DELEGIRANA UREDBA KOMISIJE (EU) št. 447/2012

z dne 21. marca 2012

o dopolnitvi Uredbe (ES) št. 1060/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o bonitetnih agencijah z določitvijo regulativnih tehničnih standardov za presojo skladnosti metodologij bonitetnega ocenjevanja

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKA KOMISIJA JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1060/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o bonitetnih agencijah (1) in zlasti točke (d) člena 21(4) Uredbe,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)	Člen 8(3) Uredbe (ES) št. 1060/2009 določa, da bonitetne agencije uporabljajo metodologije bonitetnega ocenjevanja, ki so rigorozne, sistematične in ustaljene ter jih je mogoče ovrednotiti na podlagi preteklih izkušenj, vključno s testiranjem za nazaj.

(2)

Ta uredba je potrebna, da se zagotovijo preglednost pri presoji, ki jo izvaja Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski organ za vrednostne papirje in trge) in o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/77/ES (2), in enotna pravila glede zahtev iz člena 8(3) Uredbe (ES) št. 1060/2009.

(3)

ESMA pri pregledovanju vlog za registracijo v skladu s členom 15 navedene uredbe presoja skladnost bonitetnih agencij z določbo člena 8(3) Uredbe (ES) št. 1060/2009. Po registraciji bi morala ESMA v okviru stalnega nadzora presoditi, ali bonitetne agencije trajno izpolnjujejo zahteve iz določbe člena 8(3), če meni, da je takšna presoja potrebna.

(4)

V skladu z Uredbo (ES) št. 1060/2009, zlasti členom 23 Uredbe, ESMA, Komisija ali kateri koli drug javni organ države članice ne posega v vsebino bonitetnih ocen ali metodologij. Zato bi ta uredba morala določiti pravila za presojo navedenih metodologij, vendar pa navedenim organom ne bi smela dovoljevati, da odločajo o natančnosti bonitetne ocene, ki je bila izdelana na podlagi navedenih metodologij.

(5)

V skladu s členom 6(2) v povezavi s točko 9 oddelka A Priloge I k Uredbi (ES) št. 1060/2009 bonitetna agencija vzpostavi funkcijo pregledovanja, katere izvajalci redno pregledujejo metodologije, modele in ključne predpostavke ocenjevanja, na primer matematične ali korelacijske, in vse njihove bistvene spremembe ali prilagoditve, ter preverjajo primernost teh metodologij, modelov in predpostavk, kadar se jih uporablja ali naj bi se jih uporabljalo za ocenjevanje novih finančnih instrumentov.

(6)	Ta uredba temelji na osnutkih regulativnih tehničnih standardov, ki jih je ESMA Komisiji predložila v potrditev v skladu s postopkom iz člena 10 Uredbe (EU) št. 1095/2010.

(7)

ESMA je o osnutkih regulativnih tehničnih standardov, na katerih temelji ta uredba, opravila javna posvetovanja, analizirala morebitne s tem povezane stroške in koristi ter zaprosila za mnenje Interesne skupine za vrednostne papirje in trge, ustanovljene v skladu s členom 37 Uredbe (EU) št. 1095/2010. ESMA je poleg tega v maju 2011 pozvala k predložitvi dokazov, da bi zbrala informacije s strani tržnih udeležencev –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Predmet

Ta uredba določa pravila, ki se jih uporablja pri presoji skladnosti metodologij bonitetnega ocenjevanja z zahtevami iz člena 8(3) Uredbe (ES) št. 1060/2009.

Člen 2

Dokaz skladnosti

Bonitetna agencija je ESMA vedno sposobna dokazati, da izpolnjuje zahteve iz člena 8(3) Uredbe (ES) št. 1060/2009 glede uporabe metodologij bonitetnega ocenjevanja.

Člen 3

Presoja skladnosti s strani ESMA

1. Poleg preverjanja skladnosti bonitetnih agencij z določbo člena 8(3) Uredbe (ES) št. 1060/2009 glede vloge za registracijo v skladu s členom 15 navedene uredbe ESMA preveri, če se ji zdi primerno, trajno skladnost vsake bonitetne agencije s členom 8(3) Uredbe (ES) št. 1060/2009.

