(1)

Komisija je bila v pritožbi, ki jo je 23. februarja 2008 vložilo podjetje Saria Bio-Industries AG & Co KG, (v nadaljnjem besedilu: pritožba) obveščena, da Nemčija dodeljuje letne prispevke podjetju Zweckverband Tierkörperbeseitigung (združenje s posebnim namenom za odstranjevanje živalskih trupel) v zveznih deželah Porenje-Pfalz in Posarje ter okrožjih Rheingau-Taunus in Limburg-Weilburg (v nadaljnjem besedilu: podjetje ZT).

(2)

Komisija je z dopisom z dne 20. julija 2010 obvestila Nemčijo o svoji odločitvi, da začne postopek na podlagi člena 108(2) PDEU v zvezi z ukrepom (v nadaljnjem besedilu: odločitev o začetku postopka). Komisija je 26. oktobra 2010 z objavo odločitve o začetku postopka v Uradnem listu Evropske unije zainteresirane strani pozvala k predložitvi pripomb o ukrepu (3).

(3)

Komisija je 25. novembra 2010 prejela pripombe pritožnika. V skladu z odobrenima prošnjama za podaljšanje roka z dne 20. avgusta 2010 in 18. novembra 2010 je Nemčija v več delih, in sicer 3. marca 2011, 1. aprila 2011, 4. aprila 2011, 16. maja 2011, 15. julija 2011, in 9. novembra 2011, predložila svoje pripombe na odločitev o začetku postopka in na pripombe pritožnika.

(4)

Podjetje ZT je 4. aprila 2011 Komisiji poslalo pisne pripombe. Čeprav se v skladu s členom 20(1) v povezavi s členom 6 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (4) od zainteresiranih strani zahteva, da predložijo svoje pripombe najpozneje en mesec po datumu objave v Uradnem listu, je podjetje ZT predložilo svoje pripombe po štirih mesecih. Komisija lahko pripombe, ki jih strani v postopku predložijo pozneje, upošteva samo v posameznih utemeljenih primerih (5). Komisija v dopisu podjetja ZT ali v katerih koli drugih okoliščinah ni zaznala take utemeljitve. Zato je Komisija v dopisu z dne 18. aprila 2011 obvestila podjetje ZT, da bi bilo upoštevanje njegovih pripomb v postopku uradne preiskave v nasprotju s postopkovnimi pravili in bi vodilo do neupravičenega neenakega obravnavanja strani v postopku. Kljub temu pa je vse informacije iz pripomb uporabila kot podlago za ta sklep.

(5)

Pritožnik je vzporedno s formalnim postopkom preiskave, ki ga vodi Komisija, nadaljeval z nacionalnim sodnim postopkom v Nemčiji in vložil tožbo proti podjetju ZT pri Verwaltungsgericht Trier (upravnem sodišču v Trierju). Sodišče je 2. decembra 2008 razsodilo, da so letni prispevki pomenili državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU. Sodišče je v zvezi z vračilom nezakonite pomoči odločilo, da podjetju ZT ni treba vrniti zneska, prejetega med letoma 2005 in 2008, ker so obstajale posebne okoliščine, zaradi katerih je bilo vračilo nesorazmerno.

(6)

Tako pritožnik kot podjetje ZT sta se pritožila zoper sodbo upravnega sodišča Verwaltungsgericht Trier pri Oberverwaltungsgericht Koblenz (višjem upravnem sodišču v Koblenzu). Sodišče Oberverwaltungsgericht je 24. novembra 2009 potrdilo sodbo sodišča Verwaltungsgericht Trier.

(7)

Pritožnik in podjetje ZT sta se pri sodišču Bundesverwaltungsgericht (v nadaljnjem besedilu: sodišče BverwG – zvezno upravno sodišče) pritožila zoper sodbo sodišča Oberverwaltungsgericht Koblenz. Sodišče Bundesverwaltungsgericht je v sodbi z dne 16. decembra 2010 (6) zavrnilo pritožbo pritožnika, spremenilo sodbo sodišča Oberverwaltungsgericht Koblenz in zavrnilo vloge kot celoto, pri čemer je upoštevalo, da je pritožba nedopustna za obdobje od leta 2005 do leta 2009 in da letni prispevek za leto 2010 ni pomenil pomoči v smislu člena 107(1) PDEU.

(8)

Uredba (ES) št. 1069/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o določitvi zdravstvenih pravil za živalske stranske proizvode in pridobljene proizvode, ki niso namenjeni prehrani ljudi, ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1774/2002 (Uredba o živalskih stranskih proizvodih) (7) ureja zbiranje, prevoz, skladiščenje, obdelavo, predelavo in uporabo ali odstranjevanje živalskih stranskih proizvodov, da ti proizvodi ne ogrožajo zdravja ljudi in živali. Namen zakonodaje je med drugim preprečiti izbruhe transmisivnega spongiformnega encefalitisa (TSE) in drugih prenosljivih živalskih bolezni, kot so klasična prašičja kuga (KPK) ali slinavka in parkljevka (SIP).

(9)

Oddelek 4 Uredbe (ES) št. 1069/2009 razlikuje med tremi različnimi kategorijami živalskih stranskih proizvodov glede na posebna tveganja za zdravje živali in ljudi:

(10)

Uredba (ES) št. 1069/2009 je v bistvu enaka predhodni uredbi, tj. Uredbi (ES) št. 1774/2002 Evropskega parlamenta in Sveta (8), in vključuje določbe o prepovedi uvoza in izvoza snovi kategorij 1 in 2 ter zahteva, da pristojni organi za izvajanje določb Uredbe, odobrijo obrate za odstranjevanje. Uredba (ES) št. 1069/2009 nato določa posebne določbe o nadziranju odstranjevanja snovi kategorij 1 in 2. Vendar razen tega v okviru navedene uredbe ni nobenih zahtev glede načina, na katerega bi bilo treba organizirati odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2 v gospodarskem smislu. Tako Uredba (ES) št. 1069/2009 ne zahteva, da odstranjevanje na določeni lokaciji izvaja eno samo podjetje, tako kot v Nemčiji.

(11)

Na podlagi člena 3 nemške zakonodaje o izvajanju določb Skupnosti o predelavi in odstranjevanju živalskih stranskih proizvodov, ki niso namenjeni prehrani ljudi (9) (v nadaljnjem besedilu: zakonodaja TierNebG), morajo odstranjevanje in predelavo snovi kategorij 1 in 2 (v nadaljnjem besedilu: nadzorovano blago) izvajati podeželski (Landkreise) in mestni okraji (kreisfreie Städte). To nalogo lahko izvajajo sami ali pa za to najamejo tretje strani.

(12)

Odstranjevanje snovi kategorije 3 (v nadaljnjem besedilu: nenadzorovano blago) lahko izvaja katero koli predelovalno podjetje, če so upoštevane določbe Uredbe (ES) št. 1069/2009.

(13)

Podjetje ZT je pravna oseba javnega prava, ustanovljena leta 1979 na podlagi členov 1 in 2 deželnega zakona zvezne dežele Porenje-Pfalz Landesgesetz zur Ausführung des TierNebG (10) (v nadaljnjem besedilu: deželni zakon TierNebGAG RP – deželni zakon zvezne dežele Porenje-Pfalz o izvajanju akta o živalskih stranskih proizvodih). Medtem so vsa podeželska in mestna okrožja v zveznih deželah Porenje-Pfalz in Posarje ter dve podeželski okrožji v Hessnu, in sicer Rheingau-Taunus in Limburg-Weilburg, postali člani podjetja ZT (glej člen 1 statuta podjetja ZT („Verbandsordnung“)).

(14)

Podjetje ZT je na podlagi člena 2 svojega statuta pooblaščeno s strani svojih članov, da prevzame vse pravice in dolžnosti, dodeljene podeželskim in mestnim okrožjem kot organom, odgovornim za odstranjevanje na podlagi člena 3 zakonodaje TierNebG v povezavi z zakoni posameznih nemških dežel.

(15)

Po nemškem pravu združenje s posebnim namenom ne more biti predmet postopkov zaradi nesolventnosti, ker ima pravni status pravne osebe javnega prava. Vendar se lahko njegovi člani odločijo, da ga razpustijo.

(16)

Podjetje ZT ne opravlja samo nalog, ki so mu dodeljene na podlagi njegovega statuta, in sicer odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2 iz območja, ki ga pokriva (v nadaljnjem besedilu: notranje snovi), ampak odstranjuje tudi snovi kategorij 1 in 2 iz sosednjih nemških dežel Baden-Württemberg in Hessen (glej podroben opis v odstavku 20 in naslednjih odstavkih) ter nenadzorovane snovi kategorije 3 (v nadaljnjem besedilu: zunanje snovi).

(17)

Kot je razvidno iz spodnje preglednice, je podjetje ZT v preteklosti predelalo velike količine zunanjih snovi. V povprečju je skoraj polovica količine, predelane v zadnjih letih, predstavljala zunanje snovi.

Preglednica 1

Količine, ki jih je podjetje ZT predelalo v letih 1998–2009

(18)

Notranje snovi zajemajo poginule živali in klavnične odpadke. Podjetje ZT izvaja tako zbiranje kot predelavo (v nadaljnjem besedilu: odstranjevanje). Podjetje ZT za kritje stroškov zaračunava dajatve. Za poginule živali in klavnične odpadke se zaračunavajo različne dajatve.

(19)

Ker se s snovmi kategorije 3 trguje na prostem trgu, podjetje ZT določa dajatve za odstranjevanje na podlagi zasebnega prava. Medtem ko zasebni obrati za odstranjevanje snovi kategorije 3 odstranjujejo ločeno, da s predelavo teh snovi dosežejo večje prihodke od prodaje (na primer v hrano za hišne živali), podjetje ZT snovi kategorije 3 predeluje skupaj z nadzorovanim blagom, saj nima ločenega obrata. Posledično se lahko iz predelanega nadzorovanega blaga pridobijo samo končni proizvodi z nižjo vrednostjo (kot so olje in maščobe).

(20)

Podjetje ZT od leta 2000 predeluje tudi klavnične odpadke kategorije 1 in kategorije 2 iz Baden-Württemberga. Za to je bil med podjetjema ZT in Zweckverband Neckar-Franken na podlagi javnega prava sklenjen sporazum s posebnim namenom. Na podlagi sporazuma je podjetje Zweckverband Neckar-Franken zbiranje izvajalo na lokalni ravni, snovi pa so bile nato dostavljene podjetju ZT za predelavo.

(21)

Podjetje ZT je leta 2007 sodelovalo tudi na javnem razpisu za odstranjevanje nadzorovanega blaga v podeželskih okrožjih severnega in osrednjega Hessna in mu je bilo dodeljeno naročilo. Preden je podjetje ZT 1. aprila 2009 prevzelo izvajanje naloge, je odstranjevanje izvajalo eno od pritožnikovih podjetij v skupini.

(22)

Tako je podjetje ZT želelo doseči čim večjo izkoriščenost zmogljivosti svojega obrata ne le s predelavo zunanjih snovi, ampak tudi s precej obširnim izvajanjem predelave, ki presega njegovo formalno nalogo, tako snovi kategorije 3, s katerimi se prosto trguje, kot tudi snovi kategorij 1 in 2, ki niso iz območja, ki ga pokriva združenje. Med letoma 2002 in 2008 je bilo samo 54 % do 58 % količin, ki jih je predelalo podjetje ZT, notranjih snovi. Leta 2009 se je ta delež, delno zaradi vključitve snovi iz severnega in osrednjega Hessna, bistveno zmanjšal na zgolj 39 %, kar ni predstavljalo niti polovice skupne količine, predelane v podjetju ZT.

(23)

Podjetje ZT ima dva obrata za odstranjevanje, in sicer v krajih Rivenich in Sandersmühle. Oba obrata med normalnim delovanjem obratujeta v dveh izmenah pet delovnih dni (petdnevno dvoizmensko obratovanje). V tem času je mogoče predelati največ 2 160 ton na teden. Navedena normalna operativna zmogljivost je v zadnjih letih v povprečju zadostovala za predelavo 88 000 ton na leto, kar znaša 1 700 ton na teden.

(24)

Tako kot druga podjetja za odstranjevanje ima tudi podjetje ZT operativno prosto zmogljivost v obliki neizkoriščenih izmen, ki se med normalnim obratovanjem pojavijo med tednom in ob vikendih. Navedena prosta operativna zmogljivost se lahko uporabi za predelavo dodatnih klavnih trupov v primeru epidemije.

(25)

Po informacijah, ki jih je predložilo podjetje ZT, lahko obrata obratujeta v treh izmenah vseh sedem dni v tednu (sedemdnevno triizmensko obratovanje) v kratkem obdobju od 6 do 12 tednov. To pomeni, da je v kratkih obdobjih tedenska zmogljivost do 4 536 ton. Vendar stalnega triizmenskega sedemdnevnega obratovanja ni mogoče vzdrževati zaradi obrabe in utrujenosti osebja.

(26)

Tako ima podjetje ZT kratkoročno, tj. v obdobju do 12 tednov, prosto operativno zmogljivost, ki presega običajno postavko in znaša 2 376 ton na teden ter je na razpolago za predelavo v primeru epidemije (glej tudi preglednico 3 v oddelku 9.3.1).

(27)

Vendar bi se lahko obrata dolgoročno uporabljala za največ triizmensko delo pet dni na teden (petdnevno triizmensko obratovanje) za predelavo dodatnih snovi, nastalih zaradi epidemije, saj bi bili vikendi namenjeni vzdrževalnemu delu v primeru večje uporabe za precej dolgo obdobje. V tem primeru bi se lahko predelalo 3 240 ton na teden.

(28)

Tako ima podjetje ZT dolgoročno, tj. v obdobju več kot 12 tednov, prosto operativno zmogljivost, ki presega običajno postavko in znaša 1 080 ton na teden ter je na razpolago za predelavo v primeru epidemije (glej tudi preglednico 3 v oddelku 9.3.1).

(29)

Pravna podlaga letnih prispevkov, ki jih podjetje ZT prejema od svojih članov (podeželskih in mestnih okrožij), je statut podjetja ZT. Namen letnega prispevka je poravnava stroškov, ki jih prihodek ne pokrije (glej člen 9(1) statuta).

(30)

Znesek letnega prispevka se določi na podlagi letnega finančnega načrta, ki ga mora najprej odobriti skupščina članov. Takoj ko je finančni načrt sprejet, je podjetje ZT upravičeno, da z upravnim aktom zahteva plačilo letnega prispevka.

(31)

Statut podjetja ZT je bil februarja 2010 spremenjen s povratno veljavo od 1. januarja 2009. Statut, razen določb iz člena 9(1), do takrat ni vseboval nobenih pravil glede uporabe in izračuna letnih prispevkov, vendar so bile februarja 2010 uvedene naslednje nove določbe.

(32)

Na podlagi člena 9(2) statuta se mora letni prispevek po novem določiti vnaprej. Pravila prav tako določajo, da se lahko letni prispevek zaračuna samo kot nadomestilo za stroške, ki nastanejo zaradi obveznosti, ki mu je naložena, tj. odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2 ter rezervacija zmogljivosti za spopadanje z epidemijami.

(33)

Na podlagi člena 10(2) statuta je bila rezervna zmogljivost za epidemije, ki jo je bilo treba zagotoviti tako za leto 2009 kot tudi za leto 2010, določena na 7 110 ton, ki jih je bilo treba predelati v šestih tednih (kar pomeni šestkrat po 1 185 ton na teden). Pri določanju obsega rezerve za epidemije se je upoštevalo dejstvo, da je bila poleg lastne zmogljivosti podjetja ZT na razpolago tudi alternativna zmogljivost odstranjevanja za dodatnih 5 000 ton na leto v primeru epidemije. Stroške rezerve za epidemije je treba določiti vnaprej v ustreznem poslovnem načrtu, edini stroški, ki se lahko upoštevajo, pa so ustrezni delež stalnih stroškov (amortizacija, davki, zavarovanje, obresti na posojila), stroški zunanjih pogodb o vzdrževanju ter delež stroškov za osebje, ki je potrebno za vzdrževanje stalne operativne pripravljenosti. Stroške rezerve za epidemije je treba evidentirati v posebnih poslovnih knjigah ločeno od drugih stroškov podjetja, dodeljujejo pa se glede na ustrezen delež zmogljivosti.

(34)

Podjetje ZT je od ustanovitve leta 1979 do leta 2011 prejemalo letne prispevke v skupni vrednosti 66 493 680 EUR. Letni zneski od leta 1998 so bili naslednji:

(35)

Letni prispevki od leta 1998 do leta 2011 znašajo skupaj 30 932 198 EUR.

(36)

Glede na predložene izkaze uspeha je imelo podjetje ZT po vključitvi letnih prispevkov med letoma 1998 in 2009 skupaj 4 562 795 EUR izgube. Brez upoštevanja prispevkov, katerih skupna vrednost znaša 26 757 292 EUR, skupna izguba za obdobje 1998–2009 znaša 31 320 678 EUR. Zato letni prispevki niso zadostovali za pokritje skupnih izgub v celoti.

(37)

Načelo „onesnaževalec plača“ iz člena 191(2) PDEU se na splošno uporablja za odstranjevanje živalskih stranskih proizvodov. Tako sta odstranjevanje poginulih živali in klavničnih odpadkov ter kritje vključenih stroškov predvsem odgovornost proizvajalcev (11).

