(1)

Italijanski organi so z elektronskim dopisom z dne 18. maja 2011 v skladu s členom 108(3) Pogodbe priglasili nadomestilo, ki je bilo plačano družbi Simet SpA (v nadaljnjem besedilu: Simet) za storitve medregionalnega avtobusnega prevoza v okviru obveznosti javnih služb, opravljene v obdobju 1987–2003, in ki ga je določil državni svet (Consiglio di Stato), tj. italijansko vrhovno sodišče za upravne zadeve (v nadaljnjem besedilu: priglašeni ukrep). Ta priglasitev je bila evidentirana pod številko zadeve SA.33037.

(2)

Italijanski organi so predložili dodatne informacije o priglašenem ukrepu v navedbah z dne 12. julija 2011, 5. oktobra 2011, 20. februarja 2012, 2. in 28. marca 2012 ter 17. aprila 2012.

(3)

Komisija je z dopisom z dne 31. maja 2012 italijanskim organom sporočila, da bo začela postopek v skladu s členom 108(2) Pogodbe (v nadaljnjem besedilu: sklep o začetku postopka).

V dogovorjenih rokih so bile prejete naslednje navedbe:

(4)

Simet je zasebna družba, ki opravlja storitve linijskega avtobusnega potniškega prevoza. Te storitve opravlja na podlagi koncesij, ki jih je odobrila Italija na podlagi zakona št. 1822/39 (2). Natančneje, družba Simet upravlja omrežje medregionalnih linijskih avtobusnih povezav med deželo Kalabrijo in drugimi italijanskimi deželami. Poleg teh storitev, ki ustvarjajo približno dve tretjini njenih prihodkov, družba Simet ponuja tudi druge storitve, vključno z mednarodnimi potovalnimi storitvami, turističnimi storitvami in storitvami oddajanja avtobusov z voznikom v najem (3), ki zajemajo preostalo tretjino njenih prihodkov.

(5)

Družba Simet je oktobra 1999 od Ministrstva za infrastrukturo in promet (v nadaljnjem besedilu: Ministrstvo) prvič zahtevala nadomestilo za izvajanje medregionalnega avtobusnega prevoza v obdobju, ki se začne z letom 1987 (4). Ministrstvo je to in poznejše zahtevke zavrnilo s trditvijo, da družbi Simet ni naložilo obveznosti javnih služb.

(6)

Po navedbah italijanskih organov je družba Simet tako kot drugi izvajalci storitev medregionalnega linijskega avtobusnega prevoza opravljala dejavnosti na podlagi začasnih dovoljenj (koncesij), ki so bila na zahtevo družbe vsako leto obnovljena. Te koncesije so družbi dale izključno pravico do opravljanja zadevnih storitev. V specifikacijah letnih koncesij je bilo navedeno, da opravljanje storitev družbi ne daje pravice do kakršne koli subvencije ali nadomestila in da storitve v celoti opravlja na lastno odgovornost. Prevoznine, ki jih je predlagala družba, so bile upoštevane tudi v specifikacijah letnih koncesij, ki jih je odobrilo Ministrstvo.

(7)

Družba je postopoma vložila več zahtevkov za spremembo ureditev v zvezi z opravljanjem storitev, ki so bili običajno odobreni v skladu s postopkom iz odloka predsednika republike št. 369/94 (5). Člena 4 in 5 predsedniške uredbe št. 369/94 opredeljujeta natančen postopek za oceno in primerjalno analizo zahtevkov za uvedbo nove storitve na podlagi koncesije.

(8)

Ker Ministrstvo ni hotelo odobriti nadomestila za opravljanje javne službe za obdobje, ki se začne z letom 1987, se je družba Simet pritožila na italijanskem upravnem sodišču, v okviru katere je zahtevala nadomestilo za opravljanje obveznosti javnih služb.

(9)

Po vloženih pritožbah je državni svet s sodbo št. 1405/2010 z dne 9. marca 2010 (v nadaljnjem besedilu: sodba št. 1405/2010) priznalo pravico družbe Simet, da prejme nadomestilo za (večinoma medregionalni) linijski avtobusni prevoz, opravljen v okviru koncesij, ki jih je odobrila Italija. Sodišče je odločilo, naj se točen znesek nadomestila določi na podlagi zanesljivih podatkov iz računovodskih izkazov podjetja.

(10)

Kot je podrobneje pojasnjeno v sklepu o začetku postopka, sodba št. 1405/2010 ne opredeljuje natančno, na podlagi katerega pravnega akta ali v kakšni obliki je bila naložena obveznost javnih služb. Odredba št. 2072/2011, ki jo je državni svet izdal 18. januarja 2011, ker uprava ni izvršila sodbe št. 1405/2010, je v zvezi s tem bolj izrecna, saj navaja, da „je Ministrstvo družbi večkrat odreklo možnost spremembe prog, voznega reda in postajališč ter je od nje zahtevalo, da prevoznine ohrani na ravni, ki jo zaračunava družba Ferrovie dello Stato (italijanske železnice), ali pod to ravnjo – ti elementi po mnenju družbe jasno kažejo, da gre za izvajanje javnih služb“.

(11)

Čeprav sodba št. 1405/2010 dejansko omenja novo Uredbo (ES) št. 1370/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (6), ki ureja nadomestilo za opravljanje javne službe, saj „določa merila za nadomestilo, ki se ne razlikujejo od meril iz prejšnjih uredb Skupnosti“, je državni svet pozval odgovorne organe, naj družbi Simet plačajo nadomestilo na podlagi členov 6, 10 in 11 Uredbe Sveta (EGS) št. 1191/69 (7).

(12)

Italijanski organi so sklenili, da bodo počakali na oceno priglašenega ukrepa s strani Komisije, preden bodo začeli izvrševati sodbe državnega sveta (sodba št. 1405/2010 in odredba št. 2072/2010) in družbi Simet izplačali nadomestilo.

(13)

Italijanski organi so v zvezi z zneskom nadomestila, ki ga je treba plačati družbi Simet za opravljene storitve, Komisiji predložili poročilo, ki ga je naročila družba Simet in ki ga je pripravil zunanji svetovalec (v nadaljnjem besedilu: začetno poročilo), ne da bi potrdili ocene, ki jih to poročilo vsebuje. Glede na ocene iz začetnega poročila naj bi dolgovano nadomestilo znašalo približno 59,4 milijona EUR (8).

(14)

Pozneje so bili zahtevki za nadomestilo ponovno ocenjeni, saj je državni svet po sklepu o začetku postopka zahteval neodvisno oceno ustrezne stopnje nadomestila. Rezultat te ocene je obravnavan v oddelkih 2.6 in 2.7.

(15)

Čeprav družba SIMET zahteva nadomestilo za storitve, opravljene do konca leta 2013 (9), italijanski organi menijo, da ustrezno obdobje za namene te priglasitve zajema le obdobje od leta 1987 do 2003, saj se sodba št. 1405/2010 nanaša le na pritožbo v zvezi s tem obdobjem. Predvsem točka 3.1 sodbe št. 1405/2010 se jasno nanaša na nadomestilo za obdobje od leta 1987 do 2003.

(16)

Ko so italijanski organi zavrnili izvršitev sodbe št. 1405/2010 in odredbe št. 2072/2011, je državni svet sprejel novo odredbo št. 270/2012, v kateri je za odločanje o načinu izvrševanja sodbe št. 1405/2010 pooblastil neodvisni svetovalni odbor.

(17)

Odboru, ki so ga sestavljali predsednik in dva člana, je bila zaupana naloga izračuna zneska nadomestila, ki ga je treba plačati družbi Simet v skladu s sodbo št. 1405/2010. Poleg tega so stranke v sporu imenovale svoje strokovnjake, ki so predložili pripombe v zvezi s predhodnimi ugotovitvami neodvisnega svetovalnega odbora. Temu je sledila izmenjava velikega števila izjav in ugovorov v sledečih mesecih.

(18)

Neodvisni svetovalni odbor je zaključil delo avgusta 2012. Odbor ni sprejel soglasne odločitve. Namesto tega sta bili državnemu svetu predloženi dve ločeni poročili:

(19)

Ker Komisija še vedno izvaja postopek v zvezi z državno pomočjo, državni svet še ni sprejel končne odločitve o znesku nadomestila, dolgovanega družbi Simet.

(20)

Poročilo manjšine poudarja zlasti naslednje točke:

(21)

Glede na te pomanjkljivosti je bilo v poročilu manjšine ugotovljeno, da ni zanesljivih podatkov za izračun nadomestila, odrejenega s sodbo št. 1405/2010, in da zato ni mogoče določiti zneska nadomestila.

(22)

V poročilu večine je bila za izračun nadomestila, dolgovanega družbi Simet, uporabljena naslednja metodologija:

(23)

Za obdobje med letoma 1987 in 1992 ter med letoma 2002 in 2003 so strokovnjaki ekstrapolirali prihodke od linijskega avtobusnega prevoza neposredno iz računovodskih izkazov. Za obdobje med letoma 1993 do 2001 so strokovnjaki uporabili dokumentacijo o prihodku družbe Simet, saj računovodski izkazi za to obdobje ne navajajo podrobnosti o prihodku od teh storitev (10). Na podlagi teh izračunov je bilo ugotovljeno, da skupni prihodek za obdobje med letoma 1987 in 2003 znaša 57 213 440 EUR.