2. Pri preverjanju skladnosti bonitetne agencije z določbo člena 8(3) Uredbe (ES) št. 1060/2009 ESMA uporablja informacije, ki so relevantne za presojo postopka razvoja, potrditve, uporabe in pregleda metodologij bonitetnega ocenjevanja.

3. Pri določanju primerne ravni presoje ESMA upošteva, ali je metodologija bonitetnega ocenjevanja v preteklosti že dokazala doslednost in natančnost pri napovedovanju kreditne sposobnosti, pri čemer lahko uporabi metode vrednotenja, kot so ustrezne študije o dogodkih neplačila ali študije o spremembah bonitetne ocene, zasnovane za preizkušanje takšne metodologije.

Člen 4

Presoja, ali je metodologija bonitetnega ocenjevanja rigorozna

1. Bonitetna agencija uporablja metodologije bonitetnega ocenjevanja, ki:

(a)	vsebujejo jasne in stroge kontrole in postopke za njihov razvoj ter s tem povezana potrjevanja, ki omogočajo ustrezno preverjanje;

(b)	vključujejo vse dejavnike, ki se štejejo za relevantne pri določanju kreditne sposobnosti ocenjevanega subjekta ali finančnega instrumenta, podprte s statističnimi in preteklimi izkušnjami ali dokazi;

(c)	upoštevajo z modelom izraženo razmerje med ocenjevanimi subjekti ali finančnimi instrumenti z istim dejavnikom tveganja in dejavniki tveganja, na katere so metodologije bonitetnega ocenjevanja občutljive;

(d)	vključujejo zanesljive in relevantne analitične modele ter analitične modele za kvalitativno ocenjevanje, ključne ocenjevalne predpostavke ter merila, če obstajajo.

2. Bonitetna agencija pripravi seznam in podrobno obrazloži naslednje točke glede uporabljenih metodologij bonitetnega ocenjevanja za:

(a)	vsak kvalitativni dejavnik, vključno z obsegom kvalitativne ocene za tak dejavnik;

(b)	vsak kvantitativni dejavnik, vključno s ključnimi spremenljivkami, viri podatkov, ključnimi predpostavkami, modeli in kvantitativnimi tehnikami.

3. Podrobna obrazložitev iz odstavka 2 vsebuje naslednje:

(a)	navedbo pomembnosti vsakega kvalitativnega ali kvantitativnega dejavnika, ki se uporablja v metodologiji bonitetnega ocenjevanja, po potrebi vključno z opisom in utemeljitvijo povezanih meril za ponderiranje, dodeljenih tem dejavnikom, ter njihov učinek na bonitetne ocene;

(b)	oceno razmerja med ključnimi predpostavkami, uporabljenimi v metodologiji bonitetnega ocenjevanja, in kritičnimi dejavniki tveganja, izpeljanimi iz makroekonomskih ali finančnih podatkov, in

(c)	oceno razmerja med ključnimi predpostavkami, uporabljenimi v metodologiji bonitetnega ocenjevanja, in volatilnost bonitetnih ocen, izdelanih s to metodologijo v daljšem časovnem obdobju.

4. Bonitetna agencija uporablja metodologije bonitetnega ocenjevanja in s tem povezane analitične modele, ključne ocenjevalne predpostavke in merila, pri katerih se nemudoma vključijo ugotovitve oz. rezultati notranjega ali nadzornega pregleda, ki ga opravijo eden ali več od naslednjih:

(a)	neodvisni člani upravnega odbora ali nadzornega sveta bonitetne agencije;

(b)	funkcija pregledovanja bonitetne agencije;

(c)	katera koli druga ustrezna oseba ali odbor, vključena v spremljanje in pregledovanje metodologij bonitetnega ocenjevanja.

Člen 5

Presoja, ali je metodologija bonitetnega ocenjevanja sistematična

1. Bonitetna agencija uporablja metodologijo bonitetnega ocenjevanja in s tem povezane analitične modele, ključne ocenjevalne predpostavke in merila, ki se sistematično uporabljajo pri izdelavi vseh bonitetnih ocen v dani skupini naložb ali tržnem segmentu, razen če obstaja objektiven razlog za odstopanje od njih.

