(1)

Komisija je leta 2004 sprejela spremenjene Smernice za pregled državnih pomoči za ribištvo in ribogojstvo (v nadaljnjem besedilu: Smernice) (2). Z dopisom z dne 21. oktobra 2004 je v skladu s točko 5.2 navedenih smernic pozvala države članice, med drugim Finsko, naj najpozneje do 1. januarja 2005 spremenijo svoje obstoječe sheme pomoči, da bodo združljive z novimi smernicami, in naj najpozneje do 15. novembra 2004 pisno potrdijo, da se strinjajo s temi predlogi ustreznih ukrepov (3).

(2)

Finska je v dopisih z dne 15. novembra 2004, 20. januarja 2005 in 14. junija 2005 navedla, da se ne strinja s spremembo ene od shem pomoči, tj. „ribiške zavarovalne sheme“, s katero bi bila ta shema združljiva z novimi Smernicami. Komisija je bila o tej shemi obveščena 27. aprila 1995 na podlagi člena 144(a) Pogodbe o pristopu Republike Finske k Evropski uniji, zato je pozneje veljala za obstoječo pomoč v smislu člena 88(1) Pogodbe ES (zdaj člena 108 PDEU).

(3)

Komisija in Finska sta se sestali 11. oktobra 2005. Finska je dodatne informacije predložila v dopisu z dne 24. novembra 2005.

(4)

Smernice so bile ponovno spremenjene leta 2008 (4), pri čemer je Komisija v dopisih z dne 15. aprila 2008 pozvala tudi države članice, naj najpozneje do 1. septembra 2008 spremenijo svoje obstoječe sheme (5).

(5)

Finska je v dopisu z dne 30. maja 2008 odgovorila, da je še vedno pripravljena spremeniti ribiško zavarovalno shemo, kot je bilo predlagano leta 2005, vendar ne v obsegu, ki se zahteva z ustreznimi ukrepi. Komisija in Finska sta se ponovno sestali 6. marca 2009.

(6)

Komisija je zadnjo zahtevo za informacije poslala 1. oktobra 2009, pri čemer je navedla, da bo morala izvesti postopek iz členov 19(2) in 4(4) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 (6) ter začeti formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU, če Finska ne bo sprejela predlaganih ustreznih ukrepov. Finska je odgovorila z dopisom z dne 18. novembra 2009.

(7)

Ker Finska predloga za spremembo zadevne sheme ni v celoti sprejela, se je Komisija odločila za začetek navedenega postopka. Finsko je o tej odločitvi obvestila z dopisom z dne 15. septembra 2010, ki je bil objavljen v Uradnem listu (7).

(8)

Finska je odgovorila z dopisom z dne 15. novembra 2010. Poleg tega je Komisija po objavi odločitve v Uradnem listu prejela pripombe treh zainteresiranih strani: dva dopisa sta poslali združenji, ki zastopata finske poklicne ribiče, in sicer Suomen Ammatikalastajalitto SAKL ry (dopis z dne 8. novembra 2011) in Kalatalouden Keskusliitto (dopis z dne 16. novembra 2010), tretji dopis pa je poslalo šest ribiških zavarovalnih družb, ki delujejo na Finskem (dopis z dne 16. novembra 2010). Izvodi teh dopisov so bili finskim organom poslani 6. decembra 2010. Predstavniki navedenih združenj so se 13. januarja 2011 sestali s Komisijo, pri čemer so predložili dodatne dokumente.

(9)

Ker je Komisija potrebovala nekaj pojasnil v zvezi z informacijami iz dopisa z dne 15. novembra 2010, se je 4. aprila 2011 v svojih prostorih sestala s finskimi organi. Finski organi so dodatne informacije predložili tudi v sporočilih z dne 13. aprila in 13. maja 2011.

(10)

Nazadnje je Komisija na podlagi informacij Finske, da je pripravljena spremeniti shemo tako, da bo združljiva z notranjim trgom, Finsko v dopisu z dne 6. julija 2011 pozvala, naj potrdi svojo uradno zavezo o spremembi zakonodaje, ki predstavlja pravno podlago za zadevno shemo. Finska je predložila pozitiven odgovor v dopisu z dne 19. septembra 2011.