(24)

Ker za obdobje med letoma 1987 in 1992 ni bilo na voljo nobenih obračunov stroškov, so strokovnjaki pripisali stroške medregionalnemu linijskemu avtobusnemu prevozu na podlagi odstotka prihodka od tega prevoza v zadevnem obdobju. Strokovnjaki so iz vsakega letnega računovodskega izkaza vzeli skupni znesek stroškov. Nato so, da bi rekonstruirali stroške poslovanja, od skupnih stroškov odšteli vse naslednje stroške, ki ne izhajajo iz poslovanja: obveznosti iz naslova obresti, finančne stroške, izgube pri prodaji aktivnih postavk, druge izgube in stroške, neposredne davke in končne zaloge. Na koncu so bili določeni stroški poslovanja, pripisani medregionalnemu linijskemu avtobusnemu prevozu na podlagi odstotka prihodka od tega prevoza.

(25)

Za obdobje med letoma 1993 in 2001 je družba Simet spremenila predstavitev podatkov v letnih računovodskih izkazih (11). Zato so svetovalci za ta leta od letnih računovodskih izkazov družbe odšteli vrednost skupnih stroškov poslovanja, ki je algebraična vsota naslednjih postavk proizvodnih stroškov: pomožnih surovin in potrošnih proizvodov, stroškov za zunanje storitve, stroškov za rabo premoženja tretjih, stroškov za zaposlene, amortizacije in odpisov, sprememb zalog osnovnih in pomožnih surovin ter potrošnih proizvodov in različnih bremen obratovanja. Stroški poslovanja, pripisani linijskemu avtobusnemu prevozu, so bili nato določeni na podlagi odstotka prihodka od tega prevoza (kot so bili določeni za obdobje 1987–1992). Dokumenti za leti 2000 in 2001 niso bili izčrpni, čeprav so se uporabljale metode analitičnega računovodstva, zato je bilo sklenjeno, da se bo za določanje stroškov, ki izhajajo iz linijskega avtobusnega prevoza, uporabljala ista metoda kot v prejšnjih letih.

(26)

Za leti 2002 in 2003 so bili na voljo podatki analitičnega računovodstva. Svetovalci so zato razdelili stroške na naslednje kategorije: (i) stroški, povezani s kilometrino; (ii) stroški, ki jih je mogoče neposredno pripisati linijskemu avtobusnemu prevozu; in (iii) stroški, pripisani na podlagi prometa.

(27)

Po tem, ko so bili dodani zneski, izračunani za vsako od navedenih obdobij, je bilo ugotovljeno, da skupni stroški, povezani z linijskim avtobusnim prevozom, za obdobje 1987–2003 znašajo 59 510 413 EUR.

(28)

Ko so bili ti stroški odšteti od prihodkov, ustvarjenih z linijskim avtobusnim prevozom, je bila za obdobje 1987–2003 v poročilu večine ugotovljena izguba iz poslovanja v višini 2 296 973 EUR.

(29)

Svetovalci so za vsako obravnavano leto določili vloženi kapital, ki je vsota:

(30)

Kot podlaga za določitev stopnje povračila vloženega kapitala je bila uporabljena formula tehtanega povprečja stroškov kapitala (WACC):

pri čemer je:

Re	=	pričakovana stopnja donosnosti lastnega kapitala;
Rd	=	stroški dolžniškega kapitala; E = lastniški kapital družbe;
D	=	zadolženost družbe; ;
E/V	=	odstotek lastnega financiranja;
D/V	=	odstotek dolžniškega financiranja;
Tc	=	davek od dohodkov pravnih oseb.

(31)

Potrebna stopnja donosnosti lastniškega kapitala je bila izračunana po „modelu ocenjevanja dolgoročnih aktiv“. Ta model opisuje razmerje med tveganjem in pričakovanim donosom:

pri čemer je:

rf	=	netvegana obrestna mera
βa	=	beta koeficient vrednostnega papirja
	=	pričakovana donosnost trga

(32)

Obrestna mera za desetletne državne obveznice, vzeta iz nacionalnih statističnih podatkov, je bila uporabljena kot približek za netvegano obrestno mero (rf).

(33)

Za leta, za katera je bilo treba oceniti nadomestilo, so svetovalci ugotovili, da so vlagatelji, ki vlagajo v delnice namesto v netvegane vrednostne papirje na italijanskem trgu, v povprečju uporabljali 5,8-odstotno premijo za tveganje (rm–rf) (12).

(34)

Beta koeficient (13) deležev kapitala družbe Simet je bil izračunan na podlagi vrednosti bete nezadolženega podjetja (14) v višini 0,39 za avtobusne storitve in prometni sektor (15). Ta vrednost beta je bila pozneje prilagojena glede na finančno strukturo, o kateri je poročala družba za posamezna leta:

(35)

Od leta 1987 do leta 1994 je davčna stopnja italijanskih pravnih oseb znašala 36 %, od leta 1995 do 2000 37 %, od leta 2001 do 2002 pa 36 %.

(36)

Po mnenju svetovalcev je povračilo vloženega kapitala nadomestilo, ki bi ga morala prejeti družba Simet po obračunu davka. Ker bo nadomestilo obdavčljivo, ga je treba prilagoditi na sledeč način:

(37)

Na podlagi teh formul so svetovalci izračunali, da povračilo kapitala, ki ga je vložila družba Simet, znaša 5 948 150 EUR.

(38)

Skupni znesek nadomestila, ki so ga izračunali svetovalci, pred obračunom zamudnih obresti torej znaša 8 245 124 EUR (nadomestilo, povezano z izgubo iz poslovanja, in povračilo vloženega kapitala).

(39)

Glede na to, da zneski nadomestila, izračunani zgoraj, v zadevnih letih niso bili plačani, so svetovalci prilagodili te zneske navzgor na sledeč način:

(40)

Na podlagi tega je neodvisni svetovalni odbor izračunal skupni znesek nadomestila v višini 22 049 796 EUR.

(41)

Po mnenju poročila večine nadomestilo, ki ga je dodelil državni svet, ne zadeva neposredne uporabe Uredbe (EGS) št. 1191/69, tj. neposredne dodelitve – čeprav za nazaj – nadomestila v okviru te uredbe. Namesto tega je bilo ugotovljeno, da je državni svet predlagal uporabo meril iz te uredbe pri skupnih metodah za izračun nadomestila, da bi opredelil škodo, ki jo je utrpela družba Simet zaradi postopne nezakonite razširitve njenih obveznosti javnih služb.

(42)

Poleg tega poročilo večine ugotavlja, da je Komisija v primerih, ko se ni odločila za uporabo Uredbe (EGS) št. 1191/69 pri ocenjevanju nadomestila za opravljanje javne službe, pogosto odobrila tako nadomestilo s smiselno uporabo okvira Unije za državno pomoč v obliki obveznosti javnih služb. Glavno merilo Komisije je bilo, da znesek nadomestila ne preseže zneska, potrebnega za kritje stroškov, ki so nastali pri izvajanju zadevnih obveznosti. Kar zadeva tveganje čezmerne kompenzacije v tem primeru, poročilo večine izraža mnenje, da ker se trenutno izvaja naknadni izračun stroškov, ki so v preteklosti dejansko bremenili družbo, ki je opravljala potrebni linijski avtobusni prevoz, ti izračuni ne vsebujejo elementa negotovosti, ki je prisoten pri prognostičnih ocenah, kadar se nadomestilo določa predhodno. Zato težava čezmerne kompenzacije ne obstaja.

(43)

Poročilo večine obravnava tudi vprašanje neizvajanja ločevanja računov. Izraža mnenje, da se ločeno računovodstvo uporablja za podjetja, ki prejemajo nadomestilo za opravljanje javne službe, da bi preprečili zlorabo takih sredstev za druge dejavnosti podjetij. Vendar v zadevnem primeru družbi Simet še niso bila zagotovljena nikakršna javna sredstva kot nadomestilo za opravljanje javne službe, zato se zahteva glede ločevanja računov ne bi smela obravnavati kot razlog za zavrnitev plačila nadomestila, ki ga je dodelil državni svet.

(44)

Prav tako poročilo večine poudarja, da je bila dejanska izguba iz poslovanja v letih 2002 in 2003, ko se je izvajalo analitično računovodstvo, v veliki meri enaka izgubam, ugotovljenim na podlagi metodologije, ki se je uporabljala za prejšnja leta in v skladu s katero so bili stroški pripisani medregionalnemu linijskemu avtobusnemu prevozu na podlagi odstotka prihodka od tega prevoza (številki sta se razlikovali zgolj za 2,6 %). Zato svetovalci menijo, da nerazpoložljivost obračunov stroškov za prejšnje obdobje v praksi ne bi smela vplivati na dodelitev nadomestila.

(45)

Kot je pojasnjeno v sklepu o začetku postopka, je Komisija izrazila številne dvome v zvezi z združljivostjo priglašenega ukrepa z notranjim trgom.

(46)

Prvič, Komisija je dvomila v razvrstitev priglašenega ukrepa kot ukrepa, ki ni pomoč. Komisija je zlasti podvomila v to, da so izpolnjeni štirje pogoji, ki jih je v sodbi Altmark (16) opredelilo Sodišče Evropske unije.

