22.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 398/10

(1)

Komisija je z dopisom z dne 13. junija 2007 sporočila Franciji, da bo začela formalni postopek preiskave iz člena 88(2) Pogodbe ES glede „reguliranih tarifnih postavk za prodajo električne energije“ (v nadaljnjem besedilu: standardne tarife) in „prehodnih reguliranih tarifnih postavk za prilagoditev trga“ (v nadaljnjem besedilu: tarife za vrnitev), in sicer kar zadeva njihove rumene in zelene elemente ter njihovo uporabo po 1. juliju 2004 za negospodinjske odjemalce, ki niso mala podjetja. Pravila in tarife, ki se uporabljajo za gospodinjske odjemalce in mala podjetja (modre tarife), niso zajeti v ta postopek.

(2)

Sklep Komisije o začetku formalnega postopka preiskave je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije  (3). Komisija je zainteresirane strani pozvala, naj predložijo svoje pripombe o zadevni pomoči.

(3)

Komisija je prejela zadevne pripombe od zainteresiranih strani. Posredovala jih je Franciji in ji dala možnost, da nanje odgovori. Komisija je pripombe Francije prejela z dopisom z dne 31. januarja 2008.

(4)

Komisija je bila v okviru obravnavanja zadevnih ukrepov seznanjena s členom 166 zakona št. 2008-776 z dne 4. avgusta 2008 (4), ki je začel veljati 6. avgusta 2008. S tem ukrepom je bil spremenjen člen 30-1 spremenjenega zakona št. 2004-803 z dne 9. avgusta 2004 (5), s katerim je bil uveden sistem tarif za vrnitev.

(5)

Komisija je z dopisom z dne 10. marca 2009 Francijo obvestila, da namerava formalni postopek preiskave (6) razširiti na sistem tarif za vrnitev, kakor je bil spremenjen s členom 166 zakona št. 2008-776. Komisija je namreč ocenila, da sistem tarif za vrnitev, in sicer kar zadeva njegove rumene in zelene elemente, kakor je bil spremenjen s členom 166 zakona št. 2008-776, tako kot pred spremembo še vedno pomeni državno pomoč v korist končnim negospodinjskim odjemalcem, ki niso mala podjetja.

(6)

Francija je svoje pripombe o razširitvi postopka predložila 16. aprila 2009, na pripombe tretjih oseb pa je odgovorila 21. oktobra 2009.

(7)

Francoski predsednik vlade je 15. septembra 2009 komisarja, pristojna za konkurenco in energetiko, obvestil o zavezah, ki jih je Francija pripravljena sprejeti v okviru tega postopka. Pristojna komisarja sta mu odgovorila z dopisom z istega dne.

(8)

Francoski predsednik vlade je 12. januarja 2009 komisarja, pristojna za konkurenco in energetiko, obvestil o dodatnih zavezah, ki jih je Francija pripravljena sprejeti v okviru tega postopka. Pristojna komisarja sta mu odgovorila z dopisom z istega dne.

(9)

V tem oddelku so opisani zakoni in predpisi, ki se uporabljajo za oba sistema reguliranih tarif, ki sta predmet tega postopka, njun način financiranja in spremembe tarif glede na referenčne tržne cene. Pri obravnavi teh sprememb so bodo upoštevale posebne okoliščine francoskega trga z električno energijo in strukturne reforme, sprejete za povečanje njegove konkurenčnosti.

(10)

V tem sklepu bodo opisane bistvene značilnosti tarifnih ukrepov, ki so predmet tega postopka. Podrobnosti o zakonskih aktih, ki te ukrepe urejajo, in sklicevanja na njihove objave so na voljo v sklepu o začetku formalnega postopka preiskave in sklepu o razširitvi tega postopka.

(11)

Delovanje elektroenergetskega sektorja v Franciji ureja zakon št. 2000-108 z dne 10. februarja 2000 o modernizaciji in razvoju javne oskrbe z električno energijo (7).

(12)

V Franciji lahko končni odjemalci električno energijo kupijo na dva glavna načina, in sicer na „prostem trgu“ in „organiziranem trgu“.

(13)

Do 1. julija 2007 sta hkrati obstajali dve kategoriji končnih odjemalcev: „upravičeni“ odjemalci in „neupravičeni“ odjemalci. Upravičeni odjemalci so tisti, ki imajo pravico do sklenitve pogodbe o dobavi električne energije z dobaviteljem po lastni izbiri in po ceni, za katero se prosto dogovorijo. V skladu z Direktivo 2003/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2003 o skupnih pravilih za notranji trg z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 96/92/ES (8) so vsi negospodinjski odjemalci (9) upravičeni od 1. julija 2004, vsi gospodinjski odjemalci pa od 1. julija 2007.

(14)

V Franciji se lahko vsak upravičeni odjemalec za vsakega od svojih porabnikov prosto odloči, ali bo uveljavljal svojo pravico, tj. pravico do sklenitve pogodbe za dobavo električne energije po ceni, ki jo prosto določi skupaj z dobaviteljem po lastni izbiri, ne glede na to, ali je ta dobavitelj prvotni operater, ki je bil že prisoten na francoskem trgu pred njegovo liberalizacijo, ali ne. Prosti trg je namenjen upravičenim odjemalcem, ki so uveljavili svojo pravico. Končna cena porabljene električne energije na prostem trgu je sestavljena iz dveh delov, in sicer iz „cene za dobavo“ in „cene za uporabo omrežja“. „Cena za dobavo“, ki je namenjena dobavitelju, je določena na podlagi prostega dogovora med odjemalcem in dobaviteljem ter ustreza stroškom oskrbe in trženja zadevnega dobavitelja, pri čemer se tem stroškom prišteje njegova stopnja dobička. „Cena za uporabo omrežja“ ustreza stroškom za prenos električne energije in uporabo omrežja (tarifa za uporabo javnega omrežja za električno energijo). Višino „cene za uporabo omrežja“ določa država, pri čemer je ta znesek namenjen upravljavcem omrežij za prenos in distribucijo električne energije.

(15)

Organizirani trg je namenjen upravičenim odjemalcem, ki se niso odločili za uveljavljanje svoje pravice. Končni odjemalci na organiziranem trgu so upravičeni do „javne oskrbe z električno energijo“. Delovanje tega sistema in pogoje dostopa do javne oskrbe z električno energijo ureja zakon št. 2000-108 o modernizaciji in razvoju javne oskrbe z električno energijo, zlasti členi 2, 4 in 22 navedenega zakona.

(16)

Končni odjemalci na organiziranem trgu električno energijo kupujejo od dobavitelja, ki ga določi država, in sicer po reguliranih cenah, tj. standardnih tarifah iz uvodne izjave (1). Država določi dobavitelje, pristojne za distribucijo električne energije v okviru javne oskrbe z električno energijo, glede na geografska območja pristojnosti. Za približno 95 % francoskega ozemlja je pristojno podjetje Electricité de France (v nadaljnjem besedilu: EDF). Drugi zadevni dobavitelji so običajno znani kot „nenacionalizirani distributerji“ ali „lokalna distribucijska podjetja“. Podjetje EDF ima lastne zmogljivosti za proizvodnjo električne energije. Lokalna distribucijska podjetja pa se z električno energijo najpogosteje oskrbujejo pri podjetju EDF, in sicer po cenah, ki so prav tako regulirane in se imenujejo „tarife za prenos električne energije nenacionaliziranim distributerjem“.

(17)

V skladu s členom 66 zakona št. 2005-781 z dne 13. julija 2005 o določitvi smernic na področju energetske politike (10) imajo vsi upravičeni odjemalci pravico do oskrbe z električno energijo po standardnih tarifah za vse obstoječe porabnike, v zvezi s katerimi zadevni odjemalec ali druga oseba te pravice še ni uveljavljala.

(18)

V skladu z zadevnim členom je enaka pravica zagotovljena upravičenim odjemalcem za njihove nove porabnike, če so bili ti priključeni na distribucijsko ali prenosno omrežje pred 31. decembrom 2007.

(19)

Leta 2007 je bil datum, do katerega se je lahko za porabnike, ki so bili na novo priključeni na distribucijsko ali prenosno omrežje, uveljavljala pravica do oskrbe z električno energijo po standardnih tarifah, prestavljen na 1. julij 2010. Obveznost oskrbe odjemalcev, ki so do tega upravičeni, z električno energijo po standardnih tarifah velja za EDF in lokalna distribucijska podjetja, glede na geografsko območje, na katerem se nahaja zadevni porabnik.

(20)

Člen 66 zakona št. 2005-781 je bil pozneje spremenjen. Z različico zakona, kakor je bil spremenjen z zakonom št. 2008-66 z dne 21. januarja 2008 o reguliranih tarifah za električno energijo in zemeljski plin (11), je pravica do oskrbe z električno energijo po standardnih tarifah razširjena na naslednje odjemalce:

(21)

Veljavni zakoni in predpisi določajo, da so standardne tarife določene glede na kategorije, ki temeljijo na bistvenih značilnostih dobave, ob upoštevanju stroškov te dobave. Poleg tega odločitve o standardnih tarifah sprejmeta ministra za gospodarstvo in energijo skupaj na podlagi mnenja francoskega energetskega regulatorja (Commission de régulation de l'énergie, v nadaljnjem besedilu: CRE), ki temelji na analizi tehničnih stroškov in splošne računovodske evidence operaterjev. Spremembe standardnih tarif se določijo vsako leto in morajo odražati spremembe stroškov proizvodnje električne energije, ki vključujejo investicijske stroške, stroške uporabe proizvodnih zmogljivosti ter prenosnega in distribucijskega omrežja ter stroške goriva. Pri določanju tarif električne energije je treba upoštevati stroške proizvodnje in dajanja te električne energije na voljo uporabnikom.

(22)

Standardne tarife so cene, ki vključujejo vse stroške, tj. ceno oskrbe z električno energijo ter vse stroške za prenos in uporabo omrežja. Ločene so po kategorijah uporabnikov in se imenujejo „tarifne opcije“. Tarifne opcije so funkcije parametrov, kot je priključna moč, trajanje uporabe ali možnost omejitve porabnika. Za nekatere odjemalce je lahko na voljo več tarifnih opcij, zato morajo izbrati med njimi.

(23)

Tarifne opcije so združene v tri velike kategorije, in sicer „modre“, „rumene“ in „zelene“ tarife. Med letoma 2009 in 2011 so se rumene tarife uporabljale za približno 300 000 porabnikov, zelene pa za 100 000 porabnikov.

(24)

S členom 15(V) in členom 16 zakona št. 2006-1537 z dne 7. decembra 2006 o energetskem sektorju (13), s katerima je bil uveden sistem tarif za vrnitev (14), so se te okoliščine spremenile. Ta sistem končnim odjemalcem, ki električno energijo kupujejo na prostem trgu, omogoča, da so pod določenimi pogoji ponovno upravičeni do regulirane cene.

(25)

Prvotna različica zakona, ki je veljala med letoma 2004 in 2008, je določala, da lahko vsi končni odjemalci, ki so električno energijo kupovali na prostem trgu, na podlagi sistema tarif za vrnitev od svojega dobavitelja električne energije zahtevajo, da klavzulo o ceni iz dobavne pogodbe nadomesti s „tarifo za vrnitev“, ki jo določi država, in sicer za obdobje dveh let od vložitve zahtevka, pri čemer druge klavzule dobavne pogodbe ostanejo nespremenjene (15). Da bi bil končni odjemalec upravičen do uporabe tarife za vrnitev, je moral pri svojem dobavitelju vložiti pisni zahtevek do 1. julija 2007.

(26)

Poleg tega člen 30-1 zakona št. 2004-803 določa, da se tarifa za vrnitev „neposredno uporablja za obstoječe pogodbe od datuma vložitve zahtevka“ in da „se uporablja tudi za pogodbe, sklenjene po vložitvi pisnega zahtevka iz prvega pododstavka odstavka I tega člena, tudi pri drugem ponudniku“. Če se je torej dobavna pogodba s končnim odjemalcem, ki je zaprosil za uporabo tarife za vrnitev, iztekla v dveh letih po vložitvi prvotnega zahtevka, je lahko zadevni odjemalec od katerega koli dobavitelja električne energije, ki je privolil v sklenitev dobavne pogodbe, zahteval, naj mu električno energijo do konca tega dveletnega obdobja dobavlja po tarifi za vrnitev.