(38)

Vendar je zaradi krize glede TSE obstajala potreba po zagotovitvi ustrezne obdelave poginulih živali in klavničnih odpadkov iz snovi kategorij 1 in 2 ter po podpori kmetov z državno pomočjo. Evropska komisija je določila ustrezne ureditve v Smernicah Skupnosti za državno pomoč v zvezi s testi na TSE, poginulimi živalmi in klavničnimi odpadki z dne 24. decembra 2002 (12) (v nadaljnjem besedilu: smernice Skupnosti o TSE). Te ureditve so bile vključene in poostrene v oddelku V.B.4 Smernic Skupnosti o državni pomoči v kmetijskem in gozdarskem sektorju 2007–2013 (13) (v nadaljnjem besedilu: smernice o kmetijski pomoči 2007–2013).

(39)

Onesnaževalec mora v skladu s smernicami Skupnosti o TSE in smernicami o kmetijski pomoči 2007–2013 načeloma kriti stroške odstranitve živalskih stranskih proizvodov (14). Vendar je v nekaterih zelo omejenih okoliščinah pomoč dovoljena za teste na TSE in odstranitev poginulih živali (15). Nobena pomoč pa se ne odobri za odstranitev klavničnih odpadkov (16). Poleg tega je pomoč združljiva z notranjim trgom samo, če je mogoče dokazati, da je namenjena izključno kmetom in ne podjetjem v nadaljnjem proizvodnem procesu (kot so klavnice ali obrati za odstranjevanje živali) (17).

(40)

Komisija je leta 2004 odobrila shemo državne pomoči za preprečitev nevarnosti TSE v zvezni deželi Porenje-Pfalz, ki jo je Nemčija priglasila v okviru člena 107(3)(c) PDEU, smernic Skupnosti o TSE in smernic Skupnosti za državno pomoč v kmetijskem sektorju z dne 12. avgusta 2000 (18). Cilj sheme je bil preprečiti širitev TSE, med drugim s povračilom dodatnih stroškov, ki so jih kmetje imeli zaradi ustreznega odstranjevanja tveganih snovi po uvedbi prepovedi krmljenja goveda z mesom in kostno moko.

(41)

Komisija je poleg drugih ukrepov odobrila enkratno 100-odstotno pomoč za stroške odstranjevanja klavniških odpadkov z določenim tveganjem, ki so se kopičili od oktobra 2000 do septembra 2001 kot posledica prepovedi krmljenja z mesom in kostno moko. Vendar so se kot upravičenke do pomoči obravnavale klavnice in ne podjetje ZT.

(42)

V okviru druge sheme pomoči, ki je bila prav tako potrjena leta 2004, naj bi kmetje v zvezni deželi Porenje-Pfalz prejeli nadomestilo za stroške zbiranja in predelave poginulih živali, za katere so plačali prispevke organu Tierseuchenkasse (19) (sklad za bolezni živali). Dajatve, ki jih podjetje ZT zaračunava za zbiranje in predelavo notranjih poginulih živali, v enakih delih krijejo nemške dežele (Porenje-Pfalz, Hessen, Posarje), člani združenja in sklad Tierseuchenkasse zadevnih dežel. Vendar morajo lastniki rejnih živali prispevati 25 % k stroškom predelave.

(43)

Pomoč, plačana neposredno podjetju ZT, je bila odobrena za obdobje od 1. januarja 1999 do 31. decembra 2013. Zanjo je veljal pogoj, da jo dobijo izključno kmetje in da se ne kumulira z drugo pomočjo.

(44)

Ker je pomoč nadomestilo za del vnaprej določenih dajatev (100 % za zbiranje in 75 % za predelavo), je Komisija sklenila, da je namenjena izključno kmetom in podjetju ZT ne daje nobene gospodarske prednosti.

(45)

Obe shemi pomoči (v nadaljnjem besedilu: kmetijska pomoč) sta v poslovnih knjigah podjetja ZT evidentirani kot dohodek. Posledično je v izgubah, prikazanih v odstavku 36 in v katerih niso upoštevani letni prispevki, že upoštevano dejstvo, da je podjetje ZT prejelo kmetijsko pomoč kot dohodek.

(46)

Z drugimi besedami, podjetje ZT je za financiranje svojih velikih izgub prejelo tako letne prispevke kot tudi kmetijsko pomoč.

(47)

Pritožnik trdi, da bi bilo ekonomsko preživetje podjetja ZT nemogoče, če njegovi člani ne bi krili letnih izgub, nastalih zaradi odstranjevanja notranjih in zunanjih snovi, s plačevanjem letnih prispevkov. Podjetje ZT, ki ima monopol na področju odstranjevanja notranjih snovi in tako nima konkurence, na odprtih trgih za zunanje snovi ponuja cene, nižje od tržnih cen. Cenovna politika podjetja ZT je usmerjena samo k povečevanju izkoriščenosti v njegovih obratih, katerih prosta zmogljivost je visoka.

(48)

Pritožnik zaznava več vrst izkrivljanja konkurence, ki nastaja zaradi plačil letnih prispevkov. Zlasti kritizira oblikovanje cen s strani podjetja ZT v primeru prostih snovi kategorije 3 in v primeru javnega razpisa za sklenitev pogodbe o odstranjevanju v severnem in osrednjem Hessnu:

(49)

Nemčija, po drugi strani, temu nasprotuje in trdi, da je bil letni prispevek potreben za kritje stroškov podjetja ZT, ki so nastali zaradi njegove obveznosti zagotavljanja rezervne zmogljivosti za spopadanje z epidemijami. Nemčija je v podporo predložila strokovno študijo inštituta Fraunhofer iz marca 2007 (20) (v nadaljnjem besedilu: študija Fraunhofer), da bi dokazala, da so stroški rezerve za epidemije predstavljali 50 % skupnih stroškov zmogljivosti. Poleg tega je trdila, da je bil letni prispevek potreben tudi za kritje stroškov čiščenja onesnaženih lokacij.

(50)

Komisija je v svoji predhodni presoji prvotno ugotovila, da letni prispevki zagotavljajo gospodarsko prednost za podjetje ZT, saj zmanjšujejo njegove tekoče izdatke, in da so bila druga merila za obstoj pomoči izpolnjeni.

(51)

Komisija je poudarila, da je taka pomoč na splošno prepovedana. Izrazila je tudi dvome glede tega, da bi se letni prispevek lahko upravičil kot nadomestilo za vzdrževanje rezerve za epidemije. Sklep Komisije je temeljil na presoji štirih meril, določenih v sodbi Altmark (21):

(52)

Komisija je zvezi z vprašanjem obstoja storitve splošnega gospodarskega pomena izrazila dvome glede tega, ali v zagotavljanju rezerve za epidemije obstaja javni interes, saj so kmetje v okviru načela „onesnaževalec plača“ zavezani k odstranjevanju poginulih živali in klavničnih odpadkov ter prejemajo zgoraj navedeno pomoč, ki jo je Komisija odobrila v okviru smernic Skupnosti o TSE. Prav tako je vprašljivo, ali je letni prispevek potreben, saj praksa drugih nemških zveznih dežel kaže, da prosta zmogljivost obratov zasebnih izvajalcev zadostuje za spopadanje z epidemijami živalskih bolezni, ne da bi prejemali dodatno nadomestilo za njeno zagotavljanje.

(53)

Komisija je prav tako dvomila, ali statut podjetja ZT izpolnjuje zahteve preglednega akta o pooblastitvi, saj zagotavljanje rezerve za epidemije pred letom 2010 ni bilo opredeljeno kot obveznost javnega interesa, ki bi jo moralo izvajati podjetje ZT, in ker ni določal potrebnih parametrov za izračun stroškov.

(54)

Komisija je v zvezi s potrebo po plačilu nadomestila izpostavila vprašanje, ali letni prispevki dejansko ne financirajo izgub, nastalih zaradi nedonosne proste zmogljivosti. Vprašljivo je, ali je dodatni letni prispevek potreben, če so v drugih nemških zveznih deželah stroški kriti z dajatvami, ki jih plačajo onesnaževalci.

(55)

Ker podjetje ZT ni bilo izbrano z javnim razpisom, je vprašljivo, ali je podjetje ZT povprečno učinkovito podjetje.

(56)

Komisija je zato začasno sklenila, da je potrebna podrobna presoja, da se ugotovi, ali je letni prispevek za podjetje ZT dejansko potreben za zagotavljanje rezerve za epidemije in ali trg sam ne bi zagotovil zadostne proste zmogljivosti obrata v primeru epidemije.

(57)

Obstajali so tudi dvomi glede trditve Nemčije, da bi lahko bili letni prispevki upravičeni kot nadomestilo za stroške čiščenja onesnaženih lokacij. V skladu z odstavkom 132 Smernic Skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja z dne 1. aprila 2008 (22) (v nadaljnjem besedilu: smernice o okoljski pomoči) se taka pomoč lahko šteje za združljivo z notranjim trgom samo, če upravičencu na podlagi nacionalne zakonodaje ni mogoče pripisati odgovornosti, kar pa v tem primeru očitno ne drži.

(58)

Najvišje nemško zvezno upravno sodišče, tj. BVerwG, je v svoji sodbi z dne 16. decembra 2010 razsodilo, da prispevki iz leta 2010 niso pomenili državne pomoči pod pogoji člena 107(1) PDEU, saj so bila izpolnjena merila iz sodbe Altmark. Sodišče BVerwG se ni izreklo o prejšnjih prispevkih, ker je razsodilo, da pritožba ni bila dopustna v zvezi s prispevki, plačanimi pred letom 2010.

(59)

Sodišče BVerwG je razsodilo, da odstranjevanje živalskih stranskih proizvodov v skladu z uredbo o živalskih stranskih proizvodih in členom 3(1) zakonodaje TierNebG pomeni storitev splošnega gospodarskega pomena ter vključuje zagotavljanje rezervne zmogljivosti v primeru epidemij.

(60)

Sodišče BVerwG je razlikovalo med zmogljivostjo, ki se uporablja za običajne dejavnosti, vključno s prosto operativno zmogljivostjo, in neizkoriščeno zmogljivostjo, ki se običajno ne uporabi. Če so letni prispevki krili stroške normalne zmogljivosti, vključno z bistveno rezervo za epidemije, bi se sodišče BVerwG strinjalo, da so letni prispevki pomenili državno pomoč zaradi načela „onesnaževalec plača“.

(61)

Vendar pa letni prispevki v primeru, če bi krili samo stroške proste zmogljivosti, ki se vzdržuje izključno za izbruh epidemije, ne bi pomenili državne pomoči. To, da je lahko prosta zmogljivost višja od zmogljivosti, ki jo narekujejo operativne zahteve, ni pomembno, saj se po svoji naravi običajno ne uporabi. Samo v primeru, če bi kazalo, da se je prosta zmogljivost uporabila tudi za običajne dejavnosti (npr. za odstranjevanje snovi kategorije 3), bi sledil drugačen sklep. Vendar ker to v tem primeru ne drži, so letni prispevki nadomeščali samo stroške, nastale zaradi obveznosti opravljanja javne storitve, tj. zagotavljanja rezerve za epidemije.

(62)

Sodišče BVerwG je v zvezi z zahtevo po preglednosti ugotovilo, da je bil statut podjetja ZT spremenjen 2. februarja 2010, tj. tik preden so bili določeni prispevki za leto 2010. Sodišče BVerwG je razsodilo, da je člen 9 statuta podjetja ZT iz leta 2010 pojasnil, da so letni prispevki nadomeščali samo stroške zagotavljanja rezervne zmogljivosti v primeru epidemij.

(63)

Spremenjeni člen 9 statuta podjetja ZT je zagotovil, da so letni prispevki nadomeščali samo stroške zagotavljanja rezerve za epidemije.

(64)

Poleg tega je sodišče BVerwG ugotovilo, da odločitev glede velikosti rezerve ni bila poslovna odločitev, ki bi jo bilo treba sprejeti na podlagi njene stroškovne učinkovitosti. Vzdrževanje rezervne zmogljivosti za izbruh epidemije je po svoji naravi ekonomsko neperspektivno, saj so stroški te rezerve nesorazmerni z verjetnostjo velikih izbruhov živalskih bolezni.

(65)

Sodišče BVerwG je razsodilo, da v tem primeru ni mogoče uporabiti četrtega merila iz sodbe Altmark, ker se odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2 izvaja ločeno od odstranjevanja snovi kategorije 3. Med javnimi in komercialnimi storitvami, ki jih zagotavlja podjetje ZT, ni prekrivanja, medtem ko je za zasebno avtobusno podjetje iz zadeve Altmark veljalo veliko število zahtev javne službe (npr. v zvezi s številom postaj in voznim redom), ki so bistveno spremenile način, na katerega se je izvajala osnovna storitev linijskega cestnega prometa. Zato so letni prispevki podjetju ZT služili kot nadomestilo stroškov za zagotavljanje javne storitve zunaj katerega koli trga.

(66)

Sodišče BVerwG je prav tako razsodilo, da lahko javni organ sam izvaja svoje naloge v javnem interesu in se ni dolžan obrniti na zasebne izvajalce storitev. Sodišče BVerwG je v zvezi s sodno prakso Sodišča na področju javnih naročil navedlo, da se je lahko javni organ sam odločil, ali bo storitev izvajal interno ali jo bo pridobil na trgu (23).

(67)

Pritožnik trdi, da zagotavljanje rezerve za epidemije ni storitev splošnega gospodarskega pomena (SGEI) v smislu člena 106(2) PDEU zaradi načela „onesnaževalec plača“.

(68)

Kmete in klavnice je mogoče zlahka opredeliti kot onesnaževalce. Kmetje imajo korist od učinkovitega obvladovanja epidemij živalskih bolezni, saj lahko te ogrozijo njihove črede in posledično njihovo premoženje. Hitro in učinkovito obvladovanje epidemij klavnicam omogoča nadaljnje normalno izvajanje njihove dejavnosti.

(69)

Načelo „onesnaževalec plača“ je sprejeto tudi z ustrezno nemško zakonodajo, kjer so kmetje in klavnice dosledno imenovani kot onesnaževalci, ki krijejo stroške odstranjevanja (24).

(70)

Pritožnik navaja, da je podjetje ZT začelo trditi, da je bilo vedno pooblaščeno za opravljanje naloge zagotavljanja rezervne zmogljivosti, šele po začetku nacionalnih preiskav in preiskav s strani Komisije. Pred spremembo statuta podjetja ZT leta 2010 ni bilo nobenega izrecnega akta o pooblastitvi v zvezi z zagotavljanjem rezervne zmogljivosti s strani podjetja ZT, prav tako pa niso bili vnaprej določeni nobeni parametri za izračun nadomestila.

(71)

Pritožnik navaja, da zahteva po vzdrževanju rezerve za epidemije obratom za odstranjevanje živali ne povzroča nobenih neto stroškov.

(72)

Nemški obrati za odstranjevanje živali običajno obratujejo v dveh izmenah pet ali šest delovnih dni s +/– 5-odstotnimi nihanji v smislu operativnega časa. Sezonskim nihanjem v povpraševanju se prilagajajo z obratovanjem v treh izmenah, kadar je povpraševanje veliko, ali s prehodom nazaj na petdnevno dvoizmensko obratovanje, kadar je povpraševanje majhno. Böckenhoffova študija (25) je potrdila, da tretja izmena med tednom in dodatne izmene med vikendi zagotavljajo zadostno rezervo za epidemije za spopadanje s povečano količino snovi v primeru epidemij.

(73)

Tako se lahko potrebna rezerva za epidemije pokrije z operativno prosto zmogljivostjo, razpoložljivo med normalnim obratovanjem obratov za odstranjevanje. Pritožnik poudarja, da mu nikoli ni bilo treba izvajati dodatnih naložb, da bi zagotovil zadostno raven rezerve za epidemije.

(74)

Pritožnik prav tako trdi, da bi se morale pri načrtovanju zmogljivosti obrata za odstranjevanje upoštevati tudi zmogljivosti sosednjih dežel. V primeru masovnega izbruha bolezni se lahko zmogljivosti drugih dežel uporabijo pri spopadanju s kratkoročnim povečanjem povpraševanja po zmogljivosti. Ne obstajajo nobene pravne določbe o prepovedi prevoza snovi kategorij 1 in 2. Ravno nasprotno, upoštevna nemška zakonodaja (26) obravnava uporabo zmogljivosti sosednjih regij kot običajen način reševanja ozkih grl v predelovalni zmogljivosti v primeru epidemije.

(75)

Po mnenju pritožnika bi se vsi stroški zmogljivosti običajno financirali iz prihodka, ki ga je z zaračunavanjem za svoje normalno obratovanje zaslužilo podjetje, ki je bilo pooblaščeno za opravljanje naloge odstranjevanja snovi kategorij 1 in 2. Ker so stroški operativne proste zmogljivosti sestavni del stalnih stroškov obrata, jih je mogoče vključiti v izračun pristojbine, zaračunane uporabnikom. Pritožnik je med drugim navedel sodbo sodišča BVerwG (27), v kateri je bilo pojasnjeno, da bi se lahko stroški objektivno upravičenih rezervnih zmogljivosti vključili pri izračunavanju dajatev.

