27.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 299/13

(1)

Evropski svet je države članice pozval, naj Komisijo od 1. januarja 2012 obveščajo o vseh svojih novih in obstoječih dvostranskih sporazumih s tretjimi državami na področju energije. Komisija bi morala te informacije v ustrezni obliki dati na voljo vsem drugim državam članicam, pri tem pa upoštevati potrebo po varovanju poslovno občutljivih informacij.

(2)

Člen 4 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) zahteva od držav članic, da sprejmejo vse ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo izpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz Pogodb ali aktov institucij Unije. Države članice bi zato morale preprečiti ali odpraviti morebitna neskladja med zakonodajo Unije in mednarodnimi sporazumi, ki jih sklenejo s tretjimi državami.

(3)

Da bi notranji energetski trg pravilno deloval, je treba uvoz energije v Unijo v celoti urediti s pravili, ki vzpostavljajo notranji energetski trg. Nepravilno delujoč notranji energetski trg ogroža zanesljivost oskrbe z energijo v Uniji in jo postavlja v slabši položaj ter spodkopava morebitne koristi za evropske potrošnike in industrijo. Visoka stopnja preglednosti v zvezi s sporazumi med državami članicami in tretjimi državami na področju energije bi Uniji omogočila usklajeno ukrepanje v duhu solidarnosti, da se zagotovita skladnost takšnih sporazumov z zakonodajo Unije in učinkovita oskrba z energijo. Taka preglednost bi pripomogla k doseganju tako trdnejšega sodelovanja znotraj Unije v zvezi z zunanjimi odnosi na področju energije kot tudi dolgoročnih ciljev politike Unije v zvezi z energijo, podnebjem in zanesljivostjo oskrbe z energijo.

(4)

Novi mehanizem za izmenjavo informacij bi moral biti vzpostavljen. Zajeti bi moral le medvladne sporazume, ki vplivajo na notranji energetski trg ali na zanesljivost oskrbe z energijo v Uniji, saj sta ti dve vprašanji tesno povezani. Za prvotno oceno, ali medvladni sporazum ali drugo besedilo, na katerega se medvladni sporazum izrecno sklicuje, vpliva na notranji energetski trg ali na zanesljivost oskrbe z energijo v Uniji, bi morale biti odgovorne države članice; v primeru dvoma bi se morale države članice posvetovati s Komisijo. Sporazumi, ki več ne veljajo ali se več ne uporabljajo, načeloma ne vplivajo na notranji energetski trg ali na zanesljivost oskrbe z energijo v Uniji in naj ne bi bili zajeti s tem mehanizmom za izmenjavo informacij. Mehanizem za izmenjavo informacij bi moral vsebovati zlasti vse medvladne sporazume, ki vplivajo na dobavo plina, nafte ali električne energije po fiksni infrastrukturi, ali na količino energije, ki se uvozi v Unijo.

(5)

Medvladne sporazume, o katerih je treba v celoti uradno obvestiti Komisijo na podlagi drugih aktov Unije, bi bilo treba izključiti iz mehanizma za izmenjavo informacij. Navedeno izvzetje pa ne bi smelo veljati za medvladne sporazume s tretjimi državami, ki vplivajo na razvoj in uporabo plinske infrastrukture in dobavo plina in ki jih je treba Komisiji posredovati v skladu s točko (a) člena 13(6) Uredbe (EU) št. 994/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o ukrepih za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom (3). Takšne sporazume bi bilo treba priglasiti v skladu s pravili, določenimi v tem sklepu. Da se prepreči podvajanje, bi se moralo šteti, da uradno obvestilo, predloženo v skladu s tem sklepom, izpolnjuje obveznost iz točke (a) člena 13(6) Uredbe (EU) št. 994/2010.

(6)

Medvladni sporazumi o zadevah v okviru Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo ne bi smeli biti zajeti s tem sklepom.