(11)

Zadevna shema pomoči temelji na zakonu št. 331 z dne 23. julija 1958, ki je bil nazadnje spremenjen z zakonom št. 1236 z dne 29. januarja 1999 (8). Finska je Komisijo o tej shemi obvestila takoj po tem, ko se je pridružila Evropski skupnosti, na podlagi člena 144(a) Pogodbe o pristopu Republike Finske k Evropski uniji. Od takrat ta shema pomoči velja za obstoječo pomoč v smislu člena 88 Pogodbe ES (zdaj člena 108(1) PDEU).

(12)

Upravičenci zadevne zavarovalne sheme so ribiška podjetja, ki stalno izvajajo ribolovno dejavnost na Finskem. To zavarovanje zagotavlja šest ribiških zavarovalnih družb, ki pokrivajo celo Finsko. Vsaka družba pokriva določeno geografsko območje.

(13)

V skladu s členom 7 navedenega zakona se letno plačilo državne pomoči izvede za vsako ribiško družbo v višini dela zahtevkov, ki jih je družba plačala v skladu z zavarovalnimi pogodbami iz tega zakona. V skladu s členom 2 lahko zahtevki zajemajo naslednje vrste škode:

(14)

V zakonu so določeni tudi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za obravnavanje zahtevkov. Za oceno Komisije so pomembni predvsem naslednji pogoji: zavarovani elementi morajo biti dovolj dobro izdelani in v celoti delujoči; oprema mora biti ob uporabi zavarovana za svojo polno vrednost; škoda mora biti zanesljivo dokazana.

(15)

Finska je v dopisu z dne 15. novembra 2004 pojasnila, kako zadevna shema pomoči deluje v zvezi s škodo, ki jo imajo ribiška podjetja. Z zneskom upravičenega zahtevka je povezana franšiza v višini 25 %, če škoda ne presega 504,56 EUR, ali največ 5 %, če škoda presega navedeno vrednost; z odštetjem te franšize se izračuna znesek nadomestila, ki ga podjetju plača zadevna ribiška zavarovalna družba. Povračilo, ki ga ribiški zavarovalni družbi plača država, je torej enako 40 % nadomestila, izplačanega v primeru zneska škode do 504,56 EUR, in 90 % v primeru zneska škode nad 504,56 EUR.

(16)

Finska je v naslednjem dopisu z dne 24. novembra 2005 predlagala, da se zadevna shema spremeni tako, da bi se državna pomoč plačala le za nadomestilo škode, povzročene zaradi posebnih pogojev, ki se nanašajo na Finsko, vključno s pogojem, da škoda nastane severno od 59. vzporednika.

(17)

Finska je v dopisu z dne 15. novembra 2004 opisala, kakšni so posebni pogoji za ribolovno dejavnost, ki se nanašajo na Finsko. Ti pogoji so povezani s podnebnimi razmerami in med drugim vključujejo nastajanje ledu, ki lahko poškoduje plovila in opremo, ter temperature pod zmrziščem, ki lahko vplivajo na delovanje motorja plovila. Te posebne pogoje dodatno otežujejo dejavniki, kot je morska topografija Finske s plitvim morjem in neravnim morskim dnom na območjih s številnimi otoki; v takšnih pogojih je tveganje brodoloma, povezano z nevihtami in tokovi ob ledenem mrazu, precej visoko. Poleg tega na območju Finske živi velika populacija tjulnjev, ki s poškodovanjem opreme povzročajo velike izgube za ribiško industrijo; opremo (zabodne mreže) včasih poškodujejo tudi kormorani.

(18)

V obdobju 2004–2009 je letno število dogodkov, v zvezi s katerimi je bilo izplačano nadomestilo, globalno letno nadomestilo, ki ga plačajo ribiške zavarovalne družbe, in del, ki ga povrne država, naslednje:

(19)

Plačila, ki so jih izvedle zavarovalne družbe, so povezana z opremo (približno 50 %), plovili (45 %) in drugo opremo (5 %).

(20)

Kot je navedeno zgoraj (9), je bila Komisija o tej shemi pomoči obveščena leta 1995 na podlagi člena 144(a) Pogodbe o pristopu Republike Finske k Evropski uniji, zato je shema pozneje veljala za obstoječo pomoč v smislu člena 88(1) Pogodbe ES. Smernice, ki so se uporabljale do sprememb leta 2004, so vsebovale posebno določbo o pomoči za zavarovalne premije, na podlagi česar je zadevna shema pomoči veljala za združljivo z notranjim trgom. Ta določba je bila črtana s spremembo leta 2004.