(47)

Drugič, Komisija je postavila pod vprašaj veljavni pravni okvir. Ker se nadomestilo, o katerem je odločil državni svet, nanaša na obveznosti javnih služb, ki naj bi bile po njegovih zagotovilih naložene družbi Simet za obdobje med letoma 1987 in 2003, vendar še ni bilo plačano, se je postavilo vprašanje, ali se je v tej zadevi uporabljala Uredba (EGS) št. 1191/69 ali Uredba (ES) št. 1370/2007.

(48)

Po mnenju Komisije bi se Uredba (EGS) št. 1191/69 v tem primeru uporabljala, če bi bilo mogoče dokazati, da so italijanski organi družbi Simet dejansko enostransko naložili obveznost javnih služb in da je bilo predlagano nadomestilo v skladu z vsemi zahtevami te uredbe. V skladu s členom 17(2) Uredbe (EGS) št. 1191/69 je namreč nadomestilo za obveznosti javnih služb, enostransko naloženih družbi, ki se plača v skladu s pravili te uredbe, izvzeto iz obveznosti predhodne priglasitve Komisiji. Če pa ne bi bil izpolnjen nobeden od teh dveh pogojev, bi bilo treba združljivost priglašenega ukrepa oceniti v skladu z Uredbo (ES) št. 1370/2007.

(49)

Tretjič, kljub temu, da naj bi nadomestilo, o katerem je odločil državni svet, dejansko izhajalo iz enostranske naložitve obveznosti javnih služb, je Komisija na podlagi razpoložljivih informacij dvomila, da je bilo usklajeno z zahtevami iz Uredbe (EGS) št. 1191/69. Komisija je dvomila tudi v ustreznost uporabe enotnega postopka za plačilo nadomestila iz Uredbe (EGS) št. 1191/69, ki se uporablja za enostransko naložene obveznosti javnih služb, za obdobje po letu 1992, saj se od julija 1992 za medregionalni avtobusni prevoz niso smele enostransko nalagati obveznosti javnih služb (17).

(50)

Četrtič, če bi dodatna preiskava potrdila, da ni bil izpolnjen vsaj eden od pogojev za izvzetje iz obveznosti priglasitve v skladu z Uredbo (EGS) št. 1191/69, in bi bilo treba izvesti oceno v skladu z Uredbo (ES) št. 1370/2007, bi Komisija dvomila, da so bili v tem primeru izpolnjeni pogoji iz navedene uredbe.

(51)

Vendar je Komisija ne glede na uporabljeno pravno podlago dvomila, da je nadomestilo, ki ga je določil državni svet, izključevalo možnost čezmerne kompenzacije. Poudarila je, da je družba Simet uvedla ustrezno ločevanje računov šele leta 2000 (18), in postavila pod vprašaj možnost natančne naknadne določitve stroškov, povezanih z linijskim avtobusnim prevozom. Prav tako je dvomila v ustreznost potrebne donosnosti lastnega kapitala, ki je bila uporabljena pri izračunih nadomestila.

(52)

Italijanski organi so v navedbah izrazili mnenje, da je priglašeni ukrep državna pomoč v smislu člena 107(1) Pogodbe, predvsem zaradi tega, ker ni izpolnil vseh pogojev, ki jih je v sodbi Altmark opredelilo Sodišče Evropske unije. Prav tako so italijanski organi menili, da nadomestilo, ki ga je dodelil državni svet, ni bilo v skladu niti z Uredbo (EGS) št. 1191/69 niti z Uredbo (ES) št. 1370/2007.

(53)

Italijanski organi so poudarili, da se za medregionalni avtobusni prevoz v obravnavanem obdobju niso nalagali obveznosti javnih služb niti enostransko niti pogodbeno. Pravni instrumenti, ki so urejali razmerje med javnim organom in zasebnimi družbami, ki izvajajo storitve potniškega prevoza, so bile enostranske koncesije, na podlagi katerih je javni organ prenesel na zasebni organ svojo zakonsko pravico do izvajanja prevoznih storitev za nediferencirane stranke, ki je bila prvotno dodeljena državi v skladu z zakonom št. 1822/39.

(54)

Italijanski organi so opozorili tudi, da je v bilo v specifikacijah koncesij, ki jih je izdalo Ministrstvo na zahtevo družbe, jasno navedeno, da je družba opravljala storitve v celoti na lastno odgovornost, razen storitev v okviru izključnih pravic, ki so bile družbi zagotovljene v obravnavanem obdobju. Opravljanje storitev družbi ni dalo pravice do kakršne koli subvencije ali nadomestila. Take koncesije so bile začasne narave in so se vsako leto obnavljale na zahtevo družbe. Dovoljenja so se vsako leto spreminjala v zvezi s programi, postajališči, števili odhodov itd., glede na posebne zahteve podjetij.

(55)

Italijanski organi so poudarili, da se je omejitev v zvezi s prevozninami, ki je opisana v sklepu o začetku postopka in ki je veljala do leta 2001, uporabljala po vsej Italiji in ne le na enem posameznem geografskem območju. Prav tako so poudarili, da je bil v skladu s členom 2(5) Uredbe (EGS) št. 1191/69 to ukrep cenovne politike, pa ne tarifna obveznost, za katero je treba obvezno plačati nadomestilo v smislu te uredbe.

(56)

Poleg tega po mnenju italijanskih organov od julija 1992 (19) enostranska naložitev obveznosti javnih služb za medregionalni avtobusni prevoz v skladu z Uredbo (EGS) št. 1191/69 sploh ni bila dovoljena. Člen 1(5) te uredbe dovoljuje enostransko naložitev obveznosti le za mestne, primestne in regionalne storitve.

(57)

Italijanski organi so poudarili, da družba Simet vsekakor nikoli ni zahtevala prenehanja obveznosti javnih služb, kot predvideva člen 4 Uredbe (EGS) št. 1191/69, na čemer po njenem mnenju temelji trditev, da so zadevne obveznosti obstajale. Zahtevek družbe Simet iz leta 1999, naslovljen na Ministrstvo (20), je bil splošni zahtevek za nadomestilo za opravljanje obveznosti javne službe, ki so bile družbi domnevno naložene s koncesijami, izdanimi po letu 1987. Italijanski organi so poudarili, da v zahtevku ni bilo opredeljeno, katere obveznosti javnih služb bi bilo treba ukiniti, da bi zagotovili ustrezno donosnost medregionalnega linijskega avtobusnega prevoza.

(58)

Na podlagi tega so italijanski organi ugotovili, da družba Simet ni dokazala, da je prevzela odgovornost za opravljanje obveznosti javnih služb (kot so opredeljene v členu 2(2) Uredbe (EGS) št. 1191/69), predvsem pa ni dokazala, katere specifične in natanko določene obveznosti upravljanja ali izvajanja prevoza ter katere tarifne obveznosti je morala izvajati. Po mnenju italijanskih organov je družba Simet dokazala le, da je izvajala različne univerzalne prevozne storitve na podlagi državnih koncesij, ki so jih odobrili odgovorni organi in ki so bile izdane na zahtevo družbe. Naložitev univerzalnih prevoznih storitev družbi Simet sama po sebi ni dokazala, da je družba Simet prevzela kakršno koli obveznost javnih služb v smislu Uredbe (EGS) št. 1191/69.

(59)

Poleg tega so italijanski organi poudarili, da družba Simet v skoraj celotnem obravnavanem obdobju (1987–2001) ni izvajala ustreznega ločevanja računov iz člena 1(5) Uredbe (EGS) št. 1191/69 (21). Zato ni bilo mogoče izračunati dodatnih neto stroškov, ki izhajajo iz izvajanja obveznosti javnih služb, kar je pomenilo, da pogoji iz člena 10 Uredbe (EGS) št. 1191/69 niso bili izpolnjeni.

(60)

Nazadnje so italijanski organi poudarili, da Ministrstvo ni vnaprej določilo zneskov nadomestila, kot zahteva člen 13 Uredbe (EGS) št. 1191/69, saj družbi Simet ni naložilo nobenih obveznosti javnih služb. V tem primeru je bilo nadomestilo, dolgovano družbi Simet, izračunano izključno na podlagi naknadne ocene.

(61)

Po mnenju italijanskih organov je ocena v okviru Uredbe (ES) št. 1370/2007 večinoma poudarila ista vprašanja kot ocena v okviru Uredbe (EGS) št. 1191/69 (vključno z odsotnostjo jasno določenih obveznosti javnih služb, odsotnostjo vnaprej določenih objektivnih parametrov za izračun nadomestila, odsotnostjo sistema ločevanja računov itd.). V zvezi s pojmom „primernega dobička“ iz priloge k Uredbi (ES) št. 1370/2007 so italijanski organi mnenja, da je stopnja donosnosti, ki jo je družba Simet predlagala v začetnem poročilu, prekomerna, z ozirom na to, da je nadomestilo izračunano naknadno in odpravlja tveganje nepredvidenih stroškov/izgub.