2. Bonitetna agencija uporablja metodologijo bonitetnega ocenjevanja, pri kateri se nemudoma vključijo ugotovitve pregledov njene ustreznosti.

Člen 6

Presoja, ali je metodologija bonitetnega ocenjevanja ustaljena

Bonitetna agencija uporablja metodologije bonitetnega ocenjevanja, ki so zasnovane in se izvajajo na način, ki jim omogoča, da:

(a)	se stalno uporabljajo, razen če obstaja objektiven razlog za spremembo ali prenehanje uporabe metodologije bonitetnega ocenjevanja;

(b)	nemudoma vključijo vse ugotovitve potekajočega nadzora ali pregleda, še posebej, kadar bi spremenjeni strukturni makroekonomski ali finančni tržni pogoji lahko vplivale na bonitetne ocene, izdelane s to metodologijo;

(c)	primerjajo bonitetne ocene različnih skupin naložb.

Člen 7

Presoja, ali je metodologijo bonitetnega ocenjevanja mogoče ovrednotiti glede na pretekle izkušnje, vključno s testiranjem za nazaj

1. Bonitetna agencija uporablja metodologije bonitetnega ocenjevanja, ki jih podpirajo kvantitativni dokazi o razlikovalni moči metodologije bonitetnega ocenjevanja.

2. Bonitetna agencija uporablja metodologije bonitetnega ocenjevanja, ki opisujejo naslednje:

(a)	preteklo strogost in napovedno moč bonitetnih ocen, izdanih z uporabo ustrezne metodologije v ustreznih časovnih obdobjih in v različnih skupinah naložb;

(b)	raven, do katere predpostavke, uporabljene v modelu ocenjevanja, odstopajo od dejanskih stopenj dogodkov neplačil in izgub.

3. Vrednotenje metodologije bonitetnega ocenjevanja je zasnovano tako, da:

(a)	se preuči občutljivost metodologije bonitetnega ocenjevanja na spremembe v temeljnih predpostavkah, vključno s kvalitativnimi in kvantitativnimi dejavniki;

(b)	se opravi zadostna in ustrezna presoja preteklih bonitetnih ocen, izdelanih z zadevno metodologijo bonitetnega ocenjevanja;

(c)	se uporabijo zanesljivi vhodni podatki, vključno z ustrezno velikostjo vzorcev podatkov;

(d)	se ustrezno upoštevajo glavna geografska območja ocenjevanih subjektov ali finančnih instrumentov za vsako od ocenjevanih bonitetnih kategorij, kot so strukturirani finančni instrumenti, države, gospodarske družbe, finančne institucije, zavarovalnice, javne finance.

4. Bonitetna agencija ima vzpostavljene postopke, s katerimi zagotovi, da odkrije in ustrezno obravnava sistemske anomalije pri bonitetnem ocenjevanju, ki jih ugotovi pri testiranju za nazaj.

5. V postopek za pregled metodologij bonitetnega ocenjevanja bonitetna agencija vključi:

(a)	redne preglede bonitetne ocene in uspešnosti za ocenjevana podjetja in finančne instrumente;

(b)	testiranje znotraj vzorca in izven njega;

(c)	pretekle informacije o vrednotenju in testiranju za nazaj.

Člen 8

Oprostitev

V primerih, ko so na voljo samo omejeni kvantitativni dokazi za potrditev napovedne moči metodologije bonitetnega ocenjevanja, je bonitetna agencija oproščena izpolnjevanja zahtev iz člena 7 te uredbe, če:

(a)	zagotovi, da metodologije bonitetnega ocenjevanja omogočajo razumno napovedovanje kreditne sposobnosti;

(b)	uporablja notranje postopke dosledno ter dlje časa in v vseh različnih tržnih segmentih;

(c)	ima vzpostavljene postopke, s katerimi zagotovi, da odkrije in ustrezno obravnava sistemske anomalije pri bonitetnem ocenjevanju, ki jih ugotovi pri testiranju za nazaj.

Člen 9

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je zavezujoča v celoti in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Bruslju, 21. marca 2012

Za Komisijo

Predsednik

José Manuel BARROSO

(1) UL L 302, 17.11.2009, str. 1.

(2) UL L 331, 15.12.2010, str. 84.