(21)

Komisija je ob začetku tega postopka menila, da se za škodo, ki jo krije ribiška zavarovalna shema, ne more šteti, da je bila povzročena zaradi izjemnega dogodka ali naravne nesreče, ampak se šteje, da je bila povzročena zaradi stalnih in strukturnih razmer, tj. stalnega in strukturnega položaja, v katerem se izvaja ribolovna dejavnost v finskih vodah.

(22)

Zato je Komisija v skladu s Smernicami (10) menila, da je ta pomoč operativna pomoč, ki je načeloma nezdružljiva z notranjim trgom, ker je njen učinek povečevanje poslovne likvidnosti podjetij, ki to pomoč prejmejo, in je bila dodeljena brez uvedbe obveznosti za prejemnike.

(23)

Komisija se ni strinjala z utemeljitvijo finskih organov, ki so shemo pomoči upravičevali tako, da so jo opredelili kot storitev splošnega gospodarskega pomena v smislu člena 106(2) PDEU. Finska ni predložila nobene posebne utemeljitve, na podlagi katere bi se lahko zagotovitev zavarovanja ribiškim podjetjem štela za takšno storitev, pri čemer Komisija glede na značilnosti zadevne sheme ni menila, da bi se ta lahko štela za takšno storitev. Komisija je zlasti ugotovila, da ribiške zavarovalne družbe opravljajo zavarovalniške storitve le za posebno skupino podjetij, katerih gospodarska dejavnost vključuje proizvodnjo blaga, prodajanega na trgu, in ki so dejavna v ribiškem sektorju. Zato Komisija močno dvomi, da se lahko zagotavljanje komercialnega zavarovanja izbrani skupini gospodarskih podjetij šteje kot storitev splošnega gospodarskega interesa.

(24)

Finski organi so opozorili na glavne značilnosti delovanja zadevnega zavarovalnega sistema. Prav tako so podrobno opisali posebne pogoje, s katerimi se srečuje ribiška industrija na Finskem: posebne podnebne razmere z ledom in temo pozimi, topografija obalnih voda s plitvo vodo in neravnim morskim dnom, velika populacija tjulnjev.

(25)

Predložili so tudi podatke o pomanjkanju ponudbe za kritje zavarovanja za ribiško industrijo iz zasebnega zavarovalniškega sektorja z enako stopnjo kritja za navedene vrste škode. V podporo svojemu stališču so odgovoru priložili dopis Finske konfederacije finančnega sektorja Finanssialan Keskusliitto.

(26)

Poleg tega so navedli, da je bila vrednost uvoza 6,8-krat večja od vrednosti izvoza. Finska je leta 2009 uvozila 95 046 ton rib v vrednosti 244,5 milijona EUR, izvozila pa je 59 905 ton rib v vrednosti 36 milijonov EUR. Le 30 % porabljenih rib izvira s Finske. Letna poraba finskih rib se je med letoma 2000 in 2009 s zmanjšala 6,1 kg na 4,5 kg, medtem ko se je poraba uvoženih rib povečala s 6,6 kg na 11,2 kg. Po mnenju finskih organov to kaže, da zadevna shema državne pomoči ne more negativno vplivati na konkurenco.

(27)

Finski organi opozarjajo, da je Komisija v odločitvi o začetku postopka ugotovila, da črtanje določbe o pomoči za zavarovalne premije v Smernicah iz leta 2004 pomeni, da takšna državna pomoč ni več dovoljena. Finski organi se s tem stališčem ne strinjajo. Ta zavarovalna shema je še vedno v celoti upravičena zaradi posebnih podnebnih in geografskih pogojev, ki so značilni za finske vode. Poleg tega je shema veljala za združljivo leta 2000, čeprav takšna pomoč ni bila navedena med vrstami pomoči, ki so veljale za združljive s Smernicami iz leta 1997 (11), ki so se takrat uporabljale, in sicer v podobnem okviru, kot je okvir od leta 2004 s Smernicami iz let 2004 in 2008.

(28)

Finska v pripombah vseeno navaja, da je pripravljena svojo shemo spremeniti v skladu z naslednjimi točkami:

(29)

Po mnenju Finske je to spremembo mogoče izvesti do 31. decembra 2012. Zamuda je potrebna zaradi dveh razlogov: prvič, spremeniti je treba veljavno zakonodajo, ki je pravna podlaga za zadevno shemo (zakon št. 331 z dne 23. julija 1958), in drugič, prekiniti je treba veljavne pogodbe v okviru obstoječe sheme. Nova ribiška zavarovalna shema bi potem začela veljati 1. januarja 2013.