(76)

V 10 od 16 dežel so za odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2 pooblaščena samo zasebna podjetja (Berlin, Brandenburg, Bremen, Hamburg, Mecklenburg-Vorpommern, Spodnja Saška, Severno Porenje-Vestfalija, Saška-Anhalt, Schleswig-Holstein in Turingija). V nekaterih od teh dežel, kot so Spodnja Saška, Severno Porenje-Vestfalija in Schleswig-Holstein, obstajajo regije z izrazito velikim številom živine. Na Bavarskem in v Hessnu odstranjevanje živali delno izvajajo zasebna podjetja.

(77)

V tistih deželah, v katerih je pritožnik ali odvisno podjetje pooblaščeno za odstranjevanje živalskih stranskih proizvodov, tj. Mecklenburg-Vorpommern, Saška-Anhalt in Turingija, se javni organ in imenovano podjetje dogovorita o največji letni zmogljivosti, ki jo mora zagotoviti obrat. Te zmogljivosti se štejejo za zadostne za spopadanje s povečanim povpraševanjem v primeru epidemije. Pritožnik se zaveda, da je v nekaterih postopkih oddaje javnih naročil v Severnem Porenju-Vestfaliji raven rezervne zmogljivosti že določena. Naveden je primer okrožja Steinfurt, kjer je rezerva določena na 5 % glav živine iz predhodnega leta. Dajatve za odstranjevanje se izračunajo tako, da se celotni stalni stroški obratov odstranjevanja v celoti ponovno financirajo iz pristojbin za odstranjevanje, zaračunanih kmetom in klavnicam.

(78)

Tako praksa iz drugih dežel kaže, da bi se lahko skupni stroški obrata za odstranjevanje (vključno z vsemi stroški za rezervo za epidemije) v celoti financirali iz prihodka iz pristojbin in da dodatno nadomestilo iz javne blagajne ni bilo potrebno.

(79)

Pritožnik trdi, da podjetje ZT uporablja letne prispevke za financiranje izgub ne le iz običajnih dejavnosti, ampak tudi iz vzdrževanja presežne zmogljivosti, ki bi se pozneje uporabila za zunanje namene.

(80)

Primerjava med obsegom proste zmogljivosti, ki ga je podjetje ZT navedlo v svoji ponudbi za postopek oddaje javnega naročila v severnem Hessnu leta 2009, in obsegom proste zmogljivosti, opisanem v študiji Fraunhofer (28), kaže na bistveno zmanjšanje proste zmogljivosti podjetja ZT v določenem časovnem obdobju. Čeprav je prosta zmogljivost, in s tem domnevno potrebna rezerva za epidemije, leta 2005 glede na študijo Fraunhofer še vedno predstavljala 50 % skupne zmogljivosti, se je do leta 2009 zmanjšala na samo 35 %, kot je prikazano v ponudbi podjetja ZT za postopek oddaje javnega naročila v severnem Hessnu.

(81)

Ob predpostavki, da je bilo podjetje ZT dejansko pooblaščeno za vzdrževanje rezerve za epidemije in da je 50 % povprečne zmogljivosti podjetja ZT zadostovalo za rezervo (kot je ugotovljeno v študiji Fraunhofer), podjetje ZT ne bi moglo sodelovati v postopku oddaje javnega naročila v severnem Hessnu ali prevzeti dodatnih obveznosti glede odstranjevanja v Baden-Württembergu.

(82)

Ker pa je podjetje ZT dejansko dobilo pogodbo v okviru postopka oddaje javnega naročila v severnem Hessnu in prevzelo zagotavljanje dodatnih storitev odstranjevanja, je moralo za običajne dejavnosti nujno uporabiti del domnevno zahtevane rezerve za epidemije. Tako je očitno, da so se z letnimi prispevki financirali stroški presežne zmogljivosti, ki kot rezerva za epidemije ni bila potrebna.

(83)

Pritožnik je primerjal raven rezerve za epidemije podjetja ZT z razpoložljivo prosto zmogljivostjo v drugih deželah in ugotovil, da je bila rezerva za epidemije podjetja ZT štiri- do petkrat večja od proste zmogljivosti, razpoložljive v drugih deželah, pri čemer je upošteval razlike v številu živine. V primerjavi s prakso v drugih deželah se je tako z letnimi prispevki financirala presežna zmogljivost v bistveno večji meri, kot je bila potrebna za rezervo za epidemije. Ta presežna zmogljivost je bila nato na razpolago za kasnejšo uporabo v komercialne namene, kot je sodelovanje v razpisnem postopku v severnem in osrednjem Hessnu.

(84)

Pritožnik poudarja, da podjetju ZT pogodba ni bila dodeljena s postopkom oddaje javnega naročila, medtem ko se v večini drugih dežel javni razpisni postopek uporablja za izbiranje najučinkovitejšega izvajalca. Poleg tega ni bila izvedena nobena stroškovna analiza, ki bi primerjala stroške podjetja ZT s stroški povprečnega, dobro vodenega podjetja.

(85)

Po pritožnikovem mnenju ni bilo nobenih pravnih ovir, ki bi preprečevale javni razpisni postopek v zvezni deželi Porenje-Pfalz.

(86)

Pritožnik trdi, da je mogoče izkrivljajoči učinek plačil letnih prispevkov prikazati z načinom izvajanja javnega razpisa v severnem Hessnu.

(87)

Pred razpisnim postopkom je bilo za odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2 pooblaščeno podjetje Tierbeseitigungsanlage Schäfer GmbH (v nadaljnjem besedilu: podjetje TBA Schäfer), odvisno podjetje pritožnika. Vendar podjetje TBA Schäfer ni bilo sposobno uspešno konkurirati podjetju ZT v razpisnem postopku leta 2009. Medtem ko je morala ponudba podjetja TBA Schäfer temeljiti na celotnih stroških, je lahko podjetje ZT ponudilo dajatve, nižje od stroškov, saj je bil del njegovih stalnih stroškov že financiran z letnimi prispevki.

(88)

Nadaljnji dokaz, da je bila ponudba podjetja ZT v razpisu za severni Hessen nižja od stroškov, izhaja iz primerjave z dajatvami, ki jih podjetje ZT zaračunava na lastnem ozemlju. Tam znaša dajatev 328 EUR na tono, medtem ko je podjetje ZT v razpisu za severni Hessen ponudilo dajatev v višini 208 EUR na tono. Ker v teh dveh regijah ni bistvenih razlik med stroški zbiranja, ni razumljivo, zakaj bi lahko podjetje ZT oddalo ponudbo, v okviru katere za povsem enako storitev zaračunava približno tretjino manj v severnem Hessnu kot na lastnem ozemlju.

(89)

Ker je bila stroškovna osnova podjetja TBA Schäfer splošno znana iz predhodnih razpisov, je lahko podjetje ZT oddalo ponudbo v višini 208 EUR na tono, kar je samo 4 EUR manj od ponudbe podjetja TBA v višini 212 EUR na tono, in tako dobilo pogodbo.

(90)

Pritožnik poudarja, da je spodbuda za klavnice, naj ločujejo snovi kategorije 3 od snovi kategorij 1 in 2, v zvezni deželi Porenje-Pfalz izkrivljena zaradi politike oblikovanja pavšalnih cen podjetja ZT. Posledično se velika količina snovi kategorije 3, ki bi se lahko drugače nadalje predelala v hrano za živali, odstrani skupaj s snovmi nižjih kategorij 1 in 2 (29).

(91)

Poleg tega je bila količina snovi kategorije 3, ki je bila izločena s trga zaradi cenovne politike podjetja ZT, večja od tiste, ki jo je Komisija predvidevala v svoji predhodni oceni trga. V odstavku 33 odločitve o začetku postopka je bilo navedeno, da so bile snovi kategorije 3 izločene v 72 % vseh zakolov v zvezi deželi Porenje-Pfalz. Vendar pa ta številka temelji izključno na številu zakolov. Če bi se upoštevalo dejstvo, da se pri zakolu krave proizvede veliko večja količina snovi kategorije 3 kot pri zakolu prašiča, bi rezultat pokazal, da je bilo izločenih samo 45 % snovi kategorije 3. Posledično bi bilo izkrivljanje trga zaradi cenovne politike podjetja ZT veliko večje od prej predvidenega.

(92)

Pripombe podjetja ZT v bistvenih točkah sovpadajo s pripombami Nemčije, ki so navedene v naslednjem oddelku. Zato pripombe podjetja ZT niso navedene ločeno, da se prepreči nepotrebno ponavljanje.

(93)

Nemčija oporeka trditvi, da letni prispevek, ki velja v okviru statuta podjetja ZT, pomeni nezakonito državno pomoč, saj so izpolnjena merila iz sodbe Altmark. Nemčija trdi, da je pomoč združljiva z notranjim trgom, ker letni prispevek ne presega stroškov vzdrževanja rezerve za epidemije in stroškov čiščenja za prejšnje lokacije.

(94)

Nemčija trdi, da je zagotavljanje rezerve za epidemije storitev splošnega gospodarskega pomena, pri čemer navaja, da je odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2 z zakonom določena obveznost lokalnih organov.

(95)

Lokalni organi so za izvajanje navedene, z zakonom določene dolžnosti pooblastili podjetje ZT kot pravno osebo javnega prava s pravno sposobnostjo. Splošni gospodarski pomen temelji na dejstvu, da ustrezno odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2 služi varovanju zdravja ljudi. To velja zlasti v primeru epidemije.

(96)

Upoštevati je treba, da dejstva, da je financiranje možno tudi v okviru smernic Skupnosti o TSE in smernic o kmetijski pomoči 2007–2013, ni mogoče obravnavati kot oteževalno okoliščino za podjetje ZT. Smernice urejajo samo financiranje stroškov odstranjevanja živalskih trupel (poginulih živali), ne pa izrecno stroškov vzdrževanja rezerve za epidemije. Letni prispevek se zato ne kumulira z odobreno pomočjo za TSE.

(97)

Poleg tega se lahko kmetje v zvezi z odstranjevanjem poginulih živali obravnavajo kot onesnaževalci, medtem ko v primeru stroškov rezerve za epidemije onesnaževalcev ni enostavno določiti.

(98)

Podjetje ZT je od leta 1979 po deželnem zakonu TierNebGAG RP pooblaščeno za odstranjevanje živalskih stranskih proizvodov.

(99)

Obseg potrebne rezerve za epidemije in parametri za izračun neto stroškov so bili določeni v spremenjenem statutu podjetja ZT z dne 1. februarja 2010. Ti so temeljili na študiji Fraunhofer.

(100)

Nemčija poudarja, da so bili letni prispevki, ki jih je podjetje ZT zaračunavalo svojim članom, določeni na pregleden in objektiven način tudi pred spremembo statuta leta 2010. Natančneje, vsakoletni poslovni načrt je bil sprejet na podlagi javnega postopka s strani generalne skupščine podjetja ZT, odobren s strani nadzornega organa in objavljen v uradnih listih zveznih dežel Porenje-Pfalz, Hessen in Posarje.

(101)

Po mnenju Nemčije je rezerva, ki se vzdržuje za spopadanje z epidemijami, potrebna za varovanje zdravja ljudi v primeru epidemije.

(102)

Po mnenju Nemčije je velikost rezerve za epidemije, določena v spremenjenem statutu z dne 2. februarja 2010, temeljila na študiji Fraunhofer. Po začetku postopka je Nemčija pri inštitutu Institut für Strukturforschung und Planung in agrarischen Intensivgebieten naročila izvedbo nadaljnje študije (30) (v nadaljnjem besedilu: študija ISPA-RP).

(103)

V študiji Fraunhofer je bila ocenjena pričakovana količina snovi v različnih scenarijih, pri čemer se je upoštevala njihova verjetnost. V študiji ISPA-RP je bil uporabljen metodološko natančnejši pristop za oblikovanje različnih scenarijev v primeru izbruha slinavke in parkljevke (SIP) ali klasične prašičje kuge (KPK).

(104)

V obeh študijah je bilo ugotovljeno, da je skupna razpoložljiva zmogljivost podjetja ZT zadostovala tako za predelavo količin, nastalih zaradi kratkoročnih in dlje trajajočih epidemij, kot tudi za običajne količine notranjih in zunanjih snovi, kar skupaj znaša približno 1 700 ton na teden.

(105)

Študija ISPA kaže, da se lahko v primeru kratkoročne epidemije in ob predpostavki, da vključuje dodatne snovi do približno 200 ton na dan v dveh do petih dneh, dodatne snovi zlahka predelajo skupaj z običajno količino, pri čemer se uporabi razpoložljiva tedenska prosta zmogljivost do 1 523 ton v triizmenskem obratovanju v petih dneh, ne da bi bile potrebne dodatne izmene med vikendom.

(106)

Tudi v primeru epidemij, ki prizadenejo dokaj velike dele območja, kritega s strani združenja, bi se lahko predelalo od 1 300 do 1 800 ton dodatnih količin, nastalih v osmih tednih, če bi obrati obratovali v izmenah čez vikende, s čimer bi bila na razpolago kratkoročna prosta zmogljivost do 2 819 ton na teden (glej preglednico 3 v oddelku 9.3.1).

(107)

Ta scenarij je predvideval izbruh SIP na območju, ki ga krije združenje, z 10-odstotno stopnjo izločanja živali, kot se je zgodilo v Britaniji leta 2001. V navedenem primeru bi ocenjena količina snovi znašala približno 1 300 ton na teden v obdobju 18 tednov. Študija ISPA-RP je pokazala, da bi lahko obrati podjetja ZT s petdnevnim triizmenskim obratovanjem poleg običajne količine predelali tudi navedene količine (glej preglednico 3 v oddelku 9.3.1).

(108)

Predložene študije kažejo, da skupna zmogljivost, razpoložljiva s petdnevnim triizmenskim obratovanjem, zadostuje za predelavo tako dodatnih količin, ki nastanejo med kratkoročnimi in celo dlje časa trajajočimi epidemijami, kot tudi običajnih količin. Ob polni operativni zmogljivosti v obdobju 6 do 12 tednov v večini scenarijev niti ne bi bilo potrebe po izvajanju dodatnih izmen, ki so na razpolago med vikendi.

(109)

Sklepne ugotovitve študij kažejo, da skupna zmogljivost podjetja ZT s petdnevnim triizmenskim obratovanjem zadostuje za predelavo običajnih količin in pričakovanih snovi, ki nastanejo med dlje časa trajajočimi epidemijami. Trenutno razpoložljiva skupna zmogljivost se zato glede na zahteve obravnava kot zadostna in ne kot presežna.

(110)

Izračuni, ki jih je Nemčija predložila za stroške rezerve za epidemije, so bili izvedeni na podlagi pristopa študije Fraunhofer. Razčlenitev stroškov zmogljivosti na običajne dejavnosti in rezervo za epidemije je bila določena na podlagi povprečne izkoriščenosti skupne zmogljivosti, razpoložljive s petdnevnim triizmenskim obratovanjem. Izkazalo se je, da podjetje ZT v povprečju uporabi 50 % skupne zmogljivosti, ki je na razpolago s petdnevnim triizmenskim obratovanjem.

(111)

Na podlagi te stopnje izkoriščenosti je bilo približno 50 % stroškov zmogljivosti dodeljenih vsaki običajni dejavnosti in rezervi za epidemije tako za zbiranje kot predelavo (31). Iz tega izhajajoči stroški rezerve za epidemije so naslednji:

Preglednica 2

Stroški rezerve za epidemije po navedbah Nemčije za obdobje 2000–2009

(112)

Opozoriti je treba, da je bilo v letih 2000 in 2001 rezervi za epidemije dodeljenih samo 45 % stroškov zmogljivosti ter da je leta 2009 vključitev pogodbe iz severnega in osrednjega Hessna zmanjšala rezervo za epidemije za približno petino. Za leti 1998 in 1999 ni na voljo nobenega izračuna stroškov rezerve za epidemije.

(113)

V navedenih letih, razen leta 2009, so bili letni prispevki, ki so jih podjetju ZT plačevali njegovi člani, nižji od stroškov rezerve za epidemije, prikazanih v preglednici 2. Končni letni prispevek je leta 2009 znašal toliko kot stroški rezerve.

(114)

Nemčija navaja, da stroški zagotavljanja rezerve za epidemije niso bili vključeni v izračun dajatve za uporabo, ker to ni bilo pravno mogoče. Čeprav lahko lokalni organi zaračunavajo dajatve za uporabo javnih infrastruktur in obratov, da krijejo stroške iz člena 7 akta Kommunalabgabengesetz zvezne dežele Porenje-Pfalz (v nadaljnjem besedilu: akt KAG RP; akt o dajatvah lokalnega organa), med donosom infrastrukture ali obrata in dajatvijo ne sme obstajati očitno neskladje. Na podlagi člena 8 akta KAG RP morajo biti stroški, na katerih temeljijo dajatve za uporabo, določeni v skladu s poslovnimi načeli stroškovnega računovodstva. Vendar po mnenju Nemčije podlago za dajatve tvori samo odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2, ne pa zagotavljanje zmogljivosti za epidemije. Slednje se ne izvaja kot storitev za posamezne davkoplačevalce, ampak za preprečevanje bodočih nevarnosti za prebivalstvo.