(62)

Italijanski organi so v celoti podprli ugotovitve poročila manjšine, v katerem je bilo sklenjeno, da zneska nadomestila ni bilo mogoče izračunati. Hkrati je poročilo večine po njihovem mnenju vsebovalo določene vsebinske in metodološke napake. Italijanski organi so na primer dvomili v ustreznost metode, ki je temeljila na domnevah ter je bila v tem poročilu uporabljena za oceno neto stroškov poslovanja za domnevne obveznosti javnih služb. Prav tako so poročilu očitajo, da:

(63)

Edina tretja stran, ki je predložila pripombe kot odgovor na sklep o začetku postopka, je bila družba Simet, tj. morebitna upravičenka priglašenega ukrepa. Družba Simet se v svojih navedbah ni strinjala s prehodnimi stališči, ki jih je sprejela Komisija v sklepu o začetku postopka.

(64)

Družba Simet je z namenom, da bi podprla svojo trditev, da so ji bile naložene obveznosti, predložila koncesije, ki so ji bile podeljene za proge, obravnavane v sodnih postopkih. Po mnenju družbe Simet so zahteve, določene v teh koncesijah, med drugim vključevale prevoznine, stalnost itinerarja, postanke, pogostost in vozni red. Prav tako so vključevale pogoje, ki urejajo prevoz prtljage potnikov ter brezplačen prevoz navadnih pisem za poštno službo in druge pošte proti plačilu provizije, ki je navedena v določbah, ki urejajo tak prevoz. Te koncesije so družbi nalagale tudi obveznost poročanja o vseh prekinitvah, nesrečah in spremembah storitev, vsebovale pa so tudi obveznost izdajanja vozovnic za prevoz potnikov, prtljage in kmetijskih paketov ter vodenja ustrezne evidence za obdobje petih let. Prav tako je morala družba Simet pridobiti predhodno dovoljenje od pokrajinskih enot Ministrstva za motorna vozila v zvezi z vrsto in značilnostmi avtobusov, ki jih bo uporabljala za storitve, zajete v koncesijah, in za zagotavljanje drugih storitev.

(65)

Družba Simet je predložila tudi po njenem mnenju popolne ali delne zavrnitve Ministrstva v zvezi z njenimi zahtevki za spremembo podrobnosti storitev, ki jih zagotavlja. Za obravnavano obdobje je družba Simet predložila (delne) zavrnitve v zvezi z (22):

(66)

Družba Simet meni, da te zavrnitve izražajo enostransko naravo naložitve obveznosti javnih služb s strani italijanskih organov. Poleg tega družba Simet trdi, da organi niso omogočili „optimizacije“ prometnih povezav z razširitvijo in povečanjem raznolikosti ponudbe. Prometne povezave so bile dejansko „zamrznjene“, zato so ostale vezane na ministrske sklepe, čeprav se formalno uvrščajo v „poslovno dejavnost“.

(67)

Družba Simet se ne strinja s trditvijo v uvodni izjavi 16 sklepa o začetku postopka, da so bile prevoznine, ki jih je predlagala družba, upoštevane v specifikacijah letnih koncesij. Prvotno so morale biti prevoznine za proge na dolge razdalje podobne prevozninam v železniškem prevozu drugega razreda. To podpira memorandum Ministrstva z dne 19. decembra 1988 (D.C. III Div 32 št. 3846), ki navaja naslednje: „ker so številne družbe s koncesijami za storitve javnega avtobusnega prevoza zaprosile za povišanje prevoznin; ker v zadnjem času niso bile sprejete nikakršne splošne direktive o prevozninah; do sprejetja novih direktiv […] lahko [regionalni uradi] neposredno dovolijo imetnikom koncesij, da za storitve, ki jih opravljajo, povišajo prevoznine, da bi jih uskladili z ravnjo cen državne železniške družbe Ferrovie dello Stato (FS) za železniški prevoz drugega razreda z doplačilom za brzi vlak, če se pri storitvah uporabljajo avtoceste [kot velja v tem primeru]; […] jasno je, da se prevoznine ne bi smele povišati, kadar se že uporablja zgoraj navedena raven prevoznin“. Po mnenju družbe Simet ti ukrepi kažejo, da ni bilo dovoljeno določiti prevoznin, višjih od prevoznin za železniški prevoz drugega razreda (tj. najnižjih prevoznin, ki jih zaračunava družba Ferrovie dello Stato). Družba ni smela pridobivati dodatnega prihodka iz svojih dejavnosti, saj je želela država zadostiti predvsem potrebam in namenom javnosti.

(68)

Okrožnica Ministrstva št. A/7302 z dne 3. julija 1992 je določila, da bi bilo treba prevoznino za avtobusne povezave v državni pristojnosti v zadevnem letu povišati za 6,1 %. Po mnenju družbe Simet ta okrožnica, s katero je Ministrstvo odobrilo povišanje prevoznin zgolj z namenom njihove uskladitve s podatki inštituta ISTAT, potrjuje, da ni smela na lastno pobudo zaračunati prevoznin, ki so se ji zdele ustrezne. Poleg tega Simet poudarja, da iz točke 2 okrožnice Ministrstva št. 3/02 z dne 5. aprila 2002 izhaja, da je Ministrstvo pri navajanju postopkov za preračunavanje tarif iz lir v eure potrdilo, da so obravnavane prevoznine sodile k „reguliranim“ prevozninam in cenam.

(69)

Treba je še poudariti, da koncesije, ki jih je izdalo Ministrstvo, navajajo, da je prevoznina „določena“ (stabilita), tj. dokončno določena s strani uprave. Ker ne gre zgolj za „dovoljenje“, ampak za „koncesijo“, ustrezne specifikacije izrecno navajajo, da opravljanje storitev „urejajo klavzule, ki so določene, in klavzule, ki se lahko določijo pozneje“, ter da „lahko uprava kadar koli prekliče koncesijo, izvajalec pa ne sme vložiti nikakršnega zahtevka“. Točka 6 posameznih specifikacij koncesij jasno navaja, da mora vozne rede in prevoznine odobriti pokrajinska enota Ministrstva za motorna vozila. Družba Simet trdi, da fiksne prevoznine izključujejo kakršno koli prilagodljivost storitev, ki se lahko ponujajo uporabnikom, zato se ni smela odzivati na zahteve trga ali lastne potrebe, kot se ji je zdelo ustrezno.

(70)

Družba Simet trdi, da je morala zaračunavati prevoznine, ki so ji bile naložene, zato ni mogla izvajati cenovne politike, ki bi jo običajno izvajalo podjetje na sodobnem, prostem in konkurenčnem trgu. Na eni strani družba Simet poudarja, da je bila raven prevoznin, ki jo je določilo Ministrstvo (enakovredna prevozninam v železniškem prevozu drugega razreda, ki jih zaračunava družba Ferrovie dello Stato), tako nizka, da ni mogla kriti stroškov izvajanja avtobusnega prevoza. Na drugi strani so ti ukrepi državi omogočili zagotavljanje neupravičene podpore železniški družbi Ferrovie dello Stato, saj imetniki koncesij za medregionalni avtobusni prevoz, kot je Simet, niso smeli uporabljati prevoznin, nižjih od tistih, ki jih zaračunava zgornja družba za vozovnice drugega razreda z doplačilom za ekspresni vlak. Družbi Ferrovie dello Stato je delovalo v prid tudi dejstvo, da družba Simet in druge družbe, ki zagotavljajo podobne storitve, niso prejele subvencij.

(71)

Glede na zgoraj navedeno družba Simet meni, da koncesije, ki jih je izdalo Ministrstvo, in poznejši sklepi o zavrnitvi zahtevkov za spremembo prog kažejo, da te koncesije izpolnjujejo merila iz pogodbe o storitvah v smislu člena 14 Uredbe (EGS) št. 1191/69 pri določanju obveznosti v zvezi s progami, postajališči, prevozninami, brezplačnim prevozom navadnih pisem za poštno službo in druge pošte proti plačilu provizije, navedene v določbah, ki urejajo tak prevoz.

(72)

Tudi ob predpostavki, da Uredba (EGS) št. 1191/69 ni predvidela nobene pravice do nadomestila za imetnike medregionalnih koncesij, kot trdi Ministrstvo, Simet meni, da bi to pomenilo, da so bile storitve liberalizirane in da zato uprava podjetjem ne bi smela naložiti nobenih obveznosti, zlasti ne obveznosti v zvezi s prevozninami. Glede na to Simet meni, da je Ministrstvo kršilo zakon in da je treba v skladu z nacionalnim zakonom (tj. člen 35 zakonodajnega odloka št. 80/1998, ki ga uporablja državni svet) plačati nadomestilo za škodo.

(73)

Pri družbi Simet ne gre za tak primer, kot ga ureja Uredba (EGS) št. 1191/69, temveč za spor v zvezi z odškodnino. Simet ugotavlja, da je sodba št. 1405/2010 priznala njeno pravico do nadomestila v skladu s členom 35 zakonodajnega odloka št. 80/1998 za škodo, ki so ji jo povzročile nezakonite odločitve Ministrstva o zavrnitvi odprave obveznosti javnih služb, ki so ji bile naložene. Te odločitve, ki so kršile svobodo gospodarske pobude, zapisno v členu 41 italijanske ustave, saj so družbi povzročile bistveno izgubo pri opravljanju poslovne dejavnosti, naj bi bilo zato treba obravnavati kot nezakonite, kar naj bi družbi dajalo pravico do povračila povzročene izgube. Državni svet je priznal, da je Ministrstvo družbi Simet povzročilo neutemeljeno škodo, ko ji je naložilo obveznost opravljanja obveznosti javnih služb, kar je kršilo njeno pravico do svobodnega in neodvisnega zagotavljanja prevoznih storitev.