(7)

Ta sklep ne ustvarja obveznosti v zvezi s sporazumi med gospodarskimi subjekti. Vendar pa državam članicam ne preprečuje, da Komisiji prostovoljno posredujejo trgovinske sporazume, na katere se medvladni sporazumi izrecno sklicujejo. Ker je mogoče, da trgovinski sporazumi vsebujejo normativne določbe, bi morali imeti gospodarski subjekti, ki se pogajajo o trgovinskih sporazumih s subjekti iz tretjih držav, možnost, da Komisijo zaprosijo za navodila, da se preprečijo morebitna neskladja z zakonodajo Unije.

(8)

Države članice bi morale Komisiji predložiti vse obstoječe medvladne sporazume, ki so začeli veljati ali se začasno uporabljajo v smislu člena 25 Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb, in vse nove medvladne sporazume.

(9)

Večja preglednost v zvezi s prihodnjimi medvladnimi sporazumi na področju energije, o katerih se bodo pogajale ali se pogajajo države članice s tretjimi državami, bi lahko prispevala k usklajenosti v pristopih držav članic do takih sporazumov ter k skladnosti z zakonodajo Unije in zanesljivosti oskrbe z energijo v Uniji. Države članice bi zato morale imeti možnost, da Komisijo obvestijo o pogajanjih o novih medvladnih sporazumih ali spremembah obstoječih medvladnih sporazumov. Kadar države članice izberejo to možnost, bi bilo treba Komisijo redno obveščati o poteku pogajanj. Države članice bi morale imeti možnost, da Komisijo povabijo, da na pogajanjih sodeluje kot opazovalka.

Komisija bi morala imeti tudi možnost, da na pogajanjih kot opazovalka sodeluje na lastno zahtevo, če to odobri zadevna država članica. Države članice bi morale imeti tudi možnost, da Komisijo zaprosijo za pomoč pri pogajanjih s tretjimi državami. V tem primeru bi Komisija morala imeti možnost, da svetuje, kako se izogniti neskladnosti z zakonodajo Unije, in opozarja na cilje energetske politike Unije in načelo solidarnosti med državami članicami.

(10)

Komisija bi morala oceniti skladnost obstoječih medvladnih sporazumov z zakonodajo Unije. Države članice bi morale v primeru neskladnosti sprejeti vse potrebne ukrepe, da bi našle primerno rešitev za odpravo ugotovljenih neskladnosti.

(11)

Da se zagotovi večja preglednost in prepreči morebitna neskladnost z zakonodajo Unije, bi države članice morale imeti možnost, da Komisijo obvestijo o novem medvladnem sporazumu s tretjo državo pred začetkom pogajanj ali med pogajanji o takem sporazumu. Kadar država članica, ki je s pogajanji dosegla mednarodni sporazum, pred zaključkom pogajanj o tem obvesti Komisijo in ji predloži osnutek medvladnega sporazuma, bi morala Komisija imeti možnost, da tej državi članici sporoči svoje mnenje o skladnosti dogovorjenega sporazuma z zakonodajo Unije. Komisija ima v skladu s členom 258 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) pravico, da sproži postopek za ugotavljanje kršitve, če meni, da ta država članica ni izpolnila svojih obveznosti na podlagi PDEU.

(12)

Vse končne ratificirane medvladne sporazume, ki jih zajema ta sklep, bi bilo treba predložiti Komisiji, da se omogoči obveščenost vseh drugih držav članic.

(13)

Komisija bi morala vse prejete informacije v varni elektronski obliki dati na voljo vsem drugim državam članicam. Komisija bi morala spoštovati zahteve držav članic, da se predložene informacije obravnavajo kot zaupne. Zahteve glede zaupnosti pa ne bi smele omejevati dostopa Komisije do zaupnih informacij, ker Komisija za svoje ocene potrebuje celovite informacije. Komisija bi morala biti odgovorna za zagotavljanje uporabe klavzule o zaupnosti. Zahteve glede zaupnosti ne bi smele vplivati na pravico dostopa do dokumentov, kakor je določeno v Uredbi (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (4).

(14)

Če država članica meni, da je medvladni sporazum zaupen, bi morala Komisiji predložiti njegov povzetek z namenom, da se s povzetkom seznanijo druge države članice.