(115)

Nemčija je na zahtevo Komisije izvedla sistematično raziskavo na nacionalni ravni o praksah pri določanju in financiranju rezerve za epidemije.

(116)

V vseh nemških zveznih deželah, razen na območju, ki ga krije podjetje ZT, je rezerva za epidemije krita z operativno prosto zmogljivostjo, razpoložljivo med tednom in ob vikendih. Na podlagi Böckenhoffove študije o spopadanju z epidemijami običajno ni nobenih dodatnih naložb v zmogljivost. Prosta zmogljivost, ki je na razpolago s tretjo izmeno med tednom in izmenami čez vikend, zadostuje za rezervo za epidemije. Medtem se uporabljajo alternativne metode izračunavanja, in sicer na podlagi strokovnih študij, kot je študija ISPA za Spodnjo Saško (32) (v nadaljnjem besedilu: študija ISPA NS), ali s sporazumom z zadevnimi zainteresiranimi skupinami. Vendar še vedno velja temeljni sklep Böckenhoffove študije, da dodatna naložba v prosto zmogljivost ni potrebna.

(117)

Stroški operativne proste zmogljivosti se financirajo z dajatvami ali pristojbinami (odvisno od pravne oblike izvajalca). Glede na vzorec, po katerem so stroški operativne proste zmogljivosti razdeljeni med odstranjevanje poginulih živali in klavničnih odpadkov, obstajajo različne ureditve.

(118)

Kar zadeva pomoč kmetom za odstranjevanje poginulih živali v okviru smernic o TSE in smernic o kmetijski pomoči 2007–2013, znaša pomoč, ki jo dodeli država v večini drugih dežel, med 67 % in 75 % dajatev za odstranjevanje poginulih živali:

(119)

Po mnenju Nemčije ta pregled kaže, da je dokaj nepomembno, ali so stroški rezerve za epidemije vključeni v izračun dajatev in pristojbin in ali se financirajo z letnimi prispevki tako kot v deželi Porenje-Pfalz. Pomembno je to, kdo dejansko krije te stroške. Velik del proste zmogljivosti se financira tudi iz javnih sredstev v okviru smernic Skupnosti o TSE ali smernic o kmetijski pomoči 2007–2013.

(120)

Nemčija meni, da v okviru evropskega prava ni nobene zahteve po odprtju trga za odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2 s postopki naročanja. To je potrdilo tudi Evropsko sodišče (33).

(121)

Nemčija trdi, da v obravnavanem primeru ni izkrivljanja konkurence na zunanjih trgih.

(122)

Nemčija trdi, da v primeru odstranjevanja snovi kategorije 3 ni bilo izkrivljanj konkurence zaradi letnih prispevkov, ki jih je zaračunavalo podjetje ZT, saj ni bilo navzkrižnega subvencioniranja.

(123)

Pritožnikova trditev, da je zaradi cenovne politike podjetja ZT samo 45 % snovi kategorije 3 ločenih, ni utemeljena. Podjetje ZT ni nikoli predelalo tako velikih količin snovi kategorije 3, kar bi potrdil hiter pregled ustreznih statističnih podatkov. Potrdi se lahko 72-odstotna stopnja ločevanja za leto 2009, ki jo je Komisija navedla v odločitvi o začetku postopka.

(124)

Treba je tudi poudariti, da se na območju, ki ga pokriva združenje, 85 % zakolov izvede v 6 obratih, kjer se izvaja ločevanje v najširšem smislu. Pritožnik je dejaven v teh obratih in iz njih pridobiva ločene snovi kategorije 3. Zato ima pritožnik dostop do trgov s snovmi kategorije 3, prav tako pa je v njegovi lasti velik delež teh trgov.

(125)

Dejstvo, da podjetje ZT v severnem in osrednjem Hessnu zaračunava drugačne dajatve kot na območju, ki ga pokriva združenje, ne dokazuje obstoja kakršnega koli izkrivljanja konkurence. Razlike v financiranju so posledica različnih pravnih zahtev v zvezi z izračunom. Na podlagi oddelka 3(1) zakonodaje TierNebG je v Nemčiji odstranjevanje živalskih stranskih proizvodov kategorij 1 in 2 odgovornost regionalnih in lokalnih organov, ki so pristojni v okviru državnega prava. Posledično se lahko na podlagi ustreznih določb na deželni ali lokalni ravni financiranje ureja drugače.

(126)

Če odstranjevanja živalskih stranskih proizvodov ne izvajajo odgovorni za odstranjevanje in je za opravljanje naloge pooblaščena tretja stran, kot v severnem in osrednjem Hessnu, pravil za izračun ne določa zadevni akt o dajatvah lokalnega organa, ampak Leitsätze für die Preisermittlung aufgrund von Selbstkosten (v nadaljnjem besedilu: smernice za določanje lastnih cen) (34).

(127)

Med aktom KAG RP in smernicami za določanje lastnih cen obstajajo velike razlike, zlasti v zvezi z zneskom stroškov obresti, ki jih je mogoče vključiti v dajatve/pristojbine, te razlike pa so pomembne za podjetje ZT, saj je svoje naložbe v veliki meri financiralo s posojili in zanje vsako leto plačalo visok znesek obresti.

(128)

Medtem ko bi lahko podjetje ZT na podlagi člena 8 akta KAG RP stroške obresti vključilo v izračun dajatev, so lahko na podlagi smernic za določanje lastnih cen samo dajatve v severnem in osrednjem Hessnu temeljile na izračunanih obrestih, ki se nanašajo na povprečje, potrebno za obratna sredstva. Zato ni bilo mogoče prenesti celotnih stroškov dejanskih plačil obresti.

(129)

Prav tako je brez podlage trditev pritožnika, da podjetje TBA Schäfer ni bilo izbrano v razpisnem postopku v severnem in osrednjem Hessnu zaradi navzkrižnega subvencioniranja z letnim prispevkom. Razlog za višjo ponudbo podjetja TBA Schäfer je bilo dejstvo, da je bila ocena dohodka iz proizvodnje s strani podjetja TBA Schäfer prenizka ter da je moralo plačevati višje upravne stroške in prispevke skupine. Po drugi strani je podjetje ZT pravilno ocenilo prihodek iz proizvodnje in ker ni bilo del skupine, mu ni bilo treba plačevati nobenih prispevkov skupine.

(130)

Nemčija trdi, da je del letnega prispevka, ki ga zaračunava podjetje ZT, namenjen financiranju stroškov čiščenja za dve onesnaženi lokaciji, tj. Sohrschied in Sprendlingen-Gensingen.

(131)

Onesnažena talna in podzemna voda se je nabirala na obeh onesnaženih lokacijah z uporabo ogljikovodika s strani prejšnjih lastnikov ali izvajalcev. Obe posestvi sta prišli v last podjetja ZT ob njegovi ustanovitvi leta 1979.

(132)

Podjetje ZT je bilo na podlagi sklepov regionalne vlade v Koblenzu o čiščenju z dne 21. aprila 1997 in 31. marca 1998 zavezano k odpravi onesnaženosti. V dopolnilnem sklepu z dne 13. julija 2001 so bili določeni nadaljnji pogoji v zvezi s čiščenjem lokacije Sprendlingen-Gensingen. Stroški čiščenja za obe lokaciji za zadevno obdobje 1998–2010 so skupaj znašali 2 413 049 EUR.

(133)

Nemčija priznava, da je podjetje ZT odgovorno za stroške čiščenja na lokacije Sprendlingen-Gensingen na podlagi sklepa o čiščenju z dne 31. marca 1998. Vendar meni, da z vidika zakonodaje o pomoči ni pravično, da je podjetje ZT v celoti odgovorno za stroške čiščenja, saj bi neomejena odgovornost privedla do neenake obravnave v primerjavi z zasebnimi podjetji v skladu z nedavno nemško sodno prakso.

(134)

V skladu s sodbo Bundesverfassungsgericht (zveznega ustavnega sodišča) z dne 16. februarja 2000 (35) bi bilo zasebno podjetje na podlagi nacionalnega prava odgovorno samo do razumne mere. Po mnenju sodišča Bundesverfassungsgericht bi bil ta prag lahko dosežen, če bi odgovornost presegla vrednost posestva. Nad tem pragom se odgovornost ne bi mogla več obravnavati kot sorazmerna vsebinska in omejevalna določba za namene varovanja premoženja, ki ga zagotavlja drugi stavek člena 14(2) nemške ustave. Vendar ker podjetje ZT kot pravna oseba javnega prava ne more uveljavljati pravic, odobrenih fizičnim osebam v skladu z nemško ustavo, ta omejitev odgovornosti ne velja za podjetje ZT.

(135)

Po mnenju Nemčije je tržna vrednost lokacije Sprendlingen-Gensingen negativna, ker je predvidena knjigovodska vrednost v bilanci stanja z dne 31. decembra 2009 znašala 128 500,00 EUR, medtem ko so se stroški čiščenja od takrat povečali na skupno 1 542 316 EUR. To presega zgoraj opisano omejitev odgovornosti.

(136)

Financiranje stroškov čiščenja z letnim prispevkom izven okvira omejitve odgovornosti bi bilo treba obravnavati kot združljivo pomoč v skladu z odstavkom 132 smernic o okoljski pomoči, saj bi posamezniki morali kriti samo stroške do tržne vrednosti posestva.

(137)

Kljub temu, da je bilo podjetje ZT na podlagi sklepa o čiščenju z dne 21. aprila 1997 odgovorno kot onesnaževalec, Nemčija dvomi, ali je bilo podjetje ZT v skladu z nemško ustavo dejansko zadolženo za kritje stroškov čiščenja za škodo, ki jo je povzročil prejšnji lastnik ali izvajalec. Ker je od tega minilo že več kot 30 let, vprašanja o odgovornosti ni mogoče več jasno razčistiti.

(138)

Nemčija meni, da letni prispevek, kolikor prispeva k stroškom čiščenja za lokacijo Sohrschied, pomeni združljivo pomoč v skladu s smernicami o okoljski pomoči, saj podjetje ZT ne bi smelo biti zadolženo za izvajanje čiščenja.

(139)

Nemčija nadalje trdi, da je negativna tudi tržna vrednost lokacije Sohrschied in da je bila tudi v tem primeru kršena omejitev odgovornosti.

(140)

V skladu s členom 107(1) PDEU je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene ali bi lahko prizadela trgovino med državami članicami.

(141)

Nemčija ne oporeka, da so letni prispevki članov podjetja Zweckverband državna sredstva. Člani podjetja ZT so podeželska in mestna okrožja zveznih dežel Porenje-Pfalz, Posarje in Hessen. Ker je podjetje ZT svojim članom zaračunavalo letni prispevek na podlagi upravnega akta, ukrep vključuje neposreden prenos državnih sredstev. Ker pa so vključeni upravni akti, se lahko letni prispevki pripišejo državi.

(142)

Prvič, upravičenec mora biti podjetje. Pojem podjetja zajema katero koli pravno ali fizično osebo, ki izvaja gospodarsko dejavnost ne glede na svoj pravni status in način financiranja. To ne velja samo za zasebna, ampak tudi za javna podjetja (36). Vsaka dejavnost, ki vključuje ponudbo blaga ali storitev na določenem trgu, je gospodarska dejavnost (37). Ker podjetje ZT nudi storitve za odstranjevanje določenih živalskih stranskih proizvodov v zameno za nadomestilo, je podjetje.

(143)

Letni prispevki dajejo podjetju ZT gospodarsko prednost, saj zmanjšujejo njegove trenutne izdatke in se v zameno zanje ne zahteva nobeno ustrezno izvajanje dejavnosti. Vendar Nemčija trdi, da so se podjetju ZT s prispevki povrnili samo stroški, ki bi jih moralo kriti zaradi obveznosti vzdrževanja rezerve za epidemije, in zato ni pridobilo nobene gospodarske prednosti.

(144)

Evropsko sodišče je v zadevi Altmark razsodilo, da nadomestilo za obveznost opravljanja javne storitve ni državna pomoč, tj. upravičencu ne zagotavlja prednosti, če so hkrati izpolnjena določena merila (38).

(145)

Zaradi pomena sodbe Altmark za ta primer bo trditev Nemčije, da so merila iz sodbe Altmark izpolnjena, podrobno preučena ločeno v oddelku 9.

(146)

Nemčija meni, da trg za odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2 z območja, ki ga pokriva združenje, ni odprt za konkurenco ter da se zato lahko izključi tako izkrivljanje konkurence kot učinek na trgovino med državami članicami.

(147)

Komisija na začetku ugotavlja, da obstajajo regionalni monopoli za odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2. Vendar večina regionalnih in lokalnih pristojnih organov te monopole odobri s postopki naročanja. Tako na trgu obstaja konkurenca. V tem primeru to potrjuje postopek naročanja v severnem in osrednjem Hessnu.

(148)

Komisija zato v skladu s svojim sklepom z dne 23. februarja 2011 o državni pomoči C 58/06 (ex NN 98/05) za podjetji Bahnen der Stadt Monheim (BSM) in Rheinische Bahngesellschaft (RBG) v združenju Verkehrsverband Rhein-Ruhr (39) meni, da je trg za odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2 odprt za konkurenco. Regionalni in lokalni organi, pooblaščeni za odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2, lahko tako na podlagi prava Unije kot na podlagi nacionalnega prava sami izberejo, ali bodo na trgu poiskali ponudnika in ga s postopkom naročanja pooblastili za izvajanje naloge, ali pa bodo odstranjevanje izvajali sami, tj. z interno rešitvijo (40). Kljub trditvi Nemčije, da podjetje ZT izpolnjuje merilo za interno dodelitev (41), letni prispevki krepijo finančni položaj podjetja ZT v primerjavi z drugimi morebitnimi ponudniki. Ker v postopkih naročanja lahko sodelujejo ponudniki iz vseh držav članic, bi lahko prispevek vplival tudi na trgovino med državami članicami.

(149)

Gospodarske prednosti iz letnih prispevkov bi lahko prav tako okrepile položaj podjetja ZT na trgih, na katerih neposredno konkurira z drugimi ponudniki (odstranjevanje snovi kategorije 3, postopek naročanja za odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2 v severnem in osrednjem Hessnu).

(150)

Letni prispevki izpolnjujejo pogoje za obstoj pomoči v smislu člena 107(1) PDEU. V naslednjem oddelku bo podrobno preučena trditev Nemčije, da so izpolnjeni vsi štirje pogoji iz sodbe Altmark.

(151)

Prvo merilo iz sodbe Altmark določa, da mora podjetje, ki prejema nadomestilo, dejansko opravljati obveznosti javne storitve, te obveznosti pa morajo biti jasno opredeljene.

(152)

Najprej je treba opozoriti, da je treba razlikovati med obdobjem 1979–2008 in obdobjem 2009–2011.

(153)

Podjetje ZT je bilo pred spremembo statuta dne 2. februarja 2010 s povratno veljavo od 1. januarja 2009 le na splošno pooblaščeno za odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2. Stari zakon Verbandsordnung ni posebej določal nobene zahteve za vzdrževanje rezerve za epidemije. Zato v smislu prvega merila iz sodbe Altmark ni bilo nobene jasno določene zahteve za vzdrževanje rezerve za epidemije.

(154)

S spremenjenim statutom tako zdaj poleg zahteve za odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2 obstaja tudi izrecna zahteva, da podjetje ZT vzdržuje rezervo za epidemije.

(155)

Komisija iz tega sklepa, da niti zaveza podjetja ZT k odstranjevanju snovi kategorij 1 in 2 niti njegova zaveza k vzdrževanju rezerve za epidemije ne more upravičiti letnih prispevkov kot državnih nadomestil v smislu prvega merila sodbe Altmark.

(156)

Sodišče BVerwG je razsodilo, da je v skladu z Uredbo (ES) št. 1069/2009 in členom 3(1) zakonodaje TierNebG odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2 obveznost javne službe in s tem storitev splošnega gospodarskega pomena. Sodišče BVerwG je velik pomen pripisalo zlasti dejstvu, da je odstranjevanje snovi na podlagi nemškega prava obvezna naloga javne službe in je na podlagi te predpostavke menilo, da podjetje ZT izvaja javna pooblastila. Sodišče BVerwG je razsodilo, da je obveznost javne službe vključevala tudi zagotavljanje rezerve za epidemije (42).

(157)

Nemčija se s tem strinja in ob tem trdi, da odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2 ter zagotavljanje rezerve za epidemije služita varovanju zdravja ljudi.

(158)

Ker je odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2 obveznost javne službe, sta sodišče BVerwG in Nemčija letne prispevke obravnavala kot upravičene, saj so pomenili državno nadomestilo za stroške, ki so podjetju ZT nastali zaradi obveznosti.

(159)

Kot je razloženo v odstavku 13 smernic Unije o državni pomoči, ki je dodeljena kot nadomestilo za izvajanje javnih storitev (43) (smernice Unije na področju storitev splošnega gospodarskega pomena), je Sodišče dosledno razsojalo, da imajo države članice široke diskrecijske pravice glede narave storitev, ki se lahko uvrstijo v storitve splošnega gospodarskega pomena, razen v sektorjih, v katerih to urejajo posebna pravila Unije.

(160)

Sodišče je poudarilo, da ima dejavnost splošen gospodarski pomen samo, če kaže posebne značilnosti v primerjavi s splošnim gospodarskim pomenom drugih gospodarskih dejavnosti (44).