(27)

Iz določb, ki urejajo tarife za vrnitev, je izhajalo, da:

(28)

Tako kot standardne tarife so tudi tarife za vrnitev cene, ki vključujejo vse stroške, tj. ceno oskrbe z energijo ter vse stroške za prenos in uporabo prenosnega in distribucijskega omrežja. Tarifa za vrnitev ne more biti več kot 25 % višja od standardne tarife, ki se uporablja za porabnika z enakimi značilnostmi.

(29)

Višina tarif za vrnitev je določena z ministrskim odlokom glede na standardno tarifo, ki bi veljala za odjemalca z enakimi značilnostmi, ki ni uveljavljal svoje pravice. Iz tega izhaja, da so tarife za vrnitev skladne s spremembami standardnih tarif. Odlok z dne 3. januarja 2007 o določitvi višine prehodne regulirane tarifne postavke za prilagoditev trga (16) določa naslednje relativne vrednosti:

(30)

V skladu s členom 30-2 zakona št. 2004-803 so do nadomestila upravičeni dobavitelji električne energije, ki nekaterim svojim odjemalcem na podlagi njihovega zahtevka dobavljajo električno energijo po tarifi za vrnitev in ki dokažejo, da ne morejo proizvajati ali pridobiti količine električne energije, potrebne za oskrbo teh odjemalcev po ceni, nižji od „cene za dobavo“, vključene v tarifo za vrnitev. To nadomestilo krije razliko med stroški proizvodnje zadevnega dobavitelja ali ceno, po kateri se ta oskrbuje na trgu na debelo, pri čemer se upošteva pri zgornji meji, določeni zanj, in ki se določi v skladu s pravili iz ministrskega odloka, ter prihodki od zadevne dobave. Po potrebi se lahko stroški proizvodnje dobavitelja ocenijo ob upoštevanju stroškov proizvodnje „povezanih družb“ zadevnega dobavitelja na nacionalnem ozemlju. Višina stroškov, za katere se zagotovi nadomestilo, se izračuna na podlagi računovodske evidence dobaviteljev v skladu s pravili, ki jih določi CRE. Stroške preverjanja teh računovodskih evidenc krijejo dobavitelji sami, pri čemer lahko CRE za njihovo preverjanje najame neodvisno podjetje po lastni izbiri.

(31)

Podrobna pravila, ki urejajo sistem nadomestil, so določena v odloku št. 2007-689 z dne 4. maja 2007 o nadomestilu za stroške prehodne regulirane tarifne postavke za prilagoditev trga (17). Zgornja meja iz uvodne izjave (30) se izračuna glede na cene na francoskem trgu na debelo, da bi se, kot trdijo francoski organi, izognili špekulacijam in zlorabam. Zgornja meja je bila najprej izračunana na podlagi formule, določene z ministrskim odlokom z dne 4. maja 2007. Na podlagi te formule je zgornja meja določena kot kombinacija povprečnih cen na najpomembnejši francoski borzi z električno energijo (Powernext) za standardizirane letne, četrtletne, mesečne in dnevne terminske pogodbe za osnovno in konično obremenitev (18). Zadevna formula omogoča le manjšo prilagoditev zgornje meje posebnim značilnostim vsakega zadevnega dobavitelja. Spremenjena je bila z ministrskim odlokom z dne 22. decembra 2008, s katerim je bila izboljšana, tako da se pri izračunu zgornje meje bolje upoštevajo razlike med stroški proizvodnje ob upoštevanju profila porabe njegovih odjemalcev, katerim se električna energija dobavlja po tarifi za vrnitev.

(32)

Če ima dobavitelj neposredno ali prek povezanih družb na voljo proizvodna sredstva v Franciji, s katerimi lahko pokrije celotno porabo svojih končnih odjemalcev, in če so njegovi stroški proizvodnje nižji od cen na francoskem trgu na debelo, se stroški, za katere se prejme nadomestilo, določijo glede na te stroške proizvodnje in ne glede na cene na trgu na debelo, kot izhaja iz odloka št. 2007-689, kakor je bil spremenjen. Poleg tega velja, da zadevni dobavitelj ni upravičen do nadomestila, če so ti stroški nižji od „cene za dobavo“, vključene v tarifo za vrnitev. Tak je primer EDF, ki dobavlja večino električne energije, zagotovljene v okviru sistema tarif za vrnitev, na prostem trgu in ki ima na voljo pomembne zmogljivosti za proizvodnjo jedrske in vodne energije, katerih proizvodni stroški so nižji od „cene za dobavo“, vključene v tarifo za vrnitev.

(33)

Če dobavitelj neposredno ali prek povezanih družb v Franciji nima na voljo proizvodnih sredstev, s katerimi lahko pokrije celotno porabo svojih končnih odjemalcev, se mu izplača nadomestilo, ki se ob upoštevanju zgornje meje iz uvodne izjave (30) določi na podlagi cen na trgu na debelo, količine električne energije, prodane končnim odjemalcem v Franciji, stroškov proizvodnje, povezanih s proizvodnimi sredstvi, ki jih ima zadevni dobavitelj neposredno ali prek povezanih podjetij na voljo v Franciji, in na podlagi prodane količine, proizvedene s temi proizvodnimi sredstvi.

(34)

Poleg tega se stroški trženja, ki so povezani z dobavo električne energije po tarifi za vrnitev in se odštejejo od prihodkov iz naslova te dobave, prav tako upoštevajo pri izračunu nadomestila. Končno, zakoni in predpisi, ki urejajo mehanizem nadomestil, za dobavitelje, ki prejmejo nadomestilo, ne predvidevajo dobička.

(35)

Nadomestilo se financira na podlagi dveh obveznih prispevkov:

(36)

V skladu z zakonom prihodek od teh dveh obveznih prispevkov prejme finančna institucija Caisse des dépôts et consignations (v nadaljnjem besedilu: CDC). Znesek nadomestila, do katerega je upravičen vsak zadevni dobavitelj, izračuna CRE na podlagi izjav, ki jih prejme od teh dobaviteljev. CRE rezultate teh izračunov pošlje instituciji CDC, ki izvede ustrezna plačila.

(37)

Kadar obvezna prispevka ne zadostujeta za plačilo vseh nadomestil v določenem letu, se manjkajoči znesek, ki ga je treba zbrati, doda znesku stroškov, ki se zaračunajo v naslednjem letu. Tako so stroški, ki jih je treba plačati v letu 2011, sestavljeni iz stroškov v višini 3,4 milijarde EUR, ki so predvideni za leto 2011, in poravnave stroškov za leto 2009 v višini 1,4 milijarde EUR, kar je skupaj 4,8 milijarde EUR. Da bi se lahko ti stroški v celoti pokrili, bi se moral prispevek za javno oskrbo z električno energijo v letu 2011 povečati na 12,9 EUR/MWh, od česar bi bilo 9,3 EUR/MWh namenjenih za kritje stroškov za leto 2011, 3,6 EUR/MWh pa za financiranje poravnave stroškov za leto 2009. Vendar je bilo leta 2011 določeno, da prispevek za javno oskrbo z električno energijo znaša 7,5 EUR/MWh, kar pomeni, da bi bilo nadomestilo podjetju EDF za leto 2011 za 2 milijardi EUR nižje od predvidenega, nadomestilo za leto 2010 pa naj bi bilo po ocenah nižje za 1 milijardo EUR.

(38)

S členom 166 zakona št. 2008-776 je bil spremenjen člen 30-1 zakona št. 2004-803, tako da so bili vsi končni odjemalci, katerih porabnikom se je električna energija že dobavljala v okviru sistema tarif za vrnitev, upravičeni do uporabe tarif za vrnitev za zadevne porabnike do 30. junija 2010, medtem ko je bil prej končni odjemalec do uporabe teh tarif upravičen največ dve leti, in sicer najpozneje do 30. junija 2009.

(39)

Prav tako lahko v skladu s členom 166 zakona št. 2008-776 vsak končni odjemalec vloži zahtevek do 30. junija 2010, medtem ko v preteklosti zahtevkov za odobritev uporabe sistema tarif za vrnitev po 1. juliju 2007 ni bilo več mogoče vložiti.

(40)

Poleg tega v skladu z navedenim členom končni odjemalec, ki se je odpovedal pravici do uporabe tarif za vrnitev za oskrbo posameznega porabnika, ni mogel zaprositi za ponovno odobritev pravice do uporabe teh tarif za oskrbo zadevnega porabnika.

(41)

Noben končni odjemalec tudi ni mogel biti upravičen do uporabe sistema tarif za vrnitev po 30. juniju 2010.

(42)

Standardne tarife so od 1. januarja 2004, tarife za vrnitev pa od leta 2006 vsako leto spremenjene z ministrskim odlokom. Struktura tarifnega sistema, tj. vse tarifne opcije in različice, predlagane različnim končnim odjemalcem glede na njihovo priključno moč in profile porabe, se od leta 2004 praktično ni spremenila. Standardne tarife in tarife za vrnitev so se spreminjale tako, da se je za vsako od glavnih kategorij tarifnih opcij posebej določilo povprečno zvišanje, ki je bilo nato prilagojeno za vsako tarifno opcijo in različico.

Preglednica 1

Standardne tarife in tarife za vrnitev (EUR/MWh brez davkov) od 1. januarja 2004 do 1. januarja 2012  (20)

(43)

Na prostem trgu so bile cene dokaj stabilne in so v letu 2004 znašale med 30 in 35 EUR/MWh, nato pa so se v letu 2005 postopoma zviševale in so do konca leta 2005 dosegle več kot 50 EUR/MWh. V letu 2006 je cena nihala med 50 in 60 EUR/MWh, pri čemer je povprečno znašala približno 55 EUR/MWh. Do 7. decembra 2006 so se na prostem trgu cene spreminjale neodvisno od višine standardnih tarif, saj se končni odjemalec, ki se je oskrboval na prostem trgu, ni mogel vrniti na organizirani trg, če je bila cena, do katere je bil upravičen na prostem trgu, višja od standardnih tarif.

(44)

Na podlagi informacij, ki jih je predložil CRE (21), se zdi, da cene terminskih pogodb na trgu na debelo nihajo veliko bolj kot tarife za vrnitev in da so bile v prvih treh četrtletjih leta 2008 bistveno višje od „cene za dobavo“, vključene v zelene in rumene tarife za vrnitev. Cene letnih pogodb za osnovno obremenitev za leto 2009 so se zvišale in so 30. septembra 2008 dosegle 85,6 EUR/MWh. Tudi cene letnih pogodb za konično obremenitev za leto 2009 so se zvišale in so istega dne dosegle skoraj 120 EUR/MWh. Francoski organi so navedli, da so se v prvi polovici leta 2008 cene letnih pogodb za osnovno obremenitev na borzi Powernext zvišale s 60 na 80 EUR/MWh, pri čemer je najvišja cena presegla 90 EUR/MWh.

(45)

V letu 2009 so se cene električne energije znižale zaradi neugodnih gospodarskih razmer in nižjih cen fosilnih goriv. CRE je v svojem poročilu o delovanju trga z dne 21. decembra 2009 (22) navedel, da so se cene terminskih proizvodov od leta 2008 znižale za približno 50 %. Cene letne pogodbe za osnovno obremenitev za leto 2010, ki so znašale manj kot 60 EUR/MWh, so se 30. junija 2009 ponovno zvišale na ravni iz začetka leta 2007. Ta trend velja za vse terminske proizvode, vključno z mesečnimi in četrtletnimi.

