuje:

2. EIB za namene poročanja Komisije iz odstavka 1 predloži Komisiji letna poročila o financiranju EIB, izvedenem na podlagi tega sklepa, vključno z vsemi elementi, ki jih Komisija potrebuje za poročanje v skladu z odstavkom 1. EIB lahko Komisiji predloži tudi dodatne zadevne informacije, da se Evropskemu parlamentu in Svetu zagotovi celovit pregled zunanje dejavnosti EIB.

3. EIB Komisiji zagotovi statistične, finančne in računovodske podatke o posameznih financiranjih EIB ter vse dodatne informacije, potrebne za izpolnitev poročevalskih obveznosti Komisije ali zahtev Računskega sodišča, ter revizijsko potrdilo o neporavnanih zneskih v okviru financiranja EIB. EIB Komisiji predloži tudi druge potrebne dokumente v skladu z Uredbo (EU, Euratom) št. 966/2012.

4. Za namene obračunavanja in poročanja Komisije o tveganjih, ki jih krije jamstvo EU, EIB Komisiji zagotovi svojo oceno tveganja in informacije o bonitetni oceni v zvezi s financiranjem EIB.

5. EIB Komisiji vsaj enkrat na leto predloži okvirni večletni program za načrtovani obseg sklenjenih poslov financiranja EIB, da se zagotovi skladnost načrtovanega financiranja EIB z zgornjimi mejami iz tega sklepa in da lahko Komisija zagotovi ustrezno proračunsko načrtovanje za zagotovitev sredstev jamstvenega sklada. Komisija upošteva ta načrt pri pripravi predloga splošnega proračuna Unije.

6. EIB redno seznanja Evropski parlament, Svet in Komisijo z vsemi neodvisnimi ocenjevalnimi poročili, ki vsebujejo ugotovitve o praktičnih rezultatih, doseženih pri posebnih dejavnostih EIB v okviru tega sklepa in drugih zunanjih mandatov.

7. EIB zagotovi informacije iz odstavkov 2 do 6 na svoje stroške. EIB informacije iz odstavkov 2, 3 in 6 na splošno objavi, pri čemer izključi vse tajne informacije.

1. EIB v skladu s svojo politiko preglednosti in načeli Unije glede dostopa do dokumentov in informacij, postopoma pa tudi v skladu s standardi iz pobude za preglednost mednarodne pomoči, na svojem spletnem mestu objavi informacije v zvezi z:

2. Komisija na svojem spletnem mestu objavi specifične informacije o vseh primerih izterjav v okviru sporazuma o jamstvu iz člena 14 in sporazuma, ki podrobno opredeljuje določbe in postopke za izterjavo terjatev, iz člena 15(2), razen če zanje veljajo zahteve glede zaupnosti.

EIB pri svojem financiranju ne dopušča nobenih dejavnosti, ki se izvajajo za nezakonite namene, vključno s pranjem denarja, financiranjem terorizma, davčnimi goljufijami in davčnimi utajami, korupcijo ter goljufijami, ki škodijo finančnim interesom Unije. EIB zlasti ne sodeluje pri financiranju, ki se izvaja v upravičeni državi prek tujega nosilca s sedežem v nesodelujoči jurisdikciji, ki so jo kot tako opredelili Unija, Združeni narodi, Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj ali Projektna skupina za finančno ukrepanje.

EIB pri financiranju uporablja načela in standarde iz prava Unije o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma, vključno z zahtevo po sprejetju ustreznih ukrepov za identifikacijo dejanskega lastnika, kjer je primerno.

Komisija in EIB podpišeta sporazum o jamstvu, v katerem podrobno opredelita določbe in postopke v zvezi z jamstvom EU, kot je določeno v členu 8, ter o tem ustrezno obvestita Evropski parlament in Svet.

1. Kadar Komisija izvede plačilo na podlagi jamstva EU, EIB v imenu in za račun Komisije izterja terjatve za izplačane zneske.