(30)

Kot je navedeno zgoraj (12), so finski organi v dopisu z dne 19. septembra 2011 potrdili svojo zavezo za spremembo zakonodaje, ki je pravna podlaga za zadevno shemo. Finski organi so navedli, da bodo lahko predlog predložili svojemu parlamentu dovolj zgodaj v letu 2012, da bo lahko zakon začel veljati 1. januarja 2013, če bo Komisija svojo končno odločitev sprejela v razumnem roku. Vendar so poudarili, da je potrebno prehodno obdobje za uvedbo novih pravil, ker bo treba izvesti spremembe veljavnih zavarovalnih pogodb. Zato menijo, da bodo spremembe teh pogodb lahko izvedene do 1. januarja 2014, spremenjeni pogoji pa se bodo za pomoč, odobreno zavarovateljem, uporabljali od tega datuma naprej.

(31)

Komisiji sta pripombe predložili dve združenji ribičev: Suoman Ammattikalastajaliitto in Katatalouden Keskuliitto. Enako kot finski organi obe združenji poudarjata posebne pogoje za ribolov na Finskem in nerazpoložljivost ponudb zavarovanja za zajeto škodo. Eno od združenj (Suoman Ammattikalastajaliitto) je ugotovilo, da Komisija ni predložila dokazov, da bo ta shema pomoči verjetno vplivala na konkurenco med državami članicami, pri čemer je zlasti navedlo, da je poklicno ribištvo trenutno vir le za 7 % porabljenih rib v državi, zato sta ribiška industrija in trg za ribiške proizvode na Finskem odvisna od uvoženih rib. Zato to združenje meni, da je predhodna ugotovitev, izražena ob začetku postopka, neutemeljena.

(32)

Ribiške zavarovalne družbe podpirajo tudi stališče finskih organov. Poudarjajo, da se ribiška industrija v finskih vodah srečuje z zelo posebnimi podnebnimi in geografskimi pogoji. Navajajo, da je bil zadevni zavarovalni sistem vzpostavljen zaradi pomanjkanja ponudbe zasebnega zavarovalniškega sektorja, ki ni bil pripravljen kriti takšnih tveganj za ribolovno dejavnost, ki spada med manj pomembne dejavnosti. Poleg tega so ribiške zavarovalne družbe obvezane, da zavarujejo vse ribiče iz regije svoje pristojnosti.

(33)

Člen 107(1) PDEU določa, da „...razen če Pogodbi ne določata drugače, je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami“.

(34)

Nadomestilo, ki ga ribiške zavarovalne družbe plačajo ribiškim podjetjem, delno izhaja iz sredstev, ki jih tem družbam odobri država. Ta sredstva se črpajo iz državnega proračuna. Ker to nadomestilo za podjetja v ribiškem sektorju pomeni finančno prednost, je to sektorska prednost, zagotovljena z državnimi viri.

(35)

V skladu s sodno prakso Sodišča že samo dejstvo, da se konkurenčni položaj podjetja v primerjavi z drugimi konkurenčnimi podjetji okrepi z dodelitvijo gospodarske koristi, ki je podjetje sicer v okviru svojega običajnega poslovanja ne bi imelo, pomeni nevarnost izkrivljanja konkurence (13). Poleg tega bi lahko pomoč podjetju, ki posluje na trgu, odprtem za trgovanje v Uniji, škodila trgovini med državami članicami (14).

(36)

Glede na obsežno trgovino z ribiškimi proizvodi v Evropski uniji ta ukrep krepi položaj takšnih podjetij na trgu Unije ter torej lahko izkrivlja ali bi lahko izkrivljal konkurenco in škodil trgovini med državami članicami (15). Dejstvo, da je uvoz večji od izvoza ali da večina porabljenih rib prihaja iz drugih držav, ni pomembno. To ravno nasprotno kaže, da je trg za ribiške proizvode na Finskem dejansko zelo odprt ter da pomoč podpira položaj finskih podjetij v primerjavi s podjetji, ustanovljenimi v drugih državah članicah, in izkrivlja ali bi lahko izkrivljal konkurenco. Tudi dejstvo, da se je količina porabljenih uvoženih rib morda povečala v primerjavi s porabo neuvoženih rib, s tega stališča ničesar ne spremeni; to lahko le pomeni, da se finska podjetja niso prilagodila, kot bi bilo potrebno glede na razvoj gospodarskih razmer na trgu z ribiškimi proizvodi na Finskem. V vsakem primeru so ta podjetja upravičena do pomoči, s katero se krepi njihov položaj na notranjem trgu v primerjavi s tujimi podjetji.