(74)

Če pa se domneva, da je Uredba (EGS) št. 1191/69, kakor je bila spremenjena, dovolila upravi nalaganje obveznosti javnih služb, da bi zadovoljila potrebe regije, družba Simet meni, da bi moralo Ministrstvo plačati nadomestilo za opravljanje teh obveznosti. Uredba (EGS) št. 1191/69 namreč po mnenju družbe Simet dovoljuje naložitev obveznosti javnih služb za „zadovoljevanje potreb regije po prevoznih storitvah“ in ne „v regiji“ (člen 1(2)).

(75)

Italijanski organi so v pripombah na pripombe tretje strani ponovili svoje stališče, da niso bile naložene nikakršne obveznosti javnih služb v smislu Uredbe (EGS) št. 1191/69 ali Uredbe (ES) št. 1370/2007 ter da ni treba plačati nikakršnega nadomestila.

(76)

Da bi podprli svoje stališče, so italijanski organi natančneje pojasnili sistem, ki je urejal opravljanje storitev linijskega potniškega avtobusnega prevoza v skladu z zakonom št. 1822/39 (23) (zakon, ki se je uporabljal v obravnavanem obdobju). V skladu s tem zakonom se je za linijski prevoz v državni pristojnosti (znan tudi kot „redni linijski avtobusni prevoz“) uporabljal naslednji regulativni okvir:

(77)

Zato je moralo Ministrstvo, kadar so podjetja vložila zahtevke za spremembo obstoječe storitve ali podelitev koncesije za nove storitve, sprejeti odločitev na podlagi tega pravnega okvira.

(78)

Italijanski organi so poudarili, da so popolne ali delne zavrnitve Ministrstva v zvezi s spremembami, ki jih je zahtevala družba Simet glede storitev, ki jih opravlja, temeljile zgolj na sistemu, ki ga ureja zakon 1822/39. Ministrstvo ni moglo odobriti novih koncesij za zagotavljanje novih storitev ali razširitev področja uporabe obstoječih koncesij (z uvedbo novih postajališč), kjer bi to posegalo v pravice drugih izvajalcev linijskega prevoza, kot določa zadevni zakon. Vendar je Ministrstvo sprejelo spremembe, ki niso nasprotovale načelom iz zakona št. 1822/39 (25).

(79)

Čeprav je treba priznati, da je bilo družbi Simet večkrat zavrnjeno zagotavljanje novih storitev ali uvajanje dodatnih postajališč v okviru obstoječih storitev, italijanski organi trdijo, da navedbe in priloženi dokumenti družbe Simet ne dokazujejo, da je vložila formalne zahtevke za spremembo podrobnosti storitev, ki jih opravlja, kot je določeno v specifikacijah obstoječih koncesij, zato so bile njene zahteve zavrnjene. Ministrstvo vsekakor nikoli ni zavrnilo zahtevkov družbe Simet za odstranitev postajališč v redko poseljenih območjih ali za spremembo voznih redov.

(80)

V zvezi z določbami o prevozu poštnih pošiljk iz specifikacij koncesij italijanski organi trdijo, da družba Simet ni predložila nikakršnih dokazov o storitvah, ki so bile dejansko zagotovljene, in o neto stroških, povezanih z njimi. Italijanski organi so poudarili tudi, da družba Simet ni zagotovila nikakršnega dokazila, da je Ministrstvo zavrnilo njene zahtevke za spremembe prevoznin. Poleg tega družba Simet nikoli ni zaprosila za dovoljenje za znižanje prevoznin.

(81)

Po mnenju italijanskih organov sta memorandum Ministrstva za promet z dne 19. decembra 1988 (D.C. III Div 32 št. 3846) in poznejša okrožnica Ministrstva št. A/66 z dne 10. januarja 1989 (ki jo je izdala pokrajinska enota Ministrstva za motorna vozila Catanzaro) dovoljevala izvajalcem linijskega avtobusnega prevoza, da prevoznine uskladijo s prevozninami družbe Ferrovie dello Stato, zato bi ju bilo treba obravnavati kot del širše nacionalne prometne politike in širše cenovne politike. Enako bi bilo treba obravnavati dopis pokrajinske enote Catanzaro št. 7302 z dne 3. julija 1992 (na katerega se sklicuje družba Simet), katerega namen je bil omogočiti izvajalcem linijskega avtobusnega prevoza, da povišajo prevoznine za največ 6,1 % v skladu z inflacijo, kot je navedeno v okrožnici o izvajanju št. 801/92 (26). Ta dopis prav tako poudarja, da bi lahko podjetja poslovala v okviru različnega sistema prevoznin, če bi predložila poseben zahtevek. Italijanski organi poudarjajo, da družba Simet nikoli ni predložila takšnega zahtevka. V vsakem primeru niti memorandum Ministrstva iz leta 1988 niti dopis Ministrstva iz leta 1992 nista pomenila zavrnitve kakršnega koli zahtevka družbe Simet za prenehanje obveznosti javne službe v zvezi s prevozninami.

(82)

Prav tako se italijanski organi ne strinjajo s trditvijo družbe Simet, da točka 2 okrožnice št. 3/02 z dne 5. aprila 2002 dokazuje, da je prevoznine za linijski prevoz določilo Ministrstvo. Ta okrožnica je zagotovila zgolj navodila za pretvorbo prevoznin iz lir v eure. Dejstvo, da so se prevoznine pri linijskem prevozu na dolge razdalje obravnavale kot „regulirane“ prevoznine, ne pomeni, da jih niso določili izvajalci. Nasprotno je to pomenilo, da so bile te prevoznine določene vnaprej zaradi preglednosti in obveščanja potnikov, pozneje pa so jih odobrile pristojne ministrske službe. Ker gre za redne univerzalne storitve linijskega prevoza, morajo biti podrobnosti o zagotovljenih storitvah, kot so proge, avtobusna postajališča, vozni redi in prevoznine, za razliko od občasnih storitev znane vnaprej. Po mnenju italijanskih organov se enaka načela uporabljajo za linijski prevoz na ravni Unije, ki ga ureja Uredba (ES) št. 1073/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (27), v skladu s katero so prevoznine sestavni del dovoljenj za opravljanje linijskih prevozov (člen 6(2) navedene uredbe). Ob upoštevanju teh zahtev glede vnaprejšnjega načrtovanja italijanski organi izpodbijajo tudi razlago točke 6 specifikacij koncesij (28) s strani družbe Simet, saj sta se tako zahtevek družbe Simet kot specifikacija koncesije, ki jo je pripravilo Ministrstvo, sklicevala na predhodno določene vozne rede in prevoznine za linijske prevoze.

(83)

Družba Simet je v zvezi z zneskom nadomestila zahtevala le „nadomestilo […] v mejah zneskov, ki jih je treba dokazano povrniti“. Italijanski organi menijo, da so obračuni stroškov, ki jih je skozi čas opravila družba Simet, splošni, saj zajemajo vso njeno poslovno dejavnost, prav tako pa objektivno niso pravilni in ne temeljijo na zanesljivih podatkih glede na to, da se v skoraj celotnem obravnavanem obdobju ni izvajalo ločevanje računov.

(84)

Po mnenju italijanskih organov je popolnoma nepomembno, ali ta primer zadeva dodelitev nadomestila za opravljanje javne službe (neposredna uporaba Uredbe (EGS) št. 1191/69) ali odškodnine. Tudi ob predpostavki, da je nameraval državni svet priznati upravičenost družbe Simet do odškodnine, ki po mnenju italijanskih organov ni niti neizogiben niti očiten sklep obravnave sodbe št. 1405/2010 (29), bi lahko vsaka povzročena škoda izhajala zgolj iz opravljanja obveznosti javnih služb. Italijanski organi vztrajajo, da družbi Simet nikoli niso naložili takšnih obveznosti.

(85)

Poleg tega italijanski organi ne soglašajo z ustreznostjo priznanja odškodnine v skladu s členom 41 italijanske ustave. Ni mogoče šteti, da je prevoz potnikov v okviru medregionalnega linijskega prevoza povsem liberalizirala enostavna in neposredna uporaba člena 41 italijanske ustave, saj se zanj najprej uporablja sistem koncesij (ki ga urejata zakon št. 1822/39 in predsedniška uredba št. 369/94), nato pa sistem dovoljenj (ki ga ureja zakonska uredba št. 285/05).

(86)

V skladu s členom 107(1) Pogodbe „je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami“.

(87)

Da bi se podporni ukrep štel za državno pomoč v smislu člena 107(1), mora izpolnjevati vse naslednje pogoje:

(88)

Komisija bo proučila, ali je bil v tem primeru izpolnjen vsak od navedenih pogojev.

(89)

Komisija ugotavlja, da sodbe državnega sveta od Ministrstva zahtevajo, da družbi Simet plača nadomestilo za storitve medregionalnega avtobusnega prevoza, ki so bile opravljene v obdobju 1987–2003 na progah v državni pristojnosti. Sredstva, iz katerih bi bilo to nadomestilo plačano, so razpoložljiva sredstva Ministrstva, zato se štejejo za državna sredstva. Odločitev v zvezi z plačilom tega nadomestila, ki jo je sprejelo sodišče, se pripiše državi.