2. Komisija in EIB najpozneje do datuma podpisa sporazuma iz člena 14 podpišeta ločen sporazum, v katerem podrobno opredelita določbe in postopke za izterjavo terjatev.

Računsko sodišče opravi revizijo jamstva EU ter plačil in izterjanih zneskov v sklopu tega jamstva, ki se pripišejo splošnemu proračunu Unije.

1. EIB OLAF nemudoma obvesti ter mu predloži potrebne informacije, če v kateri koli fazi priprave, izvedbe ali zaključka projekta v sklopu jamstva EU utemeljeno sumi, da je prišlo do morebitnega primera goljufije, korupcije, pranja denarja ali druge nezakonite dejavnosti, ki bi lahko škodila finančnim interesom Unije.

2. OLAF lahko opravi preiskave, vključno s pregledi in inšpekcijami na kraju samem, v skladu z določbami in postopki iz Uredbe (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (14), Uredbe Sveta (Euratom, ES) št. 2185/96 (15) in Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 (16), da se zaščitijo finančni interesi Unije in ugotovi, ali je v zvezi s financiranjem prišlo do goljufije, korupcije, pranja denarja ali druge nezakonite dejavnosti, ki škodi finančnim interesom Unije. OLAF lahko pristojnim organom zadevnih držav članic posreduje informacije, ki jih je pridobil med preiskavami.

Kadar se takšne nezakonite dejavnosti dokažejo, EIB pomaga pri prizadevanjih za izterjavo v zvezi s svojim financiranjem in v okviru svojih pristojnosti.

3. V sporazume o financiranju, podpisanem v zvezi s projekti, ki se podpirajo na podlagi tega sklepa, se vključijo določila, ki omogočajo prekinitev financiranja EIB, in po potrebi ustrezni ukrepi za izterjavo v primeru goljufije, korupcije ali drugih nezakonitih dejavnosti. EIB sprejme odločitev o prekinitvi ali razveljavitvi financiranja EIB po ustrezni presoji vseh okoliščin in tveganj.

4. EIB se še naprej opira na svojo kontaktno točko za boj proti korupciji in goljufijam, ki je enotna za osebje EIB in vse deležnike.

5. EIB pri financiranju izvaja svoj mehanizem izključevanja za izključitev udeležencev, ki so vpleteni v goljufije in korupcijo, mehanizem pa vključuje merila za izključitev iz osrednje podatkovne zbirke Unije o izključitvah, s čimer se zagotovi spoštovanje pravic vseh strani.

1. Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2. Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 4 se prenese na Komisijo za nedoločen čas od 11. maja 2014.

3. Pooblastilo iz člena 4 lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. Z odločitvijo o preklicu preneha veljati prenos pooblastila, naveden v tej odločitvi. Odločitev začne učinkovati dan po njeni objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je v njej določen. Odločitev ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4. Takoj ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem istočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

5. Delegirani akt, sprejet v skladu s členom 4, začne veljati le, če niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje delegiranemu aktu v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če sta pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestila Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

Komisija v sodelovanju z EIB do 31. decembra 2016 predloži Evropskemu parlamentu in Svetu vmesno poročilo, v katerem oceni uporabo tega sklepa v prvih letih, in mu po potrebi priloži predlog za njegovo spremembo. Vmesno poročilo temelji na neodvisni zunanji oceni in prispevku EIB.

Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predloži zaključno poročilo o uporabi tega sklepa do 31. decembra 2021.

(1) Stališče Evropskega parlamenta z dne 11. marca 2014 (še ni objavljeno v Uradnem listu) in odločitev Sveta z dne 14. aprila 2014.

(2) Sklep št. 1080/2011/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o odobritvi jamstva EU Evropski investicijski banki za izgube pri posojilih in jamstvih za posojila za projekte zunaj Unije in o razveljavitvi Sklepa št. 633/2009/ES (UL L 280, 27.10.2011, str. 1).

(3) Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 480/2009 z dne 25. maja 2009 o ustanovitvi Jamstvenega sklada za zunanje ukrepe (UL L 145, 10.6.2009, str. 10).