(46)

Te tržne cene so cene oskrbe, kar pomeni, da ne vključujejo stroškov za prenos in uporabo omrežja. Da jih je mogoče primerjati s tarifami, tj. cenami, ki vključujejo vse stroške, je treba od teh tarif odšteti del, ki ustreza stroškom za prenos in uporabo omrežja, tako da se ohrani samo del, ki ustreza oskrbi z energijo. Po podatkih gospodarske zbornice v Parizu stroški za prenos in uporabo dobavljene električne energije predstavljajo od 30 % do več kot 50 % skupne cene električne energije glede na pogodbeno moč in priključno napetost (23). Družba POWEO ocenjuje, da stroški za prenos predstavljajo skoraj 45 % tarife za poslovne odjemalce (24).

(47)

Ob upoštevanju navedenega in sklepa o začetku postopka preglednica 2 prikazuje spremembe „cene za dobavo“, ki je vključena v standardne tarife in tarife za vrnitev ter se izračuna tako, da se od skupne cene električne energije odštejejo stroški za prenos in uporabo omrežja, in sicer za tarife med januarjem 2004 in januarjem 2012. Da se oceni, ali imajo upravičenci od zadevnih tarif gospodarsko prednost, je treba „cene za dobavo“ primerjati s tržnimi cenami, ki so veljale v zadevnem obdobju in so opisane v uvodnih izjavah (43) do (45), pri čemer je ta primerjava izvedena v uvodnih izjavah (109) in (110).

Preglednica 2

„Cena za dobavo“, ki je vključena v standardne tarife in tarife za vrnitev (EUR/MWh brez davkov) od 1. januarja 2004 do 1. januarja 2012  (25)

(48)

Francoski trg z električno energijo ima v primerjavi z drugimi v Uniji posebne značilnosti. Eno samo podjetje, tj. podjetje EDF, ima 87 % zmogljivosti proizvodnje električne energije v celinski Franciji iz vseh virov, vključno z jedrskimi in vodnimi viri (26). Zato je EDF (ali v manjši meri lokalna distribucijska podjetja) v Franciji ohranil več kot 85-odstotni tržni delež in ima še vedno prevladujoč položaj na področju vseh segmentov odjemalcev, ne glede na to, ali so to posamezniki, mala in srednje velika podjetja ali veliki odjemalci. Po podatkih observatorija za trge CRE za tretje četrtletje leta 2011 je le 7 % porabnikov (in 35 % v okviru celotne porabe) sklenilo pogodbo, ki ne vključuje reguliranih tarif (18 % pri velikih negospodinjskih porabnikih, 15 % pri majhnih negospodinjskih porabnikih in 5–6 % pri drugih porabnikih), preostalih 93 % pa je sklenilo pogodbo, ki vključuje regulirane tarife. Velika večina porabnikov, ki so upravičeni do uporabe reguliranih tarif, so stranke podjetja EDF.

(49)

Zlasti EDF zaradi svojih jedrskih elektrarn v celoti zagotavlja proizvodnjo jedrske električne energije, ki stalno predstavlja več kot 75 % celotne proizvodnje električne energije v Franciji. Poleg tega ima EDF tudi najpomembnejše koncesije za pridobivanje vodne energije, medtem ko razvoj novih proizvodnih zmogljivosti za pridobivanje vodne energije ovirajo naravne omejitve. Proizvodne zmogljivosti jedrskih elektrarn, zgrajenih pred liberalizacijo trgov na ravni Unije, so zelo standardizirane (v bistvu se ena sama tehnologija uporablja za skupine z različnimi inštaliranimi močmi: 900 do 1 600 MW) – zaradi česar so primerne za ekonomijo obsega na področju vzdrževanja, naložb, usposabljanja, razporejanja osebja itd. – in so v veliki meri amortizirane glede na povprečne proizvodne stroške, ki so precej nižji od stroškov pri drugih tradicionalnih tehnologijah.

(50)

Dejansko so za strukturo skupnih stroškov jedrske energije značilni visoki fiksni stroški (kot so amortizacija elektrarn, stroški predelave in skladiščenja odpadkov, stroški razgradnje) in relativno nizki spremenljivi stroški (zlasti gorivo). V Evropi so na primer skupni stroški električne energije, proizvedene iz zemeljskega plina (68 EUR/MWe), 76 % višji od stroškov proizvodnje jedrske energije (39 EUR/MWe), stroški električne energije, proizvedene iz premoga (61 EUR/MWe), pa so od teh stroškov višji za 59 %. Poleg tega so glede na mejne stroške električne energije pri oblikovanju cen na trgu na debelo spremenljivi stroški za gorivo še vedno pomembnejši od skupnih stroškov. Vendar pa ti spremenljivi stroški predstavljajo povprečno 28 % skupnih stroškov elektrarn na premog, 70 % skupnih stroškov elektrarn na plin in le 16 % skupnih stroškov v jedrskem gorivnem krogu (27).

(51)

Kar zadeva francoski trg, je tako CRE leta 2011 ocenil, da bi cena, ki bi ustrezala gospodarskim pogojem dolgoročne uporabe jedrskih zmogljivosti podjetja EDF, znašala med 36 in 39 EUR/MWh, obratovalni stroški pa bi znašali 25 EUR/MWh (28). Dejstvo, da podjetje EDF razpolaga z jedrsko energijo s tako veliko razliko v zvezi z mejnimi stroški, temu podjetju zagotavlja zelo veliko prednost pred konkurenti, ki proizvajajo toplotno energijo ali energijo iz obnovljivih virov.

(52)

Zaradi medsebojne povezanosti s sosednjimi državami članicami se veleprodajna cena električne energije v Franciji določa na regionalni ravni (na ravni Francije/Nemčije/Beneluksa). Zato se v veliki meri določa na podlagi operativnih stroškov elektrarn na plin in premog, zaradi česar je višja kot pri jedrski energiji in ima jedrska energija konkurenčno prednost v obliki prihrankov na podlagi določanja cen. Noben dejanski ali potencialni konkurent ne deluje v podobnih pogojih in prej kot v nekaj desetletjih ne bi mogel imeti na voljo proizvodnih zmogljivosti z nizkimi stroški, ki bi ustrezale pomembnemu delu zmogljivosti jedrskih in vodnih elektrarn podjetja EDF.

(53)

Ob upoštevanju teh okoliščin so si 15. septembra 2009 francoski predsednik vlade ter komisarja za konkurenco in energetiko začeli izmenjevati dopise o temeljnih elementih osnutka reforme francoskega trga z električno energijo, pri čemer so predvideli zlasti:

(54)

Da bi francoska vlada izpolnila obveznosti, ki jih je sprejela Francija, je imenovala komisijo strokovnjakov, ki jo je vodil Paul Champsaur in je bila zadolžena za pripravo predlogov za organizacijo trga z električno energijo. Na njenih predlogih sta temeljila zakon št. 2010-1488 o novi organizaciji trga z električno energijo, ki je bil sprejet 7. decembra 2010 (29), in njegov izvedbeni odlok št. 2011-466 z dne 28. aprila 2011 (30).

(55)

Zakon št. 2010-1488 določa, da so tarife za vrnitev odpravljene od 1. julija 2011, rumene in zelene standardne tarife pa bodo odpravljene leta 2015. Z zakonom št. 2010-1488 je bil tudi spremenjen zakon št. 2000-108 z dne 10. februarja 2000 o modernizaciji in razvoju javne oskrbe z električno energijo, in sicer z uvedbo člena 4-1, ki predvideva, da imajo od 1. julija 2011 in za obdobje 15 let alternativni dobavitelji električne energije pravico do reguliranega dostopa do prvotne jedrske energije za skupaj največ 100 TWh ali približno 25 % proizvodnje v okviru prvotnih jedrskih zmogljivosti. Ceno reguliranega dostopa do prvotne jedrske energije je v začetku določila vlada po posvetovanju s CRE. Odstavek VII člena 4-1 določa, da mora za zagotovitev pravičnega nadomestila za EDF cena odražati gospodarske pogoje proizvodnje električne energije v jedrskih elektrarnah v času trajanja zadevnega sistema. Cena reguliranega dostopa do prvotne jedrske energije mora vključevati naslednje elemente:

(56)

Cena reguliranega dostopa do prvotne jedrske energije, ki je bila določena z odlokom ministra za energijo maja 2011, je znašala 40 EUR/MWh in naj bi veljala od 1. julija 2011, da se lahko odjemalcem, ki so do tarife za vrnitev upravičeni do 30. junija 2011, zagotovi ponudba, ki temelji na cenah za dostop (na trg na debelo), in sicer na ravni maloprodajnih cen. Z drugim odlokom je bilo določeno, da cena reguliranega dostopa do prvotne jedrske energije za leto 2012 znaša 42 EUR/MWh (31). Vlada je navedla, da je raven cen, ki se je uporabljala v letu 2011, posledica potrebe po zagotavljanju kontinuitete veleprodajnih cen s tarifo za vrnitev. Vlada je za leto 2012 upravičila raven cen z vnaprejšnjim upoštevanjem nujnih naložb v povečanje varnosti jedrskih elektrarn po nesreči v Fukušimi.

(57)

Od 8. decembra 2013 bo cene reguliranega dostopa do prvotne jedrske energije določal CRE. V odloku, ki ga sprejme Državni svet, morajo biti določeni pogoji, pod katerimi CRE določa cene za dostop.

(58)

Prvo obdobje zagotavljanja reguliranega dostopa do prvotne jedrske energije se je začelo 1. julija 2011. Okvirni sporazum z EDF je podpisalo 32 dobaviteljev, pri čemer naj bi bilo od 1. julija 2011 do 30. junija 2012 z reguliranim dostopom do prvotne jedrske energije zagotovljenih 61,3 TWh električne energije. V letu 2011 je mogoče 84,4 % reguliranega dostopa do prvotne jedrske energije pripisati konkurenčnim dobaviteljem podjetja EDF. Ta odstotek predstavlja delež prvotne proizvodnje jedrske energije v skupni porabi končnih odjemalcev v celinski Franciji.

(59)

Januarja 2012 so bile s ponovno izmenjavo dopisov med francoskim predsednikom vlade in komisarjema za konkurenco in energetiko določene obveznosti Francije v zvezi z dvema dodatnima vprašanjema:

(60)

Komisija je v svojih sklepih o začetku in razširitvi postopka preiskave menila, da je za zelene in rumene standardne regulirane tarife ter tarife za vrnitev odgovorna Francoski republika, saj so bile te uvedene in se spreminjajo na podlagi zakonodajnih ali regulativnih aktov, ki iz njih izhajajo. Te tarife so vključevale sredstva pod nadzorom države, ne glede na to, ali gre za sredstva podjetja EDF pod nadzorom države ali posamezne prispevke pod nadzorom subjekta, tj. CDC, ki ga ta imenuje.

(61)

Ker bi regulirane tarife pomenile gospodarsko prednost v smislu tržnih cen za podjetja, ki se jim dobavlja električna energija po teh tarifah in so prisotna v vseh sektorjih gospodarstva, odprtih za konkurenco in trgovino med državami članicami, se zdi, da so te tarife podobne shemam pomoči, ki bi lahko izkrivljale konkurenco in vplivale na trgovino med državami članicami v smislu člena 107(1) PDEU.

(62)

Komisija je v teh sklepih tudi izrazila dvom o združljivosti standardnih tarif in tarif za vrnitev z notranjim trgom.

(63)

Zlasti ocenjuje, da izjeme od določb, navedene v členu 107(2) PDEU, niso uporabne, saj ne gre za pomoč, dodeljeno posameznim potrošnikom, niti za pomoč za povrnitev škode, ki so jo povzročile naravne nesreče ali drugi izjemni dogodki, niti za pomoč za gospodarstvo nekaterih območij Zvezne republike Nemčije, ki jih je prizadela delitev Nemčije.

(64)

Zdi se, da se odstopanja iz člena 107(3)(a), (b) in (d) PDEU ne uporabljajo. Dejansko razen v izjemnih okoliščinah, za katere se zdi, da v tem primeru niso bile prisotne, člen 107(3)(a) ne dopušča pomoči za tekoče poslovanje. Poleg tega pomoč ni namenjena pospeševanju izvedbe pomembnega projekta skupnega evropskega interesa ali za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice niti ni namenjena pospeševanju ohranjanja kulturne dediščine.