(90)

Komisija zlasti poudarja, da družba Simet izvaja gospodarsko dejavnost, tj. prevoz potnikov proti plačilu. Zato bi bilo treba Simet šteti za „podjetje“ v smislu člena 107(1) Pogodbe.

(91)

Dodelitev ukrepa bi bilo treba prav tako šteti za selektivno, saj koristi le družbi Simet.

(92)

Kar zadeva dodelitev gospodarske prednosti, iz sodbe Altmark sledi, da nadomestilo, ki ga je zadevnim podjetjem dodelila država ali ki jim je bilo zagotovljeno iz državnih sredstev za opravljanje obveznosti javnih služb, ki so jim bile naložene, ne daje take prednosti zadevnim podjetjem in se torej ne šteje za pomoč v smislu člena 107(1), če so izpolnjeni naslednji štirje pogoji (30):

(93)

Parametri iz drugega pogoja, ki so podlaga za izračun nadomestila, morajo biti določeni vnaprej na objektiven in pregleden način, da podjetja, ki prejmejo nadomestilo, ne bi imela gospodarske prednosti pred konkurenčnimi podjetji. Vendar vnaprejšnja določitev parametrov za nadomestilo ne pomeni, da mora biti nadomestilo izračunano po posebni formuli. Pomembno je samo, da je od začetka jasno, kako se bo nadomestilo določilo.

(94)

V tem primeru družba Simet ni zagotovila nobenega dokaza, da so bili parametri za nadomestilo za opravljanje zadevnih storitev v obravnavanem obdobju dejansko določeni vnaprej na objektiven in pregleden način. Specifikacije koncesij, na podlagi katerih družba Simet dokazuje, da ji je bila naložena obveznost javnih služb, navajajo, da opravljanje storitev družbi ne daje pravice do kakršne koli subvencije ali nadomestila in da družba opravlja storitve v celoti na lastno odgovornost. Zato je državni svet s sodbo št. 1405/2010 odredil, da je treba nadomestilo izračunati na podlagi zanesljivih podatkov iz računovodskih izkazov družbe. Če parametri za nadomestilo niso bili določeni vnaprej, morajo vsaki tovrstni računi nujno temeljiti le na naknadnih ocenah neto stroškov, povezanih z opravljanjem zadevnih linijskih medregionalnih avtobusnih prevozov, kot so izračuni iz začetnega poročila in poročila večine. V tem primeru torej ni bil izpolnjen drugi pogoj iz sodbe Altmark.

(95)

Da se izključi prisotnost gospodarske prednosti, kadar se nadomestilo dodeli zadevnim podjetjem za opravljanje obveznosti javnih služb, ki so jim bile naložene, sodba Altmark zahteva izpolnitev vseh štirih pogojev, zato Komisiji ni treba proučiti, ali so bili v tem primeru izpolnjeni preostali trije pogoji. Glede na to plačilo nadomestila družbi Simet za opravljanje storitev medregionalnega avtobusnega prevoza v obdobju 1987–2003 tej družbi dejansko daje selektivno gospodarsko prednost.

(96)

V zvezi s tema dvema meriloma je treba preveriti, ali obstaja verjetnost, da bo priglašeni ukrep izkrivil konkurenco tako, da bo to vplivalo na trgovino med državami članicami.

(97)

V sodbi Altmark (31) je navedeno, da so po letu 1995 številne države članice odprle določene mestne, primestne ali regionalne prevozne trge konkurenci podjetij s sedežem v drugih državah članicah, zato veliko število podjetij že zagotavlja razne prevozne storitve v državah članicah, ki niso države izvora teh podjetij. Ta težnja je še bolj razširjena pri medregionalnem linijskem prevozu, kot ga izvaja družba Simet. Na podlagi tega bi bilo treba šteti, da lahko vsakršno nadomestilo, dodeljeno družbi Simet, izkrivi konkurenco za opravljanje storitev medregionalnega avtobusnega prevoza in prizadene trgovino med državami članicami tako, da to negativno vpliva na sposobnost prevoznih podjetij s sedežem v drugih državah članicah, da opravljajo storitve v Italiji, in krepi položaj družbe Simet na trgu.

(98)

Komisija prav tako poudarja, da družba Simet deluje na drugih trgih, kot so mednarodne potovalne storitve, turistične storitve in storitve oddajanja avtobusov v najem, in tako dejansko konkurira drugim podjetjem v Uniji na teh trgih. Vsakršno nadomestilo, dodeljeno družbi Simet, bi zagotovo izkrivilo konkurenco, vplivalo pa bi tudi na trgovino med državami članicami na teh trgih.

(99)

Na podlagi tega Komisija meni, da lahko priglašeni ukrep izkrivi konkurenco in vpliva na trgovino med državami članicami.

(100)

Glede na navedeno Komisija ugotavlja, da je priglašeni ukrep državna pomoč v smislu člena 107(1) Pogodbe.

(101)

Na podlagi argumentov državnega sveta je družba Simet pridobila pravico do nadomestila za zadevne prevozne storitve v času, v katerem je opravljala te storitve. Da bi ti argumenti držali, bi morala biti plačila nadomestila izvzeta iz postopka obvezne priglasitve v skladu s členom 17(2) Uredbe (EGS) št. 1191/69: če nadomestilo ne bi bilo priglašeno, bi se štelo za nezakonito, saj bi bilo v nasprotju z določbami o državni pomoči iz Pogodbe.

(102)

V skladu s členom 17(2) Uredbe (EGS) št. 1191/69 je namreč nadomestilo, ki se izplača po tej uredbi, izvzeto iz predhodnega postopka obveščanja, določenega v členu 108(3) Pogodbe, in s tem tudi iz predhodne priglasitve. V skladu s sodbo Combus je treba pojem „nadomestila za opravljanje obveznosti javne službe“ v smislu te določbe razlagati zelo ozko (32). Izvzetje iz priglasitve iz člena 17(2) velja le za nadomestilo za opravljanje obveznosti javnih služb iz člena 2 navedene uredbe, ki so bile enostransko naložene podjetju, to nadomestilo pa se izračuna v skladu z metodo, opisano v členih 10 do 13 navedene uredbe (enotni postopek za plačilo nadomestila); izvzetje ne velja za nadomestilo, plačano v okviru pogodbe o izvajanju javne službe iz člena 14. Nadomestilo, ki se plača v skladu s pogodbo o izvajanju javne službe, kot je opredeljeno v členu 14 Uredbe (EGS) št. 1191/69, ki je državna pomoč, je treba priglasiti Komisiji, preden se začne uveljavljati. Če nadomestilo ne bo priglašeno, se bo štelo za nezakonito izvedeno pomoč.

(103)

Vprašanje, ali je člen 17(2) v tem primeru dejansko izvzel italijanske organe iz predhodne priglasitve, je zato odvisno od tega, ali so italijanski organi družbi Simet dejansko enostransko naložili obveznost javnih služb, in pa od tega, ali je nadomestilo, plačano v skladu s to obveznostjo, v skladu z Uredbo (EGS) št. 1191/69. Komisija bo proučila obe vprašanji v ustreznem zaporedju.

(104)

Po mnenju družbe Simet (33) je mogoče enostransko naložitev obveznosti javnih služb ugotoviti iz specifikacij podrobnosti storitev, ki naj bi se opravljale v skladu s specifikacijami koncesij, ki so bile izdane za vsako posamezno medregionalno linijsko avtobusno progo, na podlagi tega, da je prevoznine določilo Ministrstvo, in glede na to, da je Ministrstvo zavrnilo sprejetje sprememb obstoječih storitev ali izdajo novih koncesij za storitve.

(105)

Vendar Komisija na podlagi prejetih informacij ugotavlja, da družba Simet ni predložila prepričljivih dokazov, da so ji italijanski organi enostransko naložili obveznost javnih služb.

(106)

Prvič, pobude družbe Simet, v okviru katere je zaprosila za obnovo specifikacij koncesij za vseh šestnajst let obravnavanega obdobja, ni mogoče povezati z enostransko naložitvijo obveznosti javnih služb. Namen teh specifikacij je bil zagotoviti družbi Simet izključno pravico do opravljanja zadevnih storitev v obravnavanem obdobju. Kljub temu, da so vse specifikacije določale, da družba Simet ni upravičena do nadomestila za opravljanje storitev in da storitve opravlja v celoti na lastno odgovornost, je družba večkrat zahtevala podaljšanje trajanja teh pravic.

(107)

Drugič, dejstvo, da so te specifikacije določale prevoznine, proge ter pogostost in vozni red, ne pomeni nujno, da so bili družbi Simet enostransko naložene obveznosti v okviru koncesij. Glede na to, da so bile zagotovljene storitve del rednega linijskega prevoza, je bilo treba v specifikacijah koncesij, ki so družbi Simet dale izključno pravico do zagotavljanja teh storitev, vnaprej določiti podrobnosti storitev, ki se bodo zagotavljale. Družba ni predložila nobenih dokazov, da je vložila formalne zahtevke za spremembo teh podrobnosti, zato je Ministrstvo njene zahteve zavrnilo. Prav tako družba Simet ni predložila dokazov, da so ji te podrobnosti enostransko naložili italijanski organi in da jih ni predlagal zadevni izvajalec v zameno za izključno pravico do zagotavljanja storitev, te podrobnosti pa naj bi pozneje odobrilo Ministrstvo.