(4) Uredba (EU) št. 236/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o določitvi skupnih pravil in postopkov za izvajanje instrumentov Unije za financiranje zunanjega delovanja (UL L 77, 15.3.2014, str. 95).

(5) Uredba (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (UL L 298, 26.10.2012, str. 1).

(6) Uredba (EU) št. 231/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za predpristopno pomoč (IPA II) (UL L 77, 15.3.2014, str. 11).

(7) Uredba (EU) št. 232/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi evropskega instrumenta sosedstva (UL L 77, 15.3.2014, str. 27).

(8) Uredba (EU) št. 233/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja za obdobje 2014-2020 (UL L 77, 15.3.2014, str. 44).

(9) Uredba (EU) št. 234/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta partnerstva za sodelovanje s tretjimi državami (UL L 77, 15.3.2014, str. 77).

(10) Uredba (EU) št. 235/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta financiranja za demokracijo in človekove pravice po svetu (UL L 77, 15.3.2014, str. 85).

(11) Uredba (EU) št. 230/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za prispevanje k stabilnosti in miru (UL L 77, 15.3.2014, str. 1).

(12) Uredba Sveta (Euratom) št. 237/2014 z dne 13. decembra 2013 o vzpostavitvi instrumenta za sodelovanje na področju jedrske varnosti (UL L 77, 15.3.2014, str. 109).

(13) To poimenovanje ne posega v stališča glede statusa ter je v skladu z Resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov 1244/1999 in mnenjem Meddržavnega sodišča o razglasitvi neodvisnosti Kosova.

(14) Uredba (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. septembra 2013 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta in Uredbe Sveta (Euratom) št. 1074/1999 (UL L 248, 18.9.2013, str. 1).

(15) Uredba Sveta (Euratom, ES) št. 2185/96 z dne 11. novembra 1996 o pregledih in inšpekcijah na kraju samem, ki jih opravlja Komisija za zaščito finančnih interesov Evropskih skupnosti pred goljufijami in drugimi nepravilnostmi (UL L 292, 15.11.1996, str. 2).

(16) Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (UL L 312, 23.12.1995, str. 1).

PRILOGA I

REGIONALNE ZGORNJE MEJE

A.	Predpristopne države: 8 739 322 000 EUR;

Sosednje in partnerske države: 14 437 225 000 EUR, razdeljeno na naslednje okvirne podomejitve:

(i)	sredozemske države: 9 606 200 000 EUR;

(ii)	Vzhodna Evropa, Južni Kavkaz in Rusija: 4 831 025 000 EUR;

Azija in Latinska Amerika: 3 407 295 000 EUR, razdeljeno na naslednje okvirne podomejitve:

(i)	Latinska Amerika: 2 288 870 000 EUR;

(ii)	Azija: 936 356 000 EUR;

(iii)

Srednja Azija: 182 069 000 EUR;

D.	Južna Afrika: 416 158 000 EUR.

Upravljavski organi EIB lahko po posvetovanju s Komisijo sklenejo, da se v okviru skupne fiksne zgornje meje znesek v višini največ 20 % podregionalnih zgornjih meja prerazporedi znotraj regij, znesek v višini največ 10 % regionalnih zgornjih meja pa med regijami.

PRILOGA II

POTENCIALNO UPRAVIČENE REGIJE IN DRŽAVE

A. Predpristopne države

1.	Kandidatke Islandija, Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija, Črna gora, Srbija, Turčija

2.	Potencialne kandidatke Albanija, Bosna in Hercegovina, Kosovo

B. Sosednje in partnerske države

1.	Sredozemske države Alžirija, Egipt, Izrael, Jordanija, Libanon, Libija, Maroko, Palestina, Sirija, Tunizija

2.	Vzhodna Evropa, Južni Kavkaz in Rusija Vzhodna Evropa: Belorusija, Republika Moldavija, Ukrajina Južni Kavkaz: Armenija, Azerbajdžan, Gruzija Rusija

