26.10.2013 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
L 284/1 |
IZVEDBENA UREDBA SVETA (EU) št. 1042/2013
z dne 7. oktobra 2013
o spremembi Izvedbene uredbe (EU) št. 282/2011 glede kraja opravljanja storitev
SVET EVROPSKE UNIJE JE –
ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,
ob upoštevanju Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (1), zlasti člena 397 Direktive,
ob upoštevanju predloga Evropske komisije,
ob upoštevanju naslednjega:
(1) |
V Direktivi 2006/112/ES je določeno, da se od 1. januarja 2015 vse telekomunikacijske storitve, storitve radijskega in televizijskega oddajanja in elektronsko opravljene storitve, ki se opravljajo za osebo, ki ni davčni zavezanec, obdavčijo v državi članici, v kateri ima prejemnik sedež, stalni naslov ali običajno prebivališče, ne glede na kraj sedeža davčnega zavezanca, ki opravlja navedene storitve. Večina drugih storitev, ki se opravljajo za osebe, ki niso davčni zavezanci, se še naprej obdavčuje v državi članici, v kateri je sedež izvajalca. |
(2) |
Da bi lahko določili, katere storitve je treba obdavčiti v državi članici prejemnika, je bistveno opredeliti telekomunikacijske storitve, storitve radijskega in televizijskega oddajanja in elektronsko opravljene storitve. Zlasti bi bilo treba pojasniti pojem storitev radijskega in televizijskega oddajanja (v nadaljnjem besedilu: storitve oddajanja) in pri tem izhajati iz opredelitve pojmov iz Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta (2). |
(3) |
Za pojasnitev zadev so bile transakcije, ki so bile opredeljene kot elektronsko opravljene storitve, navedene v Izvedbeni uredbi Sveta (EU) št. 282/2011 (3), pri čemer seznam ni bil izčrpen. Ta seznam bi bilo treba posodobiti ter pripraviti podobne sezname za telekomunikacijske storitve in storitve oddajanja. |
(4) |
Kadar se elektronsko opravljene storitve ali telefonske storitve prek interneta opravljajo prek telekomunikacijskega omrežja, vmesnika ali portala, je treba navesti, kdo je izvajalec za namene davka na dodano vrednost (DDV). |
(5) |
Zaradi enotne uporabe pravil, ki urejajo kraj dajanja prevoznega sredstva v najem in kraj opravljanja telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja in elektronsko opravljenih storitev, je treba navesti, kateri kraj bi bilo treba upoštevati kot sedež pravne osebe, ki ni davčni zavezanec. |
(6) |
Da bi ugotovil, kdo je odgovoren za plačilo DDV za opravljene telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronsko opravljene storitve, bi izvajalec moral imeti možnost ugotavljanja statusa prejemnika izključno na podlagi tega, ali prejemnik sporoči svojo osebno identifikacijsko številko DDV ali ne, pri čemer se upošteva, da je kraj obdavčitve isti, ne glede na to, ali je prejemnik davčni zavezanec ali ne. V skladu s splošnimi pravili je treba ta status spremeniti, če prejemnik to sporoči pozneje. Če ni takšnega sporočila, bi moral DDV plačati izvajalec. |
(7) |
Če ima oseba, ki ni davčni zavezanec, sedež v več kot eni državi ali če ima stalni naslov v eni državi, vendar običajno prebiva v drugi, je treba dati prednost kraju, ki najbolje zagotavlja obdavčitev v kraju dejanske potrošnje. Da bi preprečili spore glede sodne pristojnosti med državami članicami, bi bilo treba navesti kraj dejanske potrošnje. |
(8) |
Določiti bi bilo treba pravila za pojasnitev davčne obravnave dajanja prevoznega sredstva v najem in opravljanja telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja in elektronsko opravljenih storitev, ki se opravljajo za osebo, ki ni davčni zavezanec in za katero je praktično nemogoče ali pa ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kje ima sedež, stalni naslov ali običajno prebivališče. Ta pravila bi morala temeljiti na pravnih domnevah. |
(9) |
Če so na voljo informacije, na podlagi katerih je mogoče določiti dejanski sedež, stalni naslov ali običajno prebivališče prejemnika, bi bilo treba določiti, da se domnevo lahko izpodbije. |
(10) |
Pri priložnostnih storitvah, ki ponavadi vključujejo majhne zneske in je pri njih potrebna fizična prisotnost prejemnika, kot so telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronsko opravljene storitve na točki dostopa do brezžičnega interneta ali v internetni kavarni, ali se ponavadi pri njih ne izdajajo potrdila o plačilu ali druga dokazila o opravljeni storitvi, kot na primer v telefonskih govorilnicah, bi zagotavljanje in nadzor dokazil glede kraja sedeža, stalnega naslova ali običajnega prebivališča prejemnika pomenilo nesorazmerno obremenitev ali bi lahko povzročilo probleme glede varstva osebnih podatkov. |
(11) |
Ker je davčna obravnava dajanja prevoznih sredstev v najem in opravljanja telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja in elektronsko opravljenih storitev za osebo, ki ni davčni zavezanec, odvisna od kraja, v katerem ima prejemnik sedež, stalni naslov ali običajno prebivališče, je treba pojasniti, kakšna dokazila bi moral izvajalec imeti, da se lahko določi kraj prejemnika v primerih, ko ne veljajo posebne domneve, ali za izpodbitje domnev. V ta namen bi bilo treba pripraviti okviren neizčrpen seznam dokazil. |