(108)

Tretjič, v zvezi z domnevno obveznostjo prevoza poštnih pošiljk družba Simet ni predložila nikakršnih dokazov o dejansko zagotovljenih storitvah in z njimi povezanih neto stroških. Prav tako družba Simet ni predložila dokazov, da je izpodbijala določbe specifikacij koncesij o prevozu poštnih pošiljk. To bi lahko pomenilo, da zagotavljanje teh storitev ni nasprotovalo poslovnim interesom družbe ali da je družba obravnavala zagotavljanje teh storitev kot pošteno nadomestilo za izključno pravico do opravljanja medregionalnih prevoznih storitev.

(109)

Četrtič, v zvezi s prevozninami, ki bi jih lahko družba Simet zaračunavala potnikom za opravljene storitve, italijanski organi priznavajo, da so se do leta 2001 dejansko uporabljali nacionalni predpisi, ki so določali splošna načela za določanje cen avtobusnih prevoznih storitev kot del širše nacionalne prometne politike in širše cenovne politike (34), vendar bi lahko izvajalci predložili poseben zahtevek za uporabo drugačne prevoznine. To je jasno pojasnjeno v dopisu Ministrstva, na katerega se sklicuje družba Simet (35). Vendar Komisija poudarja, da družba Simet ni predložila dokazov, da je italijanskim organom kadar koli predložila tak zahtevek ali da je Ministrstvo zavrnilo kakršen koli zahtevek za spremembo prevoznine v obdobju 1987–2003.

(110)

V nasprotju s trditvijo družbe Simet dejstvo, da je prevoznine za linijski prevoz na dolge razdalje „odobrila“ pokrajinska enota Ministrstva za motorna vozila (36), in sklicevanje na „regulirane“ prevoznine v okrožnici št. 3/02 z dne 5. aprila 2002 (37) ne pomenita, da teh prevoznin niso prvotno določili izvajalci. Nasprotno uporaba teh izrazov pomeni le, da so bile prevoznine določene vnaprej zaradi preglednosti in obveščanja potnikov, pozneje pa so jih odobrile pristojne ministrske službe.

(111)

Taki ukrepi v nobenem primeru ne pomenijo „tarifne obveznosti“ v smislu člena 2(5) Uredbe (EGS) št. 1191/69, za katero bi se uporabljal enotni postopek za plačilo nadomestila. Ta obveznost je omejena na „obveznosti, ki so uvedene za prevozna podjetja, da zlasti za določene skupine potnikov, določene skupine blaga ali na določenih voznih poteh, uporabljajo tarife, ki jih določi ali odobri državni organ in so v nasprotju s poslovnimi interesi podjetja ter so posledica uvedbe posebnih tarifnih določb ali posledica zavrnitve spremembe le-teh“. Opredelitev tarifnih obveznosti „se ne uporablja za obveznosti, ki izhajajo iz splošnih ukrepov cenovne politike, ki velja za celotno gospodarstvo, ali ki izhajajo iz ukrepov na področju cen in splošnih pogojev prevoza, sprejetih z namenom vzpostavitve trga prometnih storitev ali njegovega dela“.

(112)

Komisija ugotavlja, da so zavrnitve Ministrstva, ki jih je predložila družba Simet, zadevale zahtevke za razširitev in ne zahtevkov za spremembe načina zagotavljanja obstoječih storitev. Razširitev storitev ni bila vedno mogoča zaradi načina ureditve opravljanja linijskega potniškega prevoza z zakonom št. 1822/39. Koncesije za zagotavljanje novih storitev ali razširitev obsega obstoječih storitev bi bilo mogoče podeliti le, če ne bi posegale v pravice drugih izvajalcev linijskega prevoza, zato so bile zavrnitve v zvezi z uvedbo novih storitev ali razširitev obstoječih storitev posledica tehtanja interesov različnih gospodarskih subjektov in ne nalaganja obveznosti javnih služb, kot domneva družba Simet.

(113)

Družba Simet torej ni dokazala, da so ji italijanski organi enostransko naložili obveznost javnih služb.

(114)

Tudi če bi se v neki obliki dokazalo, da so bile obveznosti javnih služb enostransko naložene, bi bilo treba nadomestilo za te storitve, da bi bilo izvzeto iz predhodne priglasitve v okviru člena 17(2) navedene uredbe, v vsakem primeru plačati v skladu z enotnim postopkom za plačilo nadomestila (oddelek IV) Uredbe (EGS) št. 1191/69. Komisija meni, da ta pogoj ni izpolnjen.

(115)

Prvič, Komisija poudarja, da člen 10 Uredbe (EGS) št. 1191/69 med drugim določa, da mora biti višina nadomestila pri obveznosti upravljanja ali izvajanja prevoza enaka razliki med zmanjšanjem finančne obremenitve in zmanjšanjem prihodka podjetja, če je celotni ali ustrezni del zadevne obveznosti za zadevno obdobje prenehal. Komisija ugotavlja tudi, da v skladu s sodbo Antrop Sodišča Evropske unije zahteva iz te določbe ni izpolnjena, kadar „na podlagi zanesljivih podatkov [iz računovodskih izkazov podjetja] ni mogoče določiti razlike med stroški, ki se jih pripiše [njegovi] dejavnosti na področju, na katerem ima koncesijo, in ustreznimi prihodki ter zato ni mogoče izračunati povečanja stroškov, ki nastanejo zaradi izpolnjevanja obveznosti iz javne službe [s strani tega podjetja]“ (38).

(116)

Poleg tega morajo v skladu s členom 1(5)(a) Uredbe (EGS) št. 1191/69 prevozna podjetja, ki ne izvajajo le storitev javnih služb, temveč opravljajo tudi druge dejavnosti, od 1. julija 1992 izvajati javne službe kot ločene dejavnosti, pri čemer: (i) so poslovni računi za vsako dejavnost ločeni, delež sredstev za vsako od teh dejavnosti pa se uporablja v skladu z veljavnimi računovodskimi pravili; in (ii) izdatki se izravnajo s prihodki iz poslovanja in s plačili javnih organov brez možnosti prenosa iz enega ali v drugi sektor dejavnosti podjetja.

(117)

V zadevnem primeru družba Simet do leta 2002 ni izvajala ustreznega ločevanja računov za različne storitve, ki jih je opravljala, poleg tega pa se lahko postavi pod vprašaj zanesljivost obračunov stroškov z vidika ločevanja računov za leti 2002 in 2003, saj ni dokazov, da so organi upravljanja družbe uporabljali te obračune stroškov za izvajanje nadzora nad svojimi dejavnostmi. Družba torej ni upoštevala člena 10.

(118)

Drugič, družba Simet ni dokazala, da je bila gospodarska izguba določena „ob upoštevanju učinkov obveznosti na dejavnost podjetja kot celote“ (člen 5(1) Uredbe (EGS) št. 1191/69), niti ni izpolnila zahteve glede vnaprejšnje določitve zneska nadomestila (člen 13 Uredbe), kot je pojasnjeno v oddelku 7.1.2.

(119)

Nazadnje je treba poudariti, da je obdobje nadomestila priglašenega ukrepa čas med letoma 1987 in 2003. Vendar se je enotni postopek za plačilo nadomestila za medregionalni avtobusni prevoz uporabljal le do julija 1992, pozneje pa je bil z Uredbo Sveta (EGS) št. 1893/91 omejen na „mestne, primestne ali regionalne storitve potniškega prevoza“ (39). Opredelitve „regionalnih prevozov“ iz Uredbe (EGS) št. 1191/69 („prevozne storitve za zadovoljevanje potreb regije po prevoznih storitvah“) ni mogoče razširiti tako, da bi zajemala vse prevozne storitve, ki zadovoljujejo potrebe prebivalcev regije, torej tudi medregionalne proge. Tako široka razlaga bi namreč bistveno zmanjšala učinkovitost Uredbe, saj je bilo državam članicam v vsakem primeru dovoljeno, da iz uporabe te uredbe izvzamejo podjetja, ki so se ukvarjala izključno z „linijskimi mestnimi in primestnimi ali regionalnimi prevozi“ (40).

(120)

Zato Komisija ugotavlja, da priglašeno nadomestilo ni v skladu z enotnim postopkom za plačilo nadomestila iz Uredbe (EGS) št. 1191/69.

(121)

Komisija glede na navedeno ugotavlja, da nadomestilo, ki ga je določil državni svet in ki bi ga bilo treba plačati družbi Simet za opravljanje storitev medregionalnega avtobusnega prevoza v obdobju 1987–2003, ni bilo izvzeto iz obvezne predhodne priglasitve na podlagi člena 17(2) Uredbe (EGS) št. 1191/69.

(122)

Ker ni bilo dokazano, da so bila plačila nadomestila izvzeta iz predhodne priglasitve v skladu s členom 17(2) Uredbe (EGS) št. 1191/69, bo treba preveriti združljivost teh plačil z notranjim trgom, saj pomenijo državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, kot je pojasnjeno v oddelku 7.1.