C. Azija in Latinska Amerika

1.	Latinska Amerika Argentina, Bolivija, Brazilija, Čile, Ekvador, El Salvador, Gvatemala, Honduras, Kolumbija, Kostarika, Kuba, Mehika, Nikaragva, Panama, Paragvaj, Peru, Urugvaj, Venezuela

2.	Azija Afganistan, Bangladeš, Butan, Brunej, Filipini, Indija, Indonezija, Irak, Jemen, Južna Koreja, Kambodža, Kitajska (vključno s posebnima upravnima regijama Hong Kong in Macao), Laos, Malezija, Maldivi, Mjanmar/Burma, Mongolija, Nepal, Pakistan, Singapur, Šrilanka, Tajvan, Tajska, Vietnam

3.	Srednja Azija Kazahstan, Kirgizistan, Tadžikistan, Turkmenistan, Uzbekistan

D. Južna Afrika

Južna Afrika

PRILOGA III

UPRAVIČENE REGIJE IN DRŽAVE

A. Predpristopne države

1.	Kandidatke Islandija, Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija, Črna gora, Srbija, Turčija

2.	Potencialne kandidatke Albanija, Bosna in Hercegovina, Kosovo

B. Sosednje in partnerske države

1.	Sredozemske države Alžirija, Egipt, Izrael, Jordanija, Libanon, Libija, Maroko, Palestina, Tunizija

2.	Vzhodna Evropa, Južni Kavkaz in Rusija Vzhodna Evropa: Republika Moldavija, Ukrajina Južni Kavkaz: Armenija, Azerbajdžan, Gruzija Rusija

C. Azija in Latinska Amerika

1.	Latinska Amerika Argentina, Bolivija, Brazilija, Čile, Ekvador, El Salvador, Gvatemala, Honduras, Kolumbija, Kostarika, Mehika, Nikaragva, Panama, Paragvaj, Peru, Urugvaj, Venezuela

2.	Azija Bangladeš, Brunej, Butan, Filipini, Indija, Indonezija, Irak, Jemen, Južna Koreja, Kambodža, Kitajska (vključno s posebnima upravnima regijama Hongkong in Macao), Laos, Malezija, Maldivi, Mjanmar/Burma, Mongolija, Nepal, Pakistan, Singapur, Šrilanka, Tajska, Vietnam

3.	Srednja Azija Kazahstan, Kirgizistan, Tadžikistan, Turkmenistan, Uzbekistan

D. Južna Afrika

Južna Afrika

PRILOGA IV

OKVIR REGIONALNE POLITIKE

Dejavnost EIB v partnerskih državah, ki sodelujejo v predpristopnem procesu, se izvaja v okviru, vzpostavljenem v partnerstvih za pristop in evropskih partnerstvih, v katerih so določene prednostne naloge za države kandidatke in potencialne kandidatke z namenom napredovanja pri približevanju Uniji ter ki predstavljajo okvir za pomoč Unije. Stabilizacijsko-pridružitveni proces je okvir politike Unije za Zahodni Balkan. Temelji na progresivnem partnerstvu, v katerem Unija v okviru stabilizacijsko-pridružitvenih sporazumov ponuja trgovinske ugodnosti, gospodarsko in finančno pomoč ter pogodbena razmerja. S predpristopno finančno pomočjo se kandidatkam in potencialnim kandidatkam pomaga pri pripravi na prevzem obveznosti in izzivov članstva v Uniji. Ta pomoč podpira proces reform, vključno s pripravami na morebitno članstvo. Usmerjena je na vzpostavljanje institucij, usklajevanje s pravnim redom Unije, pripravo na politike in instrumente Unije ter na spodbujanje ukrepov za uresničitev ekonomske konvergence.