(161)

V zadevi GEMO je moralo Sodišče nato obravnavati vprašanje, ali bi morali kmetje in klavnice kriti celotne stroške odstranjevanja poginulih živali in klavničnih odpadkov ter ali bi lahko država krila stroške na podlagi tega, da je to storitev splošnega gospodarskega pomena. Sodišče je v sodbi razsodilo, da bi morali kmetje in klavnice kriti celotne stroške (45).

(162)

Sodišče je ugotovilo, da je finančno breme, ki ga je povzročilo odstranjevanje poginulih živali in klavničnih odpadkov, element stroškov, ki je neizogibno povezan z gospodarsko dejavnostjo kmetov in klavnic. Njihove dejavnosti ustvarjajo proizvode in ostanke, ki so neuporabni in predvsem škodljivi za okolje, za odstranjevanje pa so zadolženi onesnaževalci.

(163)

Posredovanje s strani državnih organov, katerega cilj je razbremeniti kmete in klavnice tega bremena, ustvarja gospodarsko prednost, ki bi lahko izkrivljala konkurenco. Tudi če bi država s prevzemom odgovornosti za stroške odstranjevanja zasledovala cilj zdravstvene politike, to ne bi spremenilo dejstva, da to pomeni gospodarsko prednost za kmete in klavnice, saj je ustaljena sodna praksa, da člen 107(1) PDEU ne ustvarja razlik glede na razloge za ukrepe državnega posredovanja in njihove cilje, ampak glede na njihove učinke (46).

(164)

Odstavka 27 in 37 Smernic Skupnosti za državno pomoč v zvezi s testi na TSE, poginulimi živalmi in klavničnimi odpadki (2002/C324/02) (do leta 2006) ter oddelek V.B.4 Smernic Skupnosti o državni pomoči v kmetijskem in gozdarskem sektorju 2007–2013 (2006/C319/01) prav tako potrjujejo, da so za ustrezno odstranjevanje odgovorni lastniki ali proizvajalci živalskih stranskih proizvodov in zato morajo po načelu „onesnaževalec plača“ kriti stroške. V skladu s temi smernicami je državna pomoč izjema od pravila, ki je dovoljena samo v posebnih okoliščinah (zlasti za poginule živali).

(165)

Dejstvo, da je načelo „onesnaževalec plača“ splošno veljavno, je potrjeno tudi s pravom zvezne dežele Porenje-Pfalz, saj člen 4(1) deželnega zakona TierNebGAG določa, da se lahko stroški odstranjevanja in podobnih postopkov naložijo lastnikom.

(166)

V zadevnem primeru iz sodne prakse Sodišča, Uredbe (ES) št. 1069/2009 ter smernic TSE in smernic o kmetijski pomoči 2007–2013 izhajajo naslednji sklepi:

(167)

Prvič, za obstoj storitve splošnega gospodarskega pomena ni odločilno, ali država članica zadevno storitev opredeljuje kot javno obveznost. Opredelitev storitve kot javne obveznosti je enaka dodelitvi izključne pravice. Če bi bile navedbe sodišča BVerwG resnične, bi lahko države članice kot javno obveznost označile vsako storitev, s čimer bi jo opredelile kot storitev splošnega gospodarskega pomena. Vendar bi ta interpretacija v celoti izničila učinek člena 106 PDEU, katerega dejanski namen je zagotoviti, da se lahko nadomestila dodelijo samo takrat, kadar to dopušča storitev splošnega gospodarskega pomena.

(168)

Komisija meni, da je treba razlikovati med dodelitvijo izključne pravice in uvrstitvijo storitve med storitve splošnega gospodarskega pomena.

(169)

Dodelitev izključne pravice za odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2 lahko pomeni omejitev svobode pri zagotavljanju storitev v skladu s členom 56 PDEU. Po členu 52 v povezavi s členom 62 PDEU se lahko to upraviči na podlagi varovanja javnega zdravja. Kadar Nemčija in zvezna dežela Porenje-Pfalz določita, da je v določeni regiji za odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2 odgovorno samo eno podjetje, želita zagotoviti, da je podjetje pod zelo strogim nadzorom, s čimer zagotovita varovanje javnega zdravja.

(170)

Vendar ukrep, katerega cilj je varovanje javnega zdravja, samodejno ne pomeni storitve splošnega javnega pomena, kar je v nasprotju s stališčem Nemčije in sodišča BVerwG.

(171)

Zato Komisija ne izpodbija trditve, da odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2 vključuje odstranjevanje odpadkov, ki po svoji naravi predstavljajo posebno nevarnost za zdravje. Zato Uredba (ES) št. 1069/2009 uvaja strog sistem nadzora za obrate, ki odstranjujejo take odpadke. Navedene določbe podjetjem za odstranjevanje zagotovo nalagajo dodatne stroške, vendar morajo biti ti stroški vključeni v pristojbine in dajatve.

(172)

V tem smislu se odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2 ne razlikuje od odstranjevanja drugih odpadkov, ki po svoji naravi predstavljajo posebno nevarnost za zdravje. Stroške odstranjevanja takih odpadkov običajno krije tisti, ki jih je proizvedel, ne pa javnost.

(173)

V obravnavanem primeru storitev zajema odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2. Zato mora Komisija preučiti, ali se ta storitev v svojem bistvu še posebej razlikuje od drugih gospodarskih dejavnosti, tako da je v splošnem interesu in ne le v interesu gospodarskih subjektov, ki imajo od nje korist.

(174)

Po mnenju Komisije se odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2 glede na vsebino bistveno ne razlikuje od drugih gospodarskih dejavnosti. Iz tega razloga ga ni mogoče uvrstiti med storitve splošnega gospodarskega pomena.

(175)

V nasprotju z mnenjem sodišča BVerwG strog nadzor, določen z Uredbo (ES) št. 1069/2009, ne pomeni, da je treba odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2 obravnavati kot storitev splošnega gospodarskega pomena.

(176)

Poleg tega zadevni sektor urejajo določbe prava Unije. Te določbe zlasti zahtevajo, da onesnaževalec krije stroške odstranjevanja snovi kategorij 1 in 2. Iz tega sledi, da javna blagajna ne more prevzeti dela stroškov, kot je razsodilo Sodišče v zadevi GEMO (47). Zaradi teh posebnih določb prava Unije odstranjevanja snovi kategorij 1 in 2 ni mogoče uvrstiti med storitve splošnega gospodarskega pomena na podlagi nacionalnih določb. Zato je uvrstitev med storitve splošnega gospodarskega pomena izključena.

(177)

Nazadnje se Komisija v zvezi s trditvijo Nemčije, da odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2 služi varovanju zdravja ljudi, sklicuje na sodbo v zadevi GEMO, v kateri je Sodišče razsodilo, da člen 107(1) PDEU ne razlikuje med ukrepi državnega posredovanja glede na njihove vzroke ali cilje, ampak jih določa na podlagi njihovih učinkov.

(178)

Iz navedenega sledi, da mora gospodarski subjekt načeloma kriti stroške, ki jih nalagajo uredbene določbe, ki urejajo izvajanje njegove dejavnosti, kot so stroga pravila o odstranjevanju snovi kategorij 1 in 2 v obravnavanem primeru. Cilj varovanja zdravja ljudi se upošteva pri utemeljitvi dodelitve izključne pravice ob upoštevanju svobode za zagotavljanje storitev in na ravni združljivosti pomoči za kmete z notranjim trgom.

(179)

Zaradi teh razlogov Komisija meni, da Nemčija odstranjevanja snovi kategorij 1 in 2 ne more uvrstiti med storitve splošnega gospodarskega pomena.

(180)

Druga možnost je, da Komisija poudari, da prvo merilo iz sodbe Altmark pomeni tudi ocenjevanje, ali so nadomestila potrebna za storitev splošnega gospodarskega pomena. Tako bi bilo treba tudi v primeru, če bi odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2 pomenilo storitev splošnega gospodarskega pomena, preučiti nujnost nadomestila.

(181)

Nemčija in sodišče BVerwG sta v svojih argumentih spregledala dejstvo, da je Sodišče v zadevi GEMO razsodilo, da obveznosti, ki so jih sprejela podjetja, pooblaščena za odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2, ne upravičujejo državnega nadomestila za stroške, nastale zaradi teh obveznosti. Vse stroške odstranjevanja snovi kategorij 1 in 2 krijejo tisti, ki so odgovorni, da so ti nastali, saj so neločljiv del gospodarskih dejavnosti kmetov in klavnic.

(182)

Sodišče je razsodilo, da državno nadomestilo za stroške, ki so nastali zaradi te obveznosti, ni upravičeno, saj morajo stroške kriti tisti, ki so zanje odgovorni.

(183)

V nasprotju z mnenjem sodišča BVerwG strog nadzor, ki ga določa Uredba (ES) št. 1069/2009, ne pomeni, da se ti stroški odstranjevanja snovi kategorij 1 in 2 lahko krijejo z državnimi nadomestili.

(184)

Z drugimi besedami, sam obstoj obveznosti javne storitve ne pomeni nujno, da je državno nadomestilo za stroške, nastale zaradi te obveznosti, upravičeno.

(185)

Po mnenju Komisije Nemčija za podjetje ZT ne more upravičiti letnih prispevkov kot državno nadomestilo za stroške, nastale zaradi obveznosti odstranjevanja snovi kategorij 1 in 2, saj morajo biti celotni stroški v skladu z načelom „onesnaževalec plača“ kriti s pristojbinami, ki jih podjetje ZT zaračunava tistim, ki so odgovorni za proizvajanje teh snovi.

(186)

V zvezi z vprašanjem, ali je mogoče rezervno zmogljivost, obravnavano ločeno, uvrstiti med storitve splošnega gospodarskega pomena, je treba poudariti naslednje. Po nemškem pravu mora podjetje z regionalnim monopolom na področju odstranjevanja snovi kategorij 1 in 2 zagotoviti, da se lahko v primeru izbruha bolezni spopade s povečano količino snovi. Kot kaže primerjava 16 dežel, ki jo je predložila nemška vlada, povsod, razen na območju, ki ga pokriva podjetje ZT, podjetja, katerih obrati obratujejo v treh izmenah, to dosežejo s tem, da obratujejo tudi čez vikende in po potrebi snovi predajo drugim deželam. Z drugimi besedami, obveznost vzdrževanja rezerve za epidemije ne povzroča nobenih dodatnih stroškov, saj se lahko rezerva za epidemije krije z operativno razpoložljivo prosto zmogljivostjo.

(187)

Tudi če bi nastali dodatni stroški, bi jih bilo treba prenesti na kmete in klavnice. Spopadanje s povečanjem snovi pri epidemiji je del stroškov, ki je neločljivo povezan z delovanjem obrata za odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2.

(188)

Dejstvo, da lastniki, tj. regionalni in lokalni organi, z uradnim aktom zavezujejo podjetja, da morajo sama vzdrževati rezervo za epidemije, ni pomembno. Vzdrževanje rezerve za epidemije se ne more šteti za storitev splošnega gospodarskega pomena iz dveh razlogov.

(189)

Če prosta zmogljivost, ki je operativno razpoložljiva (brez dodatnih stroškov), ne zadostuje za kritje predpisane rezerve za epidemije, tako da obveznost vzdrževanja rezerve za epidemije povzroča dodatne naložbene stroške, načelo „onesnaževalec plača“ zahteva, da je treba te stroške kriti z zaračunanimi pristojbinami. To se ne razlikuje od prej navedenih argumentov glede odstranjevanja drugih odpadkov (za podrobnosti glej zgoraj navedene odstavke 156 do 185).

(190)

Če je vzdrževana prosta zmogljivost večja od dejansko potrebne za primer epidemije, vzdrževanje te presežne proste zmogljivosti ni v javnem interesu.

(191)

Sodišče BVerwG je v zvezi s tem razsodilo, da za opredelitev zagotavljanja rezervne zmogljivosti ni bilo pomembno, ali je podjetje ZT vzdrževalo dokaj nepotrebno presežno zmogljivost. Regionalni in lokalni organi so se morali sami odločiti, ali bodo presežno zmogljivost financirali ali vztrajali pri tem, da jo je treba zmanjšati. To je bilo vprašanje politične odgovornosti regionalnih in lokalnih organov in ne vprašanje zakonodaje o pomoči (48). Tega argumenta ni mogoče sprejeti, saj ni verjetno, da bi dokaj nepotrebna zmogljivost služila javnemu interesu.

(192)

Kot je podrobneje preučeno v oddelku 9.3, se lahko v primeru podjetja ZT predpisana rezerva za epidemije krije z operativno razpoložljivo prosto zmogljivostjo in nadomestil ni mogoče nikakor upravičiti.

(193)

Zato Komisija meni, da se obveznost vzdrževanja rezerve za epidemije ne more šteti za storitev splošnega gospodarskega pomena. Komisija podredno meni, da ne zagotavlja nobene utemeljitve letnih prispevkov kot državnega nadomestila.

(194)

Ker podjetje ZT ni pooblaščeno za odstranjevanje snovi kategorije 3, ga samo iz tega razloga ni mogoče uvrstiti med storitve splošnega gospodarskega pomena. V nobenem primeru ga ni mogoče tako opredeliti iz razlogov, navedenih v oddelku 9.1.1.

(195)

Prvo merilo iz sodbe Altmark torej v obravnavanem primeru ni izpolnjeno.

(196)

Tako so naslednje pripombe v zvezi z drugim do četrtim merilom iz sodbe Altmark navedene samo podredno.

(197)

Drugo merilo iz sodbe Altmark zahteva, da morajo biti parametri, na podlagi katerih se izračuna nadomestilo, določeni vnaprej na objektiven in pregleden način. Zato v primeru, če država članica podjetju povrne izgube brez vnaprej določenih parametrov, to pomeni prednost v smislu člena 107(1) PDEU.

(198)

V obravnavanem primeru je treba razlikovati med obdobjem 1979–2008 in obdobjem 2009–2012.

(199)

Statut podjetja ZT, sprejet 28. oktobra 1994, je temu omogočil, da vse izgube, nastale v finančnem letu, krije z letnimi prispevki. Vendar, kot je navedla Nemčija, so bili letni prispevki namenjeni financiranju stroškov, ki jih je podjetje ZT ustvarilo z vzdrževanjem rezerve za epidemije.

(200)

Vendar pa v statutu iz leta 1994 ni nobenih navedb glede obsega rezerve za epidemije, ki naj bi jo podjetje ZT vzdrževalo, ali glede parametrov za izračun stroškov rezerve. Nastala izguba ni objektiven kazalnik stroškov rezerve za epidemije, saj je velikost izgube odvisna od številnih dejavnikov, ki niso na noben način povezani s stroški rezerve za epidemije.

(201)

Tako ni bila vnaprej določena nobena objektivna in pregledna metoda, ki bi morda omogočila izračun stroškov rezerve za epidemije. Zato drugo merilo iz sodbe Altmark za obdobje 1979–2008 ni izpolnjeno.

(202)

Statut podjetja ZT je bil 2. februarja 2010 spremenjen s povratno veljavo od 1. januarja 2009. V členu 10(2) je izrecno določen obseg rezerve za epidemije, ki jo je treba vzdrževati. V skladu s členoma 9(2) in 10(4) je treba stroške rezerve za epidemije in s tem višino letnega prispevka določiti z finančnim načrtom pred začetkom finančnega leta.

(203)

S členom 10(5) novega statuta so bila uvedena pravila za izračun stroškov rezerve za epidemije. V skladu s študijo Fraunhofer se del skupnih stroškov zmogljivosti uporabi za predpisano rezervo za epidemije. Statut podjetja ZT in letni finančni načrti določajo parametre, potrebne za izračun stroškov. Komisija je preverila, ali so parametri objektivni in smiselni ter ali je metoda izračuna določena jasno in pregledno. Zato so za obdobje od leta 2010 letni prispevki določeni vnaprej na podlagi objektivnih in preglednih parametrov.

(204)

Tako je zahteva po preglednosti iz drugega merila sodbe Altmark za obdobje 2010–2012 izpolnjena. Vendar je treba hkrati poudariti, da Komisija kljub sprejemanju, da se izračuni izvedejo vnaprej in na pregleden način, meni, da z uporabljeno formulo za izračun ni mogoče preprečiti prekomernega nadomestila v smislu tretjega merila iz sodbe Altmark.

(205)

Po drugi strani pa so bili za leto 2009 pravila za izračun stroškov, finančni načrt in višina letnega prispevka določeni retroaktivno in ne vnaprej. Zato drugo merilo iz sodbe Altmark za leto 2009 ni izpolnjeno.

(206)

Tretje merilo iz sodbe Altmark zahteva, da znesek nadomestila ne sme presegati zneska, ki je nujno potreben za kritje vseh ali dela stroškov izpolnjevanja obveznosti javnih storitev, pri čemer se upoštevajo realizirani dohodki in ustrezen dobiček iz izpolnjevanja teh obveznosti.