(65)

V členu 107(3)(c) PDEU je predvidena možnost odobritve državne pomoči za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi. Komisija je ugotovila, da zadevne pomoči ni mogoče odobriti glede na smernice in predpise, ki pojasnjujejo uporabo določb zadevnega člena.

(66)

Komisija je tudi izrazila dvom o tem, ali se lahko te tarife, ki se uporabljajo za srednje velika in velika podjetja, štejejo za nadomestilo za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena v smislu člena 106(2) PDEU.

(67)

Komisija je v svojem sklepu o razširitvi postopka menila, da dvomi, izraženi v sklepu o začetku postopka iz leta 2007 v zvezi z združljivostjo elementa državne pomoči, ki je bil sprva prisoten v sistemu tarif za vrnitev, z notranjim trgom, veljajo tudi za element pomoči, ki je prisoten v tem sistemu tarif za vrnitev, kakor je bil spremenjen s členom 166 zakona št. 2008-776.

(68)

Komisiji je svoje pripombe predložilo več zainteresiranih dobaviteljev in odjemalcev.

(69)

Podjetje Poweo je v dopisu z dne 14. avgusta 2007 navedlo, da se strinja z analizo Komisije v zvezi z obstojem državne pomoči. V zvezi z obstojem prednosti zadevno podjetje potrjuje, da standardne tarife pomenijo prednost glede na dobavne pogoje na trgu na debelo, glede na tarifo za vrnitev in glede na poslovne ponudbe podjetja EDF. Tarife za vrnitev pomenijo prednost glede na dobavne pogoje na trgu na debelo. V zvezi s selektivnostjo podjetje Poweo dodaja, da je uveljavitev pravice do tržne tarife nepreklicna (odjemalec ne more biti več upravičen do regulirane tarife). Poleg tega standardne tarife in tarife za vrnitev zagotavljajo prednost podjetjem, ki so odjemalci električne energije, in sicer v škodo drugim virom energije. Podjetje Poweo je z dopisom z dne 25. junija 2009 v okviru predložitve pripomb o sklepu o razširitvi postopka zagotovilo dodatne podatke o načinu oblikovanja cenovnih ponudb.

(70)

Podjetje ENEL je v dopisu z dne 21. septembra 2007 ocenilo, da so prvotne tarife prenizke in da tarife za vrnitev ogrožajo druge operaterje. Navedeno podjetje dodaja, da so novi porabniki upravičeni do prvotnih tarif ne glede na mnenje francoskega Državnega sveta v zvezi s tem. V dopisu z dne 27. maja 2009 je podjetje ENEL dodalo, da so zelene in rumene regulirane tarife nižje od tržnih tarif in niso upoštevale njihovih sprememb, zaradi česar se konkurenca ne more razviti. Poleg tega nadomestilo, predvideno za dobavitelje v okviru mehanizma tarif za vrnitev, ne zadostuje, kar še povečuje nastalo prednost za odjemalce. Nazadnje, tarifa za vrnitev dobaviteljem ne omogoča, da bi krili stroške proizvodnje in trženja niti da bi si zadostno povrnili vloženi kapital. Poleg tega je ovirala razvoj konkurence na francoskih trgih.

(71)

Podjetje Electrabel je v dopisu z dne 19. septembra 2007 ocenilo, da imajo zaradi pomoči nekateri dobavitelji električne energije prednost. Nadomestilo, plačano nekaterim dobaviteljem, naj ne bi bilo odvisno od razlike v prometu med pogodbeno ceno in tarifo za vrnitev, ampak naj bi se izračunalo glede na stroške dobavitelja za oskrbo. Tako izguba prihodkov dobavitelja in prejeto nadomestilo, ki naj bi sicer nadomestilo ta izgubljeni prihodek, nista povezana. V zvezi z obstojem storitve splošnega gospodarskega pomena, ki jo bodo morali plačevati odjemalci kot dejanski upravičenci tarife za vrnitev, podjetje Electrabel ocenjuje, da ta obstoj ni dokazan. Podjetje Electrabel je v dopisu z dne 26. junija 2009 dodalo, da tarifa za vrnitev prispeva k oblikovanju enotnih ponudb dobaviteljev električne energije in jim preprečuje, da bi oblikovali svoje ponudbe. Skoraj vsi odjemalci podjetja Electrabel so zaprosili za odobritev tarife za vrnitev. Zaradi tarife za vrnitev je podjetje EDF postopno izpodrinilo druge dobavitelje, saj se v primeru enotne tarife odjemalci pogosteje odločijo za to podjetje. Podjetje Electrabel meni, da imajo dobavitelji električne energije prednost pred drugimi viri energije, kot je zemeljski plin. Tarifa za vrnitev je selektivna, kolikor je njena upravičenost odvisna od datuma začetka upravičenosti porabnika, ki pa je odvisna od velikosti samega porabnika.

(72)

Podjetje, ki je zahtevalo zaupno obravnavo, ocenjuje, da pomenijo regulirane tarife državno pomoč za podjetje EDF, saj je modra tarifa višja od tržne tarife. Ker ima podjetje EDF dejansko monopol pri uporabi teh tarif, ima zaradi tega položaja prednost. Ena od podružnic tega podjetja zaradi tarif za vrnitev ni mogla vstopiti na francoski trg. Vstop na trg je bil otežen že zaradi višine veleprodajnih tarif in drugih stroškov (zlasti tarif za pristop k omrežju) za odjemalce, ki so upravičeni do zelenih in rumenih tarif. Tarifa za vrnitev je zaradi svoje višine ustvarila dodatno oviro.

(73)

UNIDEN (združenje industrijskih porabnikov električne energije) je v svojih pripombah z dne 13. avgusta 2007 ocenilo, da so regulirane tarife potrebne zaradi nepopolnega delovanja trga. Prehodne tarife ne pomenijo državnih sredstev, saj drugim operaterjem omogočajo dostop do jedrske in vodne energije, s katero ne razpolagajo, pri čemer se prvotnim operaterjem zagotovi kritje stroškov. Selektivnost ni potrjena, saj struktura tarif ustreza strukturi dejanskih stroškov glede na kategorijo odjemalcev.

(74)

UNIDEN v svojih pripombah o sklepu o razširitvi postopka z dne 28. maja 2009 nasprotuje analizi Komisije v zvezi s selektivnostjo tarif, saj naj ta ne bi upoštevala razlik v stroških dobave med segmenti odjemalcev. Razlikovanje med uporabo tarife za vrnitev v času trajanja pogodbe in ob podpisu pogodbe, neposredno vezane na tarifo za vrnitev, se sicer zdi logično, vendar dejansko ni ustrezno. Cena bi bila dejansko le sestavni del globalne ekonomske vrednosti dobavne pogodbe. Za odjemalce imata vrednost tudi stabilnost in preglednost cene, ki jo plačujejo za oskrbo z električno energijo. V nasprotju z navedenim v sklepu o razširitvi postopka je bila tarifa za vrnitev za odjemalca predpisana, in sicer ne glede na njegov zahtevek. Dejansko obstajajo konkretni primeri neodobrenih zahtevkov v zvezi s pogodbami po juniju 2010 in odjemalci, ki niso nujno zaprosili za uporabo tarife za vrnitev. Zato je izračun morebitne gospodarske prednosti nesmiseln, saj je bil zadevni mehanizem za odjemalce predpisan. V zvezi s prvim obdobjem uporabe tarife za vrnitev se je težko sklicevati na selektivnost, saj je bil mehanizem omejen na odjemalce, ki so zanj zaprosili pred 30. junijem 2007. Vsak odjemalec je imel dejansko na voljo šest mesecev za odločitev, ki mu zagotavlja stabilnost in preglednost cen za obdobje dveh let. Prav tako je onemogočenje prehajanja pri upravljanju tarif za vrnitev razumen ukrep, katerega edini cilj je preprečevanje arbitražnega ravnanja med tržnimi cenami in tarifo za vrnitev, kolikor je sezonskost tarife za vrnitev določena vnaprej in se tržna tarifa stalno spreminja.

(75)

Kar zadeva financiranje iz državnih sredstev, bi moral biti odjemalec, za katerega ni veljalo pričakovano znižanje prispevka za javno oskrbo z električno energijo, torej upravičen do državne pomoči, čeprav se z navedenim prispevkom financira nadomestilo za tarifo za vrnitev. V zvezi s prispevkom proizvajalcev električne energije iz jedrske ali vodne energije je treba opozoriti, da je bistveno nižji od razlike med ceno energije po tarifi za vrnitev in ceno energije po zeleni tarifi ali tarifi, predvideni v „prostovoljnih“ pogodbah, ki so jih proizvajalci prostovoljno sprejeli. UNIDEN ugotavlja, da se s tem prispevkom dejansko le odšteje presežni dobiček, ki so ga ustvarili ti proizvajalci na podlagi uvedbe sistema tarif za vrnitev.

(76)

CLEEE (odbor za zvezo podjetij, ki so uveljavila svojo pravico) je v dopisu z dne 16. avgusta 2007 navedel, da francoski trg z električno energijo deluje slabo in da cene na prostem trgu ne odražajo stroškov proizvodnje. Tržna cena, ki jo Komisija upošteva kot referenčno vrednost, po njegovem mnenju ni ustrezna. Tarifa za vrnitev se ne financira iz državnih sredstev, ampak jo financirajo odjemalci in proizvajalci, ki s prodajo po tarifi za vrnitev ustvarijo dobiček. Ker je tarifa za vrnitev splošno dostopna, se CLEEE ne strinja s trditvijo, da je selektivna. CLEEE je v dopisu z dne 2. junija 2009 dodal, da tarifa za vrnitev ne pomeni prednosti, saj le omejuje škodo odjemalcev, ki so odstopili od uporabe reguliranih tarif in jih ne morejo več uporabljati. CLEEE ocenjuje, da tržna cena ne more biti kazalnik za ugotovitev obstoja gospodarske prednosti, saj je posledica neprilagojenih mehanizmov ali mehanizmov, ki izkrivljajo trg. CLEEE se ne strinja s trditvijo, da je tarifa za vrnitev selektivna, saj je po njegovem mnenju dostopna vsem odjemalcem, ki so uveljavili svojo pravico, in ne daje prednosti nobenemu porabniku, podjetju, gospodarski panogi ali geografskemu območju.

(77)

CLEEE poudarja strukturo in višino tarife za vrnitev ter pojasnjuje bistveno razliko med profilom porabe in njenim obsegom. „Vezni elementi“ tarife za vrnitev so po njegovem mnenju precej enaki, kar je v nasprotju s tem, kar naj bi kazali podatki, ki so na voljo Komisiji. Tarifa za vrnitev ne daje prednosti zelo velikim odjemalcem električne energije na škodo manjših odjemalcev. CLEEE se ne strinja s trditvijo, da je treba tarifo za vrnitev šteti za državno sredstvo in da je pri tem izpolnjen pogoj vpliva na trgovino, zlasti ker Komisija ni dokazala, da je tarifa za vrnitev nižja od stroškov proizvodnje niti da odjemalci, upravičeni do tarife za vrnitev, električno energijo kupujejo po nižji ceni kot njihovi konkurenti v Evropi, za katere se še vedno uporabljajo regulirane tarife. CLEEE dodaja, da je tarifa za vrnitev (ob predpostavki, da pomeni državno pomoč, s čimer se sicer ne strinja) združljiva s Pogodbo. V členu 30-1 zakona z dne 9. avgusta 2004 o javni oskrbi z električno energijo in plinom ter o elektroenergetskih in plinskih podjetjih je tarifa za vrnitev dejansko opredeljena kot storitev splošnega gospodarskega pomena za podjetja v elektroenergetskem sektorju. CLEEE je opozoril, da je ta ukrep nujen zaradi varstva potrošnikov, ki so uveljavili svojo pravico, in hkrati sorazmeren ter brez pretiranega vpliva na trgovino.