Dejavnost EIB v sosednjih državah se izvaja v okviru evropske sosedske politike iz skupnega sporočila z naslovom „Nov odziv na spremembe v sosedstvu“, ki sta ga 25. maja 2011 sprejela visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter Komisija, in sklepov Sveta, ki so bili sprejeti 20. junija 2011 in pozivajo predvsem k večji podpori partnerskim državam, ki se zavzemajo za izgradnjo demokratične družbe in izvajanje reform, v skladu z načelom „več za več“ in načelom vzajemne odgovornosti, ter zagotavlja okvir strateške politike za odnose Unije s sosednjimi državami. V okviru tega sodelovanja je financiranje EIB na podlagi tega sklepa usmerjeno tudi v politike, ki spodbujajo vključujočo rast in ustvarjanje novih delovnih mest, kar spodbuja socialno stabilnost v skladu s pristopom, temelječim na pobudah, ki podpira zunanjepolitične cilje Unije, tudi v zvezi z vprašanji migracij.

Za uresničitev teh ciljev Unija in njene partnerske države izvajajo skupno dogovorjene dvostranske akcijske načrte, v katerih je določen niz prednostnih nalog, med drugim tudi glede političnih in varnostnih vprašanj, trgovinskih in gospodarskih zadev, okoljskih in socialnih vprašanj ter povezovanja prometnih in energetskih omrežij.

Unija za Sredozemlje, vzhodno partnerstvo, sinergija Črnega morja, strategija Unije za Podonavje in strategija Unije za regijo Baltskega morja so večstranske in regionalne pobude, ki spodbujajo sodelovanje med Unijo in ustrezno skupino sosednjih partnerskih držav, ki se soočajo s skupnimi izzivi in/ali delijo skupno geografsko območje. Z Unijo za Sredozemlje naj bi s podporo skupnega gospodarskega, socialnega in okoljskega razvoja na obeh straneh Sredozemskega morja oživili evro-sredozemski proces povezovanja ter podprli izboljšani socialno-ekonomski razvoj, solidarnost, regionalno povezovanje, trajnostni razvoj in pridobivanje znanja ob poudarjanju potrebe po večjem finančnem sodelovanju v podporo regionalnim in nadnacionalnim projektom. Unija za Sredozemlje podpira predvsem vzpostavljanje pomorskih in kopenskih avtocest, sanacijo okolja v Sredozemlju, načrt za sončno energijo v Sredozemlju, sredozemsko pobudo za razvoj podjetništva, pobude za civilno zaščito in evro-sredozemsko univerzo.

Cilj vzhodnega partnerstva je ustvariti potrebne pogoje za pospešitev političnega ter nadaljnjega gospodarskega povezovanja med Unijo in državami vzhodnega partnerstva. Gospodarskemu, družbenemu in regionalnemu razvoju partnerskih držav bo dalo dodaten zagon. Omogočilo bo dobro upravljanje, tudi v finančnem sektorju, spodbujalo regionalni razvoj in socialno kohezijo ter pripomoglo k zmanjšanju socialno-ekonomskih razlik v partnerskih državah.

Strategija Unije za regijo Baltskega morja podpira trajnostno okolje ter optimalen gospodarski in socialni razvoj v tej regiji. Strategija Unije za Podonavje podpira zlasti prometni razvoj, energetske povezave in varnost preskrbe z energijo ter trajnostni okoljski in socialno-gospodarski razvoj v Podonavju. Vzhodno partnerstvo želi ustvariti potrebne pogoje za pospešitev političnega povezovanja ter nadaljnjega gospodarskega povezovanja med Unijo in državami vzhodnega partnerstva. Rusija in Unija imata široko strateško partnerstvo, ki se razlikuje od evropske sosedske politike ter se izraža s skupnimi prostori in načrti. Na večstranski ravni jih dopolnjuje severna dimenzija, ki je okvir za sodelovanje med Unijo, Rusijo, Norveško in Islandijo (Belorusija, Kanada in Združene države Amerike so opazovalke v severni dimenziji).