(37)

Glede na navedeno je mogoče sklepati, da so pogoji iz člena 107(1) izpolnjeni ter da nadomestilo, ki je plačano ribiškim podjetjem in izvira iz državnega proračuna, pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.

(38)

Namen ribiške zavarovalne sheme je kritje stroškov, ki so delno kriti z zavarovalnimi premijami. Pomoč sama po sebi ni pomoč za zavarovalne premije; njen namen ni kritje dela zavarovalnih premij, ampak kritje dela zahtevkov za nadomestilo, ki jih podjetja predložijo ribiškim zavarovalnim družbam.

(39)

Ker pa so ti zahtevki predloženi tem družbam, ki morajo izplačati upravičen znesek za nastalo škodo, Komisija meni, da je učinek navedene pomoči znižanje premij, ki bi jih ribiška podjetja morala plačati, če zadevne ribiške zavarovalne družbe ne bi pričakovale sredstev od države. Zato ima enak učinek kot shema pomoči za zavarovalne premije. Ta shema se tako lahko šteje kot shema pomoči za zavarovalne premije.

(40)

Komisija se ne more strinjati s stališčem finskih organov, da je položaj v okviru Smernic iz let 2004 in 2008 primerljiv s položajem v okviru Smernic iz leta 1997, ker v nobeni od teh smernic ni bilo določeno zagotavljanje pomoči za zavarovalne premije. Črtanje posebne določbe o takšni pomoči, ki je bila pred tem vključena v Smernice iz leta 2001 (16), iz Smernic iz leta 2004 kaže, da je Komisija s spremembami iz leta 2004 jasno menila, da od datuma začetka veljavnosti Smernic iz leta 2004 za takšno pomoč ne more več veljati odstopanje od načela nezdružljivosti državne pomoči z notranjim trgom in je ni mogoče šteti za združljivo z njim. Ta odločitev politike je ostala nespremenjena v naslednjih spremembah, tj. Smernicah iz leta 2008.

(41)

Poleg tega se je spremenil splošni okvir, v katerem Komisija ocenjuje državno pomoč za zavarovalne premije. Po mnenju Komisije je bila shema državne pomoči združljiva leta 2000 (17) za nadomestilo na podlagi „izrednih pogojev, značilnih za finske vremenske razmere in obalna območja“. Pri tej odločitvi se je Komisija v obrazložitvi sklicevala na položaj v kmetijskem sektorju, v zvezi s katerim v smernicah ni nobene določbe, ki bi veljala zanj, vendar se Komisija običajno za vsak primer posebej pozitivno odloči za ukrep pomoči v povezavi z zavarovanjem za naravne nesreče in izrednimi zavarovanji. Komisija je leta 2000 za kmetijski in ribiški sektor pojasnila svojo politiko z določitvijo meril, ki jih je treba upoštevati pri oceni (18) takšne pomoči v zadevnih smernicah. Od takrat so ta merila še vedno vključena v smernice za kmetijstvo (19), medtem ko jih v smernicah za ribištvo ni več. Komisija je torej za kmetijski sektor določila natančna merila za obravnavanje pomoči za zavarovalne premije kot združljive z notranjim trgom, medtem ko so bila ta merila v smernicah za ribištvo črtana. Za ribiški sektor mora zdaj Komisija uporabljati splošno načelo nezdružljivosti državne pomoči in združljivost ali nezdružljivost takšne sheme oceniti na podlagi določb, ki se lahko uporabljajo.

(42)

Določba veljavnih Smernic, ki se lahko uporablja, je odstavek 4.9, ki določa, da se ukrepi pomoči, za katere ni veljavne določbe v drugih odstavkih, v katerih so naštete različne kategorije pomoči, ki se lahko štejejo za združljive z notranjim trgom, načeloma ne morejo šteti za združljive.

(43)

Izjemoma se lahko shema pomoči vseeno šteje za združljivo, če država članica dokaže, da je shema skladna z različnimi načeli iz navedenih Smernic in uresničuje cilje skupne ribiške politike.