(123)

Komisija meni, da bi bilo treba preverjanje združljivosti priglašenega ukrepa izvesti v skladu z Uredbo (ES) št. 1370/2007, ki je začela veljati 3. decembra 2009 in ki je razveljavila Uredbo (EGS) št. 1191/69, saj je to zakonodaja, ki se uporablja v času sprejemanja tega sklepa (41). V zvezi s tem poudarja, da nadomestilo, ki ga je družbi Simet dodelil državni svet, še ni bilo plačano, zato bo datum, ko bo načrtovana pomoč začela učinkovati, enak datumu, ko bo Komisija sprejela odločitev o združljivosti pomoči z notranjim trgom (42). Poleg tega je vprašljivo, da je bila družba Simet nepreklicno upravičena do nadomestila pred sodbo št. 1405/2010, ki jo je 9. marca 2010 izdal državni svet, ki Italijo dejansko obvezuje k izplačilom tej družbi. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 94, specifikacije koncesij, na podlagi katerih družba Simet dokazuje, da ji je bila naložena obveznost javnih služb, določajo, da opravljanje storitev družbi ne daje nikakršne pravice do subvencije ali nadomestila in da je družba opravljala storitve v celoti na lastno odgovornost. Treba je še poudariti, da državni svet še ni določil zneska nadomestila, dolgovanega družbi Simet.

(124)

Uredba (ES) št. 1370/2007 ureja sklepanje pogodb o izvajanju javne službe, kot je opredeljeno v členu 2(i) Uredbe, na področju javnega cestnega in železniškega potniškega prevoza. V skladu s členom 9(1) te uredbe so „[z notranjim] trgom […] združljiva nadomestila za opravljanje javne službe, namenjena opravljanju storitev javnega potniškega prevoza […], […] ki se plačujejo v skladu s to uredbo. Ta nadomestila so oproščena obveznosti predhodnega obvestila iz člena [108(3)] Pogodbe.“

(125)

Komisija iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, ugotavlja, da priglašeno nadomestilo ni v skladu s pogoji iz Uredbe (ES) št. 1370/2007, zato ga ni mogoče razglasiti za združljivega z notranjim trgom na podlagi člena 9(1) navedene uredbe.

(126)

Komisija zlasti poudarja, da specifikacije koncesij, tudi če so izpolnjevale zahteve iz člena 2(i) Uredbe (ES) št. 1370/07 za opredelitev pogodbe o izvajanju javne službe, niso upoštevale vseh določb iz člena 4 te uredbe, ki določa obvezno vsebino pogodb o izvajanju javne službe in splošnih pravil. Člen 4(1)(b) na primer zahteva, da se parametri, na podlagi katerih se izračuna morebitno nadomestilo, določijo vnaprej na objektiven in pregleden način tako, da se prepreči čezmerna kompenzacija, člen 4(1)(c) in (2) pa določa ureditve za razporeditev stroškov in prihodkov. Kot je v oddelku 7.1.2 pojasnjeno v zvezi z proučitvijo, ki jo je Komisija opravila za drugo merilo iz sodbe Altmark, so zadevne specifikacije koncesij določale, da opravljanje storitev družbi Simet ne daje nikakršne pravice do subvencije ali nadomestila in da družba opravlja storitve v celoti na lastno odgovornost. Taka izključitev nadomestila očitno pomeni, da parametri za nadomestilo niso bili določeni vnaprej, torej ni bil upoštevan člen 4 Uredbe.

(127)

Poleg tega člen 6(1) določa, da mora biti nadomestilo pri neposredno sklenjenih pogodbah o izvajanju javne službe v skladu z določbami Uredbe (ES) št. 1370/2007 in z določbami iz priloge, da ne bi preseglo zneska, potrebnega za izvajanje obveznosti javnih služb. Ta priloga med drugim zahteva ločevanje računov (točka 5) in določa, kako je treba določiti najvišji znesek nadomestila.

(128)

Kot je že bilo poudarjeno v uvodni izjavi 115, družba Simet skoraj celotno priglašeno obdobje (med letoma 1987 in 2001), ni izvajala ustreznega ločevanja računov, vprašljiva pa je lahko tudi zanesljivost obračunov. Zato ni mogoče dokazati, da nadomestilo, v kakršnem koli že znesku bo dodeljeno, ne bo preseglo zneska, ki ustreza finančnemu neto učinku, enakemu vsoti pozitivnih ali negativnih posledic upoštevanja obveznosti javne službe na stroške in prihodke izvajalca javne službe (točka 2 priloge).

(129)

Ker parametri za nadomestilo niso bili določeni vnaprej, je treba stroške nujno razporediti naknadno na podlagi samovoljnih predpostavk, kot so bili razporejeni v začetnem poročilu in poročilu večine. Vendar Komisija ne more sprejeti predpostavk iz poročila večine, in sicer da mora vsaka storitev, ki jo opravlja podjetje, nujno predstavljati enak delež prihodkov in stroškov v zadevnem letu. Ker bo naknadni izračun nedvomno prispeval k popolnem nadomestilu stroškov, ki so nastali zaradi opravljanja storitve, Komisija meni, da se stopnja donosnosti lastnega kapitala, ki presega seštevek ustrezne menjalne obrestne mere in 100 bazičnih točk ter ki jo upoštevata začetno poročilo in poročilo večine, običajno ne bi obravnavala kot ustrezna podlaga za izračun razumnega dobička.

(130)

Glede na to Komisija meni, da nadomestilo, ki ga je določil državni svet in ki ni navedeno v specifikacijah koncesij, ne bi bilo plačano v skladu z določbami Uredbe (ES) št. 1370/2007, zato priglašeni ukrep ni združljiv z notranjim trgom.

(131)

Kar zadeva trditev družbe Simet, da sodba št. 1405/2010 državnega sveta ne zadeva dodelitve nadomestila za opravljanje javne službe na podlagi veljavne uredbe Sveta, temveč pomeni odškodnino, povezano s kršitvijo Uredbe (EGS) št. 1191/69, ki izhaja iz domnevne nezakonite enostranske naložitve obveznosti javnih služb v skladu s členom 1(3) in (5) navedene uredbe, Komisija ugotavlja, da operativni del sodbe št. 1405/2010 sicer ne vsebuje sklicevanja na Uredbo (EGS) št. 1191/69, vendar sodba navaja pravico družbe Simet do prejetja zneskov v obliki nadomestila v skladu s členi 6, 10 in 11 Uredbe (EGS) št. 1191/69, ki ga mora določiti uprava na podlagi zanesljivih podatkov (43). Poleg tega je državni svet v sodbi št. 1405/2010 zavrnil zahtevek družbe Simet za odškodnino, s katero naj bi po njegovem mnenju pokrila preostale izgube, ki niso zajete v morebitnem nadomestilu, in njen zahtevek za neupravičeno obogatitev, saj je bil sprejet glavni zahtevek za nadomestilo na podlagi Uredbe (EGS) št. 1191/69 (44). Državni svet v točki 3.3 sodbe navaja, da: „trenutno ni mogoče sprejeti nikakršnih zahtevkov za odškodnino, ki jih je predložil pritožnik, saj bo šele takrat, ko bo uprava določila zadevni znesek, znano, ali gre za preostalo škodo, ki ni zajeta v ocenjenem znesku, kar mora izračunati in dokazati zadevna družba“.

(132)

Komisija v vsakem primeru meni, da bi dodelitev odškodnine v korist družbe Simet, ker so ji italijanski organi domnevno nezakonito enostransko naložili obveznosti javnih služb, izračunana na podlagi enotnega postopka za plačilo nadomestila iz Uredbe (EGS) št. 1191/69, nasprotovala členoma 107 in 108 Pogodbe. Dodelitev odškodnine bi namreč za družbo Simet ustvarila enak rezultat kot dodelitev nadomestila za opravljanje javne službe v obravnavanem obdobju, kljub temu, da specifikacije koncesij, ki urejajo zadevne storitve, niso bile niti izvzete iz predhodne priglasitve niti niso upoštevale bistvenih zahtev Uredbe (EGS) št. 1191/69 ali Uredbe (ES) št. 1370/2007, kot je že bilo pojasnjeno. Razpoložljivost take dodelitve bi omogočila učinkovito izogibanje pravilom o državni pomoči ter pogojem, ki jih je določil zakonodajalec Unije in pod katerimi pristojni organi pri nalaganju ali sklepanju pogodb o izvajanju obveznosti javnih služb izvajalcem javnih služb dodeljujejo nadomestilo za nastale stroške v zameno za opravljanje obveznosti javnih služb. Kot je že bilo navedeno, specifikacije koncesij, v skladu s katerimi je družba Simet zagotavljala prevozne storitve, niso predvidele plačila kakršnega koli finančnega nadomestila. Družba Simet se je strinjala, da bo storitve opravljala pod pogoji, določenimi v teh koncesijah, na lastno odgovornost.

(133)

Zato Komisija ne more sprejeti trditve družbe Simet, da sodba št. 1405/2010 državnega sveta predvideva dodelitev odškodnine, povezane s kršitvijo Uredbe (EGS) št. 1191/69, in ne dodelitve nadomestila za opravljanje javne službe.

(134)

Glede na zgoraj navedeno Komisija ugotavlja, da je priglašeni ukrep državna pomoč v smislu člena 107(1) Pogodbe, ki ni združljiva z notranjim trgom –