Dejavnost EIB v Latinski Ameriki se izvaja v okviru strateškega partnerstva med Unijo, Latinsko Ameriko in Karibi. Kot je poudarila Komisija 30. septembra 2009 v sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z naslovom „Evropska unija in Latinska Amerika: partnerstvo svetovnih akterjev“, so prednostne naloge Unije pri sodelovanju z Latinsko Ameriko spodbujanje regionalnega povezovanja ter izkoreninjenje revščine in družbenih neenakosti zaradi spodbujanja trajnostnega ekonomskega in socialnega razvoja. Ti cilji politike se bodo uresničevali ob upoštevanju različnih razvojnih ravni držav Latinske Amerike. Na področjih skupnega interesa obeh regij, ki vključujejo okolje, podnebne spremembe, zmanjšanje nevarnosti nesreč in energijo, znanost, raziskave, visokošolsko izobraževanje, tehnologijo in inovacije, se bosta nadaljevala dvostranski dialog in sodelovanje.

V Aziji Unija poglablja strateški partnerstvi s Kitajsko in Indijo, napredujejo pa tudi pogajanja za novo partnerstvo in sporazume o prosti trgovini z državami jugovzhodne Azije. Istočasno pa ima razvojno sodelovanje v programu Unije za Azijo še vedno veliko vlogo; cilj razvojne strategije Unije za azijsko regijo je izkoreninjenje revščine s podpiranjem splošne trajnostne gospodarske rasti, spodbujanjem ugodnega okolja ter pogojev za trgovino in povezovanje znotraj regije, izboljšanjem upravljanja, povečanjem politične in socialne stabilnosti ter podpiranjem uresničevanja razvojnih ciljev tisočletja do leta 2015. Skupaj se izvajajo politike, ki so usmerjene v skupne izzive, kot so podnebne spremembe, trajnostni razvoj, varnost in stabilnost, upravljanje in človekove pravice ter preprečevanje naravnih in humanitarnih katastrof ter odziv nanje.

S strategijo Unije za novo partnerstvo s Srednjo Azijo, ki jo je Evropski svet sprejel 21.-22. junija 2007, se je okrepil regionalni in dvostranski dialog ter sodelovanje Unije z državami srednje Azije glede pomembnih vprašanj, s katerimi se sooča regija, na primer zmanjšanje revščine, trajnostni razvoj in stabilnost. Izvajanje strategije je dobro napredovalo na področjih človekovih pravic, pravne države, dobrega upravljanja in demokracije, izobraževanja, gospodarskega razvoja, trgovine in naložb, energije in prometa ter okoljskih politik.

Dejavnost EIB v Južni Afriki se izvaja v okviru skupnega strateškega dokumenta EU za Južno Afriko. V tem strateškem dokumentu so kot osrednja področja opredeljena ustvarjanje delovnih mest, razvoj zmogljivosti za zagotavljanje storitev in socialna kohezija. Dejavnosti EIB v Južni Afriki so v veliki meri dopolnile program Unije za razvojno sodelovanje, in sicer z usmeritvijo EIB v podporo zasebnemu sektorju ter v naložbe za širjenje infrastrukture in socialnih storitev (nastanitev, elektrika, prečiščevanje pitne vode in komunalna infrastruktura). Na podlagi vmesnega pregleda strateškega dokumenta EU za Južno Afriko, ki je bil izveden med letoma 2009 in 2010, se predlaga okrepitev ukrepov na področju podnebnih sprememb, in sicer z dejavnostmi, ki podpirajo ustvarjanje zelenih delovnih mest. Za obdobje 2014–2020 se pričakuje, da bo dejavnost EIB na dopolnjujoč način podprla politike, programe in instrumente Unije na področju zunanjega sodelovanja, in sicer z nadaljnjim osredotočanjem na ključne prednostne naloge EU in Južne Afrike, da se spodbudi pravičen in trajnosten gospodarski razvoj, prispeva k ustvarjanju delovnih mest in razvoju zmogljivosti ter podpre trajnostno zagotavljanje osnovnih infrastruktur in storitev ter pravičen dostop do njih.