(44)

Finska je v odgovoru na začetek postopka navedla konkretne predloge za omejeno spremembo sheme (20). Poleg tega je njeno nadaljevanje upravičila z nedelovanjem zavarovalniškega trga za kritje velikega dela navedene škode.

(45)

Finska konfederacija finančnega sektorja Finanssialan Keskusliitto v dopisu, priloženem zadevnemu odgovoru priznava, da glede na sedanji položaj ribiške zavarovalne družbe ne bodo mogle kriti vseh škod. Kritje bi bilo le zelo omejeno delno kritje, v nekaterih primerih, na primer za škodo na orodju, pa kritje sploh ne bi bilo mogoče. Zavarovalne družbe takšnih vrst škode ne morejo šteti za škode, ki jih je mogoče zavarovati, sicer bi zavarovalne premije presegle razumno stopnjo.

(46)

To kaže, da ribiške zavarovalne družbe ne morejo izkrivljati konkurence glede na zasebne zavarovalnice. To kaže na nedelovanje trga za kritje takšnih vrst škode s strani zasebnih družb na Finskem.

(47)

Komisija meni, da se ukrep državne pomoči, ki obravnava nedelovanje trga, lahko šteje za združljivega z notranjim trgom, če izpolnjuje cilje skupnega interesa. Tako so izpolnjene zahteve iz točke 4.9 Smernic v zvezi s skladnostjo z načeli iz Smernic in cilji skupne ribiške politike.

(48)

Cilj skupne ribiške politike je zagotoviti izkoriščanje živih vodnih virov, s čimer se ustvarjajo trajnostni gospodarski, okoljski in socialni pogoji (21). Komisija meni, da bi zadevna shema, spremenjena v skladu s spremembami, ki jih je navedla Finska, prispevala k zagotovitvi takšnih pogojev. Z uporabo pravil ohranjanja in upravljanja pri izkoriščanju teh virov bi omogočila nadaljevanje ribolova v pogojih, ki so značilni za obalne vode Finske, vključno s škodo, ki jo na opremi (ribiških mrežah) povzročijo tjulnji in včasih kormorani. Tako bi bilo lažje zagotoviti dobre gospodarske, okoljske in socialne pogoje za ribiška podjetja, ki se srečujejo s posebnimi omejitvami pri izvajanju ribolova v teh vodah. Prav tako bi se lažje ohranjala socialno-gospodarska struktura zadevnih obalnih skupnosti.

(49)

Poleg tega Komisija ugotavlja, da se z zadevno shemo pomoči, če bo spremenjena, v nobenem primeru ne bo zagotovilo polno nadomestilo za nastalo škodo. Ohranil se bo sedanji sistem s franšizo in le delnim povračilom plačanega nadomestila (22). Tako se bo ohranila potrebna zahteva za upravičence te sheme pomoči, kot je zahtevana v točki 3.3 Smernic.

(50)

Nazadnje Komisija meni, da je obdobje, ki ga Finska potrebuje za spremembo sheme (23), sprejemljivo. Ob upoštevanju potrebnega zakonodajnega postopka je rok 1. januar 2013 za začetek veljavnosti zakona, ki spreminja veljavno pravno podlago zadevne sheme, razumen. Poleg tega bodo veljavne zavarovalne pogodbe med ribiškimi podjetji in ribiškimi zavarovalnimi družbami obnovljene v letu 2012 pod takrat veljavnimi pogoji z iztekom veljavnosti leta 2013. Smiselno je omogočiti, da se te pogodbe izvajajo do njihovega izteka v skladu z dogovorjenimi pogoji. Znova bodo obnovljene leta 2013 v skladu s takrat veljavnimi novimi pogoji. Zato je skrajni rok 31. december 2013, pri čemer takšne prilagojene pogodbe začnejo veljati dan pozneje, tj. 1. januarja 2014, upravičen.

(51)

Na podlagi navedene analize Komisija ugotavlja, da se ribiška zavarovalna shema lahko šteje za združljivo z notranjim trgom, če se spremeni v skladu z naslednjimi načeli:

(52)

Komisija je seznanjena z zavezo finskih organov, da bodo pravno podlago zadevne sheme spremenili najpozneje do 1. januarja 2013, da se pogoji zavarovalnih pogodb spremenijo najpozneje do 1. januarja 2014 –