(207)

Komisija pri izračunu stroškov izpolnjevanja obveznosti javnih storitev uporablja metodo NAC (49). Dejanski ali pričakovani neto stroški, potrebni za izpolnjevanje obveznosti javnih storitev, se izračunajo kot razlika med neto stroški izvajalca storitve, ki izhajajo iz izpolnjevanja obveznosti javnih storitev, in njegovimi neto stroški, če ne izpolnjuje navedene obveznosti. Posebno pozornost je treba nameniti pravilni oceni stroškov oziroma prihodka, ki jih izvajalec storitve ne bi kril oziroma zaslužil, če ne bi bilo obveznosti javnih storitev. Pri izračunu neto stroškov je treba preučiti koristi za izvajalca storitve splošnega gospodarskega pomena, vključno z nematerialnimi koristmi, v kolikor je to mogoče (50).

(208)

V skladu s členom 10(2) statuta podjetja ZT z dne 2. februarja 2010 je obseg rezerve za epidemije, ki ga je treba vzdrževati od leta 2009 naprej, določen na 7 110 ton, ki jih je treba predelati v šestih tednih. Zato mora podjetje ZT glede števila predelanih ton na teden sprejeti ukrepe za zagotovitev, da se lahko v primeru epidemije v šestih tednih poleg običajnih količin predela 1 185 ton na teden (51).

(209)

Nemčija trdi, da so letni prispevki nadomestilo za neto stroške, ki so v podjetju ZT nastali zaradi vzdrževanja rezerve za epidemije. Čeprav je statut podjetja ZT določal izključno obveznost vzdrževanja rezerve za epidemije samo od 2. februarja 2010, ko je bil spremenjen, je podjetje ZT rezervo za epidemije vzdrževalo tudi pred tem in je moralo kriti stroške, ki so zaradi tega nastali. Podjetje ZT zlasti glede na pravila o dajatvah v zvezni deželi Porenje-Pfalz teh stroškov ni moglo vključiti v dajatve za odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2.

(210)

Ob upoštevanju študije Fraunhofer je Nemčija izračunala, da stroški rezerve za epidemije znašajo približno polovico skupnih stroškov objektov, saj je izkoriščenost tehnično možne zmogljivosti objektov med tednom, tj. petdnevnim triizmenskim obratovanjem, manj kot 50-odstoten.

(211)

Komisija bo v naslednjih odstavkih pokazala, da v podjetju ZT zaradi vzdrževanja predpisanega obsega rezerve za epidemije niso nastali nobeni neto stroški, kar je v nasprotju z izračuni Nemčije. Stroški, ki jih je navedla Nemčija, zajemajo stroške operativno razpoložljive proste zmogljivosti, ki morajo biti kriti z dajatvami, in stroške proste zmogljivosti, ki izhajajo iz premajhne izkoriščenosti obratov.

(212)

Böckenhoffovo poročilo iz leta 1991 je prvič preučilo, ali je treba za zagotavljanje zadostne zmogljivosti v primeru epidemije zgraditi večji obrat za odstranjevanje. Privedlo je do nasprotnega zaključka, saj obrat za odstranjevanje ob normalnem delovanju obratuje pet dni v dveh izmenah, operativna prosta zmogljivost treh izmen pa se je izkazala kot zadostna za rezervo za epidemije.

(213)

Sčasoma je več podjetij za odstranjevanje prešlo na delno uporabo tretje izmene tudi med normalnim obratovanjem ali pa na obratovanje v eni ali dveh izmenah ob sobotah v času, ko so količine za odstranjevanje največje. To pomeni, da je izkoriščenost zmogljivosti ob normalnem obratovanju boljša in da bo treba v primeru epidemije bolj izkoristiti razpoložljivo prosto zmogljivost ob vikendih.

(214)

Vendar so podrobni izračuni za različne scenarije iz sodobnejše tehnične literature (52) potrdili osnovne ugotovitve Böckenhoffovega poročila, in sicer, da za spopadanje z epidemijami ni potrebna dodatna naložba v prosto zmogljivost, ampak da razpoložljiva prosta zmogljivost v obliki tretje izmene med tednom in izmen ob vikendih zadostuje za odstranjevanje dodatnih živalskih trupel, ki nastanejo zaradi epidemije. Pri tem se upošteva večja izkoriščenost zmogljivosti ob normalnem obratovanju. Upoštevani pojavi epidemij so večinoma lokalno omejeni in kratkoročni izbruhi klasične prašičje kuge (KPK) ali slinavke in parkljevke (SIP).

(215)

Rezerva za epidemije, določena s statutom podjetja ZT z dne 2. februarja 2010, ki znaša do 1 185 ton na teden in ki jo mora podjetje ZT v primeru epidemije zagotoviti v šestih tednih, ustreza lokalno omejenim izbruhom KPK in SIP. Obseg rezerve za epidemije temelji na študiji ISPA-RP, ki kaže, da dodatne količine živalskih trupel, pričakovane v primeru kratkoročnih epidemij na območju, ki ga pokriva združenje, ustrezajo temu obsegu.

(216)

Določena rezerva za epidemije v višini 1 185 ton/teden obstaja vzporedno z neizkoriščeno zmogljivostjo v višini 2 819 ton/teden, ki je na razpolago za zahtevano obdobje šestih tednov. Dejansko razpoložljiva neizkoriščena zmogljivost je precej več kot dvakrat večja od zahtevane. Kot kaže spodnja preglednica, lahko podjetje ZT predpisano rezervo za epidemije krije z operativno prosto zmogljivostjo, ki je kratkoročno na razpolago ponoči in ob vikendih, tako kot v drugih deželah. Operativna prosta zmogljivost z obsegom 2 376 ton na teden, ki je na razpolago s triizmenskim sedemdnevnim obratovanjem v šestih tednih, je približno dvakrat večja od predpisane rezerve z obsegom 1 185 ton na teden.

(217)

Tudi ob predpostavki, da zmogljivost obrata ni v celoti izkoriščena s triizmenskim sedemdnevnim obratovanjem ali se ne izkorišča neprekinjeno sedem dni, je za zagotovitev zahtevane rezerve za epidemije na razpolago zadostna operativna prosta zmogljivost. V zvezi s primerjavo predpisane rezerve za epidemije z obsegom 1 185 ton na teden s prosto zmogljivostjo, ki je glede na študijo ISPA-RP na razpolago v obratu podjetja ZT (53), ima podjetje ZT ponoči in ob vikendih dovolj operativne zmogljivosti:

Preglednica 3

Razpoložljiva prosta zmogljivost podjetja ZT v primerjavi s predpisano rezervo za epidemije (na podlagi povprečne izkoriščenosti zmogljivosti v obdobju 1998–2009)

(218)

Navedeno potrjuje, da ima podjetje ZT, tako kot podjetja v drugih deželah, dovolj operativne zmogljivosti za rezervo za epidemije. Posledično podjetju ZT nikoli ni bilo treba ustvariti dodatne zmogljivosti, da bi zagotovilo rezervo za epidemije. Zato v podjetju ZT zaradi obveznosti niso nastali nobeni neto stroški.

(219)

Vendar Nemčija nadalje trdi, da podjetju ZT v okviru prava ni dovoljeno, da v dajatve za odstranjevanje vključi stroške proste zmogljivosti, ki se izkorišča samo v primeru epidemije, saj bi se ta rezerva za epidemije obravnavala kot javna korist.

(220)

Vendar rezultati raziskave v zveznih deželah in predložene pogodbe pritožnika kažejo, da se ne glede na pravno obliko podjetja za odstranjevanje ali pravilo izračuna, ki se uporablja, vsi stroški zmogljivosti brez izjeme financirajo s prihodki iz poslovanja. To je jasno razvidno tudi iz člena 8 akta KAG RP, ki določa, da je treba „stroške, ki so osnova dajatev za uporabo in tekočih prispevkov, […] določiti v skladu s poslovnimi načeli stroškovnega računovodstva“. Z drugimi besedami, stroške operativne proste zmogljivosti je treba sorazmerno vključiti v dajatve, saj pri normalnem obratovanju obstaja vzročna povezava z odstranjevanjem notranjih in zunanjih snovi.

(221)

Sodišče BVerwG je v svoji sodbi prav tako pravilno ugotovilo, da je treba stroške operativne proste zmogljivosti financirati z dohodkom iz odstranjevanja notranjih in zunanjih snovi (54). Če se lahko predpisana rezerva za epidemije zagotovi iz operativne proste zmogljivosti, tako kot v primeru podjetja ZT, ni potrebe po letnem prispevku.

(222)

Nemčija pri utemeljevanju letnega prispevka trdi, da so celotni stroški operativne proste zmogljivosti v tretji izmeni med tednom posledica obveznosti vzdrževanja rezerve za epidemije. Podjetje ZT bi lahko brez te obveznosti s petdnevnim triizmenskim obratovanjem v celoti izkoristilo svojo največjo tehnično zmogljivost.

(223)

Vendar Nemčija ni predložila nobenih dokazov, ki bi pokazali, da brez obveznosti vzdrževanja rezerve za epidemije med tednom ne bi bilo nobene operativne proste zmogljivosti. Prej se zdi (na primer na podlagi študije ISPA-NS), da imajo celo podjetja, ki odstranjujejo samo snovi kategorije 3 in nikakor niso zavezana k vzdrževanju rezerve za epidemije, precejšnjo prosto zmogljivost ter svoje celotne stroške zmogljivosti financirajo s svojimi dajatvami.

(224)

Kot kaže preglednica 3, ima podjetje ZT veliko več proste zmogljivosti, kot je potrebno za zagotavljanje predpisane rezerve za epidemije. Kratkoročno razpoložljiva prosta zmogljivost je več kot dvakrat večja od tiste, ki je potrebna v primeru izbruha bolezni. Slika 2 kaže, da je v nekaterih letih med petdnevnim dvoizmenskim obratovanjem tudi do 25 % normalne zmogljivosti ostalo neizkoriščene. Stroškov proste zmogljivosti, ki za predpisano rezervo za epidemije sploh ni potrebna, ni mogoče vključiti v neto stroške. Zato je treba izračune neto stroškov, ki jih je predložila Nemčija, zavrniti, saj stroške celotne proste zmogljivosti nepravilno pripisujejo rezervi za epidemije.

(225)

Študiji ISPA-RP in Fraunhofer kažeta, da je razpoložljiva prosta zmogljivost podjetja ZT zadostovala celo za trimesečno spopadanje z izbruhom SIP po vsej deželi. Kljub temu se od podjetja ZT ni nikoli zahtevalo, naj vzdržuje rezervo za epidemije za obdobje, daljše od šestih tednov. Z drugimi besedami, člani združenja niso nikoli zavezali podjetja ZT k vzdrževanju bolj dolgoročne rezerve za epidemije, razpoložljive dlje kot šest tednov, da bi se lahko podjetje ZT samo spopadalo z daljšimi izbruhi bolezni v deželi. Primerjava z zmogljivostjo, potrebno za spopadanje z izbruhom SIP v celotni deželi, je brez pomena (55).

(226)

Dejstvo, da je zmogljivost obrata podjetja ZT bistveno večja od tiste, ki je zahtevana s statutom podjetja ZT, razkriva naslednje: statut podjetje ZT zavezuje, da mora povprečno predelati 900 ton notranjih snovi kategorij 1 in 2 na teden (56). Če se temu doda predpisana rezerva za epidemije z obsegom 1 185 ton na teden, bi podjetje ZT potrebovalo obrat z zmogljivostjo 2 085 ton na teden v triizmenskem sedemdnevnem obratovanju, da bi izpolnilo obveznost iz statuta.

(227)

Vendar je največja možna zmogljivost obratov podjetja ZT dejansko 4 536 ton na teden. Tako podjetje ZT obratuje z obratom z dvakrat večjo zmogljivostjo od tiste, ki se zahteva za naloge, določene s statutom. Ker je zmogljivost podjetja ZT veliko večja od tiste, ki se zahteva za izpolnjevanje njegovih javnih nalog, v podjetju niso mogli nastati nobeni neto stroški zaradi obveznosti vzdrževanja rezerve za epidemije.

(228)

Nemčija torej ni dokazala, da so v podjetju ZT zaradi obveznosti vzdrževanja rezerve za epidemije nastali neto stroški. Preučitev je pokazala, da se z letnimi prispevki financirajo stroški proste zmogljivosti, ki je operativno razpoložljiva med običajnim obratovanjem (in bi se zato morala financirati s pristojbinami in dajatvami za te storitve) ali ki je razpoložljiva zaradi nezadostne izkoriščenosti zmogljivosti obratov podjetja ZT.

(229)

Četrto merilo iz sodbe Altmark določa, da v primeru, če podjetje, ki se mu naložijo obveznosti opravljanja javnih storitev, ni izbrano s postopkom oddaje javnega naročila, ki omogoča, da se izbere tisti ponudnik, ki lahko te storitve opravlja z najnižjimi stroški za skupnost, se mora raven potrebnega nadomestila določiti na podlagi analize stroškov, ki bi jih povprečno, dobro vodeno podjetje imelo pri izpolnjevanju teh obveznosti ob upoštevanju realiziranih prejemkov in razumnega dobička zaradi izpolnjevanja teh obveznosti.

(230)

Navedena štiri merila iz sodbe Altmark določajo pogoje, pod katerimi se dopusti izjema od načela, da nadomestila pomenijo prednost. Zato morajo države članice dokazati, da so izpolnjena.

(231)

Podjetje ZT ni bilo izbrano s postopkom oddaje javnega naročila, prav tako pa Nemčija ni predložila nobenih dokazov, da je podjetje ZT povprečno, dobro vodeno podjetje. Tako Nemčija ni dokazala, da je četrto merilo iz sodbe Altmark izpolnjeno. Visoke dajatve za odstranjevanje živalskih trupel v zvezni deželi Porenje-Pfalz in potreba po financiranju z letnim prispevkom, ki ne obstaja v nobeni drugi deželi, prav tako kažejo, da podjetje ZT ni povprečno, dobro vodeno podjetje.

(232)

Zato četrto merilo iz sodbe Altmark ni izpolnjeno.

(233)

Sodišče BVerwG je razsodilo, da četrto merilo iz sodbe Altmark ne velja za podjetje ZT, ker namen letnega prispevka ni bil vračilo dodatnih stroškov, nastalih zaradi prevzema obveznosti javne storitve v okviru sicer komercialne dejavnosti, ampak financiranje uradnega izvajanja javne naloge zunaj trga. Uradna narava izvajanja te naloge je po mnenju sodišča BVerwG izhajala iz politične odločitve regionalnih in lokalnih organov, ki so člani združenja, da se odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2 dodeli interno. Razlaga sodišča BVerwG je temeljila na sodbi Sodišča v zadevi Stadtreinigung Hamburg (57).

(234)

Po mnenju sodišča BVerwG četrto merilo iz sodbe Altmark predpostavlja, da mora obveznost javnih storitev opravljati zasebno podjetje. Ker to v primeru interne dodelitve ne drži, četrto merilo iz sodbe Altmark ne velja za podjetja, pooblaščena z interno dodelitvijo (58).

(235)

Komisija se ne strinja z mnenjem sodišča BVerwG. Prvič, četrto merilo iz sodbe Altmark, kakor ga je oblikovalo Sodišče, ne določa, da se ne uporablja v primeru interne dodelitve. Ravno nasprotno, Sodišče je z omogočanjem dveh nadomestnih možnosti (bodisi postopka oddaje naročila ali analize stroškov, ki bi jih krilo povprečno, dobro vodeno podjetje) pokazalo, da se četrto merilo iz sodbe Altmark uporablja tudi takrat, kadar se postopek oddaje naročila ni izvedel, torej zlasti v primeru interne dodelitve.

(236)

Odločitev v zadevi Stadtreinigung Hamburg se je nanašala samo na vprašanje, kdaj obstaja obveznost dodelitve in kdaj ne. V zvezi z zakonodajo o pomoči ni mogoče izpeljati nobenega zaključka. Ravno nasprotno, druga nadomestna možnost iz četrtega merila iz sodbe Altmark se nanaša prav na primer, v katerem ni obveznosti za izvedbo postopka oddaje naročila.

(237)

Tako sodišče BVerwG daje vtis, da je regionalni monopol podjetja ZT pomenil, da podjetje ni konkuriralo z drugimi podjetji in da morda ni bilo izkrivljanja konkurence. Vendar je izkrivljanje konkurence ločen temeljni element pojma pomoči, ki se razlikuje od elementa gospodarske prednosti (okvir, v katerem so bila razvita štiri merila iz sodbe Altmark). Temeljni element izkrivljanja konkurence je prisoten v obravnavanem primeru (glej oddelek 8.3). Komisija je v odstavku 37 svojega sporočila o uporabi pravil Evropske unije o pomoči za nadomestilo, dodeljeno za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena (sporočilo o storitvah splošnega gospodarskega pomena) (59), tudi izrecno potrdila, da interna dodelitev ne izključuje izkrivljanja konkurence.

(238)

Poudarek, ki ga sodišče BVerwG daje uradni naravi dejavnosti podjetja ZT, sproža vprašanje, ali je sodišče BVerwG izrecno zavrnilo uporabo četrtega merila iz sodbe Altmark, ker je domnevalo, da podjetje ZT ni izvajalo gospodarske dejavnosti. Tudi to ne drži, saj podjetje ZT nudi storitev v zameno za plačilo in zato izvaja gospodarsko dejavnost (glej oddelek 8.2). Komisija je to tudi izrecno potrdila v odstavku 13 sporočila o storitvah splošnega gospodarskega pomena.