(78)

Podjetje SNC Paris Voltaire v dopisu z dne 20. julija 2009 meni, da financiranje geografske porazdelitve oskrbe z električno energijo na medsebojno nepovezanih ozemljih s prispevkom za javno oskrbo z električno energijo pomeni državno pomoč.

(79)

Francoski organi v svojih pripombah o sklepu o začetku postopka izpodbijajo analizo Komisije.

(80)

V zvezi z obstojem prednosti Francija ocenjuje, da:

(81)

Ob upoštevanju teh dveh razlogov Francija ugotavlja, da standardne tarife ne pomenijo prednosti za podjetja, ki jih uporabljajo.

(82)

Francoski organi se poleg tega ne strinjajo s trditvijo, da so standardne tarife selektivne, ter trdijo, da je logično in ekonomsko ustrezno, da standardne tarife nimajo enakega finančnega vpliva (v denarju) za velike in male odjemalce električne energije ter da cena ni sorazmerna s porabljeno količino, saj so stroški proizvodnih sredstev različni. Po mnenju Francije pomeni uravnavanje standardnih tarif splošen ukrep uravnavanja cen, ki velja za vsa podjetja, ki so odjemalci električne energije ter niso uveljavili svoje pravice in niso dostopali do prostega trga.

(83)

Francoski organi se s trditvijo v zvezi z uporabo javnih sredstev ne strinjajo iz dveh razlogov:

(84)

Francija dodaja, da čezmejna trgovina ne more biti prizadeta, ker ni poseganja v konkurenco.

(85)

Francija trdi, da tarifa za vrnitev ne pomeni državne pomoči.

(86)

Po mnenju Francije je tarifa za vrnitev sestavljena iz preprostega povišanja standardnih tarif, pri čemer se ohrani njihova celotna struktura. Ker pojem prednosti v zvezi s končnimi odjemalci, katerim so na voljo neregulirane ponudbe, ni primeren v okviru standardnih tarif, torej prav tako ni primeren v okviru tarife za vrnitev. Ker končni odjemalci, ki plačujejo energijo po standardnih tarifah, niso oproščeni plačila stroškov, to nujno pomeni, da tudi tisti odjemalci, ki plačujejo energijo po tarifi za vrnitev, niso oproščeni plačila teh stroškov.

(87)

Po mnenju francoskih organov pomeni uravnavanje tarife za vrnitev splošni ukrep uravnavanja cen, ki veljajo za vsa podjetja, ki so odjemalci električne energije.

(88)

Francoski organi se ne strinjajo, da obstaja financiranje iz javnih sredstev. Pripis ukrepa državi v smislu, da je ukrep določen z zakonom, dejansko ne zadošča, da bi to pomenilo prenos javnih sredstev. Natančneje, del nadomestila, ki ga krijejo končni odjemalci na podlagi prispevka za javno oskrbo z električno energijo, izključuje povezavo z javnimi sredstvi. Francoski organi torej menijo, da se uporaba dela prejemkov iz naslova prispevka za javno oskrbo z električno energijo za zagotavljanje nadomestila dobaviteljem, ki uporabljajo tarifo za vrnitev, ne more obravnavati kot prenos javnih sredstev. Drugi del nadomestila se financira iz prispevka proizvajalcev jedrske in vodne energije, ki imajo pomembna sredstva za proizvodnjo električne energije (s pragom 2 000 MW) ter majhne stroške in splošno zagotovljeno amortizacijo, ne glede na njihov javni ali zasebni status. Iz tega prispevka ni mogoče sklepati, da gre za neposreden ali posreden prenos javnih sredstev.

(89)

Francija se sklicuje na sodbo Sodišča v zadevi C-379/98 (točka 58), PreussenElektra AG  (32): „[i]z sodne prakse Sodišča pa izhaja, da se za pomoči v smislu člena 92(1) Pogodbe štejejo samo prednosti, ki se dodelijo neposredno ali posredno iz državnih sredstev“. V tem smislu je mogoče ugotoviti, da ni nobene neposredne ali posredne povezave med mehanizmom (postopki plačil ali povračil) in javnimi sredstvi države, niti v primeru vključenosti CDC. Dejansko je vloga CDC v celoti pregledna. CDC nima v nobenem primeru pristojnosti za določanje višine ali namena uporabe izterjanih ali prerazporejenih zneskov. Ti zneski se vodijo na ločenem računu in jih ni mogoče zamenjati s sredstvi, ki jih upravlja CDC. Z vključenostjo CDC se zagotavljata enostavnost in preglednost nadomestila pri trgovanju med plačniki in prejemniki.

(90)

Francija je svoje odgovore na pripombe tretjih oseb predložila 31. januarja 2008. Opozarja, da cen na borzah z električno energijo ni mogoče upoštevati kot referenčne cene. Cena na borzah z električno energijo v Franciji namreč odraža strošek proizvodnje električne energije v Nemčiji ne glede na to, ali je ta električna energija dobavljena v Francijo ali ne. V zvezi s tem je treba opozoriti, da količina, s katero se trguje na borzah z električno energijo, ni v celoti dobavljena: dejansko je dobavljenih približno 10 % količine, s katero se trguje na borzi Powernext. Francija dodaja, da cene na borzah z električno energijo ne odražajo cene iz obstoječih pogodb končnih odjemalcev.

(91)

Francija trdi, da pri mehanizmu nadomestila v okviru tarife za vrnitev čezmerno nadomestilo ni mogoče. Francija opozarja, da je bil sistem vzpostavljen po obsežnem usklajevanju skupine zainteresiranih strani z namenom čim večje omejitve morebitnih prednosti in priložnosti, in sicer pod nadzorom CRE. Postopek deluje na naslednji način: vsak dobavitelj, ki končnega odjemalca oskrbuje po tarifi za vrnitev, je upravičen do nadomestila. Nadomestilo se izračuna kot razlika med prejemki v okviru tarife za vrnitev (v EUR/MWh) in stroški oskrbe. Stroški oskrbe so omejeni s teoretičnim stroškom oskrbe, določenim glede na cene na borzah za električno energijo (približno gre za ponderirano povprečje različnih cen na borzah z električno energijo). Natančna zgornja meja stroškov oskrbe za leto N je znana šele konec istega leta N. Zdi se, da je težko razviti strategijo, ki bi dejansko omogočala čezmerno nadomestilo. Ob predpostavki, da bi dobavitelj razvil takšno strategijo, bi jo CRE, ki je pristojni organ za uporabo tega sistema, sankcioniral.

(92)

Če Komisija sklene, da pomenijo standardne tarife in tarifa za vrnitev pomoč, s čimer se francoski organi ne strinjajo, bi se morala ta pomoč po njihovem mnenju šteti za združljivo v skladu s členom 106(2) PDEU, ki ga je treba brati ob upoštevanju člena 3(2) Direktive 2003/54/ES. Po mnenju francoskih organov bi bilo treba te tarife prav tako obravnavati kot pomoč, združljivo z notranjim trgom na podlagi člena 107(3) PDEU, ker se z njimi odpravljajo tržne pomanjkljivosti. Standardne tarife bi se morale v vsakem primeru uvrščati med obstoječo pomoč, saj so bile uvedene pred liberalizacijo trga z električno energijo. Nazadnje, če Komisija standardnih tarif noče šteti za obstoječo pomoč, francoski organi ocenjujejo, da lahko utemeljeno potrdita načeli zaupanja prava in pravne varnosti.

(93)

Francoski organi podpirajo analizo, ki so jo predstavili v odgovor na sklep o začetku postopka. Ob predpostavki, da se lahko cene na borzah z električno energijo v nasprotju z obdobjem 2004–2007 obravnavajo kot primerna referenčna vrednost, francoski organi v zvezi z obstojem prednosti navajajo, da so tržne cene enako visoke kot tarifa za vrnitev leta 2009.

(94)

Francoski organi v zvezi s selektivnostjo trdijo, da je cilj tarife za vrnitev preprečiti arbitraže med reguliranim sistemom in tržnimi cenami. Tarifa za vrnitev ni v ničemer selektivna, ampak je splošen ukrep: udeleženci jo morajo upoštevati pri svoji izbiri v zvezi s ponudbami za oskrbo z električno energijo. Zato francoski organi opozarjajo na oceno Sodišča, da državni ukrep, ki brez razlikovanja koristi vsem podjetjem na nacionalnem ozemlju, ne more pomeniti državne pomoči. Francija dodaja, da različni načini določanja višine tarife za vrnitev temeljijo na objektivnih in tehničnih merilih, ki so sicer enaka merilom za standardno tarifo.

(95)

Po mnenju Francije je treba pojem selektivnosti analizirati na podlagi pogojev na trgu, ki veljajo za vsa podjetja. Selektivnost je prisotna in operativna le, če predstavlja analizirani sistem odločilno prednost za posebno kategorijo udeležencev na trgu v škodo drugih kategorij. Vendar v tem primeru to ne velja. Če se druga podjetja na splošno niso odločila za tarifo za vrnitev, to pomeni, da so bili zanje pogoji oskrbe po tržni ceni ugodnejši. Podjetja zaradi obstoja tega sistema niso v nobenem primeru prikrajšana. Selektivnost se lahko analizira le, kar zadeva naravo zadevnih podjetij: vsako podjetje glede na svoje značilnosti razvije lastno strategijo, pri čemer kar najbolj izkoristi ponujene možnosti glede stroškov oskrbe. Vendar je treba ugotoviti, da so se za tarifo za vrnitev odločile vse kategorije podjetij. Niti eno podjetje ni bilo izključeno.

(96)

V zvezi z obstojem in uporabo javnih sredstev Francija kot odgovor na točko 77 sklepa o razširitvi postopka navaja, da zasebna skupina GDF Suez, ki ima na voljo 3 000 MW pretočne vodne električne energije po konkurenčni ceni (približno 30 EUR/MWh, vključno s pristojbino), ne prejema nadomestila. Čeprav podjetji EDF in GDF Suez nimata enakega statusa, se kljub temu obravnavata pod popolnoma enakimi pogoji, kar zadeva financiranje tarif za vrnitev. Francoski organi torej zavračajo dejstvo, da so uporabljena javna sredstva z namenom, da bi podjetje EDF sodelovalo pri financiranju tarif za vrnitev.

(97)

V zvezi z vplivom na trgovino in konkurenco francoski organi opozarjajo, da mora Komisija predložiti dokaz o vplivu na konkurenco, in sicer na podlagi obravnave podjetij, ki so v popolnoma enakem dejanskem in pravnem položaju. V vsakem primeru pa tarifa za vrnitev ne spreminja preteklega stanja, v okviru katerega so lahko podjetja na francoskem trgu izkoristila konkurenčnost francoskih proizvodnih zmogljivosti za električno in zlasti jedrsko energijo.

(98)

Člen 107(1) PDEU določa, da: „Razen če Pogodbi ne določata drugače, je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.“

(99)

Državna pomoč v smislu člena 107(1) PDEU obstaja, če ukrep zagotavlja prednost posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, je selektiven, se financira iz državnih sredstev ter vpliva ali bi lahko vplival na konkurenco in trgovino med državami članicami.

(100)

Komisija je analizirala obstoj elementa državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU za negospodinjske odjemalce, ki uporabljajo enega od tarifnih sistemov, ki sta predmet tega postopka. Kar zadeva standardne tarife, je Komisija poleg tega svoj pregled omejila na obdobje od 1. julija 2004, tj. od datuma liberalizacije trga z električno energijo. Dejansko so na ta datum vsi negospodinjski odjemalci postali upravičenci v skladu z Direktivo 2003/54/ES. Pred tem je bilo upravičenih zelo malo podjetij.

(101)

Da se ukrep pomoči obravnava kot selektiven v smislu člena 107(1) PDEU, mora dajati prednost posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, kar ga ločuje od splošnih ukrepov, ki se uporabljajo za vse gospodarske sektorje.