(15)

Stalna izmenjava informacij o medvladnih sporazumih na ravni Unije bi morala omogočiti razvoj najboljših praks. Na podlagi teh najboljših praks bi morala Komisija – po potrebi v sodelovanju z Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD), ko gre za zunanjo politiko Unije – pripraviti neobvezne vzorčne klavzule za uporabo v medvladnih sporazumih med državami članicami in tretjimi državami. Z uporabo teh vzorčnih klavzul naj bi preprečili neskladnost medvladnih sporazumov z zakonodajo Unije, zlasti s konkurenčnim pravom in pravili o notranjem energetskem trgu, in neskladnost z mednarodnimi sporazumi, ki jih je sklenila Unija. Uporaba teh klavzul bi morala biti prostovoljna, vsebina pa bi se lahko prilagajala morebitnim posebnim okoliščinam.

(16)

V luči notranjega energetskega trga in ciljev energetske politike Unije bi morale države članice te cilje ustrezno upoštevati pri pogajanjih o medvladnih sporazumih na področju energije, ki vplivajo na energetsko politiko Unije.

(17)

Izboljšano vzajemno poznavanje obstoječih in novih medvladnih sporazumov bi moralo omogočiti boljše usklajevanje energetskih zadev med državami članicami ter med njimi in Komisijo. Tovrstno izboljšano usklajevanje bi moralo državam članicam omogočiti, da v celoti izkoristijo vse prednosti političnega in gospodarskega pomena Unije, Komisiji pa, da predlaga rešitve za probleme, ugotovljene v zvezi z medvladnimi sporazumi.

(18)

Komisija bi morala lajšati in spodbujati usklajevanje med državami članicami z namenom okrepitve splošne strateške vloge Unije, in sicer z odločnim in učinkovitim usklajenim pristopom do držav proizvajalk, tranzitnih držav in držav potrošnic.

(19)

Mehanizem za izmenjavo informacij, vključno z ocenami, ki jih morajo opraviti države članice med njegovim izvajanjem, ne vpliva na uporabo pravil Unije o kršitvah, državni pomoči in konkurenci.

(20)

Komisija bi morala oceniti, ali ta sklep v zadostni meri in učinkovito zagotavlja skladnost medvladnih sporazumov z zakonodajo Unije ter visoko stopnjo usklajenosti med državami članicami v zvezi z medvladnimi sporazumi na področju energije.

(21)

Ker cilja tega sklepa, in sicer izmenjave informacij med državami članicami in Komisijo v zvezi z medvladnimi sporazumi na področju energije, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker se ta cilj zaradi učinkov tega sklepa lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta sklep ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja –

(1)

„medvladni sporazum“ pomeni vsak pravno zavezujoč sporazum med eno ali več državami članicami in eno ali več tretjimi državami, ki vpliva na delovanje notranjega energetskega trga ali na zanesljivost oskrbe z energijo v Uniji; kadar pa tak pravno zavezujoč sporazum zajema tudi druga področja, se kot „medvladni sporazum“ štejejo le tiste določbe, ki so povezane z energijo, vključno s splošnimi določbami, ki se uporabljajo za te z energijo povezane določbe;

(2)

„obstoječi medvladni sporazum“ pomeni medvladni sporazum, ki je začel veljati ali se začasno uporablja pred začetkom veljavnosti tega sklepa.

(a)

vsebina;

(b)

namen in področje uporabe;

(c)

trajanje;

(d)

pogodbenice;

(e)

informacije o glavnih elementih.

(a)

pregledalo dogajanje v zvezi z medvladnimi sporazumi in se poskušala doseči doslednost in skladnost v zunanjih odnosih Unije na področju energije z državami proizvajalkami, tranzitnimi državami in državami potrošnicami;

(b)

opredelili skupni problemi v zvezi z medvladnimi sporazumi in preučili ustrezni ukrepi za obravnavanje teh problemov ter po potrebi predlagale rešitve;

(c)

na podlagi najboljše prakse in v posvetovanju z državami članicami oblikovale neobvezne vzorčne klavzule, katerih uporaba bi znatno izboljšala skladnost prihodnjih medvladnih sporazumov z zakonodajo Unije;

(d)

po potrebi podprlo sklepanje večstranskih medvladnih sporazumov, ki vključujejo več držav članic ali Unijo kot celoto.