(239)

V nasprotju z odločitvijo sodišča BVerwG in argumentom Nemčije merila iz sodbe Altmark niso izpolnjena. Prvič, letni prispevki v bistvu ne morejo biti upravičeni kot državna nadomestila za obveznosti, ki jih je prevzelo podjetje ZT, saj morajo biti vsi stroški v zvezi s temi obveznostmi kriti z dohodki iz dajatev. Poleg tega je bilo dokazano, da v podjetju ZT zaradi obveznosti vzdrževanja rezerve za epidemije niso nastali nobeni neto stroški, kar je v nasprotju s trditvami Nemčije. Stroški, ki jih je navedla Nemčija, se nanašajo bodisi na operativno prosto zmogljivost, ki jo je treba kriti s prihodkom iz dajatve ali dobičkom, ali na prosto zmogljivost, ki presega predpisano rezervo za epidemije. Poleg tega parametri za izračun letnih prispevkov do leta 2010 niso bili določeni vnaprej in na potreben pregleden način. Poleg tega Nemčija ni mogla dokazati, da je podjetje ZT povprečno, dobro vodeno podjetje.

(240)

Zato so letni prispevki podjetju ZT dajali gospodarsko prednost.

(241)

Če bi bili stroški rezerve za epidemije, ki jih je Nemčija nepravilno izračunala, pravilno dodeljeni po namenu za različne zagotovljene storitve, tj. odstranjevanje notranjih snovi kategorij 1 in 2, odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2 iz zveznih dežel Baden-Württemberg in Hessen ter odstranjevanje snovi kategorij 3, bi se natančno pokazale gospodarske prednosti, ki jih je podjetje ZT pridobilo z letnimi prispevki na različnih trgih.

(242)

V oddelkih 9.5.1 do 9.5.3 spodaj bo prikazano, da so letni prispevki dejansko krili izgube, ki so nastale zaradi naslednjih dejavnikov:

(243)

Na podlagi bilanc uspeha podjetja ZT, ki so bile predložene za obdobje 2002–2009, so bili vsi domnevni stroški rezerve za epidemije dodeljeni po namenu v skladu s petdnevnim dvoizmenskim delovanjem obrata.

(244)

Najprej je treba opozoriti, da je najpomembnejši razlog za visoke stroške proste zmogljivosti premajhna izkoriščenost obrata podjetja ZT. Zato je treba izvzeti te stroške proste zmogljivosti, nastale zaradi premajhne izkoriščenosti pri normalnem obratovanju.

(245)

Kot je razvidno iz statističnih podatkov o izkoriščenosti v preglednici 3 (stolpec „prosta zmogljivost zaradi stopnje izkoriščenosti“), podjetje ZT ni nikoli v celoti izkoristilo svoje razpoložljive tehnične zmogljivosti s petdnevnim dvoizmenskih obratovanjem. Izkoriščenost je zlasti od leta 2002 strmo padala zaradi hitrega zmanjšanja notranjih snovi. Merilo, ki se je uporabilo za stopnjo premajhne izkoriščenosti, je prosta zmogljivost v petdnevnem dvoizmenskem obratovanju. Merilo za izračun premajhne izkoriščenosti je bila najvišja stopnja izkoriščenosti, dosežena med petdnevnim dvoizmenskih obratovanjem, ki je bila leta 2002 101 855 ton. Ta premajhna izkoriščenost je v povprečju 13-odstotna.

(246)

Kot je razvidno iz ustreznega stolpca („prosta zmogljivost zaradi stopnje izkoriščenosti“) v preglednici 4, povprečni stroški premajhne izkoriščenosti pri normalnem obratovanju znašajo do 434 304 EUR. Podjetje ZT mora nositi komercialno odgovornost za te stroške, saj so posledica delovanja obrata, ki pri normalnem obratovanju ni v celoti izkoriščen.

(247)

Stroški operativne proste zmogljivosti so razčlenjeni po delih za uporabo v petdnevnem dvoizmenskem obratovanju. Tako so stroški operativne proste zmogljivosti sorazmerno razdeljeni med notranje in zunanje storitve. Hkrati je v spodnji preglednici 4 navedeno razlikovanje med stroški operativne proste zmogljivosti pri zbiranju in predelavi.

(248)

Podjetje ZT v obdobju 2002–2009 v povprečju ni moglo kriti stroškov operativne proste zmogljivosti iz prometa niti pri svojih notranjih niti zunanjih storitvah. Stolpec „stopnja kritja II“ kaže povprečno letno izgubo v višini 1 198 257 EUR pri zunanjih storitvah in v višini 1 140 898 EUR pri notranjih storitvah.

Preglednica 4

Bilanca uspeha

(249)

Podjetje ZT ima na zunanjih trgih konkurente, ki morajo svoje skupne stroške obrata v celoti financirati iz svojega lastnega prometa. Niti podjetje, ki konkurira podjetju ZT glede snovi kategorij 3, niti prejšnji izvajalec v osrednjem in severnem Hessnu se ne moreta zanesti na dodatno državno refinanciranje proste zmogljivosti zaradi operativnih dejavnikov ali premajhne izkoriščenosti zaradi stopnje povpraševanja.

(250)

Tako kot vsa druga podjetja, ki odstranjujejo snovi kategorije 3, ne da bi bila pri tem pooblaščena za izvajanje javne naloge, mora tudi podjetje ZT samo nositi vse s tem povezane stroške in tveganja.

(251)

Podjetje ZT odstranjuje snovi kategorije 3 skupaj s snovmi kategorij 1 in 2 ter zato ne more doseči enakega dohodka iz proizvodov kot s sortno čistim odstranjevanjem. Povečano povpraševanje po snoveh kategorije 3 za predelavo je samo po sebi povzročilo padec cen, ki jih lahko podjetje ZT pridobi od klavnic. Kot je pojasnil pritožnik, podjetja za odstranjevanje klavnicam celo plačujejo premije za nekatere snovi kategorije 3.

(252)

Trend je jasno razviden iz donosa na tono predelane snovi kategorije 3: medtem ko je podjetje ZT leta 2002 še vedno pridobilo […] EUR na tono, je donos po stalnem padanju leta 2009 znašal samo […] EUR. To je skoraj 70-odstotno zmanjšanje donosa na tono v sedmih letih.

Slika 1

Stopnje kritja za snovi kategorije 3 v obdobju 2000–2009 (v EUR)

[…]

(253)

Tako je v zadnjih treh letih predelava snovi kategorije 3 za podjetje ZT postajala vedno bolj nedonosna. Medtem ko je podjetje ZT do leta 2004 še vedno lahko krilo svoje neposredne stroške, odstranjevanje snovi kategorije 3 v poznejših letih ni več pozitivno prispevalo h kritju stroškov proste zmogljivosti.

(254)

Izračun, ki ga je predložila Nemčija in ki kaže, da je dohodek, ki ga podjetje ZT lahko doseže pri odstranjevanju snovi kategorije 3, večji od neposrednih stroškov, je nepravilen. Izračun Nemčije temelji na stroških, od katerih je bil že odštet dohodek (glej vrstico 2 v preglednici 4), ne pa na nastalih dejanskih stroških, kar bi bilo pravilno (glej popravljene stroške v vrstici 4 v preglednici 4).

(255)

Podjetje ZT je očitno pripravljeno dopuščati stalne izgube zaradi slabe kakovosti odstranjevanja snovi kategorije 3, da bi ohranilo izkoriščenost svojih obratov.

(256)

Drug glavni razlog za izgube podjetja ZT je, da je bil obrat večino let slabo izkoriščen. V nekaterih letih se je premajhna izkoriščenost med petdnevnim dvoizmenskim obratovanjem povečala za več kot 25 % v primerjavi z najboljšo izkoriščenostjo leta 2001. Samo leta 2001 in leta 2002 je bila dosežena večja stopnja izkoriščenosti zaradi krize, ki jo je povzročila TSE, čeprav niti takrat ni bilo treba koristiti operativne proste zmogljivosti ponoči ali ob vikendih.

Slika 2

Premajhna izkoriščenost normalne zmogljivosti podjetja ZT med petdnevnim dvoizmenskim obratovanjem od leta 1998 do leta 2009

Premajhna izkoriščenost zmogljivosti podjetja ZT

(v primerjavi z največjo izkoriščenostjo leta 2001, ki je znašala 103 000 ton)

(257)

Razlog za občutno premajhno izkoriščenost po letu 2002 je bilo zmanjšanje števila živali in s tem količine na notranjem trgu, ki se je med letoma 2002 in 2009 zmanjšala za več kot 35 %. Podjetje ZT je želelo izkoristiti zmogljivost, ki je bila sproščena za prevzemanje večjih količin zunanjih snovi. Vendar je lahko šele takrat, ko je bilo izbrano z razpisnim postopkom v severnem in osrednjem Hessnu, izkoriščenost povrnilo na raven, ki je bila približno enako tisti iz obdobja 2002/2003.

(258)

Ker podjetje ZT izvaja odstranjevanje v severnem in osrednjem Hessnu šele od leta 2009, obstaja zelo malo podatkov o doseženih rezultatih pri tej dejavnosti. Predložena finančna poročila o stroških za leto 2009 kažejo, da je posledica nove pooblastitve pozitivna stopnja kritja po odštetju stroškov operativne proste zmogljivosti v višini približno 200 000 EUR.

(259)

Vendar razpisna dokumentacija nakazuje, da je podjetje ZT predložilo ponudbo, ki je bila nižja od dejanskih stroškov. Kot je navedla Nemčija sama, so obresti, ki jih podjetje ZT plačuje na svoja bančna posojila, višje od izračunanih obresti, ki jih je podjetje ZT določilo na podlagi pravil izračuna za razpisni postopek. Z drugimi besedami, podjetje ZT ne pričakuje, da bo lahko krilo svoje celotne stroške obresti za posojila, ki jih je najelo, ali doseglo primerno donosnost svojega lastnega kapitala.

(260)

Skupne obresti na posojila podjetja ZT znašajo do 1,07 milijona EUR na leto. Ob predpostavki v skladu z deležem skupne zmogljivosti, obračunane s količino za odstranjevanje iz severnega in osrednjega Hessna, da se lahko približno četrtina stroškov posojil pripiše nalogi v severnem in osrednjem Hessnu, znaša delež stroškov 0,26 milijona EUR v primerjavi z 0,16 milijona EUR, ki jih je podjetje ZT določilo v svojem izračunu dajatev za severni in osrednji Hessen. Poleg 0,10 milijona EUR obresti na posojila, ki letno niso krite, prav tako niso krite obresti na kapital.

(261)

Preudarno podjetje ne bi predložilo ponudbe, ki ne krije pričakovanih stroškov investicijskega vzdrževanja. Večkratno sklicevanje Nemčije na domnevne zahteve pravil o izračunu dajatev, ki niso dovoljevale prenosa celotnih stroškov, na noben način ne spremeni tega dejstva. Noben zasebni nosilec dejavnosti ne more biti prisiljen ali ne bi bil pripravljen nuditi storitev po ceni, ki mu ne bi omogočala kritja njegovih stroškov in primernega dobička.

(262)

Tudi ob izhajanju iz finančnih poročil o stroških za leto 2009, ki kažejo pozitivno stopnjo kritja v višini približno 200 000 EUR, pričakovane stopnje kritja v desetih letih veljavnosti pogodbe ne morejo izravnati izgub zaradi premajhnega izkoriščanja, ki so od leta 2002 naprej v povprečju znašale približno 700 000 EUR letno. Zato podjetje, ki deluje v skladu s tržnimi pogoji, ne bi tako dolgo vzdrževalo premalo izkoriščene zmogljivosti.

(263)

Očitno je, da je podjetje ZT v primeru zunanjih snovi zaradi letnih prispevkov tržilo zmogljivost po cenah, nižjih od stroškov, in je več let vzdrževalo premalo izkoriščeno zmogljivost, ne da bi lahko pri tem z bodočimi zaslužki izravnalo izgube zaradi premajhnega izkoriščanja iz predhodnih let. Tako je jasno, da je podjetje ZT še naprej trgovalo z zmogljivostjo, česar si preudarno podjetje za odstranjevanje bi moglo privoščiti.

(264)

Stroški operativne proste zmogljivosti, nastali zaradi odstranjevanja notranjih snovi, morajo biti kriti z dajatvami. Tako kot vsa druga podjetja, pooblaščena za odstranjevanje nadzorovanih snovi, mora tudi podjetje ZT v okviru svoje odgovornosti zagotoviti, da to nalogo opravlja gospodarno z izvajanjem svoje dejavnosti na primeren način. Dodatno nadomestilo bi ga razrešilo te gospodarske odgovornosti.

(265)

Stroške proste zmogljivosti, nastale zaradi operativnih dejavnikov, je zato treba razporediti med odstranjevanje poginulih živali in klavničnih odpadkov. V deželah obstajajo različni pristopi k razporejanju stroškov operativne proste zmogljivosti med odstranjevanje klavničnih odpadkov in živalskih trupel. V nekaterih deželah je poginulim živalim dodeljen večji del stroškov proste zmogljivosti kot klavničnim odpadkom. Ker niti pravila o dajatvah niti statut podjetja ZT ne določajo lestvice za razporeditev, bodo stroški proste zmogljivosti razporejeni na sorazmeren način.

(266)

Kot je navedla Nemčija sama, podjetje ZT konkurira z drugimi podjetji za odstranjevanje klavničnih odpadkov. Višina dajatev za odstranjevanje notranjih klavničnih odpadkov vpliva na kvoto klavnic za ločevanje in s tem na to, koliko čistih snovi kategorije 3 je na razpolago drugim podjetjem za odstranjevanje.

(267)

Medtem ko v povprečju prihodki komaj krijejo neposredne stroške, se v zvezi s stopnjami kritja za snovi kategorije 3 skozi čas pojavljajo enaki rezultati, tj. do leta 2004 so prihodki presegali neposredne stroške. Vendar se po novi lestvici dajatev iz leta 2005, ki je privedla do zmanjšanja povprečnih prihodkov na tono s 160 EUR na 116 EUR, tj. do 27,5-odstotnega zmanjšanja, v naslednjih letih niso mogli kriti niti neposredni stroški in tako ni bilo mogoče doseči nobenega prispevka za kritje stroškov operativne proste zmogljivosti. Do leta 2009 ni bilo preobrata k pozitivni stopnji kritja I (glej preglednico 4).

(268)

Podjetje ZT brez letnega prispevka očitno ne bi moglo ohranjati te cenovne politike. Podjetje ZT je od leta 2005, tako kot v zvezi s klavničnimi odpadki kategorije 3, sprejemalo cene, ki niso krile niti njegovih neposrednih stroškov, da bi še naprej izkoriščalo zmogljivost svojega obrata. Na splošno v zvezi z notranjimi snovmi obstaja jasna negativna stopnja kritja II, tj. po odštetju stroškov operativne proste zmogljivosti, ki skupaj predstavlja približno 13 % prometa (glej preglednico 4).

(269)

Nemčija meni, da podjetje ZT z letnimi prispevki ni pridobilo nobene gospodarske prednosti, saj ni pomembno, ali država dodeli nadomestilo za vzdrževanje rezerve za epidemije neposredno podjetjem za odstranjevanje ali pa to financira posredno s pomočjo za TSE tistim, ki snovi proizvajajo. V slednjem primeru bi bili stroški rezerve za epidemije vključeni v dajatve, vendar bi odgovorni za proizvajanje snovi hkrati pridobili olajšavo z ustrezno višjo pomočjo. V obeh primerih bi javna blagajna dejansko krila velik del bremena, s čimer se primarno ukvarja pregled z vidika konkurenčnega prava.

(270)

Najprej je treba ponovno opozoriti (glej oddelek 2.5.3), da podjetje ZT prejema letni prispevek poleg tega, da kmetje prejemajo pomoč za TSE. Poleg tega podjetje ZT v zvezni deželi Porenje-Pfalz prejema višjo stopnjo pomoči iz pomoči za TSE kot v severnem in osrednjem Hessnu, saj je cena na tono (212 EUR), in s tem osnova pomoči za TSE, bistveno nižja od cene na tono v zvezni deželi Porenje-Pfalz (390 EUR). Dajatve kmetov na območju, ki ga pokriva združenje, očitno niso nižje zaradi letnih prispevkov.

(271)

Drugič, smernice Skupnosti o TSE izrecno zahtevajo dokaze, da pomoč ne koristi podjetjem v nadaljnjem proizvodnem procesu (60). Vendar oddelka 9.5.2 in 9.5.3 kažeta, da podjetje ZT letne prispevke dejansko uporablja za kritje izgub, nastalih zaradi cenovne politike, neizkoriščene zmogljivosti ali drugih neučinkovitosti svojih poslovnih dejavnosti.

(272)

Tako Nemčija očitno ne more dokazati, da letni prispevek koristi kmetom kot nadomestilo za stroške odstranjevanja poginulih živali. Ravno nasprotno, mogoče je, da bi to za kmete v tem primeru pomenilo nižje cene brez letnega prispevka, saj bi bilo podjetje ZT v tem primeru v zgodnejši fazi izpostavljeno večjemu gospodarskemu pritisku, da bi svojo zmogljivost in poslovne prakse prilagodilo tržnim pogojem.