(102)

Po oceni Komisije na podlagi dejstva, da se standardne tarife in tarifa za vrnitev načeloma uporabljajo za vsa podjetja, ki so odjemalci električne energije, ni mogoče sklepati, da so ti ukrepi splošni. Da se zadevni ukrepi dejansko štejejo za splošne, se morajo uporabljati za vsa podjetja in ne le za tista, ki so odjemalci električne energije, med katerimi lahko nekatera podjetja dajejo prednost takšni porabi v primerjavi z drugimi podjetji, ki uporabljajo druge vire energije.

(103)

Zadevni tarifni ukrepi so torej selektivni v tem, da dajejo prednost podjetjem, ki so odjemalci električne energije, v primerjavi s podjetji, ki uporabljajo energijo iz fosilnih goriv, kot so premog, nafta in njeni derivati ali do neke mere plin, ne glede na dejstvo, da je njegova cena prav tako regulirana. Poleg tega takšni tarifni ukrepi dejansko dajejo prednost podjetjem, ki so veliki odjemalci električne energije, saj se prednost podjetij na podlagi ukrepov nujno povečuje s količino porabljene električne energije.

(104)

Poleg tega selektivnost med podjetji, ki so odjemalci električne energije, izhaja iz uvedenih pravil, ki opredeljujejo kategorije podjetij, ki so ali niso upravičena do reguliranih tarif. Nepreklicnost uveljavitve pravice do uporabe tržnih tarif oziroma reguliranih tarif iz člena 66 zakona št. 2005-781 z dne 13. julija 2005 vsebuje očiten element selektivnosti: podjetja, ki so se odločila za prehod na tržno tarifo, niso več upravičena do standardnih tarif. Uporaba meril v obliki datumov, na katere je bila pravica uveljavljena, ali datumov, na katere so bili vloženi zahtevki za oskrbo po tarifnem sistemu, je imela dodatni učinek, in sicer omejitev upravičenosti nekaterih podjetij do uporabe tarif in izključenost drugih.

(105)

Glede na navedeno Komisija ugotavlja, da so standardne rumene in zelene tarife ter tarife za vrnitev na podlagi člena 107(1) PDEU selektivne v tem, da se uporabljajo le za podjetja, ki so odjemalci električne energije, čeprav gre za veliko število podjetij, ki oskrbujejo več kot 400 000 porabnikov električne energije v Franciji. Državnega ukrepa namreč ni mogoče šteti za splošnega niti v primeru večjega števila upravičenih podjetij niti v primeru raznolikosti sektorjev, v katere spadajo ta podjetja.

(106)

Uporabo tarif v zelo obsežnih delih gospodarskih sektorjev, ki so bili in so še vedno upravičeni do teh tarif, je treba preučiti v fazi ocenjevanja združljivosti tarif z notranjim trgom in ne v fazi ocenjevanja njihove selektivnosti.

(107)

Na podlagi člena 107(1) PDEU prednost obstaja, če državni ukrep podjetju omogoča, da mu ni treba kriti stroškov, ki bi jih podjetje sicer moralo plačati, če ukrepa ne bi bilo. Oskrba z energijo pod preferencialnimi pogoji na podlagi nacionalne zakonodaje ustreza razlagi iz navedenega člena, saj je plačilo za oskrbo z električno energijo jasno obratovalni strošek, ki ga mora podjetje v običajnih razmerah plačati. Zato je treba analizirati, ali zadevni ukrepi povzročajo razbremenitev tega stroška.

(108)

Komisija je analizirala, ali standardne tarife in tarife za vrnitev upravičencem omogočajo oskrbo z električno energijo po ceni, ki je ugodnejša od tržne cene, ki bi veljala, če teh tarif ne bi bilo. Kot to potrjuje ministrski odlok z dne 22. decembra 2008, morajo cene električne energije na prostem trgu, dobavljene velikim ali srednje velikim porabnikom, brez tarife za vrnitev večinoma ustrezati kombinaciji cen terminskih pogodb za osnovno in konično obremenitev na trgu na debelo, pri čemer je ta kombinacija povezana s profilom zadevne porabe.

(109)

Standardne tarife so se od leta 2006 redno prilagajale, kot je prikazano v preglednici 1. Standardne rumene tarife so se med januarjem 2004 in januarjem 2012 povišale za 21 %, zelene tarife pa za 23,8 %. Vendar ta povišanja niso omogočila kritja proizvodnih stroškov v okviru cene za dobavo, ki je del standardnih tarif. Iz primerjave podatkov iz preglednice 2 s tržnimi cenami, opisanimi v uvodnih izjavah (43) do (45), dejansko izhaja, da je cena za dobavo, ki je del standardnih rumenih in zelenih tarif, od leta 2004 sistematično najmanj 25 % nižja od cen na trgih.

(110)

V obdobju uporabe med letoma 2007 in 2011 so se rumene tarife za vrnitev povečale za 13 %, zelene tarife za vrnitev pa za 16 %. V primeru zelenih tarif za vrnitev je bil na podlagi preučitve cene za dobavo, ocenjene glede na referenčne tržne cene, ugotovljen obstoj najmanj 9-odstotne prednosti za vsako leto preučenega obdobja. V zvezi z rumenimi tarifami za vrnitev je primerjava z dobavnimi cenami v času osnovne obremenitve pokazala, da obstaja prednost na letni ravni, ki pa ni sistematična. Te so bile v tem obdobju v povprečju za 13 % nižje od tržnih cen. Poleg tega rumene tarife zadevajo srednje velika podjetja, ki naj bi imela večjo porabo ob konicah, s čimer je podcenjena primerjava na podlagi pogodbe za nižjo tarifo.

(111)

Iz tega izhaja, da uporaba zadevnih tarif zagotavlja gospodarsko prednost upravičenim podjetjem, ki je pod tržnimi pogoji ne bi imele, in sicer v primeru standardnih tarif in zelenih tarif za vrnitev sistematično vsako leto ter v primeru rumenih tarif za vrnitev povprečno v obdobju njihove uporabe.

(112)

Rezultate primerjave s tržnimi cenami, ki kažejo na obstoj gospodarske prednosti, potrjuje mnenje CRE o osnutku odloka z dne 10. avgusta 2006 o cenah električne energije. CRE je v tem mnenju navedel, da cena za dobavo, ki je del standardnih tarif, ne izraža vedno dejanskih dobavnih stroškov in pomeni zlasti preostanek, in sicer celo negativen, za nekatere odjemalce, ki so upravičeni do zelenih in rumenih tarif (33).

(113)

CRE je v mnenju z dne 23. julija 2009 o osnutku odloka o reguliranih prodajnih tarifah za električno energijo navedel, da je neupoštevanje tarife za uporabo javnega omrežja za električno energijo pri reguliranih prodajnih tarifah do zdaj samodejno povzročilo nastanek brezizhodnega tarifnega položaja, tj. položaja, v katerem je proizvodni del tarife, ki se izračuna tako, da se od veljavne tarife za uporabo javnega omrežja za električno energijo in stroškov trženja odštejejo integrirane tarife, bistveno nižji od proizvodnega dela, ki bi omogočal kritje proizvodnih stroškov.

(114)

CRE v mnenju z dne 10. avgusta 2009 o tarifah za električno energijo tako navaja, da je zaradi tarif, veljavnih od avgusta 2008, 222 000 porabnikov, del katerih je upravičen do rumene ali zelene tarife in ki porabijo 2 200 GWh, v brezizhodnem tarifnem položaju, kar pomeni, da je cena za dobavo nižja od 20 EUR/MWh. Med porabniki v poletnem obdobju, ki so vsi upravičeni do rumenih in zelenih tarif, je 22 000 porabnikov (1 200 GWh) v brezizhodnem tarifnem položaju, pri čemer jih ima 7 500 negativno ceno za dobavo.

(115)

Zaradi tarifnega gibanja v avgustu 2009 so se brezizhodni položaji omejili na 82 % porabnikov, številčno pa jih je 1 500 ostalo v tem brezizhodnem položaju. Zaradi tarifnega gibanja v avgustu 2010 brezizhodnih položajev skoraj ni bilo več, saj so zadevali le še 300 porabnikov.

(116)

Izračuni CRE dokazujejo obstoj konkurenčne prednosti, ki je za podjetja, upravičena do tarif za omejitev porabe ali porabo v poletnem obdobju, zelo pomembna. Jasno je, da porabniki, upravičeni do rumene in zelene tarife, katerih cena za dobavo je nižja od 20 EUR/MWh, pod običajnimi tržnimi pogoji ne bi mogli pridobiti enakovredne tarife. To nadalje dokazuje, da lahko standardne tarife pomenijo prednost za veliko podjetij.

(117)

Po tožbi za razglasitev ničnosti odloka z dne 12. avgusta 2008 o ceni električne energije, ki jo je vložilo podjetje Poweo, je Državni svet s sklepom z dne 1. julija 2010 ugotovil, da rumene in zelene tarife iz odloka z dne 13. avgusta 2007 ne zadostujejo za kritje celotnih povprečnih stroškov podjetja EDF, ter od pristojnih ministrov zahteval, da sprejmejo nov odlok.

(118)

Francoski organi poudarjajo, da je morebitna razlika med višino reguliranih prodajnih tarif za električno energijo in cenami na borzah z električno energijo, zlasti na borzi Powernext, nedvomno ciklična. Iz več zaporednih mnenj CRE o reguliranih tarifah v obdobju po začetku postopka Komisije izhaja, da ni tako.

(119)

Francija dodaja, da sklicevanje na ceno na borzah z električno energijo ni primerno, ker večjega dela električne energije, ki jo kupijo podjetja, ni na borzi in ker cene ne temeljijo na gospodarskih razmerah, ki določajo realnost transakcij med kupci in proizvajalci električne energije. Komisija nasprotno ocenjuje, da so cene električne energije na borzi Powernext podlaga za pripravo ponudb dobaviteljev po tržnih cenah.

(120)

Dejstvo, da se je velika večina upravičenih odjemalcev odločila za ohranitev standardnih tarif ali uveljavitev pravice do zelenih in rumenih tarif za vrnitev, je pomembno. CRE je navedel, da je 30. junija 2011, tj. na dan ukinitve tarife za vrnitev, 4 202 000 od skupnih 4 907 000 negospodinjskih porabnikov plačevalo električno energijo po standardnih tarifah, 7 220 pa po tarifi za vrnitev. V smislu letne porabe so standardne tarife predstavljale 161 TWh (kar je 54,6 % porabe negospodinjskih porabnikov), tarifa za vrnitev pa 75 TWh (25,4 %). Štiri leta po odprtju celotnega trga konkurenci je torej del trga s ponudbami po prosti tarifi privabil le 20 % porabnikov.

(121)

To analizo potrjujejo podatki drugih operaterjev, ki so predložili svoje pripombe. Podjetje Electrabel je navedlo, da se je 90,4 % njegovih odjemalcev, ki so pred tem plačevali električno energijo po tržni tarifi, odločilo za uveljavitev pravice do tarife za vrnitev. Po mnenju podjetja Elactrabel prednost odjemalca v celotnem obdobju uporabe tarife za vrnitev v povprečju znaša 11 EUR/MWh. Podjetje Poweo navaja, da je glede na njegove stroške oskrbe in stroške trženja leta 2007 njegova izguba v povprečju znašala med 33 in 34 EUR/MWh na odjemalca, upravičenega do rumene tarife, in 26,6 EUR/MWh na odjemalca, upravičenega do zelene tarife.

(122)

Glede na navedeno Komisija ugotavlja, da obstaja gospodarska prednost za kategorije odjemalcev, upravičenih do standardnih tarif ter zelenih in rumenih tarif za vrnitev.

(123)

Za namene uporabe člena 107(1) PDEU je treba ugotoviti, ali zadevni ukrepi vključujejo državna sredstva v korist upravičencev, in sicer na podlagi sklepov, ki jih sprejme država ali jih je mogoče pripisati državi, glede na to, da gre predvsem za sredstva javnih podjetij.

(124)

V zadevnem primeru je pripisljivost državi jasna, saj sta mehanizem standardnih tarif in mehanizem tarif za vrnitev uvedena z zakonodajnimi in regulativnimi akti Francoske republike. Poleg tega je za vsako tarifno kategorijo višina tarif določena z ministrskim odlokom. Sklepi so torej državni sklepi, na katere podjetja, ki jih morajo izvajati, nimajo nikakršnega vpliva.