(12) |
Zaradi enotne davčne obravnave opravljanja storitev, povezanih z nepremičninami, je treba opredeliti pojem nepremičnin. Določiti bi bilo treba, kakšna bližina je potrebna za obstoj povezave z nepremičnino, in določiti neizčrpen seznam primerov transakcij, ki so opredeljene kot storitve, povezane z nepremičnino. |
(13) |
Pojasniti je treba tudi davčno obravnavo opravljanja storitev dajanja opreme na voljo prejemniku za opravljanje dela na nepremičnini. |
(14) |
Iz praktičnih razlogov bi bilo treba pojasniti, da bi morali telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronsko opravljene storitve, ki jih davčni zavezanec opravlja v svojem imenu v povezavi z nastanitvami v hotelskem sektorju ali sektorjih s podobno funkcijo, za namen določitve kraja opravljanja storitev šteti za opravljene na teh lokacijah. |
(15) |
V skladu z Direktivo 2006/112/ES je treba vstopnino za kulturne, umetniške, športne, znanstvene, izobraževalne, razvedrilne ali podobne prireditve v vseh okoliščinah obdavčiti v kraju, kjer prireditev dejansko poteka. Pojasniti bi bilo treba, da to velja tudi, če vstopnic za takšne prireditve ne prodaja neposredno organizator, temveč se distribuirajo prek posrednikov. |
(16) |
Na podlagi Direktive 2006/112/ES se lahko DDV obračuna, preden je dobavljeno blago ali opravljena storitev, ob dobavi ali kmalu po tem. V zvezi s telekomunikacijskimi storitvami, storitvami oddajanja ali elektronsko opravljenimi storitvami, ki se opravijo med prehodom na nova pravila glede kraja opravljanja storitev, lahko okoliščine, povezane z opravljanjem storitev, ali razlike v uporabi med državami članicami privedejo do dvojne obdavčitve ali neobdavčitve. Da bi to preprečili in zagotovili enotno uporabo v državah članicah, je treba sprejeti prehodne določbe. |
(17) |
Za namene te uredbe je morda primerno, da bi države članice sprejele zakonodajne ukrepe, s katerimi bi omejile nekatere pravice in obveznosti iz Direktive 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4), da bi tako zaščitile pomembni gospodarski ali finančni interes posamezne države članice ali Evropske unije, vključno z denarnimi, proračunskimi in davčnimi zadevami, če so takšni ukrepi potrebni in sorazmerni ob upoštevanju nevarnosti davčnih goljufij in davčnih utaj v državah članicah ter ob upoštevanju dejstva, da je treba zagotoviti pravilno pobiranje DDV v skladu s to uredbo. |
(18) |
Treba bi bilo uvesti koncept nepremičnine, zaradi zagotovitve enotne davčne obravnave storitev, povezanih z nepremičninami, v državah članicah. Uvedba tega koncepta bi lahko pomembno vplivala na zakonodajo in upravne prakse v državah članicah. Brez poseganja v tako zakonodajo in prakse, ki se že uporabljajo v državah članicah, in zaradi zagotovitve nemotenega prehoda na nova pravila, bi moral biti navedeni koncept uveden pozneje. |
(19) |
Izvedbeno uredbo (EU) št. 282/2011 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti – |
SPREJEL NASLEDNJO UREDBO:
Člen 1
Izvedbena uredba (EU) št. 282/2011 se spremeni:
(1) |
Poglavje IV se spremeni:
|
(2) |
Poglavje V se spremeni:
|
(3) |
v točki (4) Priloge I se dodajo naslednje točke:
|
Člen 2
Za telekomunikacijske storitve, storitve radijskega in televizijskega oddajanja ali elektronsko opravljene storitve, ki jih opravlja izvajalec, ki ima sedež v Skupnosti, za osebo, ki ni davčni zavezanec in ima sedež, stalni naslov ali običajno prebivališče v Skupnosti, velja naslednje:
(a) |
pri določanju kraja opravljanja plačljivih storitev, ki so bile izvedene pred 1. januarjem 2015, se upošteva kraj sedeža izvajalca, kot je določeno v členu 45 Direktive 2006/112/ES, ne glede na to, kdaj je opravljanje ali neprekinjeno opravljanje teh storitev zaključeno; |
(b) |
pri določanju kraja opravljanja plačljivih storitev, ki so bile izvedene 1. januarja 2015 ali po tem datumu, se upošteva kraj sedeža izvajalca ali njegov stalni naslov ali naslov običajnega prebivališča, ne glede na začetek opravljanja ali neprekinjenega opravljanja teh storitev; |
(c) |
če je bila plačljiva storitev izvedena pred 1. januarjem 2015 v državi članici, kjer ima izvajalec sedež, po tem datumu ni mogoče zaračunati nobenega davka za isto plačljivo storitev v državi članici prejemnika. |
Člen 3
Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.
Uporablja se od 1. januarja 2015.
Členi 13b, 31a in 31b Izvedbene uredbe (EU) št. 282/2011, kot so vstavljeni s to uredbo, pa se uporabljajo od 1. januarja 2017.
Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.
V Luxembourgu, 7. oktobra 2013
Za Svet
Predsednik
J. BERNATONIS
(1) UL L 347, 11.12.2006, str. 1.
(2) Direktiva 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (UL L 95, 15.4.2010, str. 1).
(3) Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 282/2011 z dne 15. marca 2011 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 77, 23.3.2011, str. 1).
(4) Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 281, 23.11.1995, str. 31).