(273)

Nemčija ni mogla dokazati upravičenosti letnih prispevkov podjetju ZT kot državnega nadomestila za obveznosti, ki izhajajo iz statuta podjetja ZT. Merila iz sodbe Altmark niso izpolnjena.

(274)

Podroben pregled dohodkov in odhodkov podjetja ZT namesto tega kaže, da letni prispevki podjetju ZT dajejo gospodarske prednosti v zvezi z odstranjevanjem notranjih in zunanjih snovi.

(275)

Zato letni prispevki pomenijo državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.

(276)

Letni prispevki, ki jih je podjetje ZT prejemalo od leta 1979, niso bili priglašeni Komisiji v skladu s členom 108(3) PDEU. Zato letni prispevki pomenijo nezakonito državno pomoč v skladu s členom 108(3) PDEU.

(277)

V skladu z Odločbo Komisije 2005/842/ES z dne 28. novembra 2005 o uporabi člena 86(2) Pogodbe ES za državne pomoči v obliki nadomestila za javne storitve, dodeljene nekaterim podjetjem, pooblaščenim za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena (61) (v nadaljnjem besedilu: odločba o storitvah splošnega gospodarskega pomena iz leta 2005) in Sklepom Komisije 2012/21/EU z dne 20. decembra 2011 o uporabi člena 106(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve, dodeljenega nekaterim podjetjem, pooblaščenim za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena (62) (v nadaljnjem besedilu: sklep o storitvah splošnega gospodarskega pomena iz leta 2011) ne sme obstajati nobeno izvzetje iz obveznosti priglasitve, saj podjetje ZT ni pooblaščeno za storitev splošnega gospodarskega pomena, kot je prikazano v oddelku 9. Odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2, zagotavljanje rezerve za epidemije in odstranjevanje snovi kategorije 3 namreč niso storitve splošnega gospodarskega pomena. Poleg tega za obdobje 1979–2010 ni izpolnjeno drugo merilo iz sodbe Altmark, tretje merilo iz navedene sodbe pa ni izpolnjeno za celotno obdobje od leta 1979 naprej. Posledično nista izpolnjena člena 4 in 5 iz odločbe in sklepa o storitvah splošnega gospodarskega pomena iz leta 2005 oziroma leta 2012, po katerih bi bili letni prispevki lahko izvzeti iz obveznosti priglasitve.

(278)

V skladu s členom 106(2) PDEU določbe PDEU veljajo za podjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, oziroma podjetja, ki imajo značaj dohodkovnega monopola. Vendar člen 106(2) PDEU določa izjemo od pravil PDEU, če uporaba pravil o konkurenci v pravu ali praksi ovira opravljanje posebnih nalog, za katere so zadolžena. Navedena določba o izjemi se lahko uporablja samo, če ne vpliva na razvoj trgovine v obsegu, ki bi bil v nasprotju z interesi Unije.

(279)

Komisija na podlagi odstavka 69 smernic Unije o storitvah splošnega gospodarskega pomena uporablja načela smernic Unije za vse nezakonite pomoči, o katerih odloča po 31. januarju 2012, tudi če je bila pomoč dodeljena pred tem datumom. Ker letni prispevki pomenijo nezakonito državno pomoč, je treba uporabiti smernice Unije o storitvah splošnega gospodarskega pomena.

(280)

Kot je določeno v oddelku 8.1, podjetje ZT ni pooblaščeno za opravljanje storitve splošnega gospodarskega pomena, saj odstranjevanje snovi kategorij 1 in 2, vzdrževanje rezerve za epidemije ter odstranjevanje snovi kategorije 3 niso storitve splošnega gospodarskega pomena. Že samo iz tega razloga letni prispevki niso združljivi s členom 106(2) PDEU in smernicami Unije o storitvah splošnega gospodarskega pomena.

(281)

V skladu z drugim in tretjim merilom iz sodbe Altmark se lahko pomoč na podlagi smernic Unije o storitvah splošnega gospodarskega pomena obravnava kot združljiva s členom 106(2) PDEU, če obstaja akt o pooblastitvi, ki določa metode za izračun nadomestila (oddelek 2.3), in če obseg pomoči ne presega neto stroškov obveznosti opravljanja javne storitve (oddelek 2.8).

(282)

Kot je podrobno prikazano v oddelku 9.2, drugo merilo iz sodbe Altmark ni izpolnjeno za obdobje 1979–2009, tretje merilo iz sodbe Altmark pa ni izpolnjeno za celotno obdobje. Posledično nista izpolnjena oddelek 2.3 smernic Unije o storitvah splošnega gospodarskega pomena (za obdobje 1979–2009) in oddelek 2.8 (za celotno obdobje).

(283)

Zato na podlagi člena 106(2) PDEU in smernic Unije o storitvah splošnega gospodarskega pomena letnega prispevka ni mogoče upravičiti kot pomoči za vzdrževanje rezerve za epidemije na območju, ki ga pokriva združenje.

(284)

Letni prispevki pomenijo pomoč za tekoče poslovanje, ki je na splošno prepovedana (63). Zato je za dokazovanje združljivosti take pomoči odgovorna država članica.

(285)

Smernice Skupnosti o TSE in smernice o kmetijski pomoči 2007–2013 prepovedujejo vsako pomoč za stroške odstranjevanja klavničnih odpadkov ter dovoljujejo pomoč za stroške odstranjevanja poginulih živali pod pogojem, da koristijo samo kmetom. Podjetja v nadaljnjem proizvodnem procesu, kot so klavnice ali podjetja za odstranjevanje, v nobenem primeru ne smejo koristiti pomoči (64).

(286)

Za namene pravne poenostavitve se lahko kmetijska pomoč za stroške odstranjevanja poginulih živali plača neposredno podjetjem za odstranjevanje, vendar je treba dokazati, da je celotna pomoč namenjena kmetom (65).

(287)

Kot je dokazano v oddelku 9, letni prispevki podjetju ZT dajejo gospodarsko prednost in nikakor ne koristijo kmetom na območju, ki ga pokriva združenje, saj morajo plačevati celo višje cene za odstranjevanje poginulih živali, kot jih na primer plačujejo v severnem in osrednjem Hessnu. Nemčija prav tako ni mogla dokazati, da se letni prispevki v celoti prenesejo na kmete.

(288)

Poleg tega je v Sklepu Komisije N 15/04 z dne 6. julija 2004 o odobritvi sheme pomoči za povračilo stroškov odstranjevanja poginulih živali kmetom na območju, ki ga pokriva združenje, za obdobje 1998–2013 navedeno, da se odobrena kmetijska pomoč ne sme kumulirati z drugo pomočjo.

(289)

Oddelek VI smernic Skupnosti o TSE za nezakonito pomoč, dodeljeno pred 1. januarjem 2003, določa naslednje izjeme:

(290)

Tudi te izjeme ne veljajo. Letni prispevki niso omejeni na stroške odstranjevanja poginulih živali, ki so bili v vsakem primeru večinoma financirani v okviru ureditev kmetijske pomoči, prav tako pa v zvezi s klavničnimi odpadki niso kratkoročen ukrep z omejenim časom trajanja.

(291)

Ne nazadnje je treba tudi poudariti, da Nemčija sama ni predložila nobenih argumentov, ki bi v skladu s smernicami Skupnosti o TSE in smernicami o kmetijski pomoči 2007–2013 potrjevali združljivost letnih prispevkov.

(292)

Ker letni prispevki koristijo podjetju ZT, se v skladu s členom 107(3)(c) PDEU ne morejo obravnavati kot pomoč, ki je združljiva z notranjim trgom v smislu smernic Skupnosti o TSE in smernic o kmetijski pomoči 2007–2013.

(293)

Letni prispevki pomenijo pomoč za tekoče poslovanje, ki je na splošno prepovedana (66). Zato je za dokazovanje združljivosti take pomoči odgovorna država članica. Nemčija je trdila, da so letni prispevki okoljska pomoč.

(294)

V skladu z odstavkom 132 smernic o okoljski pomoči se naložbena pomoč za podjetja, ki popravljajo okoljsko škodo s sanacijo onesnaženih lokacij, šteje za združljivo z notranjim trgom v smislu člena 107(3)(c) PDEU, če privede do izboljšanja varstva okolja. Vendar je treba upoštevati načelo „onesnaževalec plača“, določeno v členu 191(2) PDEU in v smernicah o okoljski pomoči. V skladu z odstavkom 132 smernic o okoljski pomoči mora onesnaževalec financirati sanacijo brez državne pomoči. Osebo, ki velja za onesnaževalca, določi tisti, ki je za to odgovoren po nacionalni zakonodaji.

(295)

Ustrezen čas za oceno stanja po nacionalnem pravu o odgovornosti je odvisen od pravnega položaja v času, ko je bila izdana upravna odločba.

(296)

Nemčija ne izpodbija tega, da je bilo podjetje v skladu z odredbami o čiščenju z dne 21. aprila 1997 za lokacijo Sohrschied in z dne 31. marca 1998 za lokacijo Sprendlingen-Gensingen kot onesnaževalec v celoti zadolženo za čiščenje obeh lokacij po takrat veljavnem nacionalnem pravu. Tako je podjetje ZT po nemškem pravu kot onesnaževalec odgovorno za stroške sanacije onesnaženosti tal na obeh lokacijah. Nemčija trdi, da bi bilo treba v skladu z odločitvijo sodišča Bundesverfassungsgericht, izdano 16. februarja 2000 (67), financiranje stroškov čiščenja, ki presegajo prag odgovornosti, z letnimi prispevki obravnavati kot združljivo pomoč, ker je bila odgovornost posameznikov s to odločitvijo omejena na tržne vrednosti zemljišča.

(297)

Vendar argument Nemčije zgreši bistvo. Prvič, odločitev sodišča Bundesverfassungsgericht velja samo inter partes, tj. med strankama v postopku. Vendar pa sprememba sodne prakse najvišjega sodišča ne spremeni pravnega položaja in zato ni razlog za revizijo v smislu člena 51(1)(1) zakona o upravnem postopku v zvezi z upravnimi akti, ki so postali zavezujoči.

(298)

Po nemškem pravu odločitev sodišča Bundesverfassungsgericht ne spremeni dejstva, da so bili v času odredbe o čiščenju vsi onesnaževalci odgovorni za celotne stroške čiščenja. Po odločitvi sodišča Bundesverfassungsgericht z dne 16. februarja 2000 se ne bi mogel noben od onesnaževalcev kot onesnaževalec izogniti polni odgovornosti v zvezi s prejšnjo odredbo, ki je postala zavezujoča.

(299)

Zato je podjetje ZT v primeru lokacij Sprendlingen-Gensingen in Sohrschied odgovorno tudi ob upoštevanju odločitve sodišča Bundesverfassungsgericht z dne 16. februarja 2000, ki jo je navedla Nemčija.

(300)

Ker se podjetje ZT ni pritožilo zoper odredbi o čiščenju, sta postali zavezujoči in sta dokončni. Zato argument Nemčije, da podjetje ZT v bistvu ni odgovorno za lokacijo Sohrschied, po dokončnem sprejetju te uredbe nikakor ni sprejemljiv. Podjetje ZT bi se moralo pritožiti na odredbo o čiščenju z dne 21. aprila 1997 in ne bi smelo dopustiti, da je postala zavezujoča. Pregled zavezujoče odločbe nacionalnega organa v zvezi z nacionalnim položajem v smislu odgovornosti glede na načelo „onesnaževalec plača“ ni delo Komisije.

(301)

Poleg tega Nemčija sama priznava, da se odločitev sodišča Bundesverfassungsgericht z dne 16. februarja 2000 nanaša samo na posameznike in ne na pravne osebe v okviru javnega prava. Razlog za to je, da je pravna podlaga za omejevanje odgovornosti pravo lastninskih razmerij, ki ga pravne osebe v okviru javnega prava ne morejo uveljavljati. Zato ni mogoče izpodbijati trditve, da je podjetje ZT po nacionalnem pravu v celoti odgovorno za onesnaženi lokaciji.

(302)

Morebitno neenako obravnavanje med pravnimi osebami po zasebnem pravu in pravnimi osebami po javnem pravu v pravnem sistemu države članice se ne more uveljavljati v okviru smernic o okoljski pomoči. V zvezi z vprašanjem o odgovornosti za onesnažene lokacije navajajo, da se uporablja samo nacionalno pravo.

(303)

Ker je podjetje ZT po nemškem pravu odgovorno za celotne stroške čiščenja na obeh lokacijah, se letni prispevki v smislu smernic o državni pomoči za varstvo okolja v skladu s členom 107(3)(c) PDEU ne morejo šteti za združljive z notranjim trgom.

(304)

Letni prispevki, ki so bili podjetju ZT dodeljeni od leta 1979, pomenijo državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU. Nemčija je letne prispevke dodelila v nasprotju s členom 108(3) PDEU.

(305)

V skladu s členom 106(2) PDEU ali členom 107(2) in (3) PDEU se ne morejo razglasiti za združljive z notranjim trgom.

(306)

Na podlagi člena 1(b)(iv) v povezavi s členom 15(3) Uredbe (ES) št. 659/1999 se pomoč, pri kateri se je zastaralni rok za vračilo iztekel, šteje za veljavno pomoč. V skladu s členom 15 Uredbe ima pooblastilo Komisije, da zahteva vračilo pomoči, desetletni zastaralni rok. Zastaralni rok začne teči na dan, ko je nezakonita pomoč dodeljena prejemniku, in se prekine z vsakim ukrepom, ki ga Komisija sprejme v zvezi z nezakonito pomočjo. Zastaralni rok začne ponovno teči po vsaki prekinitvi.

(307)

Sodišča Unije niso razsodila le tega, da se lahko zastaralni rok za vračilo prekine s formalnim postopkom, ampak tudi, da zahteva za informacije prav tako pomeni ukrep, ki lahko prekine zastaralni rok (68).

(308)

Pritožnik je izpodbijal letni prispevek za podjetje ZT januarja 2008, 26. maja 2008 pa je bila Nemčiji poslana zahteva za informacije. Ta zahteva za informacije je prekinila zastaralni rok za vračilo. Posledično se vsi letni prispevki, ki jih je podjetje ZT prejelo pred 26. majem 1998, štejejo za veljavno pomoč. Po drugi strani vsi letni prispevki, ki jih je podjetje ZT prejelo po 26. maju 1998, pomenijo novo pomoč.

(309)

V skladu s členom 14(1) Uredbe (ES) št. 659/1999 Komisija ne zahteva vračila pomoči, če bi bilo to v nasprotju s splošnim načelom prava Unije. V obravnavanem primeru se zastavlja vprašanje, ali je morda sodba sodišča BverwG z dne 16. decembra 2010 ustvarila legitimna pričakovanja za upravičenca, da ukrep, ki se ocenjuje, ne pomeni državne pomoči.

(310)

V zvezi s tem Komisija najprej opaža, da se sodba nanaša samo na plačila, izvedena za leto 2010. Če sploh, bi tako lahko ustvarila legitimna pričakovanja samo za navedeno leto (in prihodnja leta ob predpostavki, da se mehanizem ne bi spremenil).

(311)

Vendar tudi za leto 2010 (in prihodnja leta) sodba ne more ustvariti legitimnih pričakovanj. V skladu s sodno prakso se lahko vsak posameznik, ki je v položaju, v katerem mu je institucija Evropske unije s tem, da mu je dala natančna zagotovila, vzpodbudila utemeljena pričakovanja, sklicuje na načelo varstva legitimnih pričakovanj (69). Taka zagotovila ne glede na svojo obliko pomenijo natančne, brezpogojne in dosledne informacije (70).

(312)

Komisija v obravnavanem primeru podjetju ZT ni dala nobenih takih natančnih zagotovil. Ravno nasprotno, 20. julija 2010 je začela formalni postopek preiskave.

(313)

Sodišče BverwG ni institucija Evropske unije. V zvezi z nadzorom skladnosti držav članic z njihovimi obveznostmi iz členov 107 in 108 ES nacionalna sodišča in Komisija v skladu s sodno prakso opravljajo dopolnilne in ločene vloge (71). Medtem ko je za ocenjevanje združljivosti ukrepov pomoči z notranjim trgom izključno pooblaščena Komisija, ob upoštevanju pregleda, ki ga izvedejo sodišča Unije, morajo nacionalna sodišča zagotoviti, da so pravice posameznikov zaščitene, kadar je kršena obveznost predhodne priglasitve državne pomoči Komisiji v skladu s členom 108(3) Pogodbe (72).

(314)

V obravnavanem primeru je sodišče BverwG razsodilo o ukrepu, v zvezi s katerim je Komisija že začela formalni postopek preiskave. V skladu s sodno prakso Sodišča morajo države članice ob sprejetju odločitve o začetku postopka prekiniti plačila v okviru ukrepa (73). Poleg tega je sodišče BverwG izdalo svojo sodbo (kar je med drugim upravičevalo z domnevno neveljavnostjo četrtega merila iz sodbe Altmark), ne da bi zadevo predložilo Sodišču v predhodno odločanje.

(315)

Komisija glede na navedene okoliščine meni, da sodba sodišča BverwG prav tako ne more pomeniti natančnih, brezpogojnih in doslednih informacij.

(316)

Zato vračilo letnih prispevkov ni v nasprotju s kakršnim koli splošnim načelom prava Unije o varstvu legitimnih pričakovanj –