(125)

Standardne tarife se financirajo iz sredstev podjetja EDF in lokalnih distribucijskih podjetij, ki električno energijo svojim odjemalcem prodajajo po ceni, ki je nižja od cene, kakršno bi ti plačevali v primeru prostega delovanja trga. Analizirati je treba, ali se lahko njihova sredstva štejejo za državna sredstva.

(126)

Država je večinska lastnica kapitala podjetja EDF. Država je imela 31. decembra 2010 v lasti 84,48 % kapitala. Podjetje EDF je torej pod nadzorom države. Gre za javno podjetje, zato so njegova sredstva državna sredstva. Če odjemalca, ki je upravičen do zadevne tarife, oskrbuje podjetje EDF, mora to na podlagi zakonodajnih in regulativnih sklepov države zagotavljati električno energijo po ceni, ki je nižja od cene na trgu, kar pomeni, da se uporabljajo sredstva pod javnim nadzorom podjetja EDF.

(127)

Neizpodbijani elementi, na katere se sklicuje sklep o začetku postopka, kažejo, da obstaja 168 lokalnih distribucijskih podjetij. Med njimi jih ima 144 obliko družb v državni lasti ali družb z mešanim kapitalom. Družbe v državni lasti so javne ustanove, ki jih v celoti nadzorujejo lokalne skupnosti (na primer občine). Družbe z mešanim kapitalom so delniške družbe, katerih kapital je v večinski lasti javnih organov, njihova sredstva pa so torej državna sredstva. Država torej neposredno nadzoruje lokalna distribucijska podjetja. Nekatera lokalna distribucijska podjetja so osebe javnega prava industrijske in komercialne narave (Etablissement Public à caractère Industriel et Commercial). Te osebe so javne ustanove, ki so v celoti v lasti države, njihova sredstva pa so torej državna sredstva.

(128)

Druga lokalna distribucijska podjetja, kot je Electricité de Strasbourg, so delniške družbe, katerih večina kapitala je v skupni lasti podjetja EDF in/ali občinskih organov. Te družbe so prav tako pod nadzorom države.

(129)

Nazadnje, za zelo majhen delež lokalnih distribucijskih podjetij (20 od 168) je značilna struktura zadrug ali kmetijsko-zadružnih podjetij za električno energijo, za katere je težje določiti, ali so pod nadzorom države.

(130)

Ob upoštevanju dejstva, da podjetje EDF samo distribuira veliko večino (približno 95 %) celotne količine energije, za katero se uporabljajo standardne tarife, in da je velika večina drugih distributerjev pod nadzorom države, je glede na oceno Komisije mogoče sklepati, da zadevni zneski vsaj v veliki večini pomenijo državna sredstva.

(131)

Lokalna distribucijska podjetja so pogosto odjemalci električne energije pri podjetju EDF, ki jo nato distribuirajo po standardnih tarifah na podlagi tako imenovanega sistema tarif za prenos električne energije nenacionaliziranim distributerjem, ki ga prav tako ureja država. Na podlagi tega sistema mora podjetje EDF lokalnim distribucijskim podjetjem zagotoviti toliko električne energije, kot je potrebujejo za izpolnitev svojih obveznosti dobave v okviru sistema standardnih tarif, in sicer po ceni, ki jim omogoča prodajo električne energije po standardni tarifi brez izgub. Tarife, ki jih ponujajo, se torej financirajo iz sredstev podjetja EDF. Komisija nazadnje ocenjuje, da skupna sredstva, ki jih zajema sistem standardnih tarif, izhajajo iz javnih podjetij.

(132)

Komisija se ne strinja s francoskimi organi, ki menijo, da se pri tarifah za vrnitev ne uporablja noben proračunski ali davčni vir, da te tarife podjetja EDF niso ovirale pri doseganju pozitivnih rezultatov ter da standardne tarife in tarife za vrnitev (ki neposredno temeljijo na standardnih tarifah), ki odražajo gospodarske razmere na trgu z električno energijo in stroške proizvodnih zmogljivosti podjetja EDF, zajemajo ustrezno višino prodajne cene električne energije in se torej ne morejo obravnavati kot izgubljeni prihodek za podjetje EDF. Jasno je, da bi se brez standardnih tarif cene, ki jih je podjetje EDF uporabljalo za odjemalce, upravičene do teh tarif, od leta 2004 približale nekoliko višjim cenam na trgu, tako da izgubljeni prihodek podjetja EDF in lokalnih distribucijskih podjetij pomeni izgubljeni prihodek Francoske republike ali javnih organov, ki jih nadzirajo.

(133)

Standardne tarife se torej financirajo iz državnih sredstev in jih je mogoče pripisati državi.

(134)

Tarife za vrnitev se financirajo iz prihodkov od dveh prispevkov, ki ju nalaga država, kot je navedeno v uvodnih izjavah (35) in (36).

(135)

Na podlagi stalne prakse Komisije (34), ki v zvezi s tem upošteva sodno prakso Sodišča (35), prihodek, ki izhaja iz tovrstnih prispevkov, pomeni državna sredstva, kadar so izpolnjeni vsi naslednji trije pogoji:

(136)

Glede na sodno prakso v zadevi PreussenElektra, na katero se sklicujejo francoski organi, je Komisija v svoji praksi odločanja o tarifah za električno energijo preučila, ali obstajajo prispevki, jih je naložila država, in sicer v višini, ki jo je ta določila, s katerimi se je financirala uvedba teh tarif. V nekaterih primerih, tj. kadar je obstajal javni nadzorni organ, prek katerega so prehajala sredstva, je Komisija lahko potrdila obstoj državnih sredstev v smislu člena 107(1) PDEU (36), v drugih primerih, zlasti ker zadevni zneski niso prehajali prek skladov, ki bi jih ustvarila ali upravljala država, pa je potrdila neobstoj takšnih sredstev (37).

(137)

Nasprotno, Komisija je glede na svojo preteklo prakso ocenila, da je mehanizem za delovanje tarif za vrnitev, za katere je predpise oblikovala država, tesno povezan z uporabo javnih sredstev. Prispevek za javno oskrbo z električno energijo je mogoče načeloma izenačiti s takso, ki jo določi država in ga prejme CDC, ki je javni akter, pod nadzorom regulatorja.

(138)

Tarife za vrnitev se torej financirajo iz državnih sredstev.

(139)

Standardne tarife in tarife za vrnitev so del shem pomoči, ki se uporabljajo za vse gospodarske sektorje v Franciji, pri čemer je edini pogoj, da ti porabljajo električno energijo. V industrijskem in storitvenem sektorju v Franciji več tisoč podjetij, ki so upravičena do teh tarif, posluje na trgih, ki so v celoti odprti konkurenci na notranjem trgu in na katerih pri trgovanju med državami članicami ne veljajo izključne pravice ali omejitve.

(140)

Kot je bilo že poudarjeno v sklepih o začetku in razširitvi postopka, Komisija meni, da je vpliv zadevnih sistemov na konkurenco in trgovino med državami članicami jasen, saj so gospodarske dejavnosti, v katere so vključeni odjemalci, upravičeni do standardnih tarif in tarif za vrnitev, predmet trgovanja med državami članicami.

(141)

Komisija ugotavlja, da standardne rumene in zelene tarife ter rumene in zelene tarife za vrnitev pomenijo državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU v korist gospodarskim subjektom, ki so do njih upravičeni.

(142)

Nobeden od dveh tarifnih sistemov iz tega postopka ni bil pred začetkom izvajanja priglašen Komisiji v skladu s členom 108(3) PDEU.

(143)

Čeprav so bile regulirane standardne tarife uvedene leta 1945, torej pred Pogodbo ES in sočasno z ustanovitvijo podjetja EDF, ter so se uporabljale celotno obdobje monopola nad električno energijo v Franciji, pomenijo novo pomoč in ne obstoječo pomoč, ki je predhodna Pogodbama. Posamezne odločitve, na podlagi katerih se spremeni višina standardnih tarif v absolutnem in relativnem smislu v primerjavi z drugimi tarifami, so se dejansko sprejemale vsako leto. Poleg tega imajo letne odločitve o določitvi višine diskrecijski značaj in se ne sprejemajo na podlagi predpisov, ki so veljali pred Pogodbo ES. Čeprav so bila splošna načela določevanja reguliranih tarif iz uvodne izjave (21) določena v zakonodajnih ali regulativnih besedilih, ki so bila v vsakem primeru sprejeta po Pogodbi ES, je iz zaporednih mnenj CRE iz uvodnih izjav (112) do (114) jasno razvidno, da letne odločitve o določitvi višine tarif niso nujno upoštevale logike kritja stroškov oskrbe z električno energijo.

(144)

Oba tarifna sistema, ki sta predmet tega postopka in sta bila vzpostavljena brez predhodne priglasitve, sta zato nezakonita.

(145)

Kot je Komisija v sklepu o začetku postopka ugotovila, se člen 107(2) ter člen 107(3)(a), (b) in (d) PDEU v zadevnem primeru ne uporabljata.

(146)

Komisija prav tako še vedno meni, da se člen 106(2) PDEU v zvezi s storitvami splošnega gospodarskega pomena ne more uporabljati v nasprotju s tem, kar trdijo nekatere zainteresirane tretje osebe. Na podlagi člena 3(2) Direktive 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES (38) se lahko morebitne storitve splošnega gospodarskega pomena dejansko omejijo le na podjetja, ki delujejo v elektroenergetskem sektorju. Upravičenci do pomoči v tem primeru niso podjetja v elektroenergetskem sektorju, ampak industrijski odjemalci, ki v ničemer ne izpolnjujejo pogojev storitve splošnega gospodarskega pomena.

(147)

Edina možna podlaga za združljivost zadevne pomoči z notranjim trgom je člen 107(3)(c) PDEU, ki določa: „Kot združljivo z notranjim trgom se lahko šteje naslednje: […] pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi […]“.

(148)

Komisija je v sklepih o začetku in razširitvi postopka navedla, da glede na smernice in predpise, ki pojasnjujejo uporabo člena 107(3)(c) PDEU, zadevne pomoči ni bilo mogoče odobriti. Ukrepi pomoči, preučeni v tem postopku, dejansko zadevajo sisteme reguliranih tarif, kakršnih Komisija v pretekli praksi še nikoli ni obravnavala. Ukrepi se uporabljajo za več tisoč podjetij in so podobni shemam pomoči, ki jih ni mogoče primerjati s shemami, ki jih zajemajo pravila, sprejeta na podlagi pretekle individualne prakse odločanja ali individualne prakse odločanja, potrjene v okviru instrumentov ali posebnih predpisov. Na področjih, ki jih različni podrobni instrumenti za oceno združljivosti pomoči ne zajemajo, pa ni mogoče izključiti, da bi lahko pomoč izpolnjevala pogoje iz člena 107(3)(c) PDEU.

(149)

Pod temi pogoji je treba ob upoštevanju zavez Francije v okviru tega postopka preučiti, ali državna pomoč, ki je predmet tega postopka, prispeva k cilju skupnega interesa, ali je nujna za odpravo tržnih pomanjkljivosti ter ali je glede na ta cilj sorazmerna in ali ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi.

(150)

Uspešna popolna liberalizacija trgov z električno energijo je cilj skupnega interesa, ki ga pri svojih dejavnostih in zadevnih pristojnostih poudarjajo institucije Unije.

(151)

Komisija je na podlagi člena 107(3)(c) PDEU priznala utemeljenost časovno omejene državne pomoči, katere cilj ali učinek sta spremljanje in spodbujanje dejanske izvedbe postopka liberalizacije trga z električno energijo, če tržne sile same tega ne morejo doseči, tudi če lahko ti ukrepi zadevajo prvotne operaterje, ki imajo na domačem trgu prednostni položaj (39). Prav tako je treba preveriti, ali lahko zadevna pomoč lahko prispeva k dejanski izvedbi te liberalizacije, od katere morajo imeti na koncu koristi porabniki električne energije.

(152)

Francoski organi so se 12. januarja 2012 zavezali, da bodo regulirane tarife odpravili leta 2015, medtem ko so bile tarife za vrnitev odpravljene že julija 2011. Z državno pomočjo se lahko zaradi njenega prehodnega in časovno omejenega značaja olajša postopni prehod na resnično konkurenčni trg pod pogoji, ki se štejejo za sprejemljive, glede na prevladujoči položaj v Franciji pred liberalizacijo ter ob upoštevanju vseh okoliščin v tem primeru prispeva k cilju skupnega interesa.

(153)

Regulirane tarife so se uporabljale v času celotnega obdobja monopola nad proizvodnjo, transportom in distribucijo električne energije v Franciji. Njihov obstoj in ohranitev po popolni liberalizaciji trga z električno energijo, ki je bila uvedena 1. januarja 2004 za poslovne odjemalce in 1. januarja 2007 za odjemalce na splošno, sledita logiki varstva potrošnikov, ki se soočajo s prevladujočim položajem enega samega dobavitelja. Čeprav so se regulirane tarife v obdobju monopola podjetja EDF v Franciji postopno odpravljale, se je želelo z njihovo strukturo in višino preprečiti, da bi podjetje EDF imelo izredne ugodnosti na podlagi zaračunavanja previsokih tarif s strani operaterja, ki bi lahko v daljšem časovnem obdobju po liberalizaciji ohranil velik del trga na drobno. Vendar so francoski organi želeli preprečiti morebitno neprimerno določanje tarif s strani podjetja EDF, zato je bila odobrena pomoč v korist odjemalcem električne energije v Franciji.

(154)

Zaradi posebne strukture francoskega trga, predstavljene v uvodnih izjavah (48) do (52), je imelo podjetje EDF v času liberalizacije dejansko skorajšnji monopol, ki mu je omogočal popolno svobodo pri določanju maloprodajnih cen na francoskem trgu z električno energijo. Omejitev svobodnega določanja cen z ohranitvijo predhodnih regulativnih sredstev se lahko glede na položaj in značilnosti francoskega trga izkaže za upravičeno.

(155)

Ob upoštevanju razsežnosti in neovrgljivosti konkurenčnih prednosti, ki jih je imelo in jih ima to podjetje zaradi uporabe proizvodnih zmogljivosti za proizvodnjo električne in jedrske energije ter so podrobneje pojasnjene v uvodnih izjavah (48) do (50), bi bilo nesmiselno upati, da se lahko le s konkurenčnostjo v smislu novih ponudnikov omogoči vzpostavitev optimalnih konkurenčnih pogojev pri opravljanju storitev oskrbe z električno energijo. Samo naknadni nadzor morebitnih nepoštenih cen brez drugih strukturnih ukrepov ne bi zadostoval za zagotovitev optimalnega delovanja niti z vstopom novih konkurentov. Nasprotno, popolna svoboda pri določanju tarif lahko povzroči dolgotrajnost posebnega položaja podjetja EDF, ki bi imelo na voljo zadostna finančna sredstva, da bi izpodrinilo svoje konkurente ali ohranilo prejemek, ki mu omogoča rast in diverzifikacijo lastnih proizvodnih sredstev v Franciji in drugod na notranjem trgu.

(156)

Poleg tega je treba to tržno pomanjkljivost analizirati tudi z vidika upravičencev do pomoči. Več podjetij in zlasti največji porabniki so pri sprejemanju odločitev v zvezi z vlaganjem v težko opremo upoštevali predvidene stroške za električno energijo, povezane z reguliranimi tarifami, ki odražajo predvsem povprečne stroške jedrskih elektrarn in ne spremenljivih cen, odvisnih od cen fosilnih goriv in CO2, ki zdaj v veliki meri vplivajo na oblikovanje cen na prostem trgu. Nepričakovan prehod z enega cenovnega sistema na drugega, kar pomeni tudi neto povprečno povečanje, bi lahko torej povzročil velike težave več podjetjem, katerih kapital, vložen v opremo za odjemalce električne energije, je kratkoročno slabo prilagodljiv. Tako se zdi, da je jasno časovno omejeno obdobje prehoda ustrezno.

(157)

Pomoč na podlagi tarif, ki so predmet tega postopka, se lahko torej v tem posebnem primeru obravnava kot nujna za odpravo te tržne pomanjkljivosti. S prednostmi raznolike ponudbe, povezanimi z reformo trga z električno energijo v Franciji, pri dejavnosti upravičencev do pomoči, se je omogočila ustreznost kapitala teh upravičencev za proizvodnjo glede na gibanje tržnih cen, ki so manj izkrivljene zaradi prevladujočega položaja podjetja EDF, saj so se izboljšali pogoji za razvoj gospodarskih dejavnosti, ki se izvajajo, kar je cilj člena 107(3)(c) PDEU.

(158)

Na enaki pravni podlagi in pod določenimi pogoji, zlasti glede časovne omejitve pomoči, se pomoč za tekoče poslovanje, ki upravičencem zmanjšuje tekoče stroške za električno energijo, pri čemer ni protidajatve in dejanskega spodbujevalnega učinka, šteje za združljivo z notranjim trgom v primeru znižanj davčnih dajatev za te stroške, če se v primeru neobstoja pomoči bistveno povišajo stroški proizvodnje v zadevnih sektorjih (40).

(159)

Za sistem standardnih tarif in sistem tarif za vrnitev so bila od obdobja, ki ga zajema ta postopek, značilna stalna višanja, tudi ko so se tržne cene od leta 2009 zmanjševale. Kot je razvidno iz posvetovanj CRE iz uvodnih izjav (113) in (114), se je s splošnim zviševanjem, ki je bilo od leta 2009 bolj usmerjeno, prizadevalo za zmanjšanje števila porabnikov, ki so upravičeni do največjih ugodnosti glede na tržne cene.

(160)

V skladu z izmenjavo dopisov z dne 15. septembra 2009 se bo prehod izvedel do leta 2015. Zaveze Francije, kar zadeva zamrznitev prvotne cene reguliranega dostopa do prvotne jedrske energije leta 2012 in 2013 ter njeno določitev v skladu s parametri iz zakona št. 2010-1488 o novi organizaciji trga z električno energijo na eni strani in zvišanjem reguliranih tarif za vsako leto do leta 2015 in nato njihovo odpravo na drugi strani, v okviru razumnih pričakovanj omogočajo tudi nadaljnje zbliževanje s tržnimi cenami ali v vsakem primeru njihovo postopno zviševanje.

(161)

Sistem, ki zagotavlja postopno in redno zviševanje, nato pa odpravo tarif, spodbuja prehod na tržne cene znotraj sistema, v okviru katerega so bile njegove pomanjkljivosti odpravljene z zakonsko ureditvijo, ki spodbuja razvoj učinkovite konkurence z dostopom do oskrbe proizvodnih zmogljivosti podjetja EDF. Pomoč v znesku, ki se postopno zmanjšuje in upravičenim podjetjem omogoča, da prilagodijo svoja proizvodna orodja novim tržnim pogojem glede na cene, ki so posledica reguliranih tarif, se lahko šteje za sorazmerno.

(162)

Pod temi pogoji Komisija ugotavlja, da je pomoč, ki je posledica obstoja tarif, ki so predmet tega postopka, sorazmerna.

(163)

Zadevni ukrepi se nanašajo na več sto tisoč porabnikov električne energije in posledično več tisoč upravičencev, ki se oskrbujejo po standardnih tarifah in tarifah za vrnitev v okviru prehoda na popolnoma liberalizirani trg. Čeprav je pomoč, ki je predmet tega postopka, v smislu člena 107(1) PDEU selektivna v tem, da je omejena na podjetja, ki so porabniki električne energije, pa nikakor ni usmerjena v posamezne upravičence ali celo posamezne gospodarske sektorje. Ukrepi, ki niso močno usmerjeni v kategorije upravičencev, kakršni so ukrepi v obravnavanem primeru, lahko manj omejujejo konkurenco kot selektivnejši ukrepi.

(164)

Komisija poleg tega ocenjuje, da so bili pogoji, določeni ob izmenjavi dopisov med Komisijo in Francijo septembra 2009 in januarja 2012, upoštevani. Dve bistveni točki, in sicer vzpostavitev temeljite reforme trga z električno energijo v Franciji z reguliranim dostopom do prvotne jedrske energije za konkurente podjetja EDF in odprava reguliranih zelenih in rumenih tarif, sta zajeti v zakonu št. 2010-1488.

(165)

Iz nedavne prakse odločanja Komisije na področju energetike izhaja, da lahko Komisija na pravni podlagi člena 107(3)(c) PDEU pri odločanju o združljivosti pomoči upošteva ugodnosti v smislu izboljšanja konkurence na trgu, ki se razlikuje od trga, na katerem poslujejo upravičenci do pomoči (41). V zadevnem primeru je treba upoštevati ugodnosti, predvidene za trg z oskrbo z električno energijo, ki izhajajo iz zavez Francije, sprejetih med tem postopkom.

(166)

Prvi rezultati nakupa električne energije prek reguliranega dostopa do prvotne jedrske energije kažejo na povpraševanje, ki je blizu 60 TWh. Skupno je 32 drugih dobaviteljev uporabilo regulirani dostop do prvotne jedrske energije, njihovi zahtevki pa so bili v celoti upoštevani. Glede na strukturne značilnosti trga za oskrbo z električni energijo v Franciji, opisane v uvodnih izjavah (48) do (52), ti prvi rezultati potrjujejo postopno odpiranje, ki omogoča konkurenco, ki se ni bi mogla razviti brez zavez Francije v zvezi z dostopom do prvotne jedrske energije, ki lahko doseže do približno 25 % proizvodnje podjetja EDF. Noben drugi dobavitelj ne bi mogel v tako kratkem roku doseči proizvodnih sredstev v enakem obsegu, kot jih je imel prvotni operater. Z dodatno zavezo Francije v zvezi z zamrznitvijo cen reguliranega dostopa do prvotne jedrske energije do začetka veljavnosti odloka, ki določa metodo za izračun te cene in torej njeno predvideno realno znižanje, bi se moralo pospešiti doseganje konkurenčnejšega trga. Kar zadeva poznejše obdobje, kot je bilo navedeno v dopisu komisarjev, pristojnih za konkurenco in energetiko, z dne 15. septembra 2009, bodo v številnih vidikih odločilni tehnični načini, predvideni za zadevni regulirani dostop. Zato je treba določiti, da se ukrep, ki določa metodo za izračun cene reguliranega dostopa, v fazi priprave predloži Komisiji v predhodno odobritev. V tem okviru bo Komisija preverila zlasti, ali je zadevna metoda objektivna, ali temelji na splošno priznanih in uveljavljenih računovodskih načelih ter ali zagotavlja določitev cene, ki omogoča razvoj učinkovite konkurence na trgu.

(167)

Komisija ocenjuje, da bo reforma iz zakona št. 2010-1488 pozitivno vplivala na evropski notranji trg, ker spodbuja vstop novih konkurentov in ohranitev tistih, ki so na trgu dejavni. Regulirani dostop do jedrske energije v višini dosledne zgornje meje 100 TWh mora hkrati s postopnim povezovanjem trgov znotraj Evropske unije in razvojem medsebojnih povezav prispevati k razvoju konkurence, ki omogoča pritisk na cene v Franciji in drugih državah članicah.

(168)

Na kratko, s prednostmi za trg za oskrbo z električno energijo, katerega uspešna liberalizacija je prednostna naloga za notranji trg Unije, se izravnajo nekateri učinki, ki so za konkurenco in trgovino med državami članicami nedvomno negativni, vendar so tudi omejeni, glede na to, da je bilo v uvodnih izjavah (101) do (106) ter (139) in (140) ugotovljeno, da ukrep ni zelo selektiven. Tako državna pomoč v okviru standardnih tarif in tarif za vrnitev ne škoduje trgovini v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi Unije, in s tem upošteva merilo iz člena 107(3)(c) PDEU.